Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 18:25

   TAKO KOT JE BIL JANEZ BOŽJI DAR ZA OSTARELA STARŠA, JE TUDI ZA NAS, BOŽJE LJUDSTVO NOVE ZAVEZE KOT GLASNIK LUČI, KI PRIHAJA – IZ KRSTNIKOVE ZGODBE SE LAHKO NAUČIMO, DA IMA ZA VSAKEGA OTROKA BOG SVOJE SANJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 1,57-66)

   Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+1%2C57-66&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   V evangeliju stopa najprej pred oči oče Zaharija, ki je nem. Vemo, zakaj je onemel. Ko je kot duhovnik prižigal kadilo v templju, se mu je prikazal angel Gabrijel in mu naznanil, da bo njegova žena Elizabeta spočela sina kljub starosti in nerodovitnosti. Oče Zaharija angelu ni mogel verjeti, zato je onemel. Bog se kljub temu ni premislil, ni rekel, da v takšno družino ne bo poslal preroka. Celo največji prerok se je torej rodil v družini, kjer ni šlo vse gladko in ni bilo vse popolno. Eden največjih problemov današnje družbe, da misli, da mora biti vse popolno. Vse kar je človeško je nepopolno. Ni popolne družine!

   Janez Krstnik, ki se je rodil v družini duhovnikov, je prvo znanje nabiral ob materi in očetu, pomembno vlogo v njegovem življenju pa je imel zagotovo tempelj. Pričakovali bi, da bo šel po očetovih stopinjah, zato so mu hoteli tudi dati tako ime. A ko je napočil čas, da nastopi pred Izraelom, se je umaknil v puščavo. S tem je prekinil tradicijo svoje duhovniške družine, še več, tradicijo templja in začel oznanjati izven svojih duhovniških vrst. V Duhu je spoznal, da je Izraelsko ljudstvo v svojem napuhu pozabilo, da se mora neprestano spreobračati. Obtičalo je v farizejski logiki zapovedi in prepovedi. Janez zato v puščavi ob reki Jordan krščuje in oznanja krst pokore in spreobrnjenja.

   Ob Krstnikovem rojstvu je nastopila uganka z otrokovim imenom. Po vseh človeških in verskih izročilih naj bi bilo otrokovo ime Zaharija ali kakšno drugo moško ime iz sorodstva. Toda, ko Bog poseže, poseže temeljito in celostno. Otrokovo ime je bilo že določeno v napovedi nadangela Gabrijela: Janez, kar pomeni: Bog se je usmilil, Bog je izkazal milost.

   Tako kot je bil Janez božji dar za ostarela starša, je tudi za nas, božje ljudstvo nove zaveze kot glasnik luči, ki prihaja. Tako je vsak otrok najprej božji dar. »Otroci so nasmeh neba zemlji,« je rekel papež Janez Pavel II., »so dragulji družine in celotne družbe, so tudi biseri Cerkve.«

   Iz Krstnikove zgodbe se lahko naučimo, da ima za vsakega otroka Bog svoje sanje. Krstnika je imenoval in ga poslal kot »božji dar«, mene, tebe, vsakega, ki se rodi, imenuje s podobnimi imeni, ki nakazujejo njegove sanje: sočutje, dobroto, ljubezen, radodarnost, nežnost, solidarnost, prijateljstvo, zvestobo … Vsa naša vzgojna modrost je, da otrokom omogočimo, da v življenju uresničijo te božje sanje, človeško in božjo rast v sebi. Da se vedno znova sprašujemo: Kaj neki bo lahko postal ta otrok? Janez Krstnik, piše evangelist Luka, je rasel in se krepil v duhu. Omogočimo to vsem otrokom.

   Če ostanemo pri podobi Janeza Krstnika, lahko rečemo, da je bilo njegovo poslanstvo pričevanje. Pričeval je in zbiral učence, da bodo za njim pričevanje nadaljevali. Verjamem, da je to naloga vsakega duhovnika, in si želim, da bi jo čim bolje izpolnil: Da pričujem in opogumljam k pričevanju. Zahvaljujem se za vse vaše molitve, iz katerih se rojeva vsako duhovništvo. Hkrati pa vas vabim, da nikoli ne pozabite, da smo vsi povabljeni, da pričujemo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
2. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 16:20

   SV. MATI TEREZIJA: »OHRANITE VESELJE LJUBEČEGA BOGA,
   LJUBEČEGA JEZUSA V SVOJEM SRCU IN RAZDELITE TO VESELJE
   Z VSEMI, KI JIH SREČATE.« (misel iz izbora Ognjišča)

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 14:57

   ODMEVNE MISLI ŠTIRIH DUHOVNIKOV O LETOŠNJEM ADVENTNEM ČASU – PETER ČEMAŽAR, MARKO RIJAVEC, BRANKO CESTNIK IN JOŽE PLUT SO RAZMIŠLJALI O ADVENTU(Aleteia)

   Adventni čas se bliža koncu, za nami so že vse štiri adventne nedelje. Na Družininem Youtube kanalu je bil vsako nedeljo v adventu objavljen nov adventni videonagovor slovenskih duhovnikov.

   V prvem je PETER ČEMAŽAR razmišljal o tem, kako bi morali živeti vsak dan, in se spraševal, ali nas je Jezus vlekel za nos, ko je govoril o koncu sveta.

   Na drugo adventno nedeljo smo prisluhnili duhovniku MARKU RIJAVCU, ki je govoril o Janezu Krstniku in njegov govor o razkopanih in vijugastih poteh in cestah prenesel v današnji čas.

   V tretjem videonagovoru je pater BRANKO CESTNIK opozarjal in ugotavljal, kam je izginila vijoličasta barva, ter se poglobil v simboliko barv v adventu.

   Na zadnjo, četrto, adventno nedeljo je JOŽE PLUT govoril o odnosu med Marijo in Elizabeto in nam zaželel, naj v teh dneh omogočimo veselju in življenju najlepši polet.

   Pripravili smo pregled najlepših in najbolj odmevnih misli vseh štirih duhovnikov. Naj nam osvetlijo pomen časa, ki je pred nami.

   Ogled fotogalerije na:
   https://si.aleteia.org/2021/12/23/odmevne-misli-stirih-duhovnikov-o-letosnjem-adventnem-casu/

   Kralja, ki prihaja, pridite molimo!

   Odgovori
4. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 14:49

   VERA JE BOŽJA KREPOST, S KATERO VERUJEMO V BOGA IN SPREJEMAMO ZA RESNICO VSE, KAR NAM JE REKEL IN RAZODEL IN NAM SVETA CERKEV PREDOLOŽI V VEROVANJE, KER JE BOG RESNICA SAMA

   Priporočimo se Svetemu Duhu, našemu Tolažniku in Pomočniku, naj nam pomaga, da se bomo pod Njegovim vodstvom poglabljali v Sveto pismo in Katekizem katoliške Cerkve. Prosimo ga za pomoč pri uvajanju v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Molimo:

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Poglobimo se v naslednje odlomke KKC:

   1814 Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je rekel in razodel in nam sveta Cerkev predoloži v verovanje, ker je Bog resnica sama. Z vero “se človek svobodno vsega izroči Bogu” (BR 5). Zato si verujoči prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo. “Pravični bo živel iz vere” (Rim 1, 17). Živa “vera deluje po ljubezni” (Gal 5,6).

   1815 Dar vere ostane v tistem, ki ni grešil proti njej (prim. trident. koncil: DS 1545: S 815). Toda “vera brez del je mrtva” (Jak 2,26): brez upanja in brez ljubezni vera ne zedinja vernika v polnosti s Kristusom in ga ne napravlja za živ ud njegovega telesa.

   1816 Kristusov učenec mora vero ne samo ohranjati in iz nje živeti, marveč jo tudi izpovedovati, jo neustrašeno izpričevati in jo razširjati: “Treba je, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo” (C 42; prim. VS 14). Služenje veri in pričevanje za vero se zahtevata za zveličanje: “Vsakega torej, ki bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih” (Mt 10,32-33).

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-bozje-kreposti/

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   23. decembra, 2021 at 14:35

   NEDELJA ČLOVEŠKE NEDOSLEDNOSTI
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   V notranjosti ljudi pa že živi dvojen človek: tisti, ki vidi dobro in mu želi slediti, in tisti, ki je zaradi odpora do vsega težkega in zahtevnega pripravljen križati nedolžnega. Kdaj se ta preobrat zgodi je pravzaprav nepomembno. Pomembno je, da se to dogaja in da moramo biti na to nedoslednost pozorni.

   Danes je zato prav, da se vprašamo, kje vse smo tako nedosledni. Naj za osvetlitev služi le bežna misel ob naši politični angažiranosti zadnjih dni. Ali smo bili pri volitvah res tako grozno dosledni, kot se delamo danes? Ali nismo vedeli, da volimo ljudi, ki se na moralo požvižgajo, ki prinašajo prazne obljube? Mar ni delo vlade logična posledica njene notranje drže? Mar je res volila to vlado le tista strankarska večina, ki sedaj podpira novi zakon o družini?

   Sam trdim, da ne! Vsi smo nedosledni in vidimo v ‘kraljih’ tisto, kar si želimo videti. In ko nam ne pašejo več, vpijemo: Križaj ga! Vseh teh obratov ne bi bilo, teh presenečen ne bi doživljali, če bi gledali v globino in bili vedno zvesti resnici. Tako pa smo neznosno nedosledni, polni prilizovanja in ugajanja. In ko posledice naše nedoslednosti zahtevajo nedolžno kri, smo takoj pripravljeni ubijati, da le rešimo lastno kožo. Roko na srce, saj gre predvsem za korist, ne za resnico. In znotraj te nedoslednosti je vedno dovolj prostora za križanje svojih nasprotnikov.

   Koliko takšnih nedoslednosti je v našem življenju, v naših vsakdanjih odnosih in v odnosu do Boga. V odnosih izbiramo tisto, kar nam ugaja, v veri pobiramo tisto, kar nam paše? Mar s tem ne pripravljamo prostora za obsodbo nedolžnega? Mar s tem ne križamo Jezusa?

   Naj bo teden ki je pred nami priložnost, da si temeljito izprašamo, kdaj s svojo držo Jezusa zatajimo, izdamo, zapustimo, obsodimo? Naj bo velikonočna spoved iskreno kesanje za vse naše nedoslednosti, praznovanje velike noči pa hvaležnost za neskončno Božjo ljubezen, ki nas kljub vsej naši nedoslednosti in zlaganosti vabi v svoj objem.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/p06-nedelja-nase-nedoslednosti

   Odgovori
6. Hvala says:

   23. decembra, 2021 at 14:31

   PAPEŽ FRANČIŠEK O POSLUŠANJU BOGA, KI NAM GOVORI PO VESTI
   ……………………………………………………………………………………………………………..

   30.06.2013, 17:27
   Ob prazniku svetih apostolov Petra in Pavla, 29. junija, je po vsem svetu v cerkvah nabirka, znana pod imenom Petrov novčič, namenjena za dobrodelnost svetega očeta. S sodelovanjem v nabirki Petrov novčič verniki izkažejo naklonjenost do Petrovega naslednika in s tem podpirajo dobrodelne dejavnosti Cerkve. Zato se je po molitvi Angelovega čaščenja na Trgu sv. Petra papež Frančišek iskreno zahvalil škofom in vsem župnijam, zlasti tistim najrevnejšim, za molitev in darove, ki podpirajo papeževo dobrodelnost na vseh koncih sveta.

   Papež Frančišek je svoj nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega čaščenja naslonil na današnji evangeljski odlomek, ki govori o Jezusovi odločitvi, da se bo napoti v Jeruzalem, kjer je vedel, da bo umrl in vstal od mrtvih in s tem izvršil svoje poslanstvo odrešenja. Tudi osebam, ki mu želijo slediti, Jezus jasno pove, da so za to pogoji: ne imeti stalnega bivališča, znati se ločiti od navezanosti na družino in na preteklost ne misliti z nostalgijo. Hkrati pa Jezus svojim učencem, ki jih pošilja pripravit njegov prihod v Jeruzalem naroča, naj ničesar ne vsiljujejo. Če ne bodo naleteli na pripravljenost sprejeti jih, naj gredo dalje. Jezus v svoji ponižnosti namreč ne želi nikogar ne sili.

   V nadaljevanju je sveti oče povabil, naj se ob tem zamislimo, saj nam odlomek (Lk 9,51-62) med drugim govori o pomembnosti, ki jo je tudi za Jezusa predstavljala vest, oz. poslušanje Očetovega glasu v globini srca. Jezus v svojem zemeljskem življenju namreč ni bil pod Očetovo, lahko bi rekli „telekomando“ , kot upravljan na daljavo. Za pot v Jeruzalem se je odločil v svoji vesti; vendar ne sam, temveč skupaj z Bogom Očetom in v polni edinosti z Njim. Odločil se je v globokem notranjem posluhu za Očetovo voljo. In prav zaradi tega je njegova odločitev bila trdna, saj jo je sprejel skupaj z njim. V Bogu je izvirala Jezusova svoboda, od Očeta je dobival moč in luč za svojo pot.

   Papež Frančišek je nato razmišljanje o Jezusovi svobodi z navdušenjem usmeril v naše življenje in zatrdil, da Jezus ne želi šibkih kristjanov, nesposobnih kreativnosti, ki so kot „upravljani na daljavo“. Jezus nas hoče svobodne, ljudi katerih trdnost se rojeva iz dialoga z Očetom, ki nam govori v vesti. Dejal je: Tudi mi se moramo naučiti bolj poslušati svojo vest. Vendar pozor! To ne pomeni slediti lastnemu jazu, delati to, kar me zanima, kar mi ustreza in mi je všeč… Ne, ne gre za to! Vest je notranji prostor poslušanja resnice, dobrega, poslušanja Boga; vest je notranji kraj mojega odnosa z Bogom, ki govori mojemu srcu in mi pomaga razločevati, razumeti pot, ki jo moram prehoditi; in ko sem nato sprejel odločitev, mi pomaga stopati dalje in ostati zvest. Primer takšne velike svobode, ki ga je sveti oče nato navedel, je med množico zbrano na Trgu sv. Petra v Vatikanu, zbudil pravo navdušenje. Dejal je: ‘Papež Benedikt nam je dal v tem smislu velik zgled potem, ko mu je Bog v molitvi dal razumeti, kateri korak naj naredi. Sledil je svoji vesti, to je Božji volji, ki se je razodevala njegovemu srcu, s pogumom in z močnim smislom za razločevanje. Ta papeževa poteza nam kot zgled za posnemanje zelo dobro de.’

   Nagovor je sklenil s prošnjo k Božji Materi, naj nam pomaga postajati ljudje vedno bolj svobodni v vesti, sposobni ji slediti z odločnostjo.

   https://radio.ognjisce.si/sl/143/aktualno/11084/papez-francisek-o-poslusanju-boga-ki-nam-govori-po-vesti.htm

   Odgovori
7. Hvala says:

   23. decembra, 2021 at 14:26

   MARIANNA-MATI, KI JE VZGOJILA BLAŽENEGA

   “NEURADNA” ZAVETNICA VSEH MATER, PRI KATERIH SE RADOST MATERINSTVA PREPLETA S SOLZAMI BOLEČINE

   “Bolečina sem vse do neba,” po smrti sina pove o sebi. Četrt stoletja pozneje bo imela priložnost sodelovati pri sinovi beatifikaciji. Marianna Popiełuszko – mati, ki je vzgojila blaženega.

   Njen obraz poznamo s fotografij – razbrazdan od gub, zaznamovan s trpljenjem, toda poln miru. Rada je bila z ljudmi – včasih se je odrekla obroku, da je imela čas za pogovor. Duša družbe, rada je pripovedovala šale, pa čeprav se je sama redko smejala. Toda vsako priložnost je izkoristila, da je izrazila tisto, kar je po njenem mnenju smisel življenja.

   Verjeti v Boga
   “Najpomembneje je verjeti v Boga in ga postaviti na prvo mesto,” je nekoč v pozdrav rekla enemu od škofov. Novinarjem, ki so si prišli v Okope ogledati rojstni dom bodočega blaženega, pa je rekla: “Brez Boga ne bomo prišli daleč. Pazite, da bo z vami, kjer sta namreč Bog in vera, tam bo zmaga.”

   Ritem življenja Marianne Popiełuszko so narekovali letni časi. Kmetija je bila velika, nekaj ducatov hektarjev, toda zemlja je bila slaba. Vložiti je bilo treba veliko truda, da se je številčna družina lahko preživljala. Vsakdan je bil torej poln obveznosti – sejanje, pletje, gnanje krav na pašo, kuhanje … Celo v visoki nosečnosti ni prenehala delati.

   V nedeljo, 14. septembra 1947, je kot vsak večer poskrbela za krave. Tam je začutila, da malček v njeni maternici prihaja na svet. Uspela se je še pravočasno vrniti domov in čez nekaj trenutkov v naročju že držala sina, svojega tretjega otroka. Vso nosečnost je molila za milost poklicanosti za otroka, ki je rasel pod njenim srcem, zato je za njegovega zavetnika izbrala sv. Alfonza, ki je bil goreč in častitljiv duhovnik. Kljub vsemu je z razumevanjem sprejela sinovo odločitev, ko si je v petem letu semenišča ime spremenil v Jerzy. In čeprav je v njenem srcu za vedno ostal Alek, ga v svojih spominih ni ohranila drugače kot oče Jerzy.

   Ne govori slabo o drugih
   Nekaj let po Alekovem rojstvu je družino doletela prva tragedija. V Marianninem naročju je nenadoma umrla še ne dveletna Jadwisia, četrti od petih otrok. Za vso družino je bila smrt čebljave deklice velik udarec. Toda življenje je moralo teči dalje. Marianna je kot vsak dan vstajala pred vsemi, da bi zakurila ogenj v peči, poskrbela za otroke in odšla na polje. V nedeljo je vse peljala v cerkev. Pet kilometrov, ki so jih morali prehoditi, je bilo odlična priložnost za molitev rožnega venca.

   Pravzaprav jo je molitev spremljala ves čas. Otroke je naučila, da k molitvi pokleknejo takoj, ko se prebudijo in na kolenih tudi končajo svoj dan. Vzgojila jih je v plemenite in poštene ljudi. “Učila sem jih, naj ne govorijo slabo o drugih in naj bodo do vsakega dobri,” omeni pozneje, po pričevanju med beatifikacijskim procesom

   Sina oddala Cerkvi
   Ko je po maturi Alek naznanil, da bo vstopil v varšavsko semenišče, so njeno srce prevzela nasprotujoča si čustva: veselje, da bo njen sin duhovnik, pa tudi bolečina, ker bo od zdaj naprej daleč. “Oddala sem ga Cerkvi,” je dejala in to je pozneje še večkrat ponovila, tudi takrat, ko jo je po smrti Jerzyja oblast nagovarjala, naj ga pokopljejo v rodni Suchowoli.

   “Oddala sem ga Cerkvi,” je povedala in zahtevala, naj počiva tam, kjer je živel, delal in trpel. Toda pred tem, v letih, ko je obiskoval semenišče in bil kaplan, je “oddala sem ga Cerkvi” zanjo pomenilo redka, kratka srečanja, oddaljenost in hrepenenje, pozneje pa tudi strah za njegovo življenje. Vse to je dojemala kot očitno materino žrtev.

   Oče Jerzy se je po svojih najboljših močeh trudil, da bi starše ubranil pred strahom. Ni pripovedoval o vedno bolj gosti atmosferi, ki ga je obdajala, o obsodbah, zasliševanjih in provokacijah oblasti. Toda mama je vedela svoje – doma je poslušala radio Svobodna Evropa, med gledanjem televizijskega dnevnika pa je iskala informacije o sinu. Tam je izvedela tudi za ugrabitev in najdbo trupla.

   Spomnila se je, da je Jerzy med svojim zadnjim obiskom rekel: “Če umrem, ne jokajte za mano.” Že takrat jo je zmrazilo. Ko je šla nekaj tednov pozneje, 30. oktobra 1984, identificirat telo svojega sina, je že vedela, da so bile to preroške besede. In ni jokala. Njen mož je glasno kričal iz obupa, ona pa je sedela kot okamnela. In taka je bila ves čas. Mirna, nepremična.

   Solze so pritekle šele, ko je stala ob odprti krsti in zagledala trpinčeno telo. Svojo bolečino je tedaj povezala z Marijino bolečino, ki je trpela pod križem. In čeprav je lahko od Jerzyjeve smrti molila le žalostne skrivnosti rožnega venca, je ves čas ponavljala: “Naj jim gospod Jezus odpusti. Najbolj bi bila vesela, če bi se oni spreobrnili. Jaz sem jim že odpustila.”

   Življenje je bilo dobro
   Po sinovi smrti se je njeno življenje močno spremenilo. Ta preprosta, neizobražena ženska, ki je prej redko zapustila rodne Okope, je zdaj, ko je le lahko, obiskovala grob svojega sina. Tam je srečala velike ljudi tega sveta – Margaret Thatcher, Georga Busha, Václava Havla, škofe in kardinale z vsega sveta. Tam je starše, ki so čutili bolečino, objel Janez Pavel II. “Mati, svetu si dala velikega sina,” ji je rekel, ona pa je nemudoma odvrnila: “Sveti Oče, nisem ga dala jaz, temveč ga je dal Bog po meni.”

   Na koncu je 6. junija 2010 dočakala izjemen trenutek: na trgu Piłsudskega v Varšavi je s tisoči tam zbranih ljudi molila rožni venec, nato pa slišala, kako je kardinal Angel Amato razglasil, da je njen sin postal vključen v skupino blaženih Cerkve.

   Umrla je 19. novembra 2013. “Življenje je bilo dobro,” je izjavila nekaj let prej, ko je pričala pred beatifikacijskim tribunalom. To dobro življenje je bilo večkrat zaznamovano s smrtjo njenih bližnjih. Seznam družinskih članov, ki jih je pospremila na drugi svet, je dolg. Poleg dveh otrok in svojih staršev je pokopala še svojega mlajšega brata, ki je bil ubit med vojno, mlado snaho, 18-letnega vnuka, dva moža svojih ljubljenih vnukinj …

   Življenje in smrt sta bila v njenem domu neločljivo povezana. “Toda brez križa vendar ni mogoče priti v nebesa,” je pojasnila vedno, ko jo je kdo vprašal o njenem trpljenju. In čeprav je Cerkev zagotovo ne bo priznala za sveto, je lahko “neuradna” zavetnica vseh mater, pri katerih se radost materinstva prepleta s solzami bolečine. Torej vseh mater.

   https://si.aleteia.org/2020/11/20/marianna-mati-ki-je-vzgojila-blazenega/

   Odgovori
8. Hvala says:

   23. decembra, 2021 at 13:56

   SRČEV KRALJ

   KRALJ SVOBODE

   KRALJ VESTI

   SVOBODA

   Njegovo kraljestvo je drugačno. “Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas” (Jn 18,37). Njegovo kraljestvo ima svoje ozemlje znotraj človeškega srca, tam se mora človek bojevati z lažmi, ki jih človeku ponuja udobje, z lažjimi potmi, egoizmom, strahom, dvomi, z lastno svobodo. In potem pride do resnice, v tem notranjem boju za Kralja.

   “Svoboda torej ni v absolutni človečnosti, marveč v etični pokorščini notranjemu imperativu. Svoboda je v borbi za nadvladanje zlega, v premagovanju praznote in indiference, v uničenju Niča. /…/ Svoboda je v podreditvi višjemu, plemenitejšemu, v urejenosti, v žrtvovanju: skratka v ljubezni, s katero živi napeto, svetlo, oživljajoče.” (E. Kocbek) Ostati zvest sebi in svoji vesti, to pomeni služiti kralju Jezusu. Biti svoboden.

   https://si.aleteia.org/2021/11/26/jezus-bi-lazje-prisel-skozi-zivljenje-ce-ne-bi-bil-tako-zelo-zahteven/

   Odgovori
9. Miro says:

   23. decembra, 2021 at 13:36

   SV. FILIP NERI: »BODITE VESELI! VEDRA MISEL KREPI SRCE IN STORI,
   DA ČLOVEK VZTRAJA V DOBREM. PRAVA POT, DA V KREPOSTI NAPREDUJEMO,
   JE V TEM, DA VZTRAJAMO V VESELOSTI.« (misel iz izbora Ognjišča)

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    23. decembra, 2021 at 13:22

    K VSEM NAŠIM PROŠNJAM, KI JIH IZROČAMO MARIJI IN JEZUSU, BI DODALA, DA PROSIMO GOSPODA ZA MILOST PRAVEGA KESANJA.

    Glejte, vsi smo grešniki, vsi ljudje. Kadar pristopamo k zakramentu ozdravljenja, ki je tudi Sveta Spoved, je za spovednikom v spovednici PRISOTEN JEZUS IN ODGOVARJA PO USTIH DUHOVNIKA; včasih ne pride do določenih ozdravljenj ZARADI NAŠEGA PREMAJHNEGA OBŽALOVANJA GREHOV, TO SE PRAVI- ZARADI TEGA, KER SE NE KESAMO SVOJIH GREHOV. Ker tudi pravo obžalovanje grehov ni mogoče doseči s človeško močjo, možno je samo Z GOSPODOVO MILOSTJO, JE POTREBNO PROSITI ZA TO MILOST. POTREBNO JE DELATI TUDI POKORO.

    Samo iti v spovednico in se NE RESNIČNO KESATI GREHOV, NE MORE PRINESTI IZBOLJŠANJA, zato prosimo za pravo kesanje in obžalovanje svojih grehov, DA BO JEZUS OZDRAVLJAL NAŠE RANE.

    Odgovori