Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. decembra, 2021 at 6:24

   NA PRVI POGLED DA DANAŠNJI ODLOMEK POTUHO PRAV VSEM. OTROCI SE V JEZUSU Z LAHKOTO PREPOZNAJO. NI SI TEŽKO RAZLOŽITI, DA JE JEZUS NAREDIL TISTO, KAR SE MU JE ZDELO NAJBOLJŠE, PA ČEPRAV TEGA STARŠI NISO ODOBRAVALI … – A STVAR NI TAKO PREPROSTA. ODLOMEK NAM NE DAJE NIKAKRŠNE POTUHE. DAJE PA NAM TOLAŽBO, DA JE BILO PRAV RAVNATI TEŽKO TUDI V SVETI DRUŽINI, DA SO SE RAZUMEVANJA MORALI UČITI VSE ŽIVLJENJE TUDI ČLANI SVETE DRUŽINE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,41-52)

   Njegovi starši so vsako leto ob prazniku pashe hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so bili iz sebe nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako storil? Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C41-52&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Na prvi pogled da današnji odlomek potuho prav vsem. Otroci se v Jezusu z lahkoto prepoznajo. Ni si težko razložiti, da je Jezus naredil tisto, kar se mu je zdelo najboljše, pa čeprav tega starši niso odobravali. No, v tem smo mu bili marsikdaj podobni. Mami otrok pogumno ugovarja, ona pa je ostala brez besed. Razlaga odlomka je za otroke lahko zelo ‘koristna’. Nauk naj bi bil približno takšen: Starši naj prisluhnejo, kaj otrok hoče in kaj potrebuje. Seveda pa v odlomku lahko najdejo potuho za svoje ravnanje tudi starši. Marija je trdo prejela Jezusa in Sveto pismo pravi, da se je Jezus brez upiranja vrnil v Nazaret in bil staršem pokoren. Po tej logiki si starši in verjetno tudi mnogi razlagalci tega odlomka predstavljajo, da je bilo Jezusu žal, da je staršem povzročil toliko nepotrebnih skrbi. Zato se jim je, čeprav o tem Sveto pismo ne poroča, gotovo opravičil.

   A stvar ni tako preprosta. Odlomek nam ne daje nikakršne potuhe. Daje pa nam tolažbo, da je bilo prav ravnati težko tudi v sveti družini, da so se razumevanja morali učiti vse življenje tudi člani svete družine. Sicer pa poglejmo, kaj je bilo vodilo ravnanja teh članov.

   Zakaj je Jezus ostal v templju? Da izpolni Očetovo voljo in ne zato, ker bi mu to ugajalo. Vedel je, da to ne bo vsem prav, a je storil tisto, kar je od njega pričakoval Bog. Kako je lahko to vedel? Že kot otrok je rastel v molitvi in premišljevanju božje besede. Razmišljal je, kam ga Bog kliče, in pri tem sta mu starša z vzgojo pomagala.

   Zakaj pa sta bila Marija in Jožef presenečena, da je Jezus v templju? Življenje pri njima je teklo po ustaljenih navadah in včasih je zmanjkalo moči in modrosti, da bi razmišljala, kaj razmišlja njun otrok in kaj od njiju pričakuje Bog. A tudi onadva se nista predajala lenobi. Prizadevala sta si uravnavati svoje življenje po božji besedi in sta ga skušala živeti v ljubezni. To sta dva izvira Božje moči tudi v našem življenju: Božja beseda in evharistija, kraj darovanja oz. najvišje ljubezni.

   Marija je večkrat v življenju premišljevala, a se je vedno naravnala prav. Kaj je bilo vodilo pri oznanjenju? Imela je svoje predstave o ljubezni, zakonu in družini. Vendar je svojo ljubezen bila pripravljena naravnavati ob Božji besedi, ki jo sporoča angel. Ko jo ta povabi, naj izpolni očetovo voljo in ne živi za svoje načrte, spočne božjega sina. Tudi kasneje je kot skrbna mati morala popravljati svoje predstave o ljubezni. V Kani je videla stisko svatov. Ljubezen jo je gnala, da je rekla sinu, naj pomnoži vino. V tej ljubezni je spregledala sina in mu je skoraj vsilila svoj pogled. V pokorščini Božji besedi, ki prihaja iz Sinovih ust, popravlja svojo podobo o ljubezni.

   Kaj pa Jožef? Kaj je njega vodilo v življenju? Ker je imel rad Marijo, je ni hotel osramotiti. V spanju, lahko bi rekli po dolgem premišljevanju božje besede, ga je Bog sam navdihnil. Ob Božji besedi popravi podobo ljubezni in Marjo sprejme za svojo ženo.

   Isto je vodilo Jezusa. Ljubezen, ki jo uravnava ob Očetovi volji, ob njegovi besedi. V Kani, se zdi, da je v Marijini pobudi vseeno opazil, da je čas za njegov čudež. Kot da bi pred tem njegova predstava o ljubezni do ženina in neveste kazala drugo podobo. Mogoče jo je videl v tem, da jima stoji v stiski ob strani, ne pa da naredi čudež. Zdi se, da je tu Marija tista, ki mu sporoča ‘popravek’ z božjo besedo, zato naredi čudež.

   Pa poglejmo še v naše družine in skupnosti. Pogosto vodi naše odnose čisto preprosto ugodje. Vsak išče svoje mesto, kjer bo čimbolje počival. V imenu takšne ‘ljubezni’ opravičujemo svoja dejanja, včasih popuščanje, drugič zahteve. Večino enega ali drugega pa vodi ugodje in sebičnost. Drugo pomembno vodilo je tudi ‘glas ljudstva’. Kaj bodo rekli ljudje! Ali pa navada: Pri nas je bilo vedno tako!

   Sveta družina nam govori o tem, kako je mogoče živeti polno življenje moža in žene, matere in očeta ter sina. Samo ljubezen nas izpolni! Kakšna? Vedno popravljena z božjo logiko, ki ji moramo slediti vsi. V tej logiki je potrebno neprestano iskanje. To ni poenostavljena logika različnih tipov vzgoje, kjer ima vedno prav eden ali drugi, starš ali otrok. To tudi ni logika kompromisov. To je logika neprestanega iskanja božje volje in neprestanega spreobračanja. Sveta družina nam ponuja en sam odgovor za polno življenje v družini. Odnose mora voditi ljubezen, ki jo naravnava božji pogled in ki smo mu dolžni slediti vsi.

   Sveta družina nas tako svari pred samozadostnostjo. Odpraviti se bo potrebno v tempelj. K izviru božje modrosti in božje moči, k ambonu in oltarju, se pravi k Božji Besedi in evharistiji. Vse besede bližnjega in Boga moramo nositi v svojem srcu in jih premišljevati, da bi naša ljubezen resnično postajala božja. V njej bo vsaka družina lahko ustvarjala resničen dom.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   25. decembra, 2021 at 19:07

   VIDENJA SV. FAVSTINE ZA DOŽIVET BOŽIČ (Aleteia)

   RODIL SE JE KOT MAJHEN OTROK, POLN LJUBEZNI

   Sveta Favstina Kowalska je znana po svojih videnjih. Kljub temu, da je živela kot preprosta redovnica in ni veliko potovala, je videla več kot marsikdo: videla je Jezusa. Pa ne samo tistega, ki ga poznamo iz podobe “Jezus, zaupam vate”. Videla je tudi Jezusa kot otroka.

   JEZUS SE JI JE PRIKAZAL KAR DVAJSETKRAT

   Glede na zapise v njenem dnevniku, se je Jezus sv. Favstini kot otrok prikazal kar dvajsetkrat. Te njene izjemne izkušnje lahko nagovorijo tudi nas. Zakaj se ji je Jezus sploh prikazal kot otrok?

   Jezus v evangeliju postavlja otroke za zgled: “Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!” (Mt 18,3). Sam Bog je postal majhen, da bi kraljeval nad zemljo. Videnja sv. Favstine so nam v opomin na te besede in nam lahko pomagajo bolj poglobljeno doživeti božič.

   VIŠEK BOŽIČA

   Polnočnica. Pri sveti maši sem spet videla malo Dete Jezusa, čudovito lepo, ki je veselo stegovalo svoje ročice k meni. Po svetem obhajilu sem zaslišala besede: Vedno sem v tvojem srcu, ne samo takrat, ko me prejmeš v svetem obhajilu, ampak vedno. (Dnevnik, 575)

   Ko sem prvič prebral opis te vizije, sem bil presenečen. Je sestra videla, kako je duhovnik razlomil malega Jezusa in ga zaužil pred Favstino? Ali ne bi bila to grozljiva izkušnja?

   Ne vem točno, kako je bil ta prizor videti, vendar me spominja na najpomembnejše praznike v letu, ko se spominjamo Jezusove delitve kruha in dejstva, da ga lahko uživamo.

   Ikonopisci so dobro razumeli povezavo med božičem in veliko nočjo. Mali Jezus na ikonah leži v kamnitih jaslih, ki spominjajo na grob, in je zavit v povoje, ki so videti kot plašč. Bog je postal človek, da bi umrl in vstal od mrtvih iz ljubezni do nas. Božič je začetek našega odrešenja.

   KDO JE ON?

   Nekega dne sem po svetem obhajilu nenadoma zagledala Dete Jezusa, ki je stalo ob mojem klečalniku in se z obema ročicama držalo zanj. Čeprav je to Dete majhno, sta mojo dušo navdala bojazen in strah. V njem vidim svojega Sodnika, Gospoda in Stvarnika, pred čigar svetostjo trepetajo angeli. Po drugi strani pa nepojmljiva ljubezen preplavlja mojo dušo, dozdeva se mi, da zaradi nje umiram. (Dnevnik, 566)

   Mnogi med nami imajo napačno podobo Boga. Včasih ga vidimo kot strogega sodnika, ki nas z veseljem kaznuje za vsako napako. Včasih ga vidimo kot prizanesljivega dedka, ki mu ni mar za naše vedenje. Videnje sv. Favstine pa nam ponuja izjemno bogato podobo Jezusa.

   Po eni strani vidimo majhnega otroka – zaupljivega, lepega in nežnega, ki v Favstini vzbuja veliko ljubezen. Po drugi strani pa Favstina trepeta iz strahu, ker ga vidi kot Gospoda, Stvarnika in Sodnika. Ena podoba ne izključuje druge!

   Bog je mogočen, močan in vsemogočen. Ima oblast nad celim svetom, hkrati pa je dober, milostljiv in poln usmiljenja. Približati se nam želi prav na ta način, kot majhen otrok, poln ljubezni.

   Povzeto po:
   https://si.aleteia.org/2021/12/24/videnja-sv-favstine-za-dozivet-bozic/

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   25. decembra, 2021 at 13:20

   MESTU IN SVETU: TOLIKO TEŽAV TARE DANAŠNJI ČAS, A UPANJE JE MOČNEJŠE, KER »DETE NAM JE ROJENO«

   »Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Božič! Božja Beseda, ki je ustvarila svet in daje smisel zgodovini in človekovi poti, je postala meso in se naselila med nami. Pojavila se je kot šepet, kot šelestenje nežne sapice, da bi z začudenjem napolnila srce vsakega moškega in ženske, ki je odprt za skrivnost.« Tako je papež Frančišek na božični dan ob poldne voščil Mestu in svetu iz osrednje lože vatikanske bazilike na Trgu sv. Petra.

   PAPEŽ FRANČIŠEK
   URBI ET ORBI (MESTU IN SVETU)

   Dragi bratje in sestre, blagoslovljen Božič! Božja Beseda, ki je ustvarila svet in daje smisel zgodovini in človekovi poti, je postala meso in se naselila med nami. Pojavila se je kot šepet, kot šelestenje nežne sapice, da bi z začudenjem napolnila srce vsakega moškega in ženske, ki je odprt za skrivnost.

   Beseda je postala meso, da bi vstopila v pogovor z nami. Bog noče ostati v samogovoru, ampak hoče vstopiti v pogovor, kajti Bog sam, Oče in Sin in Sveti Duh, je pogovor, večno in neskončno občestvo ljubezni in življenja.

   Ko je Bog prišel na svet v osebi učlovečene Besede, nam je pokazal pot srečanja in pogovora. Še več, on sam je v sebi utelesil to Pot, da bi jo mi mogli spoznati in jo prehoditi z zaupanjem in upanjem.

   Sestre in bratje, »kaj bi bil svet brez potrpežljivega pogovora tolikih velikodušnih ljudi, ki so ohranjali v edinosti družine in skupnosti?« (Okr. Vsi bratje 198). V tem času pandemije se tega še bolj zavedamo. Naša sposobnost za družbene odnose je postavljena na hudo preizkušnjo; krepi se težnja, da bi se zapirali, vse delali sami, se odpovedali temu, da gremo ven, da se srečujemo, da delamo skupaj. Tudi na mednarodni ravni obstaja tveganje, da ne bi hoteli več vstopati v dialog, tveganje, da nas zapletena kriza pripelje do tega, da se odločamo za bližnjice namesto daljših poti dialoga; samo te pa v resnici pripeljejo do rešitve sporov in trajne vzajemne dobrobiti.

   Dejansko, ko okrog nas in po vsem svetu odmeva oznanilo o rojstvu Zveličarja, ki je izvir pravega miru, vidimo še toliko sporov, kriz in nasprotovanj. Zgleda, da jih ne bo nikoli konec in skoraj jih ne opazimo več. Nanje smo se tako navadili, da gredo neizmerne tragedije mimo nas brez besed; tvegamo, da ne bomo več slišali krika bolečine in obupa naših številnih bratov in sester.

   Mislimo na sirsko ljudstvo, ki že več kot desetletje živi v vojni, ki je izzvala mnogo žrtev in nepreštevno število beguncev. Gledamo na Irak, ki se mukoma dviga po dolgotrajnih spopadih. Poslušamo krik otrok, ki se dviga iz Jemna, kjer ogromna tragedija, na katero so vsi pozabili, že leta poteka v molku in vsak dan povzroča smrtne žrtve.

   Spomnimo se na nenehne napetosti med Izraelci in Palestinci, ki se vlečejo brez rešitve, z vedno večjimi družbenimi in političnimi posledicami. Ne pozabimo na Betlehem, kraj, kjer je ugledal luč sveta Jezus, kraj, ki preživlja težke čase tudi zaradi gospodarskih težav zaradi pandemije, ki onemogoča romarjem, da bi šli v Sveto deželo, kar vse negativno vpliva na življenje tamkajšnjega prebivalstva. Pomislimo na Libanon, ki trpi krizo, kakršne še ni bilo, v zelo zaskrbljujočih gospodarskih in družbenih razmerah.

   A glejte, sredi noči, znamenje upanja! Danes je »ljubezen, ki giblje Sonce in vse druge zvezde« (Raj 33,145), kakor pravi Dante, postala meso. Prišel je v človeški podobi, delil z nami naše drame in je podrl zid naše brezbrižnosti. V nočnem mrazu steguje svoje ročice k nam: potrebuje vse, a nam vse prinaša. Prosimo ga za moč, da se odpremo za dialog. Na ta praznični dan ga prosimo, naj v srcih vseh prebudi hrepenenje po spravi in hrepenenje bratstvu. Obrnimo se nanj s ponižno prošnjo.

   Dete Jezus, daj miru in sprave Bližnjemu vzhodu in vsemu svetu. Podpiraj tiste, ki se zavzemajo za delitev človekoljubne pomoči prebivalstvu, ki je prisiljeno bežati iz svoje domovine; potolaži afganistansko ljudstvo, ki je že več kot štirideset let hudo preizkušano s spopadi, ki so mnoge prisilili, da so zapustili deželo.

   Kralj narodov, pomagaj političnim silam, da umirijo družbe, ki jih premetavajo napetosti in nasprotovanja. Podpiraj ljudstvo v Mjanmaru, kjer nestrpnost in nasilje neredko prizadeneta tudi krščansko skupnost in bogoslužne prostore ter zameglita miroljubno obličje tamkajšnjega prebivalstva.

   Bodi luč in podpora tistim, ki verujejo in delujejo ter gredo tudi proti toku v prid srečanja in dialoga; in ne dopusti, da bi se v Ukrajini razsejale metastaze zagnojenega spora.

   Knez miru, podpiraj Etiopijo, da bo našla pot sprave in miru s pomočjo iskrenega soočenja, ki bo na prvo mesto postavilo potrebe prebivalstva. Prisluhni krikom prebivalcev pokrajine Sahel, ki izkušajo nasilje mednarodnega terorizma. Ozri se na ljudstva severnoafriških držav, ki jih pestijo delitve, brezposelnost in gospodarsko neravnotežje; in olajšaj trpljenje tolikih bratov in sester, ki trpijo zaradi notranjih sporov v Sudanu in Južnem Sudanu.

   Daj, da bodo v srcu ljudstev ameriške celine prevladale vrednote solidarnosti, sprave in miroljubnega sožitja s pomočjo dialoga, vzajemnega spoštovanja in priznavanja pravic in kulturnih vrednot vseh ljudi.

   Božji Sin, potolaži žrtve nasilja do žensk, ki se širi v tem času pandemije. Ponudi upanje otrokom in mladostnikom, ki so žrtve vrstniškega nasilja in zlorab. Potolaži in izkaži naklonjenost starostnikom, še posebej tistim, ki so tako sami. Daj vedrine in edinosti družinam, ki so prvenstveni kraj vzgoje in temelj družbenega tkiva.

   Bog z nami, nakloni zdravje bolnim in vse ljudi dobre volje navdihni, da bodo našli kar najprimernejše rešitve, da se premaga zdravstveno krizo in njene posledice. Naredi srca velikodušna, da bo potrebno zdravljenje, zlasti cepiva, dospelo do najpotrebnejših skupin. Poplačaj vsem tistim, ki so pozorni in predani v skrbi za sorodnike, bolnike in najšibkejše.

   Betlehemsko Dete, odôbri čimprejšnjo vrnitev domov tolikerim vojnim ujetnikom, civilnim in vojaškim, iz nedavnih spopadov; in tistim, ki so zaprti iz političnih razlogov. Ne pusti nas brezbrižnih spričo drame migrantov, beguncev in izgnancev. Njihove oči nas prosijo, naj se ne obračamo proč, naj ne zatajimo človeškosti, ki nas povezuje, naj njihove zgodbe vzamemo za svoje in naj ne pozabimo njihove drame.

   Večna Beseda, ki si postala meso, napravi nas skrbne za naš skupni dom, ki tudi trpi zaradi malomarnosti, s katero ga pogosto obravnavamo, in spodbudi politične oblasti, da dosežejo učinkovite sporazume, da bodo prihodnji rodovi lahko živeli v okolju, ki spoštuje življenje.

   Dragi bratje in sestre! Toliko težav tare današnji čas, a upanje je močnejše, ker »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5). On je Božja Beseda in je postal otrok, ki ne more govoriti, ki je sposoben samo brbljati in potrebuje vse. Hotel se je naučiti govoriti kot vsak otrok, da bi se mi naučili poslušati Boga, svojega Očeta, in se poslušati med seboj ter vstopati v pogovor kot bratje in sestre. O Kristus, za nas rojeni, nauči nas hoditi s teboj po stezah miru.

   Blagoslovljen Božič vsem!

   Prevedel br. Miran Špelič OFM

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/mestu-in-svetu-toliko-tezav-tare-danasnji-cas-a-upanje-je-mocn.html

   Odgovori
4. Miro says:

   25. decembra, 2021 at 12:56

   SKRIVNOST SVETE NOČI JE JASNA: RAZODELA SE JE BOŽJA MILOST, NJEGOV ZASTONJSKI DAR; V OTROKU, KI NAM JE DAN, SE UDEJANJI BOŽJA LJUBEZEN DO NAS. TO JE NOČ SLAVE, TISTE SLAVE, KI SO JO OZNANJALI ANGELI V BETLEHEMU IN KI JO OZNANJAMO MI DANES PO VSEM SVETU. TO JE NOČ VESELJA, KER JE OD DANES PA NA VEKE BOG Z NAMI. NI DALEČ, BLIZU JE, POSTAL JE ČLOVEK IN SE NE BO NIKOLI NAVELIČAL NAŠE ČLOVEŠKOSTI, KI SI JO JE PRIVZEL. TO JE NOČ LUČI: TISTA LUČ, KI JE ZASVETILA IN JE OBDALA BETLEHEMSKE PASTIRJE!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 2,15-20)

   Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku. In vsi, ki so slišali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+2%2C15-20&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Skrivnost svete noči je jasna: razodela se je Božja milost, njegov zastonjski dar; v otroku, ki nam je dan, se udejanji Božja ljubezen do nas.

   To je noč slave, tiste slave, ki so jo oznanjali angeli v Betlehemu in ki jo oznanjamo mi danes po vsem svetu. To je noč veselja, ker je od danes pa na veke Bog z nami. Ni daleč, blizu je, postal je človek in se ne bo nikoli naveličal naše človeškosti, ki si jo je privzel. To je noč luči: tista luč, ki je zasvetila in je obdala betlehemske pastirje.

   Pastirji preprosto odkrijejo, da »dete nam je rojeno«, in razumejo, da se vsa ta slava, vse to veselje, vsa tista luč osredotoči v eni sami točki, v tistem znamenju, ki jim ga je nakazal angel: »Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli«. To je od zmeraj znamenje, po katerem najdemo Jezusa. Ne le tedaj, ampak tudi danes. Če hočemo praznovati pravi Božič, se zazrimo v to znamenje: krhka preprostost malega novorojenca, nežnost njegovega ležanja, milina plenic, ki ga ovijajo. Tam je Bog.

   S tem znamenjem nam evangelij razkriva protislovje: govori o cesarju, o upravitelju, o pomembnežih tistega časa, toda Boga ne najdemo pri njih; ne pojavi se v plemiški dvorani kraljeve palače, ampak v uboštvu hleva; ne v blišču sijajnega videza, ampak v preprostosti življenja; ne v oblasti, ampak v majhnosti, ki preseneča. Če ga hočemo srečati, moramo tja, kjer je on. Treba se je skloniti, se ponižati, postati majhni. Otrok, ki se rodi, nas izziva; kliče nas k temu, da opustimo minljive utvare in se obrnemo k bistvenemu, da se odpovemo svojim nenasitnim zahtevam, da zapustimo večno nezadovoljstvo in žalost, ker nam bo vedno kaj manjkalo. Dobro nam bo delo, če pustimo te reči in v preprostosti Boga-otroka najdemo mir, veselje, smisel življenja.

   Pustimo, da nas otrok iz jasli izzove, pustimo pa se izzvati tudi otrokom, ki danes niso položeni v zibko in jih ne božata materina in očetova ljubezen. Pustimo se izzvati otrokom, ki jim ne pustijo, da bi se rodili, otrokom, ki jokajo, ker ni nikogar, ki bi potešil njihovo lakoto, otrokom, ki v rokah ne držijo igračk, ampak orožje.

   Skrivnost Božiča, ki je luč in slava, izziva in pretresa, ker je to skrivnost upanja in žalosti obenem. S seboj prinaša okus žalosti, ker ljubezen ni sprejeta, ker je življenje zavrženo. Tako se je zgodilo Jožefu in Mariji, ki sta našla zaprta vrata in sta položila Jezusa v jasli, »ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Jezus se je rodil zavrnjen od nekaterih in v brezbrižnosti. Tudi danes lahko obstaja taka brezbrižnost, ko postane Božič praznik, kjer smo glavni mi, ne pa on, ko luči trgovine zasenčijo Božjo luč, ko se poganjamo za darili in ostajamo brezčutni za odrinjene na rob.

   Toda Božič ima predvsem okus po upanju, ker kljub naši temi Božja luč sije. Njegova nežna luč ne plaši. Bog, ki je zaljubljen v nas, nas privlači s svojo nežnostjo, ko se med nami rodi ubog in krhek, kot eden od nas. Rodi se v Betlehemu, kar pomeni »hiša kruha«. Videti je, da je s tem hotel reči, da se rojeva kot kruh za nas. Zaživi, da bi nam dal svoje življenje; prihaja na naš svet, da bi nam prinesel svojo ljubezen. Ne prihaja, da bi goltal in ukazoval, pač pa da bi hranil in služil. Tako obstaja neposredna vez med jaslicami in križem, kjer bo Jezus razlomljeni kruh; to je neposredna vez ljubezni, ki se podarja in nas rešuje, ki daje luč našemu življenju, mir našim srcem.

   To so v tisti noči razumeli pastirji, ki so bili med obrobnimi tistega časa. Toda v Božjih očeh ni nihče odrinjen na rob; prav oni so bili prvi božični povabljenci. Tudi mi se pustimo izzvati in poklicati Jezusu, pojdimo k njemu z zaupanjem, začenši s tem, v čemer se čutimo odrinjene na rob, začenši s svojimi omejenostmi, začenši s svojimi grehi. Pustimo, da se nas dotakne. Vstopimo v resnični Božič s pastirji, prinesimo Jezusu to, kar smo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   25. decembra, 2021 at 12:51

   HVALEŽNOST VEČNEMU BOGU
   Hvaležnost dobi svojo moč šele, ko jo človek ubesedi in udejani v življenju. Hvaležnost izrazimo Bogu za vse kar nam je dal. Bodimo hvaležni pred Bogom, človekom, javno ali sam pri sebi, samo da se zlije v besede in v dejanja hvaležnosti za izkazano dobroto. Hvaležni smo lahko ne glede na osebno počutje in okoliščine ali ker želimo tudi drugim vse dobro in lepo. Zapustiko cono udobja in ponesimo LUČ Svetlobe in Ljubezni med ljudi, da se ogrejejo njihova srca in se umirijo njohove duše, ker je prišla Božja Milost in Ljubezen med njih. Tudi če hvaležnosti iz različnih razlogov ne pokažemo izrazito, je še vedno pristna in lebdi v zraku; zorel bo čas, ko bo hvaležnost v naših srcih in naših besedah in dejanjih naš vsakdanjik, ker bo Bog zaradi svoje Ljubezni in Milosti blagoslovil vse kar molimo in delamo. Pomembno je, da nas želja po zahvaljevanju Bogu in ljudem nikoli ne mine. Bogu se lahko zmeraj zahvaljujemo in ga slavimo, saj je naš Bog, Stvarnik, ki nas najbolje pozna; predenj pa gremo taki, kakršni smo, vedno ubogi. Hvaležnost nas odpira Bogu in odpira tudi vrata naši sreči. Mislimo, da smo hvaležna oseba, ker dostikrat izrečemo hvala. Pravzaprav pa resnična hvaležnost presega zgolj zahvaljevanje, ko prejmemo darilo ali ko kdo kaj naredi za nas. Beseda evharistija v grščini pomeni zahvala. Pri vsaki sveti maši po Kristusovem telesu in krvi prejmemo odrešenje. Vsaka maša je torej priložnost, da se zahvalimo za edinstveno Kristusovo žrtev, ki jo je storil Jezus za človeštvo in se na skrivnosten, a resničen način dogaja pri vsaki sveti maši; pri evharistiji smo deležni po Božji Milosti Usmiljenja, Odrešenja in Življenja, če tudi Živimo in Delamo po Evangeliju ter spolnjujemo Božjo Voljo. Sicer bi bili obsojeni na smrt.Pred Bogom smo večni dolžniki. On nam je dal življenje, brate in sestre, vse dobrine, Zemljo in Stvarstvo. Še ljubimo lahko samo zato, ker nas je on prvi vzljubil. Ko Boga Ljubimo, Slavimo in se Mu Zahvaljujemo, storimo veliko dobrega Zase, saj se mu tako pustimo še globlje ljubiti., saj smo Božji Otroci.

   Amen.

   Slavimo Boga in se mu zahvaljujmo za vse, kar smo prejeli. Ljubimo Jezusa in prosimo Boga blagoslova, da bo vse kar bomo delali in molili Bogu v Čast in Veselje Vekomaj, nam pa v radost in veselje, ker delamo vse prav, kar je po Božji Volji!

   Odgovori
6. Janez says:

   25. decembra, 2021 at 10:38

   Božič
   Bog prihaja na zemljo k ljudem, da se spreobrnemo in mu odpremo svoje ubogo, trpeče, nestanovitno in nemirno človeško srce. Da ga razširi in umiri, da bo sposobno sprejeti največje – Božji Mir in Božjo Ljubezen. Da. Božji Mir in Ljubezen zaznamujeta vse življenje ljudi. Žal so mnogi za ta Mir in Ljubezen premalo odprti. Življenje je vsakodnevni boj, da napravimo prostor v srcu za Božji Mir in Ljubezen Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Za Boga, ki JE LJUBEZEN, DOBROTA, ODPUŠČANJE in USMILJENJE. Da se osvobodimo zla, ki se skrivoma tihotapi v srce. Je boj ki ga dobivamo le z Bogom, z Molitvijo, Dobroto, bogaboječim in pravičnim življenjem brez greha in hudobije. Advent je čas, da se pripravimo na Gospodov prihod. Bog išče človeka in človek išče Boga. In Bog vedno pričakuje čkoveka, da se vrne nazaj k Njemu v Objem. Sveti Bog išče zasužnjenega človeka s krivdo, a ta zasužnjeni človek išče Svetega, da se posveti, da bi bil sprejet v svetlobo in ljubezen.Pomembno je medsebojno zaupanje. Bog nas posluša tudi takrat, ko mi ne moremo ali ne znamo povedati oziroma spregovoriti. Bog nas vidi tudi takrat ko smo slepi, gluhi, ko grešimo in delamo kaj napačnega. Bog daje iz Neskončne Božje Ljubezni tisto LUČ LJUBEZNI in USMILJENJA, da njegovo BOŽJE SONCE sije na Pravične in Grešnike tudi takrat, ko mi bežimo s Somca Božje Svetlobe v senco in/ali temo, da bi se skrili pred SONCEM BOŽJE LJUBEZNI. Bog nas vedno čaka na Obalah Večnosti, da pridemo nazaj k Njemu in se opravičimo in spokorimo, zakaj Bog nas Neskončno Ljubi in nam odpušča, ko ga molimo in prosimo odpuščanja. Zato ker je Bog veliko Večji kot Vsi naši Grehi in problemi, ki na spestijo je prav, da Verujemo v Boga in na Boga prenesemo Vse skrbi, Težkoče in Probleme, ker jih lahko razrešimo le z Božjo Pomočjo in ne le s človeškimi močmi in pametjo. Božja Pomoč Ostani Vedno z Nami! Bog nas Ljubi, Ljubimo tudi mi drug drugega in našega Boga!

   Kaj On, ki nam je dal, da mislimo, sam ne more misliti?
   Kaj On, ki je človeku dal oči in ušesa, sam ne more poslušati in gledati?
   Kaj On, ki je človeku dal srce za ljubezen, sam ne more biti največja Ljubezen?
   Vsak dan govorim Bogu: ”Čudovit si, moj Bog”.
   Bolj ko mu govorim, več mi on daje,
   daje da gledam čudež njegove Božje Ljubezni in Usmiljenja do vseh ljudi.

   (Povzeto po Philu Bosmansu, belgijskemu dobrotniku pomoči potrebnim in duhovniku Bund ohne Namen)

   Odgovori
7. Janez says:

   25. decembra, 2021 at 10:35

   MOLITEV K BOGU ZA BOLJŠI SVET

   Slava Bogu in Zahvala za vse Milosti in Dobroto.
   Nič se ne Zgodi brez Boga. Niti las nam ne zraste na glavi brez Boga.
   Za vse kar premoremo in smo naredili smo dolžni Zahvalo Nebeškemu Bogu.
   Božja Večnost, Enost, ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.
   Odločno in modro prosim vodi moje korake.
   Naj uvidim Božjo Voljo in vse Božje nauke, ko stopam v življenje.
   In častim namen vseh stvari, ki so v naravi po Tvoji Dobroti Gospod.
   Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam vsega, kar srečam in uporabljam.
   Da vedno govorim in gledam ljudem iskreno v oči Jezusa in Matere Marije.
   Naj raje tiho opazujem, ne sodim, saj potrebujem milost razumevanja in razsvetljenje pomena in smotra.
   Naj raje pomagam, kot da bi kritiziral in se pritoževal.
   Naj bom raje veder in nasmejan kot žalosten in zamorjen, ker imam Odrešenika, ki mi stoji ob strani.
   Naj raje raje podam ljudem upanje in optimizem ter nakažem kakšne možne rešitve,
   kot da nasujem sogovornikom le svoje pametne modrosti in probleme.
   Naj ne škodujem in naj prinesem in ljudem pustim glasbo tišine gozda
   in ptičjega petja mir in vso naravno lepoto,
   kot da le oddidem in pustim ljudi da tavajo in begajo naprej.
   In ko se vrnem nazaj med ljudi, naj se krožna pot življenja strpnosti
   in dobrote sklene in spirala upanja razširi naprej,
   da bosta molitev in Vera ter Božja Pomoč vzajemno pomagale
   meni in bližnjim ter osmislila vsem ljudem dobre volje naša življenja. Amen.
   Tvoja je Oblast in Slava Gospod. Ob Tebi Bog in naš Odrešenik zmorem več in vse, ker mi daješ moč, in ta moč se pretaka med nama in gre kot pozitivna nesnovna energija naprej. Povem Ti lahko vse in vem, da tudi Ti meni lahko poveš čisto vse. Včasih si dava vzajemno še vedno več drug drugemu. In ljubezen je, ki premaga vse, kar življenje prinese in odnese. In v duši vlada mir in spokojnost. Bogat sem, ker imam vse to. S Teboj premorem vse kar potrebujem. Bogu Čast in Slava Vekomaj. Amen.

   Addendum
   O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje! — Sv. Frančišek Asiški

   Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove stèze! In vse človeštvo bo videlo, kako naš Bog rešuje. Slavite Boga in se mu nenehno za vse Zahvaljujte. Aleluja.

   Odgovori
8. Miro says:

   25. decembra, 2021 at 10:09

   SVETI OČE: VRNIMO SE V BETLEHEM, K IZVORU, K PRVI LJUBEZNI, K ČEŠČENJU IN DEJAVNI LJUBEZNI

   »V noči zasveti luč. Pojavi se angel, pastirje obda Gospodova slava in končno pride več stoletij pričakovano oznanilo: ‘Danes se vam je rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod’ (Lk 2,11)«. S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med božično polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu v petek, 24. decembra, zvečer.

   Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem pokaže, kako naj najdejo Boga, ki je prišel na zemljo: »To vam bo znamenje: našli boste dete, povito v plenice in položeno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi revščini jasli. Ni več luči, ni več sijaja, ni več angelskih zborov. Le dete. Nič drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).

   Evangelij vztraja pri tem nasprotju. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu, začenši s cesarjem Avgustom, ki da popisati ves svet. Prikazuje prvega cesarja v vsej njegovi veličini. Toda takoj zatem nas popelje v Betlehem, kjer ni nič posebnega, le ubogo dete zavito v plenice, in pastirji okoli njega. Tam v majhnosti je Bog. Poglejte sporočilo: Bog ne jezdi na veličini, ampak se spusti v majhnost. Majhnost je pot, ki si jo je izbral, da bi nas dosegel, se dotaknil naših src, nas rešil in nas vrnil k temu, kar je pomembno.

   Bratje in sestre, ko stojimo pred jaslicami, poglejmo v središče. Pojdimo onkraj luči in okraskov, ki so lepi ter zrimo Dete. V njegovi majhnosti je ves Bog. Priznajmo ga: »Dete, ti si Bog, Bog-dete.« Dovolimo, da gre to škandalozno začudenje skozi nas. Tistega, ki objema vesolje, je treba zadržati. Njega, ki je ustvaril sonce, je potrebno ogreti. Njega, ki je nežnost sama, je treba ljubkovati. Neskončna ljubezen ima drobceno srce, ki oddaja blag utrip. Večna Beseda je otročiček, to je nezmožen govoriti. Kruh življenja je treba nahraniti. Stvarnik sveta je brezdomec. Danes je vse obrnjeno: Bog prihaja na svet majhen. Njegova veličina je ponujena v majhnosti.

   In mi – vprašajmo se – ali znamo sprejeti to Božjo pot? To je izziv Božiča: Bog se razodeva, a ga ljudje ne razumejo. Za oči sveta postane majhen, mi pa še naprej iščemo veličino kot svet, morda celo v njegovem imenu. Bog se zniža, mi pa se hočemo povzpeti na piedestal. Najvišji kaže na ponižnost, mi pa se stegujemo, da bi naredili vtis. Bog išče pastirje, nevidne, mi pa iščemo vidnost. Jezus se je rodil, da bi služil, mi pa se vsa leta ženemo za uspehom. Bog ne išče moči in oblasti, ampak nežnost in notranjo majhnost,« je povedal papež Frančišek.

   Več o nagovoru svetega očeta med božično polnočno sveto mašo glej na:
   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-12/sveti-oce-vrnimo-se-v-betlehem-k-izvoru-k-bistvu-vere-k-prvi.html

   Odgovori
9. Miro says:

   25. decembra, 2021 at 9:53

   BOŽIČNA POSLANICA SLOVENSKIH ŠKOFOV 2021: DETE V JASLICAH JE NAŠ REŠITELJ

   NAŠ GOSPOD JEZUS KRISTUS, PRAVA LUČ, KI RAZSVETLJUJE VSAKEGA ČLOVEKA, SI JE IZ DEVICE MARIJE PRIVZEL TELO IN POSTAL NAŠ SPREMLJEVALEC K OČETU V NEBESIH. ON JE BESEDA, KI JO CERKEV OZNANJA, DA BI NA TEJ POTI PO NJEJ VSI IMELI ŽIVLJENJE V OBILJU.

   Dete v jaslicah je Rešitelj, ki prežene sleherno temo nevednosti in hudobije ter nam prižiga upanje. Zaradi njegovega usmiljenja smo vsi vredni, da živimo: rojeni in še nerojeni, zdravi in bolni, mogočni in šibki, pogumni in plahi, verni in neverni, pa tudi miroljubni in nemirni. Usmiljenje Deteta v jaslicah odpravlja razlike med nami in nas napolnjuje s spoznanjem o Bogu. To nas nagiba k spremembam – ne v grožnjah in nasilju, temveč v pravičnosti in medsebojni ljubezni.

   Božič nas zato ne more prepustiti temi nevednosti o tem, kdo smo in kam gremo. Kot bratje in sestre v Kristusu smo sinovi in hčere življenje ljubečega Boga, ki nam je namenil neskončnost bivanja pri sebi.

   Vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in izseljencem, bratom in sestram v Evangeličanski in Pravoslavni cerkvi ter tudi pripadnikom drugih ver, še posebej pa bolnim in trpečim, brezdomcem in brezpravnim, prestrašenim in jokajočim, izrekamo škofje svojo sočutno bližino in v molitvi na vas kličemo Božjo pomoč. Naj bodo božični prazniki blagoslovljeni in tolažilni. V novem letu želimo več medsebojne povezanosti; da bi iskali to, kar nas povezuje in nam prinaša skupno dobro.

   Božično poslanico v imenu slovenskih škofov je letos predstavil soboški škof msgr. dr. Peter Štumpf.

   https://katoliska-cerkev.si/bozicna-poslanica-slovenskih-skofov-202-dete-v-jaslicah-je-nas-resitelj

   Odgovori
   • Miro says:

     25. decembra, 2021 at 9:55

     PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI BOŽIČNI SVETI MAŠI

     »Dragi bratje in sestre. Božič je. Po sveti noči, v kateri smo se spominjali skrivnosti rojstva Božjega Sina in se zanj zahvaljevali, je danes sveti dan – dan, v katerem sta svet in človek odeta v plašč Božje naklonjenosti in ljubezni. Zato vam želim, da bi to blagodejnost Božjega objema na poseben način doživljali v svojih srcih, pa seveda tudi med svojimi domačimi in ob srečanjih z vsemi ljudmi …, je poudaril msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit.

     Več o nagovoru nadškofa Stanislava Zoreta in o nagovorih drugih škofov na:
     https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-bozicni-sveti-masi2021

     Odgovori
10. Miro says:

    24. decembra, 2021 at 20:14

    DUHOVNE MISLI CERKVENIH OČETOV, BENEDIKTA XVI. IN PAPEŽA FRANČIŠKA ZA POLNOČNO SVETO MAŠO

    To noč je zasijala »velika luč« (Iz 9,1); nad vsemi nami je zasvetila luč Jezusovega rojstva. Kako resnične in sodobne so besede preroka Izaija, ki smo jih slišali: »Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje!«

    https://www.vaticannews.va/sl/cerkev/news/2021-12/duhovne-misli-cerkvenih-ocetov-benedikta-franciska-polnocna-masa.html

    Božje usmiljenje, ki nam v Besedi, ki je postala človek, daješ opravičenje, zaupamo vate!

    Odgovori