Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   23. januarja, 2022 at 13:01

   DA BI SKRBEL ZA HUDO BOLNO ŽENO, JE PUSTIL DOBRO PLAČANO SLUŽBO. NIKOLI MU NI BILO ŽAL

   Nekateri se sprašujejo, kako je Gabrysii Klimek uspelo preživeti 35 kemoterapevtskih odmerkov. Njen mož Robert na to odgovarja: “Ko sva se spoznala, sem videl angela.” Preberite njegovo zgodbo o skoraj 22 let trajajočem zakonu, v katerem je poleg mnogo gorja še toliko več dobrega

   https://si.aleteia.org/2020/01/21/da-bi-skrbel-za-hudo-bolno-zeno-je-pustil-dobro-placano-sluzbo-nikoli-mu-ni-bilo-zal/
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Večkrat je bila izpostavljena na tem portalu ljubezen do nekoga, VENDAR LJUBEZEN SAMO Z ENE STRANI. KAJ JE PRAVA LJUBEZEN?

   V TEH ZGODBI V HUDEM TRPLJENJU V ZAKONU VZDRŽI SAMO PRAVA LJUBEZEN.

   BOG JE REKEL O PRAVI LJUBEZNI TAKOLE: Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, 5 ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. 6 Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7 Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane (1 Kor 13,4-7).

   Vsak pri sebi naj razmisli, tisti, ki želite skleniti zakon in vsi drugi- IMAM PRAVO LJUBEZEN, KI SE BO V HUDIH ČASIH OBDRŽALA, NE PA POBEG OD TRPLJENJA, TO JE POBEG OD BOGA IN ZAKONCA? IMAM? SAM NE MOREŠ NIČESAR, BOG TI JO NAJ PODARI!

   Odgovori
   • Hvala says:

     23. januarja, 2022 at 13:04

     Trpeča žena prenaša celo življenje HUDE BOLEČIN IN NAVADITI SE JE BILO POTREBNO NA STRES!

     ALI NI TO VDANO PRENAŠANJE BOŽJE VOLJE? JA JE!

     Odgovori
     • Hvala says:

       23. januarja, 2022 at 13:06

       POROČNA PRISEGA, KI SE JE POTREBNO DRŽATI- V HUDEM IN DOBREM!

       Odgovori
2. Janez says:

   23. januarja, 2022 at 12:13

   Mirenski grad: KAJ JE NAPUH
   Napuh je prepričanje, da smo vredni več kot drugi, da drugega ne potrebujemo. Zaradi tega, ker vidimo le nas same, drugega pohodimo, izkoristimo, se mu posmehujemo. Z napuhom resno uničujemo naše odnose. Nasprotje napuha je ponižnost, s katero ustvarjamo prostor za drugega, prostor za odnos, ki edini lahko izpolni človeka.
   http://arhiv.mirenski-grad.si/napuh

   Drugi povzetki
   Ne poudarjajte tujih napak in lastnih vrlin
   Priznajte si, da imate tudi vi kakšno slabo lastnost. Če se zavedate, da določene vrline nimate, to sprejmite. Vrlin si ne izmišljujte, temveč se jih potrudite ustvariti. Nič slabega ni v tem, da priznate, da je nekdo boljši od vas.

   Motivirajte se in se učite od drugih.
   Pravijo, da je včasih dobro, da resnico malce napihnemo, saj naj bi nas to motiviralo, da bi naslednjič v resnici dosegli takšne rezultate, čedar ne morem sprejeti v svoj miselni krog. A če smo domišljavi, polni samih sebe, medtem ko druge preziramo, smo, milo rečeno, oholi. V sebi to lastnost težko prepoznamo, saj smo preveč subjektivni. Pomislite, kdaj ste se vedli oholo, in poskušajte najti razloge za svoje vedenje. Čemu bi se hvalili z nečim, česar nimamo? Zakaj bi se vedli domišljavo do drugih, če smo vsi enaki prdd Bogom? Vse svetovne pomembne vere poudarjajo, da je razvoj ponižnosti in nesebične pomoči tistim, ki so pomoči potrebni, najboljše zdravilo proti napuhu. To se lahko odvija znotraj družine (mati se predaja svojim otrokom in njihove potrebe postavlja na prvo mesto) ali s popolnimi neznanci ( npr. karitativna prostovoljska pomoč pri hranjenju starejših ali invalidov doma in v domovih).

   VZROK VSEGA ZLA
   Največja ovira za odnos s Bogom je napuh. Je poglavitni greh. Grehi, kot so npr. laž, kraja, nečistvovanje (sam sabo ali z drugimi), požrešnost, lakomnost, lenoba itd. so posledice napuha. Če obvladamo napuh, bomo srečno pridobili Jezusovo obljubo, če ne napuha ne obvladujemo. Napuh je pleve zla. Ne moremo saditi na vrt, če ga prej ne očistimo zemljo plevela, prelopatimo zemljo in jo pognojimo, da bo na tem novem zemljišču uspelo, kar smo posejali. Nima pa smisla prelopatiti zemlje in jo pognojiti, če ne izrujemo vseh majhnih koreninic plevela, ki duši rast in kaljenje posevkov. Včasih je potrebno odstraniti cele zaplate zgornje zemlje, da pridemo do čiste, deviške zemlje, v katero lahko vsejemo, posadimo nekaj dobrega in tudi pričakujemo, da bo zraslo nekaj dobrega. Tako je tudi z nami, da smo potrebni spreobrnitve in duhovne prenove, kesanja in prošnje Boga za Odpuščanja, da bodo nove kali posevkov pognali in zrastli.

   Napuh je prikrit in hud greh, ker se zna odlično skriti pod fasado najbolj nesebičnih namenov in zavajati. Napuh je vzrok, za prvi greh, ki je bil storjen daleč pred stvarjenjem sveta. Namreč padli angeli so padli zaradi napuha. Dober angel se je v zlega spremenil zaradi napuha. Hudič je hotel biti kakor Bog. In to je osnovna definicija napuha: biti kakor Bog, biti nekdo drug, imeti se za boljšega od drugega, itd. In ker v napuhu ni ljubezni, hudič ostaja tam kje je. Kakor pravi francoski teolog in filozof Fabrice Hadjadj v svojem delu Vera demonov (založba Družina, Ljubljana 2012), hudič je najboljši vernik: v Boga veruje bolj kot mi, nikdar ne dvomi v Boga, vendar, ker je napuhnjen, nima ljubezni, ter ne zmore ljubiti. Hudič ostaja hudič, ne zato, ker ne veruje, temveč zato ker ne ljubi.

   Vsi, ki smo krščeni in se bolj ali manj trudimo živeti kakor nam Bog po Cerkvi zapoveduje – verujemo. Vendar vem iz čistega praktičnega spoznanja, da marsikateremu verniku, bližnjemu in oddaljenemu včasih zmanjka ljubezni. In če ni ljubezni smo lahko vsak dan pri maši, pri obhajilu, pri spovedi, molimo in zganjamo neverjetne pobožnosti, toda če »ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,1-3). Brez ljubezni naša vera postaja hudičeva vera. Pobožnosti se lahko naučimo, resnična vera pa prihaja zgolj iz odnosa (prisotnosti) Boga pod podobo Najsvetejšega zakramenta.

   Napuh je težko izkoreniniti. Ni pa nemogoče, poglejmo samo svetnike in svetnice. Imamo jih polno in so nam lahko za zgled. Vsak ima svojega krstnega zavetnika, imamo farne zavetnike in zavetnike podružnic. Vsaka škofija in vsak narod ima svojega zavetnika, ki so nam za zgled in v pomoč, v borbi proti napuhu. In res, lahko se borimo proti vsem mogočim grehom in napakam in slabostim. Toda če ne izkoreninimo, ali vsaj ne zatremo napuha, nismo prav nič storili. Evangeliji ne govore o tem, da moramo spreobrniti druge, temveč da moramo spreobrnti nas, sami sebe. In kako radi delamo red pri drugih, pri sebi pa ne pospravimo in počistimo! Zato ni problem v drugem, problem tiči v meni. Jezus se je družil tudi z ljudmi dvomljivega slovesa. Sveto pismo pravi, da se je družil s cestninarji in grešniki in glej, nenavadno, nikoli ni postal grešnik. Noben greh, nobena slaba navada, ga ni ogrožala. In tudi nas ne bo, če se bomo trudili posnemati Jezusa. In to je v bistvu krščansko življenje – posnemanje Kristusa in Življenje po Naukih Jezusa Kristusa. .

   Osredotočimo se torej na napuh. In kdor ga bo uspel obvladati, bo uspel obvladati tudi vse ostalo zlo. Dovolj imamo torej možnosti, priložnost in sredstva, da začnemo in zmagamo proti eni sami in edini sveti vojni, ki jo kot kristjani moramo voditi in to je proti lastnemu napuhu. Da premagamo sami sebe in svojo hudobijo in se poboljšamo! Ne da kažemo proti proti sosedovemu grehu napuha – kajti to je že znamenje napuha, ker kažemo s prstom na druge; kot da smo pa mi nekaj več od drugih ljudi, čeprav smo vsi Otroci Enega Boga!

   PREPOZNAJMO SVOJ NAPUH IN SE POBOLJŠAJMO!

   Obstaja nekaj indicev, preko katerih se lahko začnem zavedati napuha, ki v meni živi in me uničuje. Naj naštejem zgolj nekaj preprostih primerov:

   Neposlušnost in samovolja ter zato potrebna ponižnost
   Sveti pater Pij je imel milost, da je na telesu nosil Kristusove rane imenovane stigme. Vendar jih je po ukazu Cerkve moral skrivati, zastirati pred ljudmi. In pater Pij je bil poslušen Cerkvi. Še več, Cerkev ga je poniževala, a ostal ji je zvest. Sveti pater Pij nam naroča: »Vselej se postavite na zadnjo mesto, vse ljudi imejte za boljše od sebe. V veselih in žalostnih trenutkih se vedno ponižajte pred mogočno Božjo roko, ponižno in potrpežljivo sprejemajte ne le, kar ugaja vaših čutom, temveč, še bolj vse bridkosti, ki vaj jih pošilja, da bi bili bolj sprejemljivi zanj in vselej bolj vredni Nebeške domovine«.

   Božja volja se razodeva preko naših predstojnikov
   Prav je, da smo predstojnikom pokorni in jih ubogamo. In ko oblast npr. ukaže nošenje mask v zaprtih prostorih in karanteno, da bi zaustavili širjenje epidemije koronavirusa je prav, da smo pokorni in ubogljivi! In ko Bog preko Cerkve, škofov in duhovnikov npr. zaradi epidemije nekaj zapove, moramo biti duhovniki in verniki ubogljivi in spoštljivi ter spoštovati obiske svetih maš z upoštevanje razdalje med verniki in z drugimi zahtevami! Kdor ni sposoben biti poslušen Bogu, Oblastem, pr3edstojnikom v službi in Cerkveni avtoriteti, ni sposoben biti poslušen ne državi, ne družbi, kaj šele v čisto človeških odnosih. V vseh odnosih bodisi človeških, v službi in družbi, bodisi z Bogom je ogromno poslušnosti in uboganja, ter zelo malo prostora za samovoljo. Bog že ve zakaj!

   Več vrednega doprinosa naj da tisti, kdor je prejel več talentov od Boga
   Nekdo, ki ima smisel, pa čeprav je napravil samo poklicno šolo, lahko uspešno vodi svoje podjetje ali družbo. Veliki svetovni voditelji, so bili na splošno precej neizobraženi. Izobrazba, poreklo, denar, vpliv ter moč še ni garancija za dobro in sposobno ter odgovorno vodenje v prid ljudi in družin, da živijo s plačo in dohodki od dela, ker so družbeno odgovorno do ljudi in do družbe. Pa kljub temu, se ljudje radi okitimo z izobrazbo, poreklom, denarjem, vplivom in se imamo za več vredne. Že apostol Peter opozarja, svari in grozi pred tovrstnim napuhom: »V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša« (1 Pet 5,4-6)

   Zato je prav, če nekdo napravi dobro delo, da leva roka ne ve kaj je dala desna; ne pa da se važimo, da pokažemo da se ta dobrota vidi; in da se imam zato za več vrednega, kot tisti, ki je napravil potiho in naskrivaj dobro delo, ki pa se ne vidi. Pred Bogom smo vsi enaki, toda nekateri si domišljajo, da si iz ‘ta boljš družine’. Ter zato pričakujejo določene privilegije in bonitete: »Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« (Lk 13,4-5) Tisti, ki je trudi za krščansko življenje, ki dela za ZASTONJ ali za BOHLONAJ za druge ljudi, pa tudi s tem, ko je prisoten pri vseh obredih, je lahko samo neizmerno hvaležen, da ima pogum, veselje in voljo izpolnjevati Božjo voljo. A če se bom napuhnjeno imel za več vrednega od drugih, manj srečnih in manj obdarjenih, bom ravno tako brez Milosti v Božjih Očeh, ne bom imel Božjega Blagoslova in Uspeha in bom podoben farizeju.

   Sojenje in obsojanje drugih; pred svojim pragom pa ne pometemo
   Kolikokrat smo to že pisali in obravnavali, pa še vedno tako radi sodimo druge! Kakor da ne moremo drugače, čeprav poznamo Jezusovo zapoved: »Ne sodi, da ne boš sojen«! Če radi kažemo na druge, jih obsojamo in sodimo, potem smo zagotovo napuhli. Cerkev obsoja greh, nikdar pa ne obsoja grešnika, ker daje priložnost grešniku, da se spove grehov in poboljša. . Če bi temu ne bilo tako, potem Jezus tisti grešnici Magdaleni, ki so jo hoteli kamenjati ne bi odpustil. Obsoja pa greh, ki ga je storila, zato pravi: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11). Če bi temu ne bi bilo tako, potem ne bi bilo nobenega zakramenta, ne bi bilo Cerkve. Na to ne smemo pozabiti, da moramo biti Usmiljeni in Odpuščati tako kot Jezus. Tisti hip, ko bi grešili bi bili brez Jezusove Odrešitve kaznovani od Boga in bi bili obsojeni na pekel ter uničeni. Bog pa ni uničil ne hudiča, ne Adama in Evo, ne Kajna, niti ne Mojzesa, Davida, Salomona, niti Petra. Vsakemu Bog da možnost, da prizna svojo napako, svoj greh, se pokesa in spreobrne,m ker nas Ljubi in nam Odpušča. Ker Bog ne more uničiti, nekaj, kar je ustvaril. Ljubezen mu to preprečuje. Da celo hudiča ne more in noče uničiti, ker ga ljubi (Origen). Čeprav hudič ne ljubi Gospoda Boga, seje sovraštvo in hudobijo, ker je padli hudobni angel, ki ga je ustvaril Bog je Bog to predvidel z Božjim Načrtom. Bog že ve zakaj!

   Da, Cerkev tudi npr. pravi, da je laž greh, da je kraja greh, da je grdo govorjenje in preklinjanje greh itd. Ne obsoja pa grešnika, to je razlika. Cerkev ravna Ad Rem, ne Ad Personam! Vsi grešimo, samo da so grehi nekaterih vidni, pri drugih pa nevidni. Boga pa vse vidi in vse Ve, Zato se Greh Delati ne sme! In tisti grehi, ki so vidni, niso vedno hujši od nevidnih. Tudi ne moremo vedeti čisto za vsak nagib, ki nekoga primora v greh. Sodbo in obsodbo grešnika pa pustimo Bogu. Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki smo vsi enaki pred Bogom! Sami pa se potrudimo, da bomo tuje grehe, tudi če so nas osebno prizadeli, opravičili in pozabili. Kajti če ne bomo opravičili in pozabili, tudi ne bomo nikdar odpustili in če ne bomo odpustili bomo kakor hudič. Jezus je grešnico najprej opravičil: »»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7), šele nato ji je lahko odpustil.

   Krivice in ponižanja
   Če često čutimo, da se nam je zgodila krivica. Če težko prenašam tuje napake in slabosti. Da vsi narobe delajo razen mene. Da me nihče ne razume in spoštuje. Da sem žrtev bolnega družinskega debla, ter da so vsi ostali krivi za mojo nesrečo, potem sem tako globoko v napuhu, da je čudež da sploh še diham in živim. Napuhnjenci za vsako figo točijo take krokodilje solze, da bi z njimi lahko zalil Saharo. Njihova užaljenost, za čisto malenkostne stvari je večja in trajnejša kot Večno življenje v Nebeškem kraljestvu. Potrpimo in vzemimo svoj križ na rame in hodimo za Kristusom! Brez Napuhnjenosti in pritoževanja, kako se nam godijo krivice. Kdo jih pa ne doživlja?

   Duhovni napuh
   Je zelo težka oblika napuha. Najbolje ga ponazorimo z besedami francoskega krščanskega pisatelja G. Bernanosa: »Draga mati opatinja, vi in vaše sestre redovnice ste čisti kot angeli, a ste obenem ohole in napuhnjene kot hudiči, ker nimate Ljubezni, Usmiljenja in Dobrote«. To seveda ne pomeni, da je bolje grešiti, kot živeti po pravilih in izvajati pobožne vaje. Tukaj gre predvsem za kakovost kako izvajamo verske obveznosti pred količino, kakor pravi tudi Jezus sam: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Kdor trpi zaradi duhovnega napuha se rad pohvali, da zmoli dovolj veliko število rožnih vencev, da nima nobene slabe vesti pred Bogom in ne pred Ljudmi. Kdor trpi zaradi duhovnega napuha, si skuša sam, brez Božje milosti zagotoviti prostor v Nebeškem kraljestvu. Vso svojo teologijo in vero osredotoči okoli ene same poljubne zapovedi, drugega pa ne vidi in ne sliši!. Največkrat si skuša z zunanjim, moralno neoporečnim življenjem, kupiti vstopnico za v Nebesa in pri tem pozablja na Boga in Njegove Zapovedi, da je pred 6. Božjo zapovedjo še pet drugih mnogo pomembnejših in za 6. Božjo zapovedjo še štiri zapovedi, ki tudi niso zanemarljive.

   ZDRAVILA ZOPER NAPUH
   Ponovimo: napuh je greh in je kot plevel, ki se razširja na vrtu in ga mora vrtnar temeljito očistiti ter izločiti, da ne zaduši rasti povrtnin in se razraste. Vedimo pa, da ga razen po izjemnem posredovanju Božje milosti, sami ljudje ne moremo docela izkoreniniti in odstraniti. Bog celo svetnikom dopušča določeno mero slabosti, zato da se ne bi prevzeli in jih preizkuša ali so še vedno zvesti Bogu. Ali ljubijo Boga in so poslušni? Moramo pa plevel napuha nenehno puliti, uničevati, ker nas bo drugače prerastel in uničil vse tisto dobro, kar raste na naši življenjski njivi. In ne da s prstom kažemo na druge; sami ga očistimo, prvo pri sebi!

   Zakaj Bog dopušča napuh, zlo in slabosti? Zaradi naše ponižnosti, ki je najpomembnejše zdravilo in pot do nebes. Tako pripoveduje apostol Pavel: »Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12, 7-10). Ponižnost je nasprotje napuha, kakor je ljubezen nasprotje sebičnosti. Napuh in sebičnost hodita z roko v roki, kakor ljubezen in ponižnost.

   Nadalje je prav je da se udeležujemo verskih obredov in sprejemamo obhajilo pri sveti maši. Češčenje pa ni samo takrat, ko je Jezus slovesno izpostavljen v monštranci, temveč ga častimo vsakič in morda najbolj iskreno takrat, ko pridemo v prazno cerkev, ko nas nihče ne vidi in nihče ne sliši. Ko samo stojimo, sedimo ali klečimo pred zaprtim tabernakljem. Mnogi svetniki so to počeli in ker so to počeli so svetniki. In da veliko in pogosto molimo k Bogu in ga prosimo Milosti in Usmiljenja, da ne zaidemo in se ne izgubimo na stranpota, kjer ni Boga. Veliko je zank in skušnjav, kamor se lahko hitro izgubimo in pozabimo na Boga!

   Ko pridemo v Cerkev moliti, tudi ko ni svete maše, častiti Jezusa, se ne odtrgamo samo od vsakodnevnega dela ali lenarjenja, temveč pokažemo največjo mero ponižnosti in ljubezni do Boga. In se z Bogom v molitvi pogovorimo in ga prosimo Pomoči in Milosti. Danes kar nekaj slovenskih župniji nima dovolj duhovnikov, čeprav potrebujejo Boga in duhovnika, saj verniki potrebujejo Božjo Pomoč in Usmiljenje, da bodo ostali stanovitnio v veri in bili zvesti Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Brez Boga lahko hitro nekam zaplavamo in se izgubimo. Bog je naša Navigacija da bo naša plovba Življenja Varna in da bomo šli v pravo smer, ki vodi k Bogu. Naj bo trenutno duhovno stanje kakršno koli že je: dobro ali slabo: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,6-7) Ni pa mogoče biti v Jezusu in Jezus ne v nas, če pred Njim bežimo in se ga izogibamo. In pozabimo na Boga ter smo samozadostni, oholi, napuhnjeni in arogantni brez Ljubezni in Usmiljenja! Bodimo čimbolj podobni Jezusu in bodimo Dobri in Usmiljeni, kot je bil naš Učenik in Odrešenik na Zemlji!

   Mirenski grad in drugi povzetki o napuhu

   Odgovori
3. Janez says:

   23. januarja, 2022 at 11:51

   Kateheza papeža Frančiška: Zgodi se tvoja volja – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja

   Božja volja
   »Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). To je Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!

   Zveličanje človeka
   Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!

   Pogumna in bojevita molitev
   Ko torej molimo ‘zgodi se tvoja volja’, nismo pozvani, naj hlapčevsko sklonimo glavo, saj nismo sužnji. Bog nas želi svobodne; njegova ljubezen nas osvobaja. Očenaš je namreč molitev otrok in ne sužnjev, otrok, ki poznajo srce svojega Očeta in so prepričani, da je njegov načrt načrt ljubezni. Gorje nam, če bi izgovarjali te besede in skomignili z rameni kot znamenje vdaje pred usodo, ki se nam upira in ki je ne uspemo spremeniti. Nasprotno, gre za molitev, ki je polna gorečega zaupanja v Boga, ki za nas hoče dobro, življenje, zveličanje. Je pogumna molitev in tudi bojevita, kajti v svetu je veliko, preveč stvarnosti, ki niso v skladu z Božjim načrtom. Če parafraziramo preroka Izaijo, lahko rečemo: Oče, tukaj je vojna, goljufija, izkoriščanje. A vemo, da nam Ti želiš dobro, zato te prosimo: naj se zgodi tvoja volja! Gospod, spremeni načrte sveta, sablje preoblikuj v pluge, sulice v kose, da se nihče več ne bo uril v veščini vojne. Bog želi mir.

   Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost
   Očenaš je molitev, ki v skladu z Očetovo voljo v nas prižge Jezusovo ljubezen, plamen, ki vodi v spreminjanje sveta z ljubeznijo. Kristjan ne veruje v neizogibno usodo. V kristjanovi veri ni ničesar negotovega; je pa zveličanje, ki čaka, da se razodene v življenju vsakega moškega in ženske ter se dopolni v večnosti. Če molimo, je to zato, ker verjamemo, da Bog lahko in hoče spremeniti stvarnost z zmago dobrega nad zlom. In zato ima smisel poslušati Boga in se mu izročiti, tudi v največji uri preizkušnje.

   Bog nikoli ne zapušča
   Tako je bilo za Jezusa v vrtu Getsemani, ko je živel tesnobo in molil: ‘Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi’ (Lk 22,42). Na Jezusa pritiska zlo sveta, a se v zaupanju izroči oceanu ljubezni Božje volje. Tudi mučenci v svoji preizkušnji niso iskali smrti, ampak vstajenje. Bog nas iz ljubezni lahko popelje po težkih poteh, da doživljamo rane in boleče trne, a zapustil nas ne bo nikoli. Vedno bo z nami, ob nas, v nas. Za vernika je to prej gotovost kot upanje: Bog je z mano. Je ista gotovost, ki jo najdemo v priliki iz Lukovega evangelija, ki vabi k neprestani molitve. Jezus pravi: ‘Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice’ (Lk 18,7-8).

   Takšen je Gospod, tako nas ljubi, tako nas ima rad.Vse povabim, da skupaj, vsak v svojem jeziku, zmolimo Očenaš…«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)

   Odgovori
4. Hvala says:

   23. januarja, 2022 at 11:07

   JEZUSOV PREDLOG, KAKO NAJ OBVLADAMO ŽIVLJENJE

   JEZUS SPRAŠUJE: KOMU ŽELIŠ USTREČI? LJUDEM OKOLI SEBE? ALI BOGU

   KRIŽEV POT NAŠEGA ŽIVLJENJA NAS VSE ŽIVLJENJE SPOMINJA, DA SMO V KREMPLJIH GREHA, KI NAS VODI V SMRT, JEZUSOVO MIN NAŠO

   ZA KRISTUSA SE MORAMO ODPOVEDATI VSEMU

   SVOJE ŽIVLJENJE BOMO RAZUMELI LE V PRIMERU, ČE NAM BO BOG DAL MODROST IN Z VIŠAV POSLAL SVOJEGA SVETEGA DUHA

   https://si.aleteia.org/2019/09/07/jezusov-predlog-kako-naj-obvladamo-zivljenje/

   Odgovori
5. Hvala says:

   23. januarja, 2022 at 10:56

   NE HITI, NE SKRBI. TU SI SAMO NA KRAJŠEM OBISKU. NE POZABI SE USTAVITI IN PODUHATI ROŽE

   MISEL DNEVA | Thu Nov 25 2021

   Odgovori
6. Hvala says:

   23. januarja, 2022 at 10:53

   NEKATERI LJUDJE LAHKO POGLEDAJO V BLATNO LUŽO IN VIDIJO OCEAN Z LADJAMI

   MISEL DNEVA | Sat Dec 18 2021

   Odgovori
7. Janez says:

   23. januarja, 2022 at 10:34

   Papež Frančišek pridiga: LJUBEZEN DO SOVRAŽNIKOV JE SPROŽILA KULTURO USMILJENJA

   Ljubezen do sovražnikov v središču krščanstva Evangelij (glej Lk 6,27-38) zadeva točko, ki je v središču krščanskega življenja in ga opredeljuje: ljubezen do sovražnikov. Jezusove besede so jasne: ‘Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami’ (v. 27-28). Ne gre za nekaj, izbirnega, ampak za zapoved. Ni za vse, ampak za učence, ki jim Jezus pravi ‘vi, ki poslušate’. On zelo dobro ve, da je ljubezen do sovražnikov onkraj naših zmožnosti, vendar pa je zato postal človek: ne zato, da bi nas pustil takšne, kakršni smo, ampak da bi nas preoblikoval v može in žene, ki so sposobni večje ljubezni, ljubezni njegovega in našega Očeta. To je ljubezen, ki jo Jezus podari tistemu, ki ‘ga posluša’. In tako postane mogoče! Z Njim, zahvaljujoč njegovi ljubezni, njegovemu Duhu, moremo tudi mi ljubiti tistega, ki nas ne ljubi, tudi tistega, ki nam dela hudo.

   Usmiljenje premaga človeško logiko
   Na ta način Jezus želi, da v vsakem srcu Božja ljubezen zmaga nad sovraštvom in zamero. Logika ljubezni, ki doseže najvišjo točko v Kristusovem križu, je to, kar je značilno za kristjana in nas spodbuja, da bi šli naproti vsem z bratskim srcem. Vendar pa kako je mogoče premagati človeško nagnjenje in posvetni zakon povračila? Odgovor poda Jezus v istem evangeljskem odlomku: ‘Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!’ (v. 36). Kdor posluša Jezusa, kdor se trudi, da bi mu sledil, tudi če ga to stane, postane Božji sin in začenja biti resnično podoben Očetu, ki je v nebesih. Postanemo zmožni stvari, za katere nikoli ne bi mislili, da bi jih lahko rekli ali storili, oziroma bi se jih prej sramovali, ki pa nam zdaj dajo veselje in mir. Ni nam potrebno biti več nasilni, z besedami in dejanji; odkrijemo, da smo sposobni nežnosti in dobrote; in čutimo, da vse to ne prihaja od nas, ampak od Njega! – in se torej s tem ne ponašamo, ampak smo za to samo hvaležni.

   Ljubezen podeli osebi dostojanstvo, sovraštvo jo razvrednoti
   Ne obstaja nič večjega in rodovitnejšega od ljubezni: ta podeli osebi vse njeno dostojanstvo, medtem ko jo, nasprotno, sovraštvo in maščevanje razvrednotita, s tem ko iznakazita lepoto bitja, ki je ustvarjeno po Božji podobi.

   Kultura usmiljenja sproži revolucijo ljubezni
   Ta zapoved, naj odgovorimo na žalitev in krivico z ljubeznijo, je v svetu ustvarila novo kulturo: ‘kulturo usmiljenja – moramo se je dobro naučiti in uresničevati, to kulturo usmiljenja, ki sproži pravo revolucijo’ (Apostolsko pismo Usmiljenje in usmiljenja potrebna, 20). To je revolucija ljubezni, katere protagonisti so mučenci vseh časov. In Jezus nam zagotavlja, da naše vedenje, v katero bo vtisnjena ljubezen do tistih, ki nam delajo hudo, ne bo zaman. Jezus pravi takole: ‘Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo’ (v. 37-38).

   Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil
   Moramo odpuščati, saj nam je Bog odpustil in nam vedno odpušča. Če ne odpustimo vsega, tudi ne moremo zahtevati, da bo nam vse odpuščano. Če pa se naša srca odprejo usmiljenju, če se odpuščanje potrdi z bratskim objemom in se sklenejo vezi občestva, pred svetom potrjujemo, da je mogoče zlo premagati z dobrim. Včasih se lažje spominjamo krivic in slabega, ki so nam ga storili in ne dobrih stvari. Nekateri ljudje imajo to navado in postane bolezen. To so ‘zbiralci krivic’: spominjajo se le slabih stvari, ki so jim jih storili. To ni pot. Jezus nam pravi, da moramo storiti nasprotno. Spominjati se dobrih stvari in ko pride kdo, ki obrekuje, ki govori slabo o drugem, reči: ‘Ja, morda, vendar pa ima to dobro lastnost…’ Obrniti na glavo besede. To je revolucija usmiljenja.
   Naj nam Devica Marija pomaga, da bi dopustili, da bi se ta sveta Jezusova beseda, žgoča kot ogenj, dotaknila našega srca, nas preoblikovala in naredi zmožne, da bi delali dobro brez povračila ter povsod pričevali zmago ljubezni.«

   (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 24.2.2019)

   Odgovori
8. Janez says:

   23. januarja, 2022 at 10:24

   Papež Frančišek pridiga: POTRPEŽLJIVOST NI SPRIJAZNJENOST, JE DIALOG Z LASTNIMI MEJAMI

   Potrpežljivost ni sprijaznjenost ali poraženost
   »Gospoda prosimo za krepost potrpežljivosti, značilne za tistega, ki je na poti in nosi na lastnih ramenih težave in preizkušnje, kakor številni preganjani bratje kristjani na Bližnjem vzhodu. V odlomku iz Jakobovega pisma smo brali: ‘Saj veste, da preizkušenost vaše vere rojeva stanovitnost’ (Jak 1,3). Toda, kaj pomeni biti potrpežljivi v življenju in med preizkušnjami? Gotovo, to ni lahko razumeti, zato je dobro ločiti med krščansko potrpežljivostjo in sprijaznjenostjo ter držo poraženosti, saj gre za krepost tistega, ki je na poti in ne tistega, ki je pri miru in zaprt. In ko smo na poti, se zgodijo različne stvari, ki niso vedno dobre. To mi spregovori o potrpežljivosti kot kreposti na poti. Takšna je drža staršev, ko se rodi bolan ali prizadet otrok: ‘Bogu hvala, da je živ!’ Ti so potrpežljivi, saj vse življenje z ljubeznijo prenašajo takšnega otroka, vse do konca. Ni lahko leta in leta prenašati prizadetega ali bolnega otroka… Toda veselje, da imajo tega sina, jim da moč, da ga še naprej prenašajo. To je potrpežljivost, to ni sprijaznjenost, saj gre za krepost, ki se porodi med potjo.

   Nepotrpežljiv človek zavrača ali se ne meni za lastne meje
   Kaj se še lahko naučimo iz etimologije besede ‘potrpežljivost’. Pomen vsebuje v sebi tudi smisel za odgovornost, saj potrpežljivi ne zavrača bolečine, ampak jo prenaša in to z radostjo, z veseljem, popolnim veseljem, kot to pravi apostol. Potrpežljivost pomeni prenašati na sebi in ne preložiti, da bi drugi prenašal problem, prenašal težave. Jaz jo prenašam, saj je moja težava, je moj problem. Zaradi tega trpim? Seveda! Toda prenašam. Prenašam. Potrpežljivost pa je tudi modrost, da smo v dialogu s svojimi mejami. Toliko skrajnih meja je v življenju, toda nepotrpežljivež jih noče, se za njih ne meni, saj ni v dialogu s svojimi mejami. Ali gre za vsemogočno domišljavost ali za lenobo, tega ne vemo. Tega ne ve.

   Božja potrpežljivost spremlja in čaka
   Toda potrpežljivost o kateri govori sv. Jakob, ni nasvet za kristjane. Če gledamo zgodovino zveličanja, lahko opazimo potrpežljivost Boga, našega Očeta, ki je vodil ter prenašal svoje trdovratno ljudstvo in sicer vsakič, ko si je naredilo malika in prešlo z ene na drugo stran. Prav tako je potrpežljiv Oče z vsakim od nas, ko nas spremlja in čaka na ‘naš čas’. Bog je tudi poslal svojega Sina, da bi vstopil v potrpežljivost in sprejel svoje poslanstvo ter se z vso odločnostjo daroval v trpljenju. Pri tem mislim na naše preganjane brate na Bližjem vzhodu, ki so jih pregnali zato, ker so kristjani. In oni so ponosni, da so kristjani. Vstopili so v potrpežljivost, kakor je Gospod vstopil v potrpežljivost. S temi mislimi morda lahko danes molimo, molimo za naše ljudstvo: ‘Gospod, daj svojemu ljudstvu potrpežljivost za prenašanje preizkušenj.’ Molimo pa tudi zase. Tolikokrat smo nepotrpežljivi, ko kaj ne gre, že kričimo. Umiri se malo, pomisli na potrpežljivost Boga Očeta, vstopi v potrpežljivost kot Jezus. Lepa krepost je ta potrpežljivost. Prosimo zanjo Gospoda.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 12.2.2018)

   Odgovori
9. Miro says:

   23. januarja, 2022 at 10:06

   SI TAM, KJER TE BOG HOČE? (Aleteia)

   KAKO NAJ VEM, ALI IZPOLNJUJEM BOŽJO VOLJO?

   MED OSEBAMI, KI IŠČEJO NASVET ALI POMOČ, JE 90 ODSTOTKOV TAKŠNIH, KI SE SPRAŠUJEJO, ALI IZPOLNJUJEJO BOŽJO VOLJO IN KAJ BOG OD NJIH ŽELI.

   Že vprašanje je zapleteno, kaj šele razmišljanje o odgovoru. Stvarnost, ki nas obdaja, je večplastna in pogosto prežeta s trpljenjem, tako da med mnogimi težkimi situacijami ni lahko razbrati Božje volje v našem življenju.

   Toliko težje je mladim, ker se vprašanje nenehno pojavlja. Radi bi vedeli, kakšna je Božja volja v zvezi z odnosom z osebo, s katero naj bi se poročili oziroma ali se sploh bodo poročili. Zanima jih, kakšno delo si Bog od njih želi, ali morda hoče, da bi živeli v skupnosti …

   PRVI NASVET JE:

   Ne išči odgovora pri Bogu samo zato, da bi v njem našel svojo notranjo željo. Še bolj jasno povedano: ne išči odgovora pri Bogu za svoje trenutno življenjsko stanje. Od Boga ne pričakuj odgovora v zvezi s svojim trpljenjem, kajti ti mu skušaš uiti, namesto da bi se iz njega kaj naučil.

   Nesmiselno je hoditi za Bogom in od njega zahtevati odgovore na svoje želje, saj tvoje želje v Božjih očeh morda nimajo prednosti.

   Kaj moram potem storiti, če ne smem iskati Boga, da bi odgovoril na moje želje?

   Začeti moraš iskati Boga, da boš v Njem našel vse potrebne odgovore.

   Velika razlika je, ali iščemo Boga z željo, da bi odgovoril na naše želje, ali če ga iščemo zato, da bi nam On dal odgovore, ki jih potrebujemo. Ko razumemo to razliko, lahko nehamo “manipulirati” z Bogom in ga iskati zato, da bi nam On nekaj dal, ampak ga začnemo iskati zaradi tega, kar Bog je.

   Ko Boga iščemo iz srca in brez vmešavanja naših želja, se prečisti tudi naš odnos z Njim.

   Počasi nehamo iskati odgovore in rešitve za naše težave, ker se osredotočimo na Boga in na to, kaj On pomeni v našem življenju.

   Takrat vsi potrebni koraki v življenju postanejo jasnejši. In čeprav se to ne zgodi že v naslednjem koraku, še naprej slediš Bogu in v naslednjih korakih bodo odločitve postale jasnejše in lažje.

   Kako priti do tega? Prek molitve. Predana in zvesta molitev je pot do Boga, ki naj jo zaznamujeta bolj vztrajnost in stanovitnost kot neka volja do molitve.

   DRUGI NASVET:

   Ne čakaj na željo po molitvi. Ne čakaj, da ti bo srce polno želje po tem, da bi se v molitvi srečal z Bogom. Marsikdo na ta način ne bi nikoli molil.

   Moli, ko nimaš nobene želje. Moli, ko si utrujen. Moli, ko ti po glavi roji kup skrbi. Moli, ko si bolan. Moli, ko delaš. Moli, ko voziš. Moli, ko si žalosten. Moli, čeprav si osamljen. Moli, čeprav imaš občutek, da te Bog ne sliši. Moli, moli, moli.

   Vztrajnost v molitvi ti da dar, da postaneš del Božjega načrta in volje.

   Naj se ti te besede usedejo v srce in prenovijo tvoje razumevanje Boga in naj te pri tem vodi in spremlja Sveti Duh.

   “OD VSAKE SLABE POTI ODVRAČAM SVOJE NOGE, DA BI IZPOLNJEVAL TVOJO BESEDO.” (Ps 119, 101).

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/03/15/si-tam-kjer-te-bog-hoce/

   Odgovori
   • Miro says:

     23. januarja, 2022 at 10:07

     MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Odgovori
10. Miro says:

    22. januarja, 2022 at 17:51

    DOMAČI SO PRIŠLI, DA BI JEZUSA ODVEDLI, KAJTI GOVORILI SO, DA JE Z UMA – JEZUSOV ZGLED VSEKAKOR NI LAHEK – TUDI DANES MORA BITI KRISTJAN, TAKO KOT KRISTUS: DRUGAČEN, SAMOSTOJEN IN UPOREN, ČE HOČE ITI ZA SVOJIM UČITELJEM!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,20-21)

    Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+3%2C20-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE: (Ervin Mozetič)

    Domači so prišli, da bi Jezusa odvedli, kajti govorili so, da je z uma. Ustavimo se ob misli. Zakaj se je zdel Jezus za mnoge nor? Kaj je delal takega, da si je zaslužil tako čuden sloves?

    DRUGAČEN JE – SAM – proti vsem! Logičen sklep je: Če je on normalen, potem smo mi vsi nori!

    SAMOSTOJEN JE – BOG JE EDINO MERILO – Vse dela, kakor mu veleva Oče, Bog. Logičen strah sodobnikov: Če je to dobro, potem smo vsi ostali reve, ker se ves čas oziramo na to, kaj bodo rekli drugi.

    UPORNIK JE – EDINI ZAKON JE LJUBEZEN – Zaradi nje ruši ustaljene vzorce. Tudi tu je logičen sklep vladajočih: Če mu sledimo, bomo izgubili temelj svojega obstoja. Položaji in funkcije niso pomembni. Po tej poti bomo izgubili najpomembnejše. In če je ljubezen edini zakon, lahko pademo v anarhijo.

    DRUGAČNOST, SAMOSTOJNOST IN UPORNOST so torej razlog za vsakršno etiketiranje. Še posebej, če imajo Jezusovi sodobniki polno razlogov za takšne ugotovitve. Poglejmo samo nekaj primerov Jezusove drugačnosti, samostojnost in upornosti.

    Drugače gleda na:

    – pravila življenja – sobota je zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Vse mora služiti človeku in njegovemu resničnemu dobremu. Pravila brez resnične vrednosti za človeka so za Jezusa prazna.

    – zadnje besede nima niti shodnica, niti vrhovna verska avtoriteta, ampak Oče Bog.

    – ubogi niso v njegovih očeh deležni prezira, ampak večje ljubezni. Blagor ubogim, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

    – služenje ni sramota, ampak vrlina Jezusovega učenca. Kdor hoče biti prvi, naj služi.

    – položaji in funkcije niso nič, zato bodo prišli v nebeško kraljestvo javni grešniki in prostitutke prej kot farizeji in pismouki.

    – niti družina ni zadnja svetinja. Kri ni nič, če je ne vodi božji duh. Kdor izpolni voljo nebeškega Očeta, ta mi je brat in sestra in mati.

    Če so našega učitelja zasramovali, bodo zasramovali tudi nas. Če nas imajo za nore, zaradi zvestobe njegovemu zgledu, smo na dobri poti. Njegov zgled pa vsekakor ni lahek. Tudi danes mora biti kristjan, tako kot Kristus: DRUGAČEN, SAMOSTOJEN IN UPOREN, če hoče iti za svojim učiteljem.

    Bodimo torej previdni v naših ocenah o dobrem in slabem. Dobro je dobro, ne glede ali nam ugaja ali ne! Mogoče nas moti predvsem to, da je to dobro zavito v odbijajočo podobo drugačnega, samostojnega in upornega. Tvegajmo biti Božje podobe in bodimo previdni v sodbah.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori