Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.040 Responses to Članki za dušo

  1. Janez says:

    Zgodba o spreobrnitvi naravnanosti mlade neveste do Indijancev v kalifornijski puščavi

    Mlada nevesta je med vojno sledila soprogu v vojaško taborišče na rob kalifornijske puščave. Na vsak način je hotela biti z njim, čeprav ji je mož odsvetoval, saj so bile življenjske razmere milo rečeno primitivne. Edino razpoložljivo bivališče je bila napol podrta koliba blizu indijanske vasi. Podnevi je bilo neznosno vroče, 46 ̊ C v senci, poleg tega je še bril veter, ki je nosil pesek in prah. Dnevi so bili dolgi in pusti. Njeni edini sosedje so bili Indijanci, ki pa niso govorili angleško. Ko je njen mož prejel ukaz za dvotedenske manevre v puščavi, so jo osamljenost in neznosne življenjske razmere zlomile. Pisala je mami in priznala, da ne zdrži več in da se bo vrnila domov. Že kmalu je prejela materin odgovor, ki je vključeval tudi naslednji vrstici: Dva moža sta gledala iz ječe, eden videl (gledal) je blato, drugi zvezde blesteče. Ko je znova in znova prebirala ti dve vrstici, se je začela sramovati. Dejansko si ni želela zapustiti moža. Prav – se je odločila – pa bom poiskala zvezde. Odločila se je, da se bo spoprijateljila z Indijanci in jih prosila, naj jo naučijo tkati in lončariti. Spoznala je njih, njihov jezik, njihovo kulturo in zgodovino. Ko je začela proučevati puščavo, je odkrila njene čudovite zaklade in bogastva. Sčasoma je postala taka izvedenka in strokovnjakinja za puščavo in življenju Indijancev, da je o tem napisala knjigo. Kdo pa smo mi, da bi postrani in zviška gledali na Indijance ali ljudi, ki so različni od nas? Vsi smo Božji Otroci enega Boga Stvarnika, ki ljubi enako vse Ljudi brez razlik in izjem.

    Kaj se je pri tem spremenilo? Niti puščava niti Indijanci, temveč mlada nevesta sama in njena naravnanost ter odnos do Indijancev v puščavi. S spremembo svoje prvotne negativne naravnanosti je nesrečne okoliščine spreobrnila in spremenila v čudovito izkušnjo sama.

    Nauk: Ne moremo se vrniti v preteklost in začeti znova, vendar pa lahko začnemo sedaj in pridemo do čisto novega konca, kjer smo pravzaprav s spreobrnitvijo nas samih del rešitve in ne del problema. Tudi mi lahko z Božjo Pomočjo in svojo spreobrnitvijo spremenimo svojo naravnanost in odnos tako, da manj grešimo in s tem manj žalimo Boga in z Molitvijo k Bogu ter branjem Božje Besede v Bibliji in Evangeliju prosimo Boga za Odpuščanje, Vodstvo in Poduk, kaj naj delamo in naredimo. Da bomo sledili Božjemu Nauku in spolnjevali Božjo Voljo ter bili dobri Ljudje in Dobri Kristrjani Bogu v Čast in Slavo Vekomaj. Amen. Janez

  2. Janez says:

    Kaj je dejal Gandhi o nenasilju?

    Največja moč, s katero razpolaga človeštvo, je nenasilje. Je močnejše od najmočnejšega rušilnega orožja, ki ga je ustvaril človeški um. Nenasilje je pravo orožje najmočnejših in najpogumnejših.
    Moč namreč ni pogojena s fizičnimi zmogljivostmi. Moč prihaja iz neomajne volje.
    Zares šibki so tisti, ki ne morajo odpustiti, odpuščanje je namreč vrlina močnejših.
    Jeza in intoleranca pa sta sovražnika pravega razumevanja.
    Nenasilje pomeni, da ne prizadeneš nobenega bitja ne z mislijo, besedo in ne z dejanjem…
    Resnično nenasilje je torej ljubezen za vse ter popolna svoboda od zlo mišljenja, jeze in sovraštva.
    Ter ne pozabi: nihče te ne mora prizadeti brez tvojega dovoljenja!
    Vsak dan naj te spremlja misel, da živi tako, kot da je jutri tvoj zadnji dan!
    Če te je česarkoli strah, pa je to znak, da tam (še) ni vere.

    Nikoli ne smeš izgubiti Vere in Upanja v Boga in v človeštvo. Človeštvo je kot ocean; če je nekaj kapljic umazanih, ocean še ne postane umazan. Ti sam lahko narediš veliko za spremembe. Že z vsakim iskrenim prijateljstvom utrdimo temelje, na katerih počiva mir celotnega sveta. Sicer pa, če želiš videti spremembo v svetu, moraš biti ta sprememba TI.

    Naj bodo zato tvoje misli pozitivne, saj se bodo spremenile v besede. Naj bodo tvoje besede pozitivne, saj se bodo spremenile v dejanja. Naj bodo tvoja dejanja pozitivna, saj bodo odražala tvoje vrednote. Naj bodo tvoje vrednote pozitivne, saj bodo postale tvoja usoda. Sreča je, ko je to, kar misliš, govoriš in delaš, v harmoniji.

    Prav tako ne pozabi, da o veličini naroda in o njegovi moralni razvitosti lahko sodimo po tem, kakšen je njegov odnos do živali in do naravnega okolja. Zemlje nimamo v lasti smo jo dobili le na posodo za odgovorno koriščenje dobrin in upravljanje z naravnimi bogastvi. Prava demokracije je, ko imajo najšibkejši enake možnosti kot najmočnejši. In resnična demokracija je lahko le rezultat nenasilja je razumevanje in strpnost ter sočutje med ljudmi, ki kljub razlikam izhajamo iz enega Vira Življenja.

  3. Miro says:

    »ČE JE HIŠA SAMA PROTI SEBI RAZDELJENA,
    TAKŠNA HIŠA NE MORE OBSTATI«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+3%2C25&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Grozovitost vojne zaradi v sebi razklanega kraljestva, naroda, rodu ali osebe nam potrjuje, da je Jezusovo svarilo tehtno. Nasprotja reševati s kompromisi do poenačenja tudi ni rešitev: različnost mora biti vedno dovolj jasna, da se lahko odločamo. Postava sveta in postava vesti se razhajata, človek pa med njima vedno znova izbira, se odloča …

    Jezus, Ti nam daješ čutiti nasprotja izbir Tvojega in našega boja, da bi mogli prepoznati in IZBRATI ŽIVLJENJE.

    Duhovna oaza, franciskani.si

  4. Janez says:

    Življenje je kakor vožnja s kolesom.
    Ne padeš, če ne nehaš goniti.
    Claude Pepper – ameriški kongresnik

    Sprva sem Boga doživljal kot opazovalca, kot sodnika, ki neprestano sledi stvarem, ki sem jih storil narobe. Na ta način naj bi ob moji smrti Bog vedel ali zaslužim nebesa ali pekel. Vedno je bil navzoč, kot nekakšen Predsednik; prepoznal sem Njegovo sliko, kadar sem jo videl, toda v resnici Ga sploh nisem poznal.
    Toda sčasoma, ko sem Boga bolje spoznal, se mi je življenje zazdelo bolj podobno vožnji s kolesom, s takim za dve osebi, in opazil sem, da Bog sedi na zadnjem sedežu in mi pomaga poganjati.
    Ne vem točno kdaj mi je predlagal naj zamenjava mesti, toda od takrat življenje ni bilo več enako…življenje z Bogom naredi življenje veliko razburljivejše.
    Dokler sem sam držal krmilo v rokah, sem vedel za pot. Bilo je precej dolgočasno, toda predvidljivo. Vedno sva vozila po najkrajši razdalji med dvema točkama.
    Ko pa je On prevzel vodstvo, naju je vodil po čudovitih bližnjicah, čez gore, po skalovitih poteh in to z vratolomno hitrostjo; vse kar sem lahko storil je bilo, da sem se trdno držal. Čeprav je izgledalo kot norost, je neprestano govoril: “Goni, goni!”
    Postal sem zaskrbljen. Vprašal sem ga: “Kam me vodiš?”. Samo nasmehnil se je, ni odgovoril in odkril sem, da mu začenjam zaupati. Kmalu sem pozabil na svoje dolgočasno življenje in vstopil sem v pustolovščino. Kadar sem mu potožil: “Bojim se.”, se je naslonil nazaj in se dotaknil moje roke.
    Odvedel me je do ljudi, ki so imeli darove, ki sem jih potreboval; darove ozdravljanja, sprejemanja in veselja. Podarili so mi jih, da sem jih lahko vzel na svoje potovanje. Najino potovanje, Gospodovo in moje.
    Spet sva se ustavila. Rekel je: “Oddaj te darove, dodatna prtljaga so, preveč tehtajo.” Storil sem tako, podaril sem jih ljudem, ki sva jih srečala, in odkril sem, da v razdajanju prejemam pa še najino breme je bilo lahko.
    Sprva mu nisem zaupal pri vodenju mojega življenja. Mislil sem, da ga bo zavozil. Toda poznal je skrivnosti kolesarjenja, vedel je kako zvoziti ostre ovinke, kako skočiti na čistine med skalami, “leteti” po zastrašujočih delih poti.
    Tako se učim molčati in poganjati pedala po povsem tujih krajih in s svojim čudovito zvestim spremljevalcem, svojim Bogom, začenjam celo uživati v razgledu in hladni sapi, ki mi brije v obraz.
    In kadar sem prepričan, da ne morem več, se samo nasmehne in pravi: “Goni naprej…”

    Neznani avtor. Vir: fejstbog.

  5. Miro says:

    ZAKAJ NE SMEMO OBUPATI, KO TRPIMO – TRPLJENJE NAS ZBLIŽUJE Z BOGOM IN RAVNO TAKRAT MORAMO ZAUPATI V SVOJEGA OČETA (Aleteia)

    Že precej časa smo ujeti v pandemiji in občutek negotovosti glede prihodnosti se samo še povečuje.

    Prejel sem kar nekaj sporočil od ljudi, ki sprašujejo, ali je Bog vse to poslal nad nas, kje je Bog in podobno. Otroci, ko trpimo, ne smemo obupati.

    Bog je neskončno usmiljen in nam je vedno pripravljen prisluhniti. Zato bodimo prepričani, da mu ni vseeno, ko vidi trenutno življenjsko situacijo, še manj pa, ko vidi vse trpljenje, ki ga neprestano povzroča ta pandemija.

    Bog nas ne preizkuša, temveč kot vneti Oče te izzive uporablja za posredovanje dragocenih lekcij, ker nas ima rad. Kot piše v pismu Hebrejcem:

    »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi – bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi” (Heb 12,6-8).

    Več o tem na https://si.aleteia.org/2021/04/28/zakaj-ne-smemo-obupati-ko-trpimo/

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

  6. Miro says:

    MISEL SVETNIKA: »KDOR MOLI S SRCEM, NE MISLI NA BESEDE KI JIH IZGOVARJA,
    AMPAK NA BOGA, S KATERIM SE POGOVARJA.« (sv. Frančišek Saleški)

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI ODREŠENIK SVETA. HVALA, KER NAS NENEHNO UČIŠ MOLITI
    V DUHU IN RESNICI.

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Frančišek Saleški, prosi za nas!

  7. Janez says:

    ALI NAJ BI BILI KRISTJANI STRPNI DO ATEISTOV IN VERSKIH PREPRIČANJ DRUGIH LJUDI?
    V našem času »strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične. Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«. Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo Jezusa Kristusa. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«, ker sledi Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Kristjan javno priznava, da je Jezus Umrl na križu na Golgoti in vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga in ne bi sledil Nauku Jezusa Kristusa. Bodimo pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje krščanske vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati, ker so temelj krščanske Vere in naše Odrešitve. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

    Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim, ki imajo svoja verska prepričanja in se po njih ravnajo in tiho ter pravično živijo. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Kdo pa sem jaz, da bom sodil, ker sodil bo Bog, ne mi grešni ljudje! Prav je, da smo sočutni, razumevajoči in strpni do drugih ljudi in jih spoštujemo, kljub razlikam! Trdno pa se moramo oklepati naše krščanske Verske Resnice, kot jo Uči Jezus Kristus, obenem pa izkazovati strpnost in usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Izkazujmo našo Vero v Jezusa Kristusa s svojim Pravičnim, Bogaboječim in Usmiljenim Življenjem z gorečo Vero v Boga, z Molitvijo, Dobroto in služenjem Ubogim v Ljubezni do Boga. Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16). Bog je na križu umrl za vse ljudi! Brez razlik! Marsikaj kar je prav v človeških očeh pa ni prav v Božjih Očeh, kar je za nas Skrivnost! Za marsikaj, kar je nam s človeško pametjo nerazumljivo, lahko obstaja kakšen Smrivniosten razlog za različen verski nagovor ljudi, ki ga pozna le Bog, ki je Usmiljen, Vsemogočen in Vseveden. Bog ljubi vse ljudi, ker drugače ne more. Bodimo podobni Jezusu tudi mi! Izkazujmo krščansko Vero v Boga z našim življenjem, Vero in Molitvijo! Ne sodimo in ne kritizirajmo nikogar, ker skrivnostna so Gospodova Pota!

    Častimo in Slavimo ter Ljubimo Boga in se mu nenehno za vse ponižno zahvaljujmo!

    Gotquestions, lastni doprinos premislekov et altro

    Addendum
    Tudi ateisti so lahko dobri ljudje, če dobro delajo, je poudaril papež Frančišek, ki je še enkrat pozval vse verujoče in neverujoče ljudi, naj stopijo skupaj. Poglavar Rimskokatoliške cerkve ponavadi vernike nagovori v pridigi po jutranji maši v svoji rezidenci, kjer ponavadi nastopi brez vnaprej pripravljenega govora. V tej pridigi pa je poudaril, da je Jezus odrešil tudi ateiste.”Tudi njih, vsakogar,” je poudaril po poročanju vatikanskega radija. “Vsi moramo delati dobro.” “Samo delajte dobro in prepričan sem, da bomo našli skupno točko,” je bil jasen papež Frančišek. V svojem odnosu do ateistov se novi papež močno razlikuje od svojega predhodnika, papeža Benedikta XVI., ki je zaradi svojih stališč do drugače verujočih izzval številne kritike. Papež Frančišek zbuja pozornost znotraj Cerkve in zunaj nje. Razprava analizira značilnosti njegove osebnosti, prav tako pa tudi poudarke, ki jih daje papeški službi in pastoralni dejavnosti. V komunikaciji z ljudmi daje prednost človeku, njegovim potrebam in pričakovanjem. Številna znamenja kažejo, da je (bil) in da ostaja vedno blizu današnjemu človeku, zlasti ubogemu, bolnemu, osamljenemu, revnemu in zapostavljenemu. Cerkev je poklicana prepričljivo oznanjati človeštvu »veselje evangelija« in »radost ljubezni«, kakor pričujeta njegovi apostolski spodbudi. Prizadevati si mora za pastoralno spreobrnjenje in iskati novih načinov za služenje človeku. Sprejela je misijonsko poslanstvo: oznanjati evangeljsko veselje, ki ga prinaša Božja beseda, z uboštvom duha služiti ubogim, v dialogu sprejemati današnjega človeka in ga spremljati na poti k Bogu, prenavljati pastoralne strukture in iskati nove poti k človeku. Ljubimo Boga in ljudi in delajmo Dobro! Bog bo sodil ne mi grešni ljudje, ki bodimio Dobri, Usmiljeni in Ponižni ter izžarevajmo Jezusa, kamor gremo ali kjer smo z Gorečo Vero in Molitvijo! Tudi izkazovanje Usmiljenja in Dobrote ubogim je Molitev!

    Papež Frančišek ; povzetek po Rafko Valenčič, Bogoslovni Vestnik 11/2016

    Če sprejmemo Božjo Besedo, če vstopimo vanjo; če ji prisluhnemo in če jo ohranimo; če smo tako srečni, da si prisvojimo to, kar govori, in če s tem postanemo njeno bivališče:
    – vzajemno bivališče, kjer ostajamo z njo in ona ostaja z nami;
    – tedaj utihne glas zemeljskih dobrin, nam ne bije več na uho, ne privlači nas več v zlaganost tistega, česar ni;
    – tedaj spoznavamo to, kar je ; darujemo se temu, kar je;
    – postajamo to, kar je; enotni smo z Bitjo in okušamo njeno neodvisnost od vsega, kar je ustvarila.

    Osvobojeni smo za svobodo Božjih otrok (prim. Gal 4, 4-7; 5, 1.13). S svobodno voljo in vsem srcem sprejemamo Božjo Besedo in po njej živimo, molimo in delamo dobro in služimo drugim! Hvala sladki in ljubeči Jezus. Taka je svoboda, ki jo Jezus prinaša ljudem. Svoboda Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja. Zdaj jo Gospod vsem nam oznanja z besedami; dokončno jo je za vse grešne ljudi in svet razodel v dejanju darovanja in smrti – na križu ter Vstajenju za naše Odrešenje. Bog nam je vsem ljudem vse Milostno zastonj daroval in naredil tako, da bi nam odpustil grehe, da bi imeli po Božji Milosti Življenje, če bomo Verovali v Jezusa Kristusa in pravično živeli!

    (Guilleard kartuzijan Ecrits spirituels Cartusien, odlomek)

  8. Janez says:

    CHIARA LUBICH: POSKUSIMO LJUBITI
    »Poskusimo ljubiti.
    En dan, ki smo ga preživeli tako, je vreden celo življenje. /…/
    Bog bo z nami, ker je s tistimi, ki ljubijo. /…/
    Včasih bomo morali popustiti, bomo v skušnjavi, da izgubimo pogum, a ne odnehajmo. /…/
    Nikakor! Pogum! Bog nam daje milost. Vedno začnimo znova.
    Če bomo vztrajali, bomo videli, kako se svet okoli nas počasi spreminja.
    Razumeli bomo, da Evangelij prinaša najbolj privlačno življenje, prižiga luč v svetu,
    daje okus našemu bivanju, ima v sebi kal rešitve za vse probleme.
    In ne bomo imeli miru, dokler naše izredne izkušnje ne bomo razodeli drugim: prijateljem,
    ki nas lahko razumejo, sorodnikom, vsem, za katere bomo čutili,
    da naj jim to povemo. In znova se bo rodilo upanje.« Amen.

    Chiara Lubich * 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim

    “Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”
    Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. “Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka,” je zapisala. “Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je – sedaj to razumemo – kakor bi kdo govoril: ‘Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici… da bi bili vsi eno… imeli boste polnost veselja… boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom… itd.’ Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij.” Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: “Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje.” Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: “Življenje – to res lahko rečemo – Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen.” “Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih.” Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.” To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”

    Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

    Povzeto po: ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008.

  9. Hvala says:

    ŽIVETI SVETO POMENI UPOŠTEVATI ENO SAMO PREPROSTO PRAVILO

    SVETOST JE V MAJHNIH OPRAVILIH

    Jezuitski duhovnik Jean Pierre de Caussade je v svojem duhovnem delu z naslovom L’Abandon à la providence divine (Vdanost Božji previdnosti) zapisal, da je ključ do svetosti pravzaprav precej preprost.

    Takole piše: “Če želimo doseči najvišjo popolnost, bo najvarnejši in najbolj gotov način, če bomo sprejeli križe, ki nam jih v vsakem trenutku pošilja Božja previdnost.” Z drugimi besedami: “Resnični kamen modrosti je vdati se Božji volji, ki vse človeške poklice, težave in trpljenje spreminja v božansko zlato.”

    Caussade pojasnjuje: “Svetost torej pomeni, da smo pripravljeni storiti vse, kar Bog od nas pričakuje. Da! Svetost srca je preprost ‘zgodi se’, usklajenost človekove z Božjo voljo.”

    V bistvu želi bralcu sporočiti, da svetost pravzaprav ni v opravljanju “velikih stvari”, temveč preprosto v izpolnjevanju Božje volje. To pomeni, da sprejmemo vse križe in preizkušnje, ki jih Bog dopušča, prav tako pa tudi vse dobro, ki nam ga nameni.

    Takšna vdanost Božji volji je doslej zaznamovala vse uradno razglašene svetnike v zgodovini. Svojo voljo so uskladili z Božjo in si bolj kot vse drugo prizadevali, da bi jo izpolnjevali.

    To seveda pomeni, da moramo Bogu zaupati in se zavedati, da ima pripravljen načrt za naše življenje ter da nas bo vodil skozi vse trenutke radosti in trpljenja. To pomeni, da Boga vidimo v vseh stvareh in njegovo voljo vedno ohranjamo v svojem srcu.

    Kot običajno je naš zgled za tovrstno vdanost Božji volji Devica Marija. Naj nam pomaga sprejeti Božjo voljo in zaupati, da nas bo Bog privedel do večne nagrade, ki bo vredna našega trpljenja in žrtev na tem svetu.

    https://si.aleteia.org/2019/03/04/ziveti-sveto-pomeni-upostevati-eno-samo-preprosto-pravilo/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Preprosto, vendar težko: ZGODI SE TVOJA VOLJA

    Če bomo sprejeli križe, ki nam jih v vsakem trenutku pošilja Božja previdnost.” Z drugimi besedami: “Resnični kamen modrosti je vdati se Božji volji, ki vse človeške poklice, težave in trpljenje spreminja v božansko zlato.”

    Veliko časa že debatiramo in razglabljamo O SPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE,

    Vendar Gospod je povedal enostavno, jasno, razumljivo: VEDNO NAJ SE ZGODI BOŽJA VOLJA IN NAŠA VOLJA NAJ SE USKLADI Z NJEGOVO VOLJO, SPREJETI KRIŽE VSAK DAN IN VDANO SE PREDATI NJEGOVI VOLJI.

    KER TO NI LAHKO, MORAMO PROSITI GOSPODA ZA POMOČ, BREZ NJEGA NISMO SPOSOBNI NIČESAR.

    Dogajanje preko dneva, zasramovanje ljudi, izguba službe, bolezen, itd…-SPREJETI TE KRIŽE, SPREJETI NJEGOVO VOLJO !

    KAM SE PA LAHKO UMAKŠNEŠ ČLOVEK PRED BOGOM? ZAKAJ ŽELIŠ UVELJAVLJATI SVOJ PRAV, SVOJO SAMOVOLJNO ODLOČITEV?

    • Hvala says:

      Sprejeti Božjo voljo oz. križe vsak dan ni lahko, ker je proti naravi človeka, ki beži pred vsakim trpljenjem in želi vsak posameznik- DA SE IZPOLNI ČLOVEŠKA VOLJA.

      Tisti pa, ki JEZUSA LJUBIJO ZARADI JEZUSA IN ZARADI KAKE SVOJE TOLAŽBE, GA POVELIČUJEJO V BRIDKOSTIH IN STISKAH SRCA PRAV TAKO KAKOR V NAJVEČJI TOLAŽBI. O KOLIKO PREMORE ČISTA LJUBEZEN DO JEZUSA, KI JE BREZ SEBIČNOSTI IN SAMOLJUBLJA (Hoja za Kristusom-Tomaž Kempčan ).

  10. Hvala says:

    BOŽJI BLAGOSLOVI!

    Če želimo prejem blagoslovov, ki jih Jezus obljublja, JE POTREBNO IZPOLNJEVATI VSE, KAR NAM JE NAROČIL.

    Ko je v Kani Galilejski zmanjkalo vina, je Sveta Marija rekla Jezusu, da nimajo vina. Potem je še rekla : “KARKOLI VAM POREČE, STORITE”!

    Vse moramo narediti, kar Jezus zapoveduje, naroča!

    Ne moremo samo zahtevati, potrebno je ŽIVETI TAKO KOT NAROČA!.

    ZAVEDATI SE JE POTREBNO, DA SO NAJVEČJA OVIRA ZA NAŠE BLAGOSLOVE, DA JIH NE PREJEMAMO-NAŠI GREHI. GREŠNIKI SMO VSI, VENDAR JEZUS ŽELI, DA STALNO OČIŠČUJEMO SVOJE SRCE!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja