Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. februarja, 2022 at 9:37

   SPOROČILO SVETEGA OČETA ZA POST 2022 – I. DEL

   »Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

   7. NEDELJA MED LETOM, 20. FEBRUARJA 2022

   Dragi bratje in sestre,

   post je ugoden čas za osebno in skupnostno spreobrnjenje, ki nas vodi do velike noči umrlega in vstalega Jezusa Kristusa. Za postno pot 2022 bo dobro, če bomo premišljevali ob spodbudi sv. Pavla Galačanom: »Ne naveličajmo se delati dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo (kairós), delajmo dobro vsem« (Gal 6,9-10a).

   1. Setev in žetev

   V tem odlomku apostol opozori na Jezusu tako ljubo podobo o setvi in žetvi (prim. Mt 13). Sv. Pavel nam govori o chairósu; ugodnem času za sejanje dobrega zaradi žetve. Kaj je za nas ta ugodni čas? Vsekakor je to post, vendar je to tudi vse zemeljsko bivanje, katerega podoba je na nek način post.[1] V našem življenju prevečkrat prevladujejo pohlep in oholost, želja po imetju, kopičenju in trošenju, kakor kaže neumnež v evangeljski priliki, ki je mislil, da je njegovo življenje varno in srečno zaradi velike žetve, ki jo je spravil v svoje žitnice (prim. Lk 12,16-21). Post nas vabi k spreobrnjenju, k spremembi miselnosti, da bi življenje svoje resnice in lepote ne imelo toliko v imetju kot v dajanju, ne toliko v kopičenju kot v sejanju dobrega in v medsebojni podelitvi.

   Prvi poljedelec je Bog sam, ki velikodušno »še naprej seje med človeštvom semena dobrega« (okrožnica Vsi smo bratje, 54). V postu smo poklicani, da odgovorimo na Božji dar, tako da sprejmemo njegovo Besedo, ki je »živa in dejavna« (Heb 4,12). Vztrajno poslušanje Božje besede dozori pripravljeno poslušnost njegovemu delovanju (prim. Jak 1,21), ki daje rodovitnost našemu življenju. Če nas že to razveseli, koliko večji je šele klic, naj bomo »Božji sodelavci« (1 Kor 3,9), ko dobro izrabimo sedanji čas (prim. Ef 5,16) in tudi mi sejemo z dobrimi deli. Klica k sejanju dobrega ne smemo gledati kot breme, ampak kot milost, s katero nas Stvarnik hoče dejavno združiti s svojo rodovitno velikodušnostjo.

   In žetev? Mar ni vsa setev zaradi letine? Vsekakor. Tesno povezavo med setvijo in žetvijo potrjuje že sam sv. Pavel, ki pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Za kakšno letino pa gre? Prvi sad posejanega dobrega imamo sami v sebi in v naših vsakdanjih odnosih, tudi v najmanjših dejanjih dobrote. V Bogu ni izgubljeno nobeno, še tako majhno dejanje ljubezni in noben »velikodušen trud« (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 279). Kot se drevo pozna po sadovih (prim. Mt 7,16.20), tako je življenje, ki je polno dobrih del, svetlo (prim. Mt 5,14-16) in prinaša Kristusov vonj v svet (prim. 2 Kor 2,15). Služenje Bogu, ki je osvobojeno greha, zori sadove posvečenja za zveličanje vseh (prim. Rim 6,22).

   V resnici nam je dano videti samo majhen del sadu tega, kar sejemo, saj po evangeljskem pregovoru »eden seje, drugi žanje« (Jn 4,37). Ravno s sejanjem v dobro drugih sodelujemo pri Božji velikodušnosti: »Zelo plemenito je, če nam uspe sprožiti procese, katerih sadove bodo pobirali drugi, v upanju na skrito moč dobrega, ki se seje« (okrožnica Vsi smo bratje, 196). Sejanje dobrega za druge nas osvobaja ozke logike osebne koristi ter daje našim dejanjem navdahnjenost zastonjskosti ter nas vključuje v čudovito obzorje dobrohotnih Božjih načrtov.

   Božja beseda še bolj razširi in dvigne naš pogled: oznanja nam, da je najbolj resnična žetev eshatološka žetev, žetev poslednjega dne, dne brez sončnega zahoda. Dopolnjeni sad našega življenja in naših dejanj je »sad za večno življenje« (Jn 4,36), ki bo naš »zaklad v nebesih« (Lk 12,33; 18,22). Sam Jezus uporablja podobo semena, ki umre v zemlji in obrodi sad, da izrazi skrivnost svoje smrti in vstajenja (prim. Jn 12,24); sv. Pavel pa jo ponovi, da spregovori o vstajenju našega telesa: »Seje se v propadljivosti, obuja pa v nepropadljivosti. Kar se seje v nečasti, vstaja v veličastvu. Kar se seje v slabosti, vstaja v moči. Seje se duševno telo, vstaja duhovno telo« (1 Kor 15,42-44). To upanje je velika luč, ki jo vstali Kristus prinaša na svet: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1 Kor 15,19-20), da bi bili tisti, ki so z njim globoko združeni v ljubezni »v podobnosti njegove smrti« (Rim 6,5), z njim združeni tudi v njegovem vstajenju za večno življenje (prim. Jn 5,29): »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43).

   Papež Frančišek

   Povzeto po:
   https://katoliska-cerkev.si/sporocilo-svetega-oceta-za-post-2022-i-del

   Odgovori
2. Miro says:

   20. februarja, 2022 at 8:21

   DUHOVNA MISEL SV. FAVSTINE KOWALSKE

   »MARIJA JE MOJA UČITELJICA: ONA ME VEDNO UČI, KAKO NAJ ŽIVIM ZA BOGA.
   MOJ DUH SE RAZŽARJA V TVOJEM MOLKU IN PONIŽNOSTI, O MARIJA!«

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   20. februarja, 2022 at 8:13

   PATER BRANKO CESTNIK O NOVI EVANGELIZACIJI (Ognjišče 2020)

   PRESTRAŠENEC V ČASU NOVE EVANGELIZACIJE – ZAVEDAJMO SE, DA NALOGA NOVE EVANGELIZACIJE POMENI DELATI NA SEBI. DELA NAVZNOTER NI MALO. GRE ZA PRAVCATI DUHOVNI OBRAT, KI BO IZ PASIVNEGA VERNIKA NAREDIL AKTIVNEGA OZNANJEVALCA!

   Sv. Janez Pavel II. je tisti papež, ki je na podlagi naukov sv. Pavla VI. o oznanjujoči Cerkvi sprožil velik strateški razmislek o novi evangelizaciji. To vemo. Malokdo pa ve, da je izraz “nova evangelizacija” najprej uporabil leta 1979 med obiskom Poljske in sicer na travniku pri naselju Nowa Huta vzhodno od Krakova. Takole je dejal: »Ni mogoče ločiti križa od človekovega dela. Ni mogoče ločiti Kristusa od človekovega dela. To je bilo potrjeno v Nowi Huti. In to je začetek nove evangelizacije.«

   V bližnjem novozgrajenem delavskem naselju Nowa Huta je namreč v šestdesetih in sedemdesetih potekal boj delavskega razreda zoper komunistično oblast, ki je bil boj za pravico do postavitve križa in za pravico izgradnje cerkve. V naselju, ki ga je partija hotela ateističnega, so delavci pokazali, da delo in industrijski napredek ter vera v Kristusa gredo skupaj. V srcu sivega socializma so se poljski delavci zavzeli za Kristusa na način, da se je čudil ves svet.

   Kasneje je pojem nove evangelizacije dobil globlje in dodatne sopomenke, postal je velik program Cerkve ob prehodu v novo tisočletje. Delo predhodnikov danes povzema papež Frančišek, ki resda besedne zveze “nova evangelizacija” ne uporablja veliko, vendar pa v zameno veliko govori o “misijonarski preobrazbi Cerkve” in o “preroški poklicanosti” kristjanov, zlasti posvečenih oseb. Skratka, Cerkev že skoraj pol stoletja vztraja v spodbujanju novega močnega vala oznanjevanja, ki bi po svežini in prepričljivosti spominjal na tisti prvi val, ki smo ga evropski narodi bili deležni ob koncu antike in v zgodnjem srednjem veku.

   Kajti evropski človek se pospešeno oddaljuje od Kristusa. Če ne bo kmalu resnega vala oznanjevanja, bosta Slovenija in Evropa v nekaj desetletjih povsem post-krščanski.

   “Lepo, lepo, to o novi evangelizaciji, toda – kako?” je pogosto slišati. Mnogi kristjani bi hoteli jasno, preprosto in uspešno metodo nove evangelizacije. Mislijo, da je nova evangelizacija neka zaenkrat še skrivna formula delovanja, ki pa bo prej ali slej odkrita, sprožena in težave z oddaljevanjem od vere bodo hitro rešene. Vendar nova evangelizacija ni nekak magični postopek, ki daje hitre pozitivne učinke. Nova evangelizacija je najprej drža kristjana, šele nato postopek, metoda. Oznanjevalne drže pa kronično primanjkuje.

   Slovenski katoličan je kot oznanjevalec plah, negotov. Naj ponazorim. Lani je župnija, kjer župnikujem, kupila dva nova kakovostna mašna plašča slovenske izdelave. Obesil sem ju pred prezbiterij in ju pred sv. mašo blagoslovil. Po maši sem povabil ljudi, naj pridejo bližje in si ju ogledajo, vidijo, kako sta izvezena, potipajo. Kaj se je zgodilo? Prav noben vernik po maši ni prišel naprej, da bi se dotaknil plaščev. Najprej me je osupnil nekak prastrah pred sakralnim, ki vernikom preprečuje, da bi sproščeno stopili po cerkveni ladji in se dotaknili duhovniških paramentov. Nato sem se vprašal: in kako naj zdaj ta ‘prestrašenec’ oznanja evangelij? Kako naj človek, ki v domači cerkvi komaj upa dvigniti pogled, junaško pričuje tam zunaj, ko je to potrebno? Ali bolj radikalno: kako naj vernik, ki smo ga tisoč let vzgajali za ovčico, kar naenkrat postane lev?

   Zavedajmo se torej, da naloga nove evangelizacije pomeni delati na sebi. Dela navznoter ni malo. Gre za pravcati duhovni obrat, ki bo iz pasivnega vernika naredil aktivnega oznanjevalca. Ne, ni potrebno, da bi se poslej zaradi križa tepli z ideološko policijo, kot so se v šestdesetih z njo tepli pogumni katoliški delavci v Nowi Huti, vsekakor pa je nujno potrebno – “v ugodnih in neugodnih okoliščinah” (2 Tim 4,2) – o Kristusu povedati naprej.

   Povzeto po:
   https://revija.ognjisce.si/kolumna/22144-prestrasenec-v-casu-nove-evangelizacije

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     20. februarja, 2022 at 8:39

     Res je, kako naj “prestrašenci”-boječi ljudje oznanjajo evangelij.

     NAJPREJ MORAJO DOVOLITI, DA BO JEZUS NJIH PREOBRAZIL. ČLOVEK, KI BO NAPOLNJEN S SVETIM DUHOM, NE BO IMEL STRAHU PRED LJUDMI DO OZNANJEVANJA, DO POMOČI itd.. SVETI DUH JE SILA, KI DAJE NADNARAVNO MOČ, DA ČLOVEK LAHKO Z BOŽJO MOČJO , KI JE V NJEM IN S SVOJO ODLOČITVIJO IN DELOM USTVARJA RES ČUDOVITA DELA. SAMO NA TAK NAČIN.

     Lahko pogledamo okoli sebe ali pa malo dlje. Kaj je prva skrb človeka?. PRVA SKRB ZA NEKATERE JE IMETI DOVOLJ DENARJA, DOLOČENO BOGASTVO-HIŠO , AVTO, DA BI POTOVALI, SKRATKA UŽIVALI NA “FUL”, TO JE POMEMBNO. SEDELI IN SPALI V FOTELU. Tako obnašanje privede do propada človeštva.

     Na vprašanje: kako naj vernik, ki smo ga tisoč let vzgajali za ovčico, kar naenkrat postane lev?

     JA LAHKO POSTANE LEV, ČE BO DOPUSTIL BOGU, DA MU BO NAREDIL NOVO SRCE IN VDIHNIL SVOJEGA SVETEGA DUHA, to je moj odgovor.

     Odgovori
     • Miro says:

       20. februarja, 2022 at 9:52

       Ga. Hvala, najlepša hvala za vaše besede. Ja, “prestrašen” kristjan trepeta pred preizkušnjami, stiskami … in se raje odloča za “udobno duhovnost”. Pa vendar se vsaka resna pot spreobrnjenja najprej začne v lastnem srcu. Drugim lahko daš samo tisto, kar sam premoreš po Božji dobroti. Torej: Duhovnost na trdnih temeljih Božje besede in pod zanesljivim vodstvom Svetega Duha! In še posebej pogum oznanjevalca vesele novice o Jezusovem odrešenju v moči Svetega Duha!

       Odgovori
4. Miro says:

   19. februarja, 2022 at 20:15

   DUHOVNA MISEL SV. MATERE TEREZIJE – PRVI KORAK K SVETOSTI

   »BISTVO SVETOSTI JE VESELO IZPOLNJEVANJE BOŽJE VOLJE. ZVESTOBA USTVARJA SVETNIKE. DUHOVNO ŽIVLJENJE JE ZVEZA Z JEZUSOM: BOŽJA IN ČLOVEŠKA MEDSEBOJNA PREDANOST. JEZUS NAS PROSI LE, DA SE MU IZROČIMO V POPOLNEM UBOŠTVU IN POPOLNI NESEBIČNOSTI. PRVI KORAK K SVETOSTI JE VOLJA, DA POSTANEMO SVETI. Z ODLOČNO IN ODKRITO VOLJO LJUBIMO BOGA, IZVOLIMO BOGA, HITIMO K BOGU, GA DOHITIMO IN GA IMAMO V SEBI.« (iz izbora misli Matere Terezije, mirenski-grad.si)

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
   Sveta Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
5. Miro says:

   19. februarja, 2022 at 20:04

   VERA JE NAJPREJ ČLOVEKOVA OSEBNA PRIVRŽENOST BOGU; HKRATI IN NELOČLJIVO PA JE TUDI SVOBODNA PRITRDITEV CELOTNI RESNICI, KI JO JE BOG RAZODEL

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve (150): Vera je najprej človekova osebna privrženost Bogu; hkrati in neločljivo pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel. Kot osebna privrženost Bogu in pritrditev resnici, ki jo je Bog razodel, se krščanska vera razlikuje od vere v neko človeško osebo. Prav in dobro je docela se zanesti na Boga in absolutno verovati to, kar Bog reče. Prazno in napačno bi bilo imeti takšno vero v ustvarjeno bitje.

   Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/II-vem-komu-sem-veroval/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Janez says:

   19. februarja, 2022 at 19:15

   Razne plemenite in duhovne misli dobrih ljudi o služenju in pomoči revežem, trpečim in ubogim

   Misijonarke Ljubezni Matere Terezije
   1) Srce, najgloblje jedro Misijonark ljubezni je: žeja Jezusovega Srca, ki se skriva v ubogem. To je vir vseh pogledov na življenje Misijonark ljubezni … Družbo lahko drži v življenju le Jezusova žeja; sposobnost poslušati jo, jo čutiti in ji odgovoriti z vsem svojim bitjem. Poslušajte Jezusovo žejo. Storite, da za vsakega od vas postane »Beseda življenja«, kot je napisal sveti oče v enem od svojih pisem. Moji ubogi v najnižjih slojih sveta so kakor trpeči Kristus. V njih Božji Sin živi in umira; po njih nam Bog odkriva svoj pravi obraz. Recite jim, da nismo tu za delo, ampak za Jezusa. Vse, kar delamo, je za Njega. Služimo Jezusu v ubogih: skrbimo Zanj, Ga hranimo, Ga oblačimo, Ga obiskujemo, Ga tolažimo v ubogih, zapuščenih, bolnih, v sirotah in umirajočih. Toda vse, kar delamo: naše molitve, naše delo, naše trpljenje – vse za Jezusa. Naše življenje ne pozna drugih razlogov, drugih utemeljitev. Tega večina ljudi ne uspe razumeti: jaz sem na uslugo Jezusu štiriindvajset ur na dan; karkoli delam, je zanj.
   (Sveta Mati Terezija)

   2) Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
   (Sveta Mati Terezija)

   3) Prišel je trenutek, da se dotaknem najpomembnejše točke služenja, točke, ki zadeva vse v Cerkvi, duhovnike in laike: služenja ubogim. Janez evangelist piše v svojem prvem pismu: »Ljubezen spoznamo po tem, da je on dal življenje za nas. In tako smo tudi mi dolžni dati življenje za brate. Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? Otroci, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jn 3,16-18). Jezus Kristus, čigar telo in kri se posvečujeta in ju sprejmemo in molimo kot navzoča v presvetem oltarnem zakramentu, je po cerkveni dogmi »pravi Bog in pravi človek«. Priznamo in razglašamo Jezusa za »pravega Boga« po evharističnem češčenju. Toda kako in s kakšno držo bomo konkretno pokazali našo vero v Jezusa kot »pravega človeka«? Prav s služenjem ubogim in trpečim. Tisti, ki je rekel nad kruhom: »To je moje telo«, je rekel iste besede tudi o ubogih. Izrekel jih je, ko je govoril o tem, da kar človek naredi za lačnega, žejnega, zapornika, golega, stori Njemu samemu. Ko se je povsem poistovetil z njimi, je rekel: » Jaz sem bil lačen, jaz sem bil žejen, jaz tujec, jaz nag, bolan, zaprt« (prim. Mt 25, 35 sl.). Vsakokrat, ko stojimo pred trpečo osebo, zlasti tisto, ki trpi določeno hudo preizkušnjo, bi morali slišati po ušesih vere v sebi Kristusov glas, ki nam ponavlja: »To je moje telo!«
   (brat Raniero Cantalamessa, kardinal in pridigar v Vatikanu)

   4) Če te lačen človek vpraša: »Kje je Bog?«, mu daj kruha in mu reci: »Tukaj je!«
   (Mahatma Gandhi)
    
   5) Če hočeš kakemu človeku govoriti o Kristusu, ga moraš najprej sedemkrat nahraniti.
   (sveti Karel Boromejski)

   6) Revež je Božja beseda, je »kraj«, kjer žari Kristusov obraz!
   (brat Ignacio Laranaga)

   7) Lopov imenujemo tistega, ki nekomu odvzame del obleke. Ali ne zasluži tisti, ki ne obleče siromaka, pa bi ga lahko, tudi prav tak naziv?
   (sv. Bazilij)

   8) Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu.
   (sv. Gregor Nazianški)

   9) Bodi sočuten!
   Stori vse, da bi razumel ljudi in jim pomagal. Poglobi se v njihovo trpljenje, v njihovo zapuščenost. Sestopi z griča svoje samozadostnosti v dolino, k ljudem, ki so sami in trpe, ki pogrešajo zaščito in zavetje. Ne bodi trdosrčen in neizprosen v svojih sodbah. Bodi blag in skušaj razumeti neizrekljivo hrepenenje človeka po sreči, ki se včasih kaže v norih poželenjih. Tedaj boš tudi sam srečen. Takrat boš tudi ti v svoji samoti in šibkosti doživel čudovite trenutke, ki te bodo dvignili iz utečenih kolesnic vsakdanjosti. Tvoje srce bo zmoglo sprejeti in objeti vse ljudi.
   (Phil Bosmans, belgijski duhovnik, pesnik in dobrotnik pomoči potrebnim.)

   Odgovori
7. Hvala says:

   19. februarja, 2022 at 18:41

   SEDEM STAVKOV, KI NAM BODO POMAGALI PRISLUHNITI BOGU

   Kratke misli iz Svetega pisma ali iz ust velikih svetnikov, ki jih lahko izgovarjamo v obliki molitvic, nam lahko pomagajo, da se obrnemo h Kristusu ter svoje srce odpremo NJEGOVEMU NESKONČNEMU USMILJENJU
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   https://si.aleteia.org/2020/06/23/sedem-stavkov-ki-nam-bodo-pomagali-prisluhniti-bogu/

   Odgovori
8. Hvala says:

   19. februarja, 2022 at 18:21

   SIMBOLI ZLA
   ::::::::::::::::::::::::::::::::

   https://drive.google.com/file/d/1DwYLk7McmqIxHhro05qmr1EzTSkpgm8j/view

   NERONOV KRIŽ

   Ta znak je bil v 60-tih letih prejšnjega
   stoletja popularen kot “znak miru”

   (peace) in katerega mladi po svetu upo-
   rabljajo v neznanju, kaj ta znak pomeni.

   Cesar Neron, preganjalec kristjanov, je
   razpel apostola Petra na obrnjeni križ.
   Od tedaj je poznan kot NERONOV
   KRIŽ! Imenuje se še: “PRELOMLJENI
   KRIŽ”, “ČAROVNIČINO STOPALO”,
   “ZNAK ZLOMLJENIH ŽIDOV”,
   “SIMBOL ANTIKRISTA” in “SMRT
   ČLOVEKA”!

   Odgovori
   • Hvala says:

     19. februarja, 2022 at 18:22

     POSLEDICE NEZNANJA SO STRAŠNE

     Odgovori
9. Hvala says:

   19. februarja, 2022 at 18:14

   EXORCIST SVARI PRED ŠPORTNIMI COPATI S SATANISTIČNIM ZNAMENJEM

   https://si.aleteia.org/2021/08/13/eksorcist-svari-pred-sportnimi-copati-s-satanisticnim-znamenjem/

   Odgovori
10. Hvala says:

    19. februarja, 2022 at 18:10

    PRIČEVANJE EXORCISTA
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    https://www.youtube.com/watch?v=hwmUaU0jYK0

    Odgovori