Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   21. februarja, 2022 at 14:49

   MISEL SVETNIKA: »BODIMO DOBRI DO VSEH! ČE BI BILI ŠE TAKO DOBRI, NE BOMO
   NIKDAR DOSEGLI TEGA, KAR BI MORALI. VSEM IZKAZUJMO LJUBEZEN, DA JO BOMO
   NAŠLI TUDI PRI NEBEŠKEM OČETU!« (sv. Leopold Mandić)

   Sv. Leopold Mandić, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   21. februarja, 2022 at 14:03

   VERA JE OSEBNOSTNO DEJANJE: SVOBODEN ODGOVOR ČLOVEKA NA INICIATIVO (POBUDO) RAZODEVAJOČEGA SE BOGA. TODA VERA NI OSAMLJENO DEJANJE. NIHČE NE MORE VEROVATI SAM, KAKOR NIHČE NE MORE ŽIVETI SAM

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve (166): Vera je osebnostno dejanje: svoboden odgovor človeka na iniciativo (pobudo) razodevajočega se Boga. Toda vera ni osamljeno dejanje. Nihče ne more verovati sam, kakor nihče ne more živeti sam. Nihče si ni dal vere sam, kakor si nihče ni sam dal življenja. Verujoči je prejel vero od drugega, mora jo predati naprej drugemu. Naša ljubezen do Jezusa in do ljudi nas priganja, da govorimo drugemu o naši veri. Vsak verujoči je torej kakor člen v veliki verigi verujočih. Ne morem verovati, ne da bi me nosila vera drugih, in s svojo vero prispevam k nošenju vere drugih.

   Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/2-clen-verujemo/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. februarja, 2022 at 15:19

     Izjemno močne misli v KKC. Le kaj lahko doseže moja borna vera, molitev brez povezanosti z mojimi sestrami in brati, brez povezanosti s Cerkvijo, s sveto Evharistijo in z drugimi zakramenti? Če v veri, molitvi trmasto vztrajam v samozadostnosti, sem podoben zgolj lepemu, napihnjenemu balonu, ki se ne more dvigniti v nebo, ker mu primanjkuje tistega goriva, ki nam ga Kristus podarja po sveti Cerkvi – po njegovi Nevesti!

     Odgovori
3. Janez says:

   21. februarja, 2022 at 10:34

   Nekatere misli svete Matere Terezije

   Ljubi, kolikor moreš. Ljubi tako močno, da boli. Če boli, je to dober znak.

   Naj verjamemo v karkoli, če želimo resnično ljubiti, se moramo naučiti odpuščati.

   Ne moremo delati velikih stvari. Le male z veliko ljubezni.

   Naša stalna naloga je spodbujati kristjane in nekristjane, da opravljajo dela ljubezni. Vsako delo ljubezni, opravljeno z vsem srcem, približuje ljudi k Bogu.

   Če ljudi sodiš, nimaš časa, da bi jih ljubil.

   Revolucija ljubezni se začne z nasmehom. Nasmej se vsaj petkrat na dan, in to tistim, ki se jim nisi želel nasmehniti. To stori, da ustvarjaš mir.

   Ne dajajte le odvečnega, dajte svoje srce.

   Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega, dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine, da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.

   Potrebna je globoka vera, da vidimo Kristusa v strtem telesu in umazanih oblekah, pod katerimi je skrit najlepši med človeškimi sinovi. Potrebne so nam Kristusove roke, da se dotikamo teh teles, ranjenih z bolečino in trpljenjem. Kako čiste morajo biti naše roke, če naj se dotikamo Kristusovega telesa, tako kakor se ga dotika duhovnik pod podobo kruha na oltarju. S kakšno ljubeznijo in pobožnostjo in vero dviga sveto hostijo! Enake občutke moramo imeti tudi me, ko dvigujemo telesa ubogih bolnikov.
   (Sveta Mati Terezija)

   Mati Terezija je v Indiji, ko je pomagala bolnim in revnim, s svojim življenjem in delom pričevala o neskončni ljubezni do človeštva. Pozornost vsega sveta je pritegnilo zlasti njeno neutrudljivo delo za najrevnejše, bolne in najranljivejše. Za mnoge ostaja skrivnost, kako ji je to uspevalo, kje je našla moč za brezmejno razdajanje. Na številna vprašanja je vedno odgovarjala s ponižnostjo in modrostjo, velikima darovoma Svetega Duha, ki ga je vedno vabila, da jo je razsvetljeval. Ko je dobila Nobelovo Nagrado se je je razveselila: »Hvala Bogu, koliko denarja in koliko revežem bom odslej lahko še pomagala«!

   Addendum:
   Ko bomo vse kristjani resnično živeli po Kristusovih Naukih, ne bo sovraštva, vojn, revščine in hudobije na svetu, ampak bo prišlo k nam Božje kraljestvo Usmiljenja, Dobrote in Ljubezni in svet bo Ozdravljen po Božji Milosti! Več ljudi bo iskalo in prišlo h Kristusu in Kristusova Cerkev bo imelo več vernikov in tudi več ljudi, ki se bodo odločili za poklic duhovnika. Ćudeži po Božji Milosti in Dobroti obstajajo, če le Verjemo in Živimo kot Jezus Kristus Učenik in Odrešenik! In Živimo po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. februarja, 2022 at 14:59

     Hvala za misli sv. Matere Terezije. Strinjam se tudi s komentarjem na koncu.

     Zapišimo še: VSE GRE SKOZI SRCE SVETE EVHARISTIJE! V njeni moči je živela sv. Mati Terezija in nas s tem spodbuja, da bomo tudi mi ljubili, molili in delali v evharističnem duhu. Pridi, pridi, Sveti Duh, na pomoč našim prizadevanjem!

     Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

     Odgovori
4. Janez says:

   21. februarja, 2022 at 10:17

   Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca

   Papež Frančišek: Pet minut vsak dan za spremembo srca
   »Ustaviti se, zavedati se svojih zgrešenosti ter vedeti, da konec lahko pride vsak trenutek in ne živeti ob ponavljanju, da je Božje sočutje neskončno – s tem opravičujemo to, da lahko delamo, kar hočemo. Tako nam svetuje današnje berilo iz Sirahove knjige in spodbuja k spremembi srca in k spreobrnjenju h Gospodu.

   Obvladuj strasti
   Modrost je za vsak dan. Porodi se iz premišljevanja življenja in iz tega, da se zaustavimo in premislimo, kako smo ga preživeli. Prihaja iz poslušanja nasvetov, kakor tistih Sirahovih, ki so podobna pojasnilom, ki jih oče da sinu, dedek vnuku. Ne slédi svojemu nagonu, svoji moči, odstrani strasti iz svojega srca. Vsi imamo strasti. Toda bodi pozoren in obvladuj strasti. Primi jih za roko, saj strasti ne bodo nekaj zlega, so, če tako rečemo, ‘kri’, s katero lahko peljemo naprej toliko dobrih stvari, a če nisi sposoben obvladovati svojih strasti, te bodo one obvladovale.

   Ne odlašaj s spreobrnitvijo
   Življenje je minljivo, kot pravi psalm: ‘Včeraj sem šel mimo in sem videl človeka, danes sem se vrnil in ni ga bilo več.’ Nismo večni, ne smemo misliti, da lahko delamo vse, kar hočemo in pri tem zaupamo v neskončno Božje usmiljenje. Nikar si toliko ne upaj in drzni misliti, da boš pobegnil. ‘Do sedaj sem ušel, tudi v prihodnje bom.’ Ne, si uspel uiti, a v bodoče ne veš… Nikar ne pravi: ‘Božje sočutje je veliko, odpustil mi bo številne grehe’ in greš naprej tako, da delaš kar hočeš. Ne govori tako. Poslednji nasvet tega očeta, tega dedka je: ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu’, ne obotavljaj se spreobrniti, spremeniti življenje, popraviti svoje življenje, odstraniti iz sebe tisto strupeno rastlino, vsi jo imamo, odstrani jo. ‘Ne obotavljaj se spreobrniti h Gospodu in ne prelagaj iz dneva v dan, saj bo nepričakovano izbruhnila Gospodova jeza.’

   Pet minut za spremembo srca
   Ne čakaj s spreobrnitvijo in ne odlagaj s spremembo svojega življenja, da se z roko dotakneš svojih zgrešenosti in neuspehov, ki jih vsi imamo. Ne ustraši se jih, da boš bolj sposoben obvladovati to, kar te prevzema s strastjo.

   Vsak dan opravimo to majhno spraševanje vesti, da se spreobrnemo h Gospodu in si jutri prizadevamo, da se to ne bo več ponovilo. Morda se bo to bolj ali manj zgodilo, a vendar si ti uspel obvladovati in ne da tebe obvladujejo strasti, tolike stvari, ki se zgodijo, saj nihče ni gotov, kako se bo končalo njegovo življenje in kdaj ga bo konec. Teh pet minut na koncu dneva nam pomaga, nam pomaga premisliti in ne odlašati s spremembo srca in s spreobrnjenjem h Gospodu. Naj nas Gospod uči s svojo modrostjo, kako iti naprej po tej poti.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.2.2019)

   Odgovori
5. Janez says:

   21. februarja, 2022 at 10:13

   Sem še vedno svoboden, če sledim Kristusovemu klicu?

   Jezus je prve učence opazil »spotoma« (Mr 2,14) in jih poklical. V tem »spotoma« je sled svobode. Jezus ni imel določene strategije, enostavno je zagledal svoje bodoče učence in jih poklical. Zelo malo jim je povedal o svojih pričakovanjih do njih in tudi o tem, kaj oni lahko pričakujejo od njega. To naj bi odkrivali sčasoma, po korakih. Jezus je želel, da so prav tako svobodni, kot je bil on. Ali bolje, da so svobodni na enak način kot on.

   »Hôdi za menoj!« so zadnje Kristusove besede v evangelijih (Jn 21,22). Ko je vstal od mrtvih, je še naprej vabil ljudi, naj mu sledijo. Vedno tako »spotoma«. Trenutka ne izbiram jaz. Nekega dne se me lahko dotaknejo evangeljske besede. Neko srečanje ali dogodek lahko obrneta moje življenje na glavo in me pripeljeta do tega, da naredim zaobljubo njemu. Klic je predvsem nekaj, kar se mi zgodi.

   Kje je potem moja svoboda, če se nisem jaz odločil srečati Kristusa, ampak me je on našel? Poleg tega mi je tudi težko odgovoriti, kadar me vprašajo, zakaj sem Kristusu dal takšno zaobljubo, ker se tako kot za učence deloma zdi, da so se stvari zgodile naključno. »Spotoma je (Jezus) zagledal …« in Levi se ni obotavljal niti za sekundo, ampak »je vstal in šel za njim« (Mr 2,14). Ali ni to dejanje nekoliko prehitro, da bi lahko bilo zavedno, odgovorno in svobodno? Edino gotovo je, da je Levi takrat, ko je vstal, postal svoboden. Do takrat je svobodno razpolagal s samim seboj in s svojim delom pobiralca davkov. Od tistega trenutka dalje je njegovo obzorje postalo širše.

   Čeprav je bil Kristusov klic Leviju očiten, ta klic ni prekoračil njegove svobode. Kajti kjer je Kristus, tam je tudi Sveti Duh. Kristusov klic se ujema z nečim, kar je v globini mojega srca. K meni pride tako od zunaj – preko besed, ki sem jih slišal ali prebral, preko dogodka ali srečanja – kakor tudi od znotraj. Bolj me osvobaja, kot pa zavezuje. Ko me Kristus pokliče, hkrati Sveti Duh v meni osvobodi, kar je bilo ujeto, in razveže, kar je bilo zakrčeno ali tesnobno.
   Jezus ni vnaprej določil obnašanja svojih učencev. Rad jim je postavljal vprašanja: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29); »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67); »Ali me imaš rad?« (Jn 21,15-17). Naša svoboda in naša ustvarjalna udeležba sta zanj pomembni. Njegov klic potrdi šele moj odgovor. Šele moje lastne stopinje mi odkrijejo osebno pot, ki sledi njegovi. »S tem, ko te kliče, ti Bog ne narekuje, kaj moraš storiti. Njegov klic je najprej in predvsem osebno srečanje.« (Pismo vsem, ki želijo slediti Kristusu).

   Skupnost Taizé v Franciji
   Vse se je začelo leta 1940, ko je brat Roger pri petindvajsetih letih zapustil rodno Švico, in se napotil živeti v Francijo, od koder je prihajala njegova mati. Več let je bolehal za tuberkulozo. Med dolgotrajnim okrevanjem se je v njem izoblikoval klic po ustanovitvi skupnosti. Danes v taizéjski skupnosti živi več kot sto bratov približno trideset narodnosti, ki so katoličani ali prihajajo iz različnih protestantskih okolij. Skupnost s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Skupnost bratov živi zgolj od svojega dela in ne sprejema daril. Prav tako bratje ne sprejemajo osebne dediščine zase, ampak jo skupnost nameni revnim. Določeni bratje živijo v nekaterih zapostavljenih krajih po svetu in so pričevalci miru med trpečimi.

   Zakaj je moral ustanovitelj Skupnosti Taizé brat Roger v Franciji umreti take smrti? Zakaj je bil umorjen?

   V številnih sporočilih, ki so jih bratje Skupnosti Taizé dobili nazadnje, so smrt brata Rogerja primerjali s smrtjo Martina Luthra Kinga, nadškofa Oscarja Romera ali Mahatma Ghandija. A razlika med temi možmi vendarle obstaja. Zadnji trije so se namreč znašli sredi političnega, ideološkega spora in so jih umorili nasprotniki, ki niso prenašali njihovega mnenja in vpliva. Nekateri bodo rekli, da je zaman iskati razlago za umor brata Rogerja. Zlo vedno onemogoči vsako razlago. Pravični iz Stare zaveze pravi, da so ga sovražili brez vzroka, in sveti Janez je povedal iste besede…..Sodil pa bo Bog, ne mi ljudje!

   Merci cher frère Roger pour toute la gentillesse! Je ne sais pas à quoi ressembleront exactement les cieux. Mais je sais que lorsque nous mourrons et que nous viendrons devant lui pour nous juger, Dieu ne nous demandera pas : “Combien de bonnes actions avez-vous faites dans la vie ?”, mais plutôt : “Combien d’amour avez-vous investi dans ce que vous avez fait ? ” Sainte Mère Teresa

   Hvala dragi brat Roger za vso dobroto! Ne vem, kakšna natančno bodo nebesa. Vem pa, da nas Bog, ko bomo umrli in prišli predenj, da nas bo sodil, ne bo vprašal: »Koliko dobrih del si naredil v življenju?«, ampak raje: »Koliko ljubezni si vložil v to, kar si delal?« Sveta Mati Terezija

   Odgovori
6. Janez says:

   21. februarja, 2022 at 10:04

   Skupnost Taizé: Ali odpustiti pomeni pozabiti?
   Nekaterih ran ne pozabimo. Zdi se, da pot do ozdravljenja v določenih tragičnih situacijah zahteva globlje zavedanje hudega, ki je bilo storjeno, kot pa pozabljanje. Zlo ni izbrisano – ostane v vsakem primeru, toda postavljeno je predte, tako da se počasi potaplja v ljubezen in nato preoblikuje. V Stari zavezi se govori o Božji jezi, ker je Bog ranjen, njegovo ljubezen do Izraela je ranila nezvestoba njegovega ljudstva.

   Preroki so odkrili, da se najbolj nenavaden vidik svetopisemske zgodovine nahaja v dejstvu, da gre Bog, iz ljubezni, prek svoje jeze: »Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene. (…) Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, (…) kajti Bog sem in ne človek (…)« (Oz 11,7-9). Za tistega, ki odpušča, je odpuščanje boj z lastno jezo. Strast, ki jo čutimo, ne vodi k nasilnemu odzivu, ampak k notranjemu zasuku, k žrtvovanju želje po pravičnosti, zato da bi naredili korak proti tistemu, ki je grešil.

   Prerok Izaija gre še dlje in opiše skrivnostno osebo s potezami trpečega služabnika: »Mož bolečin in znanec bolezni (…) je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, (…) po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3-5).

   Kristjani v tem besedilu lahko prepoznamo napoved Jezusovega življenja, ki je bilo darovano za druge. Jezusova potrpežljivost pred nasprotniki in njegovo trpljenje v Jeruzalemu nam dajeta jasno spoznati, da ni bežal pred trpljenjem ali pred tistimi, ki so ga poskušali uloviti v past. Namesto da bi se oborožil pred napadi, je Jezus vdano sprejel, kar mu je bilo dano, brez vnaprejšnje priprave ali kasnejših pomislekov. Če je na križu lahko rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34), je bilo to zato, ker je šel zaradi ljubezni do skrajne točke odprtosti in dopustil, da so ga ranile roke tistih, ki jih je ljubil.

   V tem pogledu križ vzame nase eksistencialne razsežnosti, s katerimi smo soočeni vsi, tudi neverujoči: resnično trpimo le v rokah tistih, ki jih ljubimo. Če trpim zaradi svojega sovražnika, je to normalno, a kako naj dopustim, da trpim v rokah svojega prijatelja (glej Ps 55,12-14)? Vsak odnos ljubezni pusti vrata odprta za ranljivost, ali z drugimi besedami, za možnost, da smo ranjeni. Če si to zapomnimo in ne bežimo pred to ranljivostjo, smo že na poti pripravljanja, da bomo odpustili.

   Skupnost Taizé v Franciji; ustanovitelj pokojni brat Roger

   Odgovori
   • Miro says:

     21. februarja, 2022 at 14:35

     Najlepša hvala za posredovanje prispevka v zvezi z odpuščanjem.

     Da bomo glede odpuščanja dosegli duhovni napredek, se je treba prepuščati Svetemu Duhu, o čemer pogosto piše gospa Hvala. Že večkrat je predstavila potrebne korake za spreobrnjenje in ozdravljenje v srcu. Te korake priporoča Prenova v Duhu.

     Ob tej priložnosti v branje priporočam prispevek z naslovom: SVETI DUH, POMAGAJ MI ODPUSTITI

     https://si.aleteia.org/2019/06/04/sveti-duh-pomagaj-mi-odpustiti/

     Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

     Odgovori
7. Miro says:

   21. februarja, 2022 at 9:37

   V TEH DNEH SE SPOMINJAMO STOTE OBLETNICE ROJSTVA BOŽJE SLUŽABNICE CVETANE PRIOL

   Več o njeni osebnosti in življenju na https://svetniki.org/bozja-sluzabnica-cvetana-priol-laikinja-in-mistikinja/

   Odgovori
   • Miro says:

     21. februarja, 2022 at 9:37

     MISLI CVETANE PRIOL

     https://revija.ognjisce.si/spominjamo-se/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2159-misli-cvetane-priol

     Odgovori
8. Miro says:

   21. februarja, 2022 at 8:02

   OTROCI SO DOUMLJIVI ZA PRESEŽNO, SPODBUJAJMO JIH NA POTI SVETOSTI

   Kar nekaj mest v Svetem pismu najdemo, ko nas Jezus spominja, kako pridemo v Božje kraljestvo – tako, da smo podobni otrokom.

   V zgodovini Cerkve najdemo vrsto mladih oziroma otrok, ki so na takšen ali drugačen način izročili svoje življenje Jezusu. Pa naj bodo to nedolžni otroci, Vid, Dominik Savio, Lojze Grozde ali Chiara Luce Badano. Vsi ti nam kažejo, kako lahko svoje življenje že v najnežnejših letih upodobimo po Jezusovem življenju. Zato tudi nas, starejše, Jezus spodbuja, da postanemo kakor otroci.

   OTROK JE ZA PRESEŽNO ZELO DOJEMLJIV

   Jezus jasno pove: “Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj. In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal,” (Mr 10,14-16).

   Več o tem na https://si.aleteia.org/2019/11/10/kako-otroke-navdusiti-za-svetost/

   Slava tebi, Jezus, Ti si naš Odrešenik. Hvala, ker nas tudi po otrocih učiš, kako naj bomo v srcu ponižni, iskreni, odprti, domiselni, ustvarjalni … v odnosu do Boga in bližnjega!

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. februarja, 2022 at 8:06

     Oprostite, pomankljivost na koncu. Dopolnitev molitvenega vzklika:

     Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   21. februarja, 2022 at 8:00

   VERA JE BOŽJI DAR, NADNARAVNA KREPOST, KI JO VLIJE BOG

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve (153): Ko sv. Peter izpove, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga, mu Jezus pojasni, da mu to razodetje ni prišlo iz “mesa in krvi”, temveč od “mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 16,17; prim. Gal 1,15; Mt 11,25). Vera je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog. “Da pride do take vere, je potrebna predhodna in pomagajoča božja milost ter notranja podpora Svetega Duha, ki naj nagiblje srce in ga obrača k Bogu, odpira duha in ‘vsem daje lahkoto, da resnici pritrdijo in jo z vero sprejmejo’” (BR 5).

   Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/III-znacilnosti-vere/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    20. februarja, 2022 at 18:22

    PONIŽNOST TE IZPRAZNI IN PRITEGNE VATE BOGA.

    ON IZ PONIŽNEGA NAREDI SVOJ TEMPELJ, BIVALIŠČE SVOJE SLAVE (prim Iz 57,17).

    DOKLER NISI PONIŽEN, NISI ZMOŽEN SPREJETI TEGA, KAR TI BOG ŽELI DATI.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………..

    ČE SE PREVZAMEŠ, JE TO, KAR TI JE BOLO DANO, ŽE IZGUBLJENO. ŠE SLABŠE, POSTALO JE PRILOŽNOST ZA PADEC (Iz knjige: Prilož nost ali skušnjava).

    Odgovori