Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   13. marca, 2022 at 9:16

   OČE JAMES MANJACKAL SE PRI OBRAVNAVI IZKUSTVA JEZUSOVEGA OZDRAVLJANJA OSREDOTOČA NA DVOJE – NA BOŽJO BESEDO IN EVHARISTIJO!

   V branje priporočam odlično knjigo NOTRANJE OZDRAVLJENJE ZA NOVO ŽIVLJENJE, izpod peresa znanega misijonarja patra Jamesa Manjackala.

   »Knjiga o notranjem ozdravljenju, ki jo je napisal oče James Manjackal, je močno orodje, ki nam omogoča izkusiti Jezusovo moč ozdravljanja v našem življenju. Oče James se pri obravnavi izkustva Jezusovega ozdravljanja osredotoča na dvoje – na Božjo besedo in sveto evharistijo. Tako je ta knjiga klic h globoki osebni in živi veri v moč Božje besede in evharistije.« (iz spremne besede)

   Pridi, pridi Sveti Duh, in ozdravi naša srca!

   Odgovori
2. Miro says:

   13. marca, 2022 at 8:14

   BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

   »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

   3. POSTAJA: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

   Nikoli ne bomo mogli doumeti, kakšna bolečina je bila zate, Jezus, pasti na tla. Čeprav si nosil križ z ljubeznijo, so bile tvoje človeške moči prešibke za tolikšno breme naših grehov. Sprejel si to ponižanje pred množico, ki je slavila zmago ob tvojem padcu.

   Jezus v evharistiji, ti si Bog, ki si ležal pod križem, v prahu poteptan. Tako si nas opogumil, da moremo k tebi vsi, ki smo nemočni, poraženi, obupani in potrti. Iz tvoje človeške nemoči na križevem potu je vzklila nova moč in upanje za celotno človeštvo.

   Jezus, daj nam moč, da po padcu gremo naprej z novo močjo in novim zaupanjem, ki nam ga vlivaš na tej postaji.

   Usmili se nas, Gospod. Usmili se nas.

   Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972; posodobil p. Silvin Krajnc, 2005

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   13. marca, 2022 at 8:11

   MOLITI KRIŽEV POT

   V času pandemije, ko ni bilo mogoče obiskovati Svete daritve je murskosoboški škof Peter Štumpf, starejšim svetoval , naj križev pot zmolijo s prijatelji prek telefona. Kot je ob tem dejal, je križev pot premišljevalna molitev, ki predvsem v teh časih preizkušanim in tistim, ki pomagajo preizkušanim, ponuja VERONIKIN PRT , molitev, da jih okrepimo v njihovih močeh.

   Odgovori
4. Hvala says:

   13. marca, 2022 at 7:23

   ODPUŠČANJE GREHOV

   Naj podam nekaj razmišljanja O ODPUŠČANJU GREHOV:

   Ko gremo k Sveti spovedi-Jezusu pokažemo in OBRAZLOŽIMO SVOJE GREHE, JIH ISKRENO OBŽALUJEMO IN NAPRAVIMO TRDNI SKLEP, DA NE BOMO VEČ GREŠILI oz. NAPRAVIMO SKLEP, DA SE BOMO Z JEZUSOM SKUPAJ TRUDILI, DA NE BOMO DELALI GREHA, DELAMO POKORO, BOG NAM GREHE ODPUSTI. ALI DVOMIMO V TO? BOG GREHE ODPUSTI.
   POSLEDICE NAŠIH GREHOV PA OSTANJEJO.

   Nadaljnji postopek pa je: MI MORAMO GOSPODU POVEDATI, DA SPREJEMAMO NJEGOVO ODPUŠČANJE GREHOV.
   ————————————————————————————————————————————————-
   Sama nisem tega vedela, zato je sam Jezus posegel v to. SPREJETI BOŽJE ODPUŠČANJE GREHOV-ČE NE SPREJMEMO BOŽJE ODPUŠČANJE NAŠIH GREHOV POMENI, DA NAM NAŠ NAPUH TEGA NE DOVOLJUJE.

   Odpuščanja od Boga si ne moreš prislužiti. Zanj niti ne moreš plačati. Lahko ga samo sprejmeš, po veri, preko milosti in usmiljenja našega Boga. Če te je Sveti Duh spreobrnil od greha nevere in zdaj veruješ samo v Jezusa Kristusa kot svojega edinega osebnega Odrešenika in Gospoda,

   Sveto pismo pravi, da vsi potrebujemo Božje odpuščanje. Vsi smo grešili proti Bogu. Pridigar 7,20 trdi: »Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil.« Prvo Janezovo pismo 1,8 pravi: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.« Vsi grehi so dejanja uporništva proti Bogu. Zato vsak res nujno potrebuje Božje odpuščanje. Če naši grehi ne bodo odpuščeni, bomo na veke trpeli njihove posledice.« (Evangelij po Janezu 3,36; 6,47; Prvo Janezovo pismo 5,12)

   Na srečo je Bog tako ljubeč in usmiljen, da vztrajno poziva svoje izvoljene k odrešenju. Apostol Peter v Drugem Petrovem pismu 3,9 pravi izvoljenim: »Gospod ni počasen glede obljube, kakor nekateri mislijo, da je to počasnost. Ne, le potrpežljiv je z vami, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje.« Bog je trdno odločil, da bo vse, za katere je Jezus umrl, potegnil k odpuščanju (Drugo Petrovo pismo 1,1-4.10).

   Usmiljenje ni le odpuščanje, je tudi zvesta dobrota, sočutje, ki človeka gleda v globini njegove biti, v vsakršni stiski: greha, lakote, žeje, osamljenosti, obupa, odvzema prostosti, telesne bolečine, družbenega propada.

   DELA USMILJENJA NISO “DOBRA DELA” V STROGEM POMENU BESEDE
   …………………………………………………………………………………………………………………..

   Dela usmiljenja niso “dobra dela” v strogem pomenu besede. Vsi smo nagnjeni k temu, da bližnjemu pomagamo z vidika naše kreposti, predanosti, družbenega položaja, našega gmotnega stanja. Vendar v tem primeru ne gre za usmiljenje. Usmiljenje živimo le, če se bližnjemu pridružimo v njegovi bedi, kar za slehernega izmed nas pomeni, da sprejmemo lastno bedo.

   Samo ko se prepoznamo uboge in grešne pred Bogom ter se predenj postavimo kot ubogi, smo sposobni od Boga sprejeti usmiljeno ljubezen, s katero lahko nato ljubim svoje brate. Ne gre za neko “duhovno uboštvo”, pri katerem bi zanikali lastne sposobnosti in bogastvo: gre za to, da se zavedam, da si nisem ničesar zaslužil, da mi je bilo vse darovano zastonj ter da sem v svojem bistvu “malček”, ki vse dolguje svojemu Očetu.

   To se še posebno odraža pri vzgoji. Usmiljenje naj bi dajalo, če tako rečemo, ton krščanski vzgoji. Usmiljenje, zaradi katerega smo strpni, na razpolago, da poslušamo in potolažimo, da smo sposobni isto stvar tudi petdesetkrat pojasniti, da do neskončnosti ponavljamo iste naloge, da odpremo srce in roke ter sprejmemo izgubljenega sina in odpustimo “sedemdesetkrat sedemkrat”.

   To je usmiljenje, po katerem sebe sprejemamo od Boga takšne, kakršni smo, ter nas naše omejitve ne jezijo. Naša avtoriteta do otrok bo tako še večja, ker ne bo temeljila na naših močeh, temveč v Bogu. Tako bomo z njimi znali še bolj potrpeti, ker se bomo vedno znova z vsemi našimi slabostmi in napakami zaupali njegovemu neskončnemu usmiljenju.

   https://si.aleteia.org/2021/04/11/kako-naj-bomo-v-vsakdanjem-zivljenju-zares-usmiljeni/

   Odgovori
   • Hvala says:

     13. marca, 2022 at 7:45

     Usmiljeni bomo največ takrat , KO BOMO DRUGEMU PETDESETKRAT ALI PA STOKRAT POTRPEŽLJIVO RAZLOŽILI ZADEVO, GA POSLUŠALI V NJEGOVI BEDI.

     Nekdo je usmiljen in daje tudi finančno podporo nekomu, ampak če je NJEGOVO SRCE daleč od RAZUMEVANJA STANJA USMILJENJA V BEDI, je lahko včasih tudi zelo TEŽAK UDAREC KLJUB POMOČI. SRCE KRVAVI…..

     Odgovori
     • Hvala says:

       13. marca, 2022 at 7:52

       Zato pa vedno ponavljam: KADAR SI ZDRUŽEN Z JEZUSOM, IMAŠ OSEBNI ODNOS Z NJIM, SE MU PREPUSTIŠ IN PUSTIŠ DA JE ON GOSPODAR TVOJEGA ŽIVLJENJA, KAJ BI SE BAL, PRED KOM BI TRPETAL, ČE JEZUS DRŽI TVOJO ROKO, ČESA SE BOJIŠ ČLOVEK, ČESA NE BOŠ ZMOGEL?

       Odgovori
       • Miro says:

         13. marca, 2022 at 8:42

         Res je. Zato veliko molimo k Svetemu Duhu, da bi to resnico, ki izhaja tako iz žive Božje besede kot iz nauka Cerkve, vendarle mogli dojeti v srcu, da se ne bi še naprej zapirali pred Jezusovo milostjo, ampak imeli z Jezusom živ, evharistični odnos. Zelo priporočam pogost obisk Najsvetejšega!

         Pridi, Sveti Duh in obnovi naša srca!

         Odgovori
5. Janez says:

   12. marca, 2022 at 22:25

   BOG NAS LJUBI IN JE VEDNO Z NAMI. SMO TUDI MI VEDNO ZVESTI BOGU?
   Bog nas je ustvaril zato, ker nas Ljubi brezpogojno, vsakogar, ljubi tudi sovražnike in zoprneže. Imamo svobodno voljo, da gremo po Njegovi poti Odrešenja ali pa da lahko nekam zaidemo brez Evangelija in vodstva našega Boga. Iz prilike o Izgubljenem sinu pa zvemo, da se Bog razveseli vsakogar, ki se vrne k Njemu. Na nas je, da delamo Dobro, Ljubimo in Odpuščamo. In Bog to vidi in nam bo povrnil. S svobodno voljo se odločamo, ali gremo po Poti Odrešenja in sledimo Naukom Evangelija. Prosimo Boga za Božje Vodstvo in Milost.
   Doslej je bilo že večkrat poudarjeno, da smo vsi ljudje na Zemlji po Božji Ljubezni ustvarjeni po Njegovi Milosti in da imamo svobodno voljo ter se odločamo ali bomo sledili Bogu in Evangeliju ali pa bomo zašli na kriva Pota, kjer ni Boga. Bog nikogar ni določil vnaprej, da se bo izgubil ali zašel, kot trdijo nekateri, ker nas vse Ljubi brez Izjem, saj drugače ne more. Bog prezpogojno Ljubi vse ljudi in se veseli vsakogar, ki gre k Njemu in/ali ki se zopet vrne k Njemu kot Izgubljeni Sin v Evangeliju. Mislim, da Bog nikogar ne sili v nekaj, vendar pomaga vsakomur, ki ga prosi pomoči in Božjega Vodstva, ko zboli, se izgubi, zaide na čudna pota ipd. Bog tudi poseže in spreobrne ljudi kot je npr. v Damasku preganjalca Kristjanov Savla, da je postal apostol Pavel in goreč kristjan. Na nas je, da spoštujemo deset Božjih Zapovedi in Evangelij našega Boga. Ker verniki nimamo dovolj teološke izobrazbe in kljub temu da lahko veliko beremo velja, da o Bogu vemo zelo zelo malo ali pa skoraj nič. Tudi v znanosti vemo, da so pravi znanstveniki zelo delovni in skromni, ker vedo, da zelo malo vedo. Ko odkriješ nekaj novega se nam odprejo nove razsežnosti skrivnosti, dileme in tančice, ki zahtevajo nadaljnje delo in raziskovanje.

   Quid de Deo tantum docere et illuminare Deum per gratiam ipsius, qui non minus nosse sententiam et summum ali slovensko: o Bogu ve kaj le Tisti, ki ga je Bog sam o sebi po svoji milosti podučil in razsvetlil, ne pa Drugi, ki premalo vedo/vemo in izražajo/izražamo kvečjemu svoje mnenje in prepričanje. Tudi papež Frančišek opozarja ljudi in vernike, da ne sodimo, ker premalo vemo in imamo premalo usmiljenja za druge. Sodil bpo Bog ne Ljudje. Kaj pa jaz vem moram skromno pripomniti ? O Bogu in o drugih ljudeh vemo zelo zelo malo ali nič. Zato lahko rečemo tako mislimo ali verjemo, ne pa tako nujno je, ker je tako rekel nekdo, ki je neka avtoriteta. Kar je prav v Človeških Očeh ni nujno prav tudi v Božjih Očeh. velika Skrivnost je Bog naš Gospod, pa vendar nam je tako blizu, saj je pri nas cel čas. Potrebno je zato Boga prositi in moliti za Milost, da nas razsvetli in poduči. Sicer pa zakaj bi iskali Boga, če je že On ob Nas in mi v Njem, kot sem navedel v že objavljenem prispevku Anthony de Mello (jezuit v Indiji): Ptičja Pesem. Ptica je ptica takrat ko ima pesem in jo poje. Kristijan je kristjan takrat ko je Dober, Ljubeč, ko odpušča in ko hodi po Poti Odrešenja k Bogu na osnovi Evangelija kot Veselega Oznanila vsem Ljudem na Zemlji brez izjem. Bog je Ljubite se med Seboj. In dostikrat velja, da ne razlagamo ljudem v stiski postav, ampak ravnamo kot Samaritan, ki je tiho in takoj pomagal ranjencu, levit in pravoverni Jud pa sta odšla flegma po poti naprej. In poznala sta vse judovske postave le Ljubila nista, kot je rekel o njih Jezus. Dostikrat je boljša pomoč, beseda utehe, ljubezen in objem tistega, ki je žalosten, osamljen in obtežen. Jezus že ve, zakaj je rekel, da zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi.In Bog je tam, kjer se ljudje imajo radi, si pomagajo in spolnjujejo Njegovo voljo ter prispevajo k prihodu Nebeškega kraljestvo k nam na Zemlji. Bodimo podobni Jezusu in spolnujujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija. Amen.
   Janez

   ADDENDUM
   Poglej ven, kjer pojejo ptice, kjer so ljudje, poglej morje, oblake, gozd, naravo, reko, zvezde in luno, sonce na nebu. Vse to sem ustvaril zate moj Otrok, ker Te Ljubim. Zakaj bi iskal Boga le tako, da bi bral o Njem v knjigah, govoril o Njem, razmišljal o Njem če je že tu ob meni in čaka name, da ga bom zagledal v soljudeh, Naravi, živalih in Stvarstvu, ki s Njegov Dar Človeku? Je Moj Neskončno Dobri in Usmiljeni Oče, ki čaka na svoje Otroka, da pride k Njemu. Pusti svoje razgovore, misli in knjige pridi k Meni, čakam Te moj Dragi Otrok. Praviš, da se nisi vseh grehov spomnil in spovedal ? Ljubim Te moj Otrok in kot Dobri Oče sem že vse pozabil in te vabim, da prideš po Poti k Meni v Objem. Kdor namreč ljubi pozabi in odpusti. Jaz sem Usmiljeni in Ljubeči Bog, ki Ljubi in Odpušča svojim otrokom na zemlji, ker vas imam RAD. Bog nas vabi: Pridi k meni grešni in trpeči človek, odpustil sem Ti, obrisal bom Tvoje solze in te potolažil, saj sem Tvoj Oče. Rad Te imam Človek tudi ko grešiš in me žališ in zavračaš Mojo Ljubezen. Vabim te človek, da prideš nazaj k Meni v Očetovski Objem in si mi v Veselje, ker hočeš da živiš po Božji Volji in Jezusovem Evangeliju. Njegovo Usmiljenje in Ljubezen je Brezmejna. In Odpušča nam več kot sedemkrat sedemdesetkrat!
    
   Kako vem, da me ima Bog res rad? Bog je Vedno z Nami, zato Nikoli nismo sami! Povzetek iz medmrežja Aleteia (Iz grščine pomeni Pravičnost)
   Jezus ljubi čisto vsakogar. Ne le, da nas ljubi, nor je na nas Božje Otroke! Tu so navedeni še drugi razlogi iz Biblije za Božjo Ljubezen do Nas, ki so sledeči: .
   1) Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in Te ljubim, dam ljudi v zameno Zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. (Iz 43,4).
   2) Gospod Tvoj Bog, je v Tvoji sredi, Tvoj močni Rešitelj. Veseli se nad Teboj v radosti, nemi v svoji ljubezno, vriska nad Teboj v prepevanju. (Sof 3,17).
   3) Te besede so se sicer nanašale na Jezusa, a veljajo za vsakogar izmed nas. In glej glas iz Nebes je rekel: »Ta je moj Ljubljeni Sin in nad Njim imam Veselje«.(Mt3,17).
   4) Poglejte,kakšn Ljubezen nam je podaril Oče: »Božji Otroci se imenujemo in to tudi smo (1Jn 3,1).
   5) Bog je Svet namreč tako Vzljubil, da je dal Svojega Edinorojenega Sima, da bi se nihče, kdor Vanj Veruje, ne bi pogubil, ampak bi imel Večno Življenje. (Jn 3,16).
   6) Bog pa izkazuje svojo Ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (Rim 5,8).
   7) Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte Blaginje in ne Nesreče, da Vam dam Prihodnost in Upanje. (Jer29,11). Bog ne ljubi samo tistega, ki si to zasluži. Ljubi tudi tistega, ki si tega ne zasluži! Bog Ljubi Vsakogar, tudi sovražnike! Pa mi?

   Pregovori 28,13: Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje.

   Odgovori
   • Miro says:

     13. marca, 2022 at 8:26

     JEZUS JE KRUH ŽIVLJENJA

     TEDAJ SO MU REKLI: »GOSPOD, VSELEJ NAM DAJ TEGA KRUHA!« JEZUS JIM JE DEJAL: »JAZ SEM KRUH ŽIVLJENJA. KDOR PRIDE K MENI, GOTOVO NE BO LAČEN, IN KDOR VAME VERUJE, GOTOVO NIKOLI NE BO ŽEJEN. TODA REKEL SEM VAM, DA STE ME CELO VIDELI, IN VENDAR NE VERUJETE. VSE, KAR MI DA OČE, BO PRIŠLO K MENI; IN KDOR PRIDE K MENI, GA NIKOLI NE BOM ZAVRGEL, KAJTI NISEM PRIŠEL IZ NEBES, DA BI URESNIČIL SVOJO VOLJO, AMPAK VOLJO TISTEGA, KI ME JE POSLAL. VOLJA TISTEGA, KI ME JE POSLAL, PA JE, DA NE IZGUBIM NIČ OD TEGA, KAR MI JE DAL, MARVEČ VSE TO OBUDIM POSLEDNJI DAN. VOLJA MOJEGA OČETA JE NAMREČ, DA IMA VSAK, KDOR GLEDA SINA IN VERUJE VANJ, VEČNO ŽIVLJENJE, IN JAZ GA BOM OBUDIL POSLEDNJI DAN.« (Jn 6, 34-40)

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+6%2C+22-59&id13=1&pos=1&set=2&l=sl

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
     • Miro says:

       13. marca, 2022 at 9:55

       Zakaj je tako težko dojemati, kaj nam sporoča BOŽJA BESEDA? Pri iskanju odgovora na to vprašanje, sem se spomnil na velikega misleca in iskalca resnice Blaisa Pascala, ki je zapisal:

       »DOVOLJ JE LUČI ZA TISTE, KI HOČEJO VIDETI LUČ IN DOVOLJ TEME ZA TISTE, KI JE NOČEJO VIDETI.«

       Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

       Odgovori
6. Miro says:

   12. marca, 2022 at 19:43

   JEZUSOVA BESEDA O LJUBEZNI DO SOVRAŽNIKOV JE LOGIČNA, KER JE LOGIČNO, DA ČLOVEK, KI SOVRAŽI, NE POTREBUJE SOVRAŠTVA, AMPAK LJUBEZEN, KER JE SAMO TO TISTO, KAR JE ZANJ NEKAJ NARAVNEGA, KAR GA BO POMIRILO KOT MLEKO DOJENČKA V MATERINEM NAROČJU!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,43-48)

   »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C43-48&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   »Oko za oko in zob za zob« ter »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« je logika sveta, v katerem živimo. Še danes, še vedno, pa čeprav sta od teh besed minili že vsaj dve tisočletji. Ne morem si kaj, da ne bi sklepal, da je to nekaj, kar je odporno na čas, da je to torej za človeka nekaj naravnega. In da je zato slišati iz Jezusovih ust naročilo: »Ljubíte svoje sovražnike – logično nekaj, kar se nam upira do samega mozga. Seveda, če pa to ni nekaj naravnega. Sovraštvo je nenaravno.

   Ta nenaravna logika nam torej vendarle ni tako tuja. Nekaj naravnega je, da starši ljubijo svoje otroke, ne glede na to, ali so dobri ali hudobni. In čutiti, da nas starši ljubijo, ne da bi si to morali s čim zaslužiti, je tudi nekaj naravnega, vsi smo to izkusili na lastni koži. Razen če … smo živeli neko nenaravno življenje, če nam je bila v njem ljubezen, ki jo potrebujemo, ki nam kot človeku skorajda pripada, odtegnjena.

   Kajti vedno, ko se človek ne čuti ljubljenega, ko v svojem življenju ne čuti ljubezni, ko ne dobi nečesa, kar je zanj bistvenega in povsem naravnega, nastane v njem prostor za sovraštvo, za greh, za zlo. »Lakota vsakega človeka naredi za kriminalca« (iz filma »Batman Begins«). Res, človek dela greh in slabo in zlo, človek sovraži samo iz globoke lakote, iz nemoči, iz globoke potrebe po ljubezni, ki je nima oz. je ne čuti. Sovraštvo naših sovražnikov je tako posledica nekega nenaravnega življenja in zato samo pretresljiva prošnja po ljubezni.

   Zato je Jezusova beseda o ljubezni do sovražnikov logična, ker je logično, da človek, ki sovraži, ne potrebuje sovraštva, ampak ljubezen, ker je samo to tisto, kar je zanj nekaj naravnega, kar ga bo pomirilo kot mleko dojenčka v materinem naročju. In ker je logično, da naju iz te situacije, v kateri trpiva oba, ne bo rešilo moje sovraštvo, ampak moja ljubezen. In ker je logično, da se tega, da bi to nenaravno zlo vstopilo tudi v naše življenje, lahko rešimo samo s tem, da ljubimo. Kajti kdor bo sovraštvo vračal s sovraštvom, se bo prej ali slej tudi sam ujel vanj.

   Zlo nikogar ne reši. Zato ne mene ne človeka, ki me sovraži, iz zla in sovraštva ne more rešiti zlo, sovraštvo, ampak ljubezen. Kajti ko se človek čuti ljubljen, neha sovražiti, kajti nekaj naravnega mu je ljubezen in ne zlo. Če pa še ne ljubi, pomeni, da tega še ne čuti. Da ga je treba ljubiti še in še bolj. Sovražnik pač vedno potrebuje več ljubezni kot tisti, ki nas imajo in ki jih imamo radi. Sovraštvo je namreč pomanjkanje ljubezni. Naše ljubezni.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   12. marca, 2022 at 19:32

   DUHOVNA MISEL

   »ČE BOMO MANJ GOVORILI, PA VEČ NAREDILI – BO V VSEH OZIRIH DOSTI BOLJE.
   EN ODSTOTEK POMOČI ZALEŽE VEČ KOT STO ODSTOTKOV SOČUTJA.«
   (Phil Bosmans)

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Hvala says:

     12. marca, 2022 at 19:44

     To popolnoma drži. Nič ne koristi dolgo pisanje, cele knjige razlag in naukov, pomoč ljudi, spovednik. ČE BOG NE UGODI, TI NE MORE NOBEN ČLOVEK NA SVETU POMAGAT, NOBENA KNJIGA, NOBEN DOKTOR, NOBEN TERAPEVT-SKRATKA NIHČE. ZATO VEDNO POUDARJAM. NAŠ VZOR JE JEZUS, NE ČLOVEK, NA NJEGA SE NAJPREJ OBRNITI, KER JE PRAVI BOG IN PRAVI ČLOVEK. KAJ TI BO POMAGAL ČLOVEK, ČE JE BOG ZAPRL VRATA???

     POZORNO PREBERIMO KAJ JE O TEM POVEDALA SVETNICA FAVSTINA KOWALSKA:

     78 Ko je trpljenje tako strašno pritiskalo name, sem šla v kapelo in iz globočine svoje duše
     prosila: »Jezus, stori z menoj, kar hočeš. Povsod te bom slavila. Naj se mi vse zgodi po tvoji
     volji. O moj Gospod in Bog, slavila bom tvoje neskončno usmiljenje.« S tem dejanjem
     predanosti so popustile in izginile strahotne stiske. Zagledala sem Jezusa, ki mi je rekel:
     Vedno sem v tvojem srcu. Neizrekljivo veselje je prešinilo mojo dušo in [jo napolnilo] z
     veliko ljubeznijo do Boga, s katero se je razplamenelo moje bedno srce. Vidim, da Bog nikoli
     ne dopusti več, kakor moremo prenesti. Ničesar se ne bojim. Če Bog duši pošlje veliko
     trpljenje, ji pomaga še z večjim usmiljenjem, čeprav ga duša sploh ne čuti. Zaupanje v Boga
     daje Bogu v takšnih trenutkih več časti kakor pa ure molitve v tolažbi. Zdaj vem: če Bog želi
     dušo držati v temi, je nihče ne more razsvetliti, niti knjiga niti spovednik

     Odgovori
8. Miro says:

   12. marca, 2022 at 19:24

   OBHAJANJE EVHARISTIJE JE VELIK ČUDEŽ – KAKŠNI SO SADOVI OBHAJANJA SVETE MAŠE? (Ognjišče)

   »Vsako vredno prejeto obhajilo najprej poveča zedinjenje s Kristusom, saj je njen poglavitni sad osebno srečanje in notranje zedinjenje z osebo Jezusa Kristusa. Pomislimo, kaj sprožajo v nas posamezna srečanja: npr. dveh prijateljev, zaročencev na zmenku, moža in žene, staršev in otrok, srečanje s svetim človekom, morda s karizmatikom, ki je posebno Božje »orodje«; seveda tudi v negativnem smislu razumemo, da ima lahko srečanje s človekom, ki je poln zla, sovraštva in jeze, negativne učinke na udeležence. Če že srečanja z ljudmi lahko tako močno, celo usodno, pritegnejo in delujejo na nas, kaj šele telesno srečanje z živim in vstalim Jezusom Kristusom. To srečanje v nas ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, ki se je v nas naselilo pri krstu. To življenje pa vsak živi po svoji lastni poklicanosti.« (odlomek iz razmišljanja dr. Marjana Turnška)

   Več o drugih sadovih svetega obhajila na:
   https://revija.ognjisce.si/pisma/22403-obhajanje-evharistije-je-velik-cudez

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Janez says:

   12. marca, 2022 at 18:03

   Pater Anselm Grün – Ena od bolezni današnjega časa je, da smo družba gledalcev (povzetek zanimivih misli)

   Prvi osrednji Misijonski nagovor pripada patru Anselmu Grünu. » Samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim,« je v pogovoru za naš radio Ognjišče, ki smo ga posneli že januarja, povedal pater.

   Doživljam, da mnogi mladi v življenju rajši ostajajo gledalci, bojijo se življenje oblikovati, ga tvegati in vzrok za to, da nimajo poguma, da bi tvegali življenje, je pogosto v tem, da so do sebe preveč zahtevni, vse mora biti popolno, vse moram dobro znati, in potem si ne upajo začeti. Zame je ena od bolezni današnjega časa, da smo družba gledalcev, da ljudje vedno ostajajo gledalci. Zame je pomembno mesto v Svetem pismu v 3. poglavju Markovega evangelija, ko je Jezus ozdravil človeka s posušeno roko. To je zame podoba človeka, ki so noče opeči prstov, ki se vedno potegne nazaj in se prilagodi ter si ne upa živeti. Jezus pa mu reče: Stopi v sredo, soočiti se moraš z življenjem, in stegni roko, vzemi življenje v svoje roke! To je zelo pomembno, naše življenje ne bo uspelo, če se ga ne bomo sami lotili.

   Drugo je ljubezen. To ni le čustvo, ni le ljubezen do bližnjega, ljubezen je tudi moč, ki je v nas, božanska Moč. Evangelist Janez pravi: Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu. Na dnu naše duše je izvir ljubezni, iz tega izvira moramo delati in potem bo iz našega delovanja izhajal tudi blagoslov. Smisel. Če nimam smisla, tudi nimam energije. Terapevt Viktor Frankl pravi, da imamo danes veliko, od česar živimo, veliko stvari, in premalo, za kar živimo. In samo če vidim v svojem življenju smisel, dobim moč za življenje in željo, da se ga lotim.

   Upanje je zame ena najvažnejših krščanski kreposti, vera, upanje, ljubezen. Latinci pravijo: Dum spiro, spero, dokler diham, upam. Upanje bistveno spada k življenju, brez upanja ni nobene moči. Filozof Ernst Bloch pravi, da je človeško ravnanje dragoceno le takrat, ko ga zaznamuje upanje in ko posreduje upanje. Upanje je zame zelo pomembna krepost. Pravimo, da upanje umre zadnje, kar pa tudi pomeni, da če nimam upanja, je tukaj smrt. Upanje oživlja in kristjani imamo nalogo, da v tej družbi gojimo upanje. V Prvem Petrovem pismu beremo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.« Očitno so ljudje v prvem stoletju čutili, da imajo kristjani drugačno upanje, in to jih je očaralo. To bi bila tudi naša naloga v našem svetu in družbi, da zanetimo iskro upanja.

   Veselje je tudi čustvo, ki razširja srce. Veselja ne morem ukazati, vendar takrat, ko je življenje izpolnjeno, ko vidim smisel v svojem življenju, je moj odziv veselje.
   Dandanašnji, tako se zdi, je vedno več strahu in depresije, ki je posledica strahu pred življenjem samim. Kot da smo z odstranitvijo misli na smrt odstranili neločljivi del življenja …
   Strah pred življenjem ima dva vidika: na eni strani je strah, da življenja ne obvladam, da nisem dovolj dober, potem človek sploh ne začne, strah ga hromi, strah pokaže, da imamo pretirana merila, pretirane podobe, da mora biti človek vedno popoln, vedno dobro razpoložen, in hkrati čutim, da teh podob ne morem izpolniti. Drugi vidik pa je strah pred smrtjo, ki vodi v strah pred življenjem. Švicarski terapevt Jung je nekoč rekel, da ostane sredi življenja živ tisti, ki je pripravljen umreti. Lahko bi rekli: Če vsak dan mislim na smrt, me ni več strah. Živim v tem trenutku, vem, da je življenje omejeno, vendar živim v celoti v tem trenutku. Veliko ljudi pa odriva misel na smrt in potem jih je strah, da je življenja konec, da ni imelo nobenega smisla, da so bili samo koščki. Kristjani verujemo, da tudi življenje v koščkih s smrtjo postane celo, Bog ga naredi celega.

   Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga.
   »Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v naše srce.« Tako ste zapisali v knjižico »O čudežu Ljubezni«. O ljubezni se danes veliko govori, toda ko pogovor nanese na Ljubezen, ki se daruje, večinoma naletimo na odgovor, kot ga je slišal že apostol Pavel: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« (Apd 17, 32). Je darovanje za drugega res tako tuje današnjemu človeku? Psihologi pravijo, da je bolezen našega časa brezodnosnost: nimamo odnosa do sebe, nimamo odnosa do ljudi, nimamo odnosa do narave in nimamo odnosa do Boga. Sposobnost za odnose pa je eden bistvenih izzivov za človekovo zdravje. Ljudje hrepenijo po tem, da bi zaupali, da bili ljubljeni in da bi lahko sami ljubili, a tudi tedaj jih je pogosto strah: če imam nekoga rad in se mu približam, bo spoznal moje senčne strani, jaz pa bi bil rad na zunaj videti popoln in nosil popolno masko. Zato se bojim nekomu približati, saj bi ta potem lahko videl tudi moje šibkosti in napake. To je spet povezano s pretiranimi pričakovanji do ljubezni, da ljubezen samo osrečuje. K ljubezni spada tudi resnica, in samo ko sprejmem resnico in zaupam, da jo bo tudi drugi, ko me ni strah, da bo drugi spoznal resnico, šele tedaj lahko res ljubim, se približam drugemu in prenesem srečo ljubeče bližine.

   »Depresivni človek hrepeni po tem, da bi bilo v njegovi duši spet svetlo.« Tudi to je stavek iz ene vaših knjig. (Ti si moj angel, op.) Toda včasih se zdi, da ljudje zavračajo prav tisto edino luč, ki edina lahko prežene temo. Ali morda tudi zato, ker se jim ne znamo približati?
   Depresija pomeni, da se v duši stemni. Nekateri se želijo znebiti depresije z jemanjem zdravil. To je lahko v pomoč, prava pomoč pa je vera. Vera ne pomeni, da je Bog čarovnik, ki s čarovnijo odstrani mojo depresijo, temveč da se tedaj, ko svojo depresijo, svojo praznino in temo postavim pred Boga in si predstavljam, da Njegova luč in ljubezen lije vanjo, depresija lahko spremeni. To pa pomeni, da se srečam z Bogom in da se srečam s svojo lastno resnico. In ko že govorimo o depresiji, kaj je smisel depresij? Depresije pokažejo, da imam pretirana pričakovanja do življenja, da mislim, da bi moral biti vedno zdrav, vedno vesel, da hočem biti popoln. Neki psiholog pravi, da je depresija klic duše na pomoč, proti pretiranim samopodobam, da bi morali biti vedno popolni, vedno uspešni, vedno pozitivni. Tako je depresija povabilo, da se poslovimo od teh podob in hkrati pustimo, da našo têmo zalije Božja ljubezen in Božja svetloba.

   V vaši knjigi »Kraljica in divja ženska« govorite tudi o tem, kako družba povsem napačno poveličuje določena stališča in drže. To poveličevanje sodobnih praks bi lahko verjetno razširili kar na celotno družbo, ki nas skoraj sili v drže, ki človeku v temelju niso lastne. Navidezna osvobojenost in začetna sreča pa se prej ko slej razblini in človeka nato pričaka praznina, v kateri ostane sam.

   Kako obuditi smisel bivanja pri notranje ranjenih?
   Hildegard von Bingen pravi, da je umetnost življenja v tem, da RANE SPREMENIMO V BISERE!. Pri človeku, ki je bil zelo ranjen v otroštvu, je prvi korak, da si te rane ogledam, zaznam njegovo bolečino, hkrati pa prepoznam to ranjenost kot priložnost, da se podam na pot, da postanem bolj občutljiv za druge ljudi, priložnost, da postanem bolj živ, bolj občutljiv, rane me naredijo občutljivega za druge ljudi. Grki pravijo, da samo ranjen zdravnik lahko pozdravi. Mi pa si svojih ranjenosti ne dovolimo, hočemo jih pokriti, vendar od tega cel človek zboli. Samo če so rane odkrite, če se spremenijo v bisere, ima človek lahko spet upanje za svoje življenje. V naši cerkvi imamo veliko podobo Križanega in njegove rane so zlate. To je lepa prispodoba, rane bolijo, vendar kažejo tudi zlati sij moje duše, notranje zlato, in če na rane gledam tako, sem spravljen sam s seboj in čutim: Da, moje življenje je s tem postalo bolj živo in tudi za druge.

   To, kar je za nas najtežje, je odnos do nas samih. Kako živeti zdrav odnos do sebe, kako najti pravo ravnovesje med »cenim se« in »ostajam ponižen«? Kako se »pravilno« obnašati do nas samih?
   Po eni strani moram biti hvaležen za darove, ki mi jih je dal Bog. In vsak človek je prejel od Boga darove. Ne bi pa se smel primerjati z drugimi ljudmi, kajti če se primerjam, se bom vedno počutil manjvreden. Zato je pomembno, da si dopuščam oboje: da sem hvaležen za sposobnosti, hkrati pa sem ponižen in sprejemam svoje šibkosti. Potem me ne bo strah, da bodo drugi odkrili moje šibkosti, te smejo obstajati, priznavam jih. Latinska beseda za ponižnost je humílitas, povezana z besedo humus (= zemlja, prst), kar pravzaprav pomeni, da stojim z obema nogama na tleh in sem dovolj pogumen, da se spustim v globine svoje duše in tam zaznam tudi temo in šibkost. Če človek v sebi poveže oba pola, hvaležnost in ponižnost, se lahko veseli svojih sposobnosti in tega, kar mu uspe, tega, da je njegovo življenje rodovitno, ne da bi postal ošaben in se postavljal nad druge.

   Skrivnost biti kristjan je, da smemo sami postati blagoslov za druge
   Greh je prinesel razkol med Boga in človeka. In človek živi v tem razkolu od Abrahama naprej. Sveto pismo je zgodba, kako se človek spet uči živeti z Bogom, kako naj Ga ne doživlja več kot sebi nasprotnega. Kako naj to temeljno resnico povemo ljudem, ki so izgubili vsakršno povezavo z vero? Tudi ljudje, ki ne verujejo, se pogosto počutijo krive, krive, da so druge prizadeli, na primer v partnerstvu, v zakonu, krive, ker so na primer v otroštvu storili kaj napačnega. Občutki krivde bistveno spadajo k človeku. Seveda jih lahko obravnavamo terapevtsko in psihološko, toda vera je pomembna pomoč za zaupanje: Bog mi odpustí mojo krivdo, to pomeni, da smem spet živeti z mirno vestjo. Občutki krivde vodijo v slabo vest, slaba vest pa vzbudi v naši notranjosti notranjega sodnika, ki nas neprestano obtožuje. Tega sodnika imajo tudi ljudje, ki ne verujejo. Vera je pač pomembna pomoč: Bog me brezpogojno ljubi in sprejema, in če bi bil kriv, postavim svojo krivdo predenj in zaupam, da mi jo odpusti.

   Pater Anselm Grün: Radio Ognjišče dne 29.03.2020

   Kot je poudaril že pesnik in dobrotnik ter terapevt Phil Bosmans, kolikor ljudi toliko pogledov in mnenj, človeških mnenj, ki so prepričanja ljudi! Spoštujmo različnost ljudi in se učimo iz te različnosti mnenj in razumevanja. Ker vsi imamo le takrat vse prav, ko nas poduči in razsvetli Bog Stvarnik! In še nekaj: mnenja, prepričanja in stališča še niso dejstva! Just an opinion pravijo Američani! Not facts! In kako vemo ali je vse to kar mislimo res prav v Božjih Očeh?! Zato ponižno in skromno naprej ter predvsem prošnja za Poduk in Božje Vodstvo Svetega Duha. In ko Gospod Milostno razsvetli človeka, odpadejo marsikatere človeške interpretacije in razumevanja, tako kot npr. pri svetemu Tomažu Akvinskemu.

   Odgovori
   • Miro says:

     13. marca, 2022 at 16:18

     RES JE NAJPREJ IN PREDVSEM POTREBNA PROŠNJA ZA PODUK IN BOŽJE VODSTVO SVETEGA DUHA. ZATO SE PONIŽNO PRIPOROČIMO SVETEMU DUHU, DA SE BOMO LAHKO Z NJEGOVO POMOČJO POGLABLJALI V BOŽJO BESEDO. MOLIMO:

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     SEDAJ PA ODPRIMO SRCA IN PRISLUHNIMO, KAJ NAM JEZUS GOVORI V VELIKODUHOVNIŠKI MOLITVI:

     https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

     Odgovori
     • Miro says:

       13. marca, 2022 at 16:47

       V zvezi z izpostavljeno temo v branje zelo priporočam razmišljanje o Jezusovi velikoduhovniški molitvi (vir: mirenski-grad.si). To razmišljanje je sicer najbolj aktualno v času, ko se pričakujejo Binkošti, ni pa čisto nič narobe, če se s tem podrobneje seznanimo že sedaj, da se bomo lažje približali razumevanju, kaj je za nas presveta Božja volja. Iz tega prispevka lahko, če imamo srce uglašeno na »strune« Svetega Duha, spoznamo, kaj Jezus želi od nas, da bomo eno, kakor sta eno Sin in Oče, da bo v nas dopolnjeno Njegovo veselje!

       JEZUSOVA VELIKODUHOVNIŠKA MOLITEV

       »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal.

       Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.« (Jn 17,11b-19)

       POSVETI NAS V RESNICI

       Jezus nadaljuje s svojimi poslovilnimi govori. Preteklo nedeljo smo slišali povabilo, naj ljubimo, kakor nas je On ljubil. On pa nas je ljubil, kakor je njega ljubil Oče. Dokler je bil med svojimi učenci, jih je varoval. Sedaj, ko odhaja, jih posvečuje v resnici, da bi jih ta obvarovala pred svetom, ki jih bo sovražil. Danes nas tudi spodbuja, naj bomo eno, kakor sta eno z Očetom, da bo v nas dopolnjeno njegovo veselje.

       Očeta še naprej prosi, naj nas varuje hudega. Ne more nas vzeti iz sveta, ker nas svet potrebuje kot Njegove priče. Edina varovalka je Njegova beseda, po kateri smo posvečeni: Iz nje živimo v svetu, a nismo od tega sveta. Pričujemo naj o novem svetu in živimo zanj, kakor smo razmišljali že na praznik Gospodovega vnebohoda. Velika noč je zmaga nad smrtjo in grehom, vendar se boj nadaljuje. Ne boj, da bi premagali svet in zgradili ‘Izraelsko kraljestvo’, ampak da bi v sebi ohranili hrepenenje po nebesih, živeli in pričevali zanje.

       Božja beseda v nas ohranja lepoto nebes. Živeti jo moramo v tem svetu, vendar se ta lepota v njem ne bo uresničila do konca. Naše življenje je usmerjeno proti nebesom, kamor je Jezus odšel po vstajenju. Pričakujemo Svetega Duha, da bomo zmogli živeti za nebesa.

       DVOJNA SKUŠNJAVA

       V svetu doživljamo dvojno skušnjavo. Prva je v tem, da bi, kakor učenci, pričakovali, da bo Jezus takoj obnovil Izraelsko kraljestvo, tj. da bo na zemlji naredil nebesa. To pravzaprav počenjajo vse ideologije. Odpravile bi rade bolečino pričakovanj, hrepenenj, prizadevanj … Rade bi uresničile nebesa na zemlji, a ne bo šlo!

       Druga skušnjava pa je, da bi ta svet ‘prezirali’, ker je nepopoln in bi ustvarjali platonski svet, svet platonske duhovne ljubezni, ki prezira vse materialno in čustveno.

       V luči teh dveh skušnjav nas zanaša na eno ali drugo stran. Ko postanejo hrepenenja premočna, jih uresničimo z nečim, kar je pri roki, pa naj bo to odnos, hrana, pijača, razvedrilo. Vse postane mašilo. Tako vse zlorabimo, najbolj pa sebe.

       BEG OD VSAKE BOLEČINE

       Drugi način reševanja je beg od vsake bolečine, ko si ne priznamo praznine zaradi neizpolnjenosti in preziramo vse telesno. Ne da bi se tega zavedali, polnimo praznino z zgoraj omenjenimi stvarmi. Mogoče lahko dodamo še bolj duhovne rešitve: delo, položaj, naslovi, zelo redek pa je danes beg v molitev. A tudi slednje je mogoče.

       Jezus nas posvečuje v resnici. S tem nas dviguje iz sveta in nas vrača vanj kot priče. Evangelij govori o čudoviti božji ljubezni, ki je utelešena v Jezusu, ki živi, trpi in ljubi. Bog je tu, preprost, krotak, nežen, trpeč. V tej luči želi, da vse delamo kot priče nebes, posvečujemo svet, tj. da ga dvigamo iz zgolj zemeljskega. Tako vse postaja znamenje nebeškega.

       IMEJMO V ZAVESTI JEZUSOVO ŽELJO …

       Ko pričakujemo binkošti, imejmo v zavesti Jezusovo željo: Da bi bili posvečeni v resnici. Povabljeni smo, da so naša dejanja in odnosi znamenje nebes na zemlji. Kako? Tako da se tudi v najmanjši stvari stegujemo za nebeško lepoto in jo želimo približati svetu. Po tej lepoti se stegujemo, vendar živimo v zavesti, da nebesa ostajajo visoko nad nami.

       Le v tem stegovanju k nebesom je mogoče živeti pristno človeško ‘popolnost’. Ostajamo nepopolni, zazrti v popolnost. In prav v tem hrepenenju smo lahko eno med seboj. Tudi ta enost ima samo en cilj, pričevati za nebesa, ki so naš končni cilj. Če bomo ohranjali hrepenenje po nebesih, bo v nas živa želja tako po resnici, kakor po enosti. V vsem pa potrebujemo moč Svetega Duha, ki ga v teh dneh še posebej kličemo.

       Vir: https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/v07-jezusova-velikoduhovniska-molitev/

       Božje usmiljenje, ki posvečuješ pravične, zaupamo vate!

       Odgovori
       • Miro says:

         13. marca, 2022 at 16:53

         Poglejmo še, kaj nas o Jezusovi velikoduhovniški molitvi uči KKC.

         MOLITEV JEZUSOVE URE

         2746 Ko je prišla njegova ura, je Jezus molil k Očetu (prim. Jn 17). Njegova molitev – najdaljša, kar nam jih je izročil evangelij – zaobjema ves red stvarjenja in odrešenja, tudi njegovo smrt in vstajenje. Molitev Jezusove ure ostaja vedno njegova, kakor ostaja njegova pasha (velika noč), ki se je zgodila “enkrat za vselej”, navzoča v bogoslužju njegove Cerkve.

         2747 Krščansko izročilo jo po pravici imenuje Jezusova “velikoduhovniška” molitev. To je molitev našega vélikega duhovnika, neločljiva je od njegove daritve (žrtve), od njegovega “prehoda” (pashe) k Očetu, kjer je v celoti “posvečen” Očetu (prim. Jn 17,11.13.19).

         2748 V tej velikonočni, daritveni (žrtveni) molitvi je vse “rekapitulirano”, “zedinjeno v eni glavi” v njem (prim. Ef 1,10): Bog in svet, Beseda in meso, večno življenje in čas, ljubezen, ki se izroča, in greh, ki jo izdaja, učenci, ki so navzoči, in tisti, ki bodo verovali vanj po njihovi besedi, ponižanje in slava. To je molitev edinosti.

         2749 Jezus je v celoti spolnil Očetovo delo in njegova molitev, kakor tudi njegova daritev, se razteza do dovršitve časa. Molitev Jezusove ure napolnjuje poslednje čase in jih nosi naproti njihovi dovršitvi. Jezus, Sin, kateremu je Oče dal vse, je ves predan Očetu; in hkrati se izraža z neomejeno svobodo (prim. Jn 17,11.13.19.24) na temelju oblasti, ki mu jo je Oče dal nad celotnim mesom. Sin, ki se je naredil za služabnika, je Gospod, Pantokrator (Vsevladar). Naš véliki duhovnik, ki prosi za nas, je tudi tisti, ki moli v nas, in Bog, ki nas uslišuje.

         2750 In samo s tem, da vstopimo v sveto ime Gospoda Jezusa, moremo od znotraj sprejeti molitev, ki nas jo on uči: “Oče naš!” Njegova velikoduhovniška molitev navdihuje od znotraj velike prošnje očenaša: skrb za Očetovo ime (prim. Jn 17,6.11.12.26), goreča zavzetost za njegovo kraljestvo (slava; prim. Jn 17,1.5.10.24.23-26), spolnjevanje Očetove volje, njegovega odrešenjskega načrta (prim. Jn 17,2.4.6.9.11.12.24) in osvoboditev od zla (prim. Jn 17,15).

         2751 Končno nam Jezus prav v tej molitvi razodeva in nam daje nerazdružno “spoznanje” Očeta in Sina (prim. Jn 17.3.6-10.25), ki je ravno skrivnost molitvenega življenja.

         http://www.marija.si/gradivo/kkc/v-molitev-jezusove-ure/

         Odgovori
         • Miro says:

           13. marca, 2022 at 17:01

           VELIKO TOREJ MOLIMO, DA BOMO SPOZNALI RESNICO, KI SE NAM ČUDOVITO RAZODEVA V ŽIVI BOŽJI BESEDI, NAUKU CERKVE IN KATEKIZMU KATOLIŠKE CERKVE. RES PRISRČNA HVALA BOGU ZA VSA RAZODETJA!

           Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
           vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
           Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
           prenovil boš obličje zemlje.

           Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
           razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
           bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
           vselej radi sprejemali njegove spodbude.
           Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

           Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
       • Hvala says:

         13. marca, 2022 at 18:09

         BREZ VODSTVA SVETEGA DUHA NE MORE ČLOVEK DOUMETI, DA IMA VSE NA SVETU SVOJ ČAS, DA NE MOREMO, NE SMEMO IZSILJEVATI GOSPODA IN SANJATI PO SVOJI ČLOVEKOVI MISELNOSTI ” O NEKEM BOLJŠEM SVETU”, KI BI BIL USTVARJEN PO NAŠIH MERILIH-TO NI IZPOLNITEV GOSPODOVE VOLJE. GOSPOD VODI ZGODOVINO OD PRAČLOVEKA DO POSEBNIH IZUMOV DO KONCA SVETA.

         ČE ČLOVEK IZROČI SVOJE ŽIVLJENJE BOGU NE BO IMEL NEKIH “POSEBNIH ČLOVEŠKIH ŽELJA IN PREDSTAV O SVETU”, GLEDAL BO Z BOŽJIMI OČMI.

         TAK ČLOVEŠKI NAČIN RAZMIŠLJANJA JE TUDI IZOGIBANJE TRPLJENJU IN ŽELJA PO IZPOLNJEVANJU ČLOVEKOVE VOLJE.

         BOG JE REKEL (po Pridigarju):

         1 Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom:
         2 Je čas rojevanja in čas umiranja,
         čas sajenja in čas ruvanja nasada.
         3 Je čas pobijanja in čas zdravljenja,
         čas podiranja in čas zidanja.
         4 Je čas jokanja in čas smejanja,
         čas žalovanja in čas plesanja.
         5 Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov,
         čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.
         6 Je čas pridobivanja in čas zapravljanja,
         čas hranjenja in čas zametavanja.
         7 Je čas paranja in čas šivanja,
         čas molčanja in čas govorjenja.
         8 Je čas ljubezni in čas sovraštva,
         čas vojne in čas miru (Prd 3, 1-8)

         Odgovori
     • Hvala says:

       13. marca, 2022 at 18:31

       RANE, KRIVDE, JEZI itd….IZROČITI V JEZUSOVO SRCE, ON OZDRAVLJA-

       imate v sebi globoko žalost, ki vas spremlja že leta;
       vas je strah; ste obupani;
       ste doživeli hude krivice, pa ne zmorete odpustiti;
       dvomite, da ima vaše življenje smisel;
       imate težave z zasvojenostjo;
       vas obvladujeta jeza ali sovraštvo;
       s težavo obvladujete sebičnost, napuh, zavist, zagrenjenost;
       se borite s strahovi, travmami, kompleksi, dvomi, fobijami, fiksnimi idejami;
       vas obvladujejo misli kot: ne razumejo me, ne cenijo me, to si zaslužim…

       VSE TO SO OVIRE ZA SREČNO IN SVOBODNO ŽIVLJENJE!
       …………………………………………………………………………………………….

       Mnogi kristjani se vedno znova borijo z istim grehom, nekateri so ujeti v razne odvisnosti, zato iščejo nasvete pri terapevtih, se spovedujejo, a čeprav postavijo Boga v središče svojega življenja, se še vedno počutijo zvezane, ujete in nemočne. Radi bi bili svobodni, pa jim ne uspe. Nekateri se sprašujejo, ali so morda pod vplivom hudobnih duhov. Molitev za osvoboditev je poseben način molitve, ki kristjanu pomaga, da se notranje osvobodi in zapre vrata vplivom hudobnega duha. Osredotočena je na človeka, da z močjo evangelija in Božje milosti postane svoboden. Osvoboditev od navezanosti je proces, je čudovito delo Svetega Duha, ki ga posameznik nadaljuje sam z Božjo pomočjo, potem ko se je že udeležil molitve in spoznal moč osvoboditve po metodi petih ključev: kesanje, odpuščanje, odpoved, oblast in blagoslov (Prenova v Duhu)

       Odgovori
   • Hvala says:

     13. marca, 2022 at 18:44

     Na stavek -mnenja, prepričanja in stališča še niso dejstva! Just an opinion pravijo Američani! Not facts! In kako vemo ali je vse to kar mislimo res prav v Božjih Očeh, podajam Božjo Besedo:

     Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico,
     tisti, ki so zvesti v ljubezni, bodo prebivali pri njem,
     kajti njegovi izvoljenci so deležni milosti in usmiljenja (Mdr 3,9)

     Modrost človeku pomaga
     12 Blesteča in neugasljiva je modrost,
     z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo,
     najti tistim, ki jo iščejo;
     13 vnaprej se da spoznati takim, ki po njej hrepenijo.
     14 Kdor se bo k njej zgodaj odpravil, se ne bo utrudil,
     ker bo odkril, da sedi pri njegovih vratih.
     15 Če se kdo zanjo navduši, doseže popolno preudarnost,
     kdor bo zaradi nje bedel, bo kmalu brez skrbi.
     16 Kajti sama hodi okoli in išče take, ki so je vredni,
     dobrohotno se jim prikaže na njihovih potih
     in pri vsaki misli jim pride naproti (Mdr 612-16)

     Bog je vir vsega spoznanja
     15 Meni pa naj Bog da, da bom govoril z razumnostjo,
     da bo moje razmišljanje vredno prejetih darov,
     saj on hkrati vodi modrost
     in usmerja modre.
     16 V njegovi roki smo namreč mi in naše besede,
     vsa preudarnost in poklicno znanje.
     17 Zakaj on mi je dal pravilno spoznanje bivajočih stvari,
     da razumem sestavo vesolja in delovanje prvin,
     18 začetek in konec in sredino časov,
     premene sončnih obratov in letnih časov menjavo,
     19 kolobarjenje let in lego zvezd,
     20 naravo živali in nagone zveri,
     silno moč duhov in miselnost ljudi,
     pestrost rastlin in moč korenin.
     21 Spoznal sem, kar je skrito in kar je vidno,
     poučila pa me je modrost, umetnica vsega (Mdr 7,15-21)

     Odgovori
     • Janez says:

       14. marca, 2022 at 11:20

       Z Mirotom sta malo nazaj zelo pomenljiuvo zapisala, kako skromno in ponižno je sveti Tomaž Akvinski zavrgel v Summa Theoalogica vso svojo filozofsko in teološko človeško vednost in z veseljem sprejel Božji Poduk po Božji Milostim in Usmiljenju! Nisem teolog, spomnim pa se naukov odnekaterih modrih duhiovnih profesorjev, da prvo zmolimo, nato pa modrujmo, če nam Bog nakloni Vedenje in Spoznanje, da imamo kaj povedati. Sicer pa raje utihnimo in prisluhnimo Bogu, da nam pove! In pred Bogom smo vsi berači, upognimo raje ponižno in bogaboječe svoje koleno in ga prosimo Poduka in Razsvetljenja, da bomo spoznali kaj Bog Hoče od Nas! In kaj je Resnica po Božji Modrosti, ne po človeški pameti! Sveti Frančišek je bil skromen in Bog ga je obilno nagradil z vsemi Milostmi, ker je bil kljub vsem križem in težavam ter nasprotovanjem mnogih neuomoren delavec na Božji Njivi in širil Vero med ljudmi z Usmiljenjem, Ljubeznijo in Dobroto tako, da je Samartitansko Pomagal in Učil ljudi o Jezusu! In Cerkev naj se bolj širi med ljudi in tudi prenovi, da bodo ljudje v Oznanjanju bolj in bolj videli Jezusa! In prišli k Njemu! In tudi jaz zaključujem takole: vsakdo gleda na svet s svojimi očmi in razlaga na svoj način spoznanja; le Bog pa je Pot in Resnica ter Življenje! In vsi pogledi so človeški in legitimni. In spoštujmo različnost, ker nam Bog govori na različne načine! In prinašajmo Božji Mir in Božjo Luč Ljubezni in Upanja med ljudi! Besede pridejo in odzvenijo, le On je Večen in Njegovi Nauki nikoli ne Minejo!

       Odgovori
       • Hvala says:

         14. marca, 2022 at 13:23

         BOG GOVORI NA RAZLIČNE NAČINE, IZ VSEH GOVOROV PA IZHAJA RESNICA, KI JE SAMO ENA.

         ŠE ENKRAT PONAVLJAM, NAŠ VZOR JE JEZUS KRISTUS, PO NJEM SE ZGLEDUJMO NE PO LJUDEH. MODROST IŠČIMO SAMO PRI NJEM!

         Odgovori
         • Hvala says:

           14. marca, 2022 at 13:40

           Sveti Tomaž Akvinski je dobil SPOZNANJE OD BOGA

           SPOZNANJE SV. TOMAŽA AKVINSKEGA, DO KATEREGA BI MORAL PRITI VSAKDO

           Vir: Storyblocks
           Vsi, ki smo kdaj študirali teologijo, vemo, da zapisi sv. Tomaža Akvinskega niso ravno lahko branje; gre za izredno zgoščena teološko-filozofska razmišljanja, ki vodijo do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Večkrat, tudi pozno v noč, smo se študentje spraševali, kaj od prebranega sploh razumemo. Zdelo se nam je, da so misli Akvinskega nekaj metrov nad nami, mi pa napenjamo svoj um do onemoglosti in skušamo nekaj od zapisanega »ujeti«. Ali še hujše, na trenutke se nam je zdelo, da nam Akvinski jemlje vso voljo do spoznavanja Boga. A kar je pri njem izredno zanimivo, je, da je tik pred koncem svojega življenja hotel ves svoj opus sežgati (včasih smo študentje hudomušno razmišljali: Ko bi ga vsaj! 😉). Le kaj ga je privedlo do tega?

           Vir: Storyblocks
           Vsi, ki smo kdaj študirali teologijo, vemo, da zapisi sv. Tomaža Akvinskega niso ravno lahko branje; gre za izredno zgoščena teološko-filozofska razmišljanja, ki vodijo do natančnih, jasnih in ustreznih formulacij verskih resnic. Večkrat, tudi pozno v noč, smo se študentje spraševali, kaj od prebranega sploh razumemo. Zdelo se nam je, da so misli Akvinskega nekaj metrov nad nami, mi pa napenjamo svoj um do onemoglosti in skušamo nekaj od zapisanega »ujeti«. Ali še hujše, na trenutke se nam je zdelo, da nam Akvinski jemlje vso voljo do spoznavanja Boga. A kar je pri njem izredno zanimivo, je, da je tik pred koncem svojega življenja hotel ves svoj opus sežgati (včasih smo študentje hudomušno razmišljali: Ko bi ga vsaj! 😉). Le kaj ga je privedlo do tega?

           Sv. Tomaž je tri mesece pred svojo smrtjo doživel mistično izkušnjo Boga, ki ga je pretresla do dna njegove duše. Doumel je, da je vse, kar je dotlej zapisal o Bogu in veri, zgolj nesmiselna, neuporabna slama, ki je vredna sežiga. To nadnaravno razodetje ga je zaznamovala do te mere, da ni želel več pisati in kljub prošnjam prijateljev in kolegov ni dokončal svojega največjega dela, Teološke sume.

           Vse znanje o nekom bo ostala prazna slama, vredna požiga, če nas to ne bo privedlo do njegovega bistva in ga ne bomo dojemali kot sveto zgodbo

           Ne, nisem (še) imela te milosti, da bi na mističen način spoznala Boga, vendar sem se nemalokrat znašla v situacijah, ob katerih sem, kakor Akvinski, preprosto obmolknila. Morda sem še minuto pred tem bila zelo »pametna«, poznala dogmo, statistiko, študije, raziskave, imela »pravilne odgovore«, nato pa po slišani izkušnji človeka spoznala, da ne vem nič, da sem šele na začetku in da je vse moje »znanje« prazna slama.

           Ti trenutki samoutišanja so se mi zgodili ob srečanjih z nevernimi, ali pa ob pogovorih z ljudmi, ki so imeli homoseksualne izkušnje ali pa med predavanjem o teoriji spola, ko sem spoznala, da imam v občinstvu očeta, katerega otrok resno razmišlja o spremembi spola. Njihove življenjske poti, iskanja, dvome, bolečine sem doživljala kot svete zgodbe, pred katerimi bi si, kakor Mojzes, najraje sezula čevlje in zakrila obraz. Naenkrat ni bila več pomembna moja beseda, ampak njihov glas. Ni bilo več pomembno, kako bom popravljala njihovo razmišljanje, ampak ali bom zmogla biti majhna pred njihovo veliko bolj preizkušeno potjo, kot je moja. Pred menoj so bili obrazi, ki so mi odstirali del meni še ne poznane resničnosti – ki ni ne enostavna, še manj pa črno-bela in ki ji ne morem ponujati vnaprej pripravljenih odgovorov ali rešitev. Je le resničnost ljudi, ki jo lahko spoznavam. In četudi z njimi ne delim skupnega »dogmatičnega prepričanja«, pa lahko z njimi hodim v skupnem spoštovanju.

           Tomaževa lekcija
           Ne vem, kdo je prepričal sv. Tomaža, da svojih del na koncu ni vrgel v ogenj (morda zaradi še ene njegove mistične izkušnje, v kateri mu je Križani rekel: »Dobro si govoril o meni, Tomaž!«), zagotovo pa nam je z izrekom, da jih sam vidi kot »kup slame«, zapustil veliko lekcijo: Boga se ne da ukalupiti niti v še tako dovršenem teološkem sistemu. Lahko se mu le približamo in »bivamo v senci njegovih peruti«.

           Enako je s človekom: lahko imamo o njem veliko podatkov, a to nikakor ne pomeni, da ga poznamo. Lahko imamo grafe, številke, primerjanja, a to nas ne bo privedlo do njegovega bistva. Vse znanje o njem bo ostala prazna slama, vredna požiga, če ga ne bomo dojemali kot sveto zgodbo.

           https://www.iskreni.net/spoznanje-sv-tomaza-akvinskega-do-katerega-bi-moral-priti-vsakdo/
         • Hvala says:

           14. marca, 2022 at 13:49

           BOGA SE NE DA UKALUPITI V ŠE TAKO DOVRŠENEM TEOLOŠKEM SISTEMU. LAHKO SE MU LE PRIBLIŽAMO IN “BIVAMO V SENCI NJEGOVIH PERUTI “.

           VSE ZNANJE O NJEM BO OSTALA PRAZNA SLAMA, VREDNA POŽIGA, ČE GA NE BOMO DOJEMALI KOT SVETO ZGODBO.

           GOSPODU SE IZROČIMO IN MU PUSTIMO, DA DELUJE V NAS.
         • Hvala says:

           14. marca, 2022 at 14:28

           Velika svetnica Favstina Kowalska je prejela od Jezusa velike milosti, videla je stanje duše drugega človeka, mistična videnja, trn v glavi določen čas- za reševanje duš itd… SAM JEZUS JO JE POUČEVAL, imela je samo tri razrede osnovne šole.

           Prosila je Gospoda, DA BI JI POKAZAL, ČE IMA KAJ RAJŠI KOT JEZUSA-ČE JO KAJ OVIRA NA POTI K JEZUSU, ČE IMA MOGOČE KAKŠNEGA MALIKA. Tudi priznavanje človeka, oz. dajanje človeku prednost je malikovanje. Prosimo Gospoda za dodelitev potrebnih milosti in za Njegovo vodstvo.

           PROSIMO ZA MILOST, DA BI LAHKO GLEDALI NA ŽIVLJENJE Z JEZUSOVIMI OČMI.
10. Hvala says:

    12. marca, 2022 at 17:44

    NASVET !

    Naj podam nekaj navodil oz . nasvetov, ki sem jih bila sama deležna:

    V vsakodnevnem življenju, v naših medsebojnih odnosih, v družini in v službi itd….vsak DOGODEK, VSAKO STISKO GOSPODU IZROČATI V NJEGOVO REŠITEV IN POMOČ IN ODLOČANJE!!!

    Napr, če imate probleme z zakoncem, vas zaničujejo ljudje v službi itd….oz. dogajanja, ki se zgodijo skozi dan, vsak dan- JE POTREBNO NASLEDNJE: NE GLEDATI NA STISKO KOT SAMO STISKO, AMPAK SE VEDNO OSREDOTOČATI NA JEZUSA. NJEMU DAJATI ODNOSE, OBRAZLOŽITI MU PROBLEME, SKRATKA TO JE POTREBNO DELATI VSAKODNEVNO. PRELOŽITI VSE NA JEZUSA IN SE Z NJIM POGOVARJATI.

    To je potrebno vaditi, da nam postane ŽIV ODNOS Z JEZUSOM-VSAKODNEVNO, KAJTI ON SPREMINJA LJUDI, ON DOLOČA POTEK DOGODKOV, KI BODO SLEDILI, ON ŽELI POGOVOR IN POPOLNO SODELOVANJE Z VAMI.

    Od začetka je težko, tudi sama sem rabila dolgo časa, da sem lahko začela delati po tem nasvetu. Tudi sama sem najprej gledala na stisko, na dogodke namesto, da bi pogled usmerila v JEZUSA. PA MOLITI, MOLITI IN MOLITI, GOSPOD BO DELIL MILOSTI.

    Problem imamo ljudje zaradi tega, ker se vedno oziramo samo na stisko in kako bi bili čimprej iz nje. MI MORAMO GLEDATI NA JEZUSA! Probleme pa imamo tudi zaradi tega, ker človek, ki je slabotno bitje, TEŽKO PREPUŠČA VAJETI SVOJEGA ŽIVLJENJA GOSPODU. TEŽKO PREPUŠČA ZATO, KER NE GLEDA Z BOŽJIMI OČMI, AMPAK S ČLOVEŠKIMI. To je res narobe, KAJTI ZANAŠATI SE NA ČLOVEŠKO MOČ JE PROPAD.

    Mislim, da so praktični nasveti potrebni, da ne bi delali kar ni všeč Jezusu!

    Odgovori