Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   16. marca, 2022 at 12:46

   MOJE NOTRANJE RANE NAJBRŽ SEGAJO ŽE V OBDOBJE PRED ROJSTVOM (Ognjišče, 2015)

   VPRAŠANJE GOSPE ANGELCE:

   Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?

   Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.

   Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.

   Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?

   ODGOVOR DR. MARJANA TURNŠKA:

   Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju … je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.

   OSNOVNI KORAK OZDRAVLJANJA NOTRANJIH RAN

   V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.

   Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje …

   Celoten odgovor dr. Marjana Turnška na:
   https://revija.ognjisce.si/pisma/2634-moje-notranje-rane-najbrz-segajo-ze-v-obdobje-pred-rojstvom

   Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. marca, 2022 at 13:33

     Iz zelo poučnega razmišljanja dr. Marjana Turnška je lepo razvidno, kako izjemno pomembno je notranje ozdravljenje, kar se dobro zaveda tudi ga. Angelca kot je razvidno iz njenega vprašanja.

     Iz premišljevanja Božje besede in pridobljenih izkušenj menim: Bolj, ko se nekdo oklepa mišljenja o odreševanju človeka
     po lastni zamisli in volji, ter se pri tem brani s svojim reagiranjem, užaljenostjo, jezo … – češ, da ne potrebuje notranjega ozdravljenja, saj je čisto v redu, ozdravljenja so potrebni drugi – tem bolj s takšnim odnosom do bližnjega potrjuje, kako zelo potrebuje notranje ozdravljenje. Tega pa ne potrebuje samo on, ampak prav vsi, če želimo resno in odgovorno hoditi za našim Odrešenikom Jezusom Kristusom.

     Molimo: Pridi, Sveti Duh!

     Odgovori
2. Miro says:

   16. marca, 2022 at 12:28

   BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

   »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

   6. POSTAJA: VERONIKA PODA JEZUSU POTNI PRT

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

   Veronika, ki je obrisala tvoj obraz, Jezus, je za nagrado prejela podobo tvojega trpečega obličja.
   Ta podoba se je za vedno vtisnila v njeno srce in spremenila njeno življenje.

   Jezus v evharistiji, ti si Bog, ki pred nami ne skrivaš svojega obličja, želiš se nam razodeti, želiš
   nam odkriti svojo neizmerno bližino in svojo ljubezen. Ob spoznanju Boga ljubezni vedno znova
   začutimo željo razodeti to še drugim. Tvoja ljubezen nas priganja na pot k vsem, ki trpijo, ki so
   osamljeni in potrebni naše pomoči.

   Jezus, opogumi nas za pozorno ljubezen do bližnjih, za dejanja ljubezni, po katerih boš mogel v
   naše brate in sestre vtisniti svojo podobo.

   Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

   Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972; posodobil p. Silvin Krajnc, 2005

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   16. marca, 2022 at 8:29

   TIŠINA JE NAJPOMEMBNEJŠA PRI VZGOJI SESTER

   »Nekoč me je nekdo vprašal, kaj se mi zdi najpomembnejše pri vzgoji sester. Odgovorila sem: tišina.
   Notranja in zunanja tišina. Tišina je v redovni hiši bistvenega pomena. Tišina ponižnosti, ljubezni,
   tišina oči, ušes, jezika. Ni življenja v molitvi brez nje.

   Tišina, šele potem prijaznost, ljubezen; tišina vodi k ljubezni, ljubezen k ponižnosti. Ljubezen med
   ljudmi, ki se medsebojno sprejemamo, kadar so si različni; ljubezen za edinost v skupnosti. Ljubezen
   vodi k ponižnosti. Biti moramo ponižni. Preseneča me, kako je Bog ponižen. Sam se je ponižal. On,
   ki je polnost božanstva, si je privzel podobo hlapca. Celo danes Bog kaže svojo ponižnost s tem, da
   uporablja tako nepopolna orodja, kot smo mi, šibki, nepopolni, neustrezni.«

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. (Ps 51,12)

   Odgovori
4. Miro says:

   16. marca, 2022 at 8:23

   NA PREJEM SVETEGA OBHAJILA SE PRIPRAVITE S TO MOLITVIJO VESELJA IN HVALEŽNOSTI (Aleteia)

   Na prejem svetega obhajila se moramo vedno primerno pripraviti. Poleg tega, da poiščemo čim prejšnjo možnost za spoved in se eno uro pred mašo postimo, bi morali nanj pripraviti tudi svoja srca, z molitvijo veselja in hvaležnosti.

   Več o takšni molitvi, ki nas spominja na lepoto svetega obhajila in vnovične združitve z ljubim Jezusom, na:

   https://si.aleteia.org/2020/05/30/na-prejem-svetega-obhajila-se-pripravite-s-to-molitvijo-veselja-in-hvaleznosti/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Janez says:

   16. marca, 2022 at 8:16

   RKC Dravograd: Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge

   Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge
   »Kristus je središče. Kristus je temeljna oporna točka, srce Cerkve. Brez Njega Peter in Cerkev ne bi obstajala niti ne bi imela razloga za obstajanje.« S temi besedami je papež Frančišek spomnil na bistveno predstavnike medijev. Danes dopoldne se je namreč v avli Pavla VI. srečal z novinarji, ki so prispeli v Rim z vseh koncev sveta in v zadnjih tednih spremljali dogajanje v Cerkvi.

   Vloga množičnih medijev, jim je dejal papež, je v zadnjem obdobju vedno bolj rastla. Tako so postali nepogrešljivi pri pripovedovanju o dogodkih sodobne zgodovine. Novinarji, ki so bili v Rimu ta čas, ko so bile oči sveta uprte v Vatikan, so imeli nalogo govoriti o Svetem sedežu, cerkvenih obredih in tradiciji, o veri in predvsem o vlogi papeža in njegovega poslanstva. Razumevanje zgodovinskega dogajanja je skoraj vedno kompleksno, a v tem primeru je bilo potrebno upoštevati tudi razsežnost vere. Cerkveni dogodki niso bolj zapleteni od političnih ali gospodarskih, je opomnil sveti oče. Vendar pa imajo posebno temeljno značilnost: »Odgovarjajo logiki, ki ni samo logika tako imenovanih zemeljskih kategorij, in prav zato jih ni enostavno razlagati in o njih poročati široki in pisani javnosti.«

   Cerkev sicer nedvomno je človeška in zgodovinska institucija, je nadaljeval papež Frančišek, vendar pa je njena narava v svojem bistvu duhovna: »Je Božje ljudstvo. Sveto Božje ljudstvo, ki hodi naproti srečanju z Jezusom Kristusom.« Pastir Cerkve je Kristus. Njegova navzočnost skozi zgodovino pa se prenaša preko svobode ljudi, med katerimi je eden izbran, da služi kot njegov namestnik in Petrov naslednik. Vendar ni središče on, temveč Kristus. Protagonist vsega, kar se dogaja, je Sveti Duh. On je navdihnil odločitev Benedikta XVI. za dobro Cerkve in On je usmerjal molitev in volitve kardinalov. Pomembno se je zavedati tega pri poročanju o dogodkih v teh dneh, je poudaril papež Frančišek.

   Zatem se je predstavnikom medijev zahvalil za opravljeno naporno delo. Obenem jih je povabil, naj si prizadevajo vedno bolj spoznavati pravo naravo Cerkve, njene vrline in njene grehe, duhovne temelje, ki jo vodijo in jo pomagajo razumeti. Sveti oče je novinarjem še zagotovil, da Cerkev njihovo delo smatra za dragoceno: »Vaše delo zahteva študij, občutljivost, izkušnje, tako kot mnogi drugi poklici; toda vsebuje pa tudi posebno pozornost do resnice, dobrote in lepote. In iz tega razloga smo si še posebej blizu, kajti Cerkev obstaja, da bi posredovala prav to: Resnico, Dobroto in Lepoto ‘v osebi’.« Vsi smo torej poklicani, je opomnil papež Frančišek, da ne govorimo o sebi, ampak o tej temeljni triadi.

   Sveti oče je nato razložil, zakaj je izbral ime Frančišek. Med volitvami je poleg njega sedel njegov prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Ko je zadeva zanj postajala, kot se je izrazil sam, nekoliko »nevarna«, ga je le-ta tolažil. Ko pa je že prejel dve tretjini glasov, ga je objel in mu rekel, naj ne pozabi na revne. Ta beseda »revni« je med nadaljevanjem glasovanja odmevala v njem. V zvezi s tem se je takoj spomnil na Frančiška Asiškega. Spomnil se je tudi na vojne in pomislil, da je bil ta svetnik človek miru. »In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (…) Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!« Papež Frančišek je nato povedal, da mu je nekdo kasneje v šali dejal, da bi se moral imenovati Hadrijan. Papež Hadrijan VI. je bil namreč reformator, zdaj pa je potrebna prenova. Nekdo drug pa se je pošalil, da bi moral izbrati ime Klemen XV. Tako bi se maščeval papežu Klemenu XIV., ki je ukinil jezuitski red.

   Svoj nagovor novinarjem je papež Frančišek sklenil z željo, da bi delali vedro in bi njihovo delo obrodilo sadove. Ter da bi vedno bolje poznali evangelij Jezusa Kristusa in resničnost Cerkve.

   http://jagnje.si/papez-francisek-novinarjem-kako-bi-si-zelel-cerkev-ki-je-revna-in-je-za-uboge/

   Addendum:
   »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben položaj vsakega. V vsakem od teh lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

   Revna Cerkev (odlomek iz Časnika)

   Cerkve ni brez Kristusa in Kristusa ni brez križa. Po mnenju Frančiška se uboga Cerkev kaže predvsem v tem, da sledi križanemu in vstalemu Jezusu. Zunanji posvetni blišč in moč nista skladna s to predstavo. Frančišek to odstranjuje tako, da postopoma odpravlja dvorno podobo Vatikana in pretirani vatikanski centralizem. V svojem doslej najobsežnejšem programskem dokumentu, tj. apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelium Gaudium), se je zavzel za »spreobrnitev papeštva« in za »zdravo ›decentralizacijo‹« vesoljne Cerkve. Krajevnim Cerkvam oz. škofijam in škofom hoče dati več pristojnosti in odgovornosti. S tega vidika postane lik slehernega škofa še pomembnejši. Frančišek je zato poudaril, da mora škof »biti pričevalec Vstalega, človek potrpežljivosti in molitve, pastir, ki je blizu svoji čredi«.

   Frančišek Cerkev spodbuja k večjemu uboštvu tudi tako, da pripadnike poziva k temu, da odprejo vrata cerkvenih zgradb, da zapustijo »varna« območja in evangelij ponesejo ljudem, ki so lačni upanja in veselja. Še posebej se zavzema, da se katoličani posvetimo najšibkejšim – brezdomcem, zasvojencem, beguncem ter osamljenim in zapuščenim starim ljudem. Največja moč Cerkve je v veselem sporočilu, da je Bog zaradi ljubezni in usmiljenja do človeka postal eden izmed nas v osebi Jezusa in da je za odrešenje vsakega izmed nas trpel in umrl ter vstal od mrtvih.

   Časnik avtor Mario Plešej: 15. marca 2014

   Vprašanje: Bog nam je vse kar smo in premoremo zastonj daroval in je nenehno z nami ter nam pomaga, ker nas ljubi. Kdaj pa bomo tudi mi dali naprej drugim, ki smo vse zastonj prejeli od Dobrega in Usmiljenega Boga? In tako spolnjevali Jezusov Nauk: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte” (Mt 10,8) ?!”

   Odgovori
6. Hvala says:

   16. marca, 2022 at 0:21

   VSAK ČLOVEK JE USTVARJEN KOT UNIKAT PO BOŽJI ZAMISLI

   Lepi in pogumni so nasveti nekaterih ljudi na svetu. Vendar, čeprav so čudoviti, dobronamerni in koristni, NISO ZA VSE LJUDI TUDI SPREJEMLJIVI IN SO SAMO ČLOVEŠKI.

   Eda izmed čudovitih svetnic, ki jo zelo občudujem je FAVSTINA KOWALSKA. Rekla je, da ne išče tolažbe PRI USTVARJENIH BITJIH, ker ji to ne pomaga! Tolažbo je iskala SAMO PRI JEZUSU.

   Rekli smo: NI VAŽNO KAR MI GOVORIMO, VAŽNO JE KAR GOVORI BOG.

   Vsi smo ustvarjeni unikati po Gospodovi volji, vsak je poseben , da opravi nalogo na svetu po Božji zamisli.

   Sicer pa je človeška tolažba samo človeška, delna, ker smo ustvarjena bitja. V polnosti prejme tolažbo človek samo od BOGA.

   Prerok Jeremija pa že 2633 let govori zelo odločno in strogo proti tistim, ki se zanašajo samo na človeka in pozabljajo na Boga. Kakor takrat tako tudi danes živi sam na robu družbe. Nerazumljen je in preganjan, še tisti, ki bi ga morali obkrožati in spodbujati, njegovi najbližji, se ne zmenijo dosti zanj, ni ga pri njihovih svatbah in niti pri njihovem žalovanju.

   On pa nam še naprej ponavlja: Če ne zaupaš Bogu, ki je edini vreden zaupanja, nimaš njegovega blagoslova in ne njegove pomoči v času suše. V času težav in stisk boš ovenel, kot drevo v puščavi brez vode.

   Pričakovali bi, da nam bo prerok rekel, naj ne zaupamo v gmotno bogastvo, v sposobnosti, v zdravje …, toda v človeka je po našem mnenju potrebno zaupati. Vsaj, če ga poznaš ali če ga imaš rad ali če moraš z njim živeti ali delati. Mož mora zaupati ženi in žena možu. Starši naj bi svojim otrokom zaupali vedno več v njihovi rasti k samostojnosti.

   Vse to drži, ko gre za majhna zaupanja ali za vsakdanje stvari našega življenja: za hrano, stanovanje, denar … Prehrano moram zaupati kuharici, če nočem vedno sam kuhati. Avto zaupam mehaniku, denar banki, zdravje zdravniku. Gotovo bom vse te ljudi, ki se ukvarjajo z menoj nadziral, a jim bom moral kljub temu zaupati.

   Popolnoma zaupati Bogu pomeni, DA TUDI SEBI POVSEM NE ZAUPAMO, ampak da se pred odločitvami, pomembnimi še posebej, POSVETUJEMO Z BOGOM. Kaj misli Bog o tej naši odločitvi, o tem nakupu, o tej službi, o našem življenju.

   http://zupnija-sempas.rkc.si/index.php/content/display/16/pridige/20

   KRISTJANI MORAMO OZNANJATI VSTALEGA KRISTUSA, zato to poudarjam, da se ne bi oddaljili OD JEZUSOVIH SPOROČIL in se osredotočali na človeške poudarke, na minljiva trenutna stanja.

   OZNANJEVANJE JEZUSOVEGA SPOROČILA NI NAJVIŠJA STOPNJA V ŽIVLJENJU KRISTJANA , TEMVEČ JE NJEGOVO BISTVO. To je učna ura iz PONIŽNOSTI – ker takrat pridejo na dan naše lastne napake; je pa tudi učna ura iz svetosti vere, ki jo oznanjamo, in se bo src drugih ljudi dotaknila le v primeru, če jo bomo sami udejanjali.

   Odgovori
7. Miro says:

   15. marca, 2022 at 19:51

   JEZUS OBTOŽUJE PISMOUKE IN FARIZEJE – SMO SPREJEMLJIVI ZA DOBROHOTNE NASVETE? SE BOJIMO DOBRONAMERNE KRITIKE? – KDOR NE SPREJME NASVETOV IN OPOMINOV, SI SAM ZAPIRA POT K NAPREDKU. OSTAL BO VEDNO ISTI IN PONAVLJAL VEDNO ISTE NAPAKE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

   Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+23%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Pismouki in farizeji so Božji nauk, posredovan po Mojzesu, podredili svojemu okusu in svojim željam. Sebe so postavili za središče in merilo vsega. Zato jih je Jezus grajal. Kdo ve, če se ni tudi nas prijelo kaj (ali morda celo veliko) duha farizejev in pismoukov?

   Nekaj vprašanj kot razmislek ob današnjem evangeliju:

   Smo središče našega učenja mi ali je Jezus? Oznanjamo svojo (človeško) modrost ali modrost križanega Kristusa? Nam gre za uveljavljanje moči, zemeljskega sijaja, zunanje uspešnosti? Težimo za tem, da bi se ponašali s svojim uspehi, s svojo preteklostjo, s svojim »smo pa le mi imeli prav«? Merimo svojo vrednost po tem, koliko raznih priznanj, imenovanj in odlikovanj smo prejeli?

   Katera knjiga nam pomeni več: zakonik ali Jezusov evangelij? Iščemo v evangeliju črko ali duha? Precejamo komarje in spregledujemo slone? So naše nedeljske maše zgolj izpolnitev zapovedi ali pa družinska srečanja ob Jezusu? So naše župnije predvsem cerkvenopravne ustanove ali pa skupnosti ljudi, ki jih povezuje Kristusova ljubezen? Imamo sebe za nezmotljive učitelje in vodnike ali pa hodimo vsi vsak dan v šolo k edinemu Učitelju in Vodniku?

   Smo sprejemljivi za dobrohotne nasvete? Se bojimo dobronamerne kritike? Bi vzrojili, če bi nas, na primer, kdo opomnil »Bodi manj uraden in bolj domač?« Manj razumarski in bolj toplo človeški. Manj zahteven in bolj razumevajoč. Manj posveten bolj duhoven. Manj grob in bolj vljuden. Manj zapovedovalen in bolj pripravljen na pogovor. Manj se bori proti zlu in bolj uveljavljal dobro. Manj govori in več stori. Manj toži nad slabimi časi in več veselega upanja vnašaj v svoj prostor.

   Kdor ne sprejme nasvetov in opominov, si sam zapira pot k napredku. Ostal bo vedno isti in ponavljal vedno iste napake.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   15. marca, 2022 at 17:30

   ZNAMENJE PONIŽNOSTI JE, SPREJETI PONIŽANJA

   SEM POGANJEK, KI RASTE IZ KORENINE

   »Vsak kristjan kot ‘mali poganjek, na katerem bo počival Gospodov duh, duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega’.

   To so darovi Svetega Duha. Od majhnosti poganjka do polnosti Duha. To je obljuba. To je Božje kraljestvo. To je kristjanovo življenje. Zavedati se, da je vsak med nami poganjek tiste korenine, ki mora rasti, rasti z močjo Svetega Duha, vse do polnosti Svetega Duha v nas. In kaj bi naj bila kristjanova naloga? Preprosto varovati poganjek, ki raste v nas, varovati rast, varovati Duha.

   PONIŽNOST – BITI MALI KAKOR POGANJEK

   In kakšen je stil kristjana? To je stil, ki je enak Jezusovemu – ponižnost. Potrebni sta vera in ponižnost, da bi verovali, da bo ta poganjek, ta tako majhen dar prišel do polnosti darov Svetega Duha. Potrebna je ponižnost, da bi verovali, da je Oče, Gospod nebes in zemlje, kakor pravi današnji evangelij, vse te stvari prikril modrim in razumnim in jih razodel malim. Ponižnost pomeni biti mali kakor poganjek, kot mali vsak dan raste, kot mali potrebuje Svetega Duha, da bi lahko šel naprej, proti polnosti svojega življenja.

   ZNAMENJE PONIŽNOSTI JE PONIŽANJE

   Kdo morda misli, da biti ponižen pomeni biti lepo vzgojen, omikan, imeti zaprte oči med molitvijo. A to ni ponižnost. Kako torej lahko vem, če sem zares ponižen? Obstaja znamenje, znak, edini: sprejeti ponižanja. Ponižnost brez ponižanja ni ponižnost. Ponižen je tisti moški, tista ženska, ki je sposoben prenašati ponižanja, kakor jih je prenašal Jezus, ponižan, veliki ponižani.

   Pomislimo na zglede mnogih svetnikov, ki niso samo sprejeli ponižanj, ampak so zanje celo prosili, da bi tako bili bolj podobni Jezusu. Naj nam Gospod podeli to milost, da bi varovali majhnost proti polnosti Duha, da ne bi pozabili korenine in bi sprejeli ponižanja.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 5.12.2017)

   http://arhiv.mirenski-grad.si/znamenje-poniznosti-je-sprejeti-ponizanja

   Odgovori
9. Hvala says:

   15. marca, 2022 at 12:43

   VSI POTREBUJEMO NOTRANJE OZDRAVLJENJE, NEKATERI PA NE ŽELIJO PROSITI JEZUSA ZA POMOČ, DRUGI NE VEDO

   SVETOVNA USPEŠNICA- pater ROBERT DEGRANDIS, S.S.J.

   NOTRANJE OZDRAVLJENJE OB MEDITACIJI KRIŽEVEGA POTA

   Ignis
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Vsako postajo je treba prebrati in premišljevati, njeno POSEBNO SPOROČILO moramo pri tem vzeti v svoje srce in um, DA BO PRINESLA ZDRAVILNO JEZUSOVO LJUBEZEN.

   TA PREMIŠLJEVANJA KRIŽEVEGA POTA POUDARJAJO NAŠO POTREBO PO OZDRAVLJENJU-PO TEM, DA SMO OSVOBOJENI ČUSTVENE BOLEZNI, KOT JE GLOBINSKO UKORENINJENA JEZA, ZAMERA, SOVRAŠTVO, LJUBOSUMJE NAPUH, NEODPUŠČANJE -SKOZI JEZUSOVO SMRT NA KRIŽU.

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   ČE VAS TOREJ SIN OSVOBODI, BOSTE RESNIČNO SVOBODNI (Jn 8,36).

   Odgovori
   • Miro says:

     15. marca, 2022 at 14:45

     Super! Najlepša hvala, ga. Hvala, ker ste nas spomnili na to odlično knjižico. Ne ravno redki kristjani na žalost menijo, da je pobožnost križevega pota v sodobnem času že zastarela. Kakšna zmota! Ravno postaje križevega pota so za našo dušo in telo najbolj zdravilne in odrešenjske. Dragi bralci, sami se prepričajte v to, kar sem zapisal. Vendar je treba na vse zreti predvsem z očmi srca, z živo vero in trdnim zaupanjem v trpečega Gospoda Jezusa, ki se je za nas in naše odrešenje daroval na križu. V to veliko, globoko skrivnost se lahko na poseben način potapljamo pri obhajanju svete Evharistije.

     Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

     Odgovori
10. Miro says:

    15. marca, 2022 at 11:49

    BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

    »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

    5. POSTAJA: SIMON IZ CIRENE POMAGA JEZUSU NOSITI KRIŽ

    Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

    Jezus, bridko ti je bilo sprejeti prisiljeno pomoč, ki ni prihajala iz srca. Toda kljub temu da si Bog,
    si sprejel pomoč človeka, ki se je branil in upiral.

    Jezus v evharistiji, ti si Bog, ki daješ svojo pomoč, sebe samega neprisiljeno, ki se daješ zastonj, ki
    si preprosto vedno na razpolago. Že samo tvoje bivanje v najsvetejšem zakramentu je dar vsakomur
    od nas. Od tu nas kličeš: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«

    Jezus, ko te častimo in molimo, te prosimo: spreminjaj naše srce, da postane rahločutno za stisko
    bližnjega!

    Usmili se nas, o Gospod. Usmili se nas.

    Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972; posodobil
    p. Silvin Krajnc, 2005

    Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

    Odgovori