Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   22. marca, 2022 at 17:30

   Današnja Božja beseda nas spodbuja k razmišljanju o odpuščanju, zato se še posvetimo tej temi.

   KO JE ODPUSTITI PREPROSTO PRETEŽKO (Aleteia)

   GOSPODOVA MOLITEV NAS SPOMINJA, DA JE ODPUŠČANJE PROCES, KI SE ZAČNE S PRVIM KORAKOM

   Če sem povsem iskrena, najraje molim kar s svojimi besedami, saj na ta način najbolje izrazim, kaj se ta trenutek dogaja v mojem življenju in v svetu okoli mene. In ne glede na to, kaj ali kako molim, svojo molitev rada zaključim z očenašem. Toda zadnje čase imam z molitvijo očenaša nekoliko težav, ker ne verjamem povsem v to, kar molim, zato se mi zdi, da slepim samo sebe. Občutek imam, da Boga vsakokrat razočaram.

   NE MOREM ODPUSTITI

   Življenje mi je v zadnjem letu prineslo nekaj težav (milo rečeno). Obstaja oseba, ki je meni in mojim otrokom prizadela toliko hudega, da ji nikakor ne zmorem odpustiti. “Do smrti ti ne bom odpustila” je fraza, ki mi pogosto pride na misel, kadar koli se spomnim vseh bolečin, ki jih moramo prestajati.

   In vendar se zavedam, da naj bi odpuščala svojim dolžnikom. Premišljujem o odpuščanju tistim, ki so grešili zoper moje otroke – ali Bog s tem od matere ne pričakuje preveč? Toda globoko v sebi poznam odgovor na svoje vprašanje.

   https://si.aleteia.org/2020/09/22/ko-se-odpuscanje-zdi-nepredstavljivo/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Hvala says:

   22. marca, 2022 at 17:04

   POSTNO SREČANJE (župnija Mirna Peč)

   TRPLJENJE ….

   Ljudje si velikokrat nakopljemo trpljenje ravno zaradi tega, ker smo daleč proč od Boga, ker ne vemo, kakšna je njegova volja za nas, ker se oddaljimo od njegovih zapovedi, ker delamo po svoje.

   http://www.zupnija-mirnapec.si/index.php/2133-postno-srecanje-z-go-sonjo-pungartnik

   Odgovori
3. Miro says:

   22. marca, 2022 at 16:11

   PRILIKA O SLUŽABNIKU, KI NI MARAL ODPUSTITI – ODPUSTIM DO SEDEMKRAT? – O ODPUŠČANJU NE MOREMO GOVORITI LAHKOTNO, NE DA BI SE SPLOH ZAVEDALI TEGA, KAR SE ZAHTEVA OD UŽALJENEGA ČLOVEKA, OD KATEREGA PRIČAKUJEMO, DA BO ODPUSTIL. SKUPAJ Z ZAPOVEDJO ODPUŠČANJA JE POTREBNO ČLOVEKA SPODBUDITI, ZAKAJ NAJ TO STORI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-35)

   Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

   Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. Ko so njegovi soslužabniki videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+18%2C21-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Odpuščanje je nekaj resnega, za človeka zelo težkega, če že ne nemogočega. O njem ne moremo govoriti lahkotno, ne da bi se sploh zavedali tega, kar se zahteva od užaljenega človeka, od katerega pričakujemo, da bo odpustil. Skupaj z zapovedjo odpuščanja je potrebno človeka spodbuditi, zakaj naj to stori.

   »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

   To so najbolj herojske besede, ki so bile kadar koli izrečene na zemlji. Oni so besneli proti njemu, trgali so mu meso, on pa pravi: »Oče, odpústi jim.« Ne le, da jim odpušča, ampak jih tudi opravičuje. S tem nam Jezus ni dal le veličastnega zgleda odpuščanja, ampak nam je zaslužil tudi milost odpuščanja. Priskrbel nam je novo moč in sposobnost, ki ne prihaja od narave, ampak iz vere.

   Prav to razlikuje krščansko vero od vsake druge vere.

   Morda bo kdo rekel: ali ni odpuščati sedemdesetkrat sedemkrat pravzaprav spodbujanje nepravičnosti in odpiranje proste poti nasilnosti? Nikakor, krščansko odpuščanje ne izključuje, da človek v določenih primerih naznani človeka in ga izroči roki pravice, predvsem takrat, ko so v igri tudi interesi drugih.

   Toda ne gre le za velika odpuščanja ob tragičnih primerih; gre tudi za vsakodnevno odpuščanje: v življenju zakoncev, pri delu, med sorodniki, med prijatelji, kolegi, znanci.

   Mnogi pravijo: rad bi odpustil, pa ne zmorem. Ne zmorem pozabiti; takoj ko vidim tega človeka, mi zavre kri. Tem ljudem pravim: ne vznemirjaj se zaradi tega, kar občutiš. Normalno je, da se narava odziva na svoj način. Ni pomembno to, kar občutiš, ampak to, kar hočeš. Če hočeš odpustiti, če to želiš, si že odpustil. Moči za odpuščanje ne zajemaj v samem sebi, ampak v Kristusu.

   Kljub vsemu pa moramo biti pozorni, da ne bi padli v zanko. Tudi v odpuščanju se skriva tveganje. To je v tem, da si oblikujemo prepričanje, da moramo vedno mi drugim kakšno stvar odpustiti. Nevarnost tiči v prepričanju, da smo vedno mi, ki odpuščamo, nikoli pa ne potrebujemo odpuščanja. Če bi dobro premislili, bi pogosto, ko rečemo: »Odpuščam ti!«, morali spremeniti držo in besede in bi rekli človeku, ki stoji pred nami: »Odpusti mi!« Zavedali bi se, da imamo tudi mi stvari, ki nam jih mora drugi odpustiti. Pomembnejše od odpuščanja je prositi odpuščanja.

   Jezus je povzel ves svoj nauk o odpuščanju s kratkimi besedami, ki jih je vključil v molitev očenaša, da bi se tega pogosto spominjali: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Potrudimo se in odpustimo onemu, ki nas je užalil. Sicer vsakokrat, ko ponavljamo te besede, sami sebi izrekamo lastno obsodbo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. marca, 2022 at 16:22

     Intenzivno razmišljajmo o BOŽJI BESEDI O ODPUŠČANJU in globoki razlagi, ki jo je pripravil duhovnik Ervin Mozetič. Vrsta njegovih razmišljanj nas močno nagovarja, v zadnjem delu prispevka še zlasti misel, pri kateri je govora, da moramo biti pozorni, da ne bi padli v zanko.

     Takole poudarja gospod Ervin Mozetič: »Tudi v odpuščanju se skriva tveganje. To je v tem, da si oblikujemo prepričanje, da moramo vedno mi drugim kakšno stvar odpustiti. Nevarnost tiči v prepričanju, da smo vedno mi, ki odpuščamo, nikoli pa ne potrebujemo odpuščanja. Če bi dobro premislili, bi pogosto, ko rečemo: “Odpuščam ti!”, morali spremeniti držo in besede in bi rekli človeku, ki stoji pred nami: “Odpusti mi!” Zavedali bi se, da imamo tudi mi stvari, ki nam jih mora drugi odpustiti. Pomembnejše od odpuščanja je prositi odpuščanja.«

     Odgovori
     • Hvala says:

       22. marca, 2022 at 16:27

       Ja, res je, v nasprotnem primeru-TO JE, ČE NE PROSIMOLJUDI ZA ODPUŠČANJE POMENI, DA SMATRAMO, DA SMO POPOLNI-TO JE KAZANJE NAPUHA .

       Odgovori
4. Hvala says:

   22. marca, 2022 at 16:07

   RAZMIŠLJANJE…

   Odnos človeka do Boga in človeka do človeka temelji na ZAHVALI. Kolikokrat na dan se zahvalimo Gospodu in ljudem? Če je Bog na prvem mestu, je tudi vse ostalo na pravem metu. Težko povemo tri besede -OPROSTI, PROSIM, HVALA!. Ni vse samo po sebi umevno, da prejemamo. Smo pozorni na to!?

   GOSPOD GOVORI:

   4 Pridite k njegovim vratom z zahvalo,
   v njegove dvore s hvalnico!
   Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!
   5 Zakaj Gospod je dober,
   na veke traja njegova dobrota,
   od roda do roda njegova zvestoba ( Ps 100,4-5)

   Z Gospodom je potrebno OSEBNO IN TESNO SODELOVATI, ON JE ALFA IN OMEGA-ZAČETEK IN KONEC VSEGA.

   Ljudje lahko delamo cele dneve, se trudimo, da kaplja znoj od čela od jutra do večera, kajti GOSPOD JE TISTI, KI DAJE BLAGOSLOVE , GOSPOD DAJE ŽIVLJENJE V IZOBILJU, GOSPOD DAJE KRUHA SVOJIM LJUBLJENCEM V SPANJU.

   Hočem povedati, da tisti, ki se zanašajo na človeško moč, na svoje delo, na svoj načrt brez Boga nimajo uspeha, ali pa samo trenutek.

   KAJ REČE BOG?

   VSE JE ODVISNO OD BOŽJEGA BLAGOSLOVA

   1 Salomonova stopniška pesem.
   Če Gospod ne zida hiše,
   se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
   če Gospod ne varuje mesta,
   zaman bedi tisti, ki straži.
   2 Zaman je, da vstajate zgodaj,
   da hodite pozno počivat,
   da jeste kruh bridkosti,
   saj ga svojemu prijatelju daje v spanju (Ps 127,1-2)

   Človeška narava je slabotna, zato je potrebno GOSPODU IZROČITI ŽIVLJENJE, DA JE ON GOSPODAR NAŠEGA ŽIVLJENJA V CELOTI- DELA, NAPREDKA, MISLI, BESED, DEJANJ, FINANC, DRUŽINE itd….

   Na ljudi se ne smemo jeziti zaradi nobene krivice.

   GOSPOD PRAVI:
   Zaradi nobene krivice se ne srdi na bližnjega
   in ničesar ne stori iz objestnosti.
   7 Napuh se gnusi Gospodu in ljudem,
   krivičnost ni pogodu ne temu ne onemu.
   8 Kraljestvo prehaja z naroda na narod
   zaradi krivičnosti, objestnosti in premoženja.
   (Nič ni bolj proti postavi kakor pohlepen človek,
   ta bi namreč rad še za svojo dušo kaj iztržil.) (Sir 10,6-8)

   KAJ PRAVI BOG O SKRBEH:

   10 Otrok, ne nalagaj si preveč skrbi v svojem delovanju;
   če jih boš kopičil, ne boš ostal brez krivde.
   Če se boš še tako gnal, cilja ne boš dosegel,
   ne boš ušel, če boš še tako hitel.
   11 Kakšen človek gara in se trudi in hiti,
   pa še toliko bolj zamuja.
   12 Kakšen pa je okoren in potrebuje opore,
   moči mu manjka in uboštvo ga tlači;
   a nanj se dobrohotno ozrejo Gospodove oči
   in ga vzdigne iz njegovega uboštva.
   13 Dvigne njegovo glavo
   in mnogi se mu čudijo.
   14 Dobro in hudo, življenje in smrt,
   uboštvo in bogastvo je od Gospoda.
   15 (Modrost in znanje in poznanje postave so od Gospoda,
   ljubezen in pota dobrih del so od njega.
   16 Zabloda in tema pa sta ustvarjeni hkrati z grešniki
   in hudobija se postara s tistimi, ki se ponašajo z njo.)
   17 Gospodova radodarnost ostaja s pobožnimi,
   njegova naklonjenost bo uspevala na veke.(Sir 11,10-17)

   Če bo človek kopičil skrbi, ne bo ostal brez krivde, če se človek še tako žene, ne bo dosegel cilja.

   KAJ PRAVI BOG O PONIŽNOSTI

   Ponižnost

   17 Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti,
   potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji.
   18 Čim večji si, tem bolj bodi ponižen,
   potem boš našel milost pri Gospodu.
   19 (Veliko je nadutih in slavnih,
   toda Gospod razkriva svoje skrivnosti le krotkim.)
   20 Zakaj silna je Gospodova moč,
   zato ga ponižni poveličujejo.
   21 Ne raziskuj, kar je zate pretežko,
   ne preiskuj, kar presega tvoje moči (Sir, 3, 17-21)

   NADLOGA TEME

   Strah namreč ni nič drugega, kakor da človek izgubi oporo, ki bi mu jo dala misel (Mdr 17,11)

   OBLASTNIKI -OBLAST NAD SVETOM JE V GOSPODOVI ROKI, ČLOVEKOV USPEH JE V GOSPODOVI ROKI

   1 Moder oblastnik bo vzgajal svoje ljudstvo,
   vladanje pametnega človeka bo dobro urejeno.
   2 Kakršen je oblastnik ljudstva, takšni so njegovi uradniki,
   kakršen je upravitelj mesta, takšni so vsi njegovi meščani.
   3 Nevzgojen kralj bo ugonobil svoje ljudstvo
   in mesto bo uspevalo le, če bodo knezi pametni.
   4 Oblast nad svetom je v Gospodovi roki,
   on mu bo v pravem trenutku obudil pravega človeka.
   5 Človekov uspeh je v Gospodovi roki,
   on bo tudi pismouku dal njegov ugled (Sir 10,1-5)

   3 Žreb se meče v naročje,
   vsaka njegova odločitev pa prihaja od Gospoda (Prg16,33).

   BREZ GOSPODA NI ŽIVLJENJA, NE MOREMO NIČESAR, KRIVIČNIK NE PREJME BLAGOSLOVOV, IZROČIMO GOSPODU ŽIVLJENJE.

   6 Glavo pravičnega bo pokril blagoslov,
   usta krivičnih pa nasilje.
   7 Spomin na pravičnega bo blagoslovljen,
   ime krivičnih bo strohnelo.
   8 Kdor je modrega srca, sprejema zapovedi,
   kdor je bedastih ustnic, se ugonablja. (Prg 10,6-8)

   Odgovori
5. Miro says:

   22. marca, 2022 at 12:00

   NEBESA IN ZEMLJA – BOG JE “STVARNIK NEBES IN ZEMLJE”

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve:

   325 Apostolska vera izpoveduje, da je Bog “Stvarnik nebes in zemlje”, in nicejsko-carigrajska veroizpoved razloži: “vidnega in nevidnega sveta”.

   326 Izraz “nebesa in zemlja” pomeni v Svetem pismu vse, kar obstaja, celotno stvarstvo. Ta izraz naznačuje tudi vez znotraj stvarstva, vez ki hkrati združuje in razločuje nebo in zemljo: “Zemlja” je svet ljudi (prim. Ps 115,16). “Nebesa” ali “nebo” more pomeniti nebesni svod (prim. Ps 19,2), a tudi “kraj”, ki je lasten Bogu: “Oče, ki je v nebesih” (Mt 5,16; prim. Ps 115,16), in v skladu s tem tudi “nebesa” kot eshatološko slavo. Končno naznačuje beseda “nebesa” (ali “nebo”) tudi “kraj” ustvarjenih duhovnih bitij – angelov – ki obdajajo Boga.

   327 Veroizpoved 4. lateranskega koncila zatrjuje, da je Bog “v začetku časa iz nič ustvaril hkrati obojno stvarstvo, duhovno in telesno; nato pa še človeka, ki obsega na neki način oboje, ker sestoji iz duha in telesa” (DS 800; prim. DS 3002 Vblj 8).

   Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/5-odstavek-nebesa-in-zemlja/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   22. marca, 2022 at 8:26

   OBSTAJA TUDI MARIJANSKA RAZLIČICA KRIŽEVEGA POTA. JO POZNATE? (Aleteia)

   Starodavno izročilo pravi, da je Blažena Devica Marija po Jezusovem vnebohodu vsak dan obiskovala postaje njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Po številnih drugih izročilih naj bi Marija hodila za Jezusom, ko je na Kalvarijo nosil svoj križ.

   Tako je bila Devica Marija prva, ki je Jezusa spremljala na njegovem Via Crucis (križevem potu) in s tem dala zgled, ki mu odtlej sledijo številni kristjani.

   Bratje frančiškani so običaj pobožnosti križevega pota precej priljubili s svojimi postajami, toda to ni edini način, na katerega lahko sledimo žalostnim Marijinim stopinjam. Skozi stoletja se je razvila tudi pobožnost z imenom Via Matris (materina pot), ki se osredinja na sedem Marijinih žalosti – ne le ob križanju, temveč skozi vse njeno življenje.

   Sestre Naše Gospe sedmih žalosti pojasnjujejo: “Po zgledu križevega pota se je razvila tudi pot Žalostne Matere Božje ali preprosto materina pot, ki jo je pozneje potrdil tudi Sveti sedež. Ta pobožnost je v osnovi obstajala že v šestnajstem stoletju, njena današnja oblika pa izvira iz devetnajstega stoletja.”

   V priloženi fotogaleriji si lahko ogledate kratko predstavitev Via Matris, skupaj s primernimi svetopisemskimi odlomki.

   https://si.aleteia.org/2021/03/31/obstaja-tudi-marijanska-razlicica-krizevega-pota-jo-poznate/

   Žalostna Mati Božja, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   22. marca, 2022 at 8:15

   BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

   »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

   9. POSTAJA: JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

   Jezus, zrušil si se pod vrhom gore, na katero si se napotil. Tvoje moči so vse bolj pojemale, srce pa se je pripravljalo na največjo daritev. Zato si zbral zadnje moči onemoglega telesa in še poslednjič dvignil svoj križ na rame.

   Jezus v evharistiji, ti si znamenje ljubezni, ki se ne naveliča, ne odneha, ki ne opeša. Noben padec, nobena oddaljitev od tebe ni tako velika, da bi jo tvoja ljubezen ne mogla preseči, da bi se ob njej izgubila. Ta ljubezen naj nam daje poguma, da ne bi obupali, da kljub neuspehom, dvomom in malodušju ne bi zapustili poti, na katero smo stopili.

   Jezus, pokaži nam, kako nekaj velikega je preko padcev iti do vrha gore, do izpolnitve Očetove volje v življenju vsakogar od nas!

   Usmili se nas, Gospod. Usmili se nas.

   Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972; posodobil p. Silvin Krajnc, 2005

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Hvala says:

   21. marca, 2022 at 20:26

   ZLO JE VEDNO PAST

   PAST JE LAHKO KJERKOLI, TUDI V NAČELOMA DOBRIH DEJANJIH

   BOJ PROTI ZLU VEDNO ZAHTEVA VELIKO ŽRTEV, BOLEČIN, ODPOVEDI .OSTATI JE TREBA BREZ ROKE, NOGE BREZ OČESA, BREZ SVOJEGA PONOSA IN BREZ OBČUTKA, DA SMO POPOLNI, KER SE TO, DA JE POPOLN , ZDI ČLOVEKU, KI SI NE PRIZNA NAPAKE. Je ne obsodi, je ne odseka. Zato se ne bojmo svojih napak, prostor usmiljenega Boga so, ki daje živeti tudi brez roke in noge

   “Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!” (Mr 9,43) pravi Jezus. Glagol “pohujšati” (skandalizo) v grščini dobesedno pomeni “nastaviti zanko ali past” ali “povzročiti, da se kdo spotakne”.

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   “Kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati”

   Roka je lepa in dobra stvar. Koliko dobrega se da narediti z njo, pobožati, posaditi drevo, skuhati večerjo, napisati knjigo. Tudi noga, na koliko obiskov te lahko odpelje, na kako visoko goro te spravi. Tam se oko čudi lepoti stvarstva in se tako nauči opaziti lepoto tudi v sočloveku.

   A kakor se da s sekiro stesati zibko in nacepiti drva za zimo, se da z njo tudi ubijati. Kako dobra je stvar sama po sebi, je torej stvar človekove odločitve – kako in za kaj jo bo uporabljal.

   Zmeda

   Vse je torej zelo enostavno. Kako torej, da zlo sploh obstaja? Prepričan sem namreč, da nihče noče delati slabega namenoma, ne, mislim, da si v osnovi vsi želimo delati dobro in prav, saj je tudi Raskolnikov v romanu Zločin in kazen na primer ubijal, da bi s tem človeštvu naredil celo uslugo.

   Torej najverjetneje slabo delamo preprosto zato, ker ne vemo, da je to nekaj slabega. Saj je zlo na svetu zaradi prevare, spomnite se samo prepričevanja kače v raju, ki je obrnila stvari na glavo, da je Bog slab in zlo nekaj dobrega (1 Mz 3). Tako je, največja prevara zla je prav v tem, da se nam kaže kot nekaj dobrega. Sicer se ne bi nikoli odločili zanj. Pa se. In napačnosti naših izbir se žal ne da predvideti, to je pri vsem najhuje. Tako se recimo tudi apostoli ujamejo v past zla, ko nekomu branijo delati nekaj dobrega samo zato, ker ni bil prave barve (Mr 9,38).

   Past je lahko kjerkoli, tudi v načeloma dobrih dejanjih.

   Boj proti zlu
   Edina možnost, s katero se lahko proti delovanju zla v sebi borimo, je, da si priznamo, da ne vemo, da priznamo napako, potem ko smo jo naredili. Ali še bolje, da smo vedno dovolj iskreni do sebe, da smo sposobni pogleda v ogledalo in biti samemu sebi sodnik, razmišljati, pregledovati posledice svojih dejanj in jih obsoditi, če je treba.

   “Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!” (Mr 9,43) pravi Jezus. Glagol “pohujšati” (skandalizo) v grščini dobesedno pomeni “nastaviti zanko ali past” ali “povzročiti, da se kdo spotakne”. Torej je stvar v tem, da je zlo vedno past, da je ta past lahko kjerkoli, tudi v načeloma dobrih dejanjih, in da jo navadno težko prepoznamo, past je vendar vedno dobro skrita, pod listjem, pod mahom, tudi pod pretvezo dobrih namenov. Zato je iskrenost pri presojanju svojih dejanj tako zelo pomembna.

   Da je nekaj narobe, pač ne moremo vedeti vnaprej, to lahko uvidimo samo za nazaj. Kar je hudo, ker zato boj proti zlu vedno zahteva veliko žrtev, bolečin, odpovedi, ostati je treba brez roke, noge, brez očesa, brez svojega ponosa in brez občutka, da smo popolni. Ker se to, da je popoln, zdi samo človeku, ki si ne prizna napake. Je ne obsodi, je ne odseka. Zato se ne bojmo svojih napak, prostor usmiljenega Boga so, ki daje živeti tudi brez roke in noge. Bojmo se raje občutka, da jih delajo samo drugi, mi pa ne.

   https://si.aleteia.org/2021/10/02/zlo-je-vedno-past/

   Odgovori
9. Hvala says:

   21. marca, 2022 at 20:03

   ODNOSI SO VSE IN NAJVEČ, KAR IMAMO
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Kajti moramo si priznati, da dandanes kar malce prelahkotno ravnamo z ljudmi okoli sebe. Hočem reči, da nam zadnje čase ni prav nič težko koga nahruliti, ga prebutati ali ga mimogrede ozmerjati, da se nam torej ne zdi nič kaj hudega, če se nekomu, ki se ne strinja z nami, kratko malo odrečemo, ga izločimo iz svojega sveta. Kakor da bi bilo povsem vseeno, ali je ali ga ni, kakor da bi bilo celo bolje, če ga sploh ne bi bi­lo …

   Kajti ko Jezus govori o ljubezni do Boga in bližnjega, ki ga je treba ljubiti “kakor samega sebe”, hoče posebej podčrtati, da sta ta druga dva v tvojem življenju enako pomembna za tvoje obstajanje kakor ti sam. Rečeno drugače, da je to dvoje nekaj, brez česar ne moremo živeti. Da smo si na jasnem, ne z Bogom in bližnjim po človekovem okusu, temveč točno s takim, kakršnega človek potrebuje. Tudi če se z njim ne strinja.

   Odnosi so vse in največ, kar imamo, “več kakor vse žgalne daritve in žrtve” (Mr 12,33), to je sporočilo Jezusovega naročila. In pri tem ne govorimo samo o tistih, ki so nam všeč, ne govorimo samo o tistih, s katerimi se strinjamo, ne, o vseh ljudeh govorimo, torej o vsakem bližnjem, ki je del našega življenja. Ker sta torej Bog in bližnji človek največ, kar imamo, ju je treba posebej varovati in ščititi – najprej pred samim sabo.

   https://si.aleteia.org/2021/11/06/odnosi-so-vse-in-najvec-kar-imamo/

   Odgovori
10. Miro says:

    21. marca, 2022 at 18:21

    NOBENEGA PREROKA NE SPREJMEJO V DOMAČEM KRAJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 4,24-30)

    In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje.

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+4%2C24-30&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Ozračje je napeto, domačini ne sprejmejo Jezusa, ker ni prerok po njihovi zamisli. Dar odrešenja prinaša vsem in ne le Judom. Z izkušnjo Božje besede se bom boril proti ozkosrčnosti in izključevanju v krščanski skupnosti. Gospod, daj mi poguma, da bom sprejel tvojo besedo in jo uresničeval v svobodi, tudi ko bo težko. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori