Članki za dušo

15.040 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   25. marca, 2022 at 7:49

   PRAZNIK GOSPODOVEGA OZNANJENJA – MATERINSKI DAN

   NA PRAZNIK GOSPODOVEGA OZNANJENJA, KI GA V KATOLIŠKI CERKVI OBHAJAMO
   25. MARCA, SE SPOMINJAMO OBISKA NADANGELA GABRIJELA PRI DEVICI MARIJI V
   NAZARETU. PO MARIJINEM MATERINSTVU JE POSVEČENO MATERINSTVO VSEH
   MATER SVETA, ZATO NA DANAŠNJI PRAZNIK OBHAJAMO KRŠČANSKI MATERINSKI
   DAN.

   Več o prazniku Gospodovega oznanjenja na https://svetniki.org/gospodovo-oznanjenje

   Odgovori
   • Miro says:

     25. marca, 2022 at 7:53

     MOLITEV ZA MATERINSKI DAN: GOSPOD, BLAGOSLOVI NAŠE MATERE

     https://operando.org/gospod-blagoslovi-nase-matere/

     Odgovori
2. Miro says:

   24. marca, 2022 at 22:00

   DUH MISIJONARK LJUBEZNI

   PUSTIMO, DA BO NAŠE ŽIVLJENJE IZRAŽALO DUHA MISIJONARK LJUBEZNI: POPOLNO
   DAROVANJE BOGU Z MEDSEBOJNIM ZAUPANJEM IN LJUBEZNIJO DO VSEH. ČE BOMO
   ZARES PREJELI TEGA DUHA, BOMO ZARES POSTALI KRISTUSOVI SODELAVCI – POSLANCI
   NJEGOVE LJUBEZNI. TA DUH MORA IZVIRATI IZ VAŠIH SRC IN SE RAZŠIRITI V VAŠE
   DRUŽINE, SOSEŠČINE, MESTA, DEŽELE IN NA VES SVET.

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Čisto srce, o Bog, mi ustvari, stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti. (Ps 51,12)

   Odgovori
3. Hvala says:

   24. marca, 2022 at 20:10

   KAKO MIRNO POTOVATI -Jojce Meyer

   DUHOVNI ZNAKI OB POTI

   NE SMEMO SKRBETI

   DA OSTANEMO POD BOŽJO ZAŠČITO, MORAMO UPOŠTEVATI TE ZNAKE, KI NAS NAGOVARJAJO, NAJ ZAUPAMO NJEMU IN NAJ NE SKRBIMO. NE BOJTE, BODITE POGUMNI

   On hrani zanesljivo, prepričljivo modrost za iskrene; je ščit tem, ki hodijo v popolnosti. Varuje steze pravice in čuva pot svojih svetih. Tedaj boš razumel pravičnost in pravico, poštenost in sleherno dobro pot. (Pregovori 2,7–9)

   Ob cesti življenja lahko opazimo duhovne »znake«. Da ostanemo pod Božjo zaščito, moramo upoštevati te znake, ki nas nagovarjajo, naj zaupamo Njemu in naj ne skrbimo. Ne bojte se, pogumni bodite. Če ste pozorni na te znake, boste zlahka ostali na pravi poti. Izkusili boste zaščito, mir in veselje, ki jih lahko priskrbi samo Bog.

   Če pa ne upoštevate znakov, boste opazili, da je na poti več ovir kot običajno, vi pa ne zaupate v svoje sposobnosti tako, kot ste včasih. Morda čutite zaskrbljenost ali nelagodje zaradi neznanih stvari, ki čakajo na vas za vogalom, in celo zavijete s ceste.

   Ni treba, da smo zaskrbljeni, ker Bog želi varovati in ohraniti naše poti. Zakaj bi zapravljali čas in prezrli Njegove znake? Takrat postanemo zaskrbljeni, rešiti pa ne moremo ničesar.

   Nadenite si poslušnost. Ko opazite Njegove znake, jih upoštevajte. Ko sledite Njegovim navodilom, vedno varno prispete na cilj.

   Kratka molitev

   Sveti Duh, pomagaj mi, da opazim duhovne znake, ki si jih postavil zame ob pot življenja. Ko jih bom videl/-a, jih bom upošteval/-a in tako bom v življenju sledil/-a Tebi.
   https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/kako-mirno-potovati/

   Odgovori
4. Hvala says:

   24. marca, 2022 at 19:25

   GOSPOD , PRIDI TAKOJ IN KONČAJ MOJO STISKO

   Priloženi članek je malo daljši, ampak zelo poučen, zato priporočam, da ga preberete v celoti, v njem navaja avtor pasti, ki se POJAVLJAJO, KO ČAKAMO NA GOSPODOVO REŠITEV, VČASIH IZVAJAMO PRITISKE IN RAZNE MANIPULACIJE NA GOSPODA TUDI Z MOLITVIJO IN POSTOM.

   Bil pa je neki bolnik, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. 3 Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« 4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« 5 Jezus pa je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. 6 Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. … 17 Ko je torej Jezus prišel, je odkril, da je Lazar že štiri dni v grobu. 18 Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. 19 Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. 20 Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma. 21 Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; 22 a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« 23 Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« 24 Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« 25 Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; 26 in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« 27 Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

   Janezov evangelij 11,1-6; 17-26
   Jezus in družina Lazarja, Marte in Marije
   Družina Lazarja, Marte in Marije je živela v Betaniji, ki je bila približno tri kilometre vzhodno od Jeruzalema. Med Jezusom in to družino so se spletle zelo tesne prijateljske vezi. Ko se je Jezus recimo hotel umaknit gneči Jeruzalemskih ulic, je točno vedel kje bo našel mir in skodelico čaja na mizi. To je bil namreč dom Lazarja, Marte in Marije. Samo predstavljamo si lahko kaj je to pomenilo za to družino, da se je Jezus med njimi počutil tako domače in prijetno. Marija je raje prisluhnila Jezusovim besedam medtem, ko je Marta običajno poskrbela, da Jezus ni ostal lačen. Toda to, da so imeli tako posebnega družinskega prijatelja – pa še ni pomenilo, da bi njihovo življenje bilo brezskrbno. Nekako na hitro in nepričakovano Lazar zboli, danes bi pomislili, da je zbolel za covidom-001. Betanija po hebrejsko pomeni »stiska« in ta je nepričakovano potrkala tudi na dom Lazarja, Marte in Marije.

   Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo, da je Lazar bolan
   Bolezen je nekaj s čim se vsi oziroma vsaka družina prej ali slej na določen način sreča. So bolezni za katere zelo hitro ocenimo, da jih bomo premagali brez večjih težav in takih je verjetno večina. Pridejo pa situacije, ko posameznik ali družina izve za diagnozo, ki nakazuje na dolgotrajno, težko in morda celo na neozdravljivo bolezen. Iz celotnega konteksta lahko razumemo, da je bila Lazarjeva bolezen zelo resna in da ni šlo zgolj za kakšno prehodno slabost. Seveda se vsak spoprijema z boleznijo na svojstven način – zagotovo pa pri vsakem prebudi zelo mešane, neprijetne občutke kot so strah, žalost, morda jezo, negotovost inp. Ob pojavu bolezni nas prešine misel in spoznanje, da se bo marsikaj spremenilo, da veliko tega kar je bilo do tistega trenutka samoumevno ali smo opravili brez težav – tega zaradi bolezni več ne bomo zmogli ali bo zelo težko. Še veliko težja in obremenjujoča čutenja se pojavijo v primeru bolezni, ki nakazuje na morebitno slovo od tega življenja. Takrat se pri mnogih pojavi prikrita jeza – saj vse skupaj pomeni prevelik šok in se še niso pripravljeni soočit z novo resničnostjo. Zato je še kako pomembno, da v času bolezni nismo sami, da imamo ob sebi najdražje. Pravzaprav se mnogi ne bojijo toliko bolezni, kot tega, da bi bili v bolezni sami. In v tem trenutku zagotovo pomislimo na vse tiste v domovih za ostarele in na vse tiste, ki so se morali žal posloviti od tega življenja povsem sami, brez tega, da bi bili ob njih njihovi najdražji. Zato Jezus med drugim daje tudi tako velik pomen obiskovanju bolnih – vsak obisk, skrb za bolne in nemočne nam bo poplačana v nebesih.

   V bolezni se čutimo nemočne zato je povsem razumljivo, da se nekam ali k nekomu zatekamo po pomoč. Tako sta storile tudi Marta in Marije. Jezusu sta poslale sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

   Martino sporočilo Jezusu je bilo: »Pridi takoj«
   Če nam je ljudem kaj skupnega potem je zagotovo prav to, da si vsi želimo, da se stiske čimprej končajo. Nobeden se verjetno na trpljenje ne odzove – prav lepo, komaj sem čakaj, da pride kaj hudega. Ja, povsem normalno je, da stiske skušamo skrajšat ali razrešit čim hitreje. Tako je bilo tudi pri Marti in Mariji. To kar sta si želeli je, da bi Jezus prišel takoj, ko je dobil sporočilo o Lazarjevi bolezni in da bi ga ozdravil. Tako bi se življenje spet vrnilo v običajne tirnice. Ko smo v stiski se običajno usmerimo le na našo bolečino za katero si želimo, da se čimprej konča. Verniki, kristjani se v bolezni seveda v molitvi zatekamo h Gospodu. V molitev je pa dobro vključit tudi druge. Toda tako kot Marti in Mariji se nam dogaja, da na nek način Gospodu v molitvi pogosto kar določimo, kako in kdaj bi moral rešit naš problem. Če gre za bolezen, je to običajno tako, da pričakujemo ozdravitev takoj, morda že včeraj. Le redkokdaj ali le redko kdo se sprašuje: Gospod s kakšnim namenom si dopustil to bolezen in kako bo ta bolezen v tvojo slavo?

   Kaj se zgodi, če smo v bolezni osredinjeni le na svojo stisko?
   Takrat se torej ne sprašujemo o božji volji glede naše stiske, niti o tem, da bo morda Gospod rešil našo težavo na svoj način, ki bo drugačen kot kadarkoli prej ali pri komerkoli drugem. Ko prihajamo h Gospodu imamo pogosto že nezavedne predstave o tem kako bi moral Gospod delovati in odgovarjati na naše prošnje. Običajno so te predstave vezane na prejšnje izkušnje. Če imamo izkušnjo, da je na našo molitev ali na molitev nekoga drugega Bog odgovoril zelo hitro – potem je zelo verjetno, da bomo tudi v primeru kot je bolezen pričakovali, da bo Gospod takoj dal rešitev. Toda Gospod ne deluje po principu »kopiraj – prilepi«. Le redko se zgodi, da bi na naše molitve odgovoril dvakrat na povsem enak način.

   Da bi našim stiskam naredili čimprej konec se lahko zgodi, da se zatekamo celo k raznim oblikam pritiskov na Gospoda. Ko Marta in Marija sporočata Jezusu o Lazarjevi bolezni to oblikujeta tako: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan«. Sestri sta vedeli kako morata »pritisnit« na Jezusa, da bo prišel takoj – poudarita, glej zbolel je tisti, ki ga imaš rad. In sedaj dokaži, da ga res imaš rad, imaš priložnost, da izkažeš svojo ljubezen. Pridi čimprej in pa ozdravi. Ko dvomimo v božjo ljubezen se zatekamo k raznim pritiskom in manipulacijam. To lahko izgleda tako: »Gospod, če me res imaš rad, mi boš dal to kar te prosim in seveda takoj.« Tega sicer ne izrečemo z besedami – je pa pogosto lahko taka drža našega srca.

   V takih situacijah sploh ne pomislimo, da to ni izraz vere pač pa izraz nezaupanja v božjo suverenost in njegovo ljubezen. Gre namreč bolj za izsiljevanje, ki je podobno otroku, ki v trgovini zagleda igračko in mamo izsiljuje: Mami, a me imaš rada? Mami odgovori: Seveda te imam rada. Mami, a mi kupiš to igračko? Mama reče: Ne! Otrok pa, v izbruhu: No sem vedel, da me nimaš rada in da samo govoriš, da me imaš rada.

   Ko smo v stiski in prihajamo v molitvi h Gospodu je dobro, da se vprašamo s kakšno držo srca se zatekam k Njemu. V naših srcih je pogosto nezavedni dvom, nezaupanje, razna razočaranja, ki smo jih doživeli in posledično dvome prenašamo tudi na odnos do Boga. Tako kot starše, ki niso vedno izpolnili naših želja in smo si to razlagali, da nas zaradi tega nimajo radi – potem se lahko zgodi, da tako razumevanje in dojemanje prenašamo tudi na odnos do Boga.

   Če nam Gospod ne daje takrat in prav tistega kar prosimo lahko začnemo dvomit v njegovo ljubezen. In potem se lahko tudi nam zgodi, da se zatekamo k raznim pritiskom. Ena od oblik pritiska je lahko celo post in molitev. Post in molitev sta pomembni krščanski disciplini. Toda, če gre za držo srca: »Gospod jaz bom molil in postil in potem ti moraš nekaj narediti,« to ni izraz naše vere v božjo suverenost, pač pa bolj oblika izsiljevanja Boga. To je pa že nekaj kar je značilno za poganski pristop k bogu – kjer gre za obliko trgovanja z Bogom. Za poganska ljudstva oziroma religije je značilno, da trgujejo s svojimi božanstvi. Da bi jih bogovi obvarovali pred nesrečami in blagoslovili njihove pridelke – njim prinašajo različne daritve.

   Gospod nas uči, da on ve kaj mi potrebujemo še preden ga mi prosimo. Ko prihajamo k njemu ga mi dejansko ne obvestimo o tem kaj rabimo, ker Bog že itak ve kaj rabimo. S tem, ko izrekamo prošnjo in molitev dejansko izpovedujemo svojo vero in se zatekamo v njegov objem. Izpovedujemo, da je on naše zatočišče in pribežališče.

   Gospod sestri pusti čakati
   Si lahko predstavljamo kako je bilo Marti in Mariji? Lazarjeva bolezen se stopnjevala, vsak dan je bilo samo še slabše. Marta nekaj časa pri Lazarju, še več časa pred hišo pogleduje ali končno prihaja Jezus. Izgledalo je, kot da jih je pustil na cedilu – kot, da je družinskemu prijatelju Jezusu vseeno za njeno stisko, za stisko celotne družine.

   Čakanje je nekaj najtežjega, sploh pa, ko je vprašanje bolezni. Strah in negotovost se stopnjujeta in povsem razumljivo je, da si želimo, da bi se to čimprej končalo.

   Sedaj smo recimo že vsi utrujeni zaradi čakanja glede epidemije korona virusa. Iz tedna v teden čakamo, kdaj bo bolj padlo število okuženih, kdaj bo na voljo dovolj cepiva, kdaj se bo začelo sproščanje ukrepov – da bi končno lahko vsaj otroci šli spet v vrtec in šole? Vsi si želimo, da bi se po več kot treh mesecih lahko spet normalno zbirali na bogoslužjih inp. Še težje je, ker nam odgovorni z raznimi sporočili vzbujajo upanje, potem se veselimo – no končno bo boljše inpotem spet nič. Občutek nemoči, bolečine in prikrite jeze se zgolj stopnjuje.

   V takih situacijah smo še posebej v nevarnosti, da bi bili usmerjeni zgolj na stisko in našo nemoč. Naša vera se pa izkazuje v zaupnem čakanju na rešitev, ki jo Gospod zagotovo ima. Marta in Marija nista vedeli kakšen je bil božji namen z Lazarjevo boleznijo in smrtjo. Tako tudi mi največkrat ne poznamo vseh podrobnosti glede božjih načrtov in namenov. Prav zaradi tega pa prihajamo h Gospodu z vero in zaupanjem. Vera pogosto pomeni mirno in zaupljivo čakanje, opiranje na Gospodovo obljubo, da bo dal odgovor ob svojem času, na svoj način. Tu se pojavlja vprašanje ali res zaupamo v božjo suverenost.

   Vsako čakanje, čeprav ni nič prijetno nam pa lahko zelo koristi in ponuja priložnost, da se naučimo pomembnih življenjskih in duhovnih lekcij.

   Jezus dopusti situacijo, v kateri se sestri učita sprejemati realnost življenja
   Jezus namenoma zamuja in zavlačuje tako, da Lazar umre, in ko pride je bil že nekaj dni v grobu. Kaj je to pomenilo za Marto in Marijo? V tistih dneh čakanja sta šle skozi dolino obupa, nemoči, bolečine, poslavljanja od najdražjega in še mnogo tega. Jezus je dopustil, da sta se sestri morala soočiti in spoprijet z vsem tistim čemur sta tako zelo želele ubežat. Podobno je tudi, ko sami pridemo v težke situacije. V bolezni pomislimo predvsem kako se izognit najhujšemu. Verjetno le redki pomislijo: Gospod, kaj me želiš v tej situaciji naučit?

   Kako težko nam je kdaj sprejeti, da živimo v svetu, ki ni raj, živimo v nepopolnem svetu – in potem se zatekamo h Gospodu le takrat in predvsem takrat, ko si želimo, da ta svet naredi raj. Toda Gospodov načrt ni, da ta svet naredi raj – nebesa šele pričakujemo. Zaradi tega Gospod dopušča situacije, tako kot je to bilo v primeru Marte in Marije, da sta se učile sprejemat minljivost zemeljskega; poslavljanje od ljubljene osebe; sprejemat neuspeh, razočaranje in bolečino. Današnji svet se na vse možne načine umika in izogiba neizogibnemu soočanju z zemeljsko minljivostjo, bolečino in človeško krhkostjo. In tako je žal pogosto tudi verujočih.

   Kje je rešitev? Učiti se moramo sprejemanja, da je tudi umiranje pomemben del življenja. Da so neuspehi logična pot do uspeha, da se mnogim bolečinam in stiskam ne bomo zmogli izognit ne glede na to kako velika je naša vera. Pravzaprav nas največkrat pot do ozdravljenja vodi preko sprejemanja bolečine. Vsi mi si želimo ozdravljenja po čim krajši poti – dejansko smo pa tako oropani resničnega ozdravljenja, saj se zadovoljimo le z kratkotrajnim ali navideznim olajšanjem. Resnično ozdravljenje se pa največkrat ne zgodi v trenutku ali na hitro – temveč v določenem procesu v katerem se moramo nujno soočiti tudi s svojo bolečino.

   Odpovedati se moramo iluzijam o čudovitem raju na zemlji, kjer ni nemira, ni razočaranj, ni prevar, ni trpljenja in ni smrti. Naša pot v življenje, pelje nujno prek trohnobe. Če zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi sad. Ne prekinjajmo odnosov zaradi neuspehov, kajti le iz smrti raste novo življenje. Ne ostanimo zaprti in zagrenjeni zaradi porazov. Življenja brez porazov ni. Le eno vprašanje obstaja: Kako se bomo z njimi soočili.

   Vsepovsod srečamo verne kristjane, ki so imeli izkušnjo, da so zboleli njihovi najdražji. Zvesto so molili in verovali, v molitev so vključili tudi mnoge druge. Toda na koncu se je zgodilo najhujše in ni bilo ozdravitve, ki so jo tako pričakovali. Pri Marti in Mariji se je vse končalo na čudovit način – toda vsi vemo, da se kaj takega ne dogaja pogosto. Kako živeti z občutki, da Gospod ni uslišal molitve, da nas je pustil na cedilu? Taka nerazrešena čutenja so lahko zelo nevarna za našo vero in duhovno življenje. V kolikor kdorkoli prepoznava v svojem srcu kakršnekoli prikrite občutke razočaranja ali morda jeze, ker ni bilo odgovora – zelo priporočam, da si najde pomoč pri duhovnem svetovalcu ali pastorju.

   Na koncu Gospod daje več kot prosimo ali pričakujemo.
   Marta in Marija sta pričakovale, da bo Jezus ozdravil njunega brata Lazarja, toda Gospod je imel v načrtu veliko več in bolj veličastno rešitev kot sta to lahko pričakovali. Gospodov namen z Lazarjevo boleznijo je bil, da se razodene, kot vstajenje in življenje in za to izbere prav družino, ki jo je imel tako zelo rad. Težko nam je sprejeti, da Gospod pogosto dopušča trpljenje in stisko svojim ljubljenim.

   Vsi imamo ali bomo imeli izkušnjo, ko bomo izkusili slovo od drage osebe, ki nam je bila zelo blizu. In prav zaradi tega, da je Gospod vstajenje življenje, kar je izkazal v konkretnem primeru pri Lazarju – imamo verujoči tolažbo in upanje tudi v najtežjih trenutkih. Ko se namreč soočamo z zemeljsko minljivostjo se verni tolažimo z gotovostjo, da bomo z našimi dragimi v večnosti spet združeni. Vseh podrobnosti kako bo to izgledalo, nam božja beseda ne razodeva – zato pa smo kristjani ljudje vere in zaupanja.

   Pridimo danes pred Gospoda z odprtim in iskrenim srcem. On nas pozna, pozna vsako našo stisko. Jezus je z veseljem zahajal v Betanijo, čeprav ime pomeni »kraj stiske.« Tako tudi Jezus z veseljem vstopa v naše stiske, neuspehe, dvome in razočaranja. Morda tudi sami že dolgo molimo in čakamo na odgovor, ki ga ni. Prosimo Gospoda, da nam daje mir in zaupanje. Poiščimo nekoga s komer se lahko pogovorimo o svojih občutkih in nas pri tem ne bo popravljal ali takoj poučeval, da moramo imeti več vere. Ja, čakanje ni enostavno, poskrbimo, da v čakanju ne bomo sami, da imamo nekoga ob sebi. Na vsako našo molitev ne bo prišel hiter odgovor, niti ne na način kot si to zamišljamo. Kdaj se bo zgodilo celo, da ga morda ne bo. Toda prav takrat je naša vera na največji preizkušnji in to kar lahko storimo je, da skupaj z Marto rečemo: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Mesija, Božji Sin, ki prihaja na svet.« Tudi zdaj vem in zaupam da je, vse kar delaš čeprav ne razumem v moje dobro in v čast tvojega imena.

   Molitev: Gospod, hvala ti, da ti poznaš vsako našo stisko in bolečino. Hvala ti, da vemo, da se lahko vedno zatekamo v tvoje zavetje in v tvoj objem, še posebej, ko nam je težko. Pomagaj nam, da ti v stiskah zaupamo, da nas slišiš, čeprav imamo kdaj občutek, da je za nas nebo zaprto. Pomagaj nam, da ti zaupamo, da delaš dobro tudi takrat, ko nam je težko in mislimo, da si nas pozabil. Hvala ti, da ti na koncu narediš več in boljše kot te lahko prosimo. Amen (Binkoštna Cerkev Murska Sobota)Avtor: pastor Drago Sukič (Kranj)

   https://bcms.si/2021-02-10/gospod-pridi-takoj-in-koncaj-mojo-stisko/

   Odgovori
5. Miro says:

   24. marca, 2022 at 16:54

   JEZUS IN BÉLCEBUB – BODIMO ČUJEČI, DA NAS HUDI DUH NE BI PREVARAL. NE SMEMO BITI NAIVNI. GOSPOD NAM DAJE DOLOČENE KRITERIJE, PO KATERIH LAHKO RAZLOČUJEMO PRISOTNOST ZLA IN STOPIMO NA KRŠČANSKO POT, KO PRIDEJO SKUŠNJAVE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,14-23)

   Jezus je izganjal demona, ki je bil nem. Ko je demon šel ven, je nemi spregovoril. Množice so se začudile, nekateri izmed njih pa so rekli: »Z Bélcebubom, poglavarjem demonov, izganja demone.« Tudi drugi so ga preizkušali in so zahtevali od njega znamenje z neba. On pa je poznal njihove misli in jim je rekel: »Vsako kraljestvo, ki je razdeljeno proti sebi, se opustoši in hiša se na hišo zruši. Če pa je tudi satan razdeljen proti sebi, kako bo obstalo njegovo kraljestvo, ko pravite, da z Bélcebubom izganjam demone? Če namreč jaz z Bélcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa z Božjim prstom izganjam demone, potem je prišlo k vam Božje kraljestvo. Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen. Kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C14-23&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Bodimo čuječi, da nas hudi duh ne bi prevaral. Ne smemo biti naivni. Gospod nam daje določene kriterije, po katerih lahko razločujemo prisotnost zla in stopimo na krščansko pot, ko pridejo skušnjave.

   Prvi kriterij je dejstvo, da se Jezus bori proti hudiču. Jezus izganja hude duhove in nekdo začne dajati pojasnila, da bi zmanjšal Gospodovo moč. Vedno namreč obstaja skušnjava, da bi Jezusov lik zmanjšali, kot da bi bil nek zdravilec, ki ga ni treba jemati preveč resno. Gre za držo, ki je ostala vse do današnjih dni. Nekateri duhovniki, ko berejo odlomek današnjega evangelija in temu podobne, razlagajo, da je Jezus osebo ozdravil neke psihične bolezni. Res je, da se je v tistem času epilepsijo lahko zamenjalo za obsedenost z demonom, a prav tako je res, da je obstajal tudi hudi duh. Nimamo pravice pretirano posploševati stvari in reči, da so vsi ti bili psihični bolniki. Prisotnost hudega duha je na prvi strani Svetega pisma in Sveto pismo se prav tako konča z navzočnostjo demona, z zmago Boga nad demonom.

   Drugi kriterij je, da Jezusovi zmagi nad zlom ne sledimo samo na pol. Gospod pravi: Ali si z mano ali si proti meni. Jezus je prišel, da bi uničil satana, nas osvobodil izpod oblasti njegovega suženjstva. Ne moremo reči, da gre za pretiravanje. Tukaj ni nobenih vmesnih odtenkov. Gre za boj, kjer je v igri zdravje, večno zdravje, večno zveličanje vseh nas.

   Tretji kriterij je čuječnost: vedno moramo biti čuječni pred prevaro, zapeljevanjem hudiča. Sem čuječ nad sabo, nad svojim srcem, nad svojimi čustvi, nad svojimi mislimi? Varujem zaklad milosti? Varujem prisotnost Svetega Duha v sebi? Ali pa vse puščam kar tako in verjamem, da bo šlo dobro? Če ti ne varuješ, pride močnejši od tebe, in če pride še močnejši od njega in ga premaga, mu iztrga orožje, na katerega se je zanašal, in razdeli vojni plen. Čuječnost je torej pomembna, kajti hudi duh je prebrisan. Nikoli ni za vedno pregnan. To bo šele poslednji dan.

   Strategija hudega duha je takšna, da najprej kristjana pusti pri miru, naj napreduje v veri. In ko se človek navadi in ni več tako čuječ, ker se čuti varnega, se hudi duh vrne. Današnji evangelij se začne s hudim duhom, ki je izgnan. Sv. Peter je dejal, da je kot krvoločen lev, ki hodi okoli nas. To ni kup laži, to je Gospodova beseda! Prosimo Gospoda milosti, da bi te reči vedno jemali resno. On je prišel, da bi se boril za naše zveličanje. Premagal je hudega duha. Ne sklepajmo poslov s hudim duhom! Hoče se namreč vrniti v hišo, da bi si nas prilastil. Bodimo čuječi! In vedno z Jezusom!

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   24. marca, 2022 at 13:25

   KRIŽEV POT ŽE POZNAMO. KAJ PA JE POT LUČI? (Aleteia)

   POT VERE SE NE ZAKLJUČI POD KRIŽEM, AMPAK NAS VODI K PRAZNEMU GROBU IN OD TAM PO POTI VESELJA NAD SREČANJEM Z VSTALIM JEZUSOM

   Vsem je poznana pobožnost križevega pota (Via crucis), ki jo v postnem času molimo ob petkih in premišljujemo Jezusovo trpljenje in smrt. Pot luči (Via lucis) je nadaljevanje te pobožnosti. Po svoji strukturi je podobna križevemu potu, saj ima štirinajst postaj, ob katerih premišljujemo različne dogodke iz Jezusovega življenja, od njegovega vstajenja, pa vse do binkošti.

   Zakaj je to pomembno?

   Apostol Pavel je zapisal: “Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi naša vera.” (1 Kor 15,14) Jezusovo vstajenje od mrtvih je najpomembnejši dogodek naše vere. Če ne verjamemo, da je Jezus resnično vstal od mrtvih, padejo tudi druge verske resnice.

   Pobožnost pot luči nas spominja, da je pomembno, da je Jezus resnično trpel in umrl, ampak da je še bolj kot to pomembno, da je resnično vstal in živi. Zato se priporoča, da se pot luči moli prav posebej ob nedeljah, saj je to dan, ko je Jezus vstal od mrtvih.

   Več o tem, vključno z besedilom poti luči, na spletni strani:
   https://si.aleteia.org/2021/04/11/krizev-pot-ze-poznamo-kaj-pa-je-pot-luci/

   Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

   Odgovori
7. Miro says:

   24. marca, 2022 at 13:16

   BOŽJE JAGNJE ZA REŠITEV SVETA

   »EVHARISTIČNI KRIŽEV POT«

   11. POSTAJA: JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

   Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.

   Jezus, tesno si se povezal s križem. Našega bremena nisi pahnil od sebe. Potem ko si
   ga nosil tako dolgo, si ga objel še enkrat in se od njega nisi več ločil. Dopustil si krutim
   žebljem, da so prebili tvoje svete roke in noge.

   Jezus v evharistiji, ti si Bog, ki je premagal vse ovire, ki nas ločujejo od tebe. Dal si,
   da so te pribili na križ. Kličeš nam, naj odvržemo vsako navezanost in posvetnost, vso
   navlako greha, da bi postali svobodni in v tej svobodi Božjih otrok dopustili, da nam
   pribijejo roke in noge na križ Očetove volje.

   Jezus, pokaži nam veličino življenja, ki je zapustilo vse, da izpolni Očetovo voljo!

   Usmili se nas, Gospod. Usmili se nas.

   Avtor: Marcel Bories, Ma vie par la croix, Pariz, 1951; prevedel p. Martin Perc, 1972;
   posodobil p. Silvin Krajnc, 2005

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   24. marca, 2022 at 8:41

   SPORED MOLITEV ZA MIR TER POSVETITEV IN IZROČITEV RUSIJE IN UKRAJINE MARIJINEMU BREZMADEŽNEMU SRCU V SLOVENIJI

   Od začetka vojne v Ukrajini papež Frančišek neprestano vabi katoličane k molitvi in delu za mir. Na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2022, bo sveti oče posvetil Rusijo in Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu srcu. K temu dejanju se bodo pridružili škofje po vsem svetu.

   V nadaljevanju je objavljen spored svetih maš in posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, ki jih bodo imeli slovenski škofje na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 2022.

   https://katoliska-cerkev.si/molitev-za-mir-ter-posvetitev-in-izrocitev-rusije-in-ukrajine-marijinemu-brezmadeznemu-srcu-v-ljubljanski-nadskofiji

   Kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   24. marca, 2022 at 7:33

   ALI JE FATIMSKA MATI BOŽJA NAPOVEDALA KONEC ČASOV? (Aleteia)

   Ali se v tretji fatimski skrivnosti skriva ključ do tega, kaj se bo zgodilo ob koncu sveta?

   Leta 1917 se je Devica Marija prikazala trem pastirčkom v bližini Fatime na Portugalskem. Zaupala jim je tri skrivnosti – dve izmed njih sta bili razkriti že prej, tretja pa je ostala skrita vse do leta 2000.

   V tem letu je poznejši papež Benedikt XVI., takrat še kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere, napisal dolg teološki komentar in interpretacijo slavne tretje skrivnosti. Njegova naloga je bila razjasniti znamenja in simbole iz Marijinih prikazovanj.

   Pred objavo tega dokumenta so različni ljudje po svetu razglabljali o vsebini tretje skrivnosti in razmišljali tudi o tem, da morda skriva ključ do tega, kaj se bo dogajalo ob koncu časov.
   Kaj tretja skrivnost vresnici pravi o koncu časov?

   Del sporočila, ki ga je razkrila Fatimska Gospa, ima nekaj grozljivih podob. Sestra Lucija, na primer, ki si je zapisovala videnja, podrobno opisuje en tak srhljiv dogodek.

   Več o tem na:
   https://si.aleteia.org/2019/03/03/ali-je-fatimska-mati-bozja-napovedala-konec-casov/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    24. marca, 2022 at 7:31

    OD VSEH VIDNIH STVARI JE SAMO ČLOVEK “SPOSOBEN SPOZNAVATI IN LJUBITI SVOJEGA STVARNIKA”; JE “EDINA STVAR, KATERO JE BOG HOTEL ZARADI NJE SAME”

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    356 Od vseh vidnih stvari je samo človek “sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika” (CS 12,3); je “edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same” (CS 24,3); samo on je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen božjega življenja. Za ta namen (cilj) je bil ustvarjen, in to je temeljni razlog za njegovo dostojanstvo. Kateri razlog Te je nagnil, da si postavil človeka v tako veliko dostojanstvo? Neprecenljiva ljubezen, s katero si v samem sebi gledal svojo stvar in si se vanjo zaljubil; kajti iz ljubezni si jo ustvaril in iz ljubezni si ji dal takšno bit, ki je sposobna uživati Tvojo večno dobroto (sv. Katarina Sienska, dial. 4,13).

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/I-po-bozji-podobi/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori