Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   10. maja, 2022 at 10:14

   »JEZUS KRISTUS JE TRPEL POD PONCIJEM PILATOM, KRIŽAN BIL, UMRL IN BIL V GROB POLOŽEN«

   Najprej molimo:
   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve:

   571 Velikonočna skrivnost Kristusovega križa in vstajenja je v srcu vesele novice, ki jo morajo apostoli in za njimi Cerkev oznanjati svetu. Odrešenjski božji načrt se je izvršil “enkrat za vselej” (Heb 9,26) z odrešilno smrtjo njegovega Sina Jezusa Kristusa.

   572 Cerkev ostaja zvesta “razlagi vseh pisem”, ki jo je Jezus sam podajal pred svojo veliko nočjo in po njej: “Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?” (Lk 24,26-27.44-45). Jezusovo trpljenje je dobilo svojo konkretno zgodovinsko obliko na podlagi dejstva, da so ga “starešine, veliki duhovniki in pismouki zavrgli” (Mr 8,31) in ga “izročili poganom, da so ga zasmehovali, bičali in križali” (Mt 20,19).

   573 Vera torej more poizkusiti, da bi raziskala okoliščine Jezusove smrti, ki jih zvesto podajajo evangeliji (prim. BR 19) in jih osvetljujejo drugi zgodovinski viri, da bi bolje dojela smisel odrešenja.

   http://www.marija.si/gradivo/kkc/4-clen-jezus-kristus-je-trpel/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   10. maja, 2022 at 9:08

   PET NAČINOV MOLITVE, KI SPREMENIJO ŽIVLJENJE

   NASLEDNJE OBLIKE POGOVORA Z BOGOM, KI SPREMINJAJO, TEMELJIJO NA TEM, KAR JE RAZODETO V SVETEM PISMU

   Za molitev si je treba nenehno prizadevati. Mnogi smo se le malo naučili poleg molitev iz župnijskega verouka kot sta molitev po obrazcih in rožni venec.

   Če čutite, da vaša molitev nikamor ne napreduje, vzemite v roke Sveto pismo.

   Psalmi so eni izmed največjih zakladov osebne molitve. Samo pomislite, celo Jezus je uporabljal psalme, da je molil, celo na križu.

   Katekizem Katoliške Cerkve izpostavlja pet načinov molitve, ki jo najdemo v Svetem pismu. Te oblike molitve temeljijo na božjem razodetju in izkušnjah ljudi, ki jih najdemo v Svetem pismu.

   SLAVLJENJE IN ČEŠČENJE

   Katekizem opisuje slavljenje kot molitev, ki »izraža temeljno gibanje krščanske molitve: ta molitev je srečanje Boga in človeka; božji dar in človekovo sprejemanje kličeta v njej drug po drugem in se zedinjata. Molitev slavljenja je človekov odgovor na božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir vsakega blagoslova.«

   Očenaš vsebuje ta blagoslov, ko izrečemo: »posvečeno bodi tvoje ime.« Drug primer te molitve najdemo v 3. poglavju Daniela (Dan 3).

   Češčenje je tesno povezano z blagoslovom in katekizem ga opiše kot prvo držo, prvo razpoloženje človeka, »ki pred svojim Stvarnikom priznava, da je od njega ustvarjen. Adoracija (božje češčenje) poveličuje veličino Gospoda, ki nas je naredil in vsemogočnost Odrešenika, ki nas osvobaja zla.«

   PROSILNA MOLITEV

   Prosilna molitev je verjetno najbolj znana oblika molitve. Njeni izrazi so besede prošnje, s katero prosimo, moledujemo, z vztrajnostjo kličemo, kličemo na pomoč, vpijemo, kričimo in se celo bojujemo v molitvah (prim KKC 2629). To je molitev, ki prepoznava moč in veličino Boga in prosi njegovega usmiljenja.

   Ta tip molitve bi moral najprej vključevati prošnjo za odpuščanje, kot je molil cestninar: »Bodi milostljiv meni grešniku (Lk 18,13). Prošnja za odpuščanje je predhodna pravilni in čisti molitvi. Zaupljiva ponižnost nas znova postavi v luč občestva z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom in občestva enih z drugimi: tedaj ‘dobimo od njega vse, kar ga prosimo’ (1 Jn 3,22).Prošnja za odpuščanje je predhodna evharističnemu bogoslužju pa tudi osebni molitvi« (KKC 2631).

   Bog vedno usliši naše prosilne molitve, čeprav morda ne na način, ki smo ga pričakovali mi.

   PRIPROŠNJA

   Še ena razširjena molitev, priprošnja, »je prosilna molitev, ki nas bolj upodobi po Jezusovi molitvi. Jezus je edini priprošnjik pri Očetu za vse ljudi, posebno za grešnike«. To je star način molitve, ki ga najdemo v Svetem pismu. Katekizem pravi: »Posredovati, prositi v prid drugega je od Abrahama dalje lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju. V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih. V priprošnji tisti, ki moli, ne ‘gleda nase temveč raje na druge (prim. Flp 2,4), tako da moli celo za tiste, ki mu prizadevajo zlo.’« (KKC 2635).

   ZAHVALNA MOLITEV

   Zahvalna molitev je značilna »molitev Cerkve, ki v obhajanju evharistije razodeva in vedno bolj postaja to, kar je« (KKC 2637).

   To je način molitve, ki je običajen, a ga velikokrat ne prakticiramo. Lahko prosimo za nekaj posebnega, toda ko Bog usliši našo prošnjo, se mu pozabimo zahvaliti. Jezus je na to opozoril, ko je ozdravil deset gobavcev, pa se je z zahvalo vrnil samo eden: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17-18).

   HVALNA MOLITEV

   Hvaljenje je podobno kot slavljenje in zahvaljevanje posebna oblika molitve. To je molitev, ki »najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Hvaljenje ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavoonkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE (KKC 2639).

   Katekizem razlaga: »Kakornavdihnjeni pisatelji Nove zaveze tako tudi prve krščanske skupnosti na novo bero knjigo psalmov in opevajo v njej Kristusovo skrivnost. V novosti Duha zlagajo tudi himne in speve na podlagi nezaslišanega dogodka, ki ga je Bog izvršil v svojem Sinu« (KKC 2641).

   To molitev najdemo tudi v Razodetju, kjer »Preroki in sveti, vsi, ki so bili umorjeni na zemlji zaradi pričevanja za Jezusa, neizmerna množica tistih, ki so prišli iz velike bridkosti in pred nami dosegli božje kraljestvo, pojejo hvalo in slavo njemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu.« (KKC 2642)

   To je molitev, ki preprosto hvali Boga, ker je Bog in ne zaradi kakšne posebne ugodnosti ali naklonjenosti. Obhajanje evharistije pogosto imenujemo »hvalna daritev«.

   Avtor: Philip Kosloski, Pet načinov molitve, ki bodo spremenili vaše življenje (vir: Aleteia)

   Povzeto po:
   https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/pet-nacinov-molitve-ki-bodo-spremenili-vase-zivljenje/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. maja, 2022 at 9:24

     BOŽJA BESEDA NAM GOVORI:

     »ČE OSTANETE V MENI IN MOJE BESEDE OSTANEJO V VAS,
     PROSÍTE, KAR KOLI HOČETE, IN SE VAM BO ZGODILO.«
     (Jn 15,7)

     Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

     Odgovori
3. Miro says:

   10. maja, 2022 at 8:52

   NI POMEMBNO, KOLIKO NAREDIMO, TEMVEČ KOLIKO LJUBIMO

   Nikoli ne mislite, da majhno opravilo, ki ste ga naredili za vašega soseda, ni veliko vredno. Ni
   pomembno, koliko naredimo, koliko ljubezni vložimo v svoje dejanje. To je tisto, kar dobri Bog
   išče – in sicer zato, ker je on ljubezen in nas je ustvaril po svoji podobi, da bi ljubili in bili ljubljeni.
   Zanesljivo spoznajte svojega soseda, kajti to poznavanje vas bo vodilo k veliki ljubezni, ljubezen
   pa vas bo vodila k osebnemu služenju.

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Odgovori
4. Miro says:

   9. maja, 2022 at 18:46

   »KDOR NE PRIDE V OVČJO STAJO SKOZI VRATA, AMPAK SPLEZA VANJO OD DRUGOD, TA JE TAT IN ROPAR. KDOR PA PRIDE SKOZI VRATA, JE PASTIR OVC«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 10,1-10)

   »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčjo stajo skozi vrata, ampak spleza vanjo od drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovc. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi ven. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.« Jezus jim je povedal to prispodobo, pa niso spoznali, kaj jim je govoril.

   Jezus je znova spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+10%2C1-10&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Današnji evangelij me kar strese s svojo ostrino. Jezus, dobri pastir, pravi: »Kdor ne gre skozi vrata, ta je tat in ropar.« Nič ljubkega in sladkega ni v teh izjavah. Nasprotno, brezkompromisna odločnost. Kdor hoče imeti življenje, mora stopiti skozi vrata.

   Kdo si danes še upa tvegati takšno radikalnost? Kdo upa reči v javnosti: Kdor ne sprejme Kristusa, ne bo rešen! Kdo upa reči, kdor ne gre v življenju skozi vrata, je tat in ropar? Pa vendar, če hočemo biti zvesti Evangeliju, moramo vzeti Jezusa zares. Poskušajmo razumeti, kaj pomeni prispodoba o staji, vratih in ovcah.

   Ljudje smo ovce, staja je svet našega življenja v odnosih, Jezus je vrata. Jezus pravi, da je pot, resnica in življenje. Imeti življenje v obilju, živeti polno je mogoče le, če vzamemo Jezusa zares. Če je on vrata v stajo, lahko razumemo, da je vrata do sočloveka Resnica. Samo skozi resnico lahko stopim k drugemu. Samo če vzamem Resnico zares, nisem tat in ropar, ne koljem in ubijam. Če pa se želim resnici izogniti, stopam v odnose skozi okna, torej kradem, ropam in ubijam. Danes bi radi rekli, da ne vemo, kaj točno je resnica. Jezus se ne da zmesti. Veste, kaj je resnica, skoznjo morate, sicer ste roparji. Ni izgovorov za polresnice, ni izgovorov za diplomacijo in hinavščino. Samo resnica vodi v življenje.

   Skratka: Vsak odnos, v katerega ne vstopam skozi Kristusa, se bo prej ali slej sesul. Gradi samo ljubezen in ljubezen je ena sama – namreč Božja, katere smo deležni, ker smo iz nje ustvarjeni, po njej poklicani v življenje. Če v odnose ne vstopam s to Božjo ljubeznijo v sebi, potem pač ne ljubim, ne vstopam skozi vrata, ampak prilezem v odnos drugje. Takšen odnos potem ni več svoboden. Drugega si lastim, ga trgam stran »od črede«, si ga jemljem zase, ga hočem imeti pod kontrolo in ljubosumno lazim za njim. Dejansko je to drža, ki mori ljubezen. Ko se prepuščam ljubosumju, uničujem sebe, tistega, na kogar sem ljubosumen in tistega, zaradi kogar sem ljubosumen. Za ljubosumje so vedno potrebni trije in to je prav satansko sprevrženo kopiranje Svete Trojice. V Sveti Trojici so tri Božje osebe svobodno zavezane druga drugi v Ljubezni. Neprestano se druga drugi podarjajo, zato njihova ljubezen neprestano raste in se svobodno odpira za vedno nove odnose. Iz tega temeljnega odnosa ljubezni se neprestano porajajo novi Božji otroci. Ljubosumje pa iz lažnega vtisa, da gre za ljubezen, zveže tri osebe in jih stiska v vedno ožji obroč, dokler popolnoma ne uniči odnosov… Osvobajajoče je slišati Jezusa, ko pravi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« Ostaja hrepenenje po tem svobodnem gibanju v odnosih, ki temeljijo na Kristusu – na Njem, ki je Ljubezen, Luč, Pot, Resnica, na Njem, ki je Življenje in je »prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju«.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Hvala says:

   9. maja, 2022 at 18:36

   SVETA EVHARISTIJA

   NEKI ATEIST JE REKEL SVOJEMU VERNEMU PRIJATELJU: “ČE BI JAZ VEROVAL, DA JE V TISTI HOSTIJI RESNIČNO BOŽJI SIN, KAKOR PRAVITE, MISLIM, DA BI PADEL NA KOLENA IN NE BI VEČ VSTAL. ”
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Za začetek bi vam rad povedal preprosto izkušnjo, kako je nekoč neka neverna žena povzročila v meni krizo prav v povezavi z evharistijo; ne da bi za to vedela, je bila navdih za vse tisto, o čemer vam bom v nadaljevanju spregovoril ob prazniku svetega Rešnjega telesa.

   Neki ženi, ki je imela za seboj dolgoletno znanstveno in politično delo, zanimala pa so jo tudi verska vprašanja, sem dal brati eno izmed svojih knjig o evharistiji. Po tednu dni mi jo je vrnila, rekoč: »Niste mi dali knjige, dali ste mi bombo … Ali se sploh zavedate, kako nekaj velikega je to, o čemer pišete? Pravite, da bi bilo dovolj samo odpreti oči, da bi odkrili okoli nas popolnoma drug svet; pravite, da kri človeka, ki je umrl pred dva tisoč leti, odrešuje nas vse. Ali veste, da so se mi med branjem – to se mi ni še nikdar zgodilo – tresle noge, da sem morala prenehati in vstati? Če je to res, potem se vse spremeni …«

   Toda še bolj kot besede sta mi sporočala skoraj nadnaravno osuplost njen pogled in njen glas. Kakor sem bil vesel, da seme ni padlo na pot, sem hkrati izkušal občutek ponižanja in sramu. Meni, ki sem malo prej prejel obhajilo, pa se niso tresle noge! Razumel sem, kako zelo smo kristjani izpostavljeni tveganju, da zlahka jemljemo tako velike reči, v katere verujemo, zdijo se nam samoumevne in jih banaliziramo. Rekel sem si: glej, kaj bi moral izkusiti nekdo, ki bi jemal evharistijo zares. Na misel so mi prišle besede, ki jih je nekoč neki ateist rekel svojemu vernemu prijatelju: »Če bi jaz lahko veroval, da je v tisti hostiji resnično Božji Sin, kakor pravite, mislim, da bi padel na kolena in ne bi več vstal.«

   Itd…..

   https://www.zupnijaribnicanapohorju.si/index.php/532-sveta-evharistija
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Besede nekega ateista so res lahko vzor kristjanom, ali pa tistim, ki se imajo za kristjane: “ČE BI JAZ VEROVAL, DA JE V TISTI HOSTIJI RESNIČNO BOŽJI SIN, KAKOR PRAVITE, MISLIM, DA BI PADEL NA KOLENA IN NE BI VEČ VSTAL.

   Razmislimo, kako mi prejemamo SVETEO JEZUSOVO TELO. Smo pozabili, KDO JE V SVETI HOSTIJI? Nam je prišlo v navado, da prejmemo v usta SVETO HOSTIJO, kot bi uživali bonbone iz trgovine! BOG NE DAJ, POKAŽIMO GOSPODU SPOŠTOVANJE .

   V mislih si predstavljajte, DA SE JE POJAVIL PRED VAMI ŽIVI JEZUS , TAKŠEN KOT JE HODIL PRED 2000 LETI PO SVETU IN GA STREČATE OB MORJU! VERJETNO BI VSAK PADEL NA TLA PRED NJIM IN SI NE BI UPAL NITI POGLEDA DVIGNITI K NJEMU! TAKO BI MORALI RAVNATI VSAKOKRAT, KO GA PREJMEMO V SVETI HOSTIJI!

   Odgovori
   • Miro says:

     9. maja, 2022 at 18:53

     BOŽJA BESEDA NAM GOVORI

     »JAZ SEM ŽIVI KRUH, KI SEM PRIŠEL IZ NEBES. ČE KDO JÉ OD TEGA KRUHA,
     BO ŽIVEL VEKOMAJ. KRUH PA, KI GA BOM DAL JAZ, JE MOJE MESO ZA ŽIVLJENJE
     SVETA.« (Jn 6,51)

     Vedno se zahvaljujmo za živo Božjo besedo. Slava tebi, Jezus, ti si Kruh večnega življenja.

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
6. Miro says:

   9. maja, 2022 at 16:01

   MISEL SVETNICE

   »KADARKOLI BOG POGLEDA NA DLAN SVOJE ROKE, TE VIDI TAM. ZAPOMNI SI:
   VEDNO SI V BOŽJIH ROKAH!« (sv. Mati Terezija)

   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
7. Hvala says:

   9. maja, 2022 at 15:51

   (IZJAVA DNEVA) MNOŽIČNOST IN DOBRO OBISKANI PROGRAMI NISO ZAGOTOVILO, DA ČLOVEK PRIDE DO OSEBNE VERE IN JO OHRANI

   Marjeta Bec, publicistka, animatorka društva Družina in življenje:

   “Ko razmišljamo o tem, kako temeljito so včasih potekale priprave na zakramente, koliko mladih se je zvrstilo na duhovnih tednih v Stržišču, kako polna je bila cerkev med šmarnicami … nas lahko hitro potegne v jamranje in pritoževanje, češ, včasih je bilo vse drugače, lepše, boljše…

   Pa je bilo res? Z možem se velikokrat pogovarjava o tem, koliko teh mladih, ki so polnili cerkve ob šmarnicah, redno hodili na duhovne vaje, bili aktivni mladinci, ministranti, pevci …. je danes še del Cerkve. Veliko se jih je oddaljilo. Iz takšnih in drugačnih razlogov.

   Kajti množičnost in dobro obiskani programi niso zagotovilo, da človek pride do osebne vere in jo ohrani tudi potem, ko mora začeti svojo duhovno “kondicijo” vzdrževati sam.

   Časi množičnosti so minili. In s tem ni nič narobe. Čas, v katerem smo, zahteva od nas, ki se imamo za kristjane in čutimo klic, da to, kar smo prejeli, dajemo tudi naprej, da nagovarjamo vsakega človeka posebej. Vsak par posebej. Vsako družino posebej. Tukaj ni marketinških prijemov, ki bi se jih lahko poslužili, vložili nekaj denarja in dobili “dobre rezultate”.”

   https://blagovest.si/aktualno/izjava-dneva-mnozicnost-in-dobro-obiskani-programi-niso-zagotovilo-da-clovek-pride-do-osebne-vere-in-jo-ohrani/
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, veliko ljudi se je zelo oddaljilo od vere. oz. jaz bi temu rekla, da tisti, ki ni z vsem srcem in dušo zvest Bogu, bo slej ali prej tudi odnehal.

   Veliko je vzrokov ZAKAJ NEKDO, KI JE V MLADOSTI PREJEL VSE ZAKRAMENTE, SE UDELEŽEVAL RAZNIH PREDAVANJ IN DUHOVNIH VAJ, VEČ NE PRIHAJA K GOSPODU.

   VERA JE DAR, potrebno je moliti za ta dar, da ga prejmejo tisti, ki ga še nimajo in tisti, ki so ga “izgubili”.

   Sama razmišljam, eden izmed vzrokov je gotovo tudi današnji način življenja. Na vsakem koraku človek posluša reklame kako dobiti to in ono, kako moraš biti SAMOZAVESTEN ČE ŽELIŠ USPETI, PA TO IN ONO, skratka neke vrste” nasilje” nad človekom, ki mora vsak dan poslušati kako naj živi, oz. mu ni potrebno, če je dovolj močan-v Jezusu Kristusu, ne bo klonil pred duhom posvetnosti.

   Drugi razlog po mojem mišljenju je tudi ta: KADAR JE ČLOVEKU DOBRO, DA IMA VSE POGOJE ZA ŽIVLJENJE, NIČ MU NE MANJKA- NE MATERIALNO , NE DUŠEVNO, NIMA STISK, BO HITRO TUDI ODNEHAL PRIHAJATI K GOSPODU, KER BO SMATRAL, DA MU NI POTREBNO.

   Naslednji vzroki so tudi, DA NEKATERI, KI SO DOŽIVELI “ŽIVLJENJSKI POLOM” SO IZ JEZE NA GOSPODA ZARADI TEGA GA TUDI ZAPUSTILI. VZROKOV JE TOLIKO, KOLIKOR JE LJUDI UDELEŽENIH, VSAK S SVOJO ZGODBO.

   Veliko je tudi ljudi, KI JIH JE SRAM, KAJ BODO DRUGI REKLI, ČE BI ON ŠEL V CERKEV.

   Nekateri SO ODŠLI, KER MISLIJO, DA NIMAJO ČASA, KER MISLIJO, DA MORAJO VSE NAREDITI IN VEDO VSE BOLJE OD BOGA, itd, itd,,,,

   Odgovori
   • Miro says:

     9. maja, 2022 at 16:08

     Res je. Vera je dar in za ta dar je potrebno še in še moliti. Za pomoč se obrnimo
     na Presveto Devico Marijo. Po Mariji k Jezusu!

     POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

     Pod tvoje varstvo pribežimo,
     o sveta božja Porodnica,
     ne zavrzi naših prošenj
     v naših potrebah,
     temveč reši nas
     vselej vseh nevarnosti,
     o častitljiva in blagoslovljena Devica,
     naša gospa, naša srednica,
     naša besednica!
     S svojim Sinom nas spravi,
     svojemu Sinu nas priporoči,
     svojemu Sinu nas izroči!

     Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!

     Odgovori
8. Miro says:

   9. maja, 2022 at 15:42

   ALI OBHAJILO LAHKO POMAGA, DA ŠE MOČNEJE LJUBITE SVOJEGA ZAKONCA? (Aleteia)

   OBISK SVETE MAŠE IN PREJEMANJE OBHAJILA DOLGOROČNO POMAGATA KREPITI ZAKONSKO ZVEZO

   Ljubezen in spoštovanje vse dni življenja … ne glede na to, kakšne težave se pojavijo na poti: poroka in vztrajanje v zakonski zvezi za mnoge pare predstavlja velik izziv. Krščanski pari imajo srečo, da premorejo številne vire podpore za to drzno dogodivščino, ki lahko pomagajo pri ohranjanju zakonske zveze. Primerni so tako za starejše kot mlajše rodove, tako da lahko iz istega izvira črpajo vsi katoliški pari, otroci in njihovi starši.

   Toda zgolj zakonske skupine in poletne duhovne vaje ne ponujajo čudežnih rešitev. Če krščanski pari (ki se soočajo z enakimi težavami kot vsi drugi) “manj pogosto zaidejo s poti”, je to zato, ker njihova ljubezen temelji na skali svete Cerkve in se hrani iz zakramentov. Zvesto živeti zakrament svetega zakona iz dneva v dan pomeni izziv za vse sodobne krščanske pare.

   NENEHNO SE POTAPLJAJTE V IZVIR SVOJE ZAOBLJUBE

   Nimate časa, da bi šli k maši? Ob natrpanem vsakdanjem urniku nas hitro premami skušnjava, da bi zakramente potisnili na konec svojega prednostnega seznama. Toda zakonska ljubezen med dvema človekoma dolgoročno ni preprosta stvar, zato je nujno potrebno, da se vedno znova potopimo v pristni izvir svoje poročne zaobljube.

   Morda sodite med številne pare, ki so za svojo poročno mašo izbrali berilo iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: “Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen …” Takrat nad vajino ljubeznijo ni bilo temnih oblakov in verjetno niti za trenutek nista podvomila, da bosta dosegla visok ideal ljubezni, o kakršnem govori sv. Pavel. Toda pot v velike višine nikoli ni preprosta in te besede se morda zdaj zdijo nedosegljive. Ko torej tegobe vsakdanjega življenja obledijo začetni žar naše zakonske zveze, v ospredje pride stvarnost Jezusove navzočnosti v zakramentih.

   EVHARISTIJA, KRAJ VSTAJENJA

   Evharistija je temelj in življenjska tekočina naše zakonske zveze. “Evharistija je izvir ljubezni, vsakemu članu družine podarja zaklade Jezusovega darovanja na križu. Evharistija oblikuje naš dom, ga izpolnjuje in poživlja vez med zakoncema v zakramentu zakona,” zagotavlja francoski duhovnik Henri Caffarel.

   Te poživljajoče besede nas spomnijo na to, kar izkusimo vsakokrat, ko v evharistiji prejmemo Jezusovo telo: našo ljubezen, stokrat ranjeno, stokrat oživljeno. Sveta maša, ker je udejanjenje velikonočne skrivnosti, je kraj resničnega vstajenja. Nikar ne zamudimo tega življenjsko pomembnega sestanka.

   Avtorica prispevka: Anne Gavini

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2021/01/05/ali-obhajilo-lahko-pomaga-da-se-mocneje-ljubite-svojega-zakonca/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     9. maja, 2022 at 15:57

     Ponovno bi spomnil na naslednjo molitev, v katero se je vredno še in še poglabljati in tudi živeti v njenem evharističnem duhu. Le kaj bi brez EVHARISTIJE, ki v darujočem JEZUSU KRISTUSU obsega in nedoumljivo presega najgloblje bistvo vseh in vsega, lahko več prejeli v tujih duhovnih logih?

     SVETO OBHAJILO

     Dober dan, prijatelj!
     V svetem obhajilu
     sem tvoj sodobnik, človek tvojega časa,
     tvoj sopotnik v vsakdanjem življenju.
     Tam sem, pri tebi sem, tako resničen in tako živ
     kakor tvoji domači, tvoji otroci, tvoji sorodniki.

     Pomisli malo … Nisem neka mrtva stvar,
     niti neka sveta, častitljiva stvar,
     nekaj, kar je treba v svetem strahu spoštovati.
     Če bi bil v evharistiji samo kaj takega,
     bi imel do neke mere prav,
     da hodiš brezbrižno mimo mene.

     Poživi nekoliko svojo vero. Tukaj te čakam jaz.
     Jaz, ki sem Mir, Moč, Svoboda, Življenje.
     Jaz, ki sem človek kakor ti,
     s telesom in s srcem, ki zna ljubiti.

     Oseba sem in ne stvar. Jaz sem dejal Tomažu:
     »Potipaj moje roke in mojo stran, poglej moje rane!«
     Si me prišel pogledat, si prišel potipat mojo stran?
     Si prišel, da prisluhneš bitju mojega srca?
     Si prišel, da mi poveš, kaj te skrbi?

     Prišel si k obhajilu, praviš,
     prišel si, ker je »bila prilika«,
     prišel si, da me prejmeš kakor vsi …
     Mislim, da si prejel samo neko stvar!
     Si pomislil, si razmišljal, da si prejel svojega Boga,
     svojega Brata, Prijatelja in Odrešenika?

     Nikar ne reci: »Ne čutim potrebe … Morda kasneje …
     To je samo za duhovnike in nune …
     K obhajilu grem za veliko noč, to je zame dovolj!«

     »Če ne boš jedel mesa Sinu človekovega,
     če ne boš pil njegove krvi,
     ne boš imel življenja v sebi.«
     Kako hočeš potem živeti?
     Kako hočeš biti srečen,
     kako hočeš upati v večno življenje?

     Pridi o tem razmišljat k meni.
     Pozdravljen! Tvoj Gospod.

     Avtor molitve: Jean-Bernard Doyon

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
9. Miro says:

   9. maja, 2022 at 12:59

   RAZLOČEVANJE, DAR SVETEGA DUHA, NA KATEREGA POGOSTO POZABLJAMO – A GA V TEH ČASIH ŠE KAKO POTREBUJEMO! (Blagovest)

   V TEH TEŽKIH ČASIH, KO ŽIVIMO V T. I. HIPERINFORMACIJSKI DOBI, JE ZGOLJ S ČLOVEŠKIMI MOČMI TEŽKO RAZBRATI, KATERE INFORMACIJE SO PRAVE IN KATERE NE. POSEBEJ TAKRAT, KO PADE ZAUPANJE V STROKOVNE IN DRUGE AVTORITETE.

   RAZLOČEVANJE je umetnost razpoznavanja, v katero smer vodijo želje srca, ne da bi se pustili zapeljati tistemu, kar vodi tja, kamor nikoli ne bi hoteli prispeti. Razločevati pomeni videti različnost med čim, ločevati, zato da bi lahko izbrali. Pomeni pretehtati, pretresti, razlikovati,” je zapisal italijanski jezuit p. Silvano Fausti (Priložnost ali skušnjava?, Lj. Dravlje 2000, str. 22). Kot še dodaja, je razločevanje značilna naloga razuma in pomeni videti različnost v podobnosti, podobnost v različnosti, drugačnost v enakosti, enakost v drugačnosti. Ne pomeni deliti, temveč razumeti vsako stvar po tem, kar je v odnosu do druge, po tem, kar je. Pomeni združevati in na novo urediti različnost v ubranost, še dodaja avtor.

   Razločevanje je torej po eni strani napor človeške narave (razuma), po drugi strani pa delovanje milosti po Svetem Duhu. Milost namreč predpostavlja naravo. Za razločevanje se moramo torej odločati. Sv. Ignacij Lojolski nam je v svojem monumentalnem delu “Duhovne vaje” zapustil zgled in pomoč, kako razločevati.

   ZAKAJ RAZLOČEVATI? Že v vsakdanjem življenju imamo opravka z razločevanjem. Pri hrani skušamo doumeti, kaj je za nas res zdravo. Ni vse, kar je na okus prijetno, tudi zdravo. Lahko pusti škodljive posledice. Tako je tudi pri našem odločanju. Lahko se prepustimo nagonskemu odločanju, lahko pa premišljevanju o tem, kaj je res prav. Pogosto smo v moralnih dilemah, ko ne moremo že takoj z naravnimi sposobnostmi doumeti, če reakcije prihajajo od Boga ali od hudega. Namen razločevanja je pritrjevati temu, kar za nas želi Bog, čeprav na prvi pogled odločitev ni videti modra in je v očeh sveta norost. “Molitev skupaj z razločevanjem pomaga razbrati posamezne trenutke v življenju in jih usmeriti k Bogu. Upanje je svetilnik z dolgim dometom, ki razsvetljuje poslednjo poglobitev posameznih življenj in celote v eshatološkem smislu, to je konec časov,” pravi papež Frančišek. (del besedila povzet po Blagovesti)

   Celoten članek o razločevanju na:
   https://blagovest.si/aktualno/razlocevanje-dar-svetega-duha-na-katerega-pogosto-pozabljamo-a-ga-v-teh-casih-se-kako-potrebujemo/

   PRIDI, SVETI DUH

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Odgovori
10. Miro says:

    9. maja, 2022 at 12:45

    MISEL SVETNICE

    »BODI PRIJAZEN DO SVOJEGA TELESA, DA BO TVOJA DUŠA Z VESELJEM
    PREBIVALA V NJEM.« (sv. Terezija Avilska)

    Sv. Terezija Avilska, prosi za nas!

    Odgovori