Članki za dušo

15.036 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   21. maja, 2022 at 18:20

   MOLITEV JANEZA PAVLA II. ZA RAZLOČEVANJE BOŽJE VOLJE

   S TO MOLITVIJO SV. PAPEŽA JANEZA PAVLA II. PROSITE BOGA ZA DUHOVNO VODSTVO, DA BOSTE SLEDILI NJEGOVI VOLJI

   Življenje je včasih izredno zapleteno, še posebej takrat, ko moramo razločevati Božjo voljo. Ne vemo vedno, kaj naj bi storili, in naša srca objame tesnoba.

   Pomagamo si lahko s preprosto molitvijo sv. papeža Janeza Pavla II., ki je moral v svojem življenju pogosto razločevati Božjo voljo, ne vedoč, na katero pot ga bo usmeril Gospod.

   O Bog, ti si naš Stvarnik. Dober si
   in tvoje usmiljenje je brezmejno.
   Tebe hvali vse stvarstvo.
   O Bog, dal si nam notranje zapovedi,
   po katerih moramo živeti. Izpolnjevati tvojo voljo
   je naša naloga. Če stopamo po tvoji poti,
   je naše srce umirjeno. Tebi izrekamo vso hvalo.

   Vodi nas po vseh poteh, po katerih stopamo
   na tej zemlji. Odreši nas vsega hudega,
   kar naša srca vodi stran
   od tvoje volje. Ne daj, da bi kdajkoli skrenili
   s tvoje poti.

   O Bog, sodnik vsega človeštva, pomagaj nam,
   da bomo med tvojimi izbranimi tudi
   poslednji dan.

   O Bog, Stvarnik miru in pravičnosti,
   nakloni nam resnično radost in pristno ljubezen
   ter trajno solidarnost med narodi.
   Podari nam svoje večne darove. Amen

   Povzeto po:
   https://si.aleteia.org/2021/07/22/molitev-janeza-pavla-ii-za-razlocevanje-bozje-volje/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   21. maja, 2022 at 18:15

   ODGOVOR ZRELEGA ČLOVEKA NA SOVRAŠTVO IN NA VSAKO DRUGO ČUSTVENO NARAVNANOST JE LAHKO SAMO LJUBEZEN. NIHČE, KI ME SOVRAŽI, MI NE MORE UKAZATI, DA GA NE SMEM LJUBITI. MARSIKDO SE BO OB TEM VPRAŠAL ALI JE TO SPLOH MOGOČE? ODGOVOR SE GLASI, DA JE MOGOČE. TO NAM JE POKAZAL JEZUS KRISTUS, KI JE IZKUSIL NAJHUJŠE SOVRAŠTVO, KI GA LAHKO ČLOVEK IZKUSI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,18-21)

   »Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami. Če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo; ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz odbral od sveta, vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše. Vse to vam bodo delali zaradi mojega imena, ker ne poznajo tistega, ki me je poslal.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C18-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Ljudje veliko časa posvečamo sovraštvu. To je lahko različne kategorije. Danes je veliko sovraštva do politikov, kar navadno sproščamo sami v sebi ali v pogovoru s svojimi prijatelji. Veliko sovraštva je prisotno med sosedi, sodelavci in celo v lastni družini.

   Smo že kdaj pomislili, zakaj sploh sovražimo? Na »prvo žogo« bomo verjetno v en glas odgovorili, zato ker nam je tisti, ki ga sovražimo storil nekaj slabega. Ta odgovor je prepoceni, da bi mogel vsebovati resnico. Če je naša naklonjenost ali nenaklonjenost do nekoga odvisna od tega, kakšen je on do nas, potem pravzaprav priznavamo, da smo odvisni od drugega, konkretno od tistega, ki nam dela slabo.

   Naše odzivanje na drugega je v prvi vrsti odvisno od nas samih. Ne glede na to, kaj se dogaja zunaj nas, se zrel človek vedno odloča sam, kako se bo obnašal do določenega dogodka ali določenega človeka.

   V Sirahovi knjigi je zapisano: »Pomisli na poslednje reči in nehaj sovražiti« (Sir 28,6,). Vse to, kar smo povedali do sedaj je znak, da človek, kljub temu da mu čas hitro mineva, redko pomisli, da se bo njegovo življenje prej ali slej končalo in, da se bo znašel pred pragom večnosti.

   Kaj so poslednje reči? S poslednjimi rečmi se človek sreča, ko ob smrti zapusti zemeljsko obliko bivanja. Te so smrt, sodba, pekel, nebesa

   Sveto pismo zato priporoča, da večkrat pomislimo na smrt in ostale poslednje reči. V tej luči bo sovraštvo prej ali slej stopilo v ozadje, saj v luči večnosti nima nobenega pomena. Življenje, ki ga živimo na zemlji je samo odraz tistega, ki ga bomo živeli v nebesih. Če namreč sovražimo na zemlji, se bomo ob smrti težko odklopili od sovraštva.

   Odgovor zrelega človeka na sovraštvo in na vsako drugo čustveno naravnanost je lahko samo ljubezen. Nihče, ki me sovraži, mi ne more ukazati, da ga ne smem ljubiti. Marsikdo se bo ob tem vprašal ali je to sploh mogoče? Odgovor se glasi, da je mogoče. To nam je pokazal Jezus Kristus, ki je izkusil najhujše sovraštvo, ki ga lahko človek izkusi.

   V zadnjih urah svojega življenja je izkusil sovraštvo tistih, ki so ga obsodili na smrt, prav tako je izkusil popolno zapuščenost od tistih, ki so mu bili najbližji. Najbližji so mu bili njegovi učenci, ki pa so vsi, eden za drugim, strahopetno zbežali. Kljub temu se Jezus na njihovo naravnanost do njega ni odzval z enako mero, ampak je vse nepreklicno ljubil, tako sovražnike, kot svoj učence, ki so ga zatajili.

   Naša rešitev je v nepreklicni Božji ljubezni do nas. Bog vedno čaka na nas in na našo odprtost srca. Rešitev za to, da bomo ob smrti pripravljeni na Božjo sodbo ni v tem, da skušamo popraviti sami sebe, ampak v tem, da sprejmemo Božjo ljubezen.

   Ko sprejmemo Božjo ljubezen, bomo začeli tudi na svet, dogodke in ljudi gledati v Božji luči.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   21. maja, 2022 at 17:25

   SPREJETI BOŽJO VOLJO
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   MOJE ŽIVLJENJE
   JE V TVOJIH ROKAH
   Wilfrid Stinissen, OCD
   KNJIGA O PREDANOSTI
   Prevod
   KARMELIČANSKI SAMOSTAN MIRNA PEČ
   in
   PRIMOŽ MEGLIČ

   Eden izmed problemov današnjega človeka je, da
   ne prepozna Božje volje v dogodkih življenja. Ne veruje več v Previdnost, ki prinaša vse dobro tistim, ki
   ljubijo Boga (prim. Rim 8,28).
   Današnji človek pogosto govori: »Ni Božja volja,
   da ljudje stradajo ali so preganjani. Ni Božja volja, da
   so vojne ipd.« Ne, ni Božja volja, da se ljudje borijo
   drug proti drugemu. Bog želi, da se medsebojno ljubimo. Ker pa obstajajo tudi hudobni ljudje, ki kljub Božji volji sovražijo in ubijajo svoje bližnje, Bog dovoljuje, da je tudi to v njegovem načrtu z ljudmi. Potrebno
   je razlikovati sámo dejanje nekoga, ki te npr. obrekuje
   in tako dela proti Božji volji, od situacije, ki nastane
   kot posledica tega delovanja in ki je Bog ne želi. Bog
   ne želi teh posledic, a je že od nekdaj računal z njimi
   v tvojem življenju. Bog želi, da ti rasteš ravno preko
   teh težkih in groznih razmer, ki jih povzročajo drugi.
   Globoko v nas je ukoreninjeno nagnjenje, da vedno opazimo le to, da drugi ravnajo zgrešeno in napačno. S tem pa izgubimo z vidika, kar je bistveno: sprejemanje in potrjevanje Božje volje v našem življenju.
   To Božjo voljo najbolj oblikuje ravno boj drugih ljudi
   proti njej. Spomnimo se samega Jezusa. Oče ni želel,
   da ljudje ubijejo njegovega Sina, niti ni spodbujal ljudi

   k temu. Hotel je, da bo Jezus prostovoljna žrtev za človeško hudobijo. Hotel je, da se Jezus sam pusti ubiti.
   Jezus ni rekel, kot pogosto slišimo v našem času: »To
   ni Božja volja. Kaj takega ne more biti Božja volja.«
   Jezus je rekel: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi
   ta kelih od mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak
   kakor ti!« (Mr 14,36)4
   Težko nam je prepoznati nekaj
   kot kelih, ki nam ga ponuja Oče, ker je velik del vsebine tega keliha grenak in pogosto prihaja od ljudi, ki
   so nam blizu. Vendar nas Oče prosi, da popijemo to
   grenkobo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas.

   »VENDAR PA ZA KRMILO DRŽI TVOJA
   PREVIDNOST, OČE« (Mdr 14,3)

   Bog ima vse v svojih rokah. Ničesar ni brez njegovega vpliva. Nič ne more uničiti njegovih načrtov.
   Avguštin je to radikalno formuliral: »Nič se ne dogaja,
   česar Vsemogočni ne želi, da se zgodi. Ali dopusti dogodek ali pa ga sam povzroči.«5
   Ko Bog dopušča, da se
   nekaj zgodi, je tudi Božja volja.
   Pogosto je za nas kamen spotike že dejstvo, da
   Bog dovoljuje, dopušča toliko slabega. Zakaj ne posreduje? Zakaj je tako pasiven? Kako so možni Auschwitz, mučilnice, grožnja in nevarnost strašne jedrske
   vojne? Ali Bog sploh skrbi za nas? Ta vprašanja nas
   mučijo in ni lahko odgovoriti nanje. V naslednjem po
   glavju se bomo vrnili k tej temi in skušali pokazati,
   zakaj je Bog človeka obdaroval s svobodo, čeprav je
   vedel, da ta svoboda utira pot k strahotnim katastrofam.
   Poskusimo se ustaviti pri jasnem dejstvu, da Oče
   ne prepreči smrti svojega Edinorojenega. To je svojevrsten pravzor, ki nam jasno kaže dvoje: prvič –
   trpljenje, celo propad, ki pa ni znamenje premajhne
   Očetove ljubezni; in drugič – trpljenje ni brezuspešno, saj prinaša sad in moč ponovnega rojstva.
   Odkar je Jezus šel preko trpljenja in smrti, je postalo
   trpljenje sredstvo odrešenja. To se ne nanaša samo
   na velikodušno in pogumno trpljenje. Kdo ve, kako bi
   mi reagirali pri mučenju? Dovolj je poskušati sprejeti
   trpljenje ali pa samo pretrpeti to, kar se dogaja. Cerkev tudi v »nedolžnih otrocih« gleda mučence, čeprav
   nikoli niso zavestno in svobodno sprejeli svoje strašne in nasilne smrti.
   Bog ravna z zlom tako suvereno in pripravno, da
   je končni izid boljši, kot pa če se zlo ne bi zgodilo. Ko
   smo v središču zla, nam je morda to težko sprejeti.
   Cena dobrega zaključka se nam včasih zdi prevelika.
   Apostola Pavla je navdala z veseljem misel »glede
   skrivnostnega načrta, ki je bil od vekov skrit v Bogu,
   stvarniku vsega« (Ef 3,9). Zlo in greh imata tudi tukaj
   svoje mesto. »Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.« (Rim 11,32) To
   drzno besedilo prebuja različne pomisleke in zaključke, ker v prvem hipu daje vtis, kot da je greh sad Božje
   pobude. Pavel pa nas prepričuje, da tudi največja katastrofa, namreč greh, prispeva k naznanilu in razo-
   detju Ljubezni. Nič se ne dogaja izven Božjega načrta.

   Zaradi tega tragičnost sveta kljub vsem svojim strahotam ni končna. Ves nesmisel in vse neljube posledice človeške neumnosti in slepote so plen Božje moči,
   polne ljubezni, ki vključuje v svoj načrt odrešenja vso
   absurdnost in ji da smisel.
   Martin Buber v svoji zgodbi pripoveduje: »Rabin
   Susja je nek večer pred jom kippurjem, velikim spravnim dnem, zaslišal, kako lepo je kantor pel v sinagogi:
   Odpuščeno je. Tedaj je rekel Bogu: Večni Bog, nikoli ne
   bi ta pesem donela pred teboj, če Izrael ne bi grešil.«6
   »Hudobija ljudi je nedvomno nasprotna Božji volji, vendar sta v Bogu znanje in moč tako velika,
   da pravzaprav vse, kar nam je videti, da nasprotuje
   njegovi volji, teži k dobremu koncu ali cilju, ki ga je
   vnaprej določil in postavil,« piše sv. Avguštin.

   Ali z
   drugimi besedami: »Bog uresniči svoj plemenit namen preko slabih namenov zlobnih ljudi. Tako se je
   preko sovraštva Judov uresničil Očetov načrt ljubezni
   in Jezus je za nas pretrpel smrt«.
   Ni si nam potrebno prizadevati, da bi znali ločiti,
   kaj Bog želi in kaj samo dopušča, saj tudi to, kar Bog
   dopušča, pripada njegovi vseobsežni volji. Že od samega začetka je predvidel in določil, kako jo bo uresničil. Vse, kar se dogaja, ima svoje mesto v Božjem
   načrtu. Bog je tako dober, da vse, kar pride na nek način v stik z Njim, postane dobro. Božja dobrota se širi
   sama od sebe in celo sami zlobi daje nekaj od same
   sebe. Sv. Avguštin zapiše: »Bog je tako dober, da se v
   njegovi roki celo zlo spreminja v dobro. Bog nikoli ne
   bi dovolil, da se zgodi zlo, če ga ne bi, zahvaljujoč se
   svoji popolni dobroti in vsemogočnosti, mogel uporabiti za dobro«.

   Kako naj še naprej govorimo o slučaju? »V našem življenju se nič ne dogaja slučajno. /…/

   Vse, kar se dogaja proti naši volji, more priti le od
   Božje volje, Previdnosti, ki je vključena v red, ki ga
   je Bog ustvaril in prihaja iz njegovega dopuščenja in
   pravil, ki jih je postavil.«10
   Razlikovati to, kar Bog hoče, in to, kar samo dopušča, je v teološkem pogledu zelo pomembno. Ko pa
   gre za konkretno življenje in neizogibne dogodke ter
   naše reakcije nanje, se moremo vprašati, ali niso le
   ugibanja o teh razlikah pogosto samo prefinjeni poskusi bega. Če Bog ne želi zla, ki me doleti, potem mi
   ga ni treba sprejeti. Mirne vesti se lahko uprem. Job
   najprej ni zainteresiran za takšno razlikovanje. Zlo, ki
   ga je doletelo, je neposredno prihajalo od hudiča, a
   Job kljub temu pravi: »Gospod je dal, Gospod je vzel,
   naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1,21) Jean-Pierre de Caussade (1675−1751) piše s. Marie-Henriette de Bousmard: »Bodi popolnoma prepričana, da se niti v svetu niti v naši notranjosti ne dogaja nič,
   česar Bog ne želi in ne dopušča. Mi se moramo enako
   podvreči Božji dopustitvi kot tudi Božji neposredni
   volji.«

   https://www.salve.si/wp-content/uploads/2021/03/Stinissen_Moje_zivljenje_je_v_tvojih_rokah_PREDSTAVITVENE-STRANI.pdf

   Odgovori
   • Hvala says:

     21. maja, 2022 at 17:35

     OPIS IZ KNJIGE:

     Dragi bralec, povabim te na pot izročanja, pot predajanja, pot veselja, pot, ki nas vodi v Božji objem. Povabim te, da pogumno stopiš na to pot.

     Današnja psihologija nas poskuša naučiti, da bi sprejemali to, kar je neizogibno. Vendar golo sprejemanje večkrat meji na vdanost v usodo. Boj se nam lahko zdi brez smisla, ko v dani situaciji nismo sposobni ničesar storiti. Če mislimo, da sta to stanje povzročila usoda ali slučaj in da je vse brezciljno in nesmiselno, nam preostane samo še resignacija – obup, vdanost v usodo. Za človeka, ki ne pozna Stvarnika, polnega ljubezni, in Tistega, ki ima vse v svojih rokah, je to edina možnost.

     Krščanski odgovor na resignacijo je predanost, ki se poraja iz vere, da nad vsem – tudi nad tistim, kar se nam zdi nesmiselno – bdi skrbna ljubezen Nekoga. Izmed vseh stališč, lastnih krščanski veri, ima morda, poleg odpuščanja, preprostosti, molitve in dobrote, predanost najbogatejšo vsebino. »Sedaj me vodi samo še predanost, ničesar drugega gotovo tudi nimam,« piše sveta Mala Terezija.

     Odgovori
4. Miro says:

   21. maja, 2022 at 8:47

   12 ČUDOVITIH MISLI SVETNIKOV O VESELJU (Aleteia)

   NASVETI VELIKIH SVETNIKOV NAM POMAGAJO V SEBI SPROSTITI GLOBOKO VESELJE

   Z veseljem se svet pisano obarva. Veselje ni odvisno od človekova volje in se ga ne da zapovedati. Lahko ga povabimo, vzbudimo in bolje sprejmemo, če vsakodnevno gojimo določene drže, med katerimi je bistvena odprtost srca. Odpreti srce pomeni biti pozoren do sebe. Kakor so ugotavljali že stari misleci, tudi papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Gaudete et exsultate (Veselite in radujte se) pravi, da zdrave misli vodijo v stanje miru in globokega veselja, kar je nujna prvina za svetost.

   https://si.aleteia.org/2022/01/05/12-cudovitih-misli-svetnikov-o-veselju/

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. maja, 2022 at 8:49

     https://si.aleteia.org/slideshow/misli-svetnikov-ki-navdihujejo-veselje/

     Odgovori
     • Miro says:

       21. maja, 2022 at 15:33

       Res izjemno navdihujoče misli o veselju, Bogu hvala za vse! Nas pa sveti možje in svete žene nenehno spodbujajo, da naj naše, še tako visoko duhovno razmišljanje spremljajo: uresničevanje božje besede, redna molitev, obhajanje svete Evharistije ter duhovna in telesna dela usmiljenja do bližnjega. Že malo prakse je precej boljše kot na “tone” teorije, kot je nekoč duhovito zapisal nek mislec. Začnimo torej z molitvijo, nadaljujmo pa z deli v moči Svetega Duha, zavedajoč se, da nas na vsej “črti” vedno prehiteva Božja milost!

       MOLITEV ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

       Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
       vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
       ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
       milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
       izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
       nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
       miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
       mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
       in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
       k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.
       (vir: aleteia.si)

       Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

       Odgovori
5. Miro says:

   21. maja, 2022 at 8:10

   Da bi se lahko seznanili s celostnimi pogledi na molitev, v razmislek ponovno priporočam priloženi prispevek. Kot je bilo že večkrat jasno izpostavljeno, si sami, brez pomoči Svetega Duha, ne moremo »naliti čistega vina«. Zato pred premišljevanjem najprej molimo: Pridi, Sveti Duh!

   PET NAČINOV MOLITVE, KI SPREMENIJO ŽIVLJENJE

   Naslednje oblike pogovora z Bogom, ki spreminjajo, temeljijo na tem, kar je razodeto v Svetem pismu.

   Za molitev si je treba nenehno prizadevati. Mnogi smo se le malo naučili poleg molitev iz župnijskega verouka kot sta molitev po obrazcih in rožni venec.

   Če čutite, da vaša molitev nikamor ne napreduje, vzemite v roke Sveto pismo.

   Psalmi so eni izmed največjih zakladov osebne molitve. Samo pomislite, celo Jezus je uporabljal psalme, da je molil, celo na križu.

   Katekizem Katoliške Cerkve izpostavlja pet načinov molitve, ki jo najdemo v Svetem pismu. Te oblike molitve temeljijo na božjem razodetju in izkušnjah ljudi, ki jih najdemo v Svetem pismu.

   SLAVLJENJE IN ČEŠČENJE

   Katekizem opisuje slavljenje kot molitev, ki »izraža temeljno gibanje krščanske molitve: ta molitev je srečanje Boga in človeka; božji dar in človekovo sprejemanje kličeta v njej drug po drugem in se zedinjata. Molitev slavljenja je človekov odgovor na božje darove: ker Bog blagoslavlja, more človekovo srce v odgovor slaviti njega, ki je pravir vsakega blagoslova.«

   Očenaš vsebuje ta blagoslov, ko izrečemo: »posvečeno bodi tvoje ime.« Drug primer te molitve najdemo v 3. poglavju Daniela (Dan 3).

   Češčenje je tesno povezano z blagoslovom in katekizem ga opiše kot prvo držo, prvo razpoloženje človeka, »ki pred svojim Stvarnikom priznava, da je od njega ustvarjen. Adoracija (božje češčenje) poveličuje veličino Gospoda, ki nas je naredil in vsemogočnost Odrešenika, ki nas osvobaja zla.«

   PROSILNA MOLITEV

   Prosilna molitev je verjetno najbolj znana oblika molitve. Njeni izrazi so besede prošnje, s katero prosimo, moledujemo, z vztrajnostjo kličemo, kličemo na pomoč, vpijemo, kričimo in se celo bojujemo v molitvah (prim KKC 2629). To je molitev, ki prepoznava moč in veličino Boga in prosi njegovega usmiljenja.

   Ta tip molitve bi moral najprej vključevati prošnjo za odpuščanje, kot je molil cestninar: »Bodi milostljiv meni grešniku (Lk 18,13). Prošnja za odpuščanje je predhodna pravilni in čisti molitvi. Zaupljiva ponižnost nas znova postavi v luč občestva z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom in občestva enih z drugimi: tedaj ‘dobimo od njega vse, kar ga prosimo’ (1 Jn 3,22).Prošnja za odpuščanje je predhodna evharističnemu bogoslužju pa tudi osebni molitvi« (KKC 2631).

   Bog vedno usliši naše prosilne molitve, čeprav morda ne na način, ki smo ga pričakovali mi.

   PRIPROŠNJA

   Še ena razširjena molitev, priprošnja, »je prosilna molitev, ki nas bolj upodobi po Jezusovi molitvi. Jezus je edini priprošnjik pri Očetu za vse ljudi, posebno za grešnike«. To je star način molitve, ki ga najdemo v Svetem pismu. Katekizem pravi: »Posredovati, prositi v prid drugega je od Abrahama dalje lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju. V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih. V priprošnji tisti, ki moli, ne ‘gleda nase temveč raje na druge (prim. Flp 2,4), tako da moli celo za tiste, ki mu prizadevajo zlo.’« (KKC 2635).

   ZAHVALNA MOLITEV

   Zahvalna molitev je značilna »molitev Cerkve, ki v obhajanju evharistije razodeva in vedno bolj postaja to, kar je« (KKC 2637).

   To je način molitve, ki je običajen, a ga velikokrat ne prakticiramo. Lahko prosimo za nekaj posebnega, toda ko Bog usliši našo prošnjo, se mu pozabimo zahvaliti. Jezus je na to opozoril, ko je ozdravil deset gobavcev, pa se je z zahvalo vrnil samo eden: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,17-18).

   HVALNA MOLITEV

   Hvaljenje je podobno kot slavljenje in zahvaljevanje posebna oblika molitve. To je molitev, ki »najbolj neposredno priznava, da je Bog Bog. Hvaljenje ga opeva zaradi njega samega, daje mu slavo onkraj tega, kar dela, daje mu slavo, ker JE (KKC 2639).

   Katekizem razlaga: »Kakor navdihnjeni pisatelji Nove zaveze tako tudi prve krščanske skupnosti na novo bero knjigo psalmov in opevajo v njej Kristusovo skrivnost. V novosti Duha zlagajo tudi himne in speve na podlagi nezaslišanega dogodka, ki ga je Bog izvršil v svojem Sinu« (KKC 2641).

   To molitev najdemo tudi v Razodetju, kjer »Preroki in sveti, vsi, ki so bili umorjeni na zemlji zaradi pričevanja za Jezusa, neizmerna množica tistih, ki so prišli iz velike bridkosti in pred nami dosegli božje kraljestvo, pojejo hvalo in slavo njemu, ki sedi na prestolu, in Jagnjetu.« (KKC 2642)

   To je molitev, ki preprosto hvali Boga, ker je Bog in ne zaradi kakšne posebne ugodnosti ali naklonjenosti. Obhajanje evharistije pogosto imenujemo »hvalna daritev«.

   Povzeto po:
   https://nadskofija-ljubljana.si/laiki/pet-nacinov-molitve-ki-bodo-spremenili-vase-zivljenje/

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   20. maja, 2022 at 19:52

   PET TRENUTKOV, V KATERIH SE LAHKO ŠE POSEBEJ OBRNETE NA MARIJO (Aleteia)

   MARIJA JE DOŽIVELA VELIKO OKOLIŠČIN, V KATERIH SE LAHKO ZNAJDEMO TUDI MI, ZATO JE NAŠA ODLIČNA PRIPROŠNJICA

   Zagotovo je naša nebeška mati Marija na zemlji storila veliko nadzemeljskih stvari, toda evangeliji poročajo le o nekaterih izmed njih, da bi nam dali namige o tem, kakšno je bilo njeno življenje. Na poroki v Kani jo na primer dojemamo kot vsemogočno priprošnjico, ki je Jezusa spomnila na to, da nimajo vina. Na križu je videla srce svojega sina, prebodeno s sulico, in prva združila svojo bolečino s trpljenjem našega Gospoda ter nam tako odprla nebeška vrata.

   MARIJINO VSAKDANJE ŽIVLJENJE

   Nenavadno je, da so nekatere podobe iz Marijinega življenja zelo običajne: žena obišče sestrično, da bi ji pomagala pri porodu, njen otrok se izgubi, mati spremlja svojega sina na poroki …

   Zdi se, da ne gre za epizode iz epskega romana, ampak za vsakodnevne dogodke iz življenja katerekoli družine v kateremkoli obdobju. Za temi dogodki, o katerih premišljujemo tudi med molitvijo rožnega venca, stoji ženska, ki je bila spočeta brez madeža izvirnega greha in je vsakdanje življenje doživljala bolj polno.

   Vse, česar se dotakne, spremeni v božansko. Je vzvišena kot nebesa in vsakdanja kot kruh. Evangelij in rožni venec nam ponujata premišljevanje o velikih skrivnostih Marijinega življenja: oznanjenja, utelešenja, trpljenja materinega srca, njenega vnebovzetja. Vse to so skrivnosti, o katerih nikoli ne prenehamo razmišljati.

   Tudi naša nebeška mati je živela povsem človeško, z enakimi težavami, s katerimi se sami srečujemo vsak dan.

   Le kako je ob tem ne bi prosili, naj nam pomaga, ko življenje postane težko, monotono ali žalostno, ko pa se je soočala z enakimi težavami, razočaranjem in žalostjo? Popolnoma nas razume in je kot posrednica vseh milosti in vsemogočna priprošnjica pripravljena prositi svojega Sina za naše potrebe.

   Ne glede na to, kako malenkostni se nam zdijo problemi, so zanjo pomembni. Ali ni to čudovito?

   O petih situacijah, v katerih se lahko še posebej obrnemo na Marijo, več na:
   https://si.aleteia.org/2021/08/16/5-trenutkov-v-katerih-se-lahko-se-posebej-obrnete-na-marijo/

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Hvala says:

   20. maja, 2022 at 19:47

   KER HUDIČ NE MORE ŠKODOVATI VEČ, KOT MU BOG DOVOLI V PODOBNIH TRENUTKIH , SE JE TREBA BOLJ BATI NEZAUPANJA DO BOGA KOT PA GROŽENJ HUDEGA DUHA.

   BOG DOPUŠČA HUDEMU DUHU, DA NAGAJA IN MUČI LJUDI, KI IZ STRAHOPETNOSTI NIČ VEČ NE ZAUPAJO SVOJEMU STVARNIKU IN SVOJIH MOČI NE ČRPAJO VEČ IZ ZAUPANJA VANJ.

   HUDO ZLO STRAHOPETNOSTI PRIPELJE MNOGO LJUDI, KI SO ZAČELI SLUŽITI BOGU, DO ŽIVLJENJA BREZ TOLAŽBE, SAJ NE NAPREDUJEJO VEČ IN NE VZTRAJAJO V PRENAŠANJU PRIJETNEGA KRISTUSOVEGA KRIŽA (Sveti Frančišek Ksaverij-Iz knjige Zmagati v duhovnem boju-Pieere Descouvemont).

   Odgovori
   • Miro says:

     20. maja, 2022 at 20:17

     NAJLEPŠA HVALA ZA NAVEDENE MISLI. VEČKRAT TOREJ KLIČIMO K NAŠEMU ODREŠENIKU: MOLIMO TE KRISTUS IN TE HVALIMO, KER SI S SVOJIM KRIŽEM SVET ODREŠIL! PONIŽNO GA PROSIMO ZA LUČ IN MOČ, DA BI ŽIVELI IN LJUBILI V MOČI SVETEGA KRIŽA. ŠE ZLASTI PROSIMO ZA PONIŽNOST, POTRPLJENJE, LJUBEZEN IN VESELJE V MOČI SVETEGA DUHA. K TEMU NAS POLEG SV. FRANČIŠKA KSAVERIJA SPODBUJAJO TUDI DRUGI VELIKI SVETNIKI. MOLIMO, DA BI POSTALI RADOSTNI KRISTJANI PO MARIJINEM SRCU. PO MARIJI K JEZUSU!

     Odgovori
8. Miro says:

   20. maja, 2022 at 19:37

   JEZUS: »TO JE MOJA ZAPOVED, DA SE LJUBITE MED SEBOJ, KAKOR SEM VAS JAZ LJUBIL. NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI, KAKOR JE TA, DA DÁ ŽIVLJENJE ZA SVOJE PRIJATELJE« – GOSPOD, HVALA, KER SEM LAHKO TVOJ PRIJATELJ IN MI DAJEŠ ZAPOVED, KI ME SPODBUJA, NAJ LJUBIM

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 15,12-17)

   »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn+15%2C12-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Med Jezusovimi zapovedmi izstopa bratska ljubezen, ki ima zgled in temelj v njegovem odnosu do ljudi. Učencev ne sprejema kot služabnike, ampak kot prijatelje in božje domačine. Moji odnosi se bodo širili in poglabljali, če bom zajemal moč iz Jezusove ljubezni, zlasti iz evharistije. Gospod, hvala, ker sem lahko tvoj prijatelj in mi daješ zapoved, ki me spodbuja, naj ljubim. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   20. maja, 2022 at 19:24

   NIHČE MI NI STAL OB STRANI IN MI NI POVEDAL O NEGATIVNIH POSLEDICAH SPLAVA (Ognjišče, 2012)

   IZ PISMA BRALKE: Začelo se je, ko sem pred trinajstimi leti ‘nenačrtovano’ (po moji takratni vednosti) zanosila. Pred tem pa sem že dvakrat rodila. Otroka sta bila stara šest let in petnajst mesecev. Še vedno se živo spominjam besed, ko sem možu, ne da bi prej opravila testiranje, dejala: “Noseča sem.” Z možem takrat “nisva bila na mestu”, pomislila sem na umetni splav. Že sama misel na umetni splav me je pripeljala do najstrašnejšega dejanja v mojem življenju. Mož je odločitev ‘za življenje’ prepustil meni. Kakšno naključje, mar res ? Vedno se o vsem pogovoriva, preden sprejmeva skupno odločitev, a v tej stiski sem ostala popolnoma sama. Lahko bi se odločila prav, vendar se, žal, nisem. Obrnila sem hrbet družini, Življenju, Bogu, Ljubezni … Na misel mi prihaja prošnja, ko sem tistega usodnega majskega dne v joku prosila: “Bog, če res obstajaš, kje si zdaj, reši me …” (Dana)

   Več o pismu bralke in odgovoru na:

   https://revija.ognjisce.si/pisma/14102-nihce-mi-ni-stal-ob-strani-in-mi-ni-povedal-o-negativnih-posledicah-splava

   Odgovori
10. Miro says:

    20. maja, 2022 at 18:44

    VSI SMO KRISTUSOVE PRIČE

    Vsi moramo biti Kristusove priče. Kristus je vinska trta, mi pa smo mladike. Brez nas ne bi bilo sadov.
    To je tisto, kar si moramo zapomniti. Bog je vinogradnik nas vseh. Kristus ni delal razlik med duhovniki in
    brati, sestrami in laičnimi ženami, nobenih razlik med svojimi pričami. Vsi moramo biti priče njegovega
    usmiljenja, njegove ljubezni do naših družin, naših sosedov, mest, kjer prebivamo, in do sveta, v katerem
    živimo.

    Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

    Odgovori