Članki za dušo

15.033 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   8. junija, 2022 at 15:28

   DOPOLNIT POSTAVO – S ČIM IN KAKO JO JEZUS ŽELI DOPOLNITI? NJEGOVO TEMELJNO SPOROČILO JE: PRIBLIŽALO SE JE BOŽJE KRALJESTVO. JEZUS OZNANJA BOŽJE KRALJESTVO, V KATEREM IMAJO PROSTOR VSI BREZ RAZLIKE, TUDI OBROBNI, NEČISTI IN GREŠNI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,17-19)

   »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C17-19&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   S čim in kako jo želi dopolniti? Jezusovo temeljno sporočilo je: Približalo se je božje kraljestvo. Jezus oznanja božje kraljestvo, v katerem imajo prostor vsi brez razlike, tudi obrobni, nečisti in grešni.

   Jezus ne spreminja postave, ampak jo postavlja na drugo mesto. Postava pri njem ni več središče življenja in verovanja, ampak služabnica božje ljubezni. Jezus v sporočilu o Bogu ljubezni, dobrem Očetu, ki je oče vseh ljudi, ne more ljudi podrediti postavi in zakonodaji. Popolno življenje zanj ni več v popolnem izpolnjevanju postave, ampak v posnemanju Boga, ki je ljubezen sama. In v tem naleti na nasprotovanje, ker nehote ruši nekaj ustaljenega. Kaj pomeni posnemati Boga?

   Po postavi je nekdo čist, ker ne prešuštvuje. Zvest je svoji ženi, kakor veleva postava. Kaj pa srce? Tja postava ne seže. Ali je v srcu prešuštvoval, nesrečen s svojo ženo, išče v srcu tolažbo vsepovsod, tega postava ne meri. Jezus pa vidi srce, zato govori o njem. Postava takega človeka ne rešuje, ampak utesnjuje in mu daje lažno tolažbo. Jezus oznanja Boga ljubezni, ki prinaša ljubezen, sočutje, odpuščanje, spreobrnjenje. Za vse to v postavi ni prostora!

   Po postavi nekdo ni umoril brata, a ga v srcu vedno prezira in zaničuje. Po postavi je nedolžen, a Božja ljubezen se ga ne more dotakniti, ker je njegovo srce zaprto za Boga in bližnjega. Pomembno je le, da izpolni postavo. Tako je zaprt za vse dobro in lepo.

   Postava prepoveduje Jezusu, da bi v soboto ozdravljal. Po postavi je bila pomoč mogoča le, če je človek v smrtni nevarnosti. Tako postane postava tista, ki preprečuje ljubezen. Jezus se s tem ne more sprijazniti, saj razodeva Boga, ki je ljubezen.

   Postava zahteva umivanje rok in posod. Zahteva od ljudi obredno očiščevanje. Če nekdo ni bil obredno čist, ni mogel stopiti v tempelj in to je za Jezusa popolnoma nesprejemljivo. Postava tako celo ovira dostop do Božje ljubezni.

   Kako bi lahko danes razumeli Jezusovo sporočilo? Kaj Jezus prinaša s tem pogledom v današnji čas? Postavo danes predstavljajo neke navade in norme, ki naj bi veljale za kristjana: nedeljska sveta maša, molitev in zakramenti, verouk, sodelovanje pri tej ali oni skupini v okviru župnije ali nekega občestva. Postava so naša moralna načela. Kaj bi Jezus rekel danes nam? Vse to kar delate je le toliko vredno, kolikor v tem posnemate božjo ljubezen! Le v kolikor razodevamo Boga, ki je blizu najbolj zatiranim in ubogim; Boga, ki ljubi tudi največjega grešnika in ga ne prezira; ki ima sočutje do izgubljenih sinov, ki gre za eno izgubljeno ovco; raztrga svoje oblačila in zapravi dobro ime, da bi jo našel. Le v kolikor nam zunanje stvari pomagajo v ljubezni, le toliko so dobre.

   Tri grehe postave vidim danes na splošno pri kristjanih še posebej zakoreninjene: Kristus nas sploh ne zanima, vrtimo se okrog sebe in preziramo druge. Zdravilo vidim le v tem, da vzamemo Jezusovo besedo zares, nam postane edini zgled, da ga začnemo v ljubezni posnemati in se zaživimo v zavesti, da je drugi moj brat in sestra tj. meni enak. Bog je ljubezen, ni postava. Naj nam bo to v veselje nad Bogom in spodbuda za ljubezen do bratov in sester.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   8. junija, 2022 at 10:38

   MISEL SV. JANEZA PAVLA II.

   »BOG DAJE ČLOVEKU POMOČ, DA IZPOLNI, KAR MU NALAGA, ČETUDI SE MU ZDI,
   DA JE NEIZVEDLJIVO. V TEM JE SKRIVNOST VSAKEGA BOŽJEGA KLICA.«

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   8. junija, 2022 at 10:35

   MOLITEV JE ABSOLUTNO POTREBNA ZA DUHOVNO ŽIVLJENJE. JE KAKOR DIHANJE, KI OMOGOČA, DA SE ŽIVLJENJE DUHA RAZVIJA. V MOLITVI SE UDEJANJA VERA V BOŽJO NAVZOČNOST IN NJEGOVO LJUBEZEN

   Definicije, s katerimi označujemo molitev, jo orisujejo z različnih zornih kotov in poudarjajo različne vidike. Na primer, sv. Janez Damaščan pravi, da je molitev »povzdigovanje duha k Bogu ali prošnja k Bogu za ustrezne dobrine,« medtem ko jo sv. Janez Klimak obravnava bolj kot »domač pogovor in zedinjenje človeka z Bogom.«

   Molitev je absolutno potrebna za duhovno življenje. Je kakor dihanje, ki omogoča, da se življenje duha razvija. V molitvi se udejanja vera v božjo navzočnost in njegovo ljubezen. Spodbuja se upanje, ki nas vodi, da svoje življenje usmerjamo k Njemu in zaupamo v njegovo previdnost. Srce se veča, ko človek z lastno ljubeznijo odgovarja na božjo Ljubezen.

   Pri molitvi se duša, ki jo vodi Sveti Duh, v svoji največji globini (prim. Katekizem, 2562) zedini s Kristusom, ki je učitelj, zgled in pot vsake krščanske molitve (prim. Katekizem, 2599 sl.), ter se s Kristusom, po Kristusu in v Kristusu obrača k Bogu Očetu, pri čemer je deležna bogastva življenja svete Trojice (prim. Katekizem, 2559-2564). Od tod izhaja velik pomen, ki ga v molitvenem življenju zaseda liturgija in evharistija kot njeno središče.

   O molitvi več na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-39-molitev/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   8. junija, 2022 at 9:48

   ZAKLADI SVETEGA PISMA – RESNICA IN RESNICOLJUBNOST

   »VSE DELAJTE BREZ GODRNJANJA IN PRERAČUNLJIVOSTI, DA BOSTE NEOPOREČNI IN
   NEPOKVARJENI, BREZGRAJNI BOŽJI OTROCI SREDI SPRIJENEGA IN POKVARJENEGA RODU,
   MED KATERIM ŽARITE NA SVETU KAKOR ZVEZDE.« (Flp 2,14-15)

   Več drugih svetopisemskih izrekov o resnici in resnicoljubnosti na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1563&t=5#Resnica+in+resnicoljubnost

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
5. Miro says:

   8. junija, 2022 at 8:58

   MOLIMO ZA VEČ VESELJA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU

   Ljubi Jezus, prosim Te, da iz mojega srca za vedno odstraniš
   vso potrtost in slabo voljo. Naj bom vesel, zadovoljen in srečen,
   ko uživam vse Tvoje milosti. Kajti, o Bog, če mi naklanjaš svojo
   milost, ali naj ne bi bil radosten in zadovoljen? Ali naj ne bi
   izžareval Svetega Duha, ki vpliva na mojo dušo, da jo povzdiguje
   nad vse drobne vsakdanje nevšečnosti, ki nikoli ne bi smele zlomiti
   miru tistih, ki stremijo za tem, da bi služili Tebi? O, naj bodo moji
   mir, potrpežljivost, krotkost in drugi darovi Svetega Duha: naj vodijo
   in tolažijo moje srce ter dvigajo moje prizadevanje visoko nad ta svet,
   k Tebi, moj Gospod, ki si moj začetek in moje zadnje upanje. Amen.
   (vir: aleteia.si)

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   8. junija, 2022 at 8:52

   “VEČNI OČE JE PO DOCELA SVOBODNEM, SKRIVNOSTNEM NAČRTU SVOJE MODROSTI IN DOBROTE USTVARIL VESOLJNI SVET. SKLENIL JE DVIGNITI LJUDI K DELEŽNOSTI PRI BOŽJEM ŽIVLJENJU”. K TEMU ŽIVLJENJU KLIČE V SVOJEM SINU VSE LJUDI: “TISTE, KI VERUJEJO V KRISTUSA, JE SKLENIL SKLICATI V SVETO CERKEV” (KKC)

   Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

   Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
   vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
   Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
   prenovil boš obličje zemlje.

   Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
   razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
   bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
   vselej radi sprejemali njegove spodbude.
   Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

   Katekizem katoliške Cerkve:

   IZVOR, USTANOVITEV IN POSLANSTVO CERKVE

   758 Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.

   V Očetovem srcu porojena zamisel

   759 “Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju”. K temu življenju kliče v svojem Sinu vse ljudi: “Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil sklicati v sveto Cerkev”. Ta “božja družina” se po Očetovi previdnosti stopnjema vzpostavlja in realizira skozi obdobja človeške zgodovine: dejansko je Cerkev “bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju” (C 2).

   Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/ii-izvor-ustanovitev-in-poslanstvo-cerkve/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   7. junija, 2022 at 17:56

   »VI STE SOL ZEMLJE. ČE PA SE SOL POKVARI, S ČIM NAJ SE OSOLI?«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 5,13-16)

   »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+5%2C13-16&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Ob premišljevanju o soli se misel morda ustavi ob podobi, ki smo jo kot otroci videli v zgodbi Frana Levstika o Martinu Krpanu. Tone Kralj, ki je zgodbo ilustriral, je predstavil Krpana, ki svojo kobilico z vsem naloženim tovorom umakne s poti, po kateri se v zasneženi pokrajini pelje cesar Janez. Zgodba sama mi je ostala v spominu tudi zato, ker je Krpan tihotapil sol, kar je bil včasih donosen posel, kajti sol je bila dragocena stvar. Seveda je cesarju zamolčal svoje tihotapljenje in se spretno izmaknil.

   Ljudje so včasih sol cenili in jo uporabljali s kančkom svoje zdrave pameti. Gospodinja jo je hranila na najvišji polici v kuhinji ter jo uporabljala izbrano in preudarno. Razmetavati s soljo je bil skoraj že greh.

   Druga slika se mi ponuja iz Svetega pisma. Mojzes je bil gotovo sol. Sol za Izraelce v pomenu okusa in poslanstva, pa tudi za Egipčane v pomenu pekoče bolečine na njihovo rano, tudi sol, ki je niso mogli poteptati. Vendar je to sol, zato da je osolila narod, Bog kar 40 let postavil na najvišjo polico, šele potem je segel po njej.

   Enako je bilo z Jezusom. 30 let mirovanja, čakanja in nobenega zunanjega znamenja, nobenega velikega premika. Potem pa je dal okus tistim, ki so čakali mesijo. Sveto pismo jih imenuje »anawim«, kar pomeni ubogi, preprosti, sveti. Bil pa je sol na rano napuha farizejem in pismoukom. V Jezusovih besedah o soli gre za sol, ki se ne ponaša, sol, ki ne tišči v jed s prevelikimi odmerki, ki jedi ne pokvari, zna tudi čakati, ko je potrebno.

   Na te včasih prehude odmerke se spomnim vedno, ko ob kakšni večji slovesnosti v župnijah, morda tudi škofijah, »začnemo vezati širše molitvene jermene in podaljševati robove na obleki«. Na koncu je kakšna stvar že tako slana, da je celo neokusna. Rekli bi, toliko slana, da je že neslana.

   Na cvetno nedeljo se je menda osel, ki ga je jahal Jezus, počutil zelo pomembnega. Gledal je množico okrog sebe in živahno kimal. Mislil si je, poglej, kako mi mahajo, kako me častijo. Malo je še zarigal od veselja in si dejal: »Kaj bo šele v Jeruzalemu, če me že tu imajo tako radi in mi mahajo. Tam bom šele popularen in slaven!« Pa je Jezus razjahal osla in šel peš naprej, množica pa za Jezusom. Osel je ostal osel. Napačno si je predstavljal svojo vlogo. Nesrečen, ker je mislil, da mahajo njemu. Pa vendar v njem tolikokrat prepoznam samega sebe. Sol mora biti drugačna od tistega, kar soli. Če ni, je pohojena, neuporabna. Največja nevarnost, da postanemo pohojena sol, je strah pred ljudmi in notranja neurejenost.

   Morda za konec še zgled Aristotela v resnični anekdoti. K temu filozofu je nekoč pristopil prijatelj in ga dobrohotno opomnil, da nekateri prijatelji o njem ne govorijo najlepše, da ga celo obrekujejo, ko pa so ob njem, se mu dobrikajo. Aristotel je mirno odgovoril: »V moji odsotnosti jim dovolim tudi, da me pretepajo!« Če sam nimam veselja nad tem, kar delam, nimam pravice pričakovati, da se bodo navdušili drugi.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. junija, 2022 at 18:11

     Priporočimo se Presveti Devici Mariji za pomoč, da bomo uresničevalci božje besede.
     Po Mariji k Jezusu!

     ZDRAVA MARIJA

     Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in
     blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus.
     Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
8. Miro says:

   7. junija, 2022 at 17:19

   JEZUS NAS LJUBI

   JEZUS JE Z NAMI IN NAS LJUBI. MISLIM, DA JE TO NEKAJ, ZARADI ČESAR
   MORAMO ŽIVETI LEPO. KO BI SE LE MOGLI SPOMNITI, DA NAS BOG LJUBI IN
   DA IMAMO MOŽNOST LJUBITI DRUGE, KOT NAS ON LJUBI, NE V VELIKIH
   STVAREH, AMPAK V MAJHNIH STVAREH Z VELIKO LJUBEZNIJO …

   Misli sv. Matere Terezije, Poslanstvo ljubezni, zbrala Dorothy S. Hunt, izdala Družina 1988

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   7. junija, 2022 at 9:57

   V razmislek odlično razmišljanje o presežni ljubezni, sveti evharistiji in o duhovnem življenju v moči tega neizmerno dragocenega Božjega daru.

   SKRIVNOST PRESEŽNE LJUBEZNI

   Jezus je z znamenji in čudeži, ki jih je delal in z besedami, s katerimi je razlagal Božje kraljestvo, silno privlačil množice. Ljudje so množično drli za njim. Obkrožen z občudovalci je na cvetno nedeljo na osličku prijezdil v Jeruzalem.

   Podobno je bilo v prvem letu njegovega javnega delovanja. Potem, ko se je s čolnom prepeljal na drugo stran Genezareškega jezera, je šla množica po suhem za njim okoli jezera. Jezus se jim ni skril, pač pa jih je zbral na griču, v Kafarnaumu, v idilični vasici na obali Genezareškega jezera. Govoril jim je o kruhu življenja. Zdelo se je, da ljudje povsem razumejo, kar jim govori o mani v puščavi in da oznanilo brez večjih zadržkov tudi sprejemajo.

   V nekem trenutku je pogovor med Jezusom in množico zastal in se sprevrgel v negodovanje. Poslušalci so napeli ušesa in se spraševali, ali prav slišijo. Jezus je namreč izrekel zelo nenavadne besede, kakršnih še niso slišali: »Jaz sem kruh življenja, ki je prišel iz nebes.« Niso mu postavili nobenega dodatnega vprašanja, kako to misli. Ali misli dobesedno, ko trdi, da je prav on kruh življenja, ki je prišel iz nebes? Polni ogorčenja so ugovarjali: ‘Ti si vendar tesarjev sin. Tvojega očeta in mater vsi poznamo, torej si eden iz med nas, zakaj potem govoriš, da si kruh, ki je prišel iz nebes‘ (prim. Jn 6,42).

   Vse, kar je Jezus še povedal v pojasnilo, je bilo zaman. V hipu so pozabili na vsa ozdravljenja, ki so jim bili priča zadnjih nekaj dni, popolnoma so razvrednotili čudež pomnožitve kruha. Niti na misel jim ni prišlo, da bi naredili povezavo med pomnožitvijo kruha in kruhom življenja.

   To, kar se je zgodilo Jezusu, tudi nas postavlja na realna tla, naj se ne zanašamo ne na pretekle zasluge ne na prepričevalno moč argumentov. Veliko let lahko delamo plemenite stvari, a je dovolj le ena napaka, ki jo ljudje pograbijo in že lahko izničijo pomen in vrednost vseh naših preteklih naporov in velikodušnosti. Potem tudi argumenti ne zaležejo več, ker jim nihče več ne prisluhne. Več argumentov, ki jih kdo ima za svoj zagovor, bolj gredo ljudem na živce. Tudi naj se ne zanašamo na potrpežljivost in iskrenost ljudi, kajti bolj jim je do ugodja kot do resnice.

   Kljub tem dejstvom Jezus pri obrazložitvi svojega oznanila ni popustil. Teh, ki so bili takrat z njim v Kafarnaumu, sicer ni prepričal, a je pridobil nepregledne množice drugih, tudi nas, ki mnogo stoletij pozneje prebiramo njegove besede.

   V EVHARISTIJI SE ZAČENJA PRENOVA STVARSTVA

   Današnji evangelij nas navaja na razmislek o vzrokih, zakaj so ljudje pred Kafarnaumom tako lahkomiselno zavrnili Jezusovo besedo o kruhu življenja in zakaj se ljudje danes tako brezbrižno in površno vedemo do kruha življenja?

   Švicarski puščavnik Nicolas Buttet – rojen leta 1961, prej pravnik in poslanec v francoskem delu Švice, od leta 2003 duhovnik – odgovarja: razlogov za majhno gorečnost do Jezusa v evharistiji je več. Najprej globina skrivnosti, a ne v tem smislu, da bi bila ta skrivnost zapletena in težko razumljiva, pač pa je kruh življenja globoka skrivnost zato, ker pomeni preobrat celotnega vesolja, pravi puščavnik Buttet. In dodaja: v evharistiji se začenja prenova celotnega stvarstva. Kruh prihaja iz zemlje; ko je posvečen, je preobražen v ljubezen in neminljivo življenje.

   Ta preobrazba je nevidna našim očem. Toda nevidna je, denimo, tudi preobrazba premoga v toploto. Če smo blizu kurišča preobrazbe sicer ne vidimo, jo pa čutimo. Če pa smo od kurišča oddaljeni, preobrazbe ne vidimo in ne občutimo. Zato Buttet opozarja, da je naša pozornost preveč osredotočena na majhno hostijo, zaradi česar pomislimo, da to, kar duhovnik dvigne pred naše oči, res ne more biti kaj posebnega (prim. Nicolas Buttet, Evharistija, ljubezen svetnikov, Založba Emanuel d. o., Ljubljana 2010, str. 5–9.

   Toda to je pogled oči, pravi Buttet. Kaj v resnici naše oči vidijo o celotni resničnosti vesolja? To, kar lahko vidimo z očmi, tudi če gledamo skozi največji teleskop, ni skoraj nič, niti milijoninka tega, kar v resnici obstaja. Zato Buttet poudarja: tudi če naši čuti na hostiji ne odkrijejo ničesar, nam naša vera daje občutek za celoto in vedenje o celoti vsega. Z vero vidimo mnogo več kot z očmi, prepričani pa smo ravno obratno, pravi Buttet. Vera je odprtost za sprejemanje vse resničnosti stvarstva in Boga, v oči pa lahko pride le zelo majhen delček vsega, kar je.

   ZAKAJ SMO HLADNI?

   Ni čisto logično, da se ljudje zadovoljijo s tem, kar jim pove empirična znanost. Če namreč nimamo vere, izgubimo celoto. Kajti tisto, kar sodi k celoti, tisto, kar moramo upoštevati, niso samo stvari, ki jih preučujemo v laboratorijih, ampak sodijo k celoti tudi duhovne in etične resničnosti, ki so znanosti nedostopne, za naše življenje pa so bistvene.

   Ponižen poklek pred hostijo je varovalka, da s svojo človeško preobrazbo sveta – sveta ne uničimo, ampak dopustimo Bogu, da preobrazbo v svoji vsevednosti in ljubezni izpelje on sam. In »živi kruh iz nebes« je prostor te preobrazbe, ki se že dogaja.

   Drugi razlog, zakaj so mnogi pred Najsvetejšim zakramentom povsem hladni, je neznanje. Otroci gredo danes k prvemu sv. obhajilu v tretjem razredu. V treh letih priprave spoznajo skrivnost sv. maše samo površinsko. Premalo upoštevamo, da v otroštvu, ko dejansko še nimamo razvitega notranjega duhovnega življenja, v resničnost evharistije ne moremo polno vstopiti. Tako da je verouk za mnoge celo ovira, pravi Buttet, ker mislijo, da vero s tem, kar so slišali pri verouku, poznajo, a je v resnici ne. Otrok sicer ima občutek za skrivnost in mu ta vidik evharistije ni tuj, vendar otrok ne umeva, kako se skozi evharistijo preobraža celotno s
   tvarstvo.

   PRESEŽNA LJUBEZEN

   Tudi mnogi zakonci pogosto ne opazijo, da se odnos med njimi odvija povsem na površini. Ne opazijo zato, ker ne vedo, v čem je bistvo rasti zakonske ljubezni. Krščanska vera zakonskim parom pomaga najprej s tem, da jih uvaja v presežno ljubezen. O tej ljubezni pari dandanes ne vedo veliko. Veliko slišijo in berejo o partnerski komunikaciji, o čustvih in stiku s seboj ter o ozaveščanju tega, kar se jim dogaja. Presežna ljubezen vse to upošteva, a je hkrati onstran vsega tega. Izhaja namreč iz tistega vira presežne ljubezni, s katero je Kristus ljubil svojo nevesto, Cerkev, za katero je dal sam sebe.

   Prvi hip nas lahko takšen govor o ljubezni spravi v nejevoljo, ker mislimo, da je ne razumemo in je zato tudi nismo zmožni. V resnici nas presežna ljubezen še kako zanima, ker vsi pari hrepenijo po ljubezni, ki nikoli ne mine, po ljubezni, katerih plamenov ne morejo pogasiti niti visoke vode, kot pravi Visoka pesem.

   Odgovora na hrepenenje po presežni ljubezni pa ne najdemo v sebi, ker smo nestanovitni, ampak ga lahko najdemo, tako verujemo kristjani, samo v Kristusu. Zato bi moralo biti osnovno vprašanje vsakega zakonskega para, kaj naj stori, da bo Kristus navzoč v njunem čutenju, mišljenju in v vsem drugem, kar živita iz dneva v dan. Ali drugače: kje naj se torej hrani ljubezen med zakoncema? Tisti, ki lahko zares trajno omogoča rast zakonske ljubezni, da ohranja v sebi prvine neminljivosti, je isti kot pred Kafarnaumom, torej tisti, ki je takrat rekel in ki danes znova ponavlja: »Jaz sem kruh življenja.«

   Par, ki misli, da dovolj dobro funkcionira, in zato ne potrebuje posebne poglobitve, je že s tem prepričanjem na poti rutine in usihanja. Odnos med zakoncema je velika skrivnost, pa ne toliko zaradi zapletenosti značajev in kakšnih drugih povsem psiholoških razlogov, pač pa zato, ker se v zakonskem odnosu srečujeta dve duši, dve skrivnostni vesolji, ki se preustvarjata v eno telo, kot pravi Sveto pismo.

   To globinsko preustvarjanje dveh oseb, moža in žene, v edinost duše in telesa, ni identično s tem, kar o tem pove psihologija, sega namreč v območje, kamor sega samo Božji Duh, tisti Duh, ki navaden kruh posveti v Jezusovo telo in Kri, ki vidno materijo preoblikuje v večno Božjo ljubezen, ki človeško ljubezen in njegov eros preustvarja v agape, v karitas, v ljubezen s kakršno Kristus ljubil svojo Cerkev.

   Ob tem, ko mož in žena v Bogu postajata eno, ohranjata svojo individualnost, kot se božja in človeška narava v Kristusu ne zlijeta v novo enotno naravo, pač pa obe naravi ostajata razločeni in vendar eno.

   Neznanje o evharistiji, pravi Buttet, je eden od usodnih razlogov, zakaj živimo mimo neprecenljivega daru sv. evharistije.

   Kruh po posvetitvi prehaja v neskončne razsežnosti bivanja, h kateremu smo povabljeni. Ljudje pa radi vse skrčimo na to borno, kar nam je dano videti z očmi. Zato sv. Pavel na Areopagu v Atenah nagovarja poslušalce: »Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas« (Apd 17,26–27).

   Pri tej sv. maši se približajmo kruhu življenja z vero, s pogledom na Kristusa. Morda že danes, morda kdaj pozneje, nas bo presvetlila duhovna gotovost, da je evharistija kruh, ki prihaja z nebes. Zato kdor njega uživa, ne mrje. »Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj« (Jn 6,51).

   Milan Knep, duhovni nagovor (Domovina, 12. avgust 2018)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     7. junija, 2022 at 18:17

     MOLITEV ZA BOŽJO LJUBEZEN (sv. Favstina Kowalska)

     PREMILI JEZUS, VŽGI MOJO LJUBEZEN DO TEBE IN ME SPREMENI V SEBE;
     POBOŽANSTVI ME, DA BI TI BILA PRIJETNA MOJA DEJANJA. NAJ TO POVZROČI
     MOČ SVETEGA OBHAJILA, KI GA PREJEMAM VSAK DAN. (Dn 1289)

     http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

     Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

     Odgovori
   • Hvala says:

     7. junija, 2022 at 20:16

     Ja, vse je res; otroci pa tudi odrasli nimamo potrebnega znanja, spoznanja itd…

     BOG JE REKEL PO PREROKU OZEJU:

     Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja
     (Oz 4, 6)

     Koliko otrok , mladine in odraslih ljudi ve, KAJ JE PRAVA LJUBEZEN? DA SE ČLOVEKA NE LJUBI SAMO TAKRAT KO DAJE DENAR, TE PELJE NA VEČERJO, GOVORI BESEDE KOT IZ PRAVLJICE, itd…POTREBNO JE POVEDATI OTROKOM , DA SE PRAVA LJUBEZEN POKAŽE DRUGAČE- KO PRIDE STISKA, BOLEZEN IN RAZNO TRPLJENJE, DA ČLOVEKA NE ZAPUSTIŠ, AMPAK MU STOJIŠ OB STRANI V DOBREM IN HUDEM.

     Danes je tako kot je bilo pred 2000 leti ko je Jezus učil. Niso Ga poslušali, ker ni bil od tega sveta, zatiskali so si oči, glave so tiščali v zemljo kot noji in iskali dlake v jajcu. Iskali so način, kako bi se Jezusa znebili. Tako tudi danes nekateri ne marajo slišati o Božjih zapovedih in Cerkvenem nauku, zatiskajo si oči in iščejo kako bi zbežali od tistih, ki govorijo o Bogu!.

     Vidno je kako deluje hudobni duh, ker hoče družine “razbiti”-ločiti.

     Človek mora imeti močno vero in ne sme gledati na posvetne komentarje ljudi, da se obdrži. Otroci, ki nimajo še razvite “življenjske hrbtenice” pa rabijo močno oporo od starše in ostalih ljudi.

     Odgovori
     • Miro says:

       8. junija, 2022 at 8:47

       Zahvalimo se za čudovito molitev svete Favstine Kowalske, saj nas pri iskanju ustreznih rešitev po Božji volji usmerja k samemu IZVIRU, da bi lahko od besed prešli k dejanjem v moči svete Evharistije. Zato se v mesecu juniju, ki je posvečen JEZUSOVEM PRESVETEMU SRCU, še toliko bolj skrbno poglabljajmo v IZVIR vseh in vsega:

       BOŽJE USMILJENJE, KI IZVIRAŠ IZ PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA ZAUPAMO VATE!

       Odgovori
10. Miro says:

    7. junija, 2022 at 9:39

    V SVETEM PISMU SREČUJEMO CELO VRSTO MED SEBOJ POVEZANIH PODOB IN PRISPODOB, PREK KATERIH NAM RAZODETJE RAZKRIVA NEIZČRPNO SKRIVNOST CERKVE (KKC)

    Priporočimo se Svetemu Duhu s prošnjo, naj nas ob branju in premišljevanju Božje besede in Katekizma katoliške Cerkve uvaja v globoke skrivnosti vere, upanja in ljubezni do Boga in sočloveka.

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    Katekizem katoliške Cerkve:

    IMENA IN PODOBE ZA CERKEV

    751 Beseda “Cerkev” /“ekklesia”, iz gr. “ek-kalein” – “poklicati iz”/ pomeni “sklicanje”. Ta beseda označuje zbore ali skupščine ljudstva (prim. Raz 19,39), v splošnem zbore verske narave. Grška Stara zaveza pogosto uporablja ta izraz za zbor ali shod izvoljenega ljudstva pred Bogom, zlasti za zbor (shod) pod Sinajem, kjer je Izrael prejel postavo in ga je Bog naredil za svoje sveto ljudstvo (prim. 2 Mz 19). S tem, da je prva skupnost tistih, ki so verovali v Kristusa, sebe imenovala “Cerkev”, se je priznavala za dedinjo navedenega zbora. Vanjo Bog z vseh koncev sveta “sklicuje” svoje ljudstvo. Izraz “Kyriaké”, iz katerega izvirata angleška beseda “church” in nemška “Kirche”, pa označuje “tisto, ki pripada Gospodu” (Kyrios).

    752 V krščanski govorici pomeni beseda “Cerkev” bogoslužni (liturgični) zbor (prim. 1 Kor 11,18; 14,19.28.34.35), a tudi krajevno skupnost (prim. 1 Kor 1,2; 16,1) ali celotno vesoljno skupnost verujočih (prim. 1 Kor 15,9; Gal 1,13; Flp 3,6). Ti trije pomeni so dejansko neločljivi. “Cerkev” je ljudstvo, ki ga Bog zbira po vsem svetu. Obstaja v krajevnih skupnostih in se uresničuje kot bogoslužni, predvsem kot evharistični zbor. Živi iz božje besede in od Kristusovega telesa ter tako sama postaja Kristusovo telo.

    Več o tem na http://www.marija.si/gradivo/kkc/i-imena-in-podobe-za-cerkev/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori