Članki za dušo

15.033 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 20:05

   PAPEŽ FRANČIŠEK: OGENJ JEZUSOVE LJUBEZNI RAZŠIRJA SRCE IN DELA ŽIVLJENJE LEPO

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! V EVANGELIJU DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA JE JEZUSOV IZRAZ, KI NAS ZADENE IN NAM ZASTAVLJA VPRAŠANJA.« S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 20. NEDELJO MED LETOM. (prispevek p. Ivana Hercega)

   Medtem ko je s svojimi učenci na poti, jim reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). O kakšnem ognju govori? In kakšen pomen imajo te besede za nas danes, ta ogenj, ki ga Jezus prinaša.

   Kot vemo, je Jezus prišel na svet prinesti evangelij, to je blagovest ljubezni do Boga do vsakega od nas. Zato nam pravi, da je evangelij kot ogenj, ker gre za sporočilo, ki kadar vdre v zgodovino, začne žgati stara ravnovesja življenja, izziva izhod iz individualizma in izziva zapustitev sebičnosti ter izziva prehod iz suženjstva greha in smrti v novo življenje Vstalega Jezusa. Evangelij ne pusti stvari takšnih kot so. Ko je mimohod evangelija in da je ta poslušan in sprejet, stvari ne ostanejo takšne kot so bile. Evangelij izziva k spremembi in vabi k spreobrnjenju. Ne širi lažnega intimističnega miru, ampak prižge nemir, ki nas požene na pot, nas spodbuja, da se odpremo Bogu in bratom. Kot ogenj je, saj ko nas ogreva z Božjo ljubeznijo, hoče hkrati požgati naše sebičnosti, osvetliti temne strani življenja, ki jih imamo vsi, použiti lažne malike, ki nas zasužnjujejo.

   Po sledeh svetopisemskih prerokov, pomislimo na Elija in Jeremija, je Jezus vžgan od ognja Božje ljubezni in da bi ta vzplamenel na svetu, se osebno použije tako, da ljubi vse do konca, vse do smrti in to je smrti na križu (prim. Flp 2,8). On je poln Svetega Duha, ki se ga primerja z ognjem in tako z njegovo lučjo in njegovo močjo razkriva usmiljeno obličje Boga in daje polnost vsem, ki se jih ima za izgubljene, podre pregraje odrivanja na rob, ozdravlja rane na telesu in duši, prenavlja vernost, ki je bila skrčena na zunanje običaje. Ogenj je zato, da spreminja, očiščuje.

   Kaj torej pomeni nam, vsakemu od nas, zame, za vas, zate ta Jezusova beseda o ognju? Povabi nas, da ponovno oživimo ogenj vere, da ne bi postala nekaj drugotnega ali sredstvo za osebno blagostanje in omogoči, da začnemo reševati izzive življenja in si prizadevati v Cerkvi in družbi. Dejansko, je rekel teolog, nas vera v Boga pomirja, a ne kot bi želeli mi, torej, da bi si priskrbeli neko hromečo iluzijo ali blaženo zadovoljstvo, ampak da nam omogoči delovati«. Vera torej ni neka pestunja, ki nas pestuje, da bi zaspali. Resnična vera je ogenj, prižgan ogenj, da bi ostali budni in dejavni tudi ponoči!

   Sedaj se lahko vprašamo: sem strasten ljubitelj evangelija? Pogosto berem evangelij? Ga nosim s seboj? Vera, ki jo izpovedujem in jo obhajam, me postavlja v mirno blaženost, ali pa vžiga v meni ogenj pričevanja? To se lahko vprašamo tudi kot Cerkev. V naših skupnostih žarijo ogenj Duha, zagretost za molitev in dejavno ljubezen, veselje vere, ali pa smo potegnjeni v utrujenost in navado z medlim obrazom in s vsakodnevnimi govoricami? Bratje in sestre, preverimo se glede tega, da bomo lahko rekli skupaj z Jezusom: gorimo z ognjem Božje ljubezni in ga hočemo vreči v svet, ga prinesti vsem, da bo lahko vsak odkril Očetovo nežnost in okušal Jezusovo veselje, ki razširja srce. Jezus razširja srce in dela življenje lepo.

   Za to prosimo Sveto Devico. Ona, ki je sprejela ogenj Svetega Duha, naj posreduje za nas.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-08/papez-francisek-ogenj-jezusove-ljubezni-razsirja-srce-in-dela.html

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 19:52

   ZARADI JEZUSA SE DELIJO DUHOVI – EVANGELJSKI ODLOMEK DANAŠNJE NEDELJE SPADA MED JEZUSOVE NAUKE NAMENJENE NJEGOVIM UČENCEM, MEDTEM KO SE JE VZPENJAL PROTI JERUZALEMU, KJER GA JE ČAKALA SMRT NA KRIŽU. DA BI NAKAZAL NAMEN SVOJEGA POSLANSTVA JE UPORABIL TRI PODOBE: OGENJ, KRST IN RAZDELJENOST

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,49-53)

   »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel! Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni. Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+12%2C49-53&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE (Ervin Mozetič)

   Evangeljski odlomek današnje nedelje spada med Jezusove nauke namenjene njegovim učencem, medtem ko se je vzpenjal proti Jeruzalemu, kjer ga je čakala smrt na križu. Da bi nakazal namen svojega poslanstva je uporabil tri podobe: ogenj, krst in razdeljenost. Danes želim spregovoriti o prvi podobi, to je o ognju. Jezus jo izrazi s temi besedami: ‘Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!’

   Ogenj o katerem govori Jezus, je ogenj Svetega Duha, ta v nas živa in delujoča navzočnost od dneva našega krsta. Ta ogenj je ustvarjalna moč, ki očiščuje in prenavlja, ki sežge vsako človeško bedo, vsako sebičnost, vsak greh, nas od znotraj spremeni, obnovi in naredi sposobne ljubiti. Jezus želi, da Sveti Duh vzplamti, kakor ogenj v našem srcu, saj samo, če se – bodite pozorni na to – požar božje ljubezni začne v srcu, se lahko razširi in stori, da Božje kraljestvo napreduje. Ne začne se pri glavi, ampak v srcu. Če se bomo popolnoma odprli delovanju Svetega Duha, nam bo On podaril drznost in gorečnost, da zaplujemo po odprtem morju in oznanimo Jezusa ter njegovo tolažeče sporočilo usmiljenja in zveličanja vsem, brez strahu. Ogenj se začne v srcu.

   Da bi izpolnila njegovo poslanstvo v svetu, Cerkev, torej vsi mi, potrebujemo pomoč Svetega Duha, da bi nas pri tem ne zaviral strah ter preračunljivost in se ne bi navadili hoditi znotraj varnih meja. Apostolski pogum, ki ga v nas kot ogenj prižge Sveti Duh, nam pomaga iti preko zidov in ovir, nas naredi ustvarjalne ter nas priganja, da stopimo na pot še neodkritih ali nelahkih poti ter vsem, ki jih srečamo, nudimo upanje. S tem ognjem Svetega Duha smo poklicani, da vedno bolj postajamo skupnosti ljudi, polnih razumevanja, razširjenega srca ter veselega obraza. Bolj kot kdaj koli je potreba po duhovnikih, posvečenih osebah ter vernih laikih, s pozornim pogledom na apostolat, ki so pretreseni ter se ustavijo ob trpljenju ter ob materialni in duhovni bedi. Tako bodo zaznamovali pot evangelizacije ter poslanstva z ozdravljajočim ritmom bližine. Ravno ogenj Svetega Duha je, ki nas vodi k temu, da postajamo bližnji drugim, osebam, ki trpijo, ki so pomoči potrebne, toliki človeški bedi, tolikim težavam, tistim, ki trpijo. To je ogenj, ki izhaja iz srca.

   V tem trenutku z občudovanjem mislim predvsem na številne duhovnike ter redovnike, ki se po vsem svetu z veliko ljubeznijo ter zvestobo posvečajo oznanjevanju evangelija, pogostokrat tudi za ceno svojega življenja. Njihovo zgledno pričevanje nas spominja na to, da Cerkev ne potrebuje uradnikov ter marljivih funkcionarjev, temveč navdušene misijonarje, ki jih použiva gorečnost, da ponesejo vsem Jezusovo tolažečo besedo ter njegovo milost. To je ogenj Svetega Duha, ki če ga Cerkev ne sprejme ali ne pusti vstopiti vase, postane hladna ali samo mlačna Cerkev, nesposobna dati življenje, ker je sestavljena iz hladnih in mlačnih kristjanov. Dobro nam bo delo danes vzeti si čas petih minut in vsakdo od nas naj se vpraša, kakšno je moje srce. Je hladno, je mlačno, je sposobno sprejeti ta ogenj?

   Potrebno se je torej odločiti, zato podoba ognja. Jezus je odgovor na naša hrepenenja. Zakaj? Zato, ker nas preprosto vabi više. Više kot nas more povabiti karkoli na tem svetu. Više, ker nas neprestano vznemirja in noče, da bi zakopali hrepenenja, ki jih je v nas položil On sam. On je odgovor na naša hrepenenja po neskončni lepoti, ljubezni in dobroti. On noče, da bi dopustili, da nam ta svet ukrade najboljše, kar imamo, noče, da nam ukradejo energijo, veselje in sanje z lažnimi iluzijami. On je tisti, ki zna dati življenju pravo navdušenje; zaradi katerega se ne zadovoljimo z malim in zaradi katerega damo od sebe največ, kar lahko; On nas spodbuja, da povzdignemo pogled in sanjamo visoko.

   Biti majhen, blizu in konkreten so tri drže, s katerimi Bog prihaja med nas. Njegov pristop ni pristop velikih in slavnih tega sveta. Ne dela hrupa in ne prihaja v blišču. Zato da se dopolni polnost časov, naredi nekaj najbolj običajnega na svetu. Rodi se kot otrok. Bog postane človek po najbolj preprosti in naravni poti: Mariji dovoli, da je stkala meso, kakor pravi starodavna pesem. Ima raje male, katerim je razodeto Božje kraljestvo. Njih ima raje, ker kljubujejo ‘življenjskemu napuhu’, ki prihaja od sveta.

   Nadalje je Bog blizu. Rad se spušča v naše vsakodnevne dogodke, da bi hodil z nami. Blizu je grešnikom in vsem, ki jih družba odriva na rob, blizu je bolnim in trpečim, blizu je majhnim v njihovem trpljenju in veselju. Zavzame se za vsakega izmed nas, da bi nas povedel v polnost življenja.

   In končno, Bog je konkreten. Večini se razodeva tako, da preživi čas z osebami v konkretnih situacijah. Konkretno odgovarja na lakoto množice – uči jo in pomnoži kruh, konkreten odgovor ima za gobavca, ki ga ozdravi, prav tako je konkreten z učenci na čolnu v viharju in pri ribolovu. Z nami hodi skozi zgodovino posameznika in naroda, na poti je z nami po Mariji in po zakramentih.

   Četrta drža Boga je, da sprejema nase trpljenje. Bog je trpeči služabnik. S trpljenjem je povezano tako njegovo rojstvo, ko ni bilo zanj prostora v prenočišču, kot na križu, ko trpi za grehe vsega človeštva. Trpljenju daje odrešilno razsežnost, to je pot križa, ki premaga zlo, greh in smrt. Ko objame les križa, Jezus objame bolečino in smrt moških in žensk vseh časov.

   Prosimo Devico Marijo, da moli z nami in za nas nebeškega Očeta, da razlije na vse nas vernike ogenj Svetega Duha, božanski ogenj, ki ogreje srce in nam pomaga biti solidarni z veseljem ter trpljenjem naših bratov in sester.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   14. avgusta, 2022 at 15:09

   ZAHVALJUJ SE ZA PREIZKUŠNJO!

   PREIZKUŠNJA PRINESE BLAGOSLOV

   https://www.iskreni.net/zahvaljuj-se-za-preizkusnjo/

   Odgovori
4. Hvala says:

   14. avgusta, 2022 at 15:05

   ZAHVALA?

   Jezus nas svari pred pismouki, ki jih opiše takole: želijo si hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve. Kako bi opisali to držo? V čem je bistvo njihovega življenja? Naj naštejem:

   – izpadli bi radi lepi,

   – bili bi pomembni,

   – vse je pod njihovim nadzorom,

   – vplivni so in močni,

   – vse jim mora služiti,

   – tudi molitve so predvsem zaradi videza.

   Kakšna bi bila njihova zahvala?

   Hvala ti Gospod za vse uspehe tega leta, za uspele načrte, rezultate našega dela, naš vpliv in našo moč in da smo ti še vedno tako zvesti, kot nekoč. Amen.

   Na drugi strani je uboga vdova:

   – ki nima ničesar, s čemer bi se lahko ponašala,

   – je ponižana že s tem, ker je uboga in sama,

   – ki skrušena prinaša svoj ubogi dar in samo sebe pred Gospoda.

   Kakšna bi bila njena zahvala?

   Najbrž bi bila nekaj takega: Gospod, hvala ti, ker si me ustvaril in me hraniš, ker me ohranjaš pri življenju in mi odpuščaš vse moje grehe. Bodi potrpežljiv z menoj. Amen.

   Nič ni njenega, ničesar ne more ne vzeti, ne dati. Vsa je božja in v tem je njena lepota. Pa naj bo to poskus naše hvaležnosti, ki jo izrecimo Bogu še s Frančiškovo hvalnico stvarstva:

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n32-zahvalna-nedelja

   Odgovori
5. Hvala says:

   14. avgusta, 2022 at 15:02

   VERA SE VEDNO KAŽE V HVALEŽNOSTI

   ČE NI HVALEŽNOSTI, NE MOREMO GOVORITI O VERI

   ZAKAJ?

   KO BOG SPREGOVORI , BOMO SPOZNALI NJEGOVO VOLJO

   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Nemogoče je govoriti o Bogu kot dobrem in skrbnem gospodarju, še več, kot o usmiljenem očetu – če Bog ni dober, ni Bog! – , če v nas ni hvaležnosti za vse, kar od njega prejemamo. Če ni hvaležnosti, pomeni, da Boga ne doživljamo kot dobrega in skrbnega gospodarja. Prav tako bi bilo težko služiti Bogu, če v nas ni zavesti, kaj vse smo od Boga kot gospodarja že prejeli. Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost. Brez spominjanja postaja življenje zdolgočaseno, prazno in služenje nemogoče.

   In prav to se dejansko pogosto dogaja. Ko gledam npr. mlade zakonce, ali pa mlade duhovnike, redovnike – kar jih je še, – se zdi, da je vse preveč naporno, krivično itd. Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina. Ni spomina na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli. Seveda v nekem obdobju bode ven ta ali oni problem, pa vendar smo živi zato, ker je v nas in okoli nas več življenja kot smrti, ker je več dobrega kot slabega.

   Jezus nas z odnosom do sebe uči čisto preprosto zdravih odnosov. Če ni spominjanja, ni hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, postane služenje tlačanstvo, življenje krivica.

   Da bi v nas spomin ostal živ potrebujemo molitev. Naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej, kot smo že razmišljali – ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči. Naj bodo to tudi naše besede, besede naše vere. Amen.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/it/node/7120
   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Ja, res je, ko BOG SPREGOVORI, BOMO SPOZNALI NJEGOVO VOLJO.

   Čutiti je, kar naprej neke bojazni in strahove, pogosto zastavljanje- Kaj je Božja volja itd…Vendar ZAKAJ BI SE BALI,? ČE SI PRIŠEL PRED BOGA TAKŠEN KOT SI, OBŽALUJEŠ VSE SVOJE GREJE IN DELAŠ POKORO, ŽELIŠ ŽIVETI PO NJEGOVIH ZAPOVEDIH, ČESA BI SE BAL? ALI NI BOG SPOSOBEN POKAZATI TI SVOJO BOŽJO VOLJO?. ZA VSAKEGA ČLOVEKA IMA POSEBEN NAČRT. KDO JE BOLJ SPOSOBEN?

   Odgovori
6. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 10:06

   UPANJE SREDI VOJNE: VES ČAS OPAŽAMO VELIKA ZNAMENJA BOŽJE NAVZOČNOSTI (Aleteia)

   »PRIPRAVLJENI SMO NA NENADNO IN NEPRIČAKOVANO SMRT. TO POMENI, DA POGOSTO HODIMO K ZAKRAMENTOM, PREDVSEM K SPOVEDI«

   Ob zaostrovanju vojne v Ukrajini se je papeška človekoljubna organizacija Pomoč Cerkvi v stiski (ACN) pogovarjala s škofom Pavlom Hončarukom iz škofije Harkov – Zaporožje, ki je z več kot 196.000 kvadratnimi kilometri površine ena največjih škofij v Evropi, primerljiva s celotnim ozemljem Sirije ali Belorusije, in pokriva skoraj celotno ukrajinsko ozemlje vzhodno od reke Dneper.

   https://si.aleteia.org/2022/08/14/upanje-sredi-vojne-ves-cas-opazamo-velika-znamenja-bozje-navzocnosti/

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 9:30

   KOLBE JE SVETNIK LJUBEZNI V DVEH POMENIH:

   Prvič – s svojo čisto ljubeznijo do Brezmadežne je odgovoril na pereče vprašanje: Kako povedati današnjemu človeku čutov in telesa, da je človek duh, ki ima telo, in ne zgolj telo, ki ma tudi duha! Drugič – on, ki je rešil 20. stoletje pred sramoto, je zapisal: »Ljubezen se hrani z žrtvijo in žrtev jo ohranja.« V smislu judovske modrosti »Kdor reši enega, reši vse« pomeni njegovo dejanje tudi apel vsakemu človeku, da pogumno in brez strahu »stopi iz vrste«, ko je treba z ljubeznijo rešiti resnico, dobroto, človečnost, poštenost… Dokazuje, da se ljubezni ne da omejiti za bodečo žico niti je zapreti v temne kletne prostore jetniških celic … Prava ljubezen je trdoživa kot črv. Bolj kot jo sekaš in klestiš, bolj se množi in lepšo podobo dobiva. Njeno neuničljivo jedro je žrtev. Iz vsakega delčka se nadaljuje popolno življenje.

   Odlomek s spletne strani http://pelikan.8m.net/

   Odgovori
8. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 9:04

   NAJ SE ZGODI, KAR HOČE BOG

   »VELIKO MORAMO MOLITI, DA BI LAHKO BOLJE RAZUMELI POMEN BESED,
   KI JIH JE BREZMADEŽNA IZGOVORILA V URI OZNANJENJA: »GLEJ, DEKLA SEM
   GOSPODOVA, ZGODI SE MI PO TVOJI BESEDI!« NAJ SE ZGODI, KAR HOČE BOG.
   V TEH BESEDAH JE ZAJETA VSA BLAŽENOST, TODA TUDI NAŠA NALOGA TUKAJ
   NA ZEMLJI.«

   Misel sv. Maksimiljana Kolbeja (vir: Ognjišče)

   Sv. Maksimiljan Kolbe, prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   14. avgusta, 2022 at 8:54

   DANES GODUJE SV. MAKSIMILIJAN KOLBE, VELIK MARIJIN ČASTILEC – PO JEZUSOVEM ZGLEDU JE DAROVAL SVOJE ŽIVLJENJE ZA BLIŽNJEGA

   »PATER MAKSIMILIJAN KOLBE JE UMRL V ČASU SOVRAŠTVA IN NASILNE BREZOBZIRNOSTI. ČLOVEK JE BIL PONIŽAN V ROBOTA, BIL JE MANJ VREDEN OD SUŽNJA.«

   Te besede je leta 1971 izrekel Karel Wojtyla kot poljski kardinal, ko so njegovega rojaka Kolbeja razglasili za blaženega, ker je v koncentracijskem taborišču Auschwitz žrtvoval svoje življenje za družinskega očeta. Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, je isti Karel Wojtyla, tedaj že papež Janez Pavel II., pogumnega poljskega duhovnika v Rimu razglasil za svetnika.

   Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sv-maksimilijan-kolbe

   Sv. Maksimiljan Kolbe, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     14. avgusta, 2022 at 8:57

     O ŽIVLJENJU SV. MAKSIMILJANA KOLBEJA več tudi na:

     https://svetniki.org/sveti-maksimilijan-kolbe-duhovnik/

     Odgovori
10. Miro says:

    13. avgusta, 2022 at 18:25

    POSTANITE SVETI, DA BO KRISTUS LAHKO ŽIVEL V VAS

    »POSTATI MORAMO SVETI, A NE ZATO, DA BI SE MI ČUTILI SVETE, PAČ PA ZATO, DA OMOGOČIMO KRISTUSU POPOLNO ŽIVLJENJE V NAS IN TO ZAVOLJO UBOGIH, KI JIM SLUŽIMO IN JIM MORAMO BITI VSA LJUBEZEN, VSE ZAUPANJE IN VSA ČISTOST. KO SE NAUČIMO POISKATI BOGA IN BOŽJO VOLJO, BO NAŠ STIK Z UBOGIMI POSTAL SREDSTVO ZA DOSEGO VELIKE SVETOSTI ZA NAS IN ZA DRUGE.«

    Misel sv. Matere Terezije (mirenski-grad.si)

    Božje usmiljenje, ki k popolnosti vodiš svete, zaupamo vate!

    Odgovori