Članki za dušo

15.132 Responses to Članki za dušo

1. janez bobič says:

   20. septembra, 2022 at 10:50

   Pater dr. Vili Lovše: GOSPOD NAUČI NAS MOLITI
   Molitev je pogovor z Bogom, je milost, a tudi umetnost, ki zahteva vajo, učenje in stanovitnost ter redoljubnost. Po mnenju nekaterih piscev mnogi ljudje ostanejo v duhovni povprečnosti, ne zato, ker bi zatajila božja milost, pač pa zato, ker manjka red, disciplina in potrpežljivost. Prav slednjega se lahko naučimo ob pomoči treh dejavnikov: potrpežljivosti(sprejemanju, česar ne moremo spremeniti), vztrajnosti (kljub beganju misli nadaljujemo z molitvijo) ter upanjem (jutri bo bolje). Ob tem so nam lahko v pomoč različni zunanji dejavniki (izbira okolja), drža telesa, metode molitve, red in disciplina.

   ZUNANJI DEJAVNIKI
   Izbira okolja: Bližina narave večini ljudi pomaga moliti, vsakemu človeku pa je seveda ljubše kaj drugega: morsko obrežje s šumenjem valov, mirno tekoča reka, mir na vrhu gore… Tudi v Svetem pismu je večkrat omenjeno, da se je Jezus umaknil na goro, da bi tam molil. Torej izbira kraja vpliva na kakovost naše molitve. Večino časa pa žal ni mogoče preživljati v naravi. Tedaj si lahko pomagamo z mislimi na kraj, ki nam je najljubši. Ignacij Lojolski priporoča, da rekonstruiramo kraj, kjer se je odigral prizor, ki ga želimo kontemplirati. Če nam dejansko uspe z mislimi preiti v domišlijski kraj, lahko naše srce postane središče miru, kamor se vedno lahko umaknemo, kadar potrebujemo mir ali se pripravljamo na molitev. Le malo je stvari, ki bi tako pomagale k molitvi kot tišina.

   Zunanja tišina: Zunanji hrup nam odvrača pozornost od molitve, zato ga v največji možni meri izključimo. Če ne prenesemo zunanje tišine, ne zmoremo prenesti notranje tišine. To, kako prenašamo tišino, je dokaj dober pokazatelj naše duhovne in celo intelektualne in čustvene globine. Šele ob zunanji tišini se zavemo notranjega hrupa, ki ga moramo prav tako umiriti. Zlasti je to pomembno pri ljudeh, ki šele vstopajo v svet molitve.

   Notranja tišina: Notranjo tišino večina ljudi težko doseže. Če za trenutek zapremo oči, se nam prikaže nešteto begajočih misli, ki ponazarjajo naš notranji hrup. Utišanje tega hrupa pa je predmet učenja in vztrajnosti, saj vsaj na začetku tišine ne dosežemo zlahka. Izak iz Niniv tako pravi: » Mnogi nenehno iščejo, vendar le tisti najdejo, ki ves čas ostanejo v tišini…Bolj kot vse stvari ljubite tišino: prinaša vam sadove, ki jih jezik ne more opisati…« Prav zato, ker je tišino težko doseči, večina piscev predlaga vaje za umirjanje.

   Umiritev telesa: Pred začetkom molitve zavzamemo pravilno telesno držo, da bosta glava in hrbtenica vzravnani. Anthony de Mello priporoča zelo preprosto vajo, ki tudi sicer pri večini ljudi prinese občutek sprostitve: »Poskusite se zavedati posameznih delov telesa: dotika obleke na ramenih, dotikanja hrbta na naslonjalo stola, na katerem sedimo, občutka dotika dlani, stegen in zadnje plati, ki s svojo težo pritiskajo na stol, občutka stopal, ki se dotikajo čevljev, položaja sedenja. Ponovno: ramena….hrbet…dlani,…stegna, ….stopala,…sedeči položaj….«

   Umska umiritev: Ignacio Lorranaga predlaga za umsko umiritev mirno in zbrano ponavljanje besede mir, ob čemer nam pomirjujoč občutek spokojnosti preplavi najprej možgane ter nato vse telo. Isto vajo nato ponovimo s ponavljanjem besede nič, da zaznamo občutek praznine – niča. Nato poizkusimo izklopiti misli in se osredotočimo npr. na bitje srca, ne da bi ob tem mislili na karkoli. Ta vaja nam pomaga pri koncentraciji

   Dihanje: Dihanje, ki najbolj umirja, je trebušno dihanje. Kadar se napolnijo pljuča, se napne tudi trebuh in ko se izpraznijo pljuča, istočasno splahni tudi trebuh. Vdihujemo počasi skozi nos, izdihujemo skozi priprta usta in nos. Skratka: dihamo mirno, počasi in globoko.

   NAČINI PREPROSTE MOLITVE
   Poleg zunanjih dejavnikov je pomembna tudi izbira molitve. Za začetnike ali v dneh, ko se nam nekako ne uspe zbrati, pisci priporočajo predvsem sledeče načine molitve:

   Ponavljanje molitve: Jezus nas uči, naj v molitvi ne začenjamo pri sebi, ampak pri Očetu; ne z našimi potrebami in interesi, ampak z njegovim kraljestvom: »Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo« (Mt 6,33) Tu je eden od razlogov, zakaj naša molitev odpove: preveč je osredotočena nase, na človeka. Najprej se moramo osredotočiti na Boga, šele nato prosimo zase: za vsakdanji kruh, duhovno moč in odpuščanje greha. Včasih se nam ne uspe osredotočiti na molitev. Tedaj nam pomaga molitev desetk rožnega venca. Pater Calveras pravi takole: »Zmoli desetko k Mariji, naj ti izprosi milost molitve, milost, da premagaš raztresenost. In če si še vedno raztresen, zmoli še eno desetko in tako naprej…«

   Molitveno branje: Vzamemo zapisano molitev, npr. psalm ali katerokoli drugo molitev ter jo začnemo zelo počasi brati. Med branjem skušamo vsebino narediti »živo«. Prebrano skušamo sprejeti vase, dokler prebrane misli ne postanejo naše. Če naletimo na misel, ki nam veliko pove, se pri njej ustavimo ter jo ponavljamo, dokler njena vsebina ne preplavi naše duše. Če se to ne zgodi, nadaljujemo z zelo počasnim branjem, da v globini srca sprejmemo pomen prebranega. Ta preprosti način molitve nam posebej pomaga pri prvih korakih molitve ter v dneh, ko imamo večje težave z zbranostjo. Pogovor z Bogom: Vsak medsebojen odnos je takšen, kakršna je komunikacija v njem. Tudi molitev je pogovor ali komunikacija z Bogom. V molitvi se postopno bolj in bolj odpiramo Bogu. Z Bogom ne govorimo zato, da bi ga s čim seznanili, temveč zato, da bi pred njim postali pristni. Govoriti z Bogom pomeni, da mu opisujemo, kakšni smo v resnici.
   Bog pa nam govori s petimi različnimi »sprejemnimi antenami«. Z umom (Boga prosimo, naj usmerja naše misli), z voljo (prav v volji včasih doživljamo moč, ki ni naša), domišlijo (že prej omenjena sposobnost oživitve prizorov, okolja), s čustvi (božje delovanje v nas prinaša mir) in spomini (Bog nas lahko spomni na svojo dobroto iz preteklosti).

   Pripravil: pater dr. Viljem LOVŠE, Radlje ob Dravi.

   Uporabljena literatura:
   • De Mello, Anthony: Božji dotik, Sadhana
   • Powell, John: Z očmi vere
   • Larranaga, Ignacio: Srečanje (Molitveni priročnik)

   BOG NAS NEŽNO NAGOVORI, KO PONIŽNO IN Z GOREČO VERO MOLIMO
   Bog nam govori in nam sporoča vedno z nežnim tihim glasom. Njegova govorica je tako neznatna in delikatna, da jo lahko že majhna sapica izniči. Prisluhnimo Bogu v miru in tišini, kaj nam sporoča. Bog vedno odgovarja na ponižno molitev, polno vere in zaupanja, ko imamo dober namen pomagati ali narediti nekaj dobrega. Pogosto Bog ne odgovarja takoj – tako je potrebno čakati. V čakanju pa se razodeva čar poslušanja, ponižnosti, vera, zaupanje. V pričakovanju na Božji odgovor pogosto v nas zraste zavest lastne odgovornosti. Tako pričakovanje požene v nas neke mehanizme, da mi iz naše strani naredimo vse, da bi tudi Bog lahko iz njegove storil vse. Tu sorazlogi da nekatere rešitve pridejo šele kasneje.Vendar Bog zelo pogosto odgovarja. Problem seveda ne leži v njegovem odgovoru, pač pa v našem vprašanju. Smo iskreni ali nismo? Če nismo iskreni –tudi Boga ne moremo čutiti. V tej točki je nekaj podrobnejših poudarkov:
   a) Bog nikoli ne govori proti »zdravi pameti«
   b) je vedno na strani dobrega, pravega in resnice, posebno ko želimo dobro drugemu
   c )ni nikoli neiskren do naših potreb, počutij, težav…
   d) nikoli ne podpira naše hudobije, egoizma in igračkanja z njim, ne podpira naših utvar in iluzij, ošabnosti in ambicioznosti (povzpetnost na račun drugega)
   f) pogosto govori proti naši volji, kar nam ni prav ali pač?!
   g)govori mi iskreno celo to, kar mi ni všeč (kar mi ni po godu)
   h) pogosto govori takrat, ko bi jaz raje, da bi on molčali)
   g) govori tudi preko molka, tišine, drugih ljudi, Svetega pisma…

   Navaditi se moramo poslušati Boga, priučiti se moramo sposobnosti slišati in poslušati Boga, druge, ne le sebe. Imamo dvoje ušes in ena usta zato, da manj govorimo in več poslušamo! Kdor si te sposobnosti noče, ne more ali ne zna pridobiti, tvega, da Boga ne bo slišal celo takrat ko bo ta »glasno grmel«. Bog normalno ne uporablja druge poti za komunikacijo in spoznanje, kot je naš intelekt (razum, navdihnjen od Boga), naš občutek za ljubezen, za pravično, za dobro in našo vest, ko molimo in živimo po Evangeliju, kot nas uči Jezus in ko pomagamo in služimo drugim. Najpoglavitnejši problem je naša iskrenost v tem, kako si razlagamo in kako spolnjujemo Božjo voljo. Veliko več naše pozornosti bi morali posvetiti stvarem, ki od nas terjajo velike odgovornosti ali velike odločitve, našo vero in molitve, da delamo vse prav in v dobro nas in tudi drugih ljudi. Kaj in kako takrat moliti? Pomembno je, da sledimo svoji vesti, da tej zaupamo in da imamo pravi odnos do vere, da smo Ljubečiu, Usmiljeni, Dobri in da pomagamo ter služimo drugim. Božji odgovor v sebi vedno nosi dovolj rahločutnosti in modrosti: v Božjem odgovoru je vedno dovolj svetlobe (luči) za tistega, ki je »blage« volje –zakaj Bog vedno upošteva našo osebnost in svobodno voljo. Bog nikoli nikogar ne sili, ker ima svbobodno voljo. To je podoba Boga, vzgojitelja in Usmiljenega Dobrotnika, ki nas vedno Ljubi in nam hole le vse dobro. Molimo iskreno in goreče, da nas bo Bog slišal in uslišal. In naj nam moligtve pomagajo, da bomo vso Ljubezen in Dobroto prelili v Življenje! Ko bomo pomagali in služili drugim in odložili človeški egocentrizem, ki je v tem, da mislimo le nase in na svoje želje in potrebe, bomo odprili srce Gospodu in Gospod nas bo sklišal in uslišal; zato, ker hočemo z molitvijo in dejanji Dobrote in Usmiljenja ter služenja bližnjim tako kot Jezus prinašati Luč, Dobroto in Usmiljenje sebi in drugim na svet in tako pokazati, da Ljubimo Boga in Ljudi!

   Medmrežje Nauči nas Moliti, dopolnjeno in razširjeno; že objavljeno.

   »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn, 10,10)

   http://dd.sgv.si/files/2017/11/Nauci-nas-moliti.pdf

   Odgovori
2. janez bobič says:

   20. septembra, 2022 at 10:39

   Pater dr. Vili Lovše: Luka pravi: Božjega ognja ni mogoče pogasiti
   49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija pravi: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa. V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni?

   Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«. V apokrifnem (ni objavljen v Svetem pismu, ker po mnenju Cerkvenih Očetov ni primeren tako kot drugi štirje Evangeliji !) Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

   Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

   Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja. Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

   Avtor pater dr. Vili Lovše, Radlje ob Dravi na Koroškem

   Addendum:
   »Bog je imenovan Ogenj zato, ker odstrani vso človeško rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

   Dva učenca na poti v Emaus, sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga. Ljubimo Boga in Ljudi in bodimo podobni Jezusu!

   Pomagaj mi prosim Gospod in mi odpusti moje grehe.
   Prosim Pridi k meni in me Prenovi.
   Prosim daj mi Čistega Duha, da bi Te Videl.
   Ponižnega Duha da bi Te Slišal.
   Ljubečega Duha da bi Ti Služil.
   Verujočega Duha da bi ti Živel v Meni.
   Prosim Gospod, Daj mi Svojih Darov,
   da bom Pravilno Spolnjeval Božjo Voljo
   in da bom pravilno razumel kaj hočeš od mene. Amen

   Odgovori
3. Hvala says:

   20. septembra, 2022 at 10:08

   SVETI DUH

   Sveti Duh pa ni duh ugajanja, ampak duh resnice. On nas spominja in uči, kaj moramo govoriti.
   Spomnimo se na Štefana, ki je poln Svetega Duha rekel: Vidim nebesa odprta … In zato so ga kamnali. Sveti Duh nam naroča, kaj naj govorimo, ne glede na posledice, ne glede na odzive drugih.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/bozja-beseda

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   SVETI DUH RAZKRIVA RESNICO O SVETU, O LJUDEH IN VSAKEMU POSAMEZNIKU, KI ŽELI RAZKRIJE RESNICO, KAKŠEN JE.

   ČE BOSTE MOLILI DEVETDNEVNICE K SVETEMU DUHU IN PROSILI ZA, VAM BO RAZKRIL VAŠO NORANJOST, MALIKE, GREHE, RESNICO O SVETU itd……..

   Odgovori
   • Hvala says:

     20. septembra, 2022 at 10:09

     popravek , pravilno glasi :NOTRANJOST

     Odgovori
4. janez bobič says:

   20. septembra, 2022 at 9:59

   Kaj je Božja volja?
   Kolikokrat se sprašujemo o tem, kaj je Božja volja, jo imamo na ustnicah in rabimo ob vsakem dogodku, ki se zgodi po ali ne po Njegovi volji? Kaj vse prilepimo na Boga in na koliko greha zalepimo etiketo: “taka je Božja volja”? Kam vse lepimo ta naziv – Božja volja!

   Greh, krivica, smrt nikoli niso bili in nikoli ne bodo Božja volja in samo naši načrti in naši projekti kot poskus samouresničitve tudi ne. Boga smo v marsičem začeli dojemati kot “urad za prejem dovolilnice”, da izpolnim svoj načrt, svoje ideje. In ko se te sesujejo, ker so pač človeške in ker kot take zmorejo pripeljati samo do velikega petka, začnemo iskati krivca. Kdo bi bolje ustrezal tej vlogi kot po naši meri skreiran “Bog” in njegova čudna volja?
   Naj bo dovolj te otročje vere, ki ni drugo kot navadna religija, ki v sebi ne nosi niti kančka življenja! On nam je že razodel skrivnost svoje volje, piše Pavel Efežanom.

   V njem ste tudi vi slišali besedo resnice, evangelij vašega odrešenja. Vanj ste tudi verovali in v njem prejeli pečat Svetega Duha, ki je bil obljubljen. V nas je izlil milost z vso modrostjo in razumnostjo. To je torej Božja volja – da ostanemo v Kristusu. Da ostanemo to, kar smo, po njegovi krvi odrešeni in ukoreninjeni v Kristusovo telo. Tam je naše mesto in tam se da živeti samo kot sinovi in hčere. Takšen je bil blagohotni sklep Očetove volje …, s katero nas je obdaril v ljubljenem Sinu.

   Mi se niti ne zavedamo tega, kar smo v krstu prejeli. To novo življenje, ne več kot individualisti, ampak kot osebe, ki živijo občestvo v njem, z njim in po njem, zraščeni, kot mladika na trti, ki prejema isti sok, isto ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. To je Sveti Duh. In samo tisti, ki živi v Kristusu, ki živi občestvo Telesa, je lahko poslan. Jezus je dvanajstere najprej poklical k sebi, nato jih je poslal. Po dva in dva. Najprej jih je poklical v občestvo z Njim, jih spremenil iz individualistov v osebe, ki so sposobne daritve. S tem, ko jih je zbral v sebi, jih je naredil tudi brate med seboj, zato jih pošilja po dva in dva.

   Samo naši medosebni odnosi bodo tisti, ki bodo pokazali koliko in kako zares živimo odnos z Očetom. Vedno bo tako! Ker se odrešeni, svobodni in ljubeči odnosi ne morejo roditi nikjer drugje kakor v maternici Odnosa, v maternici Trojice. Zato bomo učenci samo toliko pričevali zanj, kolikor bomo živeli take odnose. Tam notri, med “dva in dva”, se namreč preverja Resnica. Pošilja jih brez vsega, njihov edini temelj mora biti On in ne oni sami ali kak drug nadomestek. Kdor ne živi Odnosa ne more biti poslan, lahko se le “avtopošlje”. Tak pa ne bo nikoli pričeval za Kristusa, ker bo moral nenehno dokazovati sebe in reševati sebe pred drugimi. Taki preroki delajo veliko škodo ne samo Cerkvi ampak celemu človeštvu.

   Izpolnjevati Njegovo voljo je torej ostajati v Njem, poslušni Njemu in izpraznjeni sebe. Kajti On dela drugače, kot bi storili mi. Mi delamo tradicijo, delamo na osebnem naporu in delu, delamo preroke, ki so sinovi prerokov, Gospod pa gre in vzame izza črede, izza smokve. Tam, kjer človek ni pripravljen, kjer je človek ubog in potrebuje Njega. Bog začne delati tam, kjer je “jaz s svojimi lepimi projekti” končno umrl. Tam, samo tam je v človeku prostor za Boga. Samo tam lahko pride do čudovite združitve človeškega in Božjega, samo tam se rodi nekaj, kar je pristno, ker je večno.

   Anja Kastelic

   https://portal.pridi.com/2021/07/08/15-nedelja-med-letom-kaj-je-bozja-volja/

   Addendum: p. dr. Viljem Lovše jezuit
   Predlagani svetopisemski odlomki za branje:
   5 Mz 30,11-20: Izberi življenje
   1 Kr 3,1-15: Daj mi modrost, da bom ločil pravilno od napačnega
   Mdr 9,1-11: Daj mi modrost, ki sedi ob tvojem prestolu
   Sir 14,20-27: Blagor človeku, ki premišljuje modrost
   Iz 30,15-21: To je pot. Hodi po njej.
   Jer 29,11-14: Načrte polnosti imam zate
   Jer 31,31-34: Svojo postavo bom zapisal v tvoje srce
   Mt 7: O molitvi in razločevanju
   Mr 10,46-52: Da spregledam
   Ef 5,8-21: Razločujte Božjo voljo
   1 Jn 4: Duhove preizkušajte

   P. dr. Viljem Lovše, jezuit DJ

   Pridi k meni Sveti Duh

   Pridi Sveti Duh, ustavi se pri meni.
   Ko sem težak in len,
   mi daj peruti in me dvigni s tal.
   Ko sem prazen, me naposlni s Seboj.
   Ko sem Ubog, mi podari svojih Darov,
   da si jih bom delil z drugimi.
   Ko je v meni temno,
   me napolni s Svojo Lučjo.
   Ko onemim, mi odpri srce in usta,
   da Ti bom prepeval Hvalnice in Žalostinke.
   Pridi Sveti Duh in me prenovi. Amen

   Addendum:
   – Samo tisti, ki v imenu ljubezni zna biti zahteven do sebe, lahko zahteva ljubezen s strani drugih. (Janez Pavel II.)

   – Svoboda je odličen dar le tedaj, ko jo znamo zavestno uporabljati za vse, kar je dobrega. Kristus nas namreč uči, da je najlepša uporaba svobode v ljubezni, ki se izraža v darovanju in služenju. (Janez Pavel II.)

   -Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo. (Janez Pavel II.)

   – Iti popolnoma svoboden sploh ne pomeni, da lahko delam, kar mi trenutno ugaja… Biti zares svoboden pomeni rabiti svojo svobodo za to, kar je resnično dobro. (Janez Pavel II.)

   – Vsak človek je poklican k svetosti, da oblikuje človeštvo, ki ga prenavlja božja slava … Kristjani so poklicani, da z lastnim svetim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta. (Janez Pavel II.)

   Odgovori
5. Hvala says:

   20. septembra, 2022 at 9:56

   Lepo pozdravljeni g. Janez med nami!

   Odgovori
6. Hvala says:

   20. septembra, 2022 at 9:54

   NE RAVNAJMO SE PO ČLOVEŠKI MISELNOSTI, KI NI USKLAJENA Z BOŽJO VOLJO.

   VČASIH BOG DOPUŠČA DOGODKE, STVARI, KI SO ZELO HUDE, TEŽKE , KER VE ZAKAJ DOPUŠČA, NAŠA ČLOVEŠKA VOLJA SE DO SKRAJNOSTI TEMU UPIRA.

   Da je temu tako, lahko razmišljamo v napisanem-“KAKO UMRETI SVOJEMU JAZU”

   NAŠ VZLEG MORA BITI SAMO JEZUS!

   O tihoti kot šoli umiranja sem razmišljal pred leti ob mislih p. Grčarja. Spomnim nanje ob tej priložnosti, če bo komu prišlo prav.

   UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI

   Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.

   Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.

   Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.

   UMRETI V PONIŽNOSTI

   Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.

   Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.

   Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.

   UMRETI V USMILJENJU

   Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.

   Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.

   Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.

   UMRETI V LJUBEZNI

   Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.

   Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.

   Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.

   UMRETI V VERI

   Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.

   Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.

   UMRETI V UPANJU

   Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?

   Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/p05-tihota-sola-trpljenja-umiranja

   Odgovori
   • Hvala says:

     20. septembra, 2022 at 9:57

     Popravek pravilno glasi: NAŠ VZGLED MORA BITI SAMO JEZUS!

     Odgovori
7. janez bobič says:

   20. septembra, 2022 at 9:42

   Taizé: Pogum usmiljenja

   Skozi leto 2015 smo v Taizéju iskali poti za vključevanje v novo solidarnost; te so danes tako nujne. Povsod po svetu se pojavljajo nove oblike stisk – migracije, ekološke in socialne – ki so izziv za verujoče različnih verstev pa tudi za neverujoče. Oboroženo nasilje povzroča razdejanje v imenu nehumane ideologije. Če želimo ostati razsodni, moramo nadaljevati »romanje zaupanja« kot pot za upiranje strahu, ki nastaja zaradi negotovosti. Še bolj nujno je, da tisti, ki iščejo – ali že živijo – globalizacijo solidarnosti, podpirajo drug drugega.

   Med besnenjem nevihte je hiša, zidana na skali, ostala trdna (Mt 7,24-25). Svoja življenja želimo graditi na besedah Kristusa, da bo tako naša skala narejena iz nekaj osnovnih svetopisemskih resničnosti, ki so dostopne vsem: veselje – preprostost – usmiljenje. Brat Roger je vse to postavil v srce življenja naše skupnosti v Taizéju; omogočale so mu, da je nadaljeval tudi v težkih časih. Te resničnosti je vključil v skupnost, da se je lahko vračal k njim dan za dnem. Te tri besede nas bodo vodile na našem potovanju skozi naslednja tri leta. V letu 2016 bomo pričeli z usmiljenjem, v istem duhu kot Leto usmiljenja, ki ga je oznanil papež Frančišek.

   Evangelij nas kliče, da pričujemo o Božjem sočutju. Tukaj je pet predlogov, ki v nas prebujajo pogum usmiljenja.

   Brat Alois

   Prvi predlog
   Zaupajte sebe Bogu, ki je usmiljenje

   Ti pa si Bog, ki odpuščaš, milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in obilen v dobroti. (Neh 9,17)

   Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče. (Lk 6,36)

   Glede na Sveto pismo je Bog usmiljen, z drugimi besedami milostljiv in dober. Skozi pripovedovanje prilike o očetu in njegovih dveh sinovih (Lk 15) nam Jezus kaže, da Božja ljubezen ni odvisna od dobrega, kar storimo; dana je brezpogojno. Oče ljubi sina, ki mu ostaja zvest skozi celo življenje. In že drži razprostrte roke tistemu, ki ga je zapustil, četudi je še vedno daleč stran.

   Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. »Bogu ste všečni s tem, ko nosite v sebi bogopodobnost. Imejte srce, polno milosti in dobrote, če želite biti odeti v Kristusa.« (Bazilij iz Cezareje, četrto stoletje) Božja ljubezen ni samo za trenutek ampak za vedno. Z našim sočutjem smo lahko odsev te ljubezni. Kot kristjani delimo z drugimi verujočimi skrb, da vedno postavimo usmiljenje in dobroto v center naših življenj.

   ++ Sprejmimo Božjo ljubezen. Bog nikoli ne zapira svojega srca pred nami in njegova zvestoba dobroti je naša stalna zaščita, tudi ko se spotaknemo zaradi krivde. Če opazimo, da smo se oddaljili od Boga, se ne smemo ustrašiti vračanja, da bi lahko položili svojega zaupanja vanj. Bog vedno prihaja, da bi se srečal z nami.

   ++ Molitve ne smemo razumeti kot napornega iskanja, ampak jo raje sprejmimo kot trenutek, ko se ustavimo in zadihamo, da nas Sveti Duh napolni z Božjo ljubeznijo in nam omogoči, da nadaljujemo življenje usmiljenja.

   Drugi predlog
   Odpuščati spet in spet

   Oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. (Kol 3,12-13)

   Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat. (Mt 18,21-22)

   Božje odpuščanje nikoli ne zataji. Skozi svoje celotno življenje ter tudi na križu je Kristus odpuščal; nikogar ni obsojal.

   Da bi vedeli, kaj nam je bilo odpuščeno, in da bi sami odpuščali – to je ena izmed najbolj osvobajajočih radosti. To je vir notranjega miru in vest o tem nam želi Jezus predati. Cerkev, zbirališče vseh, ki ljubijo Boga, je poklicana, da se po usmiljenju preoblikuje. »Ko Cerkev posluša, ozdravlja in zbira, postaja to, kar najbolj žari – občestvo ljubezni, sočutja, varnosti, jasen odsev vstalega Kristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v obrambni drži, osvobojena vseh stisk. Taka Cerkev lahko ponižno izžareva vero neposredno v naša človeška srca.« (Brat Roger)

   Božje sporočilo odpuščanja ne sme biti uporabljeno za opravičenje zla ali krivic. Nasprotno, sporočilo je tisto, ki nas osvobodi, da smo sposobni spoznati svoje napake, kot tudi napake in krivice okoli nas in v svetu. Na nas je, da naredimo prav, kar se da narediti prav.

   ++ Poskusimo odpustiti – tudi sedemdesetkrat sedemkrat. Če je rana prevelika, moramo poskusiti iti naprej, korak za korakom. Preden se pojavi želja po odpuščanju, jo velikokrat prekriva senca krivic, ki smo jih trpeli.

   ++ S svojo odprtostjo lahko pokažemo, da je Cerkev skupnost usmiljenja, brez diskriminacije do vseh okoli nas; s svojo gostoljubnostjo, z omejevanjem svojih kategoričnih sodb, z varovanjem zatiranih, s sprejemajočim in dobrotljivim srcem…

   Tretji predlog
   Približevati se situaciji stiske; sami ali z drugimi

   Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. (Iz 58,10)

   Kako more Božja ljubezen ostati v človeku, ki ima premoženje tega sveta in vidi, da je brat v pomanjkanju, pa zapira svoje srce pred njim? (1Jn 3,17)

   Ikona milosti prikazuje Kristusa, ki gleda na nas z ljubeznijo in nam pripoveduje zgodbo o dobrem Samarijanu (Lk 10): mož leži na pol mrtev ob robu ceste, mimo gresta tako duhovnik kot Levit, k njemu pa pristopi le tujec iz Samarije, ga oskrbi in ga pripelje v gostišče. Usmiljenje odpre naša srca za težave drugih, za skrite oblike stisk, za materialno revščino ter tudi za druge oblike trpljenja: otroka, ki gre skozi težavno obdobje, družine v stiski, brezdomca, mladostnika, ki ne vidi več smisla življenja, starejšega osamljenega, pregnanca – kot tudi za tiste, ki nimajo dostopa do izobrazbe, umetnosti ali kulture.

   V revnih je prisoten Kristus in upa na naše sočutje ter nam govori: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti.« (Mt 25) »Iz sočutja Kristus nase prevzame trpljenje vsakega človeškega bitja. V svoji dobroti skrivnostno deli trpljenje, ki je v vsakem človeku do konca sveta.« (Maksim Spoznavalec, sedmo stoletje) Ko smo v preizkušnjah ranjeni, Kristus poskrbi za nas. Njegov pogled naklonjenosti se razkrije v podobi nekoga, ki nam je blizu, včasih skozi osebo, ki se jo prezira, kot na primer Samarijana v priliki.

   ++ Upajmo se približati, sami ali z drugimi, situaciji stiske okoli nas, na naši poti. Usmiljenje ni čustveno ampak zahtevno, ne pozna meja. Zakon jasno postavi meje dolžnosti, medtem ko usmiljenje nikoli ne pravi: »Dovolj je; opravil sem svojo dolžnost.«

   Četrti predlog
   Širjenje usmiljenja na socialne dimenzije življenja

   Jaz sem Gospod, ki delam dobro, prav in pravično na zemlji. (Jer 9,23)

   Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom. (Mih 6,8)

   V Božjem srcu vsa človeška bitja predstavljajo eno družino. Tako se usmiljenje razteza še v širše dimenzije. Če želimo, da globalna solidarnost postane realnost, moramo ojačati mednarodne ustanove, ki demokratično postavljajo zakonodajo s ciljem, da bi zagotovili večjo pravičnost in ohranjanje miru.

   Dolg revnih držav je velikokrat povzročen s strani mogočnejših držav in korporacij, ki izkoriščajo vire revnejših držav. Četudi se nam zdi nemogoče, da bi kaj spremenili, se moramo zavedati, da je odpustek teh dolgov pot k ponovni vzpostavitvi pravičnosti. V kontekstu drugačnem od današnjih dni, nas Sveto pismo spomni: »Če tvoj brat poleg tebe obuboža in se ne more več vzdrževati, ga podpiraj, kakor da bi bil tujec ali gostač, da bo mogel živeti poleg tebe!« (3Mz 25,35)

   Po celotnem svetu so ženske, moški in otroci prisiljeni zapuščati svojo domovino. Njihov beg v njih ustvarja motivacijo, ki je močnejša od vsake ovire. Bogate države se morajo zavedati, da nosijo del odgovornosti za rane zgodovine, ki so pripeljale do množičnih migracij, predvsem iz Afrike in Bližnjega Vzhoda.

   ++ Pomembno se je zavedati, da prihod beguncev in migrantov sicer povzroča velike težave, vendar je hkrati tudi pozitivna priložnost. Tisti, ki trkajo na vrata držav, ki so bogatejše od njihovih, jih navdihujejo, da živijo v solidarnosti z njihovimi državami. Ali jim ne pomagajo pridobivati nove vitalnosti? S skupnim reševanjem izzivov, ki jih predstavlja val migrantov, si lahko države Evropske skupnosti povrnejo dinamiko, ki je v mirovanju.

   ++ Iti moramo preko strahu do tujcev in kulturnih razlik. Tak strah je razumljiv – tisti, ki velikodušno sprejemajo begunce, so velikokrat utrujeni. Strah se ne bo zmanjšal s tem, da se ogradimo z zidovi. Iti moramo nasproti tistim, ki jih še ne poznamo. Namesto, da vidimo v tujcu grožnjo za naš standard ali kulturo, se raje vprašajmo, če ni nujno, da sprejmemo člane ene in iste družine ljudi?

   Peti predlog
   Usmiljenje za vse stvarstvo

   Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec! (2Mz 23,12)

   Šest let sej na svoji zemlji in spravljaj njene pridelke! Sedmo leto pa jo pusti, naj počiva in leži neobdelana. (2Mz 23,10)

   V jeziku svojega časa nas Sveto Pismo vabi, da smo sočutni do okolja, da spoštujemo vsa živa bitja, da ne obdelujemo zemlje brez vsake previdnosti. Kristjan iz Mezopotamije je zapisal: »Sočutno srce ne more stati pri miru in gledati še najmanjšega zla ali žalosti v stvarstvu.« (Izak Sirski, sedmo stoletje)

   Primarne žrtve ekoloških katastrof so običajno najrevnejši. Učinki klimatskih sprememb že sedaj silijo mnoge, da zapustijo kraje svojega bivanja. Zemlja pripada Bogu, ljudje smo jo prejeli kot darilo. Zaupana nam je bila velika odgovornost: skrbeti za planet, ne pa zapravljati njegovih virov. Zemlja je omejena in tudi ljudje moramo pristati na svoje omejitve. Zemlja je naš skupen dom in dandanašnji trpi. V luči okoljskih katastrof, izumiranju celotnih vrst, ogroženi biotski raznovrstnosti ali masovnemu izginjanju gozda ni prostora za brezbrižnost.

   ++ Kako lahko izrazimo solidarnost s celotnim stvarstvom? Z določitvami, ki zaznamujejo naše vsakodnevno življenje, z resnim premislekom o naših dejavnostih z vidika potrošnikov ali državljanov, z zavestno odločitvijo za bolj preprost življenjski stil. Preprostejši način življenja je lahko vir veselja. Obstajajo ljudje, ki se odločijo za iniciative, kot je denimo postenje za okolje in pravico vsak prvi dan v mesecu. Taki koraki kažejo Božjo milost za vse in vsakogar, ki je del našega skupnega doma, Zemlje. To ni nekaj izbirnega, je pogoj, da lahko živimo na njej v sreči.

   https://www.taize.fr/sl_article20118.html

   Hvala brat Roger za vse kar si po Božji Milosti in Dobroti naredil za ljudi. Vse si daroval, ker si vedel, da si zastonj prejel in da je prav da tudi Ti zastonj daješ drugim. Naj Ti Bog povrne v Nebesih.

   Merci, Frère Roger, pour tout ce que vous avez fait pour les gens par la Grâce et la Bonté de Dieu. Vous avez tout donné parce que vous saviez que vous receviez gratuitement et qu’il est juste que vous donniez aussi gratuitement aux autres. Que Dieu vous récompense au paradis.

   Odgovori
8. janez bobič says:

   20. septembra, 2022 at 9:22

   RKC Dravograd: Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge

   Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge
   »Kristus je središče. Kristus je temeljna oporna točka, srce Cerkve. Brez Njega Peter in Cerkev ne bi obstajala niti ne bi imela razloga za obstajanje.« S temi besedami je papež Frančišek spomnil na bistveno predstavnike medijev. Danes dopoldne se je namreč v avli Pavla VI. srečal z novinarji, ki so prispeli v Rim z vseh koncev sveta in v zadnjih tednih spremljali dogajanje v Cerkvi.

   Vloga množičnih medijev, jim je dejal papež, je v zadnjem obdobju vedno bolj rastla. Tako so postali nepogrešljivi pri pripovedovanju o dogodkih sodobne zgodovine. Novinarji, ki so bili v Rimu ta čas, ko so bile oči sveta uprte v Vatikan, so imeli nalogo govoriti o Svetem sedežu, cerkvenih obredih in tradiciji, o veri in predvsem o vlogi papeža in njegovega poslanstva. Razumevanje zgodovinskega dogajanja je skoraj vedno kompleksno, a v tem primeru je bilo potrebno upoštevati tudi razsežnost vere. Cerkveni dogodki niso bolj zapleteni od političnih ali gospodarskih, je opomnil sveti oče. Vendar pa imajo posebno temeljno značilnost: »Odgovarjajo logiki, ki ni samo logika tako imenovanih zemeljskih kategorij, in prav zato jih ni enostavno razlagati in o njih poročati široki in pisani javnosti.«

   Cerkev sicer nedvomno je človeška in zgodovinska institucija, je nadaljeval papež Frančišek, vendar pa je njena narava v svojem bistvu duhovna: »Je Božje ljudstvo. Sveto Božje ljudstvo, ki hodi naproti srečanju z Jezusom Kristusom.« Pastir Cerkve je Kristus. Njegova navzočnost skozi zgodovino pa se prenaša preko svobode ljudi, med katerimi je eden izbran, da služi kot njegov namestnik in Petrov naslednik. Vendar ni središče on, temveč Kristus. Protagonist vsega, kar se dogaja, je Sveti Duh. On je navdihnil odločitev Benedikta XVI. za dobro Cerkve in On je usmerjal molitev in volitve kardinalov. Pomembno se je zavedati tega pri poročanju o dogodkih v teh dneh, je poudaril papež Frančišek.

   Zatem se je predstavnikom medijev zahvalil za opravljeno naporno delo. Obenem jih je povabil, naj si prizadevajo vedno bolj spoznavati pravo naravo Cerkve, njene vrline in njene grehe, duhovne temelje, ki jo vodijo in jo pomagajo razumeti. Sveti oče je novinarjem še zagotovil, da Cerkev njihovo delo smatra za dragoceno: »Vaše delo zahteva študij, občutljivost, izkušnje, tako kot mnogi drugi poklici; toda vsebuje pa tudi posebno pozornost do resnice, dobrote in lepote. In iz tega razloga smo si še posebej blizu, kajti Cerkev obstaja, da bi posredovala prav to: Resnico, Dobroto in Lepoto ‘v osebi’.« Vsi smo torej poklicani, je opomnil papež Frančišek, da ne govorimo o sebi, ampak o tej temeljni triadi.

   Sveti oče je nato razložil, zakaj je izbral ime Frančišek. Med volitvami je poleg njega sedel njegov prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Ko je zadeva zanj postajala, kot se je izrazil sam, nekoliko »nevarna«, ga je le-ta tolažil. Ko pa je že prejel dve tretjini glasov, ga je objel in mu rekel, naj ne pozabi na revne. Ta beseda »revni« je med nadaljevanjem glasovanja odmevala v njem. V zvezi s tem se je takoj spomnil na Frančiška Asiškega. Spomnil se je tudi na vojne in pomislil, da je bil ta svetnik človek miru. »In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (…) Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!« Papež Frančišek je nato povedal, da mu je nekdo kasneje v šali dejal, da bi se moral imenovati Hadrijan. Papež Hadrijan VI. je bil namreč reformator, zdaj pa je potrebna prenova. Nekdo drug pa se je pošalil, da bi moral izbrati ime Klemen XV. Tako bi se maščeval papežu Klemenu XIV., ki je ukinil jezuitski red.

   Svoj nagovor novinarjem je papež Frančišek sklenil z željo, da bi delali vedro in bi njihovo delo obrodilo sadove. Ter da bi vedno bolje poznali evangelij Jezusa Kristusa in resničnost Cerkve.

   http://jagnje.si/papez-francisek-novinarjem-kako-bi-si-zelel-cerkev-ki-je-revna-in-je-za-uboge/

   Addendum:
   »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben položaj vsakega. V vsakem od teh lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

   Odgovori
9. Miro says:

   20. septembra, 2022 at 9:04

   GOSPOD JEZUS JE APOSTOLU PAVLU DEJAL: »DOVOLJ TI JE MOJA MILOST! MOČ
   SE DOPOLNJUJE V SLABOTNOSTI.«

   DA PA SE ZARADI VZVIŠENOSTI RAZODETIJ NE BI PREVZEL, MI JE BIL DAN V MESO
   TRN, SATANOV SEL, KI NAJ BI ME TEPEL, DA SE NE BI PREVZEL. TRIKRAT SEM PROSIL
   GOSPODA, DA BI GA UMAKNIL OD MENE, A MI JE REKEL: »DOVOLJ TI JE MOJA MILOST.
   MOČ SE DOPOLNJUJE V SLABOTNOSTI.« ZATO SE BOM ZELO RAD PONAŠAL S SVOJIMI
   SLABOTNOSTMI, DA BI SE V MENI UTABORILA KRISTUSOVA MOČ. (2 Kor 12,7-9)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1773&t=5#Trpljenje+in+preizku%9Anje

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    20. septembra, 2022 at 8:38

    SVET ODREŠUJE BOŽJA POTRPEŽLJIVOST

    BOŽJA BESEDA: »VESELITE SE V UPANJU, POTRPITE V STISKI,
    VZTRAJAJTE V MOLITVI.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+12%2C12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Svet odrešuje Božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost
    ljudi. (Benedikt XVI.)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori