Članki za dušo

15.132 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 13:57

   DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 11:57

   BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

   »PO NJIHOVIH SADOVIH JIH BOSTE SPOZNALI. SE MAR GROZDJE OBIRA S TRNJA ALI SMOKVE Z
   OSATA? TAKÓ VSAKO DOBRO DREVO RODI DOBRE SADOVE, SLABO DREVO PA SLABE.« ( Mt 7,16-17)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1428&t=5#Sadovi+in+rodovitnost

   Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 11:49

   4 NAČINI ZA VEČJO PRISOTNOST SVETEGA DUHA V NAS (Aleteia)

   TE ŠTIRI PREPROSTE DRŽE NAM POMAGAJO RAZUMETI PRAVI NAMEN KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

   Ob neki priliki so apostoli prosili Jezusa: “Gospod, okrepi našo vero.” Jezus jim je odgovoril s podobo gorčičnega semena. Tudi mi si morda želimo večjo mero Svetega Duha, da bi dosegli velike stvari, vendar se najprej spomnimo, da je Sveti Duh ena od treh oseb Svete Trojice, čeprav se izraža brez osebnega obraza.

   Ko nam je Sveti Duh dan, je dan osebno, brez mere in v celoti. To je radikalen in popoln dar, ki učinkovito odraža popolno ljubezen Očeta in Sina do nas.

   Vprašanje je, na katerem področju našega življenja želi Sveti Duh delovati. Čeprav lahko tako kot sveti Pavel rečemo: “Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni,” (Gal 2,20), se ne smemo nikoli nehati čuditi tej veliki resničnosti.

   1. Prepričajmo se, da je naša duša pripravljena sprejeti Svetega Duha
   2. Prepoznajmo greh v našem življenju in prosimo za odpuščanje
   3. Živeti skozi dejanja dobrodelnosti in dobrohotnosti
   4. Ne pozabimo na vsakodnevno molitev

   Več o tem na: https://si.aleteia.org/2022/07/31/4-nacini-za-vecjo-prisotnost-svetega-duha-v-nas/

   Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     26. septembra, 2022 at 11:50

     MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

     Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
     vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
     Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
     prenovil boš obličje zemlje.

     Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
     razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
     bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
     vselej radi sprejemali njegove spodbude.
     Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

     Odgovori
4. janez says:

   26. septembra, 2022 at 11:45

   Guillaume Derville, Opus Dei
   ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST. PREBERIMI IN PREMISLIMO TER MOLIMO ZA PODUK K BOGU!

   Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …

   Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju in biti strpen
   V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]

   Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).

   Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.

   Ponižnost nekoristnega služabnika
   Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]

   Čas je od Boga: vera in ponižnost
   »Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.

   Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]

   Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).

   Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
   Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]

   Odprti za Božjo previdnost
   Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.

   Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.

   Guillaume Derville, Opus Dei

   Addendum
   Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.

   Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.

   Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)

   »Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)

   Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo zgled drug drugemu. In da se zavedamo da smo pred Bogom berači, ki razmišljajo po človeško in da brez Boga ne moremo NIČ NAREDITI PRAV! Kaj šele, da bi z lastnimi močmi kaj prav naredili in brez Njega razmišljali po Božje! Smo samo ljudje, ki rabimo Boga!

   Odgovori
5. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 11:35

   BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

   »GLEJTE, DA SVOJE PRAVIČNOSTI NE BOSTE IZKAZOVALI PRED LJUDMI, DA BI VAS VIDELI,
   SICER NE BOSTE IMELI PLAČILA PRI SVOJEM OČETU, KI JE V NEBESIH.« (Mt 6,1)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1633&t=5#O+pravi+molitvi

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
6. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 11:25

   Nadaljevanje članka: Verujem v občestvo svetnikov in odpuščanje grehov, Miguel de Salis Amaral

   CERKEV JE OBČESTVO IN DRUŽBA. VERNIKI: HIERARHIJA, LAIKI IN POSVEČENO ŽIVLJENJE

   Cerkev na zemlji je hkrati občestvo in družba, strukturirana po Svetem Duhu preko božje besede, zakramentov in karizem. Zatorej se njena struktura ne more ločevati od njene občestvene stvarnosti, ne more prevladati nad njo, niti je ni mogoče razumeti kot nek način, s katerim se sama vzdržuje in sama obvladuje potem, ko je minilo neko prvo obdobje “karizmatične” gorečnosti. Zakramenti sami, ki gradijo Cerkev, jo strukturirajo tako, da bi bila na zemlji univerzalen zakrament odrešenja. In sicer, po zakramentih krsta, birme in reda so verniki — v različnih oblikah — deležni Kristusovega duhovniškega poslanstva in torej njegovega duhovništva.[3] Iz delovanja Svetega Duha v zakramentih in preko karizem izhajajo trije veliki zgodovinski položaji, ki jih vsebuje Cerkev: laiški verniki, posvečeni nositelji službe (ki so prejeli zakrament svetega reda in sestavljajo cerkveno hierarhijo) ter redovniki (prim. Kompendij, 178). Vsem je skupen položaj vernikov, to pomeni, da »se s krstom včlenijo v Kristusa in postanejo udje božjega ljudstva. Deležni so Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe, vsak po svoji zmožnosti pa je poklican k izvrševanju poslanstva, ki ga je Bog zaupal Cerkvi. Med njimi vlada resnična enakost glede dostojanstva božjih otrok« (Kompendij, 177).

   Kristus je postavil cerkveno hierarhijo s poslanstvom, da vsem vernikom prinaša Kristusa po zakramentih in preko oznanjanja božje besede z oblastjo, skladno z naročilom, ki jo je prejela od Njega. Člani hierarhije so prejeli tudi poslanstvo, da vodijo božje ljudstvo (prim. Mt 28,18-20). Hierarhijo sestavljajo posvečeni nositelji službe: škofje, prezbiterji in diakoni. Cerkvena služba ima kolegialno razsežnost, to pomeni, da je edinost članov hierarhije v službi občestva vernikov. Vsak škof izvaja svojo službo kot član škofovskega zbora — ki je nasledil zbor apostolov — in v edinosti z njegovo glavo, ki je papež, tako da je skupaj z njim in z ostalimi škofi deležen skrbi za vesoljno Cerkev. Poleg tega, če mu je bila zaupana kakšna delna cerkev, jo vodi v imenu Kristusa s prejeto avtoriteto, z redno, lastno in neposredno oblastjo v občestvu z vso Cerkvijo in v podrejenosti svetemu očetu. Škofovska služba ima tudi osebni značaj, kajti vsakdo je odgovoren pred Kristusom, ki ga je osebno poklical in mu podelil poslanstvo pri prejemu zakramenta svetega reda v polnosti.

   Papež je rimski škof in naslednik svetega Petra; je trajno in vidno počelo ter temelj edinosti Cerkve. Je Kristusov vikar, glava škofovskega zbora in pastir vse Cerkve, nad katero ima po božji postavitvi polno, vrhovno, neposredno in vesoljno oblast. Zbor škofov, v občestvu s papežem in nikdar brez njega, prav tako izvaja vrhovno in polno oblast nad Cerkvijo. Škofje so prejeli poslanstvo, da učijo kot verodostojni pričevalci apostolske vere; da posvečujejo, tako da podeljujejo Kristusovo milost pri obhajanju besede in zakramentov, zlasti evharistije; in da vodijo božje ljudstvo na zemlji (prim. Kompendij, 184, 186 in sl.).

   Gospod je obljubil, da bo njegova Cerkev vedno ostala v veri (prim. Mt 16,19) in zanjo jamči s svojo navzočnostjo po Svetem Duhu. To lastnost Cerkev poseduje v svoji celoti (ne v vsakem izmed delov). Zaradi tega se verniki kot celota ne motijo, ko se stalno držijo vere, pri čemer jih vodi živo učiteljstvo Cerkve, v kateri deluje Sveti Duh, ki vodi ene in druge. Podpora Svetega Duha vsej Cerkvi, da se ta ne bi zmotila pri verovanju, je dana tudi učiteljstvu, da bi zvesto in verodostojno učilo božjo besedo. V nekaterih posebnih primerih ta pomoč Svetega Duha jamči za to, da trditve učiteljstva ne vsebujejo zmote; zato navadno rečemo, da je v teh primerih učiteljstvo deležno tiste nezmotnosti, ki jo je Gospod obljubil svoji Cerkvi. »Nezmotnost se udejanja, kadar rimski škof v moči svoje oblasti vrhovnega pastirja Cerkve ali zbor škofov v občestvu s papežem zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru dokončno razglasi kak nauk o veri ali nraveh, in tudi kadar papež in škofje v svojem rednem učiteljstvu soglasno predlagajo kak nauk kot dokončen. Takšnih naukov se moramo oklepati s poslušnostjo vere« (Kompendij, 185).

   Laiki so tisti verniki, katerih poslanstvo je iskanje božjega kraljestva s tem, da razsvetljujejo in urejajo časno stvarnost skladno z Bogom. Na ta način odgovarjajo na klic k svetosti in apostolatu, ki je namenjen vsem krščenim.[4] Glede na to, da so deležni Kristusovega duhovništva, so laiki pridruženi tudi njegovemu posvečevalnemu, preroškemu in kraljevskemu poslanstvu (prim. Kompendij, 189-191). Udeleženi so v Kristusovem duhovniškem poslanstvu, kadar kot duhovno daritev, zlasti pri evharistiji, darujejo svoje življenje z vsemi svojimi deli. V preroškem poslanstvu so udeleženi, ko v veri sprejemajo Kristusovo besedo in jo oznanjajo svetu s pričevanjem življenja in z besedo. Deležni so kraljevskega poslanstva, ker od Njega prejemajo moč za premagovanje greha v njih samih in v svetu, preko odpovedi in svetosti svojega življenja, ter z moralnimi vrednotami prepajajo človekove časne dejavnosti in družbene ustanove.

   Izmed laiških vernikov in iz hierarhije izhajajo verniki, ki se Bogu na poseben način posvetijo preko izpovedi evangeljskih svetov: čistosti (v celibatu ali devištvu), uboštva in pokorščine. Posvečeno življenje je od Cerkve odobren življenjski stan, ki je deležen njenega poslanstva preko polne predanosti Kristusu in bratom ter pričuje o upanju v nebeško kraljestvo (prim. Kompendij, 192 in sl.).[5]

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/odpuscanje-grehov/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
7. janez says:

   26. septembra, 2022 at 11:15

   Nova Evangelizacija Pavel VI. et altri (nekaj misli in poudarkov): Cerkev je zato, da evangelizira
   Iz novozaveznih spisov je jasno razvidno, da sta kerigma in evangelizacija temeljno poslanstvo Cerkve. Štirje evangeliji se zaključijo v Markovem stilu (Mr 16,15): »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« Apostolska dela se tako začnejo in so v veliki večini opis oznanjevanja prve Cerkve. Pavlov nastop v atenskem areopagu (Apd 17,16–34), na primer, je tipično kerigmatičen; tako v tehničnem (govor na javnem trgu) kot vsebinskem smislu (oznanilo Kristusovega vstajenja). Pavlova pisma poleg tega, da razmišljajo o oznanjevanju in njegovi vsebini, kar je
   pravzaprav že teologija, so na mnogih mestih tudi neposredno oznanjevalna. Še Apokalipso, ki danes mnogim buri domišljijo in v njej s horoskopsko ihto iščejo skrivne pomene, lahko preprosto označimo kot oznanjevalno knjigo, ki posreduje veselo novico o zlomu hudobnih sistemov ter o sedanji in prihodnji slavni dopolnitvi časa v Kristusu.

   Kerigmo tako razumemo kot prvo in najbolj osnovno oznanilo o tem, da je Kristus vstal od mrtvih in odrešil človeštvo. Dobesedni prevod grške kérygma bi v slovenščini lahko bil slovesni razglas, euaggélion pa dobra vest. Pojma evangelij in evangelizacija zaobjameta pomen pojma kerigma, a sta od njega precej širša in veliko bolj v uporabi. Kerigmatik bi lahko imenovali tistega, ki je v času splošne nepismenosti z bobnom stopil na sredo neke vasi (ali se ustavil pri vsaki peti hiši, kot je tak bobnar navadno storil v Prekmurju še po drugi svetovni vojni), pobobnal in sklical ljudstvo ter prebral razglas ali obvestila. Danes liku kerigmatika tehnično najbolj ustreza lik oznjanjevalca oziroma oglaševalca. Evangelij ne pomeni le razglasa oz. oznanjanje Kristusovega vstajenja, temveč, kot vidimo že pri Marku (prim. 1,1), lahko pomeni veselo sporočilo in celostno poročilo o celotnem Jezusovem življenju in nauku, vključno s trpljenjem in smrtjo. Sam izraz evangelizacija se rodi dokaj pozno. Prva omemba te besede sega v leto 1854, ko so jo uporabili na nekem kongresu v New Yorku. Najprej je lastna protestantom, končno se udomači tudi v katoliškem okolju. Ker ima evangelizacija v Novi zavezi osrednje mesto, ga bo imela tudi v Cerkvi.

   Papež Pavel VI. v okrožnici O evangelizaciji današnjega sveta (EN – Evangelii Nuntiandi, 1975) nima zadržkov zapisati:
   Naloga evangelizirati je zares milost in poklicanost, lastna Cerkvi, njena najgloblja identiteta. Cerkev je zato tukaj, da evangelizira, se pravi, da pridiga in poučuje, da po njej prihaja do nas dar milosti, da grešnike spravlja z Bogom in da s sveto mašo, ki je živ spomin Kri stusove smrti in poveličanega vstajenja, brez konca nadaljuje njegovo daritev (EN 14).
   Če Cerkev ne evangelizira, je z njo enako, kot da ne bi obhajala evharistije: gre proti svoji naravi. Cerkev, ki ne oznanja, ukinja samo sebe. Še prisluhnimo Pavlu VI. in njegovi okrožnici o oznanjevanju, o kateri je kardinal Walter Kasper
   priznal, da »je žal dolga leta spala«: Skupnost kristjanov ni namreč nikoli zaprta sama vase. V njej notranje življenje – življenje molitve, poslušanja božje besede in nauka apostolov, izvrševanje bratske ljubezni, lomljenje kruha – dobi svoj polni smisel šele, ko postane pričevanje, ko vzbudi občudovanje in spreobrnjenje, ko postane pridiga in oznanjevanje
   vesele novice (EN 15 – Evangelii Nuntiandi, 1975). Z drugimi besedami: celo sveto bogoslužje ni resnično, če zapira kristjane pred svetom in ne sproža oznanjevanja. Prav tako je lažna osebna molitev kristjana, če služi zgolj negovanju njegovih dušnih vzgibov in ni usmerjena v širjenje ter oznanjevanje vesele novice med ljudi ter širjenje Jezusovega Evangelija in življenja po Jezusovih Naukih. Celo puščavniki in menihi v kontemplativnem samostanu naj se umaknejo iz sveta zato, da bodo na svoj način oznanjali velika Božja dela. Tovrstne ugotovitve nas ne bi smele pustiti ravnodušnih, saj govorijo o stanju, ki ga lahko označimo za alarmantno. Cerkev se mora nenehno prenavljati in se približati današnjemu človeku ali Ecclesia Semper Reformanda, da bo ostala mladostna, gibka, oznanjevalska in aktualna za vernike in svet ter bila versko in duhovno močnejša in se širila med ljudmi, ker jo bodo tako potrebovali in se ji pridružili. Pastoralna služba ugotavlja »razkorak med bogoslužnimi in katehetskimi cilji«, v smislu, da je za prihodnost župnij predvideno »veliko pevcev in krasilcev, zelo malo pa katehetov «, se pravi, precej ljudi, ki bodo pomagali pri svetih mašah in ohranjanju sakralnih prostorov, obnovi cerkva in župnišč, zelo malo pa tistih, ki bi delali na področju oznanjevanja.

   Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira, pravi pater Cestnik Branko. Lepa bogoslužja, čudoviti baročni oltarji, povišani zvoniki s pozlačenimi križi na vrhu ter izurjeno orglanje sami po sebi ne bodo rešili občestva pred zamiranjem, če se v njeni sredini ne bo slišal in živel evangelij. Slovenska Cerkev s krizo oznanjevalnega stebra ni sama. Znotraj celotnega korpusa zahodnega krščanstva vse manj mižimo pred utripajočimi rdečimi lučkami alarma in že nekaj desetletij govorimo o nujnosti nove evangelizacije in prenove Cerkve. Ampak, kot je dejal ugledni španski pastoralni teolog Juan Martín Velasco: »Razmišljanje o novi evangelizaciji je vstopilo v tretjo fazo, pa še vedno ne vemo, kaj nova evangelizacija je.« Cerkev, ki se zapira sama vase, zboli, pravi papež Frančišek, zato jo tako kot papeži pred njim vabi, naj stopi na pot nove evangelizacije. Oznanjevanje je na glas in vpričo neverujočih izpovedana vera ter povabilo k veri. Je prinašanje za človeka dobrih novic o tem, kar je zanj storil Bog. Današnji svet in verniki zelo potrebujemo prenovljeno Cerkev, da bo še bolj oznanjevalska in se manj ukvarjala s samo seboj in da se bo bolj približala ljudem in izzivom časa. Da bomo še bolj zavzeto kot misijonarji in apostoli širili Jezusov evangelij men ljudmi in prispevali k oznanjevanju veselega sporočila Jezusa Učenika in Odrešenika v svet. Ker smo od Boga vse prejeli v dar: življenje brrez našega pristanka, vse zakramente, sveto mašo, odpuščanje grehe in sveto evharistijo smo dolžni poleg tega, da smo vse od bkiga to prejeli tudi mi kaj dati naprej drugim ljudem tako, da smo evangeliuzatorji in oznanjevalci Jezusovega veselega sporočila, da ljubimo, pomagamo bolnim in ubogim, da služimo drug drugemi in prinašamo poleg molitev tudi dobra dela, saj je vera brez dobrih del mrtva. Lažje je govoriti o veri in jehzusovih Naukih, kot pa jih spolnjevati. In brez spolnjevanja Božje Volje in pravičnega življenja ne moremo biti celostni kristjani, ampak smo le polovičarski kristjani. Zato moramo tudi živeti po Evangeliju in ozunanjevati Božjo Besedo med ljudmi. In kdor bo pred ljudmi pogumno priznal Jezuusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ga bo ob koncu slednjih dni tudi Jezus priznal pred svojim Očetom v Nebesih. Ko vse prejmemo od Boga je prav, da tudi mi kaj dobrega naredimo inn izkoristimo prejete talente in jih pomnožimo, ko živimo pravično, sprekjemamo zakramente, smo pri sveti maše, in molimo; da delamo dobro, smo Dobri, Ljubeči, Usmiljeni, Pomagamo in Služimo Bližnjim. Zakaj Jezus pravi, karkoli ste storili enemu mojih najmanjših ste storili Meni! Prispevajmo dejavno k Oznanjevanju Jezusa in k Prihodu Božjega kraljestva Miru, Ljubezni, Usmiljenja med nas vedno in takoj, zdaj in vedno, če smo kristjani!

   Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.
   Pater Branko Cestnik

   Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Prav zaradi tega mora vsaka dejavnost znotraj Cerkve težiti k misijonu.
   Andrej Stanovnik OFMCap, slovenski nadškof v Argentini

   Dodatek
   Sam Velasco je v osemdesetih bil eden prvih evropskih teologov, ki je pisal o nujnosti ponovnega zagona evangelizacije, začenši z »evangelizacijo krščenih«. A tisto, kar predstavlja »večletno zagato na tem področju«, je neka posebna nemoč in zmedenost, da bi prestopili na oznanjevalni model Cerkve in (novo) evangelizacijo zasnovali v konkretni praksi. Kako imenovati to »coklo«? Od kod ta frustracija?

   Poglejmo pobliže tri »cokle«:
   – vztrajanje v »objektivnem« pastoralnem modelu;
   – premalo zavedanja o krizni situaciji;
   – nedorečenost pojma nove evangelizacije.

   Notranja šibkost »objektivnega« pastoralnega modela
   Barcelonski profesor teologije Xavier Morlans s tem v zvezi govori o »notranji šibkosti katolištva po protireformaciji«. Šibkost obstaja »v pozabi nadvse pomembnega elementa, ki ne nastopi sam po sebi; ta element je osebni, odrasli, svobodni in zavestni pristop k veri«. Ker je protestantizem poudarjal zgolj zaupno osebno vero (sola fide), je katolištvo toliko bolj poudarilo objektivno pastoralno triado: katekizem – zakramenti – morala. Po Morlansu se je s protireformatorsko držo biti kristjan skrčilo na »misliti prav (katekizem) in delati pravilno (zakramentalna in moralna praksa)«, osebna vera pa je ostala nekje zadaj. To je treba spremeniti v Cerkvi z novo evangelizacijo. In vnesti več Ljubezni, Božjega Miru, Usmiljenja in Dobrote v delo, življenje in molitve ter pastoralno in pobožno življenje kristjanov. Zelo težko je za nekatere tradicionaliste v Cerkvi zapustiti dosedanje prakse, ki danes kot cokla razvoja žal zavirajo Oznanjevalni model Cerkve, ki ga pozna Evangelizacija in tokovi Prenove Cerkve (npr. Preniova v Duhu!). In Cerkev, po mnenju nekaterih reformisto v Cerkvi, ki ne bo uvedla poleg zakramentalizacije tudi evangelizacijo se ne bo širila in razvijala naprej tako, da bo Oznanjala tudi Jezusove Evangeljske Nauke! Pridi K Nam Gospod in Nam Pomagaj!

    
   Zdravilo za vse
   Marija nas kliče: Molite!
   Rožni venec v roke vzemite.
   Z vero v srcu pokleknite
   in Bogu v molitvi se izročite!
   Jaz sem Srednica za vas!

   Poslušajte vendar Božji glas,
   ki vam neprestano govori:
   Pridite k Meni slabotni vsi!
   Rožni venec je vaše zdravilo!

   Srce se vam bo napolnilo
   z mirom, ljubeznijo, upanjem;
   to je slap, ki se zliva k ljudem.
   Molitev je čaščenje Boga.
   Priznavanje Vsemogočnega,
   ki je edini rešitelj sveta,
   nas z upanjem novim navda.

   Človek ubogi spoznaj,
   da res največji si tedaj,
   ko pred Bogom klečiš
   in sklenjene roke držiš!

   Milena Pavuna Lampe

   (Prenova, oktober 2021, stran 11)

   https://drive.google.com/file/d/1S7vNm4kEOiafbmgZYT9JfMbhHGOtYXQO/view

   Odgovori
8. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 11:02

   VERUJEM V OBČESTVO SVETNIKOV IN ODPUŠČANJE GREHOV

   CERKEV JE “COMMUNIO SANCTORUM”: SKUPNOST VSEH, KI SO PREJELI PRENAVLJAJOČO MILOST DUHA, PO KATERI SO BOŽJI OTROCI IN BRATJE JEZUSA KRISTUSA.

   Piše: Miguel de Salis Amaral

   Cerkev je communio sanctorum: občestvo svetnikov, to pomeni skupnost vseh, ki so prejeli prenavljajočo milost Duha, po kateri so božji otroci, zedinjeni s Kristusom in se imenujejo sveti. Nekateri so še na poti na zemlji, drugi so umrli in se očiščujejo tudi s pomočjo naših molitev. Na koncu so še tisti, ki že uživajo gledanje Boga in posredujejo za nas. Občestvo svetih pomeni tudi, da so nam vsem kristjanom skupni sveti darovi, v katerih središču je evharistija, vsi ostali zakramenti, ki so usmerjeni vanjo, ter vsi drugi darovi in karizme (prim. Katekizem, 950).

   Po občestvu svetnikov nam zasluge Kristusa in vseh svetnikov, ki so živeli pred nami, pomagajo pri poslanstvu, ki nam ga Gospod sam naroča izvrševati v Cerkvi. Svetniki, ki so v nebesih, niso brezbrižni do življenja popotujoče Cerkve: spodbujajo nas s svojim posredovanjem pred božjim prestolom in pričakujejo, da se polnost občestva svetnikov uresniči z drugim Gospodovim prihodom, s sodbo in vstajenjem teles. Dejansko življenje Cerkve na poti in vsakega izmed njenih članov, zvestoba vsakega krščenega ima velik pomen za uresničenje poslanstva Cerkve, za očiščenje mnogih duš in za spreobrnjenje drugih.

   Občestvo svetnikov je organsko strukturirano na zemlji, ker sta ga Kristus in Duh naredila in ga delata za zakrament odrešenja, t.j. sredstvo in znamenje, po katerem Bog človeštvu ponuja odrešenje. Na svoji zemeljski poti je Cerkev tudi na zunaj strukturirana v občestvu delnih cerkva, ki so oblikovane po podobi vesoljne Cerkve, vsako izmed njih pa vodi lasten škof; v teh delnih cerkvah obstaja posebno občestvo med verniki, z njihovimi zavetniki, ustanovitelji in njihovimi svetimi predstojniki. Na analogen način obstaja to občestvo drugod v Cerkvi.

   Smo tudi v določenem občestvu molitve in drugih duhovnih dobrin ter celo v določenem občestvu v Svetem Duhu s kristjani, ki ne pripadajo katoliški Cerkvi.

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/odpuscanje-grehov/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   26. septembra, 2022 at 10:49

   V OGLEDALU BOŽJE BESEDE

   »ČEPRAV BI NAMREČ MORALI BITI PO TEM ČASU ŽE UČITELJI, PONOVNO POTREBUJETE KOGA,
   DA BI VAS NAUČIL ZAČETNE PRVINE BOŽJIH IZREKOV. POSTALI STE POTREBNI MLEKA, NE MOČNE
   HRANE.« (Heb 5,12)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1595&t=5#Poglobitev+v+Bo%9Ejo+besedo

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    26. septembra, 2022 at 8:58

    TRI SMERNICE SV. BENEDIKTA, KI JIM LAHKO SLEDIMO V VSAKDANU (Aleteia)

    REDOVNE ZAOBLJUBE SO LAHKO VODILO VSEM

    Redovne zaobljube nekaterim predstavljajo elitno pot za izbrance. Že sama podoba osebe v redovniškem oblačilu nas lahko dodatno utrdi v prepričanju, da je pot čistosti, uboštva in pokorščine zunaj dosega običajnega človeka, ki se spopada z računi in krediti.

    Zato so toliko bolj zanimive samostanske zaobljube, ki jih ohranja benediktinsko izročilo. Že stoletja so redovniki in redovnice v benediktinskih samostanih sprejemali zaobljube, ki lahko spremenijo običajno življenje v pot k svetosti. Pri tem ni govora o odrekanju, temveč o utrjevanju določenih vrednot.

    Stabilitas ali vztrajnost, conversio morum ali sprememba vedenja in obedientia ali pokorščina so tri najpomembnejše samostanske vrednote tega izročila.

    Kako jih lahko uveljavimo v posvetnem življenju?

    STABILITAS ALI VZTRAJNOST

    Vztrajnost je v naših časih pravi izziv. Potovanja, menjava službe, selitev so za številne postali del vsakdana. S tem ni nič narobe, vendar se pri takšnem tempu zlahka prikrade potrošniška nenasitnost in želja imeti in videti še več.

    Proti tem motečim simptomom sv. Benedikt priporoča vztrajnost, ki temelji na zvestobi. Vsak od nas ima poklic, obveznosti, ljubljene in kraj, kjer živi. Zvestoba je pogosto težka, včasih si želimo pobegniti in iti čim dlje. Vztrajnost je zato opomin, da ostanemo in pustimo vsakodnevni ljubezni rasti kljub porajajočemu se malodušju.

    Redovniki in redovnice benediktinskih redov so z enim samostanom povezani vse življenje. Spremembe so seveda možne, a so prej izjema kot pravilo. To je konstantnost v njihovem življenju. Konkretna skupnost postane “šola ljubezni”. Vsakdanje življenje prinaša skupne radosti in medsebojna trenja, posvečena oseba pa se odloči ostati zvesta zaobljubljeni stanovitnosti.

    Za laike, ki ne živijo v samostanih, so “šola ljubezni” njihova družina, sodelavci in prijatelji. Tisto, kar gradi stabilnost v posvetnem življenju, je ritem molitve. Zvestoba jutranjim in večernim molitvam je v središču stabilitas.

    CONVERSIO MORUM ALI SPREMEMBA VEDENJA

    Vsak trenutek v vsakdanu je dober za spremembo naših navad. V Pravilu sv. Benedikta eno od poglavij nosi naslov Kako morajo redovniki spati. Pri preobrazbi vedenja gre namreč za majhne in specifične stvari.

    Včasih se morda zdi, da je naša ljubezen majhna in plitka, brez gorečnosti in prvinske vneme. Po zgledu redovnikov smo lahko pozorni, ne toliko na naša čustva, temveč na naše odločitve in dejanja. Majhne geste prijaznosti, nasmeh v trgovini, obisk staršev, prijazen pogovor s sosedom: vse to je na dosegu roke. Pogosto takšne malenkosti podcenjujemo in težimo k takšni ali drugačni veličini.

    Preobrazba obnašanja redovnikov izvira iz molitve. Prav pri izviru Življenja se zgodi korenita sprememba, ki se pozneje prelije v globoko preobrazbo vsakdanjega življenja. Ne gre za nenadno revolucijo, ampak za niz majhnih zmag, ki jih pridobivamo čez dan.

    OBEDIENTIA ALI POKORŠČINA

    Tretja samostanska vrednota je pokorščina. Težko jo je sprejeti, saj si pogosto želimo svobode in neodvisnosti.

    Kako prenesti izkušnjo redovne pokorščine v naše vsakdanje življenje? Lahko jo seveda razumemo kot poslušnost nadrejenim ali staršem. Poslušnost pa ima lahko tudi globljo razsežnost. Poslušamo lahko tudi sami sebe: kaj nam sporočata telo, srce?

    Najgloblja poslušnost je slišati Božjo voljo: “Ne moja, ampak tvoja volja se zgodi.” To lahko storimo tako, da zjutraj cel dan posvetimo Bogu, še posebej težke situacije.

    REDOVNA NAČELA KOT BOŽJA ORODJA

    Redovna načela veljajo za vsak trenutek življenja. Učijo nas, kako se odpreti tišini, ki je polna Božje navzočnosti. Bog nas ljubi z izjemno in nežno ljubeznijo, ta načela pa so duhovno orodje, ki nam omogoča, da sprejmemo Božjo ljubezen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/09/03/tri-smernice-sv-benedikta-ki-jim-lahko-sledimo-v-vsakdanu/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori