Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.130 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    7. oktobra, 2022 at 9:43

    Nadaljevanje članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

    UČINKI IN POTREBA PO ZAKRAMENTIH

    Vsi zakramenti podeljujejo posvečujočo milost tistim, ki se temu ne upirajo.[8] Ta milost je »dar Duha, ki nas opraviči in nas posveti« (Katekizem, 2003). Poleg tega zakramenti podeljujejo zakramentalno milost, ki je milost, »lastna vsakemu zakramentu« (Katekizem, 1129): določena božja pomoč za doseganje cilja tega zakramenta.

    Ne prejmemo le posvečujoče milosti, temveč Svetega Duha samega. »Svojega Duha, svetega in posvečevalca, priobčuje Kristus udom svojega skrivnostnega telesa po zakramentih Cerkve« (Katekizem, 739).[9] Sad zakramentalnega življenja je v tem, da Sveti Duh pobožanstvuje vernike, tako da jih življenjsko zedinja s Kristusom (prim. Katekizem, 1129).

    Trije zakramenti, krst, birma in sveti red, podeljujejo poleg milosti tudi (zakramentalno) neizbrisno znamenje, ki je v dušo vtisnjen duhovni “pečat”[10], po katerem je kristjan deležen Kristusovega duhovništva in postane del Cerkve glede na stan in funkcijo. Neizbrisno znamenje ostane v kristjanu za vedno kot pozitivna pripravljenost na milost, kot obljuba in poroštvo božjega varstva ter kot poklicanost k bogočastju in služenju Cerkvi. Zaradi tega ti trije zakramenti ne morejo biti ponovljeni (prim. Katekizem, 1121).

    Zakramenti, ki jih je Kristus zaupal svoji Cerkvi so — vsaj v obliki želje — potrebni za odrešenje, za doseganje posvečujoče milosti, in nobeden izmed njih ni odveč, četudi niso vsi potrebni vsakemu človeku.[11]

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Miro says:
    6. oktobra, 2022 at 17:49

    KRISTUS NAS UČI MOLITI, STANOVITNO IN ZAUPNO – BOG JE BOLJŠI OD NAJBOLJŠEGA PRIJATELJA IN DAJE DOBRE DAROVE SVOJIM OTROKOM, ČE GA PROSIJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,5-13)

    In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovoril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje.

    Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

    Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C5-13&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Molivec je kot nadležni prijatelj, ki pride po pomoč k prijatelju ob nepravi uri. Usliši ga, ker je prijatelj in ker je nadležen. Bog je boljši od najboljšega prijatelja in daje dobre darove svojim otrokom, če ga prosijo. Kaj prosim? Zakaj nisem bolj vztrajen in mu več ne zaupam? Gospod, hvala za potrpežljivo ljubezen, s katero sprejemaš in uslišiš vsako mojo molitev. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    6. oktobra, 2022 at 17:42

    GODUJE SV. BRUNO, USTANOVITELJ KARTUZIJANOV

    V dolini pod Gorjanci stoji kartuzijanski samostan Pleterje, v katerem živijo redovniki, ki se posvečajo molitvi in premišljevanju. Takšno poslanstvo je za svoje duhovne sinove izbral ustanovitelj kartuzijanskega reda sv. Bruno, eden največjih mož 11. stoletja. Rodil se je okoli leta 1030 v Kölnu. Bistrega fantiča so starši poslali na tedaj najbolj slavno šolo pri stolni cerkvi v Reimsu v Franciji, kjer je z odliko končal modroslovne in bogoslovne študije. Ko se je vrnil domov, je bil posvečen v duhovnika in dobil je službo v mestni župniji. Tam je ostal le malo časa, kajti reimski škof Gervazij je prosil, naj pride Bruno nazaj v Reims. Imenoval ga je za profesorja in ravnatelja stolniške šole.

    Bruno je bil imenovan tudi za kanonika stolne cerkve v Reimsu, kajti nadškof Gervazij ga je visoko cenil. Po njegovi smrti je na reimski škofijski sedež prišel plemič Manase, ki je bil le najemnik in ne dobri pastir Kristusove črede. Bruna je imenoval za svojega kanclerja, misleč, da mu bo s tem zavezal usta, toda Bruno ga je odkrito opozoril na krivice, ki jih dela. Nadškof Manase ga je hotel spraviti s poti, zato je moral Bruno z nekaterimi prijatelji zbežati iz Reimsa. Ko je papež Gregor VII. reimskega nadškofa Manaseja odstavil, so hoteli za njegovega naslednika postaviti Bruna, ki pa je to odločno odklonil. Sam pri sebi je že sklenil, da se umakne v samoto ter se posveti molitvi in spokornosti.

    Najprej se je z nekaj prijatelji ustavil pri sv. Robertu, ustanovitelju cistercijanskega reda, v samostanu Molesmes, kjer pa ni ostal, kajti vleklo ga je v pravo samoto. Šel je proti jugu v mesto Grenoble, kjer je bil za škofa njegov nekdanji učenec svetniški Hugo. Ta je Bruna in njegove tovariše peljal v samotno dolino Chartreuse v Dofinejskih alpah. Kraj leži okoli 1000 metrov visoko sredi nepreglednih gozdov, še danes daleč od človeških naselij, torej je kot ustvarjen za meniško življenje. Po latinskem imenu Cartusia se red, ki ga je ustanovil sv. Bruno, imenuje kartuzijam.

    V samoto, kjer še danes stoji Grande Chartreuse, matična hiša reda, je Bruno s prijatelji prišel o kresu leta 1084. V novem načinu življenja je posrečeno združil samotarstvo s skupnim življenjem, kot ga še danes živi kartuzijanski red. Svojim redovnim sinovom je bil oče in mati, zato so bili obupani, ko je papež Urban 11. leta 1089 svojega nekdanjega učitelja poklical v Rim, da mu pomaga pri vodstvu Cerkve. Bruna je novica zadela kot strela z jasnega. Silno rad bi ostal v samoti, toda papežev ukaz je bil zanj svet. Kot globoko duhovni mož je vedel, da so božja pota najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo.

    Hrup in sijaj papeškega dvora ni bil zanj. Papež je kmalu spoznal, da mu bo Bruno več pomagal z molitvijo v samoti kot kardinal na papeškem dvoru, zato je pristal, da se je umaknil v samoto La Torre v Kalabriji. V tej kartuziji je preživel zadnja leta svojega življenja. Ko je čutil, da se mu bliža smrt, je sklical sobrate. Pred njimi je opravil javno dolgo spoved in zmolil vero. 6. oktobra leta 1101 je mirno izdihnil svojo dušo.

    Ime Bruno (pomeni ‘rjav’ ali ‘oklep’) je pri nas manj uveljavljeno, še redkejša je ženska oblika Bruna. Včasih naletimo tudi na ‘poslovenjeno’ obliko Brunoslav (od tod Slavko).

    Povzeto po: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1353-bruno-umrl-1101

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Sv. Bruno, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    6. oktobra, 2022 at 11:22

    NIČ NE POMAGA TOŽEVANJE; POTREBNO JE DEJANJE VSAKEGA STANU – ZVESTOBA VSAKEGA DELA.
    ZVESTOBA BO DALA BOLJŠE LJUDI IN BOLJŠE ČASE. (misel bl. Antona Martina Slomška)

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Bl. Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    6. oktobra, 2022 at 11:15

    NARAVA, IZVOR IN ŠTEVILO ZAKRAMENTOV

    »Zakramenti so učinkovita znamenja milosti, ki jih je postavil Kristus ter jih izročil Cerkvi in se nam po njih podeljuje božje življenje. Vidni obredi, s katerimi obhajamo zakramente, označujejo in podeljujejo milosti, kakršne so lastne vsakemu od zakramentov« (Katekizem, 1131). »Zakramenti so vidna znamenja (besede in dejanja), dostopna naši sedanji človeški naravi« (Katekizem, 1084).

    »Opiraje se na nauk Svetega pisma, na apostolska izročila in na soglasje (…) očetov,« izpovedujemo, da je »vse zakramente nove zaveze postavil naš Gospod Jezus Kristus.«[5]

    »V Cerkvi je sedem zakramentov: krst, birma ali maziljenje s krizmo (chrismatio), evharistija, pokora, bolniško maziljenje, sveti red, zakon« (Katekizem, 1113). »Sedem zakramentov se dotika vseh obdobij in vseh pomembnih trenutkov kristjanovega življenja: podeljujejo prerojenje in rast, ozdravljenje in poslanstvo za versko življenje kristjanov. Pri tem je neka podobnost med obdobji naravnega življenja in med obdobji duhovnega življenja« (Katekizem, 1210). Sestavljajo urejeno celoto, katere središče je evharistija, saj vsebuje prav Njega, ki je zakramente postavil (prim. Katekizem, 1211).

    Zakramenti pomenijo troje: posvečujoči vzrok, ki je smrt in vstajenje Jezusa Kristusa; posvečujoči učinek ali milost; in cilj posvečenja, ki je večna slava. »Zakrament je znamenje, ki spominja na to, kar je bilo prej izvršeno, se pravi, Kristusovo trpljenje; in ki kaže na to, kar v nas povzroči Kristusovo trpljenje, se pravi milost; in ki napoveduje, se pravi vnaprej naznanja prihodnjo slavo.«[6]

    Zakramentalno znamenje, lastno vsakemu zakramentu, je sestavljeno iz stvari (to so materialni elementi — voda, olje, kruh, vino — in človeških dejanja — umivanje, maziljenje, polaganje rok itd.), ki jih imenujemo materija; ter tudi iz besed, ki jih izgovarja delivec zakramenta in ki jih imenujemo forma. Dejansko je »zakramentalno opravilo srečanje božjih otrok z njihovim Očetom, v Kristusu in Svetem Duhu in to srečanje se izraža kot pogovor, z dejanji in besedami« (Katekizem, 1153).

    V liturgiji zakramentov obstaja del, ki je nespremenljiv (kar je Kristus sam določil glede zakramentalnega znamenja), in drugi deli, ki jih Cerkev more spremeniti v dobro vernikov in za večje spoštovanje do zakramentov, tako da jih prilagaja okoliščinam prostora in časa.[7] »Nobenega zakramentalnega obreda ni mogoče modificirati ali z njim manipulirati po volji delivca ali skupnosti« (Katekizem, 1125).

    Celoten članek na:
    https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Hvala says:
    5. oktobra, 2022 at 19:21

    POŽIVI NAM VERO!

    Jezus je apostolom odgovoril: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ‘Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,’ bi vam bila pokorna« S tem je Jezus želel povedati, da ima vera neskončno moč. Zakaj te moči vere ne moremo v svojem življenju dejansko uporabljati? Edini odgovor je, ker dvomimo in ne upamo pred drugimi pokazati, da verujemo. To je slabo. Treba je premagati strah, da nas drugi ne bodo razumeli, in računati z Bogom, ki bo naše slabost odpravil s svojo milostjo in blagoslovom. Vera pomeni zaupati Kristusu, ga sprejeti, hoditi za njim do konca, pustiti mu, da nas preoblikuje, da naredi mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče. V mesecu rožnega venca se še posebej izročamo nebeški materi Mariji z molitvijo rožnega venca.

    http://zupnija-mb-magdalena.rkc.si/cms/index.php/bogosluzje/23-misel-tedna-category/488-27-nedelja-med-letom-c1

    Odgovori
  7. Miro says:
    5. oktobra, 2022 at 17:41

    APOSTOLI PROSIJO JEZUSA, NAJ JIH UČI MOLITI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,1-4)

    Nekoč je na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naučil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar molite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi sami odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne vpelji nas v skušnjavo!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C1-4&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Gledam učence, ki opazujejo Jezusa, kako moli zatopljeno in domače. Prosijo ga, da bi jih naučil tako moliti. Želim, da Jezusova molitev postane tudi moja molitev, da bo dejanje ljubezni in sinovskega zaupanja do Očeta. Gospod, poživi mojo molitev, da ne bo utrujena in iz navade. Pokaži mi, da me ima Oče rad in skrbi zame, da mi odpušča in me rešuje pred hudim. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  8. Miro says:
    5. oktobra, 2022 at 10:45

    MOLIMO S SV. FAVSTINO:

    BOŽJE USMILJENJE ZA SVET

    Neskončno usmiljeni Bog, ti neskončna dobrota! Glej, danes vse človeštvo iz brezna svoje bede
    kliče k tvojemu usmiljenju, k tvoji dobrosrčnosti, z močnim glasom svoje stiske.

    Milostljivi Bog, ne zavrzi molitve izgnancev te zemlje. Gospod, nepojmljiva Dobrota, ki
    popolnoma poznaš našo bedo in veš, da se z lastnimi močmi nismo sposobni dvigniti k tebi.

    Zato te milo prosimo, prehitevaj nas s svojo milostjo in neprestano večaj v nas svoje usmiljenje,
    da bomo zvesto izpolnjevali tvojo sveto voljo v vsem življenju in ob smrtni uri.

    Naj nas brani vsemogočnost tvojega usmiljenja pred kroglami sovražnikov našega zveličanja,
    da bomo z zaupanjem kot tvoji otroci čakali na tvoj končni prihod, na dan, ki je le tebi znan.

    Pričakujemo, da bomo prejeli vse, kar nam je po Jezusu obljubljeno, kljub vsej naši bedi, kajti
    Jezus je naše upanje; skozi njegovo usmiljeno Srce bomo stopili v nebesa kakor skozi odprta
    vrata (Dn 1570).

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
    Sv. Favstina, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    5. oktobra, 2022 at 10:20

    SVETA FAVSTINA KOWALSKA – GLASNICA BOŽJEGA USMILJENJA

    V KATOLIŠKI CERKVI 5. OKTOBRA PRAZNUJEMO GOD SVETE FAVSTINE KOWALSKE, POLJSKE REDOVNICE IN GLASNICE BOŽJEGA USMILJENJA.

    »Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.

    Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«

    V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.

    Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.

    Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Sv. Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-favstina-kowalska

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!
    Sv. Favstina Kowalska, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    5. oktobra, 2022 at 7:38

    USMILJENI JEZUS: ŽELIM, DA BI BIL POGLED TVOJE DUŠE VEDNO UPRT V MOJO SVETO VOLJO,
    SAJ SI MI TAKO NAJBOLJ VŠEČ. NOBENA ŽRTEV SE NE MORE PRIMERJATI S TEM (Dn 1327).

    O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
    http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja