Članki za dušo

15.130 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   9. oktobra, 2022 at 13:24

   PAPEŽ FRANČIŠEK: NIKOLI NA NIKOGAR GLEDATI ZVIŠKA JE SLOG VSAKEGA DELAVCA ZA MIR

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE V SOBOTO, 8. OKTOBRA, SPREJEL V AVDIENCO OKOLI 180 ČLANOV FUNDACIJE CENTESIMUS ANNUS PRO PONTIFICE, KI SO SE V RIMU UDELEŽILI SIMPOZIJA TE USTANOVE Z NASLOVOM »VKLJUČUJOČA RAST ZA IZKORENINJENJE REVŠČINE IN SPODBUJANJE TRAJNOSTNEGA RAZVOJA ZA MIR«. (prispevek p. Ivana Hercega)

   GOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA

   Vaš prispevek k družbenemu nauku Cerkve se mi zdi zelo pomemben, predvsem na ravni njegove prepoznavnosti, saj prispevate k njegovemu poznavanju in razumevanju. Rekel bi, da pa tudi na ravni poglobljenega študija, saj ga berete »od znotraj« kompleksnega ekonomskega in družbenega sveta, in zato lahko to doktrino nenehno soočate z realnostjo, realnostjo, ki je vedno v gibanju, ki se nenehno spreminja.

   Tema vašega simpozija, ki je potekal te dni, je bila »Vključujoča rast za izkoreninjenje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja za mir«. Zdi se mi, da je ključni izraz tisti začetni: »vključujoča rast«. Ob njem pomislimo na Populorum progressio svetega Pavla VI., kjer pravi: »Razvoj ni omejen na preprosto gospodarsko rast. Da bi bil avtentičen razvoj, mora biti celosten, kar pomeni usmerjen v spodbujanje vsakega človeka in celotnega človeka« (št. 14). Zato je razvoj vključujoč ali pa je nerazvoj. Tu je torej naša naloga, še posebej vaša kot vernih laikov: »kvasiti« ekonomsko realnost v etičnem smislu, rast v smislu razvoja. Vi to skušate početi izhajajoč iz vizije evangelija. Ker vse izhaja iz tega, kako gledaš na realnost.

   Sodobni ameriški pripovedovalec v enem svojih romanov govori o času pred borznim zlomom in piše: »V različnih državah se je depresija že čutila in kmetje ter delavci so bili povsod v preplahu. Na ulici sva srečala veliko obupanih ljudi in mojster Yehudi me je poučil, naj nikogar ne gledam od zgoraj navzdol« (PAUL AUSTER, Mr Vertigo, Torino 2015, 126).

   Vse izhaja iz tega, kako se gleda in od kod se gleda. Gledanje drugega od zgoraj navzdol, se lahko stori in je dopustno samo v eni situaciji, ko drugemu pomagamo vstati in v nobeni drugi. To je edini dopustni trenutek za gledanje od zgoraj navzdol. Jezusov pogled je znal videti v ubogih ljudeh, ki so v templju v skrinjico za darove dajali dva novčiča, gesto popolnega darovanja (prim. Mr 12,41-44). Jezusov pogled se je začel z usmiljenjem in sočutjem do ubogih in izključenih. Od kod se začne moj pogled? To je vprašanje, ki nam bo vedno pomagalo.

   Vključujoča rast najde svoje izhodišče v pogledu, ki ni sklonjen vase in je brez težnje po maksimiranju dobička. Proti revščini se ne da boriti s socialno pomočjo, ne! Omami jo, vendar se z njo ne bori s tem. Kot sem že rekel v Laudato si’, mora biti »pomoč revnim z denarjem vedno začasno zdravilo za reševanje nujnih primerov. Pravi cilj bi moral biti, da jim z delom omogočimo dostojno življenje« (št. 128), torej ta vrata je delo. Vrata do človekovega dostojanstva je delo.

   Brez prizadevanja vseh k spodbujanju delovnih politik za najbolj ranljive, se spodbuja svetovno kulturo odmetavanja. To prepričanje sem skušal razložiti tudi v prvem poglavju okrožnice Fratelli tutti, kjer je med drugim opozorjeno, da se je »bogastvo povečalo, vendar brez pravičnosti, in tako se je rodila nova revščina« (št. 21). ). Bogastvo raste in rojeva se nova revščina.

   Poglejte zakaj prihodnost kliče po novem pogledu in da je vsak v svoji majhnosti poklican spodbujati ta drugačen pogled na svet, ki izhaja iz ljudi in situacij, ki jih doživlja v vsakdanjem življenju. Mojster v romanu, ki sem ga citiral, uči svojega učenca, naj »nikoli nikogar ne gleda od zgoraj navzdol«. Mislim, da je to lahko dobro napotilo za vse nas. Vsi smo bratje ter sestre in če sem lastnik podjetja, me to ne opravičuje, da na svoje zaposlene gledam s prezirom. Če sem predsednik uprave banke, ne smem pozabiti, da je treba vsakega človeka obravnavati spoštljivo in skrbno.

   Fundacija Centesimus Annus lahko sklanja pomembna razmišljanja, ki potekajo v teh dneh, s spreobrnitvijo pogleda vsakega posameznika. Ponižen pogled tistih, ki v vsakem moškem in ženski, ki ju srečajo, vidijo brata in sestro, ki ju je treba spoštovati v njunem dostojanstvu, kot morebitno stranko, s katero bi poslovali. Je brat, sestra, oseba, ki je lahko stranka. Samo s tem pogledom se bomo lahko borili proti zlu sedanjih špekulacij, ki razpihujejo tokove vojne. Nikoli na nikogar gledati zviška, je slog vsakega delavca za mir. To je dovoljeno storiti samo v primeru, ko mu pomagamo vstati.

   Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam, da ste prišli in še zlasti za prizadevanje, ki ga vsak zastavlja tam, kjer živi in dela z namenom, da spodbuja vključujočo rast in na splošno poznavanje družbenega nauka Cerkve. Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše družine. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-10/papez-francisek-nikoli-na-nikogar-gledati-zviska-je-slog-vsake.html

   Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   9. oktobra, 2022 at 13:02

   BOŽJA BESEDA: BLAGOR MU, KI MISLI NA SLABOTNEGA, NA DAN NESREČE GA
   BO GOSPOD REŠIL. (Ps 41,2)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=650&t=5#Bli%9Enji

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   9. oktobra, 2022 at 13:01

   RANE, KI JIH NOSIMO V SEBI OD ROJSTVA ALI PA ŠE PREJ IN JIH NISMO IZROČILI JEZUSU, NISO OZDRAVLJENE. NEOZDRAVLJEN ČLOVEK RANI LJUDI DALJE.

   JEZUS OZDRAVLJA RANE, VENDAR MU JIH MORAMO IZROČITI. ČE NE VEMO VSEH RAN, KI JIH NOSIMO, NAM JIH BO ON POKAZAL. SAMO PROSITI JE POTREBNO.

   RANE SO OZDRAVLJENJE, KADAR ČLOVEK NE ČUTI VEČ NOBENE BOLEČINE OB SPOMINJANJU NA HUDE, TEŽKE IN ZELO TRAVMATIČNE DOGODKE .

   RANE SO OZDRAVLJENJE, KADAR NAJHUJŠEMU SOVRAŽNIKU ZAŽELIŠ VSE DOBRO, MOLIŠ ZA NJEGA IN GA BLAGOSLAVLJAŠ, SKRATKA ŽIVIŠ KOT JE KRISTUŠ ŽIVEL NA ZEMLJI IN KOT JE NAROČIL NAM.

   S PODELITVIJO TEH MISLOSTI MORAMO IZKAZATI JEZUSU GLOBOKO ZAHVALO, KAJTI TO JE ŽIVLJENJE V IZOBILJU, RAJ NA ZEMLJI.

   Odgovori
4. Miro says:

   9. oktobra, 2022 at 13:01

   Svetniki nas uvajajo v skrivnosti Božjega kraljestva

   O KAKO NEKAJ SVETEGA, LEPEGA IN LJUBEZNIVEGA, DOBRODEJNEGA IN PONIŽNEGA,
   POMIRJUJOČEGA IN PRIJETNEGA, LJUBEZNIVEGA IN NADVSE ZAŽELENEGA JE IMETI
   TAKŠNEGA BRATA, KI JE DAL ŽIVLJENJE ZA SVOJE OVCE. (sv. Frančišek Asiški)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

   Odgovori
5. Hvala says:

   9. oktobra, 2022 at 12:53

   BOŽJE KRALJESTVO NI ZA “ZIHERAŠE”
   ————————————————————————————————————————————————–

   BOŽJE KRALJESTVO NI ZA TISTE, KI HOČEJO MIRNO IN UDOBNO SPANJE
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

   BOŽJE KRALJESTVO NI ZA TISTE, KI BI RADI KORISTI ZASE

   ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
   BOŽJE KRALJESTVO ZAHTEVA OD NAS POGUM, NAPOR

   …………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….

   BOG HOČE, DA SE V NAPORU PREKALIMO, RASTEMO V ZAUPANJU IN HODIMO ZA NJIM. ON SAM BO DAJAL SADOVE

   VERA NI V PRERAČUNLJIVOSTI, VERA JE V ZAUPANJU. ZAUPANJE PA RASTE PRAV V NEPREDVIDLJIVOSTI, KJER KLJUB POPOLNI NEGOTOVOSTI REČEMO: BOG TI VEŠ, TI VSE VODIŠ, HOČEM TE LJUBITI, HOČEM TI SLUŽITI.
   ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

   KAKŠNO JE TOREJ BOŽJE KRALJESTVO? LAHKO BI REKLI NEPREDVIDLJIVO IN ZA VSE. IN PRAV TI DVE OZNAKI NAM NAJVEČKRAT NISTA PRAV NIČ LJUBI. ŽIVLJENJE IMAMO RADI POD NADZOROM. RADI VEMO , KAJ BO JUTRI-JEZUS PA PRAVI, ZA TO NE SKRBITE, DOVOLJ JE DNEVU LASTNA TEŽA.

   http://arhiv.mirenski-grad.si/n11-nepredvidljivo-za-vse

   Odgovori
6. Miro says:

   9. oktobra, 2022 at 12:52

   Nadaljevanje in zaključek članka o liturgiji in zakramentih, Juan José Silvestre

   LITURGIJA

   Krščanska liturgija je »v svojem bistvu Božje delo (actio Dei), ki smo ga deležni v Jezusu po Svetem Duhu«[16] in vsebuje dvojno razsežnost: gibanje v smeri navzgor in navzdol.[17] »Bogoslužje je dejanje celotnega Kristusa (Christus totus = ves Kristus)« (Katekizem, 1136), zato ga »obhaja celotna skupnost, Kristusovo telo, zedinjeno s svojo glavo« (Katekizem, 1140). V središču zbranih se torej nahaja sam Jezus Kristus (prim. Mt 18,20), vstali in poveličani. Kristus je pred zborom, ki obhaja liturgijo. On, ki deluje v neločljivi zedinjenosti s Svetim Duhom, ga skliče, ga zbere in uči. On, véliki in večni Duhovnik je glavni protagonist obrednega dejanja, ki ponavzočuje ustanovitveni dogodek, četudi uporablja svoje služabnike, da bi ponovno predočil svojo odrešilno daritev (da bi postala navzoča, stvarna in resnična tukaj in zdaj pri obhajanju liturgije) ter da bi nas napravil deležne gostijskih darov svoje evharistije.

   Ne da bi pozabila, da s Kristusom Glavo sestavlja »kakor eno samo mistično (skrivnostno) osebo«[18], Cerkev v zakramentih deluje kot “organsko strukturirana” “duhovniška skupnost”: po krstu in birmi duhovniško ljudstvo postane pripravljeno na obhajanje liturgije. Zato »bogoslužna dejanja niso zasebna dejanja, marveč opravila Cerkve (…), so stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in prizadevajo; posameznih njegovih udov pa se dotikajo na različen način, v skladu z različnostjo stanov, nalog in dejavnega sodelovanja.«[19]

   Pri vsakem liturgičnem obredu je soudeležena celotna Cerkev, nebesa in zemlja, Bog in ljudje (prim. Raz 5). Krščanska liturgija, čeprav se obhaja samo tukaj in zdaj, na določenem kraju in izraža tisti “da” neke določene skupnosti, je po naravi katoliška, izhaja iz celote in vodi k celoti, v edinosti s papežem, s škofi, ki so z njim v občestvu, z verniki vseh časov in krajev, »da bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,28). S tega gledišča je temeljnega pomena načelo, da je resnični subjekt liturgije Cerkev, natančneje communio sanctorum vseh krajev in časov.[20] Čim bolj je torej pri obredu živa ta zavest, tem jasneje se v njem uresniči smisel liturgije. Izraz te zavesti o edinosti in vesoljnosti Cerkve je uporaba latinščine in gregorijanskega korala pri nekaterih delih liturgičnega obreda.[21]

   Izhajajoč iz teh razmislekov lahko rečemo, da je zbor, ki obhaja, skupnost krščenih, ki so »s prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za duhovno stavbo in za sveto duhovništvo, da bi z vsemi dejanji krščanskega človeka darovali duhovne daritve.«[22] To “skupno duhovništvo” je duhovništvo Kristusa, edinega Duhovnika, ki so ga deležni vsi njegovi udje.[23] »Pri obhajanju zakramentov torej opravlja bogoslužje celotno občestvo, vsak v skladu s svojo vlogo toda v “edinosti Duha”, ki deluje v vseh« (Katekizem, 1144). Zaradi tega udeležba pri bogoslužju — čeprav ne zaobjema celotnega notranjega življenja vernikov — predstavlja zanje, tako kot za vso Cerkev, vrh, h kateremu teži vsa njihova dejavnost, in vir, iz katerega izhaja njihova moč.[24] Dejansko »Cerkev sprejemamo in se hkrati izraža po sedmerih zakramentih, po katerih božja milost neposredno vpliva na bivanje vernikov, da bi vse njihovo življenje, odrešeno po Kristusu, postalo Bogu prijetna daritev (bogoslužje).«[25]

   Ko govorimo o zboru vernikov kot o subjektu bogoslužja, to pomeni, da vsakdo dejavno sodeluje kot član zbora ter vrši vse in samo tisto, kar mu pripada. »Vsi udje nimajo istega opravila« (Rim 12,4). Nekateri so od Boga poklicani, da v Cerkvi opravljajo posebno služenje skupnosti. Ti služabniki so izbrani z zakramentom svetega reda, po katerem jih Sveti Duh napravi zmožne, da delujejo v osebi Kristusa Glave v služenju vsem članom Cerkve.[26] Kot je ob različnih priložnostih pojasnil sv. Janez Pavel II., »pomeni in persona Christi več kakor le “v imenu” ali “namesto” Jezusa Kristusa. Darovati “v osebi” se pravi darovati v posebnem zakramentalnem poistovetenju z “večnim velikim duhovnikom”, ki je začetnik in glavni subjekt daritve samega sebe, pri kateri ga resnično ne more nihče nadomestiti.«[27] Na slikovit način lahko rečemo, kakor pravi Katekizem, da je »posvečeni služabnik kakor “ikona” Kristusa — Duhovnika« (Katekizem, 1142).

   »Skrivnost, ki jo [Božje Cerkve] obhajajo v bogoslužju je ena sama, toda oblike obhajanja te skrivnosti so različne. Nedoumljivo bogastvo Kristusove skrivnosti je takšno, da ga ne more izčrpno izraziti nobeno liturgično izročilo« (Katekizem, 1200-1201). »Liturgična izročila ali obredi, ki so v Cerkvi dejansko v rabi, so: latinski obred (v glavnem rimski, a tudi obredi nekaterih krajevnih Cerkva, kakor ambrozijanski, ali obredi nekaterih redov) in bizatinski obredi, aleksandrijski ali koptski, sirski, armenski, maronitski in kaldejski« (Katekizem, 1203). »Sveta mati Cerkev ima vse zakonite obrede za enake glede pravic in časti ter jih hoče v bodoče ohranjati in podpirati.«[28]

   Celoten članek na:
   https://opusdei.org/sl-si/article/liturgija-in-zakramenti/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
7. janez says:

   9. oktobra, 2022 at 12:27

   Skupnost Taizé: Ali odpustiti pomeni pozabiti?
   Nekaterih ran ne pozabimo. Zdi se, da pot do ozdravljenja v določenih tragičnih situacijah zahteva globlje zavedanje hudega, ki je bilo storjeno, kot pa pozabljanje. Zlo ni izbrisano – ostane v vsakem primeru, toda postavljeno je predte, tako da se počasi potaplja v ljubezen in nato preoblikuje. V Stari zavezi se govori o Božji jezi, ker je Bog ranjen, njegovo ljubezen do Izraela je ranila nezvestoba njegovega ljudstva.

   Preroki so odkrili, da se najbolj nenavaden vidik svetopisemske zgodovine nahaja v dejstvu, da gre Bog, iz ljubezni, prek svoje jeze: »Moje ljudstvo je nagnjeno k odvračanju od mene. (…) Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva. Ne bom storil po svoji srditi jezi, (…) kajti Bog sem in ne človek (…)« (Oz 11,7-9). Za tistega, ki odpušča, je odpuščanje boj z lastno jezo. Strast, ki jo čutimo, ne vodi k nasilnemu odzivu, ampak k notranjemu zasuku, k žrtvovanju želje po pravičnosti, zato da bi naredili korak proti tistemu, ki je grešil.

   Prerok Izaija gre še dlje in opiše skrivnostno osebo s potezami trpečega služabnika: »Mož bolečin in znanec bolezni (…) je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, (…) po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,3-5).

   Kristjani v tem besedilu lahko prepoznamo napoved Jezusovega življenja, ki je bilo darovano za druge. Jezusova potrpežljivost pred nasprotniki in njegovo trpljenje v Jeruzalemu nam dajeta jasno spoznati, da ni bežal pred trpljenjem ali pred tistimi, ki so ga poskušali uloviti v past. Namesto da bi se oborožil pred napadi, je Jezus vdano sprejel, kar mu je bilo dano, brez vnaprejšnje priprave ali kasnejših pomislekov. Če je na križu lahko rekel: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34), je bilo to zato, ker je šel zaradi ljubezni do skrajne točke odprtosti in dopustil, da so ga ranile roke tistih, ki jih je ljubil.

   V tem pogledu križ vzame nase eksistencialne razsežnosti, s katerimi smo soočeni vsi, tudi neverujoči: resnično trpimo le v rokah tistih, ki jih ljubimo. Če trpim zaradi svojega sovražnika, je to normalno, a kako naj dopustim, da trpim v rokah svojega prijatelja (glej Ps 55,12-14)? Vsak odnos ljubezni pusti vrata odprta za ranljivost, ali z drugimi besedami, za možnost, da smo ranjeni. Če si to zapomnimo in ne bežimo pred to ranljivostjo, smo že na poti pripravljanja, da bomo odpustili.

   Bog odpušča nam grešnikom, ko se pokesamo in ko se Bogu iskreno spovemo ter poboljšamo; zato tudi mi odpuščajmo, da bomo spolnjevali Božjo Voljo.

   Skupnost Taizé v Franciji; ustanovitelj pokojni brat Roger

   Odgovori
8. Hvala says:

   9. oktobra, 2022 at 12:17

   VERA JE HODITI SKUPAJ
   POSKRBIMO ZA TISTEGA, KI SE JE IZGUBIL NA POTI

   Na poti gobavcev je še en zanimiv vidik: premikajo se skupaj. Evangelij pravi, da so šli in bili očiščeni, vedno v množini: vera je hoditi skupaj, nikoli sami. Vendar pa po tem, ko so bili ozdravljeni, jih gre devet po svoje in le eden pride, da bi se zahvalil. Tedaj Jezus izrazi svojo grenkobo: »Kje pa je onih devet?« (v. 17). Skoraj se zdi, da tistega, ki se je edini vrnil, da bi se zahvalil, kliče na odgovor za ostalih devet. Res je, naša naloga je – nas, ki smo tukaj, da bi »obhajali evharistijo«, to je da bi se zahvalili – da poskrbimo za tistega, ki je nehal hoditi, ki se je izgubil na poti: smo varuhi bratov, ki so oddaljeni. Mi smo posredniki zanje, odgovorni smo zanje, to je poklicani, da odgovorimo glede njih, da si jih vzamemo k srcu. Želiš rasti v veri? Skrbi za brata ali sestro, ki je daleč. (Hozana si. )

   ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   JEZUS JE IZRAZIL SVOJO GRENKOBO, KO SE JE PRIŠEL ZAHVALIT SAMO EDEN OD OZDRAVLJENIH GOBAVCEV, SKORAJ SE ZDI, DA TISTEGA, KI SE JE PRIŠEL ZAHVALIT KLIČE NA ODGOVOR, KJE SO OSTALI.

   ČE ŽELIMO RASTI V VERI MORAMO POSKRBETI ZA BRATE IN SESTRE, KI SE NA POTI UZGUBIJO, NE PA SE NAMRDOVATI, KOT JE ČLOVEŠKA NAVADA IN GOVORITI, KAJ ME BRIGA-SAJ JAZ NISEM ODGOVOREN ZANJE!

   Odgovori
9. janez says:

   9. oktobra, 2022 at 12:17

   Sem še vedno svoboden, če sledim Kristusovemu klicu?

   Jezus je prve učence opazil »spotoma« (Mr 2,14) in jih poklical. V tem »spotoma« je sled svobode. Jezus ni imel določene strategije, enostavno je zagledal svoje bodoče učence in jih poklical. Zelo malo jim je povedal o svojih pričakovanjih do njih in tudi o tem, kaj oni lahko pričakujejo od njega. To naj bi odkrivali sčasoma, po korakih. Jezus je želel, da so prav tako svobodni, kot je bil on. Ali bolje, da so svobodni na enak način kot on.

   »Hôdi za menoj!« so zadnje Kristusove besede v evangelijih (Jn 21,22). Ko je vstal od mrtvih, je še naprej vabil ljudi, naj mu sledijo. Vedno tako »spotoma«. Trenutka ne izbiram jaz. Nekega dne se me lahko dotaknejo evangeljske besede. Neko srečanje ali dogodek lahko obrneta moje življenje na glavo in me pripeljeta do tega, da naredim zaobljubo njemu. Klic je predvsem nekaj, kar se mi zgodi.

   Kje je potem moja svoboda, če se nisem jaz odločil srečati Kristusa, ampak me je on našel? Poleg tega mi je tudi težko odgovoriti, kadar me vprašajo, zakaj sem Kristusu dal takšno zaobljubo, ker se tako kot za učence deloma zdi, da so se stvari zgodile naključno. »Spotoma je (Jezus) zagledal …« in Levi se ni obotavljal niti za sekundo, ampak »je vstal in šel za njim« (Mr 2,14). Ali ni to dejanje nekoliko prehitro, da bi lahko bilo zavedno, odgovorno in svobodno? Edino gotovo je, da je Levi takrat, ko je vstal, postal svoboden. Do takrat je svobodno razpolagal s samim seboj in s svojim delom pobiralca davkov. Od tistega trenutka dalje je njegovo obzorje postalo širše.

   Čeprav je bil Kristusov klic Leviju očiten, ta klic ni prekoračil njegove svobode. Kajti kjer je Kristus, tam je tudi Sveti Duh. Kristusov klic se ujema z nečim, kar je v globini mojega srca. K meni pride tako od zunaj – preko besed, ki sem jih slišal ali prebral, preko dogodka ali srečanja – kakor tudi od znotraj. Bolj me osvobaja, kot pa zavezuje. Ko me Kristus pokliče, hkrati Sveti Duh v meni osvobodi, kar je bilo ujeto, in razveže, kar je bilo zakrčeno ali tesnobno.
   Jezus ni vnaprej določil obnašanja svojih učencev. Rad jim je postavljal vprašanja: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mr 8,29); »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,67); »Ali me imaš rad?« (Jn 21,15-17). Naša svoboda in naša ustvarjalna udeležba sta zanj pomembni. Njegov klic potrdi šele moj odgovor. Šele moje lastne stopinje mi odkrijejo osebno pot, ki sledi njegovi. »S tem, ko te kliče, ti Bog ne narekuje, kaj moraš storiti. Njegov klic je najprej in predvsem osebno srečanje.« (Pismo vsem, ki želijo slediti Kristusu).

   Skupnost Taizé v Franciji
   Vse se je začelo leta 1940, ko je brat Roger pri petindvajsetih letih zapustil rodno Švico, in se napotil živeti v Francijo, od koder je prihajala njegova mati. Več let je bolehal za tuberkulozo. Med dolgotrajnim okrevanjem se je v njem izoblikoval klic po ustanovitvi skupnosti. Danes v taizéjski skupnosti živi več kot sto bratov približno trideset narodnosti, ki so katoličani ali prihajajo iz različnih protestantskih okolij. Skupnost s svojim obstojem kaže primer skupnosti, ki želi, da je njeno življenje znak sprave med razdeljenimi kristjani in ločenimi narodi. Skupnost bratov živi zgolj od svojega dela in ne sprejema daril. Prav tako bratje ne sprejemajo osebne dediščine zase, ampak jo skupnost nameni revnim. Določeni bratje živijo v nekaterih zapostavljenih krajih po svetu in so pričevalci miru med trpečimi.

   Zakaj je moral ustanovitelj Skupnosti Taizé brat Roger umreti take smrti?
   V številnih sporočilih, ki smo jih dobili zadnje leto, so smrt brata Rogerja primerjali s smrtjo Martina Luthra Kinga, nadškofa Oscarja Romera ali Mahatma Ghandija. A razlika med temi možmi vendarle obstaja. Zadnji trije so se namreč znašli sredi političnega, ideološkega spora in so jih umorili nasprotniki, ki niso prenašali njihovega mnenja in vpliva. Nekateri bodo rekli, da je zaman iskati razlago za umor brata Rogerja. Zlo vedno onemogoči vsako razlago. Pravični iz Stare zaveze pravi, da so ga sovražili brez vzroka, in sveti Janez je povedal iste besede…..Sodil pa bo Bog, ne mi ljudje!

   Zavedajmo se, da smo pred Bogom tudi mi soodgovorni do drugih in da nikoli ne prenehajmo Živeti po Evangeliju in Jezusovih Naukih ter biti Usmiljen in Dober, skromen in ponižen, zakaj pred Bogom smo vsi enaki in vsi smo berači, ki rabimo Božjo Pomoč!

   Odgovori
10. janez says:

    9. oktobra, 2022 at 12:08

    KDO SO BILI FARIZEJI ? KAJ NAS JEZUS UČI IN OPOZARJA?
    Farizeji so se trudili biti sveti in so se natančno držali postave, ampak želeli so narediti vtis na druge z legalističnim spolnjevanjem Judovskih postav brez Ljubezni in Usmiljenja, brez služenja drugim. Jezus jih je imenoval »pobeljeni grobovi«. Na zunaj so bili v redu, znotraj pa so bili mrtvi; v svojih srcih so čutili grenkobo proti Jezusu. Šli so v ekstrem, da bi uveljavili zakon, da »se na soboto ne sme delati«. Ko je Jezus iz sočutja nekoga ozdravil na soboto, so ga zaradi tega kritizirali. Včasih nam je lažje imeti odnos s postavo kakor odnos z Gospodom Bogom. In satan bi raje videl, da se osredotočimo na postavo (Božje zapovedi), kot pa da se osredotočimo na Gospoda Boga in na Božjo Voljo. Ali želimo izkusiti Božjo milost? K Njemu moramo priti v resnici in ponižnosti. V Jakobu 4,6 piše: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« Duh veje, kjer hoče.

    Farizeji so po Jezusovem Nauku tisti ljudje, ki sledijo po črki Božjim postavam, obredom, pravilom in predpisom vernikove Cerkve. Tako farizeji formalno mislijo, da je dovolj prisotnost pri bogoslužju, ko duhovnik po obredniku obhaja obred Svete maše. Sveta Maša je za iskrene vernike globoka in iskrena ponavzočitev Kristusove Daritve za vse nas grešne Ljudi, ki si s pravičnim in bogaboječim življenjem vsebinsko ne le formalno trudimo biti dobri kristjani in smo zato upravičeni prisostvovati Evharistični Daritvi pri Sveti maši. Mašna Hostija brez Vsebinskega Darovanja pri Bogoslužju Pravičnih in Bogaboječih vernikov je še vedno moka, mašno vino pa destiliran grozdni sok; šele s slovesno in pravično Transsubstancijo pri Darovani Sveti maši, ki jo darujejo poleg duhovnika tudi bogaboječi, dobri, pravični verniki, ki Spolnjujejo Božjo Voljo je to vsebinska praznična Sveta Maša, ki je Bogu v Veselje, nam pa v Slovesno Obhajanje. Pa vendar legalistični farizeji menijo, da zadošča že formalna obvezna prisotnost Sveti evharistiji pri Bogoslužju. Farizeji tudi natančno po črki upoštevajo Sveto Pismo, vsa pravila in predpise Cerkve in menijo, da s tem legalistično pripadajo pravi Kristusovi religiji, ki za prave vernike pomeni ne le formalni spolnjevanje pravil ampak tudi vsebinsko življenje po Svetem pismu in Božjih postavah ter Jezusove Evangeliju ter spolnjevanje Božje Volje. Na zunaj so farizeji legalistični spolnjevalci postave, so večinoma ponosni in elegantni ljudje in verniki, morda pa celo dobri ljudje, z vidika splošno sprejetega načina pravičnega življenja, pri čemer pa jim manjka, kar je za vernega kristjana res pomembno, to je prepričanje njihovega srca, samaritansko usmiljenje in dobrota do drugih ljudi. Zato je za kristjana vsebinsko zaman samo legalistično zasledovanje neke formalne, človeško vsiljene verske doktrine, dogme ali prepričanja pomena, kjer ni v Življenju vernikov tudi dejavne Usmiljenosti, Ljubezni in Odpuščanja, Dobrote, Samaritanske Dobrote in Ponižnosti prd Bogom, saj nas je Jezus naš Odrešenik tako učil in nas Podučil v Evangeliju. Preprosto in Razumljivo. Večne resnice je treba resnično čutiti v Našem Človeškem Srcu kot resnične in iskreno vero v Boga je treba poleg evharistije tudi evangelizacijsko izvajati v dobrih delih in služenju drugim, sicer je vera brez dobrih del mrtva.

    Molitve morajo biti prežete z Duhom in konkretnim Življenjem, ne le mehaničnimi recitacijami in molitvami brez dobrote, usmiljenja, pomoči in služenju drugim, razumevanja ali ljubezni po srcu v Življenju. Prava je tista Vera, ki vsebinsko, ne formalno proizvaja goreče in iskrene molitve in prošnje vernikov k Bogu ter nadalje tudi ljubezen, dobroto, usmiljenje ter dobra dela in služenje drugim ljudem. Zato pa je bil Jezus trn v peti farizejem, ker jih je imenoval hinavci. Nekaj so govorili, drugo so delali. Zato kot iskreni kristjani vedno sledimo Kristusovim Naukom in Evangeliju z vso dušo in z ljubeznijo ter vsebinsko z molitvijo, usmiljenjem, dobrimi deli in služenjem spolnjujmo Božjo Voljo Bogu v Čast in Veselje, nam pa v Odrešenje. Vemo namreč, kaj bomo od Jezusa Učenikam in Odrešenika vprašani ob koncu Slednjih dni in kaj nas Jezus Uči v Evangeliju. Da ne bom brneč braon in zveneče cimbale, ampak apostol in misijonar Jezusovega Oznanjenja Odrešitve in Ljubezni, Jezus0va Luč, ki tiho in močno prodira v svet in prinaša Božji Mir in Ljubezen!

    “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš!” (Jn 6,68)

    Zato spolnjujmo Božjo Voljo in Nauke Evangelija vedno in povsod in z Pravičnim in Pobožnim Življenjem Slavimo in Častimo Boga!.

    Gospodove Milosti in Dobroto bom vedno Opeval!

    Odgovori