Članki za dušo

15.128 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   10. oktobra, 2022 at 14:53

   USMILJENI JEZUS: MOJ NAJLJUBŠI OTROK, VSAK TVOJ GIB SE ZRCALI V MOJEM SRCU;
   MOJ POGLED LJUBEZNIVO POČIVA NA TEBI PRED DRUGIMI USTVARJENIMI BITJI.
   (Dn 1700).

   O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   10. oktobra, 2022 at 14:49

   Odličen prispevek, priporočam v branje in razmišljanje:

   KRST IN BIRMA

   Piše: Philip Goyret

   KRST – POSTAVITEV IN SVETOPISEMSKI TEMELJI

   Med številnimi starozaveznimi podobami krsta izstopajo vesoljni potop, prehod čez Rdeče morje in obrezovanje, ker se izrecno omenjajo v Novi zavezi v zvezi s tem zakramentom (prim. 1 Pt 3,20-21; 1 Kor 10,1; Kol 2,11-12). Z nastopom Janeza Krstnika se obred z vodo, ki še nima odrešilnega učinka, pridruži doktrinalni pripravi, spreobrnjenju in želji po milosti, ki so stebri prihodnjega katehumenata.

   Jezus je krščen v Jordanu na začetku svojega javnega delovanja (prim. Mt 3,13-17), ne zaradi potrebe, temveč iz odrešilne solidarnosti. V tistem trenutku je dokončno določena voda kot materialni element zakramenta. Poleg tega se odpre nebo, spusti se Sveti Duh v obliki goloba in glas Boga Očeta potrdi Kristusovo božje sinovstvo: to so dogodki, ki na Glavi prihodnje Cerkve razodevajo tisto, kar se bo kasneje zakramentalno uresničilo na njenih udih.

   Kasneje pride do srečanja z Nikodemom, ko se Jezus izreče o pnevmatološki vezi, ki obstaja med krstno vodo in odrešenjem, iz česar izhaja potreba po njej: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo« (Jn 3,5).

   Velikonočna skrivnost podeli krstu njegovo odrešilno vrednost; Jezus je dejansko »že prej govoril o svojem trpljenju, ki ga bo prestajal v Jeruzalemu, kot o “krstu”, s katerim mora biti krščen (prim. Mr 10,38 Lk 12,50). Kri in voda, ki sta pritekli iz prebodene strani križanega Jezusa (prim. Jn 19,34), sta podobi krsta in evharistije, zakramentov novega življenja (prim. Jn 5,6-8)« (Katekizem, 1225).

   Predno se povzpne v nebo reče Gospod svojim apostolom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal« (Mt 28,19-20). To naročilo, ki se ga zvesto držijo od binkošti naprej, označuje glavni cilj evangelizacije, ki je še vedno aktualen.

   Ob teh besedilih sv. Tomaž Akvinski razlaga, da je bila postavitev krsta večkratna: glede materije se to zgodi pri Jezusovem krstu; njegova potreba je bila potrjena v Jn 3,5; njegova uporaba se je začela, ko je Jezus poslal svoje učence oznanjat in krščevat; njegova učinkovitost izhaja iz trpljenja; njegovo širjenje je bilo zapovedano v Mt 28,19.[1] (se nadaljuje)

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-18-krst-in-birma/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   10. oktobra, 2022 at 14:41

   KAKO JE DAVID SLAVIL BOGA

   12 Sporočili so kralju Davidu in rekli: »Gospod je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.« David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto. 13 Ko so nosilci Gospodove skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele. 14 David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efódom. 15 Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem.
   16 Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu.

   17 Prinesli so Gospodovo skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred Gospodom žgalne in mirovne daritve. 18 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami. 19 Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo.

   20 Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: »Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!« 21 David pa je rekel Miháli: »Pred Gospodom, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal, 22 čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.« 23 Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti.(2 Sam 6, 12-23 )

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Sam+6%2C+12-23+&id13=1&pos=0&set=6&l=sl
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Nekateri ljudje iz vseh stanu, čeprav so kristjani ne razumejo in dajejo celo pripombe GLEDE SLAVLJENJA BOGA V PRENOVI V DUHU.

   V SVETEM PISMU JE ZAPOVED BOGA- BOGA SLAVIMO S CELIM TELESOM, ne samo da stojimo kot kip.

   Pri slavljenju, ko dvigamo roke, SE ODPIRAMO BOŽJIM MILOSTIM.

   Odgovori
4. janez says:

   10. oktobra, 2022 at 10:05

   Papež Frančišek: Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dejanjih

   Evangelij Ozka vrata Luka 13, 22-30 (Mt 7,13–14.21–23)
   22 Ko je učil na poti v Jeruzalem, je šel skozi mesta in vasi. 23 Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: 24 »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. 25 Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ 26 Tedaj mu boste začeli govoriti: ›Pred teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ 27 toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ 28 Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. 29 Prišli bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. 30 In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«

   Lukov evangelij Ozka Vrata (prim. Lk 13,22-30) nam predstavlja Jezusa, ki gre skozi mesta in vasi ter tam uči, namenjen v Jeruzalem, kjer bo moral umreti na križu za zveličanje vseh nas. V ta okvir spada vprašanje nekoga, ki ga je namenil (Jezusu), rekoč: ‘Gospod, ali je malo teh, ki se bodo zveličali?’ (v. 23). O tem vprašanju so v tistem času veliko razpravljali, koliko se jih zveliča, koliko ne in so bili zato različni načini razlage Svetega pisma glede tega. Toda Jezus obrne vprašanje, ki cilja bolj na ‘kvantiteto’: ‘je malo teh’ in namesto tega prestavi odgovor na nivo odgovornosti, s povabilom za dobro uporabo sedanjega časa. Reče namreč: ‘Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: Veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli’ (v. 24).

   Pravi prehod je za vse, a je ozek
   S temi besedami da Jezus vedeti, da ni vprašanje števila, saj ni nekega dokončnega števila v raju. Ampak gre zato, da že sedaj gremo skozi pravi prehod, ki je za vse, a je ozek. To je ta problem. Jezus nas noče slepiti, rekoč: ‘Bodite mirni, lahko je, zelo lepa avtocesta je in na koncu so velika vrata…’. Ne, Jezus ne govori o tem, pove tako, kot je res, saj je prehod ozek. V kakšnem smislu? V smislu, da je za zveličanje potrebno ljubiti Boga in bližnjega, to pa ni nekaj udobnega! So ‘ozka vrata’, ker je zahtevno, ljubezen je vedno zahtevna, zahteva zavzetost, še več, prizadevanje, torej odločno in vztrajno voljo živeti po evangeliju. Sveti Pavel to imenuje ‘dober boj vere’ (1Tim 6,12). Potrebno je vsakodnevno prizadevanje, celodnevno prizadevanje ljubiti Boga in bližnjega.

   Gospod nas bo prepoznal po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih
   Da bi bolje razložil, je Jezus povedal priliko. Je hišni gospodar, ki predstavlja Gospoda. Njegova hiša predstavlja večno življenje, zveličanje. In tukaj se ponovno pojavi podoba vrat. Jezus pravi: ‘Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem za vas, od kod ste‹’ (v. 25). Te osebe se bodo tedaj skušale predstaviti hišnemu gospodarju in hišnega gospodarja spomniti: ‘saj smo jedli s tabo in pili s tabo ter poslušali tvoje nasvete, nauk v javnosti (prim. v. 26). Bil sem, ko si predaval.’ Toda Gospod bo ponovil, da jih ne pozna in jih bo imenoval za ‘delavce krivičnosti’. Tukaj je torej težava! Gospod nas bo prepoznal, ne po naših nazivih. ‘Poglej Gospod, pripadal sem temu združenju, bil sem prijatelj tega in tega monsinjorja, tega in tega kardinala, tistega duhovnika…’ Ne, nazivi nič ne veljajo, nič ne veljajo! Gospod nas bo prepoznal samo po ponižnem življenju, po dobrem življenju, po življenju iz vere, ki se izraža v dobrih delih.

   Kristjani smo poklicani vzpostaviti občestvo z Jezusom
   Za nas kristjane to pomeni, da smo poklicani vzpostaviti pravo občestvo z Jezusom tako, da molimo, gremo v Cerkev, prejemamo zakramente ter se hranimo z njegovo Besedo. To nas ohranja v veri, hrani naše upanje, poživlja dejavno ljubezen. In tako z Božjo milostjo lahko in moramo ‘porabiti’ svoje življenje za dobro bratov ter sester in se boriti proti vsaki obliki zla ter krivičnosti.

   Devica Marija – Vrata nebeška
   Naj nam pri tem pomaga Devica Marija. Ona je šla skozi ozka vrata, ki je Jezus. Sprejela ga je z vsem srcem in hodila za njim vsak dan svojega življenja, tudi takrat, ko tega ni razumela, tudi takrat, ko je meč prebodel njeno dušo. Zato ji vzklikamo: ‘Vrata nebeška’. Marija, Vrata nebeška, vrata, ki popolnoma posnemajo Jezusa, torej vrata Božjega srca, ki so zahtevna, a odprta za vse.« (Papež Frančišek v nagovoru pred opoldansko molitvijo Angelovega češčenja, na Trgu sv. Petra, 25.8.2019).

   Odgovori
5. janez says:

   10. oktobra, 2022 at 9:58

   Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
   »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V današnjem odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

   Naš Bog je Bog sočutja
   Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

   Ali običajno gledam na drugo stran?
   Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti psa. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

   Sočutje vodi na pot pravičnosti
   Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

   (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

   Odgovori
6. Hvala says:

   10. oktobra, 2022 at 9:52

   Mirjam sestra od Mojzesa in Aron sta očitala Mojzesu zaradi žene, ki jo je vzel. Gospod je dal, da je Mirjam zbolela, bila je vsa gobava.

   MOJZES JE Z VERO V SRCU, KRATKO IN ISKRENO ZAVPIL GOSPODU : “O BOG, OZDRAVI JO VENDAR!”

   Mirjam in Aron sta govorila proti Mojzesu zaradi kušíjske žene, ki jo je vzel, kajti Kušíjko je bil vzel za ženo.

   10 Ko se je oblak umaknil iznad šotora, glej, je bila Mirjam gobava, bela kakor sneg. Aron se je obrnil k Mirjam in glej, bila je gobava.

   13 Tedaj je Mojzes zavpil h Gospodu in rekel: »O Bog, ozdravi jo vendar!«8 (4 Mz 12)
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   ZAHVALJUJMO SE GOSPODU IN GA SLAVIMO. SLAVLJENJE IN ZAHVALA JE MOLITEV!

   Odgovori
7. janez says:

   10. oktobra, 2022 at 9:50

   MISLI O SOČUTJU (Budist Dalaj Lama)
   Posameznikova sreča lahko temeljito in učinkovito pripomore k izboljšanju celotne človeške družbe.
   Ker vsi delimo isto potrebo po ljubezni, je moč vsakogar, v kakršnihkoli okoliščinah, sprejeti kot brata in sestro. Ne glede na drugačnost obraza, vere, barve kože, oblačil ali obnašanja, ni med nami in drugimi nikakršnih bistvenih razlik, saj smo vsi otroci iz enega Izvira. Nespametno bi bilo poudarjati razlike v zunanjosti, kajti temeljna narava nam je vsem skupna. Človeštvo je eno in ta mali planet je naš edini dom. Če naj ga ohranimo, mora vsak od nas izkusiti občutek splošne odgovornosti in nesebične ljubezni. Edino ta občutek lahko odpravi našo sebično naravnanost, zaradi katere zavajamo in zlorabljamo drug drugega. Kdor ima iskreno in odprto srce, naravno občuti zaupanje vase in se zna ceniti, obenem pa zanj ni razloga, da bi do drugih čutil strah. Verjamem, da je na vseh ravneh družbe, naj bo to družina, pleme, narod ali mednarodna skupnost, več sočutja ključ do lepšega in boljšega sveta. Ni nam treba sprejeti kakršnekoli religije ali slediti kakršnikoli ideologiji. Potrebno je le, da razvijemo svoje dobre človeške lastnosti. Kogarkoli srečam, ga poskušam obravnavati kot starega prijatelja. To me navda z iskrenimi občutki sreče. To je praksa strpnosti in sočutja.
   (Dalaj Lama)

   Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza

   Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello

   Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine

   Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni. Misijonar in duhovnik v Afriki Albert Schweiter.

   Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.

   Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.

   Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

   Lepota je življenje, kadar življenje odstre kopreno s svojega svetega obličja.
   Toda vi ste to življenje in vi ste ta koprena.
   Lepota je večnost, ki sama sebe gleda v ogledalu.
   Toda vi ste ta večnost in vi ste to ogledalo.
   Kahlil Gibran, Prerok

   Odgovori
8. Miro says:

   10. oktobra, 2022 at 7:49

   V VSEJ MODROSTI SE MED SEBOJ POUČUJTE IN SPODBUJAJTE

   BOŽJA BESEDA: KRISTUSOVA BESEDA NAJ BOGATO PREBIVA MED VAMI. V VSEJ MODROSTI
   SE MED SEBOJ POUČUJTE IN SPODBUJAJTE. S PSALMI, HVALNICAMI IN DUHOVNIMI PESMIMI
   V SVOJIH SRCIH HVALEŽNO PREPEVAJTE BOGU. (Kol 3,16)

   Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
   https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=2108&t=5#Darovi+Duha

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. oktobra, 2022 at 8:01

     VSAK DAN SE ZAHVALJUJMO: BOGU HVALA ZA ODREŠUJOČO BOŽJO BESEDO! DA BO NAŠE ZAHVALJEVANJE PRISTNO, SE POGUMNO ODPIRAJMO ODREŠENJSKEMU DELOVANJU SVETEGA DUHA. PROSIMO GOSPODA, DA BOMO VZTRAJNO MOLILI IN DELALI V NJEGOVI MOČI, PREDVSEM PA NADVSE LJUBILI BOGA IN BLIŽNJEGA!

     MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …

     Odgovori
9. Miro says:

   10. oktobra, 2022 at 7:18

   V BOŽJE KRALJESTVO SE PRIDE Z NAPOROM (Aleteia)

   LJUDJE IMAMO RADI BLIŽNJICE, KAKRŠNEKOLI BLIŽNJICE, RADI IMAMO, DA NEKAJ NAREDIMO ČIMPREJ IN S ČIM MANJŠIM NAPOROM. OD NEKDAJ JE BILO TAKO Z VSAKO STVARJO. ČE POGLEDAMO NA SPLOŠNO, S TEM NI PRAV NIČ NAROBE, AMPAK …

   Temu našemu nagnjenju se imamo zahvaliti, da smo to, kar smo danes. Navsezadnje je prav ta neke vrste “lenoba” gonilo našega napredka. Danes se recimo vozimo z avtomobili, ker se nekomu pred časom ni več ljubilo hoditi oziroma ker je hotel nekam priti hitreje in udobneje kakor peš ali s konjem.

   Vendar se pri človeku rado zgodi, da svoje ravnanje pri nekaterih stvareh kar prenaša na druge, tudi tiste, pri katerih je potrebna drugačna logika. Pri načelu bližnjice problem nastopi v stvareh, pri katerih je proces pomembnejši od rezultata samega, tako je recimo pri vzgoji, tako je tudi pri učenju, posebno pa pri odnosih itd.

   Tam logika, pri kateri izbiramo lažjo pot, sicer hipno prinese manj napora, vendar dolgoročno napravi veliko škode. Zato so naporni tisti otroci, ki jih utišamo tako, da jim v roke damo telefon, kar je sicer trenutno izredno elegantna rešitev, vendar ni dobra ne zanje ne za njihove starše.

   TEŽJE JE PRAVILNEJE

   Kratek premislek o lastni preteklosti nam bo zato povedal enake stvari, kot nam jih sporoča Jezus: da so večinoma v življenju pravilnejše stvari, ki so težje. In da je zato v “življenje” (kar pomeni “rešiti se” ali “Božje kraljestvo” mogoče priti le preko težkih, napornejših stvari, torej skozi “ozka vrata” (Lk 13,24), če uporabimo Jezusov izraz.

   Jezus je pri tem neizprosen, predstavljam si, da zato, ker je to preprosto resnica, o kateri se ne da debatirati. Nihče od nas ne bo zlahka prišel v Božje kraljestvo, ker je očitno napor za razvoj in rast človeka pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Vanj torej gremo lahko samo skozi “ozka vrata”, nekaj moramo zapustiti, da bi se stisnili skoznje, in ta ožina za vsakogar pomeni nekaj težkega (“Prizadevajte si”, potrudite se, Lk 13,24), ni pa to nujno isto kot za koga drugega.

   KAKŠNA SO MERILA?

   Merila, kako vstopiti v Božje kraljestvo – torej kako postati svet – so pač za vsakogar drugačna, ker se mora vsakdo za življenje osvoboditi prav tistega, kar samo njemu preprečuje stopiti skozi “ozka vrata”. Za koga to pomeni živeti v zakonu, za drugega živeti celibat, za nekoga to pomeni vztrajati vse življenje v zvestobi evangeliju, za drugega pa truditi se, da se spreobrneš trenutek pred smrtjo.

   In dobro je to vedeti, dobro, da se zavedamo, da za vsakogar obstajajo kakšna “ozka vrata”, saj je življenje (ali nebesa, če hočete) primerno samo za tistega, ki ni prepričan, da je dovolj dober.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/09/02/v-bozje-kraljestvo-se-pride-z-naporom/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     10. oktobra, 2022 at 7:26

     BOŽJA BESEDA: »KAKO OZKA SO VRATA IN KAKO TESNA JE POT, KI VODI V ŽIVLJENJE, IN MALO JIH JE, KI JO NAJDEJO.« (Mt 7,14)

     Za nadvse potrebno luč in moč pri zahtevni hoji za Jezusom Kristusom se vsak dan vztrajno priporočajmo Presveti Devici Mariji.

     POD TVOJE VARSTVO PRIBEŽIMO

     Pod tvoje varstvo pribežimo,
     o sveta božja Porodnica,
     ne zavrzi naših prošenj
     v naših potrebah,
     temveč reši nas
     vselej vseh nevarnosti,
     o častitljiva in blagoslovljena Devica,
     naša gospa, naša srednica,
     naša besednica!
     S svojim Sinom nas spravi,
     svojemu Sinu nas priporoči,
     svojemu Sinu nas izroči!

     Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!

     Odgovori
10. Hvala says:

    10. oktobra, 2022 at 6:37

    Derek Prince: ZAHVALJEVANJE, SLAVLJENJE, ČAŠČENJE

    Molitev še zdaleč ni samo naslavljanje prošenj na Boga. Toda zaradi pomanjkljivega razumevanja se veliko ljudi omeji samo na ta vidik, s tem pa so prikrajšani za marsikaj. Celovita molitev, ki je všeč Bogu, namreč ni samo en glasbeni inštrument, ampak ves orkester. Ta knjiga na podlagi jasnih napotkov Svetega pisma obravnava tri zelo pomembne, a premalo uporabljene molitvene inštrumente: zahvaljevanje, slavljenje in čaščenje Boga.

    https://shop.vladavinakraljestva.si/krscanske-knjige-zalozba-derek-prince-ministries-knjiga-derek-prince-zahvaljevanje-slavljenje-in-cascenje

    Derek Prince razlaga, da je Bog določil pogoje oziroma protokol, po katerem se mu lahko približamo. Pokaže nam, da ti pogoji niso samo teorija, ampak so načela, s katerimi bomo, če jih bomo redno uporabljali, zelo izboljšali svoj odnos z Bogom, hkrati pa nam bodo omogočila, da se mu bomo bolj približali in spoznali Njegovo dobroto.

    Kratek vpogled v knjigo Dereka Princea – Zahvaljevanje, slavljenje, čaščenje

    Dobro izhodišče za razumevanje zahvaljevanja je v Pismu Hebrejcem 12,28:
    »Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.«

    Med prevodi Svetega pisma obstaja opazna razlika. Nekateri prevodi tu navajajo »bodimo hvaležni« ali »se zahvaljujmo«, nekateri drugi pa »imejmo milost«. In vendar je oboje pravilno, kajti v izvirnem grškem jeziku »imeti milost« – ključna beseda jecharis – pomeni tudi »hvala!«. (Zanimivo je, da ima moderna grščina za besedo »hvala!« izraz eucharisto, ki je neposredno povezan s charis.) Torej obstaja neposredna zveza med milostjo in hvaležnostjo. Nehvaležen človek je zunaj Božje milosti. Ne moreš biti nehvaležen in ostati v Božji milosti.
    Tudi naslednji trije moderni jeziki to dokazujejo. V francoščini grâce a Dieu pomeni »hvala Bogu«. Beseda grace je črkovana natanko tako kot v angleščini. V italijanščini je beseda za hvala grazie, kar je spet neposredno povezano z milostjo. In v španščini imamo grácias. Ti trije romanski jeziki (to so jeziki, ki temeljijo na latinščini) ohranjajo neposredno zvezo med milostjo in hvaležnostjo.
    Ugotovili smo nekaj izjemno pomembnega: kadar smo nehvaležni, smo zunaj Božje milosti. Te ne moremo uživati, če nismo hvaležni. Prav tako ne moremo ločiti hvaležnosti od Božje milosti. Torej »Bodimo hvaležni« in »imejmo milost« pomeni isto.
    Poglejmo si štiri izjave oziroma zahteve o hvaležnosti v štirih pismih apostola Pavla. Začnimo s Pismom Kološanom 3,15:
    »In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni.«

    To ni predlog, temveč zahteva: Bodite hvaležni. V vrsticah 16–17 Pavel nadaljuje:
    »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«

    V vsem, kar delamo, nas morata voditi dve načeli: delati »v imenu Gospoda Jezusa« in »zahvaljevati se Bogu Očetu po njem«. To postavi čudovito ločnico! Ko me mladi včasih sprašujejo, ali je prav, če storijo to ali ono, jim odvrnem: »Če lahko to storiš v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvališ Bogu Očetu, je prav. Če pa ne moreš, ni prav.« To postavlja mejo, kako daleč smemo.
    Zahvaljevanje torej ni izbira, temveč zapoved.

    Drugič, v Pismu Efežanom 5,18 Pavel govori, kaj pomeni nenehno se napolnjevati s Svetim Duhom:
    »In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.«

    Ali ni zanimivo, kako se Cerkev osredotoča na to, kar je negativno, spregleda pa pozitivne stvari? Vsakdo ve, da se ne smemo opijanjati z vinom, toda koliko se jih zaveda, da se moramo napolnjevati z Duhom?
    In kaj prinaša napolnjevanje z Duhom? V 19. in 20. vrstici beremo:
    »Nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.«

    Ko si poln Svetega Duha, se boš Bogu neprenehoma zahvaljeval. Pravzaprav lahko delno merite, koliko Duha je v vas, prav s časom, ki ga preživite v zahvaljevanju Bogu. Zmanjševanje zahvaljevanja je zanesljiv kazalnik, da nekje »puščamo«.
    Pavlovo tretjo izjavo (ali zahtevo) o zahvaljevanju najdemo v 1. pismu Tesaloničanom 5,16–18, kjer je nekaj najkrajših vrstic v Novi zavezi, vendar polnih močnih resnic:
    »Zmeraj se veselite.«

    Zveni zelo preprosto, kajne? Vendar za to potrebujemo več milosti!
    »Neprenehoma molíte.«

    Nikoli ne prenehajte moliti. Čeprav ne moremo neprestano moliti, nikoli ne recimo: »Zdaj sem končal molitev.« O Smithu Wigglesworthu pravijo, da ni nikoli molil dlje kot pol ure skupaj, da pa ni nikoli minilo pol ure, ne da bi molil. To je lepa slika tega, kaj pomeni neprenehoma moliti.
    Še zadnja Pavlova močna zahteva v tem delu 1. pisma Tesaloničanom:
    »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.«

    Kaj je Božja volja v Jezusu Kristusu? Da se zahvaljujemo v vsem. Če se torej ne zahvaljuješ, kot smo pravkar videli, si zunaj Božje volje.
    Spoznal sem že mnoge krščanske delavce, ki so bili na pravem mestu, delali prave stvari, a so bili kljub temu zunaj Božje volje. Zakaj? Ker so se prenehali nepretrgoma zahvaljevati. Zapomnimo si torej; takoj ko nehaš biti hvaležen, si zunaj Božje volje. Ne zaradi tega, kar delaš, ampak ker se ne odzivaš primerno na Božjo dobroto.
    Pavlova četrta zahteva glede zahvaljevanja je zapisana v Pismu Filipljanom 4,6:
    »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.«

    Nikoli ne prinašajte prošnje k Bogu brez zahvaljevanja.
    Pred leti so me zelo prevzeli dnevniki Johna Wesleyja. Vedno se spomnim njegovega komentarja k tej vrstici: »Prepričan sem, da Bog dela vse po molitvi in ničesar brez nje.« Mislim, da je to osnovna resnica.
    Pavel poleg tega pravi: »Kakršnokoli prošnjo imate, jo prinesite k Bogu z zahvaljevanjem.«
    Pregledali smo štiri različne spodbude apostola Pavla, ki se nanašajo na zahvaljevanje, zdaj pa razmislimo še o tem, kaj zahvaljevanje prinese.
    Prvič, zahvaljevanje omogoča pristop k Bogu. To je najbolje opisano v znanem in zelo lepem 100. psalmu. Ko psalmist govori o prihajanju v hišo Boga, v četrti vrstici zapiše:
    »Pridite k njegovim vratom z zahvalo, v njegove dvore s hvalnico! Zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!«

    apomnimo si, da k Bogu pristopimo v dveh korakih. Prvi je skozi vrata in drugi skozi Njegove dvore. Vrata nam odpirajo dostop v dvore, skozi te pa lahko vstopimo v hišo Boga. Vstopimo lahko samo po tej predpisani poti: »skozi njegova vrata z zahvalo« in »v njegove dvore s hvalnico«. Prepričan sem, da nihče ne more priti blizu Boga, če ne upošteva predpisanega načina: z zahvaljevanjem in slavljenjem.
    Morda imate včasih občutek, da ste kljub molitvam daleč od Boga. Če je tako, je zelo verjetno, da se mu ne približujete prav. Lahko stojite pred njegovimi dvori in vpijete k Bogu. Slišal vas bo in vam naklonil milost, vendar ne boste uživali Očetove bližine, če ne pridete k njemu z zahvaljevanjem in slavljenjem.
    Nekateri ljudje bodo morda nezadovoljno rekli: »Nimam se za kaj zahvaljevati Bogu. Vse gre narobe. Moje življenje je polno težav. Le za kaj bi se mu zahvaljeval?« Psalmist navaja v peti vrstici 100. psalma tri vzroke za to:
    »Zakaj GOSPOD je dober, na veke traja njegova dobrota, od roda do roda njegova zvestoba.«

    Ne glede na to, kako se počutimo in kakšne so naše okoliščine, se ta tri dejstva nikoli ne spremenijo: Gospod je vedno dober; njegovo usmiljenje je večno; njegova zvestoba ostane za vse rodove. Imamo torej tri trajne, nespremenljive vzroke za zahvaljevanje Bogu.
    Ne osredotočite se na svoje občutke in na to, kar se dogaja okoli vas, temveč usmerite svoje misli na te večne, nespremenljive lastnosti narave Boga in njegovega ravnanja z nami. Potem se mu boste neprenehoma zahvaljevali.

    Poglejmo primer v Novi zavezi, ki ilustrira, kako zahvaljevanje omogoča poseben pristop do Boga. Se spomnite zgodbe o desetih gobavcih iz Lukovega evangelija 17, ki se niso smeli nikomur približati? Neprestano so morali vpiti: »Nečist, nečist,« in tako opozoriti vsakogar, naj se jim izogiba, ker je njihova bolezen hudo nalezljiva.
    Luka je zapisal, da so že od daleč klicali: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Jezus pa jim je preprosto odgovoril: »Pojdite in se pokažite duhovnikom.«
    Kdor je bil očiščen gobavosti, se je moral pokazati duhovniku, da bi pri njem prejel potrdilo, da ni več kužen. S tem, ko je Jezus gobavcem velel, naj se gredo pokazat duhovnikom, jim je pravzaprav rekel: »Ko boste prišli tja, bo duhovnik potrdil, da niste več gobavi.« To je vera. Včasih smo ozdravljeni med potjo. Če samo stojimo pri miru in pravimo, da se ni nič zgodilo, se tudi v resnici ne bo nič zgodilo.
    Toda čeprav je bilo vseh deset gobavcev ozdravljenih, se je samo eden – Samarijan, ne Jud – vrnil in se Jezusu zahvalil. Jezus je rekel (Luka 17,17–18):
    »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?«
    Potem je rekel možu: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.« V prevodu ni povsem jasno prikazano, da čeprav je bilo vseh deset gobavcev očiščenih, je bil samo tisti, ki se je Jezusu zahvalil, rešen. Vsi so bili telesno ozdravljeni, toda samo tisti, ki se je vrnil, da se je zahvalil, je prejel večno duhovno ozdravljenje odrešenja. On je bil edini, ki je prišel bliže k Jezusu. Zahvaljevanje torej omogoča poseben dostop do Boga.

    Druga pomembna vloga zahvaljevanja je, da sprosti nadnaravno čudežno moč Boga. Navedel bom dva znamenita primera iz Nove zaveze. Prvi je dogodek, opisan v Janezu 6, ko je Jezus nahranil pet tisoč ljudi. Pred sabo je imel pet tisoč mož (ženske in otroci niso všteti) in vsi so bili lačni. Jezus pa je imel na voljo samo kosilo nekega dečka: pet malih hlebov in dve ribi. Rekel je: »Naj se ljudje posedejo, mi jih bomo nahranili.« In tako se je zgodilo, kot je zapisano v Janezu 6,11–12:
    »Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: ‘Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.’«

    Vredno je poudariti, da Jezus tukaj ni molil. Ni prosil Boga, naj kaj stori. Samo zahvalil se mu je za to, kar je imel v rokah.
    To je moralo narediti močan vtis na Janeza, saj v nadaljnjem opisovanju dogajanja v 23. vrstici pravi:
    »Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh.«
    Janeza je očitno zelo prevzelo, da se čudež ni zgodil po dolgi molitvi, temveč že, ko se je Jezus zahvalil! Velikokrat ne doživimo Božje moči samo zato, ker se ne zahvaljujemo.

    Malo pozneje v enajstem poglavju Evangelija po Janezu je opisan drugi primer. Jezus je stal pred grobom Lazarja, ki je bil že štiri dni pokopan. Njegova molitev ni bila dolga. Rekel je samo: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.« To je vse, kar mu je dejal. Potem je poklical Lazarja in ta je prišel iz groba!
    Rad bi ponovil, da bomo, če se ne bomo zahvaljevali Bogu, zamudili veliko njegove nadnaravne sile. Ni treba, da so naše molitve dolge, da sproščajo Božjo moč. Večina res močnih molitev, zapisanih v Svetem pismu, je zelo kratkih. Na primer Mojzesova molitev za Mirjam, ko je postala gobava, ker je negodovala nad svojim bratom. Mojzes je rekel samo: »Gospod, ozdravi jo.« Torej ravno nasprotno. Če svojim prošnjam dodamo več zahvaljevanja, bodo krajše, a učinkovitejše.

    Preden končamo poglavje o zahvaljevanju, moramo pogledati še temno stran te resnice, nasprotje hvaležnosti. Sveto pismo veliko govori o nehvaležnosti, vendar bom tu navedel le tri pomembne izjave.
    Prva je iz Pisma Rimljanom 1, kjer Pavel mojstrsko opiše propad človeške rase od prirojenega spoznanja Boga do strašne brezbožnosti in zlobe. Pismo Rimljanom 1 se konča z enim najbolj strašnih seznamov v Bibliji, ki prikazuje človekov propad, bedo in brezbožnost.
    Lahko bi se vprašali, kako je mogoče, da je človeštvo padlo tako globoko. Odgovor najdemo v 21. vrstici:
    »Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili in se mu zahvaljevali …«

    Pavel na koncu poglavja opiše prva dva koraka, ki vodita navzdol, v temno brezno: prvič, ljudje niso slavili Boga kot Boga; in drugič, niso bili hvaležni.
    Vsakokrat ko nekdo preneha biti hvaležen, se začne njegova pot navzdol. Opozarjam vas, da niti ne poskušajte iti po tej poti, kajti težko se je obrniti in se vrniti nazaj!
    Sveto pismo navaja v 3. poglavju 2. pisma Timoteju še en strašen seznam lastnosti človekove izprijenosti. Zanimivo ga je primerjati s seznamom v Pismu Rimljanom 1, ki ga imenujem logična posledica nehvaležnosti. Drugo pismo Timoteju 3. poglavje pa je zgodovinska posledica. Kakšno bo človeštvo v poslednjih dneh, ob koncu dobe? Apostol Pavel nam prikazuje to sliko od prve vrstice tega poglavja:
    »Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi.«

    Kaj bo povzročilo hude čase? Propad človekovega značaja. Druga vrstica:
    »Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti …«

    Kje je na tem seznamu nehvaležen človek? Poleg nesvetih. Biti nehvaležen pomeni biti nesvet. Ne moreš biti svet in nehvaležen. Zahvaljevanje je pomemben korak k svetosti.
    Kaj je nasprotje od biti hvaležen? Mislim, da je najboljši svetopisemski izraz za to »godrnjanje«, v bolj sodobnem jeziku pa »pritoževanje«. Naj vas spomnim, da je vse, kar rečemo, ali pozitivno ali negativno. Zelo malo besed je nevtralnih. Če ne bomo izražali hvaležnosti, bomo skoraj zagotovo godrnjali in se pritoževali. Ne bodite človek, ki bi godrnjal in se pritoževal!
    In še tretjič, poglejmo, kaj pravi Pavel o nehvaležnosti v 1. pismu Korinčanom 10,7–10. Kristjane svari pred enakimi napakami, kot so jih naredili Izraelci po osvoboditvi iz Egipta:
    »Ne postanite malikovalci, kot so bili nekateri izmed njih … Tudi ne nečistujmo … Ne preizkušajmo Kristusa … Ne godrnjajte, kakor so nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec.«

    Svarilo pred godrnjanjem najdemo tudi v 4. Mojzesovi knjigi 21, ko so Izraelci, zaradi izčrpanosti od dolgega potovanja, začeli godrnjati proti Bogu in Mojzesu. Bog je odgovoril tako, da je mednje poslal strupene kače in so mnogi pomrli.
    Previdno! Godrnjanje je lahko zelo nevarno. Ne sicer zaradi kač, ampak zaradi raznovrstnih duhovnih strupov, ki jih prinese v vašega duha.
    Imamo torej dve možnosti: ali smo hvaležni, kar nam odpira pot v Božjo navzočnost in njegove čudeže, ali pa godrnjači. Premislite in se trdno odločite:

    »Hvaležen bom! Še naprej bom v Svetem pismu iskal vzroke za zahvaljevanje in jih premišljeval. Vedno se bom zahvaljeval Bogu.«

    Odgovori
    • Hvala says:

      10. oktobra, 2022 at 6:38

      https://shop.vladavinakraljestva.si/krscanske-knjige-zalozba-derek-prince-ministries-knjiga-derek-prince-zahvaljevanje-slavljenje-in-cascenje

      Odgovori