Članki za dušo

15.128 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   11. oktobra, 2022 at 12:54

   ČLOVEK DOBIVA MOČ OD BOGA

   MIR V SRCU, MOČ ZA PRENAŠANJE VSAKODNEVNIH PROBLEMOV, BOLEČIN IN STISK DAJE JEZUS.

   Tudi zdravniki po svetu opažajo, da so razlike med pacienti. Nekateri bolniki imajo hude bolečine, vendar ne vpijejo, ne tarnajo, AMPAK Z GOSPODOVO MOČJO ŽIVIJO ŽIVLJENJE.

   TUDI SVETNIKI NISO VPILI OD BOLEČIN, KO SO JIH MUČILI IN SO GLEDALI SMRTI V OČI. Z NASMEŠKOM SO SE POSLOVILI OD TEGA SVETA.

   TUDI CARLO ACURIS, KI JE TRPEL HUDE BOLEČINE PREDEN JE UMRL PRI PETNAJSTIH LETIH, NI VPIL OB BOLEČIN.

   Z BOŽJO POMOČJO JE VSE PRENESEL, BILI SO ZELO ZAČUDENI, KAJTI BOLEZEN, KI JO JE IMEL, POVZROČA ZELO HUDE BOLEČINE IN TRPLJENJE.

   BOG DAJE MOČ IN KREPČA ČLOVEKA!

   TUDI SVETA MATI TEREZIJA JE PREJELA MOČ ZA SVOJE POSLANSTVO OD GOSPODA, KAJTI SAMO S SVOJO ČLOVEŠKO MOČJO BI TEŽKO GLEDALA IN NEGOVALA ČLOVEKA, KI JE VES RAZPADAL OD ČRVOV IN BOLEZNI.

   Odgovori
2. Hvala says:

   11. oktobra, 2022 at 12:46

   KRIŽ OPREDELITVE IN ODLOČITVE

   Pred nami je pogovor med Nikodemom in Jezusom. Nikodem, apostol Janez ga opiše kot farizeja in prvaka med Judi, je ponoči prišel k Jezusu in mu rekel: »Rabi, vemo, da si prišel od Boga kot učitelj; kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, če ni Bog z njim.« Ve, da ima Jezus prav, vendar ga je strah. Ve, da se mora odločiti, a se raje ne bi. Križ nekoristi mu smrdi, prav tako križ preroštva. Če stopi za Jezusom, na nek način stopa v prazno. Izgublja znane privilegije: izgubil bo mesto v svoji stranki in prvenstvo med Judi. Kaj bo pridobil? Človeško gledano nič, izgubil pa vse. Križ nekoristi! In tu je še križ preroštva. Ne more dokazati, da je Jezus prava odločitev. To se bo pokazalo šele po vstajenju. A polno življenje zahteva odločitve. Človek ne more ostati na sredi. Omahovanje, cincanje, stalno sprenevedanje ni vredno človeka. Potrebni sta opredelitev in odločitev. A tudi to je križ, križ opredelitve in odločitve. Nikodem to ve, zato prihaja k Jezusu, da bi si razjasnil pogled in naredil odločilen korak.

   Jezus je nedvoumen. Pove, da gre v smrt, da bo znamenje odrešenja, kakor je bila bronasta kača obešena na drog znamenje rešenja za Izraelce v puščavi. Kdor je pogledal vanjo, je ostal živ. Tudi on bo povišan na križ, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Življenje z Jezusom zahteva opredelitev. Na svetu obstaja tema in luč. Luč je prišla na svet, a tema je ni sprejela, beremo vsako leto za božič. Nikodem ve, da se mora opredeliti in odločiti. Ve za izgubo in se boji odločitve. Jezus ne popušča. Nikodemu pravi: Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

   Pomislimo, kako jasne so naše vsakodnevne opredelitve za temo ali luč.

   https://mirenski-grad.si/sl/evangelij-in-pridiga/p04-kriz-opredelitve-in-odlocitve/

   Odgovori
3. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 12:40

   POSTATI PRAVE MLADIKE NA JEZUSOVI TRTI

   POSTANIMO PRAVE MLADIKE, POLNE SADOV NA JEZUSOVI TRTI. ZAŽELIMO MU DOBRODOŠLICO V SVOJEM ŽIVLJENJU, KADARKOLI ŽELI VSTOPITI VANJ. PRIHAJA KOT RESNICA, KI MORA BITI IZGOVORJENA, KOT ŽIVLJENJE, KI GA MORAMO ŽIVETI, KOT LUČ, KI MORA ODSEVATI, KOT LJUBEZEN, KI MORA BITI LJUBLJENA, KOT POT, PO KATERI MORAMO HODITI, KOT SREČA, KI JO MORAMO ŠIRITI, KOT MIR, KI GA MORAMO SEJATI, KOT ŽRTEV, KI JO MORAMO DAROVATI V NAŠIH DRUŽINAH IN MED NAŠIMI SOSEDI – NAJ BODO BLIZU ALI DALEČ.

   (sv. Mati Terezija)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
   Sv. Mati Terezija, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 12:35

   Nadaljevanje članka o krstu in birmi, Philip Goyret

   OPRAVIČENJE IN UČINKI KRSTA

   V Rim 6,3-4 beremo: »Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt? S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« Krst, ki v verniku obnovi Kristusovo pot na zemlji in njegovo odrešenjsko delo, podeli kristjanu opravičenje. Prav o tem govori Kol 2,12: »S krstom ste bili namreč pokopani skupaj z njim, v njem ste bili tudi obujeni, po veri v delovanje Boga, ki ga je obudil od mrtvih.« Tu se sedaj vključi vidik vere, po kateri si skupaj z obredom vode »oblečemo Kristusa«, kot je zapisano v Gal 3,26-27: »Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi. Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.«

   Ta resničnost o opravičenju po krstu prevzame konkretne učinke v kristjanovi duši, ki jih teologija predstavlja kot ozdravljajoče in povzdigujoče učinke. Prvi se nanašajo na odpuščanje grehov, kakor poudarja Petrovo oznanjanje: »Peter jim je odgovoril: “Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha”« (Apd 2,38). To vključuje izvirni greh in pri odraslih tudi vse osebne grehe. V celoti je odstranjena tudi časna in večna kazen. Vseeno pa v krščencu ostanejo »neke časne posledice greha, kakor so trpljenje, bolezen in smrt ali življenju lastne krhkosti, kakor so to značajske slabosti itn., pa tudi ona nagnjenost h grehu, ki ji izročilo pravi poželjivost, ali, rečeno v prispodobi “netivo greha” (fomes peccati)« (Katekizem, 1264).

   Povzdigujoči vidik se nanaša na izlitje Svetega Duha; kajti »v enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni« (1 Kor 12,13). Ker gre za »Kristusovega Duha« (Rim 8,9), prejmemo »duha posinovljenja« (Rim 8,15), kot sinovi v Sinu. Bog podeli krščencu posvečujočo milost, teologalne in moralne kreposti ter darove Svetega Duha.

   Skupaj s podeljeno milostjo »krst zapečati kristjana z neizbrisnim duhovnim znamenjem (“character”) za pripadnost Kristusu. Tega znamenja ne izbriše noben greh, čeprav greh preprečuje, da bi krst obrodil sadove odrešenja« (Katekizem, 1272).

   Ker smo bili krščeni v enem Duhu, da bi bili »eno telo« (1 Kor 12,13), je včlenitev v Kristusa istočasno tudi včlenitev v Cerkev in v njej ostanemo povezani z vsemi kristjani, tudi s tistimi, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo.

   Nazadnje omenimo še to, da so krščeni »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9): deležni so torej skupnega duhovništva vernikov in so »”dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga” (LG 11), in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva« (Katekizem, 1270).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-18-krst-in-birma/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
5. janez says:

   11. oktobra, 2022 at 12:26

   Nekatere misli Matere Terezije
   Ljubi, kolikor moreš. Ljubi tako močno, da boli. Če boli, je to dober znak.
   Naj verjamemo v karkoli, če želimo resnično ljubiti, se moramo naučiti odpuščati.
   Ne moremo delati velikih stvari. Le male z veliko ljubezni.
   Naša stalna naloga je spodbujati kristjane in nekristjane, da opravljajo dela ljubezni. Vsako delo ljubezni, opravljeno z vsem srcem, približuje ljudi k Bogu.
   Če ljudi sodiš, nimaš časa, da bi jih ljubil.
   Revolucija ljubezni se začne z nasmehom. Nasmej se vsaj petkrat na dan, in to tistim, ki se jim nisi želel nasmehniti. To stori, da ustvarjaš mir.
   Ne dajajte le odvečnega, dajte svoje srce.
   Upam, da imaš dovolj sreče, da te naredi nežnega, dovolj preizkušenj, da te okrepijo, dovolj bolečine, da ostaneš človeški, dovolj upanja, da si srečen.

   Mati Terezija je v Indiji, ko je pomagala bolnim in revnim, s svojim življenjem in delom pričevala o neskončni ljubezni do človeštva. Pozornost vsega sveta je pritegnilo zlasti njeno neutrudljivo delo za najrevnejše, bolne in najranljivejše. Za mnoge ostaja skrivnost, kako ji je to uspevalo, kje je našla moč za brezmejno razdajanje. Na številna vprašanja je vedno odgovarjala s ponižnostjo in modrostjo, velikima darovoma Svetega Duha, ki ga je vedno vabila, da jo je razsvetljeval. Ko je dobila Nobelovo Nagrado se je je razveselila: »Hvala Bogu, koliko denarja in koliko revežem bom odslej lahko še pomagala«! Ne glede na vse težave in probleme, nasprotovanjaje šla in spolnjevala Jezusovo Voljo: “Pojdi v temo Kalkute in prinašaj med reveže, bolne in uboge Mojo Luč in Tolažbo”. Nič je ni ustavilo, ker je z Veseljem Spolnjevala Božjo Voljo.

   Odgovori
6. Hvala says:

   11. oktobra, 2022 at 12:24

   BOG JE VIR VSEGA SPOZNANJA

   ČLOVEK DOBIVA MODROST OD BOGA. POTREBNO JE ZANJO PROSITI IN ŽIVETI KOT ZAPOVEDUJE BOG. SALOMON, NAJMODREJŠI KRALJ JE PREJEL MODROST OD BOGA, ZANJO JE PROSIL.

   Poglejmo kako je prosil za modrost Boga:

   SALAMON PROSI MODROSTI:
   9
   1 Bog očetov in Gospod usmiljenja,
   ki si vse naredil s svojo besedo,
   2 ki si s svojo modrostjo izoblikoval človeka,
   da bi gospodaril nad stvarmi, ki si jih ti ustvaril,
   3 da bi svet upravljal s svetostjo in pravičnostjo
   in sodil iz svoje poštene duše,
   4 daj mi modrost, ki zraven tebe sedi na prestolu,
   in ne črtaj me iz števila svojih otrok.
   5 Zakaj tvoj služabnik sem, sin tvoje služabnice,
   slaboten človek sem, moje življenje je kratko,
   in premalo se spoznam na sodbo in postave.
   6 Zakaj tudi če bi kdo med človeškimi otroki bil popoln,
   pa bi mu manjkala tvoja modrost, ne bo nič veljal.
   7 Ti si me izbral za kralja svojega ljudstva,
   za sodnika svojih sinov in hčera.
   8 Ti si ukazal sezidati tempelj na tvoji sveti gori
   in oltar v mestu, ki si ga izbral za svoje bivališče,
   posnetek svetega šotora, ki si ga bil zasnoval pred začetkom.
   9 Zraven tebe je modrost, ki ve za tvoja dela,
   in je bila zraven, ko si ustvarjal svet;
   ve, kaj ugaja tvojim očem
   in kaj je po tvojih zapovedih prav.
   10 Pošlji jo iz svetih nebes,
   od prestola svojega veličastva jo pošlji,
   da bo pri meni, da se bo z mano trudila,
   da bom spoznal, kaj tebi ugaja.
   11 Ona namreč ve in razume vse,
   modro me bo vodila v mojih dejanjih
   in me varovala v svoji slavi.
   12 Tedaj ti bodo moja dela po volji,
   tedaj bom pravično vladal tvojemu ljudstvu,
   tedaj bom vreden prestola svojega očeta (Mrd 9,1-12).

   5 Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem,
   in na svojo razumnost se ne zanašaj!(Prg 3,5)

   MODROST JE DREVO ŽIVLJENJA

   13 Blagor človeku, ki najde modrost,
   možu, ki si pridobi razumnost.
   14 Kajti pridobiti njo je bolje kakor pridobiti srebro,
   njen sad je boljši od zlata.
   15 Dragocenejša je kakor biseri,
   nobena tvoja želja ji ni enakovredna.
   16 Dolgo življenje je v njeni desnici,
   v njeni levici sta bogastvo in čast.
   17 Njene poti so prijetne poti,
   vse njene steze so mirne.
   18 Drevo življenja je tem, ki se je oprimejo,
   kdor se je drži, je srečen.

   19 Gospod je z modrostjo postavil zemljo,
   z razumnostjo utrdil nebo,
   20 z njegovim znanjem se odpirajo pravodovja
   in oblaki spuščajo roso.(Prg 3,13-20)
   :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

   Naj še poudarim bistvo: BOG SVETI DUH DAJE MODROST . KO ČLOVEK DOVOLI BOGU, DA GA PROBLIKUJE, VZGAJA, SE PRAVI MU REČE SVOJ “DA”, SE MU NI TREBA BATI. BOG IMA SVOJ NAČRT S SVAKIM ČLOVEKOM.

   Imeti moramo potrpljenje s samim seboj, z drugimi ljudmi in z Bogom ! To je nujno, BOGU NE SMEMO KAZATI POTI, PO KATERI NAJ NAS VODI. SVETI DUH IMA SVOJO POT. VČASIH JE POPOLNOMA DRUGA OD NAŠE ČLOVEŠKE ZAMISLI.

   BOG JE TISTI, KI DELI MODROST, SPOZNANJA IN POUČUJE ČLOVEKA.

   Ni nam potrebno skrbeti, kajti Bog bo povedal in peljal človeka tja, kamor bo On določil, da je potrebno. Pokazal bo svojo željo na tak način, da bo človek razumel. KADAR HOČEMO PREJEMATI DAROVE OD SVETEGA DUHA, TUDI MODROST, SE JE POTREBNO ODPOVEDATI SVOJI VOLJI, SVOJIM ODLOČITVAM IN NAREDITI TAKO KOT ZAHTEVA BOG.

   Ker je to zelo težko, včasih ogromna večina ljudi odneha, ne hodi skupaj z Bogom, ampak ubere svojo -lažjo pot.

   MODROST IN SPOZNANJA BOG DELI. ZAHTEVA PA PONIŽNOST, POKORŠČINO IN POSLUŠNOST,

   V ŽIVLJENJU JE TREBA PRENESTI TUDI PONIŽANJA OD LJUDU, ZANIČEVANJA, NESTRINJANJA, MOGOČE TUDI IZLOČITEV, IZGUBO- MATERIALNIH STVARI, ZDRAVJA itd…DA ČLOVEK PREJEMA MILOSTI OD GOSPODA! JEZUS JE NAŠ VZOR, TUDI MI MORAMO ŽIVETI TAKO KOT NAM JE POKAZAL.

   MODROST JE VELIKA MILOST, Z BOŽJO MODROSTJO JE SALOMON DOSEGEL BOGASTVO, PRAVIČNE SODBE JE VRŠIL, IMEL JE SPOŠTOVANJE LJUDI IZ VSEGA SVETA ……….VSE TO JE DOBIL Z MODROSTJO, KI MU JE PODELIL BOG.

   Odgovori
7. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 11:36

   GOSPOD NI V TABERNAKLJU ZARADI SEBE, AMPAK ZARADI NAS,
   KER JE RAD BLIZU ČLOVEŠKIM OTROKOM. POLEG TEGA PA VE,
   DA POTREBUJEMO NJEGOVO NAVZOČNOST.

   (sv. Terezija Benedikta od Križa – Edith Stein)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva,
   zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 11:31

   SVETA EVHARISTIJA – BOŽJI DAR ZA ŽIVLJENJE

   NAJ BO SLEDEČE RAZMIŠLJANJE O EVHARISTIJI VZPODBUDA, DA BO VEDNO BOLJ POSTAJALA DAR ZA ŽIVLJENJE SLEHERNEGA IZMED NAS

   KAJ JE PRAVZAPRAV EVHARISTIJA?

   To je po domače povedano, beli kruh – narejen iz vode in bele moke, testo pa potem še spečeno….izrezano na okrogle ploščice, male so za ljudi, pri obhajilu. Velike pa pri povzdigovanju pri daritvi. Velike so iz praktičnega razloga, da ljudje tudi bolj daleč vidijo, da je duhovnik povzdignil kruh. Te bele ploščice – kruh imenujemo hostije.

   Pri maši se te običajne hostije spremenijo v posvečene hostije, saj Jezus v njih vstopi in v njih prebiva. Pri obhajilu se tako združimo z Jezusom. Se pravi, da je v nas Jezus.

   Če smo v grehu, ni prav, da ga prejemamo. Če imamo čisto srce brez greha, nas Jezus ozdravlja naših bolezni, problemov. Če pa ga prejemamo v grehu ali celo smrtnem grehu, se nam lahko bolezni poslabšajo.

   Evharistijo tudi častimo. Duhovnik postavi na vidno posvečeno hostijo v monštranci (pozlačena posoda v obliki sonca), da se pred njo molijo molitve in zahvale ter prošnje. Tako Jezusu v posvečeni hostiji izkazujemo zahvalo in pripadnost Bogu. Beseda evharistija izhaja iz grške besede eucharistia, kar pomeni hvaležnost.

   NASTANEK SVETE MAŠE (evharistične daritve)

   Gospodova večerja je najpopolnejše vidno razodetje prijateljevanja z Bogom in edinosti vsega božjega ljudstva. Sam Jezus je obhajal starozavezno pasho – večerjo in večkrat je sodeloval pri obrednih večerjah svojega časa. Kristus je s čudežno pomnožitvijo kruha, s svojim govorom o kruhu življenja in s prispodobo o kraljevski svatbeni večerji naznanil, da bo svoji Cerkvi zapustil večerjo kot novo obliko čaščenja Boga in bratskega zbiranja vernikov. Jezus je to storil pri zadnji večerji pred svojim trpljenjem. Pri tej večerji je svoje učence poučeval in bodril, naj vztrajajo v edinosti in ljubezni. Zanje in za vse ljudi je molil v velikoduhovniški molitvi. Na koncu je vzel kruh, se zahvalil Bogu Očetu, kruh razlomil in ga dal učencem govoreč:« To je moje telo, ki se daje za vas, to delajte v moj spomin.« Za tem je vzel kelih z vinom govoreč: »To je kelih moje krvi, ki se preliva za vas.« Tako se je Jezus daroval pod podobama kruha in vina svojemu Očetu in vsem ljudem.

   Ustanovil je Evharistijo ali sveto mašo – daritev – kot spominsko dejanje popolnega darovanja. Sv. Pavel to razlaga z besedami: »Kajti vsakič, ko jeste ta kruh in pijete iz keliha, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1Kor 11,26)

   Sv. maša je zakrament Jezusove zahvalne daritve Bogu. Pri njej se zakramentalno slavi in obnavlja Jezusova daritev za naše odrešenje, njegova smrt in vstajenje. Uživamo posvečeni kruh, ki se daje za nas in pijemo njegovo kri, ki se preliva za nas. Glavni del svete maše je spremenjenje – posvečenje kruha in vina – z izgovarjanjem Jezusovih besed pri zadnji večerji. To je središče Jezusovega spominskega dejanja: podobe kruha in vina ostanejo iste, toda menja se njihova stvarnost. S posvečenjem kruha in vina postaneta nova stvarnost Kristusovega telesa in njegove krvi.

   Zemeljski sadovi človekovega dela v evharistiji postanejo znamenja, da se je Jezus Kristus ves, z dušo in telesom – dokončno in za zmeraj predal nebeškemu Očetu in nam. To se z močjo sv. Duha dogaja pri vsaki maši in tako je Jezus ves prisoten med svojim božjim ljudstvom. Ta skrivnostna sprememba stvarnosti kruha in vina v novo stvarnost, v resnično prisotnost Vstalega Kristusa, imenujemo spremenjenje. Po tem skrivnostnem dejanju zakliče duhovnik: »SKRIVNOST VERE!« Prisotni odgovore: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. Evharistija je spominsko dejanje, po katerem se na skrivnosten način obnavljajo dogodki našega odrešenja. V njej se najbolj vidi, kaj je Cerkev: skupina vernih, zbranih okrog svojega prisotnega Gospoda, ki po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu – združena z močjo sv. Duha – daje vso slavo in čast Očetu. Evharistija je središčni zakrament Cerkve, zakrament žive prisotnosti in izročila.

   Okrog bistvenega dela evharistije so se od začetka oblikovali različni obredi, branje, pesmi in molitve in se skozi stoletja tudi spreminjali. Vsi ti deli skupaj okrog glavnega dela (spremenjenje) se imenujejo sv. maša. Vsi ti obredi: branje, molitve in pesmi so razporejeni v cerkvenem letu. Vse pa je zapisano v knjigi, ki se imenuje misal. Z uvajanjem domačega jezika v bogoslužje, je ta knjiga dostopna vsem. Uživanje Kristusovega Telesa in Krvi pod podobo kruha in vina se imenuje sv. obhajilo. Posvečeni kruh se shranjuje v cerkvi v prostoru, ki se imenuje tabernakelj (pred njim gori večna luč).

   KRISTUSOVO TELO SE SHRANJUJE:

   – za sv. obhajilo za tiste, ki niso mogli biti pri sv. maši,
   – za čaščenje – adoracijo,
   – za sveto popotnico (za bolnike in umirajoče).

   EVHARISTIJA ZUNAJ MAŠE – ČEŠČENJE!

   V župniji je češčenje (slavljenje) Najsvetejšega. Ob vseh teh uspehih in neuspehih, hitenju in dolgočasju, boleznih in upanju… se lahko ustavim. Lahko si vzamem čas in pokleknem. Tukaj je On, ki je več kakor pokleknil. Iz Neskončnega je postal zaničljivo končen, tako omejen, da ga sedaj skoraj na vsakem koraku, če ne na razpotju, pa na verižici mimoidočega, vidimo pribitega na križ. Lahko si vzamem čas. Navkljub misli, ki mi prikrito pravi: »Zakaj tega časa ne bi porabili bolj koristno in naredili kakšno dobro delo?« In se že prepoznam v Judežu, ki v odgovor dobi: »Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat.« (Jn 12, 6). Nič mi ne koristi, da kradem čas, nič da še tako hitim… pride trenutek, ki me priklene nase… in zakaj ne bi bil zdaj tisti trenutek, ko ne bom kričal in jokal za izgubljenim časom, temveč bom s Kristusom dahnil v dan: »Nihče mi ga ne jemlje (čas, ljubezen, življenje…), ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (prim Jn 10, 18).

   Ob brskanju po spletu sem hitro naletel na evharistične čudeže in mnogo debat tudi na to temo. Ljudje so presenečeni, jezni, začudeni, vzhičeni… Enim se potrjuje vera, drugi se še bolj zatekajo v ‘ateizem’. Kakor njim, pa tudi nam Jezus na besede: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem (Jn 6, 53-56).

   In kaj bomo storili mi? Evangelist pravi, da jih je mnogo njegovih učencev odšlo… Proč, daleč, tega ne morejo poslušati… (»Trda je ta beseda« Jn 6, 60) Bili so odločni. Lahko rečemo, dosledni… No, morda so še prišli, ko je Jezus čudežno pomnožil kruh ali ozdravljal v bližini (torej na velikonočni blagoslov jedil, kakšno slovesnost ob Božiču, Veliki noči, na kakšen pogreb…) sicer pa niso več hodili za Njim. Jezus kakor da bi ob evharistiji postavil vse na kocko. Boste – ne boste!

   Vsa sporočila o dogodkih čudežev evharistije imajo samo en in edini namen – DA BI ŽIVELI!!!

   V imenu dekanijskih duhovnikov sestavil Danijel Slatinek

   Povzeto po: https://www.tilci.si/duhovno/o-zakramentih-in-zakramentalih/37-evharistija.html

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
9. janez says:

   11. oktobra, 2022 at 10:06

   Ludwig Schneider: Kje prebiva Bog?

   Želim si, da me Bog ne samo včasih obišče kot gosta, ampak da v meni trajno prebiva. A me vodi in navdihuje ko ga prosim in molim k Njemu. To zveni za kakšne agnostike kot otroška in naivna molitev. Tako mislim in verujem, da je prav. To je moj Credo. Mene pa ne motijo bodice agnostikov, ker vem da vse premorem v Njem, ki mi daje Moč. Kaj ni bil včasih Bog prisoten v jeruzalemskem templju in stanuje danes v mogočnih katedralah? Kralj Salomon je rekel pri posvetitvi templja: »Toda mar more res Bog prebivati na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal!« (1 Kr 8,27).Boga ne moremo zapreti v nobeno katedralo, najsi bo še tako bleščeča. Bog je omniprezenten in Ljubeč do vseh ljudi enako. On je Stvarnik vsega kar obstaja in je Deum Creator.

   Vsa nebes nebesa ne morejo dojeti Boga, kaj šele ljudje. Bog je za nas ljudi dimenzija, ki ji ni mogoče priti do dna. Ki je tudi poustvarjeni fizikalni Cernski prapok ne more razvozlati. Stalno odkrivamo nove sončne sisteme, katerih neskončnosti si ne moremo predstavljati. Če je že vesolje v svoji celoti za nas preobsežno, da bi ga raziskali, koliko bolj je potem Bog kot njegov Stvarnik. Takoj ko bi Boga lahko doumeli, ne bi bil več Bog, ampak le neka človeška predstava ali zamišljena hipoteza, ki smo si jo domislili, ki jo lahko nekdo spreminja glede na versko pripadnost in določbe koncilov ali pa jo v obliki kipa postavi v kot. Bog ni religiozni priročnik! On je ki je izven vseh naših pojmov in predstav. Tako daleč in tako blizu nas in v nas je. Zaslutimo ga v smotrni naravi in v Dobroti ter Odrešenju vseh Ljudi na Zemlji. Pa tudi v naših bližnjih in v Stvarstvu, ki nas okbroža.

   Kadar prisluhnem religijam in njihovim primitivnim ali filozofskim razlagam, podvomim v kompetentni človeški razum, da bi zmogel Boga razumeti. Kdo pa sem jaz da bi to sodil in razumel, kar je Božje? Deum scire nemo potest nisi Deum docente! O Bogu ve kaj le tisti, ki mu Bog s Svojo Milostjo to Podari! Naš krščanski Bog je Troedini Bog Očeta, Sina Jezusa in Svetega Duha, ki poživlja in navdihuje. On je navdihnil svetopisemske pisatelje in nam dal Biblijo, da jo beremo, kaj nam pripoveduje. On tudi po svoji Milosti in Božji Volji suvereno navdihne in razodene izbranim ljudem o Božjih Skrivnostih in Verskih Stvareh, da kaj več razumemo.

   V knjigi Izaije 57,15 piše: »Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni Gospod, ki večno prebiva in je njegovo ime sveto: Na višavi in v svetišču prebivam, sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu, da poživljam duha ponižnim, da poživljam srce potrtim.«Potrt in ponižen duh je torej skrivnost Božjega prebivališča. Tako kot je Bog izbral v svoji suverenosti osovražen judovski narod, tako si je izbral za prebivališče ne bahače, ampak potrte in uboge ljudi v Palestini in tudi ljudi izmed vseh drugih narodov. V Matejevem evangeliju 21,42-44 Jezus pravi: »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal temeljni kamen. In kdor bo padel na ta kamen, se bo razbil; in na kogar pade ta kamen, ga bo zmečkal.«To bi iz hebrejskega čistopisa prebrali tako: kdor se preda Bogu, bo njegov človeški ponos razbit, da bo lahko Bog v njem prebival. Kdor pa ostaja ponosen in ošaben, bo ta kamen padel nanj in ga zmečkal ter ga za vedno uničil. »… Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«, »saj je vse to naredila moja roka, tako je vse nastalo, govori Gospod. Gledam pa na tistega, ki je ponižen, ki je potrt v duhu« (Iz 6,3; 66,2).In Bog živi v njem. V ponosnih in samozadostnih ter mogočnih in bogatih ljudeh pa Bog ne živi, najsi še tako verujoče govorijo in pobožno delajo. Bog hoče človeško ponižnost in skromnost, saj je tako živel Jezus naš Odrešenik. In tako naj živimo tudi mi ljudje, če smo Jezusovi Učenci. Naše poslanstvo na zemlji je , da spolnjujemo Božjo Voljo in da smo Bogu Očetu kot Njegovi Otroci na Zemlji v Veselje.

   Ludwig Schneider: Und wo wohnt Herr, unser Gott?

   Prav je, da se kot verniki, čeprav brez bogoslovne izobrazbe, potrudimo o Bogu in krščanski Veri zvedeti in vedeti kaj več, da bolj pravilno razumemo verske stvari. Prosimo Svetega Duha, da nam Podari 7 Darov. Da bomo prav podučeni in da ne zaidemo s Poti K Jezusu.

   Odgovori
10. Miro says:

    10. oktobra, 2022 at 18:08

    ZAHTEVA PO ZNAMENJU – NE BOM ČAKAL POSEBNIH ZNAMENJ, AMPAK ODKRIVAL BOŽJE DELOVANJE V ŽIVLJENJU

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 11,29-32)

    Ko so se zbirale množice, je začel govoriti: »Ta rod je pokvarjen rod. Išče znamenje, pa mu ne bo dano znamenje razen Jonovega znamenja. Kakor je bil Jona znamenje Ninivljanom, tako bo tudi Sin človekov temu rodu. Kraljica Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila, kajti prišla je s konca zemlje, da bi slišala Salomonovo modrost; in glejte, več kakor Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili, kajti spreobrnili so se ob Jonovem oznanilu; in glejte, več kakor Jona je tukaj.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+11%2C29-32&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Duhovna misel: Jezus govori o Jonovem znamenju. Po brodolomu se je vrnil in oznanil Ninivljanom, naj se spreobrnejo. Resno so vzeli njegovo opozorilo, Judje pa se nočejo spreobrniti ob tako velikih znamenjih. Ne bom čakal posebnih znamenj, ampak odkrival Božje delovanje v življenju. Gospod, hvala, ker me v svoji ljubezni usmerjaš in vodiš nazaj na pravo pot. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori