Članki za dušo

15.128 Responses to Članki za dušo

1. Hvala says:

   12. oktobra, 2022 at 13:49

   ZAKAJ BI NAM BOG DELIL MILOSTI-DAROVE, ČE DELAMO IZLOČITEV NEKATERIH NJEGOVIH MILOSTI?

   BOG DELI MILOSTI-DAROVE. ZAHVALJUJEMO SE MU IN GA SLAVIMO ZA NJEGOVO USMILJENJE, KAJTI DELITEV DAROV -MILOSTI JE NJEGOVO USMILJENJE DO ČLOVEKA.

   TRPLENJE JE VELIKA MILOST -DAR, ZA KATERO PA NEKATERI NITI SLLIŠATI NOČEJO, NIKAR DA BI SPRJELI GOSPODOV NAČRT. ZATO JE TUDI TOLIKO LOČITEV, RAZDOROV IN NI MURU, KI GA LAHKO PODELI LE GOSPOD.

   JEZUS JE REKEL: VESELI SE TRPLJENJA. TO SO DRAGOCENI BISERI. PO NJEGOVEM POSEGU BO OBRODILO OBILEN SAD, TAKO KOT BO ON HOTEL, SPREJETJE VSAKE STISKE. V ČASU TEME GOSPOD DELI OBILO MILOSTI.

   ČLOVEK JE USTVARJENO BITJE, NE SME POSEGATI V IZLOČEVANJE GOSPODODOVIH MILOSTI , TO POMENI, DA BI NEKATERE SPREJEL, DRUGIH PA NE .

   ZAKAJ BI BOG POTEMTAKEM DELIL MILOSTI, ČE IZBIRA ČLOVEK SAMO TISTE, KI SO MU POVOLJI???

   Odgovori
   • Hvala says:

     12. oktobra, 2022 at 14:01

     BOŽJA MILOST PRITEKA SAMO NA PONIŽNE

     Dnevnik Favstine Kowalske

     Nekaj besed iz govora matere učiteljice novink ob koncu noviciata: »Posebna lastnost vaše
     duše naj bo preprostost in ponižnost. Skozi življenje pojdite kakor otrok, vedno polne
     zaupanja, preprostosti in ponižnosti, zadovoljne z vsem, v vsem srečne. Tam, kjer se drugi
     vznemirjajo, [naj] sestra zaradi preprostosti in ponižnosti mirno hodi. To si zapomnite za vse
     življenje: Tako kakor voda lahko teče s hriba v dolino, tako tudi Božja milost priteka samo na
     ponižne.« (Dn 55)

     Odgovori
     • Hvala says:

       12. oktobra, 2022 at 14:28

       Gospodu se vsak dan ZAHVALJUJMO ZA VSE PODELJENJE MILOSTI.

       PRI PREJEMANJU MILOSTI IN DAJANJU ZAHVAL GOSPODU PA MORAJO BITI USKLAJENE NAŠE MISLI, BESEDE IN DEJANJA V ZVEZI S TEM.

       Č rečeno Gospodu, da sprejemamo od Njega tudi stisko-to se pravi smo povedali z BESEDO , se morajo s temi z našimi BESEDAMI popolnoma strinjati NAŠE MISLI in DEJANJA. DEJANJE JE , da v času stiske živimo po BOŽJI ZAPOVEDI. PREUČITI V SVETEM PISMU IN ŽIVETI PO BOŽJI ZAPOVEDI, KI GOVORI KAJ TORITI V OBDOBJU STISK.

       ČE NEKDO NE MORE ŠE TEGA ŽIVETI-SE PRAVI DA NISO MISLI, BESEDE IN DEJANJA MED SABO POPOLNOMA USKLAJENA , JE POTREBNO PROSITI ZA POMOČ JEZUSA, DA BO PODELIL TE MILOSTI.

       Odgovori
       • Hvala says:

         12. oktobra, 2022 at 14:46

         KAJ PRAVI JEZUS O ŽIVLJENJU V STISKI (Sveto Pismo)

         To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«Jn 16,33

         Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.

         Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus.

         Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?

         Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave,

         https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=27&id13=1&l=sl2&z=3&zf=1773&t=5
         :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

         KAJ GOVORI JEZUS:

         – BODITE POGUMNI, VESELITE SE ČE MORATE NEKAJ ČASA TRPETI, VZGOJO VZDRŽITE itd…

         Odgovori
2. Miro says:

   12. oktobra, 2022 at 13:48

   POSLUŠAJMO GOSPODOVE BESEDE ŽIVLJENJA – BESEDE LJUBEZNI, RESNICE, MODROSTI …

   USMILJENI JEZUS: PREDEN SEM USTVARIL SVET, SEM TE LJUBIL Z LJUBEZNIJO, KI JO
   TVOJE SRCE DANES OKUŠA; VSO VEČNOST SE MOJA LJUBEZEN NE BO SPREMENILA
   (Dn 1754).

   O besedah življenja, ki jih je Jezus zaupal sestri Favstini in so namenjene tudi nam, več na:
   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Miro says:

   12. oktobra, 2022 at 13:42

   Nadaljevanje članka o krstu in birmi, Philip Goyret

   POTREBNOST KRSTA

   Novozavezna kateheza za Kristusa kategorično trdi, da »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). In glede na to, da biti »krščen v Kristusa« pomeni »obleči Kristusa« (Gal 3,27), je treba v vsej njihovi teži razumeti Jezusove besede: »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16). Od tod izhaja vera Cerkve v to, da je krst potreben za zveličanje.

   Slednje velja razumeti v skladu s skrbno formuliranimi besedami učiteljstva: »Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament (prim. Mr 16,16). Cerkev ne pozna drugega sredstva za zagotovitev vstopa v večno blaženost, kakor je krst; zato se skrbno varuje zanemarjanja poslanstva, ki ga je prejela od Gospoda, naj dela za to, da se “iz vode in Duha” prerodijo vsi tisti, ki morejo biti krščeni. Bog je zveličanje navezal na zakrament krsta, toda on sam ni vezan na svoje zakramente« (Katekizem, 1257).

   Dejansko obstajajo posebne situacije, v katerih je glavne sadove krsta mogoče pridobiti brez zakramentalnega dejanja. Toda ravno zato, ker ni zakramentalnega znamenja, tudi ni gotovosti o podeljeni milosti. To, kar cerkveno izročilo imenuje krst krvi in krst želja, ni »prejeto dejanje«, temveč skupek okoliščin, ki sovpadajo pri nekem človeku in določajo pogoje za to, da je mogoče govoriti o zveličanju. Tako razumemo »trdno prepričanje, da so tisti, ki pretrpijo smrt zaradi vere, ne da bi bili prejeli krst, s svojo smrtjo krščeni za Kristusa in s Kristusom« (Katekizem, 1258). Na analogen način Cerkev pravi, da »vsak človek, ki ob nepoznanju Kristusovega evangelija in njegove Cerkve išče resnico in izpolnjuje božjo voljo, kolikor jo spozna, more biti zveličan. Mogoče je predpostavljati, da bi taki ljudje imeli izrečno željo po krstu, če bi poznali njegovo potrebnost« (Katekizem, 1260).

   Okoliščine za krst krvi in želja ne vključujejo primerov, ko otroci umrejo brez krsta. Glede njih »Cerkev ne more drugega kakor zaupati božjemu usmiljenju, kakor to dela pri pogrebnem obredu zanje«; vendar nam ravno vera v usmiljenje Boga, ki hoče, da se vsi ljudje zveličajo (prim. 1 Tim 2,4), omogoča zaupanje v to, da obstaja tudi pot zveličanja za otroke, umrle brez krsta (prim. Katekizem, 1261).

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-18-krst-in-birma/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
4. janez says:

   12. oktobra, 2022 at 12:08

   ZAVRAČANJE JALOVEGA PESIMIZMA – Papež Frančišek
   Ena najresnejših skušnjav, ki dušijo vnemo in smelost, je občutek poraza, ki nas spreminja v nezadovoljne in zamorjene pesimiste z mračnim obrazom. Nihče se ne more lotiti boja, če vnaprej popolnoma ne računa na zmago. Kdor začenja brez zaupanja, je že vnaprej napol izgubil bitko in zakopal svoje talente. Tudi če se človek boleče zaveda svojih slabosti, mora iti naprej, ne sme se vdati. Misliti mora na to, kar je Gospod rekel sv. Pavlu: »Dovolj ti je moja milost, moč se namreč v slabotnosti izpopolnjuje« (2 Kor 12,9). Krščanska zmaga je vedno križ, a križ, ki je hkrati zmagoslavni prapor, ki ga nosimo z bojevito krotkostjo nasproti hudičevim napadom. Hudobni duh poraza je brat skušnjave, da bi predčasno ločili pšenico od plevela. Je sad tesnobnega, samozadostnega nezaupanja.
   Očitno je, da se je na nekaterih krajih zgodilo duhovno ‘opustošenje’. To je posledica načrtovanja družb, ki so se hotele graditi brez Boga ali pa so uničile svoje krščanske korenine. Tam »krščanski svet postaja nerodoviten in izčrpan kakor popolnoma izžeta tla« (J. H. Newman). V drugih deželah nasilno nasprotovanje zoper krščanstvo sili kristjane, da svojo vero živijo tako rekoč skrito v deželi, ki jo imajo radi. To je druga, zelo boleča oblika puščave. Tudi lastna družina ali lastno delovno mesto moreta biti to suho okolje, v katerem je treba ohraniti vero in jo skušati izžarevati. »A prav iz izkušnje puščave, iz te praznine moremo ponovno odkriti veselje vere, njen življenjski pomen za nas ljudi. V puščavi človek spet odkrije vrednost tega, kar je bistveno za življenje. Tako so v današnjem svetu nešteta, pogosto posredno ali negativno izražena znamenja žeje po Bogu, po zadnjem smislu življenja. V puščavi potrebuješ predvsem verujoče ljudi, ki s svojim življenjem kažejo pot v obljubljeno deželo in tako ohranjajo upanje« (Benedikt XVI.). V vsakem primeru smo v teh okoliščinah poklicani, da bi bili velike amfore (vrči z vodo), da bi drugim dali piti. Včasih se amfora spremeni v težak križ. A prav na križu se nam je Gospod, preboden s sulico, podaril kot vir žive vode. Ne pustimo si vzeti upanja!

   (Papež Frančišek, Veselje evangelija, točke 85-86).

   Premalo je upanja, radosti in veselja med nami, zato bodimo veseli vsake pozitivne misli in spodbude od soljudi in to tudi sami prispevajmo. Imamo Odrešenika, ki nam je prinesel Mir in Odrešenje na Svet. Zato je prav, da smo bolj optimistični v dobroti in strpnosti, kot Ljudje in Kristjani. Da Verijemo in Zaupamo Bogu, da se bo po Njegovi Volji vse prav Uredilo.

   Odgovori
5. Hvala says:

   12. oktobra, 2022 at 10:35

   PRAVILA KRŠČANSKEGA ŽIVLJENJA

   9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega. 10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju. 11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu. 12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi, 13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje. 14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih. 15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo. 16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne. 17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. 18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. 19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod. 20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo. 21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Rim+12%2C9-21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Odgovori
6. Miro says:

   12. oktobra, 2022 at 8:14

   GOSPOD NAM GOVORI: »IN GLEJTE: JAZ SEM Z VAMI VSE DNI DO KONCA SVETA.« (Mt 28,20)

   DUHOVNA MISEL: »IŠČEŠ PRIJATELJA, KI BI TE TOLAŽIL, NEKOGA, KI BI BLAŽIL TVOJO
   OSAMLJENOST. ZAKAJ NE BI ISKAL PRIJATELJA, KI TE NIKOLI NE BO ZAPUSTIL IN KI TI BO
   VEDNO BLIZU, KJER KOLI BOŠ?« (božji služabnik Van Thuan)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Božji služabnik Van Thuan, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   12. oktobra, 2022 at 8:03

   SV. MAKSIMILIJAN CELJSKI

   12. OKTOBRA GODUJE SV. MAKSIMILIJAN CELJSKI, ŠKOF IN MUČENEC, ZAVETNIK MESTA CELJE, DRUGOTNI ZAVETNIK ŠKOFIJE CELJE TER GLAVNI ZAVETNIK ŠKOFIJ PASSAU IN LINZ.

   Bil je apostol Norika, nekdanje rimske pokrajine, ki se je raztezala med Dravo, Innom in Donavo, tja do ogrskih ravnin. Bil je škof in mučenec. Na Bavarskem in Salzburškem so ga častili že v 7. stoletju, kar izpričuje, da je bil zaslužen za tiste kraje. Tudi je res pretrpel mučeniško smrt, zakaj vedno so ga častili kot mučenca.

   Zapiski o njegovem mučeništvu so šele iz leta 1291 in niso zgodovinsko zanesljivi. Po teh zapiskih je bil doma iz Celeie (Celja) in se rodil v prvi polovici 3. stoletja. Premožni krščanski starši so ga izročili v vzgojo duhovniku Oraniju. Ko so umrli, je Maksimilijan razdelil svoje imetje siromakom, dal sužnjem, ki so služili njegovim staršem, prostost, sam pa je postal duhovnik. Iz Celja se je preselil v noriško prestolnico Laureacum (Lorch). V tem mestu so v Donavi utopili sv. Florijana. Tu so si Maksimilijana izvolili za škofa. Papež Sikst II. je izvolitev potrdil in dodelil novemu škofu ves Norik.

   Misijonska pota so ga večkrat peljala tudi na Bavarsko, kjer je zasadil križ in sezidal cerkev Matere božje tam, kjer stoji mesto Freising. Tudi v rodno Celje je šel oznanjat evangelij in tam umrl mučeniške smrti. Obglavili so ga, truplo pa so kristjani pokopali ob mestnem obzidju. Pozneje so ga prenesli v Passau, kjer njegovi zemeljski ostanki počivajo v velikem oltarju stolne cerkve.

   Pri nas je češčenje sv. Maksimilijana najbolj razširjeno in priljubljeno v mariborski škofiji. Še vedno je Maksimilijan mnogim vernikom krstni patron. Škof Slomšek mu je posvetil drugi letnik svojih Drobtinic s posebno svetnikovo sliko nad celjskim mestom in s pesmijo, ki jo je sestavil Luka Jeran. Prvi njegov življenjepis pa je v našem jeziku izšel 1815. Napisal ga je profesor J. A. Zupančič.

   Življenje škofa, ki je deloval in tudi pretrpel mučeniško smrt prav v naših krajih, opisuje t. i. Vita s. Maximiliani. Maksimilijan naj bi se rodil v rimski pokrajini Norik, ki je med drugim obsegala tudi precejšen del današnje Štajerske, in sicer v takratni Celeji (danes Celje). V mestu je bil tudi škofijski sedež. Starši so ga vzgajali v plemenitem krščanskem duhu, vzgajal in izobraževal pa ga je tudi duhovnik Oranius. Po smrti staršev je podedoval veliko premoženje, ki pa ga je razdal revežem, sužnje, ki so delali v njihovi hiši, pa osvobodil. Poromal je v Rim, kjer so ga posvetili v duhovnika, papež Sikst II. pa ga je zaradi njegovega zglednega življenja posvetil v škofa in poslal nazaj v domovino, v Norik oznanjat evangelij. Izročilo pravi, da se je najprej naselil kot škof v Laureacu (sedaj Lorch) na zgornjem Avstrijskem. Kot pravi duhovni oče je skrbel za kristjane v tem mestu, evangelij pa oznanjal tudi po vsej pokrajini, pot naj bi ga zanesla celo na Bavarsko. Kot potujoči škof je pridobival ljudi za krščanstvo in zgradil več cerkva. Proti koncu življenja naj bi se ustavil tudi v rodnem Celju. Tam pa ga je rimski sodnik in cesarjev namestnik Eulasius najprej nagovarjal, da bi prenehal z oznanjevanjem, se pridružil poganski veri ter v templju zažgal kadilo v čast vojnemu bogu Marsu. Ker tega ni bil pripravljen storiti in je, kljub grožnjam, ostal zvest Kristusu, ga je dal Eulasius obglaviti. Legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer se je glava mučenca dotaknila tal, začel izvirati studenec, ki naj bi imel zdravilno moč. Kasneje so tu verniki sezidali preprosto kapelico, mučenca pa naskrivaj pokopali ob mestnem obzidju. Nad grobom so postavili majhno cerkvico, posvečeno sv. Maksimilijanu. Legendarni življenjepis, objavljen tudi v kroniki Celjskih grofov, navaja, da naj bi 350 let po Maksimilijanovi smrti prišel na svojem misijonskem potovanju v Celje sv. Rupert, ki naj bi našel truplo mučenca in njegove ostanke raznesel na več krajev ter tam postavil cerkve njemu v čast. Relikvije so bile v 17. stoletju še izpričane, kasneje pa se je za njimi izgubila sled.

   Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa v škofovskem oblačilu z mitro in pastirsko palico; pri sebi ima knjigo, meč, križ ali palmovo vejo.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sv-maksimilijan-celjski

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Maksimilijan, prosi za nas!

   Odgovori
8. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 20:20

   NAJVIŠJI ZAKLAD ŽIVLJENJA V DRUŽBI, NAJSVETLEJŠA TOČKA V ZGODOVINI ČLOVEŠTVA,
   PREDMET ZAUPLJIVEGA PRIČAKOVANJA CERKVE IN NARODOV JE MIR. MIR JE STAVBA, KI
   JO GRADIŠ DAN ZA DNEM IN NA TRDNIH TEMELJIH. MIR JE DOM, DOM VSEH. MIR NE BO
   MOGEL ZAVLADATI V SVETU, DOKLER SE NE BO NASTANIL V ČLOVEŠKEM SRCU.
   (sv. Janez XXIII.)

   MOLIMO ZA SPREOBRNJENJE GREŠNIKOV, ZA MIR V SRCU, ZA MIR V UKRAJINI IN DRUGOD
   PO SVETU, ZA MIR, KI JE V TEM TRENUTKU ZELO OGROŽEN:

   OČE NAŠ

   Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime,
   pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja
   kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš
   vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor
   tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji
   nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.
   Amen.

   ZDRAVA MARIJA

   Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj,
   blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je
   sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati božja,
   prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.
   Amen.

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
   Sv. Janez XXIII., prosi za nas!

   Odgovori
9. Miro says:

   11. oktobra, 2022 at 20:11

   GOD SV. PAPEŽA JANEZA XXIII.

   V KATOLIŠKI CERKVI 11. OKTOBRA GODUJE SV. PAPEŽ JANEZ XXIII.

   “Občutek majhnosti, ki me vedno spremlja in mi pomaga, da se ne prevzamem, je velika milost božja. Ohranjuje me preprostega in me varuje, da se ne osmešim.” Tako je v svojem Dnevniku duše 15. junija 1956 zapisal kardinal Angelo Giuseppe Roncalli, beneški patriarh, ki je leta 1958 postal papež Janez XXIII. Ta zname­niti dnevnik, ki ga je dovolil objaviti šele po svoji smrti, je začel pisati kot petnajstletni dijak. “Bil sem dober in nedolžen, le nekoliko boječ dečko. Želel sem Boga ljubiti za vsako ceno in sem mislil samo na to, da bom postal duhovnik in služil pre­prostim dušam, takim, ki potrebujejo mnogo potrpežljive skrbi.” Izšel je iz skromnih razmer. Rodil se je 25. novembra 1881 kot tretji od trinajstih otrok kmečke družine v kraju Sotto il Monte pri Bergamu in bil še isti dan krščen na ime Angelo Giuseppe. V domači vasi se je naučil pisati in brati, potem so duhovniki bis­tremu fantiču omogočili, da je šel v “pravo” šolo in v semenišče, kjer so ga predstojniki “potisnili” še više: poslali so ga študirat bogoslovje v Rim, kjer je dosegel doktorski naslov. Najsrečnejši dan njegovega življenja je bil 10. avgust 1904, ko je bil posvečen v duhovnika.

   “Samo zato si želim biti duhovnik,” je zapisal v svoj Dnevnik duše, “da bi kakorkoli lahko delal dobro.” To bi rad delal kot župnik v kakšni gorski fari, toda njegov škof je imel z njim drugačne načrte: najprej ga je poslal v Rim študirat cerkveno pravo, potem pa ga je izbral za svojega tajnika. Ko je Italija leta 1915 napovedala vojno Avstriji, je bil vpoklican k vojakom in do konca vojne je bil vojaški kaplan. Po vojni je bil nekaj časa spiritual v bogoslovnem semenišču v Bergamu, od leta 1921 pa je deloval v Rimu. Leta 1925 je bil posvečen v škofa in imenovan za apostolskega vizitatorja v Bolgariji, zatem pa v Turčiji in Grčiji. Leta 1944 mu je bila naložena kočljiva naloga apostolskega nuncija v laični Franciji, kjer je s svojo prisrčnostjo znal raztopiti še tako ledene predsodke. Januarja 1953 je prejel kardinalski klobuk, marca tega leta pa je že nastopil kot patriarh v Benetkah. “Vaši naklonjenosti priporočam moža, ki hoče biti vaš brat: ljubezniv, dostopen, razumevajoč,” se je Benečanom pred­stavil v baziliki sv. Marka, kjer je želel biti pokopan, trdno prepričan, da je to njegova zadnja postaja.

   “Gremo v Rim naredit novega papeža,” je dejal patriarh, ko je po smrti Pija XII. zapuščal Benetke. Govorilo se je, da bo novi papež “prehodni”: izvolili bodo kakšnega starejšega kardinala in večkrat se je omenjalo tudi Roncallija, ki pa se za te govorice ni zmenil. “Skupna molitev mora doseči, da bo novi papež človek umnega in krotkega vladanja, da bo svetnik in posvečevalec hkrati,” je pisal bergamskemu škofu, ne da bi se zavedal, da piše o sebi. Pri enajstem glasovanju v konklavu je bil izvoljen in izbral si je ime Janez: ker je bilo tako ime njegovemu očetu pa Jezusovemu predhodniku Krstniku in Gospodovemu najljubšemu učencu Evangelistu. To je bilo 28. oktobra 1958. Pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. Ves svet, celo samega sebe, kot je dejal, je presenetil, ko je 25. januarja 1959 napovedal vesoljni cerkveni zbor – drugi vatikanski koncil. V katoliško Cerkev je ta prinesel “nekaj svežega zraka” (kar močan prepih!) in jo pripravil na poslanstvo v novem tisočletju.

   Po treh letih priprave je Janez XXIII. vodil prvo zasedanje, ki se pričelo 11. oktobra 1962, preostala tri zasedanja pa so potekala pod vodstvom njegovega naslednika Pavla VI.; koncil se je končal 8. decembra 1965. Papež Janez Dobri, ki je katoličanom in vsem ljudem dobre volje na­menil sedem okrožnih (najpomembnejši sta Mati in učiteljica ter Mir na zemlji), je dokončal svoje življenjsko poslanstvo 3. junija 1963. “Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem,” je dejal malo pred smrtjo.

   Leta 2000 je končan postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki se je začel junija 1966. Papež Janez Pavel II. uradno prizna čudež na priprošnjo Janeza XXIII. 3. septembra papež Janez Pavel II. razglasi Janeza XXIII. za blaženega. Njegov god se takrat obhaja 11. oktobra, na obletnico začetka drugega vatikanskega koncila.

   27. aprila 2014 papež Frančišek razglasi blaženega Janeza XXIII. za svetnika, glasnika evangeljske preprostosti in dobrote.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/god-sv-papeza-janeza-xxiii

   Sv. Janez XXIII., prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    11. oktobra, 2022 at 18:08

    Kot že rečeno, se na tem portalu srečujemo predvsem zato, da veliko
    molimo po že večkrat omenjenih namenih. Že ena sama pristna molitev
    v moči SVETEGA DUHA odtehta na tisoče razprav o tem, kako bi bilo
    dobro moliti … Skratka, začnimo tukaj in zdaj, ne odlašajmo na jutri!

    Z VERO IN ZAUPANJEM SE V MOLITVI OBRNIMO K SV. JOŽEFU,
    K NAŠEMU VELIKEMU PRIPROŠNJIKU PRI BOGU:

    K tebi o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah,
    in ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto,
    prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.
    Pri ljubezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico,
    Božjo Materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si
    objemal Dete Jezusa, te ponižno prosimo, ozri se
    milostno na delež, ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo,
    in pomagaj nam v naših potrebah s svojo močjo in
    priprošnjo. O preskrbni varuh Svete družine, varuj
    izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas,
    ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha.
    Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh,
    v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel
    Dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani
    zdaj sveto Cerkev Božjo sovražnega zalezovanja
    in vsakega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da
    bomo po tvojem zgledu in s tvojo pomočjo mogli
    sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje
    v nebesih. Amen. (pp. Leon XIII.)

    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Kristina says:

      11. oktobra, 2022 at 20:36

      Stormie Omartian v knjigi Moč ženinih molitev piše tako: Popoln je samo Gospod. Naj bo On vir vsega, kar želiš, da se dogaja v tvojem zakonu, in ne skrbi za to, kako se ho zgodilo. Tvoja dolžnost je moliti. Božja naloga je odgovoriti. To prepusti Njegovim rokam.
      Molitev je glavni odgovor na vse, takoj in zdaj in ne odlašati. Ni pomembno če je praznik ali pa tudi ne. Molimo s svojim življenjem.
      Kraljica presvetega rožnega venca prosi za nas

      Odgovori