Članki za dušo

15.128 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   22. oktobra, 2022 at 6:13

   Nadaljevanje in zaključek članka o EVHARISTIJI (drugi del), Ángel García Ibáñez

   CILJI IN SADOVI SVETE MAŠE

   Sveta maša, kolikor je ponovno ponavzočenje Kristusove daritve na zakramentalen način, ima iste cilje kot daritev na križu.[17] Ti cilji so: častilni cilj (hvaljenje in adoracija Boga Očeta po Sinu v Svetem Duhu); evharistični cilj (zahvaljevanje Bogu za dar stvarjenja in odrešenja); zadoščevalni cilj (zadostiti Bogu za naše grehe); ter prosilni cilj (prošnja Bogu za njegove darove in milosti). To se izraža v različnih molitvah, ki so del liturgičnega obreda evharistije, še zlasti v slavi, v veri, v delih hvalospeva in evharistične molitve, v očenašu ter v molitvah, ki so lastne vsaki maši: glavna prošnja, molitev nad darovi, molitev po obhajilu.

   Sadovi svete maše so učinki, ki jih zveličavna moč križa, navzoča v evharistični daritvi, vzbuja v ljudeh, kadar jo le-ti svobodno sprejmejo z vero, upanjem in ljubeznijo do Odrešenika. Ti sadovi prinašajo rast v posvečujoči milosti in tesnejšo življenjsko oblikovanost po Kristusu, na način, ki nam ga nudi evharistija.

   Takšni sadovi svetosti niso na enak način dodeljeni vsem, ki sodelujejo pri evharistični daritvi; temveč bodo večji ali manjši glede na včlenjenost vsakega posameznika v liturgično slavje ter glede na njegovo vero in pobožnost. Zato so na različne načine deležni sadov svete maše: celotna Cerkev; duhovnik, ki mašuje, in tisti, ki se skupaj z njim zberejo pri evharistični daritvi; tisti, ki se brez udeležbe pri sveti maši duhovno zedinijo z duhovnikom, ki mašuje; ter tisti, za katere se maša nameni, ki so lahko živi ali pokojni.[18]

   Kadar duhovnik prejme prošnjo, da bi namenil sadove svete maše za nek namen, ima resno obveznost, da to stori.[19]

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-20-evharistija-2/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
2. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 19:41

   SVETA URŠULA, DEVICA IN MUČENKA

   V KATOLIŠKI CERKVI 21. OKTOBRA GODUJE SVETA URŠULA, DEVICA IN MUČENKA.

   Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna, kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.

   Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.

   Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.

   Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani in na Pržanu, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki, v Mariboru ter v Izoli.

   Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.

   Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni ‘medvedka’.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/sveta-ursula-devica-in-mucenka

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Sv. Uršula, prosi za nas!

   Odgovori
3. janez says:

   21. oktobra, 2022 at 18:44

   Kateheza papeža Frančiška: V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’

   V molitvi ni prostora za ‘jaz’. Vedno je ‘ti’ in ‘mi’. Jezus ne želi hinavščine
   »Jezus je rekel: Kadar moliš, pojdi v tišino svoje sobe, odmakni se od sveta in se obrni na Boga z ‘Oče!’. Jezus želi, da njegovi učenci ne bi bili kakor hinavci, ki molijo zravnani in stoje na trgih, da bi jih drugi ljudje občudovali (glej Mt 6,5). Jezus ne želi hinavščine. Resnična molitev je tista, ki se opravlja v skritosti zavesti, v srcu: je nedoumljiva in vidna samo Bogu. Jaz in Bog. Izogiba se lažnosti: pred Bogom se je nemogoče pretvarjati … Pred Bogom nobena prevara nima moči. Bog nas pozna … ne moremo se pretvarjati. Na začetku pogovora z Bogom je tihi pogovor, kakor ko se srečata pogleda dveh oseb, ki se ljubita: človek in Bog prekrižata pogleda in to je molitev. Gledati Boga in pustiti, da te Bog gleda – to pomeni moliti.

   Ne ‘jaz’, ampak ‘ti’ in ‘mi’
   Čeprav je učenčeva molitev v celoti zaupna, nikoli ne pade v osebnostno intimo ali intimizem. V skritosti vesti, kristjan ne pusti sveta zunaj pred vrati svoje sobe, ampak v srcu nosi osebe in situacije, probleme in mnoge druge stvari, vse jih prinaša v molitev. V molitvi Očenaš ‘nekaj manjka’, manjka ena beseda, ki pa se v današnjem času zelo poudarja: to je beseda ‘jaz’. Jezus nas uči moliti na način, da bi imeli na ustnicah predvsem ‘ti’, kajti krščanska molitev je pogovor: posvečeno bodi tvoje ime, pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Ne moje ime, moje kraljestvo, moja volja. Ne jaz. Zatem preide na ‘mi’. Ves drugi del Očenaša se nanaša na prvo osebo množine: daj nam naš vsakdanji kruh, odpusti namnaše dolge, ne zapusti nas v skušnjavi, reši nas hudega. Tudi najosnovnejše človekove prošnje, kakor je za hrano, so v množini. V krščanski molitvi nihče ne prosi kruha samo zase: daj mi danes kruh, ampak pravi daj nam, za vse uboge tega sveta.

   V molitvi k Bogu ni prostora za individualizem
   Zakaj je temu tako? Ni prostora za individualizem v pogovoru z Bogom. Nobenega razkazovanja svojih problemov, kakor da bi bili mi edini na svetu, ki trpimo. Ni molitve k Bogu, ki ne bi bila molitev ene same skupnosti bratov in sester, nas. Smo namreč v skupnosti, smo bratje in sestre, smo ljudstvo, ki moli, smo mi. Nasprotno od ‘jaz’ ni ‘ti’ – to je namreč začetek vojne. Nasprotno od ‘jaz’ je ‘mi’ – tukaj je mir. Kristjan v molitvi prinaša pred Boga vse težave, ki jih živijo osebe ob njem. Ko pride večer, pripoveduje Bogu o bolečinah, ki jih je srečal v tem dnevu, predenj postavi mnoge obraze, prijateljske in tudi sovražne, ne napodi jih kakor nevarne motnje. Če se kdo ne zaveda, da so okoli njega mnogi ljudje, ki trpijo, če ga ne ganejo solze ubogih, če se je navadil na vse, to pomeni, da je njegovo srce iz kamna. V tem primeru je dobro prositi Gospoda, naj se nas dotakne s svojim Svetih Duhom in omehča naše srce. ‘Omehčaj, Gospod, moje srce. Gospod, omehčaj moje srce, da bom zmogel razumeti in bom sprejel probleme in bolečine drugih.’ Kristus ni šel nepoškodovan mimo trpljenja sveta. Vsakokrat ko je zaznal osamljenost, bolečino telesa ali duha, je začutil veliko sočutje. Sočutje je ključna beseda v evangeliju: je to,zaradi česar se dobri Samarijan približa ranjenemu človeku ob cesti, nasprotno od tistih, ki so imeli otrdelo srce.

   Oče ljubi vse
   Lahko se vprašamo: Ko molim, ali se odprem za krik mnogih bližnjih in oddaljenih oseb? Ali pa mislim, da je molitev neke vrste anestezija, ko sem lahko miren? V tem primeru sem žrtev strašne dvoumnosti in moja molitev zagotovo ni več krščanska. Kajti tisti ‘mi’, ki nas ga je naučil Jezus, mi preprečuje, da bi bil v miru sam; daje mi namreč, da čutim odgovornost za moje brate in sestre. So ljudje, ki navidezno ne iščejo Boga, a Jezus nam pravi, naj molimo tudi za njih, kajti Bog išče te osebe bolj od vseh ostalih. Jezus ni prišel zaradi zdravih, ampak zaradi bolnih, zaradi grešnikov (glej Lk 5,31). Prišel je za vse, kajti kdor misli, da je zdrav, to v resnici ni. Če si prizadevamo za pravičnost, ne mislimo, da smo boljši od drugih. Oče daje vziti soncu nad dobrimi in slabimi (glej Mt 5,45). Oče ljubi vse. Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč.

   Bratje in sestre, pravični in grešniki, vsi smo od Boga ljubljeni bratje in sestre. Ob zatonu življenja bomo sojeni po ljubezni, po tem, kako smo ljubili. Ne samo čustvena ljubezen, ampak sočutna in konkretna, v skladu z evangeljskim pravilom: ‘Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili’ (Mt 25,40).«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco v Avli Pavla VI., Vatikan, 13.2.2019)

   Odgovori
4. janez says:

   21. oktobra, 2022 at 18:38

   BLAGOR NAM
   Blagor nam, če se bomo, ubogi grešniki v duhu,
   znali osvoboditi varljvega zaupanja v denar, materialnost in bogastvo
   in bomo imeli Ljubezen in spoštovanje do revnih in ubogih,
   kakor do svojih bratov, živih podob Kristusa Odrešenika.
   Blagor nam, če se bomo, vzgojeni v blagosti močnih,
   znali odpovedati pogubni sili egoizma, sovraštva in maščevanja
   in če bomo premogli Vero, pogum in modrost,
   da se namesto za strah, ki ga vliva orožje, vojne, žrtve spopadov, lakota in begunci
   raje odločamo za velikodušen Mir med ljudmi in medsebojno odpuščanje za vse krivice,
   za povezanost v sožitju, strpnosti, sočutju, medsebojni pomoči, svobodi in delu,
   za osvobajanje z Dobroto, Usmiljenjem in Ljubeznijo med ljudmi v Miru.
   Bog je tam, kjer se Ljudje Ljubijo ne sovražijo.
   Blagor nam, če sebičnosti in brezobzirnosti mogočnežev ne bomo postavljali za vodilo svojega življenja
   in ne uživanja za njegov smisel in cilj,
   temveč bomo nasprotno, znali odkriti v zmernosti in strpnem sočutju izvir moči,
   v bolečini in trpljenju ter težavah sredstvo Božje Volje in Odrešenja,
   v Molitvi, služenju drugim in pomoči ubogim in revnim najvišjo stopnjo človeške veličine.
   Blagor vsem nam, če bomo nestrpnost, zatiranje in krivice mogočnežev
   raje voljno prenašali in to sprejeli kot svoj križ preizkušenj, kot pa to podpirali in povzročali,
   tako kot naš Odrešenik Jezus Kristus na Golgoti,
   ki nas je z žrtvovanjem na križu Odkupil in Odrešil,
   da bomo tako ravnali v skladu z Božjo Voljo in Pravičnostjo.
   Blagor nam, če bomo znali
   zaradi Božjega Kraljestva in Božje Ljubezni do vseh ljudi
   odpuščati egoistom, krivičnežerm in mogočnežem,
   se za to v Veri in Molitvi pogumno boriti, delati in služiti, trpeti in Ljubiti,
   vse v Večjo Božjo Čast in Slavo ter naše Odrešenje.

   molitev papeža Pavel VI.

   Odgovori
5. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 18:15

   KAKO NAUKE SV. FRANČIŠKA ASIŠKEGA PRENESTI V VSAKDANJE ŽIVLJENJE – ENA OD MISLI SV. FRANČIŠKA: »HUDIČ JE NAJBOLJ SREČEN, KADAR LAHKO BOŽJEMU SLUŽABNIKU IZTRGA PRAVO VESELJE DUHA« (Aleteia)

   ZGLEDUJTE SE PO PRILJUBLJENEM ITALIJANSKEM MENIHU, KI ŽE STOLETJA NAVDIHUJE LJUDI, DA SE PRIBLIŽAJO BOGU

   Priljubljeni svetnik Frančišek Asiški, ki je umrl v 13. stoletju, je še vedno izjemno češčen, saj so njegovi nauki danes enako pomembni kot pred mnogimi stoletji. Sv. Frančišek uteleša vse vrline naše vere in nas navdihuje, da sledimo njegovemu zgledu.

   POMISLITE NA DROBNE ŽRTVE

   Frančišek se je odpovedal svojemu bogastvu, da bi sledil Božji poti. Ob sprejemanju revščine se je Bogu še bolj približal in je lahko svobodno opazoval, kako Stvarnik deluje. Čeprav se stvarno gledano ne boste odpovedali svojemu domu in družini, da bi razvili globlji odnos z Bogom, pa obstajajo številni drugi načini, kako lahko to dosežete.

   Lahko si vzamete odmor od zaslonov ali pa se odločite, da se boste ob določenih dnevih postili od najljubše hrane. Lahko se odpoveste dodatnim priboljškom in ta denar namenite tistim, ki ga resnično potrebujejo.

   Če imate več denarja, kot ga potrebujete, ga darujte za vreden namen. Drobne žrtve, ki jih darujemo Bogu, nam lahko pomagajo, da se Mu še bolj približamo.

   ŽIVITE EVANGELIJ

   Frančišek je v svoji oporoki razkril: “Ko mi je Gospod podaril nekaj bratov, mi nihče ni pokazal, kaj naj storim; toda Najvišji mi je razodel, da moram živeti v skladu z Evangelijem.”

   Če živite v ljubezni, živite Evangelij. Vemo, da ni vedno lahko ljubiti določenih ljudi v svojem življenju, toda če si vzamete čas, da jih bolje spoznate, njihove prednosti, pa tudi slabosti, jih boste sčasoma vedno bolj razumeli in rasli v ljubezni do njih.

   ODPUŠČAJTE

   Sveti Frančišek je bil človek ljubezni. Vse nas je prosil, naj odpuščamo in z nenehnim odpuščanjem vodimo grešnike bližje k Bogu.

   Medtem ko lahko svetnika počastite tako, da greste k spovedi in prosite odpuščanja za lastne grehe, lahko tudi tistim, ki so grešili zoper vas, podarite še eno priložnost in jim odpustite. Odpuščanje ni vedno preprosto; lahko traja tudi več let. Toda če prosite Boga, naj vam podeli milost odpuščanja, je to korak v pravo smer.

   IŠČITE MIR

   Sveti Frančišek je bil človek miru in je rad govoril o njegovem pomenu, toda s tem ni govoril o svetovnem miru, za katerega si že leta prizadevajo številni voditelji. Njegov pozdrav vsakomur je bil “Mir in dobro”, molitev, ki jo je navdihnil, pa govori o tem, da postanemo orodje Božjega miru. S svojimi dejanji, odzivi in hvaležnostjo si lahko prizadevate biti odposlanci miru.

   Zato si vzemite čas in postanite orodje Božjega miru z molitvijo, predanostjo in služenjem svojim družinam ter drugim v svoji skupnosti.

   VARUJTE BOŽJE STVARSTVO

   Sveti Frančišek je slovel po svoji ljubezni do vseh živali, malih in velikih. Skrbel je za vsa Božja bitja in jih negoval, nas pa spodbuja, naj storimo enako. Ne gre za to, da bi si priskrbeli hišnega ljubljenčka, ampak bolj za to, da znamo ceniti vse, kar je Bog ustvaril.

   Svoje otroke lahko spodbudite, da bodo plemeniti skrbniki Božjega stvarstva. Ranljivim živalim lahko pomagate zagotavljati hrano in vodo ali pa na drevo namestite majhno ptičjo hišico. Lahko se tudi potrudite in skrbite za svoje okolje, da bodo imela vsa Božja bitja, ki jih slavi čudovita Frančiškova pesem, lep življenjski prostor.

   IŠČITE VESELJE

   “Hudič je najbolj srečen, kadar lahko Božjemu služabniku iztrga pravo veselje duha,” je zapisal sveti Frančišek. Zato držimo hudiča na razdalji tako, da iščimo veselje, ki ga prinašata hvala in služenje Bogu.

   To lahko storimo na številne načine. Lahko si vzamete čas in premislite o radostih, ki jih prinaša dejavno versko življenje. Lahko ga delite s svojo družino in/ali prijatelji. Premislite lahko tudi o drugih načinih, kako živeti vero v svojem vsakdanjem življenju, tako da najdete čas za molitev, ali pa počastite Boga s svojim delom ali dobrim starševstvom.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/10/19/kako-nauke-sv-franciska-asiskega-prenesti-v-vsakdanje-zivljenje/

   Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
   Sv. Frančišek Asiški, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 17:30

   VSE POSVEČUJE BOŽJA BESEDA IN MOLITEV
   (prim. 1 Tim 4,5)

   DNEVNA BOŽJA BESEDA na: https://hozana.si/

   MOLIMO ZA DRUŽINE:

   Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Milostno se ozri na
   družine, da bodo uresničevale tvoj načrt. Staršem in starim
   staršem vlij moči, da bodo sprejemali odgovornost in z
   zgledom mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko
   življenje. Ozdravi boleče spomine v razbitih in neurejenih
   družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah
   prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo
   zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo.
   Izročamo ti mlade, ki iščejo življenjskega sopotnika, ter
   zakonce, ki ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše
   družine tudi varstvu Marije, Jožefa in drugih zavetnikov.
   Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem
   Gospodu. Amen. (vir: zakonci.net)

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 16:15

   Po molitvi k Svetemu Duhu

   O VIDENJU SV. FAVSTINE KOWALSKE

   Sv. Favstina Kowalska je v zvezi z enim od svojih videnj zapisala: »Kako malo mislijo ljudje na to, da imajo vedno ob sebi gosta in obenem pričo vsega! Grešniki pomnite, da imate pričo svojih dejanj.« Za kakšnega spremljevalca gre, si lahko preberete v njenem Dnevniku. Glej odlomek št. 630.

   http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
8. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 15:08

   MISEL O SVETI EVHARISTIJI

   KDOR PRISTOPA K EVHARISTIJI, ŽE S TEM RAZGLAŠA, DA JE ZDRUŽEN S KRISTUSOM IN
   POVEZAN Z NJEGOVIMI UDI. (sv. Tomaž Akvinski)

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Miro says:

   21. oktobra, 2022 at 15:02

   Nadaljevanje članka o EVHARISTIJI (drugi del), Ángel García Ibáñez

   CERKEV DARUJE SKUPAJ S KRISTUSOM

   Deležnost Cerkve — hierarhično strukturiranega božjega ljudstva — pri darovanju evharistične daritve je upravičena z Jezusovo zapovedjo: »To delajte v moj spomin,« in se odseva v liturgičnem obrazcu »memores … offerimus … [tibi Pater] … gratias agentes … hoc sacrificium«, ki se je pogosto uporabljal v evharističnih molitvah zgodnje Cerkve[7] in je prav tako prisoten v sedanjih evharističnih molitvah.[8]

   Kot je izpričano v besedilih evharističnega bogoslužja, verniki niso zgolj gledalci nekega bogočastnega dejanja, ki ga izvaja duhovnik mašnik; vsi verniki morejo in morajo sodelovati pri evharistični daritvi, ker so bili po krstu včlenjeni v Kristusa in so »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za božjo last« (1 Pet 2,9); torej pripadajo novemu božjemu ljudstvu v Kristusu, ki ga On sam še naprej zbira okrog sebe, da bi na vseh krajih njegovemu imenu darovalo čisto daritev (prim. Mal 1,10-11). Darujejo mu ne le duhovno češčenje z izročanjem svojih dejanj in vsega svojega življenja, temveč tudi čisto, sveto in brezmadežno Žrtev — v Kristusu in s Kristusom. Vse to je zaobseženo v izvrševanju skupnega duhovništva vernikov pri evharistiji.

   Daritev Cerkve in Kristusova daritev ne potekata druga ob drugi, ampak sta istovetni. Verniki ne darujejo druge daritve od Kristusove, kajti ko se zedinijo z Njim, se darovanje Cerkve včleni v njegovo, tako da daritev Cerkve postane Kristusova daritev. In On, Jezus Kristus, je tisti, ki daruje duhovno daritev vernikov, ki je včlenjena v njegovo. Odnosa med tema dvema vidikoma ne moremo označiti kot jukstapozicijo, temveč kot navzočnost enega v drugem.

   CERKEV SE DARUJE S KRISTUSOM

   Cerkev v edinosti s Kristusom ne le daruje evharistično daritev, temveč je darovana v Njem, kajti kot Telo in Nevesta je neločljivo zedinjena s svojo Glavo in s svojim Ženinom.

   Nauk cerkvenih očetov glede tega je zelo jasen. Pri sv. Ciprijanu je darovana Cerkev (nevidna daritev vernikov) ponazorjena z liturgičnim darovanjem kruha in vina, pomešanega z nekaj kapljicami vode, kot prvina oltarne daritve.[9] Sveti Avguštin pravi, da se pri oltarni daritvi vsa Cerkev daruje skupaj s svojim Gospodom in da je to razvidno v samem obhajanju zakramenta: »Ta v polnosti odrešena država, se pravi zbor in družba svetih, se daruje Bogu kot vesoljna daritev po vélikem Duhovniku, ki se je pod podobo hlapca daroval za nas pri svojem trpljenju, da bi iz nas napravil telo, ki pripada tej Glavi … Takšna je daritev kristjanov: “Čeprav nas je več, [smo] eno telo v Kristusu” (Rim 12,5). Cerkev to skrivnost obhaja v oltarnem zakramentu, ki ga verniki dobro poznajo in v katerem se pokaže, da v tem, kar ona daruje, izroča sámo sebe.«[10] Za sv. Gregorja Velikega je evharistično slavje spodbuda, da bi posnemali Gospodov zgled in izročali svoje življenje Očetu, kakor je storil Jezus; na ta način bo k nam prišlo odrešenje, ki izhaja iz Gospodovega križa: »Kadar obhajamo to evharistično daritev, se moramo izročiti Bogu s skesanim srcem, kajti tisti, ki obhajamo skrivnost Gospodovega trpljenja, moramo posnemati to, kar delamo. In potem bo na naše mesto pred Bogom stopila žrtev, če postanemo žrtve mi sami.«[11]

   Tudi evharistična liturgija sama znova in znova izraža sodelovanje Cerkve pri Kristusovi daritvi po delovanju Svetega Duha: »Ozri se na daritev svoje Cerkve in glej v njej Jagnje, ki ti je bilo darovano v spravo. Napolni nas s Svetim Duhom, da bomo eno telo in en duh v Kristusu, ko se hranimo z njegovim telesom in njegovo krvjo. On naj nas spopolni za večno daritev tebi …«[12] Na podoben način prosimo v četrti evharistični molitvi: »Ozri se na darovano Jagnje, ki si ga svoji Cerkvi sam pripravil. Vse, ki bodo deležni istega kruha in keliha, naj Sveti Duh združi v eno telo, da postanejo živa daritev v Kristusu, v hvalo tvojemu veličastvu.«

   Sodelovanje vernikov je predvsem v tem, da se notranje zedinijo s Kristusovo daritvijo, ki po službi duhovnika postane navzoča na oltarju. Nikakor ne moremo reči, da verniki “somašujejo” z duhovnikom,[13] kajti samo on vrši službo in persona Christi Capitis. Pač pa so udeleženi v obhajanju daritve po skupnem duhovništvu, ki so ga prejeli pri krstu. To notranje sodelovanje se mora odražati v sodelovanju navzven: pri obhajilu (h kateremu pristopajo v stanju milosti), v odgovorih in v molitvah, ki jih verniki molijo skupaj z duhovnikom; v drži telesa; včasih pa tudi z opravljanjem nekaterih delov obredja, kot je branje berila in prošenj za vse potrebe.

   Kar zadeva sedanje učiteljstvo, je tukaj dovolj, da navedemo te besede iz Katekizma katoliške Cerkve: »Evharistija je tudi daritev Cerkve. Cerkev, ki je Kristusovo telo, je udeležena pri darovanju svoje glave. Skupaj s Kristusom — Glavo je darovana v vsej celoti tudi ona sama. Zedinja se z njegovo priprošnjo (posredovanjem) pri Očetu za vse ljudi. V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo — vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost. Kristusova daritev, navzoča na oltarju, daje vsem rodovom kristjanov možnost, da se zedinjajo z njegovim darovanjem« (Katekizem, 1368).

   Zgoraj opisani nauk je temeljnega pomena za krščansko življenje. Vsi verniki so poklicani k sodelovanju pri sveti maši, tako da udejanjajo svoje kraljevo duhovništvo, se pravi z namenom, da svoje življenje brez madeža greha izročajo Očetu, s Kristusom, brezmadežno Žrtvijo, v duhovno-eksistencialni daritvi, tako da mu v sinovski ljubezni in hvaležnosti vračajo vse, kar so od Njega prejeli. Na ta način bo božja ljubezen — tok trinitarične ljubezni, ki deluje pri obhajanju evharistije — preoblikovala njihovo celotno življenje.

   Verniki si morajo prizadevati, da bo sveta maša resnično središče in korenina njihovega notranjega življenja,[14] tako da k njej usmerjajo ves svoj dan, delo in vsa svoja dejanja. To je eden od poglavitnih izrazov “duhovniške duše”. V tej smeri nas sv. Jožefmarija spodbuja: »Bojuj se, da bi sveta oltarna daritev postala središče in korenina tvojega notranjega življenja, tako da se bo ves dan spremenil v dejanje bogočastja — v nadaljevanje maše, katere si se udeležil, in v pripravo na naslednjo —, ki bo prekipevalo v molitvenih vzklikih, v obiskih Najsvetejšega, v izročanju tvojega poklicnega dela in družinskega življenja …«[15]

   Maše brez udeležbe ljudstva imajo ravno tako javen in družben značaj. Njihov učinek doseže vse kraje in čase. Zaradi tega je zelo primerno, da duhovniki mašujejo vsak dan, tudi kadar sodelovanje vernikov ni mogoče.[16]

   Celoten članek na: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-20-evharistija-2/

   Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Hvala says:

    21. oktobra, 2022 at 7:26

    Morrs Cerullo je povedal: BOG MI JE GOVORIL NEKAJ MOGOČNIH BESED, POLNIH MAZILJENJA OD SVETEGA DUHA, KI SO SPREMENILE MOJE ŽIVLJENJE IN ŽIVLJENJA TISOČEV LJUDI PO SVETU.

    BOG MI JE DAL PREBOJNO DUHOVNO RAZODETJE.

    Cerulllo pravi: v naših cerkvah danes mnogim manjka poguma ali pa se jim preprosto UPIRA OZNANJATI IN UČITI O PRAVI NARAVI HUDIČA IZ STRAHU, DA NE BI UŽALILI ALI PRESTRAŠILI KATEREGA OD MANJ PREDANIH KRISTJANOV. TO JE SPREVRAČANJE BOŽJE BESEDE IN SPREVRAČANJE RESNICE.

    V nasprotju z napačnim učenjem mnogih danes Satan ni samo plod sprevržene domišljije nekega človeka.

    Kristusova Cerkev ne bi smela nikoli občutiti zadrege ali odpora glede tega, da razpravlja o hudiču ali mu neposredno govori-kajti hudič je resničen.

    Bog ni zaprl oči za prevaro in lažne nauke, ki so v dvajsetem stoletju vstopili v njegovo Cerkev. VIDEL IN SLIŠAL JE LAŽI IN SPREVRAČANJE RESNICE.

    ZATO BOG PRETRESA CERKEV..DA BO PRETRESENO VSE, KAR JE LAHKO PRETRESENO.

    Oktobra leta 1975 mi je BOG rekel, pravi Cerullo, naslednje : “POVEJ MOJEMU LJUDSTVU, DA BO PRETRESENO VSE, KAR MORE BITI PRETRESENO.”

    Leta 1980 sem napisal knjigo PRETRES SE JE ZAČEL, in posvaril pred tresenjem, ki se je pravkar začelo.

    Potem sem vam leta 1980 povedal, pravi Cerullo: PREROKUJEM VAM, DA BO CERKEV JEZUSA KRISTUSA TIK PRED PRIHODOM NAŠEGA GOSPODA SOOČENA Z NAJVEČJIM PREIZKUSOM VERE OD ČASA KRISTUSA DO ZDAJ.

    V pretresu, ki je pred nami, bodo mnogi krščanski voditelji pretreseni in mnogi bodo padli. Ne upamo si upirati svojega pogleda vanje.

    Obstoječe metode vodenja v Cerkvi bodo korenito pretresene.

    PIHAL BO VETER, KI BO PRETRESAL CERKEV, DOKLER NE BO OSTALO SAMO TO, KAR NE BO MOGLO BITI PRETRESENO…DOBRO, RESNIČNO, PRAVO….”

    S pretresom Bog izkoreninja VES NAPAČEN POUK, NAPAČNA PREPRIČANJA (volkove v ovčji koži) IN KOMPROMIS GLEDE DUHOVNIH RESNIC, tako da bo Cerkev pripravljena kot njegovo ljudstvo, DA BO SLUŽILA BOGU KOT NJEGOVO ORODJE V TEJ GENERACIJI POSLEDNJIH ČASOV ZGODOVINE.

    SAD PRETRESA IN STISKE BOSTA ZRELOST IN IZURJENO DUHOVNO OKO, KI BO HITRO PREPOZNALO IN ZAVRNILO PREVARE PORAŽENEGA SOVRAŽNIKA.

    Prodorna razodetja v knjigi -Devet Satanovih strategij bodo v moči avtoritete , KI JO IMA BOŽJA BESEDA, ENKRAT ZA VSELEJ STRLE SATANOVO GLAVO IN GA POSTAVILE TJA, KAMOR SPADA…POD VAŠE NOGE, V VSEH OKOLIŠČINAH!

    Bog miru pa bo prav kmalu strl satana pod vašimi nogami. Milost našega Gospoda Jezusa naj bo z vami!

    “BOG MIRU PA BO PRAV KMALU STRL SATANA POD VAŠIMI NOGAMI. MILOST NAŠEGA GOSPODA JEZUSA NAJ BO Z VAMI!” (Rim 16,20).

    Odgovori
    • Hvala says:

      21. oktobra, 2022 at 7:29

      Iz knjige -DEVET SATANOVIH STRATEGIJ, napisal Morris Cerullo

      Odgovori