Članki za dušo

15.019 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 17:53

   PRAZNIK SVETE DRUŽINE

   V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNIK SVETE DRUŽINE OBELEŽUJEMO V SPOMIN NA DRUŽINSKO SKUPNOST, KI SO JO SESTAVLJALI BOŽJI SIN JEZUS IZ NAZARETA, NJEGOVA MATI MARIJA IN KRUŠNI OČE JOŽEF. PRAZNUJEMO GA PRVO NEDELJO PO BOŽIČU, NEDELJO PA POIMENUJEMO NEDELJA SVETE DRUŽINE.

   Več o tem prazniku na: https://katoliska-cerkev.si/praznik-svete-druzine-2015

   Sveta družina, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     30. decembra, 2022 at 17:53

     O PRAZNIKU SVETE DRUŽINE več tudi na: http://svetniki.org/sveta-druzina-praznik/

     Sveta družina, prosi za nas!

     Odgovori
     • Miro says:

       30. decembra, 2022 at 18:44

       MOLIMO K SVETI DRUŽINI:

       Jezus, Marija in Jožef,
       v vas zremo lepoto resnične ljubezni,
       na vas se z zaupanjem obračamo.

       Sveta nazareška Družina,
       daj, da bodo tudi naše družine
       prostor občestva in molitvene
       dvorane zadnje večerje,
       pristne šole evangelija
       in domače Cerkve v malem.

       Sveta nazareška Družina,
       naj bi v naših družinah
       nikoli več ne doživljali
       nasilja, zapiranja vase in razdeljenosti.
       Kdorkoli je bil ranjen ali pohujšan,
       naj hitro občuti tolažbo in ozdravljenje.

       Sveta nazareška Družina,
       daj, da bi na svetu v ljudeh
       prebudila in krepila zavest
       o svetem in nedotakljivem značaju družine,
       o njeni lepoti v Božjem načrtu.

       Jezus, Marija in Jožef,
       poslušajte, uslišite
       našo ponižno prošnjo.
       Amen.

       (molitev papeža Frančiška)

       Sveta družina, prosi za nas!

       Odgovori
2. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 17:47

   Blagor njim, ki Božjo besedo ohranijo v dobrem in
   plemenitem srcu in obrodijo sad v potrpljenju!

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 16:56

   DRUGA BOŽJA ZAPOVED

   Piše: Javier López

   Druga zapoved božje postave se glasi: Ne skruni božjega imena. Ta zapoved »zahteva spoštovanje do Gospodovega imena« (Katekizem, 2142) in zapoveduje, da je treba božjemu imenu izkazovati češčenje. Človek naj ga izgovarja samo z namenom, »da bi ga poveličeval, hvalil ali slavil« (Katekizem, 2143).

   BOŽJE IME

   »Ime izraža bistvo, istovetnost osebe in smisel njegovega življenja. Bog ima ime. Bog ni brezimna moč« (Katekizem, 203). Vendar pa Boga ni mogoče zaobjeti s človeškimi pojmi, niti ga ne more predstaviti nobena ideja, niti ni imena, ki bi moglo izčrpno izraziti bistvo Boga. Bog je “Svet”, kar pomeni, da je absolutno višji, da je nad vsako ustvarjenino, da je presežen.

   Da pa bi ga mogli klicati in se osebno obračati k Njemu, se je kljub temu v stari zavezi »postopoma in pod različnimi imeni razodeval svojemu ljudstvu« (Katekizem, 204). Ime, ki ga je razodel Mojzesu, kaže na to, da je Bog po svojem bistvu Bivajoče. »Bog mu je rekel: ‘Jaz sem, ki sem.’ In nato je rekel: ‘Tako reci Izraelovim sinovom: ›Jaz sem‹ [Yahve: ‘On je’] me je poslal k vam.’ (…) To je moje ime na veke« (1 Mz 3,14-15); prim. Katekizem, 213). Iz spoštovanja do svetosti Boga izraelsko ljudstvo tega imena ni izgovarjalo, temveč ga je nadomestilo z nazivom “Gospod” (“Adonai” po hebrejsko; “Kyrios” po grško) (prim. Katekizem, 209). Druga imena za Boga v Stari zavezi so: “Elohim”, izraz, ki je majestetična množina polnosti ali veličastva; “El-Saddai”, kar pomeni močan, vsemogočen.

   V Novi zavezi Bog razodene skrivnost svojega notranjega trinitaričnega življenja: en sam Bog v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh. Jezus Kristus nas uči Boga klicati “Oče” (Mt 6,9): “Abba”, kar je domači izraz za očeta v hebrejščini (prim. Rim 8,15). Bog je Oče Jezusa Kristusa in naš Oče, vendar ne na isti način, kajti On je edinorojeni Sin, mi pa smo posinovljeni otroci. Smo pa resnično njegovi otroci (prim. 1 Jn 3,1), bratje Jezusa Kristusa (Rim 8,29), ker je bil v naša srca poslan Sveti Duh in smo deležni božje narave (prim. Gal 4,6; 2 Pt 1,4). Smo božji otroci v Kristusu. Zaradi tega se lahko obračamo k Bogu tako, da ga po resnici kličemo “Oče”, kakor svetuje sv. Jožefmarija: »Bog je Oče, poln nežnosti in neskončne ljubezni. Kliči ga “Oče” večkrat na dan in reci mu — na samem, v svojem srcu — da ga imaš rad, da ga častiš: da čutiš ponos in moč, ker si njegov otrok.«[1]

   ČEŠČENJE BOŽJEGA IMENA

   V očenašu molimo: “Posvečeno bodi tvoje ime.” Izraz “posvečevati” je treba tukaj razumeti »v cenitvenem pomenu: priznavati ga kot svetega, ravnati sveto« (Katekizem, 2807). To je to, kar počnemo, kadar Boga častimo, slavimo ali se mu zahvaljujemo. Toda besede “posvečeno bodi tvoje ime” so tudi ena izmed prošenj očenaša: ko jih izgovarjamo, s tem prosimo, da bi bilo njegovo ime posvečevano po nas, se pravi, da bi mu s svojim življenjem dajali slavo in da bi ga tudi drugi slavili (prim. Mt 5,16). »Neločljivo je odvisno od našega življenja in od naše molitve, ali se njegovo ime posvečuje med narodi« (Katekizem, 2814).

   Spoštovanje do božjega imena zahteva tudi spoštovanje do imena presvete Device Marije, svetnikov in svetih stvari, v katerih je Bog na tak ali drugačen način navzoč, še zlasti svete evharistije, ki je resnična Navzočnost Jezusa Kristusa, druge osebe Svete Trojice med ljudmi.

   Druga zapoved prepoveduje vsako neprimerno rabo božjega imena (prim. Katekizem, 2146), še zlasti pa bogokletje, ki je v tem, »da zoper Boga — notranje ali zunanje — izrečemo besede sovraštva, očitanja, izzivanja (…). Bogokletno je tudi, če se kdo zateka k božjemu imenu zato, da prikriva svoje zločinske dejavnosti, spravlja ljudstva v sužnost, jih muči ali mori. (…) [Bogokletje je] samo po sebi velik greh« (Katekizem, 2148).

   Prepoveduje tudi krivo prisego (prim. Katekizem, 2150). Prisegati pomeni jemati Boga za pričo tega, kar trdimo (na primer, kot jamstvo neke obljube ali pričanja; kot preizkus nedolžnosti po krivem obtožene ali osumljene osebe; ali pa za končanje spora ali prerekanja itd.). V nekaterih okoliščinah je priseganje dopustno, če je opravljeno v resnicoljubnosti in pravičnosti, ter če je to potrebno, kot je lahko v primeru sojenja na sodišču ali ob nastopu kakšne funkcije (prim. Katekizem, 2154). Sicer pa nas Gospod uči, naj ne prisegamo: »Vaš govor naj bo da, da, ne, ne« (Mt 5,37; prim. Jak 5,12; Katekizem, 2153).

   KRISTJANOVO IME

   »Človek je na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same.«[2] Ni “nekaj” ampak “nekdo”, je oseba. »Samo on je poklican, da bi bil po spoznanju in ljubezni deležen božjega življenja. Za ta namen (cilj) je bil ustvarjen, in to je temeljni razlog za njegovo dostojanstvo« (Katekizem, 356). Ko pri krstu postane božji otrok, prejme ime, ki predstavlja njegovo neponovljivo edinstvenost pred Bogom in pred drugimi (prim. Katekizem, 2156, 2158). Krstiti pomeni tudi “pokristjaniti”: kristjan, sledilec Jezusa Kristusa, je lastno ime vsakega krščenca, ki je poklican k poistovetenju z Gospodom: »V Antiohiji so učence [ki so se spreobračali v imenu Jezusa Kristusa po delovanju Svetega Duha] najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26).

   Bog vsakogar kliče po njegovem imenu (prim. 1 Sam 3,4-10; Iz 43,1; Jn 10,3; Apd 9,4). Vsakega ljubi osebno. Jezus Kristus, pravi sv. Pavel, »me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Od vsakogar pričakuje odgovor ljubezni: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« (Mr 12,30). Nihče ne more tega odgovora ljubezni do Boga izvršiti namesto nas. Sveti Jožefmarija nas spodbuja, naj umirjeno premišljujemo »tisto božje oznanilo, ki dušo navdaja z nemirom, obenem pa je sladko kakor med s satovja: Redemi te, et vocavi te nomine tuo: meus es tu (Iz 43,1); odkupil sem te in te poklical po imenu: moj si! Ne kradimo Bogu tega, kar je njegovo. Bogu, ki nas je ljubil do te mere, da je umrl za nas, ki nas je izvolil pred vso večnostjo, pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti pred njegovim obličjem (prim. Ef 1,4).«[3]

   Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-32-druga-in-tretja-bozja-zapoved/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
4. janez says:

   30. decembra, 2022 at 14:04

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM! Ker je Usmiljen in ker nas ima neskončno rad. Ker je naš dobri in usmiljeni Nebeški Oče! Bodimo veseli in pravični kristjani ter se veselimo Božjega Odrešenja!

   Odgovori
5. janez says:

   30. decembra, 2022 at 13:54

   Papež Frančišek: Jezus ima dvojno identiteto. Je Sodnik in Pastir, je pa tudi revež

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, s katerim se zaključi liturgično leto, velika krivulja na kateri se odvije Kristusova skrivnost, torej vse liturgično leto.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo zadnjo nedeljo v letošnjem liturgičnem letu. P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

   On je Alfa in Omega, začetek in konec zgodovine. Današnja liturgija pa se osredotoča na Omega, to je na končni cilj. Smisel zgodovine razumemo, če imamo pred očmi njen vrhunec, saj je cilj tudi končni smisel. Ravno to je storil Matej v evangeliju te nedelje (Mt 25,31-46), ko postavi Jezusov govor o poslednji sodbi na zaključek njegovega zemeljskega življenja. On, ki ga bodo ljudje obsodili, je v resnici vrhovni sodnik. V svoji smrti in vstajenju se bo Jezus pokazal kot Gospod zgodovine in Kralj vesoljstva, Sodnik vseh. Toda krščanski paradoks je ta, da Sodnik nima takšne oblasti, ki bi se je vsi bali, temveč je pastir, poln krotkosti in usmiljenja. Jezus se namreč v tej priliki o poslednji sodbi poslužuje podobe pastirja, vzame podobe iz preroka Ezekijela, ko je govoril o Božjem posredovanju v korist ljudstva, proti zlobnim Izraelovim pastirjem (prim. Ezk 34,1-10). Ti so namreč bili kruti in izkoriščevalski, ki so raje pasli sami sebe kot pa čredo. Zato je Bog obljubil, da bo osebno poskrbel za svojo čredo in jo branil pred krivicami in nasiljem. Ta Božja obljuba svojemu ljudstvu se je v polnosti uresničila v Jezusu Kristusu, Pastirju. Ravno On je dobri Pastir. Tudi sam o sebi pravi: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10,11.14).

   V današnjem evangeljskem odlomku pa se Jezus ne poistoveti samo s kraljem-pastirjem, ampak tudi z izgubljenimi ovcami. Lahko bi govorili o dvojni identiteti kot kralj-pastir in kot ovce, torej z najmanjšimi in najbolj pomoči potrebnimi brati se poistoveti. Takole nakaže kriterij sodbe, ki je na osnovi konkretne ljubezni, ki je bila izkazana ali zavrnjena tem osebam, saj je On sam, sodnik navzoč v vsaki od njih. On je sodnik, On je Bog-človek, je pa On tudi revež. On je skrit, je navzoč v osebah revežev, ki jih on omenja. Jezus pravi: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili (ali niste storili) enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste (ali niste) meni storili« (vv. 40.45). Sojeni bomo glede na ljubezen. Sodba bo glede na ljubezen, ne glede čustev, ne, glede dejanj in sočutja, s katerim se približa in hitro pomaga. Se približam Jezusu navzočem v osebah bolnikov, revnih, trpečih, zaprtih, tistih, ki imajo lakoto in žejo po pravičnosti, se približam Jezusu, navzočem tam. To je današnje vprašanje.

   Gospod bo torej ob koncu sveta pregledal svojo čredo. To pa ne bo storil samo z vidika pastirja, temveč tudi z vidika ovce, s katerimi se je poistovetil. Vprašal nas bo: »Si bil vsaj malo tako pastir kot sem jaz? Si bil moj pastir, ko sem bil navzoč v teh ljudeh, ki so potrebovali pomoč, ali pa si bil ravnodušen? Bratje in sestre, varujmo se logike ravnodušnosti, tega, kar nam pride najprej na pamet, tega, da gledamo z druge strani, ko zagledamo problem. Spomnimo se prilike o Usmiljenem Samarijanu. On ubogi človek, ki so ga razbojniki ranili, potolkli na tla in je bil med smrtjo ter življenjem, je bil sam. Šel pa je mimo neki duhovnik, videl je in šel naprej. Gledal je namreč z druge strani. Šel je mimo levit, videl je, gledal z druge strani. Sem jaz pred mojimi brati in sestrami, ki potrebujejo pomoč, ravnodušen kot ta duhovnik, kot ta levit in gledam z druge strani? Glede na to bom sojen, če sem se približal in kako sem gledal na to, da je Jezus navzoč v pomoči potrebnih. To je ta logika in je ne pravim jaz, o njej govori Jezus. »To kar ste storili temu, temu, temu, ste meni storili. In to, česar niste storili temu, temu, temu, niste meni storili, kajti jaz sem bil tam. Naj nas Jezus uči te logike, logike bližine, da se Njemu približamo z ljubeznijo v najbolj trpečih osebah.

   Prosimo Devico Marijo, da nas uči kraljevati v služenju. Vnebovzeta Marija je dobila od svojega Sina kraljevo krono, saj je zvesto hodila za njim kot prva učenka po poti Ljubezni. Učimo se od nje, od sedaj naprej vstopati v Božje kraljestvo skozi vrata ponižnega in velikodušnega služenja. Domov se vrnimo s tem stavkom: »Tam sem bil navzoč. Hvala. Ali pa: pozabil sem, da me Uči Jezus v Evangeliju, da je Ljubezen Najvažnejša Zapoved Ljudem. Bog Nikoli ne Preneha Ljubiti in Odpuščati in nas Vedno Čaka, da pridemo o Njemu«

   Papež Frančišek

   Odgovori
6. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 10:03

   JEZUSOV KAŽIPOT V BLAGOSLOV IN SREČO (Aleteia)

   KAKO NAJ ŽIVIM, DA BOM DOSEGEL TISTO PRAVO SREČO, KI NIKOLI NE MINE? NA TO VPRAŠANJE, KI SI GA PREJ ALI SLEJ ZASTAVIMO VSI, NAM JE ŽE DAVNO TEGA ODGOVORIL JEZUS SAM

   Jezus je takoj po vrnitvi iz puščave, kjer se je postil in molil 40 dni in 40 noči, začel svoje javno delovanje. Odpravil se je po Galileji, kjer je oznanjal Božje kraljestvo, učil, ozdravljal in izganjal demone. Zaradi vseh njegovih besed in neverjetnih del, ki jih je storil, je za njim hodila velika množica ljudi. Ko je nato k sebi poklical še prve učence, se je povzpel na grič ob Galilejskem jezeru in nagovoril vse zbrane.

   Jezusov govor na gori imenujemo tudi programski govor, saj da Jezus v njem konkretna navodila, kako naj bi živeli. Na samem začetku tega govora pa stojijo blagri, ki so na neki način Jezusov portret, njegov življenjski slog.

   Jezus želi, da blagri postanejo naš življenjski slog, zato nam pove, kaj naj bomo in kako naj živimo. Želi nam jih posredovati in nam obljubi, da če jih bomo tudi spolnjevali, nam bo blagor – kar pomeni, da bomo srečni, blagoslovljeni in zadovoljni.

   Vendar ne gre samo za srečo in zadovoljstvo. Gre tudi za to, da lahko prek blagrov na svoje življenjske preizkušnje in poslanstvo pogledamo še z drugega vidika. Kako?

   O tem več na: https://si.aleteia.org/2022/12/18/jezusov-kazipot-v-blagoslov-in-sreco/

   Slava tebi, Jezus, ti si neizmerno veličastvo Božje dobrote!

   Odgovori
7. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 8:44

   STANJE BENEDIKTA XVI. RESNO, A STABILNO. VSA CERKEV POVEZANA V MOLITVI

   Popoldne so s tiskovnega urada Svetega sedeža sporočili, da je stanje Benedikta XVI. resno, a trenutno stabilno. »Zaslužni papež se je sinoči dobro odpočil, je popolnoma bistrih misli in buden. Danes je njegovo stanje še vedno resno, vendar je trenutno stabilno,« je zatrdil Matteo Bruni, direktor tiskovnega urada Svetega sedeža. Dodal je še, da papež Frančišek »ponovno vabi k molitvi in spremljanju Benedikta XVI. v teh težkih urah«.

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/svet/news/2022-12/vsa-cerkev-povezana-v-molitvi-za-benedikta-xvi.html

   Odgovori
   • Miro says:

     30. decembra, 2022 at 8:48

     KRATKA MOLITEV, s katero prosimo Gospoda, naj stoji ob strani
     preizkušenemu zaslužnemu papežu Benediktu XVI.

     MOLIMO:
     Vsemogočni in večni Bog,
     Ti si večno zdravje
     tistih, ki verujejo vate.
     Usliši naše molitve za Tvojega bolnega služabnika Benedikta,
     za katerega Te prosimo pomoči Tvojega nežnega usmiljenja,
     po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

     Odgovori
8. Miro says:

   30. decembra, 2022 at 8:11

   KAKO (NE) SPREOBRAČATI (DRUGIH) LJUDI

   KAKŠNA JE NAŠA VLOGA V ZAPLETENEM PROCESU SPREOBRAČANJA BLIŽNJIH? KJE SO MEJE PRI DELOVANJU V TEJ ZADEVI? (Aleteia)

   V skrinjicah z molitvenimi nameni kontemplativnih redov ali na internetnih forumih in družabnih omrežjih se srečujemo s prošnjami za molitev za spreobrnjenje ljudi. Pogosto se tudi v življenju srečamo s kom, ki je daleč od vere, ki ni praktičen kristjan, ki je podvržen uničujočim odvisnostim ali s svojim delovanjem škodi okolici.

   Kaj lahko storimo v takem primeru? Ali lahko, če se izrazimo po domače, “spreobrnemo” človeka z molitvijo ali ustreznim ravnanjem? Mogoče pa bi morali stvar le prepustiti Bogu?

   MOLITEV BREZ RAZKAZOVANJA

   Osnovno, česar se lahko lotimo v odnosu do naših bližnjih, je molitev. V govoru ob slovesu na veliki četrtek je Kristus takoj po tem, ko je pozval učence k enotnosti in ohranjanju edinosti, rekel: “Karkoli boste prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal.” (Jn 16,23b)

   Načinov, kako prositi, je mnogo: Lahko molimo predpisane molitve v določen namen, lahko gremo k sveti maši ali celo na romanje, se udeležimo češčenja ali se postimo, lahko omenimo imena teh oseb pri jutranji ali večerni molitvi …

   Molitve za druge niso nujno dolge in globoke, vse je odvisno od moči in možnosti. Najpomembnejši se zdita usmerjenost srca in pristna notranja želja za pomoč bližnjemu.

   OPREDELIMO PROBLEM

   Če molimo za spreobrnitev nekoga, se je vendar vredno vprašati: Ali res želimo, da bi bila ta oseba bližje Bogu, da bi spet obudila zakramentalno življenje in popravila svoj odnos z okolico?

   Včasih tisto, kar se nam morda subjektivno zdi kot spreobrnjenje, to sploh ni. Na primer, da ne maramo stališč drugega in pričakujemo, da bo razmišljal ali deloval, kot se nam zdi primerno. Starši včasih ne sprejmejo dejanj svojih odraščajočih otrok: izbire študija, poklica ali bodočega sozakonca. Zdi se jim, da je ravnanje otrok, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj, slabo. Sodelavka ali sodelavec na delovnem mestu vidi problem na popolnoma drugačen način kot mi ter nas dela razdražljive in sumničave v zvezi s svojimi “zli” nameni.

   Zavedati se moramo, da ima vsaka oseba pravico do lastne izbire, čeprav jo imamo mi za nerazumljivo in čudno. Če prosimo za spreobrnjenje nekoga, je to predvsem za to, da bo našel pot do Boga in ohranil tesen odnos z njim, ne pa da izpolni naša morda sebična pričakovanja.
   Božje sodelovanje s človekom

   V molitvi za spreobrnjenje druge osebe moramo upoštevati občutljivo, vendar pomembno vprašanje svobodne volje. Če prosimo Boga celo zelo goreče, da kdo drug spremeni vedenje, je treba upoštevati, da se noben proces spreminjanja človeške duše ne zgodi samodejno in predpostavlja sodelovanje med Bogom in človekom.

   Bog ne želi spreobrniti človeka proti njegovi volji in pod prisilo. Tudi če se na nepričakovan način razodene v življenju, kot Savlu na poti v Damask, ne naredi vsega za nas in pričakuje dejavnost. Izgubljeni sin iz evangelija se je sam odločil, da se vrne k očetu (sicer pod vplivom okoliščin, ki jih je dovolil Bog), in kar je najpomembnejše – dosledno je uresničil svojo odločitev (verjetno ne brez cele vrste ovir).
   Ko čakamo na spreobrnjenje nekoga, ni dovolj le pričakovati, da se bo ta človek iz dneva v dan spreminjal pod vplivom naše molitve kot s čarobno paličico, ampak tudi prositi Boga za milost, da mu nakloni ustrezne navdihe ali impulze v njegovem življenju, ki mu bodo pomagali do vere.

   OBZIRNOST, NE VSILJIVOST

   Mnogi svetniki in mojstri duhovnosti opozarjajo na pomembno resnico. Ponavadi nam ne uspe neposredno spremeniti drugega človeka, lahko pa spremenimo sebe in zaradi tega se lahko spremenijo tudi drugi okoli nas.

   Stari Porfirij z gore Atos je nekoč svetoval obupani materi, katere odraščajoči otroci niso želeli sodelovati v nedeljski liturgiji:

   Nikoli jih v nič ne sili. Če jim želiš kaj povedati,
   jim povej z molitvijo. Otroci ne poslušajo z ušesi.
   Šele ko jih obsije Božja milost, začnejo poslušati,
   kar jim želimo povedati. V svoji molitvi povej
   Božji materi, kaj bi radpovedal njim, in ona sama
   jih bo usmerila k temu. Naj bo tvoja molitev ta
   duhovna nežnost, s katero obdajaš svojega otroka.
   Takšno nežnost on sprejema. Včasih se zgodi,
   da želimo otroka pobožati, on pa pobegne.
   Duhovne nežnosti pa se otroci nikoli ne branijo.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/03/14/kako-ne-spreobracati-drugih-ljudi/

   Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

   Odgovori
9. Hvala says:

   29. decembra, 2022 at 19:02

   ALI PRIPADAMO JEZUSU; ALI SMO KRISTJANI?

   KDO JE SVETOPISEMSKI KRISTJAN?

   KAJ ŠE NI SVETOPISEMSKO KRŠČANSTVO?

   1.Delati dobro. Delati dobro še ne pomeni, da smo svetopisemski kristjani.

   Tudi humanisti, ateisti, muslimani in drugi iz svojega občutka za pravičnost in zaradi socialnega prepričanja skrbijo za uboge in za ljudi, ki so v stiski. Vendar ti ljudje zaradi tega še niso kristjani. Tudi oni sami bi bili ogorčeni, če bi jih nekdo imenoval kristjane.

   2. Moliti. Sama molitev nas še ne stori kristjane.

   Na stotine milijonov ljudi moli dnevno z velikim naporom in požrtvovalnostjo. To je dokaz, da Bog in hrepenenje po Bogu obstaja, toda ti molilci niso kristjani. Resnica je, da v vsakem človeku tiči potreba po predanosti, čaščenju, potreba po varnosti in naklonjenosti »višjih sil.«

   Presenetljivo je, da tudi tako imenovan moderen človek, izobražen, na mnoge načine zavarovan, živi v strahu in pričakuje pomoč od neumnih, mrtvih prinašalcev sreče – tudi to je ene vrste vere in molitve! Vprašanje je, komu v takšni molitvi zaupamo (dimnikar, mačka leti čez cesto, številka 13., držim ti pesti, trikrat potrkaš po mizi).

   3. Obiskovati cerkev. Če hodimo v cerkev brez osebnega doživetja Jezusa, še nismo kristjani.

   Vsi resnični kristjani po svetu pa imajo potrebo po tem, da obiskujejo bogoslužje. Pa ne, ker bi jih ta delala kristjane, pač pa, ker hočejo imeti možnost, da pri krščanskem bogoslužju poslušajo Božjo besedo, da se lahko srečajo z drugimi kristjani in lahko uporabijo svoje darove v službi drugim. Pravi kristjan gre v cerkev, ker je doživel Boga in ga želi ponovno doživeti in Boga častiti.

   4. Krščevanje otrok. Tudi, če smo bili krščeni kot otroci, še nismo zaradi tega kristjani.

   Kristjani ne postanemo s tem, da delamo dobra dela, molimo, hodimo v cerkev. Mnogi v naši deželi mislijo, da je dovolj, če verujejo v ljubega Boga in sprejmejo nekaj krščanskih resnic in potem živijo, kakor se jim zazdi. V Svetem pismu beremo, da tudi hudič veruje v Boga (Jakobovo pismo 2,19) pa še zdaleč ni kristjan.

   Biti kristjan, kaj to pomeni? V čem je jedro krščanstva? V čem se kristjan razlikuje od nekristjana? Mogoče nam bo pomagal primer poroke. V čem se poročeni razlikuje od neporočenega? Sigurno v številnih zunanjih rečeh. Nekateri nosijo prstan, drugi ne. Nekateri imajo skupno hišo, drugi je nimajo. To ni tako pomembno. Pomembno je, da se poročena človeka ljubita in si zaupata in sta stopila v medsebojno zvezo. Poročila sta se! Dragi moji, zakonska zveza je osebna zveza, to je zveza med žensko in moškim, ki se imata rada.

   Tako je tudi s kristjanom. Biti svetopisemski kristjan pomeni, biti osebno povezan z Jezusom Kristusom

   Resnični kristjani so kakor svetilnik v temi, vidni daleč naokoli. Drugim omogočajo pravo orientacijo in usmerjajo ljudi k Jezusu.
   ………………

   http://www.bcmaribor.si/pridige/ali-smo-kristjani

   Odgovori
10. Hvala says:

    29. decembra, 2022 at 18:51

    BOJAZLJIVOST JE GREH, KI KRISTJANA POPOLNOMA OHROMI

    http://arhiv.mirenski-grad.si/bojazljivost-je-greh-ki-te-ohromi

    Odgovori