Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.019 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    NOVO LETO, PRAZNIK MARIJE, SVETE BOŽJE MATERE

    NA NOVOLETNI DAN, 1. JANUARJA, V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO PRAZNIK MARIJE,
    SVETE BOŽJE MATERE TER SVETOVNI DAN MIRU. PRVI DAN LETA, S KATERIM ZAČENJAMO
    NOVO KOLEDARSKO LETO IN PRI BOGOSLUŽJU PROSIMO ZA BOŽJI BLAGOSLOV, JE POSEBEJ
    POSVEČEN MARIJI OZ. NJENEMU BOŽJEMU MATERINSTVU.

    Več o prazniku Marije, svete božje Matere, na:
    https://katoliska-cerkev.si/novo-leto-praznik-marije-svete-bozje-matere

    MARIJA, SVETA BOŽJA MATI, PROSI ZA NAS!

  2. Miro says:

    PAPEŽ JE, KO JE SPREGOVORIL O OSEBNI IN DRUŽBENI KREPOSTI LJUBEZNIVOSTI, OMENIL BENEDIKTA XVI.

    PAPEŽ FRANČIŠEK JE V BAZILIKI SV. PETRA V SOBOTO, 31. DECEMBRA 2022, NA ZADNJI DAN LETA VODIL PRVE VEČERNICE MARIJE BOŽJE MATERE IN TRADICIONALNI TE DEUM. MED HOMILIJO JE SPREGOVORIL O OSEBNI IN DRUŽBENI KREPOSTI LJUBEZNIVOSTI IN PRI TEM OMENIL BENEDIKTA XVI.

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-12/papez-francisek-je-ko-je-spregovoril-o-osebni-in-druzbeni-krepo.html

  3. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS MILOSTNO SPREMLJA V VSAKEM TRENUTKU
    NAŠEGA ŽIVLJENJA

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

  4. Miro says:

    BENEDIKT XVI. O SVOJEM OTROŠTVU

    BENEDIKT XVI. JE O SVOJEM OTROŠTVU SPREGOVORIL 2. JUNIJA 2012 ZVEČER V MILANU MED 7. SVETOVNIM SREČANJU DRUŽIN, PO TEM, KO GA JE DEKLICA IZ VIETNAMA VPRAŠALA:

    »Pozdravljen, papež, sem Cat Tien in prihajam iz Vietnama. Stara sem sedem let in rada bi ti predstavila svojo družino. To je moj oče Dan, moji mami je ime Tao, mojemu bratcu pa Binh. Rada bi izvedela kaj o tvoji družini, ko si bil majhen kot jaz.«

    Benedikt XVI. je odgovoril: »Hvala, predraga, tudi staršem iz srca hvala. Vprašala si me, kakšni so spomini na mojo družino: tako veliko jih je! Rad bi ti povedal samo nekaj stvari …

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2022-12/benedikt-xvi-o-svojem-otrostvu.html

  5. Miro says:

    UMRL JE ZASLUŽNI PAPEŽ BENEDIKT XVI. (Aleteia)

    CERKEV JE IZGUBILA VELIKEGA MOŽA, BRANITELJA IN UČITELJA VERE

    V srca vernikov se je papež Benedikt XVI. zapisal kot preudaren in umirjen mož, ki je imel vedno pred očmi dobro Cerkve in je imel za osebno nalogo ohranjati zvest in nepretrgan katoliški nauk.

    Kot profesor, škof, kardinal in papež je bil sodelavec Resnice in si je prizadeval, da bi mnoge privedel k Njemu, ki je Resnica. Po srcu je bil skromen in ponižen in ni nikoli iskal lastne časti, ampak najprej Božjo slavo. Kljub temu, da je v zadnjih letih njegovo zdravje hitro in občutno pešalo, je vse do konca ostal zdravega duha in bistrega uma.

    DUHOVNI POKLIC

    Joseph Alois Ratzinger se je rodil na veliko soboto, 16. aprila 1927, v kraju Marktl am Inn. Krščen je bil že nekaj ur po rojstvu, z vodo, ki je bila blagoslovljena pri velikonočni vigiliji. Kot otrok je bil prisilno član Hitlerjeve mladine, a se je rad pošalil, da je pogosto “šprical” sestanke.

    29. junija 1951 je bil skupaj z bratom Georgom (1924–2020) posvečen v duhovnika in se je posvetil akademskemu delu in doktoriral iz teologije sv. Avguština. Pri 31 letih (1958) so ga imenovali za profesorja. Poučeval je na več univerzah in kot teolog sodeloval na drugem vatikanskem koncilu ter odločilno pripomogel h končni obliki nekaterih najpomembnejših dokumentov.

    Leta 1972 je skupaj s von Balthasarjem, de Lubacom in Kasperjem ustanovil mednarodno teološko revijo Communio, ki danes izhaja tudi v slovenščini. Med njegovimi najbolj odmevnimi deli pa sta še danes Uvod v krščanstvo in Eshatologija.

    Leta 1977 so ga imenovali in posvetili za škofa. Mesec dni po posvečenju ga je papež Pavel VI. povzdignil v kardinala. Za svoje škofovsko geslo je izbral Cooperatores Veritatis (sodelavci za Resnico).

    RIMSKO OBDOBJE

    Leta 1982 je bil imenovan za prefekta Kongregacije za nauk vere, kar je ostal vse do izvolitve za papeža, kljub temu da je Janezu Pavlu II. zaradi svoje starosti ponudil odstop.

    V mednarodni teološki komisiji je sodeloval tudi z Božjim služabnikom prof. dr. Antonom Strletom. Kot prefekt Kongregacije za nauk vere je Ratzinger utrdil in potrdil tradicionalni katoliški nauk, zaradi česar je bil večkrat tarča kritik.
    V letih od 2002 do 2005 je bil dekan kardinalskega zbora. V tej vlogi je vodil pogreb Janeza Pavla II. in sveto mašo pred konklavom, kjer je obakrat navdušil z močnimi in prodornimi besedami ter pritegnil ljudske množice.

    PAPEŽ

    Ratzingerja so v starosti 78 let izvolili za papeža. Izbral si je ime Benedikt XVI. Ob izvolitvi se je zavezal za preprostega delavca v Gospodovem vinogradu. Kmalu je izdal svoj prvi papeški dokument z naslovom Deus caritas est (Bog je ljubezen). Ves čas se je vneto boril proti diktaturi relativizma in vernike vselej vodil k tradicionalnemu katoliškemu nauku.
    Že kot prefekt Kongregacije za nauk vere se je zavzeto boril proti spolnim zlorabam v Cerkvi, kar je nadaljeval tudi kot papež, kljub kritikam, da ni storil dovolj. Bil je prvi papež, ki je bil dejaven na Twitterju in drugih socialnih omrežjih, Slovenci pa si ga bomo najbolj zapomnili po ustanovitvi novih škofij v Celju, Murski Soboti in Novem mestu ter da nam je “podaril” prvega mučenca, bl. Alojzija Grozdeta.

    ODSTOP

    10. februarja 2013 je ob zasedanju zbora kardinalov v govoru v latinščini napovedal svoj odstop, da bo 28. februarja zvečer nastopil čas izpraznjenega sedeža in bo naloga kardinalov, da izvolijo novega papeža. Na pepelnično sredo je daroval zadnjo javno slovesno sveto mašo, ob koncu katere je kardinal državni tajnik Tarcisio Bertone izrekel kratko in ganljivo zahvalo, Baziliko sv. Petra pa je napolnil aplavz in vzklikanje vernikov. Nato se je umaknil v Castel Gandolfo, po izvolitvi papeža Frančiška pa v samostan Matere Cerkve v Vatikanu.

    Ob neki priložnosti je takole nagovoril mlade:

    Dragi mladi, Cerkev je odvisna od vas! Potrebuje vašo živahno vero, vašo ustvarjalno dobrodelnost in energijo vašega upanja. Vaša prisotnost obnavlja, pomlajuje in daje novo energijo Cerkvi.

    NAJ POČIVA V MIRU

    Cerkev je z njegovo smrtjo izgubila velikega moža, branitelja in učitelja vere. Bil je med zadnjimi očividci in sodelujočimi na drugem vatikanskem koncilu in je doživel mnoge pomenljive dogodke in spremembe v svetu, a je naš pogled vztrajno usmerjal h Kristusu. Lahko smo prepričani, da imamo mogočnega priprošnjika v nebesih in morda celo cerkvenega učitelja.

    Ob njegovi smrti lahko z besedami, ki jih je izrekel na pogrebu Janeza Pavla II., rečemo, da smo lahko prepričani, da nas že gleda z okna Očetove hiše in nas blagoslavlja.

    Tako je odšel s tega sveta papež Benedikt XVI., rimski škof, Kristusov namestnik in Petrov naslednik, služabnik Božjih služabnikov, neutruden delavec v Gospodovem vinogradu.

    Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti.
    Naj počiva v miru. Amen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/12/31/umrl-je-zasluzni-papez-benedikt-xvi/

  6. Miro says:

    SLOVO BENEDIKTA XVI., PONIŽNEGA DELAVCA V GOSPODOVEM VINOGRADU

    95-letni zaslužni papež se je poslovil ob 9.34 v svoji rezidenci v Vatikanu.

    Matteo Bruni, direktor Tiskovnega urada Svetega Sedeža, je objavil naslednjo izjavo: »Z žalostjo sporočam, da je danes ob 9.34 v samostanu Mater Ecclesiae v Vatikanu umrl zaslužni papež Benedikt XVI. Nadaljnje informacije bomo posredovali takoj, ko bo mogoče.«

    https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2022-12/slovo-benedikta-xvi-poniznega-delavca-v-gospodovem-vinogradu.html

    Gospod, daj mu večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru.

  7. Miro says:

    MOČ ODPUŠČANJA

    Jezus v človeške odnose vnese moč odpuščanja. V življenju se vse ne reši s pravičnostjo. Predvsem tam, kjer je treba postaviti jez zlu, nekdo mora ljubiti onkraj dolžnosti, da bi se ponovno začela zgodba milosti. Zlo pozna svoja izdajstva in če se ga ne prelomi, se lahko razlije in zaduši ves svet. Pred zakon povračila, kar pomeni, da kar si ti storil meni, jaz storim tebi, Jezus postavi zakon ljubezni: kar je Bog storil zame, jaz povrnem tebi. (misel iz kateheze papeža Frančiška, 24. april 2019)

    Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2019-04/papez-med-katehezo-odpusanje-klice-odpuscanjec.html

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

  8. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    KAR JE ROJENO IZ MESA, JE MESO, IN KAR JE ROJENO IZ DUHA, JE DUH. (Jn 3,6)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1261&t=5#Meso+in+Duh

    Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

  9. Miro says:

    TRETJA BOŽJA ZAPOVED

    TRETJA ZAPOVED DEKALOGA JE: POSVEČUJ GOSPODOV DAN. ZAPOVEDUJE ČEŠČENJE BOGA Z OBREDNIMI DEJANJI OB NEDELJAH IN DRUGIH PRAZNIKIH.

    Piše: Javier López

    NEDELJA ALI GOSPODOV DAN

    Sveto pismo pripoveduje o stvarjenju v šestih “dneh”. Na koncu je Bog »videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro (…). In Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, kajti ta dan je počival od vsega svojega dela, ki ga je storil, ko je ustvarjal« (1 Mz 1,31.2,3). V stari zavezi je Bog določil, naj bo sedmi dan tedna svet, naj bo to dan, ki je ločen in drugačen od drugih. Tudi človek, ki je poklican k sodelovanju pri božji stvariteljski moči, tako da s svojim delom svet izpopolnjuje, mora sedmi dan prenehati z delom ter ta dan posvetiti bogočastju in počitku.

    Pred Kristusovim prihodom je bil sedmi dan sobota. V novi zavezi je “Dies Domini”, Gospodov dan, nedelja, ker je to dan Gospodovega vstajenja. Sobota je predstavljala konec stvarjenja; nedelja predstavlja začetek “novega stvarstva”, ki se je zgodil z vstajenjem Jezusa Kristusa (prim. Katekizem, 2174).

    UDELEŽBA PRI SVETI MAŠI OB NEDELJAH

    Ker je evharistična daritev “vir” in “vrhunec” življenja Cerkve[4], se nedelja posvečuje predvsem z udeležbo pri sveti maši. Cerkev natančneje določa tretjo zapoved dekaloga z naslednjim predpisom: »V nedeljo in na druge zapovedane praznike so verniki dolžni udeležiti se maše« (ZCP, kan. 1247; Katekizem, 2180). Poleg nedelje so glavni zapovedani prazniki tudi: »dan rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa, razglašenja, vnebohoda, sv. Rešnjega telesa in sv. Rešnje krvi, Marije, svete božje matere, njenega brezmadežnega spočetja in vnebovzetja, sv. Jožefa, svetih apostolov Petra in Pavla in vseh svetih« (ZCP, kan. 1246; Katekizem, 2177). »Zapovedi, udeležiti se maše, zadosti, kdor je navzoč pri maši, ki se opravi kjerkoli po katoliškem obredu na sam praznični dan ali zvečer prejšnjega dne« (ZCP, kan. 1248; Katekizem, 2180).

    »Verniki [so] dolžni na zapovedane dneve udeležiti se evharistije, razen če jih od tega opravičuje resen vzrok (na primer bolezen, oskrbovanje dojenčkov) ali jim da spregled njihov dušni pastir (prim. ZCP kan. 1245). Tisti, ki premišljeno opustijo to obveznost, storijo velik greh« (Katekizem, 2181).

    NEDELJA, DAN POČITKA

    »Kakor je Bog “sedmi dan počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil” (1 Mz 2,2), tako dajeta človekovemu življenju ritem delo in počitek. Ustanova Gospodovega dneva prispeva k temu, da vsi uživajo čas počitka in prostega časa, ki jim omogoča, da gojijo družinsko, kulturno, socialno in religiozno življenje« (Katekizem, 2184). Ob nedeljah in drugih zapovedanih praznikih so se verniki dolžni vzdržati »tistih del in opravil, ki ovirajo dolžno bogočastje, veselje, ki je lastno Gospodovemu dnevu, in potreben duševni in telesni počitek« (ZCP, kan. 1247). Gre za resno obveznost, kakršna je tudi dolžnost posvečevati praznike. Kljub temu pa nedeljski počitek lahko preneha biti obveznost v primeru višje dolžnosti, zaradi dolžnosti pravičnosti ali ljubezni.

    »V spoštovanju do verske svobode in do skupnega blagra vseh si morajo kristjani prizadevati, da bodo nedelje in prazniki Cerkve po zakonu priznani kot dela prosti dnevi. Vsem morajo dajati javen zgled molitve, spoštovanja in veselja; in braniti morajo svoja izročila kot dragocen prispevek k duhovnemu življenju človeške družbe« (Katekizem, 2188). »Vsak kristjan se mora izogibati temu, da bi bližnjemu po nepotrebnem nalagal to, kar bi mu preprečevalo spoštovati Gospodov dan« (Katekizem, 2187).

    JAVNO BOGOČASTJE IN CIVILNA PRAVICA DO VERSKE SVOBODE

    Trenutno je v nekaterih državah precej razširjena določena “laicistična” miselnost, ki smatra, da je religija zasebna zadeva, ki se ne bi smela izražati na javen in družben način. V nasprotju s tem pa krščanski nauk uči, da človek mora imeti možnost »svobodno zasebno in javno izpovedovati religijo.«[5] Naravni moralni zakon, zapisan v človeško srce, dejansko naroča človeku, da »Bogu izkazuje zunanje, vidno, javno in redno češčenje«[6] (prim. Katekizem, 2176). Bogočastje je vsekakor na prvem mestu notranje dejanje; vendar mora biti omogočeno, da se izrazi navzven, kajti človekov duh ima potrebo, da »uporablja materialne stvari kot znamenja, po katerih je spodbujen k tistim notranjim dejanjem, ki ga združujejo z Bogom.«[7]

    Zagotovljena mora biti možnost, da se vera izpoveduje ne samo navzven, ampak tudi družbeno, se pravi skupaj z drugimi, kajti »človekova družbena narava sama zahteva (…), da svojo vernost izpoveduje tudi na občestven način.«[8] Družbena razsežnost človeka zahteva, da se lahko bogočastje tudi družbeno izraža. »Krivica se torej zgodi človeški osebi (…), če kdo človeku odreka svobodno izvrševanje vernosti v družbi, da je le pri tem zagotovljen pravičen javni red. (…) Svetna oblast, katere bistveni namen je skrbeti za skupno časno blaginjo, mora torej versko življenje državljanov priznavati in ga podpirati.«[9]

    Obstaja družbena in civilna pravica do svobode v verskih zadevah, kar pomeni, da družba in država ne smeta preprečevati, da bi vsakdo na tem področju ravnal tako, kot mu narekuje vest, tako zasebno kot javno, če le pri tem spoštuje pravične omejitve, ki izhajajo iz zahtev skupnega blagra, kot je javni red in javna morala[10] (prim. Katekizem, 2109). Vsak človek je v vesti obvezan iskati pravo vero in se je držati; pri tem iskanju je lahko deležen pomoči drugih — še več, krščanski verniki imajo dolžnost nuditi to pomoč v obliki apostolata —, nikogar pa se ne sme siliti in tudi ne ovirati. Pritrditev veri mora vedno biti svobodna, ravno tako kot njeno izvrševanje (prim. Katekizem, 2104-2106).

    »Kot krščanski državljan imaš to nalogo: prispevati, da bi Kristusova ljubezen in svoboda vodili vsa področja modernega življenja: kulturo in gospodarstvo, delo in počitek, družinsko življenje in družbeno sožitje.«[11]

    Povzeto po: https://opusdei.org/sl-si/article/tema-32-druga-in-tretja-bozja-zapoved/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

  10. Hvala says:

    NOTRANJA POKORA

    NOTRANJA POKORA JE SPREOBRNENJE SRCA

    SVETI DUH-TOLAŽNIK DAJE ČLOVEKOVEMU SRCU MILOST KESANJA IN SPREOBRNENJA

    1430 Kot že pri prerokih tako Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na “raševino in pepel”, post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost sili, da se ta naravnanost pokaže v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti (prim. Jl 2,12- 13; Iz 1,16-17; Mt 6,1-6.16-18).

    1431 Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje z upanjem na božje usmiljenje in zaupanjem v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju Očetje imenovali “animi cruciatus (mrtvenje duha)”, “compunctio cordis (potrtost srca)” (prim. Trid. koncil: DS 1677-1678; 1705; Rim. kat. 3,5,4).

    1432 Človekovo srce je okorno in zakrknjeno. Potrebno je, da Bog da človeku novo srce (prim. Ezk 36,26-27). Spreobrnenje je predvsem delo božje milosti, ki stori, da se naša srca vrnejo Bogu: “Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo!” (Žal 5,21). Bog nam daje moč, da znova začnemo. Ko odkrijemo veličino božje ljubezni, tedaj pretreseta naše srce grozota in teža greha in srce se začne se bati, da bi žalilo Boga z grehom in bilo ločeno od njega. Človeško srce se spreobrne, ko gleda k njemu, ki so ga prebodli naši grehi (prim. Jn 19,37; Zah 12,10):

    Uprimo svoje oči v Kristusovo kri in spoznajmo, kako je dragocena njegovemu Očetu, saj je, prelita za naše odrešenje, pripravila vsemu svetu milost kesanja (sv. Klemen Rimski, Kor. 7,4).

    1433 Od velike noči naprej Sveti Duh “prepričuje” svet glede greha” (Jn 16,8-9), da bi vedeli, da svet ni veroval v tistega, ki ga je poslal Oče. Toda prav isti Duh, ki razkriva greh, je Tolažnik (prim. Jn 15,26), ki daje človekovemu srcu milost kesanja in spreobrnjenja (prim. Apd 2,36-38; prim. Janez Pavel II., SvD 27-48).

    https://marija.si/gradivo/kkc/iv-notranja-pokora/

    • Miro says:

      Najlepša hvala za navedene duhovne spodbude. Da bi se lahko bolj približali prestolu BOŽJEGA USMILJENJA, se ob tem ponovno poglobimo v čudovit Marijin hvalospev:

      MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA

      Moja duša poveličuje Gospoda,
      moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
      Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
      glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
      Velike reči mi je storil Vsemogočni,
      njegovo ime je sveto.
      Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
      ki mu zvesto služijo.
      Dvignil je svojo močno roko,
      razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
      Mogočne je vrgel s prestola
      in povišal je nizke.
      Lačne je napolnil z dobrotami
      in bogate je odpustil prazne.
      Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
      kakor je obljubil našim očetom.
      Spomnil se je svoje dobrote
      do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
      Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
      kakor je bilo v začetku,
      tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)

      Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
      Božje usmiljenje, tolažba in blagor vsem, ki so skesanega srca, zaupamo vate!

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja