Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.017 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE

    IN ABRAM JE REKEL LOTU: »NAJ NE BO PREPIRA MED MENOJ IN TEBOJ,
    MED MOJIMI IN TVOJIMI PASTIRJI, SAJ SVA BRATA! MAR NI VSA DEŽELA
    PRED TEBOJ? LOČI SE TOREJ OD MENE! ČE POJDEŠ TI NA LEVO, GREM JAZ
    NA DESNO, ČE SE TI OBRNEŠ PROTI DESNI, BOM JAZ KRENIL NA LEVO.«
    (1 Mz 13,8-9)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=873&t=5#O+prepirljivosti+in+miroljubnosti

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  2. Miro says:

    GODUJE SV. RAJMUND

    Sv. Rajmunda upodabljajo kot dominikanca, ki se pelje po morju na svojem plašču ali pa plašč uporablja kot jadro čolna. Pripisujejo mu veliko čudežev.

    Sv. Petru Nolasku je pomagal pri osnovanju reda mercedarijev, ki je med drugim skrbel za odkup krščanskih sužnjev iz muslimanskega ujetništva.

    Več o življenju sv. Rajmunda na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-rajmund-penjafortski-s-plascem-po-morju/

  3. Hvala says:

    SLOVENEC, KI JE V MISIJONIH OPRAVIL 80.000 BREZPLAČNIH OPERACIJ

    Kirurg Janez Janež (1913–1990) je v 42 letih službe (brez plačila) opravil 80.000 operacij

    https://si.aleteia.org/2020/11/02/kirurg-misijonar-janez-janez/

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    Ja, Gospod je dal Janežu poklic in ga poslal na pot služit ljudem. Gospod ima za vsakega človeka načrt.

    VERJAMEM, DA NI ČUTIL POMANJKANJA, KER JE NAREDIL TOLIKO OPERACIJ ZASTONJ. Pa tudi če bi trenutno imel pomanjkanje GOSPOD ZA VSE POSKRBI. Žalostno je, kadar človek sam skrbi s človeško miselnostjo da bi imel dovolj denarja.

    KAKO SMO LJUDJE RES RAZLIČNI-UNIKATNI. Kako nekateri tiščijo vsak cent pri sebi, da ne bodo trpeli pomanjkanja. Pa kako se motijo!

    Imela sem priložnost videti kako je 50 centov, ki je nekomu manjkalo bil problem, niso hoteli dati. ŽALOSTNO, TODA RESNIČNO!

    Vsak človek bi se moral zavedati, da ni nič njegovega, VSE SMO PREJELI OD BOGA. VSE KAR NEKDO POSEDUJE JE LASTNINA OD BOGA. ČE IMA DENAR IN HIŠO IMA ZATO, KER MU JE BOG PODARIL ROKE-ZDRAVE DA DELA. BOG VSE PODARI , LAHKO PA TUDI VZAME ČLOVEKU, KAJTI ČLOVEK NI LASTNIK NIČESAR NA ZEMLJI. ZEMLJA NI NJEGOVA, USTVARIL JO JE BOG IN JE DAR, DRUŽINA JE DAR OD BOGA, SLUŽBA JE DAR, AVTO JE DAR OD BOGA, HIŠA JE DAR OD BOGA, TOREJ ZAKAJ BI SE BAL, KAJTI BOG JE LASTNIK VSEGA.

    SVETI PAVEL JE REKEL:
    1 Kor 4,7

    KAJ PA IMAŠ, ČESAR BI NE BIL PREJEL? ČE SI PA PREJEL, KAJ SE PONAŠAŠ, KAKOR DA BI NE BIL PREJEL?

    BLAGOSLOVE DELI BOG, TUDI FINAČNI BLAGOSLOV. POGLEJMO KAJ JE REKEL BOG :

    Psalmi 127,1-2
    Psalm 127 (126)

    VSE JE ODVISNO OD BOŽJEGA BLAGOSLOVA

    1 Salomonova stopniška pesem.
    Če Gospod ne zida hiše,
    se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
    če Gospod ne varuje mesta,
    zaman bedi tisti, ki straži.
    2 Zaman je, da vstajate zgodaj,
    da hodite pozno počivat,
    da jeste kruh bridkosti,
    saj ga svojemu prijatelju daje v spanju.

    Največ kar lahko človek stori pa je DA ODTEGNE KRUH OD SVOJIH UST IN GA DA POTREBNEMU. Ne samo tisto, kar ima v izobilju.

    ČE SO NAMREČ NEKATERI LJUDJE DALI ŽIVLJENJE ZA DRUGEGA ČLOVEKA, MAR TI NE BOŠ ENKRAT V ŽIVLJENJU ODTEGNIL DOBROTE OD SVOJIH UST?

    JEZUS JE REKEL, ZASTONJ ZIDARJI ZIDAJO HIŠE, ČE JE BOG NE ZIDA. Zastonj ljudje delajo noč in dan in skrbijo KAJTI BLAGOSLOV DELI SAMO BOG. PROSIMO BOGA DA NAM PODELI BOŽJO MODROST. Po tem ne bomo sami skrbeli, kajti na vse bomo gledali z Njegovimi očmi.

    KOT ŽE VELIKOKRAT REČENO, BOG IMA NAČRT IN SKRBI ZA LJUDI.

    Bog skrbi za vsakega človeka posebej. Neki duhovnik je povedal, da je neki župnik po maši odšel ven, Gospod ga je vrgel po tleh, zlomil si je kolk, odpeljali so ga v bolnico. TAM JE UMIRAL ČLOVEK, KI NI BIL okoli 40 let pri SPOVEDI in ta duhovnik ga je rešil. BOG IMA ZA VSE NAČRT. ZATO NE PREVZEMAJMO DELA, KI SO OD BOGA.

  4. Hvala says:

    KARIZMATIK Dražen Bušić je v knjigi CELOSTNO OZDRAVLJENJE takole napisal:

    Neka družina je na vse mogoče načine iskala pomoč ZA OSVOBODITEV OD DRUŽINSKEGA PREKLETSTVA.

    Ko so prišli na molitev v karizmatično skupnost, ki sem jo vodil v tem času, sem zanje molil. V mislih so se mi POJAVILA ŠTEVILA: 22,23,24.

    V prvem trenutku nisem vedel kaj naj to pomeni, ker še nikoli dotlej nisem imel take vrste spoznanja.

    Potem sem spoznal, DA GRE ZA NJIHOVE VDAVNE PREDNIKE, ZA KATERE BI MORALI MOLITI, in to sem jim povedal.

    SVETO PISMO V 2. Mojzesovi knjigi 34,6-7 GOVORIO PRENOSU BLAGOSLOVA IN PREKLETSTVA ZNOTRAJ ŠTIRIH GENERACIJ.

    Verjamem, da je to zelo močan DUHOVNI ZAKON , A OBSTAJA ŠE NEKI DRUG, KI JE NAD NJIM, TEMELJI PA NA DEJSTVI, DA IZVIRNI GREH IN NJEGOVE POSLEDICE PODEDUJEMO PO PRASTARŠIH, NE PO BLJIŽNJIH PREDNIKIH. Zato obstaja možnost, DA SE NEKATERA PREKLETSTVA PODEDUJEJO, recimo, OD 24. RODU NAŠIH PREDNIKOV.

    2 Mz 34,6-7)

    In Gospod je šel mimo njega in klical:
    »Gospod, Gospod,
    usmiljen in milostljiv Bog,
    počasen v jezi
    in bogat v dobroti in zvestobi,
    7 ki ohranja dobroto tisočem,
    odpušča krivdo, upornost in greh,
    toda nikakor ne oprosti krivde,
    ampak obiskuje krivdo očetov
    na sinovih
    in na sinov sinovih,
    na tretjih in na četrtih.«

    O tem ne govori samo SVETO PISMO, ampak je staro Svetopisemsko resnico potrdila tudi SODOBNA PSIHIATRIJA Z UGOTOVITVIJO , DA SE VSE, KAR SE NE REŠI V ENI GENERCIJI, PRENAŠA NA DRUGO, kot npr. ALKOHOLIZEM, SHIZOFRENIJA, TVEGANO OBNAŠANJE, NAGNJENOST K NASILJU….

    TUDI MEDICINA JE PRIŠLA DO PODOBNIH UGOTOVITEV, KADAR GRE ZA DIABETES, VISOK KRVNI TLAK, SRČNO -ŽILNE BOLEZNI itd….
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    • Hvala says:

      Prekletstvo se ne bo samo rešilo, potrebno bo darovati svete maše za prednike, moliti devetdnevnice, moliti za ozdravljenje družinskega debla-POTREBNO BO ODITI NA POT SPREOBRNENJA IN VSE NAREDITI KAR V ZVEZI S TEM NAROČA JEZUS!

  5. Miro says:

    SVETI TRIJE KRALJI

    Današnji praznik pred nas postavi dve nasprotujoči si skupini ljudi: kralja Heroda skupaj z vélikimi duhovniki in pismouki, ter modre, skrivnostno skupino popotnikov z vzhoda. Herod se vznemiri, ko sliši, da so obiskovalci prišli, ker iščejo novorojenega kralja Judov. Takoj začne poizvedovati o morebitnem tekmecu. Če je Herod preprosto zahrbten, pa je odnos vélikih duhovnikov in pismoukov težje določiti. Zakaj naj bi pomagali Herodu odkriti Jezusov rojstni kraj? So zgolj pokorni in naivni? Ali pa so že sovražno nastrojeni do Kristusa?

    Nasprotno pa so modri iskreni iskalci in se ne zavedajo preračunavanj Heroda in njegovih svetovalcev. Vidijo le drobno luč, ki sveti v temi. Želijo najti dete kralja in so pripravljeni narediti, karkoli je potrebno, da bi se mu lahko poklonili.

    Da je Jezus, celo kot otrok, pritegnil ljudi iz drugih dežel in drugih religij, je ravno tako pomembno: v Kristusu Bog govori srcu in umu vseh ljudi. Zanimivo je tudi, da modri na koncu izvedo za Betlehem preko Heroda. Nenavadno je ravno prestrašeni kralj tisti, ki modre usmeri na zadnji del njihove poti do Jezusa.

    Ko so modri prispeli do Betlehema, »so se silno razveselili«. To so močne besede. Ti popotniki z vzhoda, ki nosijo eksotične, razkošne darove, primerne za kralja, padejo na tla pred detetom in njegovo materjo. Meje Božjega ljudstva se širijo. Modri nam tako kažejo, da vsi lahko iščemo in najdemo radost, kakršne si ne moremo niti predstavljati.

    Ti možje so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Obstajajo ljudje, ki opazijo zvezdo. To so tisti, ki so pripravljeni, da jih prevzame sporočilo zvezde in si zaradi tega upajo iti na pot. Modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot. Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih želja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

    Modri na ta način govorijo o nas, ki verujemo, ki doživljamo željo po Bogu. Vernik, ki ga spodbuja njegova vera, išče Boga, kakor modri, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod čaka tam in tega še zdaleč ne stori z vzvišeno držo, ampak kot berač.

    Temu nasprotno držo vidimo v Herodovi palači. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki hoče nadzirati vse in vsakogar. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zločinu. In zopet nauk za nas. Ob Jezusu, če ga bomo iskali v ponižnosti, skromnosti majhnosti, nas ne bo nikoli strah.

    Modri želijo počastiti Dete. Tam v palači pa se za njih začne najtežja in najbolj zapletena pot. Zakaj? Zato ker so morali odkriti, da tistega, ki so ga iskali, ni bilo v palači, temveč je bil na nekem drugem kraju. Jezusa je mogoče odkriti le v znamenju svobode, kjer pogled tega neznanega Kralja nikoli ne poniža, ne zasužnji, ne vklene. Pogled Novorojenega dvigne, odpusti, ozdravi. Upam, da ste to v svojem življenju kdaj že doživeli!

    Modri so lahko počastili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred nezaščitenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Božjo slavo.

    Herod ne more počastiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati častiti samega sebe, verjel je, da se vse začne in konča z njim. Pa tudi duhovniki niso mogli počastiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

    Modri dovolijo, da jih zvezda vodi in da izkažejo detecu v jaslih čast, kot se spodobi za Boga. Pred njim pokleknejo, v ubogem Betlehemskem hlevu čutijo uresničenje njihovih najglobljih hrepenenj in se predajo ljubezni Boga, ki leži pred njimi.

    V njihovih darovih darujejo sebe in njihovo celotno življenje. Lastno dragocenost darujejo v zlatu, vseživljenjsko iskanje Njega v kadilu ter v miri izkušnje vseh iskanj, ki jih spremljajo tegobe in zagrenjenost. In v njihovi predanosti življenju jim postane jasno, da kdor je bil pripravljen iti iskati Boga in ga najti, kdor je resnično srečal Božje dete v jaslicah, zapusti staro pot človeškega razmišljanja o moči. Le-ta se bo podal na novo pot in bo imel za vedno zvezdo v srcu.

    Bodimo v iskanju Jezusa pogumni, spreminjajmo svoje poglede in zapuščajmo staro pot razmišljanja o veličini, moči, slavi. S ponižnostjo, ki je naša zvezda v srcu ga bomo našli!

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/01/06/sveti-trije-kralji/

  6. janez says:

    Mirenski grad: KAJ JE NAPUH
    Napuh je prepričanje, da smo vredni več kot drugi, da drugega ne potrebujemo. Zaradi tega, ker vidimo le nas same, drugega pohodimo, izkoristimo, se mu posmehujemo. Z napuhom resno uničujemo naše odnose. Nasprotje napuha je ponižnost, s katero ustvarjamo prostor za drugega, prostor za odnos, ki edini lahko izpolni človeka.
    http://arhiv.mirenski-grad.si/napuh

    Ne poudarjajte tujih napak in lastnih vrlin
    Priznajte si, da imate tudi vi kakšno slabo lastnost. Če se zavedate, da določene vrline nimate, to sprejmite. Vrlin si ne izmišljujte, temveč se jih potrudite ustvariti. Nič slabega ni v tem, da priznate, da je nekdo boljši od vas.

    Motivirajte se in se učite od drugih.
    Pravijo, da je včasih dobro, da resnico malce napihnemo, saj naj bi nas to motiviralo, da bi naslednjič v resnici dosegli takšne rezultate, čedar ne morem sprejeti v svoj miselni krog. A če smo domišljavi, polni samih sebe, medtem ko druge preziramo, smo, milo rečeno, oholi. V sebi to lastnost težko prepoznamo, saj smo preveč subjektivni. Pomislite, kdaj ste se vedli oholo, in poskušajte najti razloge za svoje vedenje. Čemu bi se hvalili z nečim, česar nimamo? Zakaj bi se vedli domišljavo do drugih, če smo vsi enaki prdd Bogom? Vse svetovne pomembne vere poudarjajo, da je razvoj ponižnosti in nesebične pomoči tistim, ki so pomoči potrebni, najboljše zdravilo proti napuhu. To se lahko odvija znotraj družine (mati se predaja svojim otrokom in njihove potrebe postavlja na prvo mesto) ali s popolnimi neznanci ( npr. karitativna prostovoljska pomoč pri hranjenju starejših ali invalidov doma in v domovih).

    VZROK VSEGA ZLA
    Največja ovira za odnos s Bogom je napuh. Grehi, kot so npr. laž, kraja, nečistvovanje (sam sabo ali z drugimi), požrešnost, lakomnost, lenoba itd. so posledice napuha. Če obvladamo napuh, bomo srečno pridobili Jezusovo obljubo, če ne napuha ne obvladujemo. Napuh je pleve zla. Ne moremo saditi na vrt, če ga prej ne očistimo zemljo plevela, prelopatimo zemljo in jo pognojimo, da bo na tem novem zemljišču uspelo, kar smo posejali. Nima pa smisla prelopatiti zemlje in jo pognojiti, če ne izrujemo vseh majhnih koreninic plevela, ki duši rast in kaljenje posevkov. Včasih je potrebno odstraniti cele zaplate zgornje zemlje, da pridemo do čiste, deviške zemlje, v katero lahko vsejemo, posadimo nekaj dobrega in tudi pričakujemo, da bo zraslo nekaj dobrega. Tako je tudi z nami, da smo potrebni spreobrnitve in duhovne prenove, kesanja in prošnje Boga za Odpuščanja, da bodo nove kali posevkov pognali in zrastli.

    Napuh je prikrit in hud greh, ker se zna odlično skriti pod fasado najbolj nesebičnih namenov in zavajati. Napuh je vzrok, za prvi greh, ki je bil storjen daleč pred stvarjenjem sveta. Namreč padli angeli so padli zaradi napuha. Dober angel se je v zlega spremenil zaradi napuha. Hudič je hotel biti kakor Bog. In to je osnovna definicija napuha: biti kakor Bog, biti nekdo drug, imeti se za boljšega od drugega, itd. In ker v napuhu ni ljubezni, hudič ostaja tam kje je. Kakor pravi francoski teolog in filozof Fabrice Hadjadj v svojem delu Vera demonov (založba Družina, Ljubljana 2012), hudič je najboljši vernik: v Boga veruje bolj kot mi, nikdar ne dvomi v Boga, vendar, ker je napuhnjen, nima ljubezni, ter ne zmore ljubiti. Hudič ostaja hudič, ne zato, ker ne veruje, temveč zato ker ne ljubi.
    Vsi, ki smo krščeni in se bolj ali manj trudimo živeti kakor nam Bog po Cerkvi zapoveduje – verujemo. Vendar vem iz čistega praktičnega spoznanja, da marsikateremu verniku, bližnjemu in oddaljenemu včasih zmanjka ljubezni. In če ni ljubezni smo lahko vsak dan pri maši, pri obhajilu, pri spovedi, molimo in zganjamo neverjetne pobožnosti, toda če »ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi« (1 Kor 13,1-3). Brez ljubezni naša vera postaja hudičeva vera. Pobožnosti se lahko naučimo, resnična vera pa prihaja zgolj iz odnosa (prisotnosti) Boga pod podobo Najsvetejšega zakramenta.

    Napuh je težko izkoreniniti. Ni pa nemogoče, poglejmo samo svetnike in svetnice. Imamo jih polno in so nam lahko za zgled. Vsak ima svojega krstnega zavetnika, imamo farne zavetnike in zavetnike podružnic. Vsaka škofija in vsak narod ima svojega zavetnika, ki so nam za zgled in v pomoč, v borbi proti napuhu. In res, lahko se borimo proti vsem mogočim grehom in napakam in slabostim. Toda če ne izkoreninimo, ali vsaj ne zatremo napuha, nismo prav nič storili. Evangeliji ne govore o tem, da moramo spreobrniti druge, temveč da moramo spreobrnti nas, sami sebe. In prvo pričeti s spokoritvijo in prenovo pri sebi, ne pri drugih! In kako radi delamo red pri drugih, pri sebi pa ne pospravimo in počistimo! Zato ni problem v drugem, problem tiči v meni. Jezus se je družil tudi z ljudmi dvomljivega slovesa. Sveto pismo pravi, da se je družil s cestninarji in grešniki in glej, nenavadno, nikoli ni postal grešnik. Noben greh, nobena slaba navada, ga ni ogrožala. In tudi nas ne bo, če se bomo trudili posnemati Jezusa. In to je v bistvu krščansko življenje – posnemanje Kristusa in Življenje po Naukih Jezusa Kristusa. .

    Osredotočimo se torej na napuh. In kdor ga bo uspel obvladati, bo uspel obvladati tudi vse ostalo zlo. Dovolj imamo torej možnosti, priložnost in sredstva, da začnemo in zmagamo proti eni sami in edini sveti vojni, ki jo kot kristjani moramo voditi in to je proti lastnemu napuhu. Da premagamo sami sebe in svojo hudobijo in se poboljšamo! Ne da kažemo proti proti sosedovemu grehu napuha – kajti to je že znamenje napuha, ker kažemo s prstom na druge; kot da smo pa mi nekaj več od drugih ljudi, čeprav smo vsi Otroci Enega Boga! Prosimo Boga za Vodstvo in Po moč! Da se poboljšamo in se prenovimo!

  7. janez says:

    Papež Frančišek: ‘Usmili se nas vseh, o Bog, po svoji Dobroti in Usmiljenju’
    »Dragi bratje in sestre, Božje odpuščanje je tisto, kar vsi potrebujemo. Je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, je poklican, da ta dar podeli z vsakim bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi, ki jih je Gospod postavil ob nas, družinski člani, prijatelji, kolegi, župljani, vsi so kakor mi potrebni Božjega usmiljenja.

    Psalm 51, ki ima naslov Miserere, je spokorna molitev. Priznanju krivde sledi prošnja za odpuščanje. Molivec se pusti očistiti Gospodovi ljubezni in tako postane nova stvaritev, zmožen pokorščine, trdnosti duha in iskrenega slavljenja. Naslov Miserere, ki ga je psalmu dodelilo starodavno hebrejsko izročilo, se nanaša na kralja Davida in njegov greh, storjen z Batšebo, ženo Urije Hetita. Kralj David, ki ga je Bog poklical, da pase ljudstvo in ga vodi po poti pokorščine božji postavi, izda svoje poslanstvo. Zagreši prešuštvo z Batšebo in zatem dá umoriti njenega moža. Prerok Natan predrami njegovo krivdo in mu jo pomaga prepoznati. V tej izpovedi greha se nahaja trenutek sprave z Bogom. Kdor moli s tem psalmom je povabljen imeti enaka čustva skesanosti in zaupanja v Boga, kakor jih je imel David, ko se je pokesal in se, čeprav kralj, ponižal. Ni ga bilo strah izpovedati krivde in pokazati lastno nesrečo pred Gospodom; obenem pa je bil prepričan v njegovo usmiljenje.

    Psalm se začne z naslednjimi besedami:
    ‘Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti,
    v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!
    Popolnoma me operi moje krivde,
    mojega greha me očisti.’

    Odpuščanje – to, kar zares potrebujemo
    Prošnja je namenjena usmiljenemu Bogu, da bi se v svoji veliki ljubezni, kakor je ljubezen očeta ali matere, usmilil, podelil milost, z dobrohotnostjo in sočutjem izkazal svojo naklonjenost. Je žalostna prošnja Bogu, ki edini lahko osvobodi greha. Uporabljene so podobo kot: izbriši, umij me, očisti me. V tej molitvi se pokaže resnična človekova potreba: Edina stvar, ki jo zares potrebujemo v svojem življenju, je to, da nam je odpuščeno, da smo osvobojeni hudega in njegovih posledic smrti. Življenje nam veliko krat dá izkusiti takšne situacije, v njih pa moramo predvsem zaupati v usmiljenje: Bog je večji od našega greha … Njegova ljubezen je ocean, v katerega se lahko potopimo brez strahu, da bi bili premagani. Za Boga odpustiti pomeni dati nam gotovost, da nas On nikoli ne zapušča. Kar koli si očitamo, On je še vedno tu in je vedno večji od vsega.

    Grešnik, ki postane novo bitje
    Kdor moli s tem psalmom in išče odpuščanje, prizna svojo krivdo. In s tem, ko jo prizna, slavi Božjo pravičnost in njegovo svetost. Prav tako prosi za milost in usmiljenje. Psalmist se izroči Božji dobroti in vé, da je Božje odpuščanje nadvse učinkovito, saj ustvarja to, kar pravi. Ne skriva greha, ampak ga uniči. Odstrani ga v njegovi korenini, odstrani ga v celoti. Zato spokornik tudi postane ponovno čist, vsak madež je odstranjen in on je bolj bel od neomadeževanega snega.

    Mi grešniki z odpuščanjem postanemo nova bitja, napolnjeni z duhom in polni veselja. Zdaj se za nas začne nova stvarnost: novo srce, nov duh, novo življenje. Mi grešniki, ki nam je bilo odpuščeno, ki smo sprejeli božjo milost, lahko celo druge učimo, da ne bi več grešili. Kadar pademo zaradi greha, moramo stegniti roko k Očetu – Gospod nas bo prijel in nam pomagal vstati. To je dostojanstvo, ki nam je dano z Božjim odpuščanjem. Vedno nas postavlja na noge, kajti Bog je moškega in žensko ustvaril zato, da bi stala pokončno.

    Psalmist moli:
    ‘Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
    duha stanovitnosti v meni obnovi …
    Uporne bom učil tvojih potov,
    grešniki se bodo vrnili k tebi.’

    Da bomo priče Božjega odpuščanja
    To, kar zares vsi potrebujemo, je Božje odpuščanje, ki je največje znamenje njegovega usmiljenja. Vsak grešnik, ki mu je bilo odpuščeno, pa je poklican, da ta dar podeli z bratom in sestro, ki ju sreča. Vsi namreč potrebujemo Božje usmiljenje. Lepo je, ko nam je odpuščeno, a tudi mi moramo odpustiti drugim. Na priprošnjo Marije, Matere usmiljenja, naj nam Gospod pomaga, da bomo priče njegovega odpuščanja, ki očiščuje srce in spreminja življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 30.3.2016)

  8. janez says:

    Papež Frančišek: Usmiljenje in tolažba
    V starozavezni knjigi preroka Jeremija, 30. in 31. Poglavje, je Božje usmiljenje predstavljeno z vso svojo zmožnostjo spodbujanja in odpiranja žalostnih src za upanje. Bog nikoli ne zapusti človeka, a mpak ga ljubi z neskončno ljubeznijo ter spreobrnjenemu srcu vedno poklanja tolažbo. Ob svetopisemski zgodbi izgnanega Izraela, ki se vrača v svojo domovino, se spomnimo na migrante današnjega časa, ki se pogosto znajdejo pred zaprtimi vrati in zaprtimi srci.

    Kje je Bog? Kako je mogoče tolikšno trpljenje?
    Jeremija se obrne na Izraelce v tuji deželi in jim napove vrnitev v domovino. Vrnitev je znamenje neskončne ljubezni Boga Očeta, ki ne zapušča svojih otrok, ampak zanje skrbi in jih rešuje. Izgnanstvo je bilo za Izrael uničujoča izkušnja. Vera se jim je zamajala, kajti v tuji deželi brez svetišča in bogočastja, potem ko so videli uničeno deželo, je bilo težko še naprej verovati v Gospodovo dobroto. Ob tem lahko pomislimo na Albanijo, ki je po mnogih preganjanjih in uničenju uspela vstati v svojem dostojanstvu in veri. Tudi mi lahko včasih živimo neko vrsto izgona, ko zaradi osamljenosti, trpljenja, smrti mislimo, da nas je Bog zavrgel. Koliko krat slišimo osebe, ki trpijo in se čutijo zapuščene, reči: Bog me je pozabil. Koliko naših bratov in sester v tem času zares živi težke razmere izgona, ko so daleč od svoje domovine, ko imajo pred očmi razvaline svojega doma, v srcu pa strah in bolečino ob izgubi dragih oseb. V teh primerih se nekdo lahko vpraša: Kje je Bog? Kako je mogoče, da se toliko trpljenja lahko zgrne na nedolžne moške, ženske in otroke? Ko migranti poskušajo stopiti na drugo stran, se jim zaprejo vrata. In ostanejo tam, na meji, ker so zaprta mnoga vrata in mnoga srca. Današnji migranti, ki trpijo brez hrane in ne morejo vstopiti v drugo državo, ne čutijo sprejema. Zelo rad slišim, kadar narodi in vlade odprejo srce in vrata.

    Bog ni odsoten. Bog je blizu. Bog je zvest
    Na to vprašanje nam daje odgovor prerok Jeremija. Izgnano ljudstvo se bo lahko vrnilo v svojo deželo in izkusilo Gospodovo usmiljenje. To je veliko oznanilo tolažbe: Bog ni odsoten, niti v današnjih dramatičnih razmerah. Bog je blizu in opravlja velika dela zveličanja za tistega, ki vanj zaupa. Ni treba podleči obupu, ampak še naprej biti prepričani, da dobro premaga zlo in da bo Gospod obrisal vsako solzo ter nas osvobodil vsakega strahu. Po Jeremiju Gospod takole spregovori svojemu ljudstvu: ‘Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti tako dolgo izkazujem dobroto. Spet te bom pozidal in boš pozidana, devica Izraelova! Spet se boš krasila s svojimi pavkami in nastopala v rajalnem plesu’ (Jer 31,3-4). Gospod je zvest in ne zapušča v obupu. Bog ljubi z neskončno ljubeznijo, ki je ne more zaustaviti niti greh. Zahvaljujoč Njemu se človekovo srce napolni z veseljem in tolažbo.

    Zmaga življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom
    Prerok Jeremija, ko govori o tolažilnih sanjah vrnitve v domovino, takole nadaljuje: ‘Prišli bodo in vriskali na Sionski višini, žareli od veselja zaradi Gospodove dobrote: zaradi žita, novega vina in svežega olja, zaradi mlade drobnice in goveda. Njihovo življenje je kakor obilno namakan vrt, onemoglost se jih ne loti več’ (Jer 31,12).

    V veselju in hvaležnosti se bodo pregnanci vrnili na Sion, se po sveti gori povzpeli v Božjo hišo. Tako bodo lahko ponovno peli hvalnice in molili Gospoda, ki jih je osvobodil. Ta vrnitev v Jeruzalem in k njegovim dobrinam je opisana z glagolom, ki dobesedno pomeni ‘pritekati, teči’. Ljudstvo vidimo v paradoksalnem trenutku, ko kakor polna reka teče proti Sionski višini, se vzpenja proti vrhu gore. S to drzno podobo je izpostavljeno, kako veliko je Gospodovo usmiljenje.

    Zemlja, ki jo je ljudstvo moralo zapustiti, je postala plen sovražnikov in pusta. Sedaj pa ponovno oživi in se razcveti. Tudi sami pregnanci bodo kakor namakan vrt, kakor rodovitna zemlja. Izrael, ki ga Gospod ponovno pripelje v domovino, je priča zmage življenja nad smrtjo in blagoslova nad prekletstvom. Tako je ljudstvo okrepljeno in potolaženo od Boga. V domovini bodo prejeli življenje iz izvira, ki jih bo namakal zastonj.

    Največja tolažba se uresniči na veliko noč
    Na tej točki prerok naznani polnost veselja in v imenu Boga reče: ‘Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim’ (Jer 31,13). Tudi psalmist pravi, da kadar se bodo vrnili v domovino, se bodo njihova usta napolnila s smehom, z zelo velikim veseljem. To je dar, ki ga Gospod želi pokloniti tudi nam s svojim odpuščanjem, ki spreobrača in spravlja. Prerok Jeremija nam vrnitev izgnancev predstavlja kakor simbol tolažbe, ki je dana spreobrnjenemu srcu. Gospod Jezus pa je s svoje strani prinesel dopolnitev tega prerokovega sporočila. Prava in radikalna vrnitev iz izgnanstva ter tolažilna luč po temni krizi vere, se uresniči na veliko noč s polnim in dokončnim doživetjem Božje ljubezni, usmiljene ljubezni, ki daje veselje, mir in večno življenje.«

    (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 16.3.2016)

  9. Miro says:

    SVETI OČE O TREH DAROVIH, KI SO JIH PREJELI MODRI: POKLICANOSTI, RAZLOČEVANJU IN PRESENEČENJU

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN IN LEP PRAZNIK! DANES, NA SLOVESNI PRAZNIK RAZGLAŠENJA, NAM EVANGELIJ SPREGOVORI O MODRIH, KI SO, POTEM KO SO PRIŠLI V BETLEHEM, ODPRLI SVOJE ZAKLADE IN DAROVALI JEZUSU ZLATO, KADILO IN MIRO (prim. Mt 2,11)«.

    S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnji praznik Gospodovega razglašenja.

    Več o nagovoru svetega očeta na:
    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-01/sveti-oce-o-treh-darovih-ki-so-jih-prejeli-modri-poklicanosti.html

  10. Miro says:

    PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA (EPIFANIJE) ALI PRAZNIK SV. TREH KRALJEV V KATOLIŠKI CERKVI PRAZNUJEMO 6. JANUARJA

    PRAZNIK GOSPODOVEGA RAZGLAŠENJA SE V ZAHODNI TRADICIJI IMENUJE TUDI PRAZNIK SV. TREH KRALJEV, S ČIMER JE IZRAŽENO VSEBINSKO DOPOLNJEVANJE. TRIJE KRALJI (TRIJE MODRI) PODAJAJO BOLJ NAZORNO IN ŽIVO PREDSTAVO O ČASTILCIH IZ POGANSKIH KRAJEV, KI SO PRIŠLI POZDRAVIT IN MOLIT NOVOROJENEGA ODREŠENIKA.

    Praznik so poleg 25. decembra (božič, praznik Jezusovega rojstva) uvedli na začetku četrtega stoletja in sicer najprej na Vzhodu in nato še na Zahodu. Z besedo epifanija so začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega (Vzhoda), saj pomeni prikazanje oz. razglašenje. Obisk modrih je opisan v Matejevem evangeliju (prim. Mt 2,1–12). Pisec omenjenega evangelija ne navaja števila oseb, pač pa pravi, da so prinesli trojen dar: zlato, kadilo ter miro in od tod tudi sklep, da so bili darovalci trije. Njihova imena v evangeliju niso zapisana, v različnih inačicah pa so znana iz treh legend. Imena iz zadnje so se razširila na Zahodu in se glasijo: Gašper, Miha in Boltežar.

    Jezus se je najprej razodel pastirjem, nato pa kljub svojemu uboštvu in nebogljenosti tudi trem zastopnikom poganskih narodov. Modri so namreč že v prvi Cerkvi veljali za predstavnike poganskega sveta, saj so bili v njih na nek način h Kristusu pritegnjeni vsi narodi zemlje. To pomeni tudi začetek misijonskega poslanstva Cerkve. Modre je po izročilu in svetopisemskem besedilu vodila zvezda, ki jih je privedla k Jezusu. Jezusa so molili in ga priznali za mesijanskega kralja ter ga »razglasili« med svojimi rojaki.

    Večer pred praznikom je po izročilu tretji sveti večer (prvi je pred božičem, drugi pa na silvestrovo pred novim letom), zato je na Slovenskem v navadi kropljenje z blagoslovljeno vodo in kajenje s kadilom po vseh prostorih hiše, na vhodna vrata pa se napiše začetnice imen treh kraljev z letnico novega leta: 20 + G + M + B + … .

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-gospodovega-razglasenja

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja