Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15.001 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Hvala says:
    7. marca, 2023 at 21:40

    1.postaja: JEZUSA OBSODIJO NA SMRT -TOMISLAV IVANČIĆ

    Prvi križ: sprejeti sodbo

    Poslušaj Jezusa, ki ti govori: mene so sodili in obsodili. Obsodili so me državni in verski
    voditelji skupaj z ljudmi, ki so poslušali moje oznanjevanje, moji prijatelji-apostoli so se
    razbežali. Do nedavnega so me hvalili, se navduševali nad čudeži, se me želeli dotakniti in
    obljubljali zvestobo prijateljstva. Sedaj so se odvrnili od mene in od Pilata zahtevajo, da me
    križa. Pilat, tujec v moji deželi, me hoče rešiti, toda moji rojaki ga prisilijo, da me obsodi.
    Ljudje okoli tebe, celo najboljši prijatelji te sodijo in obsojajo. To ne pomeni, da si vedno
    zares kriv. Vedi , da se na ljudi nikoli ne moreš popolnoma zanesti. Samo v Bogu je gotovost
    in nezlomljiva opora. Ta križ te osvobaja ljudi, na katere se opiraš in te opozarja, da se opreš
    na mene. Kadar te ljudje sodijo, moraš preiti na mojo stran, kajti tudi mene so sodili in
    obsodili. Ne brani se, ko te sodijo. Obsodba te ne more uničiti. Ne pusti te samega, marveč te
    pripelje k meni in te vodi v slavo. To je križ zame in zate. Ne boj se! Obsodba-to so vrata k
    meni. V krivični sodbi boš srečal mene in takrat te nihče več ne bo mogel obsoditi.

    ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    OBSODBA ČLOVEKA SO VRATA K BOGU.

    Na ljudi se ne moremo zanesti. TA KRIŽ OSVOBAJA LJUDI, NA KATERE SE OPIRAMO, ZATO PRIPELJE ČLOVEKA K JEZUSU.

    SLAVA TI JEZUS .

    2.postaja :JEZUS SPREJME KRIŽ-TOMISLAV IVANČIĆ

    Drugi križ: Sprejeti vsakdanjost

    Lahko bi se branil in zahteval, da me branijo. Lahko bi rekel: Nedolžen sem, zakaj naj bi trpel?
    Toda sprejel sem križ brez godrnjanja.
    Križ je vsak trenutek življenja. Lahko ga sprejmeš ali zavrneš. Lahko pred njim bežiš, ali mu
    stopiš naproti. Jaz sem ga sprejel. Sedaj veš, kje me lahko najdeš. Tvoja moč ni v tem, da
    bežiš. Vsak trenutek zahteva odločitev, da pustiš svoje in kreneš za menoj!
    To je drugi križ. Redki ga prepoznajo. Ljudje iščejo nenavadne križe, a križ je tu-v sprejetju
    vsakdanjosti. Po križu, ki ga sprejemaš, dobivaš velike milosti in tvoja vera raste, kakor
    naraščajoči potok
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    TA KRIŽ JE V SPREJETJU VSAKDANJOSTI

    3.postaja: JEZUS PADE PRVIČ POD KRIŽEM-TOMISLAV IVANČIĆ

    Tretji križ: Imeti pogum za padec
    Težko je padati. Vsi želijo ostati na nogah in zmagati. Jaz sem Bog, pa vendar nemogočen
    padem pod križ. Vsi so gledali čudeže, ki sem jih storil in so se čudili, a sedaj me vidijo pasti,
    vidijo me preziranega in poraženega. Imej pogum pasti in ne prikrivaj svojega padca, pač pa
    ga priznaj. Na zemlji ne moreš biti drugačen! Kdor izgubi svje življenje ga najde.
    Zakaj se bojiš svojih padcev? Zakaj se bojiš ljudem pogledati v oči takrat, ko si poražen, ko so
    drugi pametnejši od tebe? Zakaj se bojiš, ko te potlačijo grehi? Boriš se, da bi kljub vsemu
    izgledal dober. Poglej, ko padeš prideš k meni. Ne boj se! Padec ni konec. Zakaj tako tragično
    gledaš na padce? Čemu te je sram? Padec je zato, da si mi bližji, da te dvignem.
    Ko boš dojel, da sem tudi jaz padel, boš pri svojem padcu ugledal moj obraz in skupaj bova
    postala zmagovalca nad padci in grehi. Pomembno pa je le, da pri padcu ne ostaneš sam,
    ampak prideš k meni.
    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    ZAKAJ NA SVOJE PADCE GLEDAMO TRAGIČNO? POMEMBNO JE VRNITI SE K JEZUSU

    Odgovori
  2. Miro says:
    7. marca, 2023 at 17:45

    »DELAJTE VSE IN SE DRŽITE VSEGA, KAR VAM REČEJO, PO NJIHOVIH DELIH PA SE NE RAVNAJTE; GOVORIJO NAMREČ, PA NE DELAJO«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

    Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹.

    Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+23%2C1-12&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  3. Miro says:
    7. marca, 2023 at 11:16

    PAPEŽ FRANČIŠEK SEMENIŠČNIKOM: NIKOLI BITI LOČENI OD ČREDE, VEDNO Z NJO HODITI

    S SVETIM OČETOM SO SE V PONEDELJEK, 6. MARCA, SREČALI DUHOVNIKI, DIAKONI, SEMENIŠČNIKI, DOCENTI IN OSTALO OSEBJE SEMENIŠČA SVETE MARIJE IZ CLEVELANDA V ZDA. V RIM IN NA AVDIENCO S PAPEŽEM SO PRIŠLI OB 175. OBLETNICI USTANOVITVE SEMENIŠČA. SPREGOVORIL JIM JE O POSLUŠANJU, SKUPNI HOJI IN PRIČEVANJU KOT TREH LASTNOSTIH SINODALNE POTI, KI SO POMEMBNE TUDI ZA FORMACIJO V SEMENIŠČIH. (po zapisu Andreje Červek)

    Obletnica semenišča je lepa priložnost, da se Bogu zahvalijo za veliko število duhovnikov, ki so ga v teh letih obiskovali, je dejal papež in z naklonjenostjo izpostavil, da se semenišče odziva na aktualne zahteve Cerkve, ko vzgaja in usposablja diakone in laike, ki bodo članom svetega Božjega ljudstva pomagali pri življenju njihove poklicanosti, da so učenci misijonarji. »Ta klic dobi še večjo pomembnost v luči sinodalne poti, na katero se je podala vsa Cerkev,« je dejal in zatem spregovoril o treh značilnostih sinodalnega procesa, ki so bistvene tudi za formacijo bodočih duhovnikov.

    POSLUŠATI GOSPODA, DA BI LAHKO OZNANJALI EVANGELIJ

    Prva značilnost je poslušanje, zlasti poslušanje Gospoda. »Vemo, da sami ne moremo storiti ničesar, kajti če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni graditelji (prim. Ps 127,1). To zavedanje nas kliče, da vsak dan naredimo prostor v svojem življenju za Gospoda, za premišljevanje njegove Besede, da bi našli luč na svoji poti s pomočjo duhovnega vodstva, predvsem pa preživeli čas z Njim v molitvi, ga poslušali v tišini pred tabernakljem. Nikoli ne pozabite,« je izpostavil sveti oče, »kako pomembno je, da se postavite pred Gospoda, da bi prisluhnili temu, kar vam želi povedati. Poslušati Božji glas v globini svojega srca in razločevati njegovo voljo je namreč nepogrešljivo za našo notranjo rast, zlasti ko se nahajamo pred nujnimi in težkimi nalogami. S tega vidika vam življenje v semenišču že ponuja možnost, da gojite navado molitve, ki vam bo služila pri prihodnji službi. Hkrati pa poslušanje Gospoda pomeni tudi odgovor vere na vse, kar je On razodel in kar Cerkev posreduje, da boste lahko učili in oznanjali drugim resnico in lepoto evangelija na pristen in vesel način.«

    HODITI SKUPAJ – VEDNO SKUPAJ S ČREDO

    Druga značilnost sinodalne poti, o kateri je govoril papež, je skupna hoja. »Čas formacije je priložnost za poglobitev duha bratskega občestva, ne samo med vami, ampak tudi z vašim škofom, prezbiterji krajevne Cerkve, posvečenimi osebami in verniki laiki, kot tudi z vesoljno Cerkvijo. Moramo se prepoznati kot del enega velikega ljudstva, ki je prejelo Božje obljube kot dar in ne kot privilegij. Enako je tudi vaša poklicanost dar, ki naj služi izgradnji Kristusovega telesa (prim. Ef 4,12). Dobri pastir namreč hodi skupaj s čredo: včasih spredaj, da kaže pot, včasih v sredini, da opogumlja, in včasih zadaj, da spremlja tiste, ki težje sledijo. Vedno si zapomnite, da je pomembno hoditi s čredo, nikoli biti od nje ločeni.«

    PRIČEVATI – BITI ZNAMENJE CERKVE V IZHODU

    Tretja značilnost je pričevanje. »Poslušanje Boga in hoja skupaj z drugimi prinašata sadove, da postanemo živa znamenja Jezusa, prisotnega v svetu,« je dejal sveti oče in semeniščnikom zaželel, da bi jih leta v semenišču pripravila za popolno podaritev Bogu in njegovemu svetemu ljudstvu: »Cerkev potrebuje vaše navdušenje, vašo velikodušnost in vašo gorečnost, da bi vsem pokazali, da je Bog vedno z nami, v vsaki življenjski okoliščini. Molim, da bi v različnih oblikah vzgojnega in karitativnega apostolata, v katerega ste že vključeni, bili vedno znamenje Cerkve v izhodu (prim. Evangelii gaudium, 20) ter bi pričevali in delili usmiljeno Jezusovo ljubezen z vsemi člani človeške družine, zlasti z revnimi in ljudmi v stiski. Dragi prijatelji, poslušanje, skupna hoja in pričevanje zaznamujejo sinodalno pot Cerkve in tudi vašo pot proti duhovniškemu posvečenju.«

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-03/papez-semeniscnikom-nikoli-biti-loceni-od-crede.html

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  4. Miro says:
    6. marca, 2023 at 20:12

    NE SODITE, NE OBSOJAJTE, ODPUŠČAJTE IN DAJAJTE!

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 6,36-38)

    »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Lk+6%2C36-38&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Jezus razodeva Boga, ki je usmiljen do krhkega in grešnega človeka. To pokaže s štirimi zahtevami: ne sodite, ne obsojajte, odpuščajte in dajajte. Po Jezusovem zgledu bom usmiljen do ljudi, ki so mi blizu. Gospod, hvala, ker mi razodevaš Očetovo ljubezen, ki me osvobaja greha, in se veseliš te rešitve. (Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič)

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  5. janez says:
    6. marca, 2023 at 10:20

    Srečno življenje: kaj je strpnost?
    piše: Anja Čala in Kaja Kosec

    Strpnost je značajska lastnost, kar pomeni, da je sestavni del osebnosti in posameznikovega življenja, zato je trajna in ne pomeni enkratne odločitve in dejanja. Strpnost je neposredno povezana z zmernostjo, da je je ravno prav. Strpnost jezlata sredina med dvema hibama, skrajnostma, na eni strani nestrpnostjo ali nepotrpežljivostjo oz. neučakanostjo in drugi strani pretirano strpnostjo, superstrpnostjo. Kot vse kreposti je tudi strpnost vrlina, ki se je moramo učiti in jo vedno znova uriti, vzgajati. V naši družbi je strpnost zelo pomembna, toliko, da smo ji posvetili dan v letu. Mednarodni dan strpnosti, 16. november, je spominski dan, ki ga je v Deklaraciji o načelih strpnosti razglasila Generalna konferenca UNESCO na svojem zasedanju leta 1995. Družbeno je danes strpnost povezana s človekovimi pravicami, kar narekuje, da smo strpni in spoštujemo drugače misleče, drugače verujoče, druge rase, drug spol, druge generacije. S tem izpolnjujemo v demokratični družbi ‘minimum’ človeškosti. Pa smo res spoštljivi in strpni do vseh drugačnih? Koliko smo strpni do enakih?

    Strpnost v medosebnih odnosih
    To, da smo strpni, pomeni, da smo potrpežljivi – umirjeni do soljudi, ki so drugačni, drugačni v mišljenju, videzu, zgodovini in kulturi. Vendar gledano objektivno, smo tudi mi sami vedno drugačni, ker smo v svoji definiciji edinstveni in s tem drugačni od drugih. Zato je strpnost krepost, ki nas sooča v mirnosti, objektivnosti in je izziv našemu temperamentu, ozkoglednosti in čustvenosti. Ko se znajdemo v medosebnih odnosih, imamo vedno opraviti z drugačnostjo sočlovekovega značaja, ki je velik izziv strpnosti. Zavedanje, da drugi ni drugačen, ampak nam je enak, je ključno za razvoj strpnosti. Kot ljudje smo si v svoji človeškosti enaki, in ne drugačni, zato smo v medosebnem odnosu vedno enako človeški, smo vedno enako ljudje. To je tudi ideja človekovih pravic, da nam pripadajo po naši definiciji človeškosti, vsem enako, ne glede na zunanjo podobo. Res pa je, da nas zunanja podoba in okolje, v katerem odraščamo, dela drugačne. Torej, spoznati je treba, kaj sploh pomeni drugačnost in zakaj v nas zbuja nestrpnost in nepotrpežljivost.

    Strpnost in spoštovanje
    Strpnost hodi skupaj s spoštovanjem do sebe in sočloveka. Brez strpnosti odnos težko obstane, a strpnost ni naloga le enega posameznika, je stvar vseh, vpetih v odnos. Koliko je strpnost povezana s sprejemanjem? Če človeka sprejemam, sem lažje strpen do njega in obratno, če me sočlovek sprejema, je tudi ta lažje strpen do mene. Zagotovo je strpnost v medosebnem odnosu velikokrat preizkušena, posebej v konfliktnih situacijah. Takrat sta na preizkušnji tudi ljubezen in spoštovanje. Veliko ljudi enači strpnost z ljubeznijo, zlasti v partnerskih odnosih, da smo lahko strpni do ljudi, do katerih gojimo ljubezen, jih imamo radi. Mnenja so tudi, da smo lahko strpni le do ljudi, ki jih spoštujemo, ki jim zaupamo. Zato je strpnost resničen izziv, posebej tedaj, ko do ljudi ne zaznavamo ljubezni, spoštovanja in zaupanja.

    Če želimo imeti dober in dolgotrajen odnos, moramo negovati strpnost, ki pomeni spoštovanje svobode drugega, da mu pustimo biti to, kar je. Včasih sta spoštovanje in strpnost na preizkušnji, ko nas zaslepijo čustva in ko nas prevzema egocentrizem. Zato strpnost v medosebnem odnosu raste skozi iskren pogovor. Strpnost v medosebnem odnosu cveti le ob vzpostavitvi dialoga, kjer se gojijo ljubezen, spoštovanje in zaupanje.

    Strpnost ali potrpežljivost
    Naša skupina je razmislek namenila razumevanju in razlikovanju strpnosti in potrpežljivosti. Strpnost so prepoznali kot krepost, ki se uporablja v širšem družbenem kontekstu, predvsem človekovih pravic, da smo strpni do drugačnih. Strpnost so prepoznali kot politično korekten pojem, tudi prvino, brez katere demokracija ne uspeva. Medtem pa so potrpežljivost prepoznali kot prvino, ki se razvija v medosebnih odnosih in pomeni ‘prenašanje’, sprejemanje neprijetnosti, tistih lastnosti drugega, ki nam niso po godu. Potrpežljivost so povezali z vztrajnostjo in ljubeznijo, da zlasti v partnerskem odnosu ljubezen rodi vztrajnost in potrpežljivost. Skupina je prepoznala potrpežljivost kot daljše stanje, nekaj, kar dolgo počnemo, medtem ko smo strpni lahko v enem dejanju, nekem trenutku, v daljšem časovnem razponu pa ne nujno. Vsebinsko gledano strpnost in potrpežljivost nista enaki. Strpnost je zagotovo krepost, srednja mera, ki omogoča, da se nam soljudje predstavijo v svoji polni resničnosti. Če nismo strpni do drugih, ki so vedno drugačni od nas, potem pristno iskrenega odnosa ne moremo imeti. Če nismo strpni do drugačnosti, človeku ne stopimo naproti in mu ne damo priložnosti, da se nam pokaže v vsej svoji enkratnosti. Potrpežljivost, na drugi strani, pa ni nujno krepost, saj od človeka, tistega, ki je potrpežljiv, zahteva mero odrekanja, ‘požiranja’ in nelagodja. Biti potrpežljiv ni nujno dobro, lahko pomeni izgubljene priložnosti in tudi odtujitev sebe. Splošno slovensko potrpežljivosti ne sprejemamo kot nekaj dobrega, bolj kot nujno zlo, brez katerega odnos ne more živeti. Podkrepljeno z ljudsko modrostjo, da je potrpljenje božja mast, toda da je revež tisti, ki je potrpežljiv. In res je, potrpežljivost se vse prevečkrat prevesi v trpljenje, kar nikakor ne more biti zdrava pot niti krepost.
    Za konec dodajmo še zgodbo, ki nas je pustila v razmišljanju in nas spodbudila k dialogu o strpnosti in odnosih.

    Tri drevesa v kraljevem vrtu

    Vrtnar je v kraljevi vrt prinesel tri majhna drevesca. V zemljo je izkopal tri luknje, vanje posadil drevesca in rekel: »Posadil sem vas prav ob pot, po kateri se sprehaja kralj. Potrudite se, da mu boste v veselje.« Tri drevesca so bila zelo ponosna na pomembno vlogo, ki jim je bila zaupana. »Kralj zagotovo ljubi cvetje,« je samo po sebi dejalo prvo drevesce. Zato se je že prvo pomlad v maju pokrilo s čudovito krono cvetja. Med vsakodnevnimi sprehodi ga je kralj naenkrat zagledal in od tistega dne je vsak dan sedel prav pod tem drevescem. Ko pa je maj minil, so cvetni lističi odpadli in popadali na tla. Drevesce je bilo od obilnega cvetenja tako izčrpano, da se je začelo sušiti.

    Drugo drevesce je bilo previdnejše. Vzcvetelo je šele naslednje leto in manj bogato kot prvo drevesce. A jeseni se je na njem bleščalo dvajset prekrasnih rdečih jabolk. Bila so tako okusna, da jih je kralj osebno obral, jih zložil na zlat pladenj in odnesel v grad, da bi jih pokusila tudi kraljica. Vsi so se čudili, da je tako mlado drevesce lahko tako polno sadov! A tudi drugo drevesce se je pri tem tako izčrpalo, da se je posušilo.

    Tretje drevesce pa je raslo, ne da bi ga kdo opazil. Minilo je eno leto, potem drugo, a tudi tretje leto na njem ni bilo cvetov ne sadja. Tiho tiho je neutrudno delalo pod zemljo. Vso svojo energijo je pošiljalo v korenine. Počasi počasi so korenine prodirale vedno globlje v zemljo, dokler nekega dne niso naletele na tok čiste vode. Takrat se je drevesce prvič ustavilo in se zadovoljno nasmehnilo samo pri sebi. »Drugo leto bom pa tudi jaz polno cvetja.«

    Naslednjo jesen so morali vrtnarji podpirati njegove veje, ki so se kar šibile pod težo sočnih in zrelih sadežev. In tako je bilo vsa leta poslej. Kralj je počasi vzljubil to drevo. Med vsakih sprehodom se je ustavil pod drevesom, ga pokazal svojim spremljevalcem in vzkliknil: »Poglejte drevo z zdravimi in močnimi koreninami! Če bi se ljudje učili od tega drevesa, bi v tišini in ponižnosti v sebi gradili trdne temelje, dokler ne bi naleteli na izvir Božje milosti. Kako lep in bogat bi bil potem svet!«

    Vir zgodbe: Špidlík, Tomáš. Profesor Ulipispirus in druge zgodbe. Koper 1998.

    https://www.svetloba.si/znanja/2110-srecno-zivljenje-kaj-je-strpnost

    Odgovori
    • Miro says:
      7. marca, 2023 at 11:07

      ZA ČIM BOLJ CELOVIT POGLED NA PREDSTAVLJENE DUHOVNE TEME IN ZA
      POTREBNO POMOČ PRI SODELOVANJU Z BOŽJO MILOSTJO, SE PRIPOROČIMO
      ŠE SVETEMU DUHU. BREZ NJEGA NE MOREMO NIČ STORITI!

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Odgovori
  6. janez says:
    6. marca, 2023 at 9:26

    Krščanski medijski Portal: Božja volja presega vsako človeško logiko

    »Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: ›Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.‹« (Evangelij po Janezu 3,14–21)

    Pogovor med judovskim prvakom Nikodemom in Jezusom v Evangeliju po Janezu sledi očiščenju templja. Tako nam je lahko bolj razumljivo, v kakšnem razpoloženju prihaja Nikodem k Jezusu. Gotovo je Jezusovo razgrajanje v templju dvignilo veliko prahu. Najbrž so govorili nekako tako: »Saj ima prav. Res je, da se je ta trgovina preveč razpasla v templju, pa vendar, tako kot je naredil, ne bi smel. To je nesramno in Bog zagotovo ni nesramen; to je nasilno in Bog ni nasilen; to je zelo ponižujoče za tiste, ki so prodajali, in Bog ne ponižuje. Naš Bog je dober Bog in bi tega ne naredil. Torej tudi Jezus ne more biti Božji sin.«

    Jezus je Nikodemu razložil, da so Izraelci že v puščavi imeli podobne težave, kot jih imajo sedaj z njim, s sprejemanjem Mojzesa in Božjih znamenj, ki jih je delal. Da se jim je zdelo nemogoče, da bi Bog hotel, da se ljudstvo izčrpava in umira v puščavi. Zato je Bog dopustil prihod kač, ki so jih pikale. Za rešitev pa je moral postaviti bronasto kačo, jo povzdigniti na drog in kdor jo je pogledal, je bil rešen. V čem je Nikodemova težava in kaj želi sporočiti Jezus? Da se je človek vedno vrtel okrog lastnih predstav in se tako zavrtel v krog lastne resnice, svojega prav in svojega ugodja. Resnica pa je vedno povzdignjena nad človeško modrost in samo, kdor jo vedno znova išče na »poti odrešenja«, povzdignjeno nad človeško pamet, samo tisti se približuje luči ter tako premaguje otemnjenost človeške duše in izpričuje hrepenenje po prenovi človeškega duha.

    Nemogoče je namreč, da bi ljudje prišli skupaj, če ima vsak svojo resnico. Le v luči ene in edine resnice je mogoče graditi pristne odnose in ustvarjati medsebojno živo povezanost – občestvo. A žal tudi med kristjani – v Kristusovem telesu – ni pogosto slišati, da bi se kdo skliceval na evangelij, na Kristusa, ki je povzdignjen na križ. Žal vse prevečkrat ravnamo po svojih predstavah, kako bi nekaj moralo delovati, in vse premalokrat iščemo vodstvo Svetega Duha, da nam razodene, kaj je Božja volja v določeni situaciji. Jezus je namreč visoko nad pravili in nad paragrafi, kajti Očetova volja presega vsako človeško logiko. Jezus sam prosi Očeta, naj gre kelih mimo, če je le mogoče, a Oče hoče, da umre na križu v rokah nasilnežev. Kdo lahko uzakoni tako kruto logiko? Nihče! Zato Jezus opozarja Nikodema, da se je treba najprej ponovno roditi in se vedno znova rojevati iz resnice, iz Božjega Svetega Duha.

    Ko je Jezus govoril z Nikodemom, je rekel: »›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.‹ Nikodém mu je dejal: ›Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?‹ Jezus mu je odgovoril: ›Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj.‹« (Evangelij po Janezu 3,3–7). Besedna zveza »biti rojen na novo« dobesedno pomeni »biti rojen od zgoraj«. Nikodem je bil tega zelo potreben. Potreboval je preobrazbo svojega srca — duhovno preobrazbo. Novo rojstvo, biti znova rojen, je suvereno Božje delo, s čimer podeli večno življenje tistemu, ki veruje (Drugo pismo Korinčanom 5,16–21; Pismo Titu 3,3–7; Prvo Petrovo pismo 1,3–5; Prvo Janezovo pismo 2,29; 3,9; 4,7; 5,1–5.18). Evangelij po Janezu 1,12–13 nakaže, da »biti na novo rojen« pomeni »postati Božji otrok«, po Božji volji, po veri, v imenu Jezusa Kristusa.

    Kar je meseno, je meso in je omejeno. Le duh se vedno dviga nad vse omejitve. Poglejmo, kako apostol Pavel pod vodstvom Svetega Duha zapiše nasprotje med človeško in Božjo logiko. »Zakaj Kristus me ni poslal krščevat, temveč oznanjevat evangelij, ne v modrosti besede, da se ne uniči moč križa Kristusovega. Kajti beseda o križu je tistim, ki gredo v pogubo, neumnost, nam pa, ki se zveličujemo, je moč Božja. Kajti pisano je: ›Pogubim modrost modrih in razumnost razumnih zavržem.‹ Kje je modrijan? Kje pismouk? Kje preiskovalec tega sveta? Ni li Bog v neumnost preobrnil modrosti tega sveta? Ker namreč svet v modrosti Božji ni spoznal Boga po svoji modrosti, je sklenil Bog po neumnosti oznanjevanja zveličati te, kateri verujejo.« (Prvo pismo Korinčanom 1,17–21)

    Kako se dvigati nad logiko tega sveta, kako bolj vzljubiti luč kakor temo? Vedno in povsod mora biti merilo Božja beseda, evangelij. V luči Božje besede, evangelija in Jezusovega delovanja moramo presojati vse. Mi sami po sebi in brez Boga nismo nič, Bog je vse in samo on je merilo dobrega. Posloviti se moramo od predstav, da je Bog tisti, ki določenih stvari ne počne. Odpreti se njemu pomeni: biti pripravljen z bičem očistiti tempelj; na prepovedan dan – soboto – delati dobro, nad čimer se bodo vsi zgražali; tvegati izgubo dobrega imena, ker ne bomo v primerni družbi – cestninarjev, prostitutk in drugih grešnikov. Sprejeti, da je velika verjetnost, da ne bomo sprejemljivi za druge, če bomo zvesti Božji logiki. Jezus je nazadnje izgubil skoraj vse prijatelje. Večina se je obrnila proti njemu. V odločilnih trenutkih se mu je v celoti postavila po robu prav shodnica, iz katere je izhajal. Paradoks resnice. Sprejeti, da pride vstajenje kronološko po Jezusovi smrti, kar hkrati pomeni, da pride vstajenje mrtvih stvari v našem življenju za umiranjem sebi in ne pred tem. Z drugimi besedami: tega, kdaj bo vstajenje, ne vemo, svojo smrt pa moramo sprejeti tisti dan, ko pride.
    Naj se sliši še tako neizprosno, toda tudi naša needinost bodisi v družinah ali v cerkvi je sad neresnice, življenja v neresnici. Jezus pravi: »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela.«

    Prizadevajmo si, da se še bolj oklenemo edine resnice, in prihajajmo k resnični luči. Zato se postavlja vprašanje, kako se dan za dnem prepustiti vodstvu Svetega Duha, ki nas bo vodil v vso resnico. Poglejmo si nekaj predlogov, kako lahko v svojem življenju postanemo poslušni Svetemu Duhu in se prepustimo njegovemu vodstvu.
    1. Vsak dan si moramo vzeti čas za molitev.
    Naši dnevi so pogosto polni dejavnosti. Dobro se je torej ustaviti in prisluhniti, kaj mi hoče povedati Bog. To pa zahteva, da nekaj časa podarim Bogu. Pravijo, da je potrebnih vsaj dvajset minut molitve na dan, da ta lahko obrodi čim več sadov. Lahko začnem s krajšo molitvijo in postopoma čas molitve podaljšujem.

    2. Pogosto moramo prositi za pomoč Svetega Duha.
    Zakaj ne bi že zjutraj začel dneva z molitvijo k Svetemu Duhu? V različnih trenutkih dneva se lahko obrnem nanj in ga prosim za razsvetljenje. Ko mi bo to prešlo v navado, bo spremenilo moje življenje.

    3. Sprejeti moramo potrebo po spreobrnjenju – kesanju za svoje grehe.
    Nikoli se ne bom do konca spreobrnil, povsem zaživel z Bogom in po njegovi volji. Če hočem živeti iz Svetega Duha, se moram odpovedati vsaki obliki greha, ki ga žalosti. Ni se mogoče prepustiti Duhu in še naprej živeti, ne da bi mu bili poslušni.

    4. Zaživeti moramo v sedanjem trenutku.
    Sedanji trenutek pomeni zasledovanje in prepoznavanje Božje navzočnosti in njegovega Duha, tukaj in sedaj. V vsakem trenutku lahko srečam Boga, ki hoče postati navzoč zame in v meni. Različne skrbi me ločujejo od Boga: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Evangelij po Mateju 6,34) Sveti Duh deluje vsak trenutek v mojem življenju. Skrivnost svetosti je prav v tem, da živimo v sedanjosti in v njej srečujemo Boga.

    5. Sprejeti moramo vsakdanje umiranje sebi.
    V vsakem življenju so preizkušnje, težave, umiranje sebi. Bog to dopušča, da bi postali bolj odprti in bi se bili pripravljeni darovati za druge. Milost predanosti je v tem, da se znamo prepuščati Bogu, da v dogodkih prepoznavamo veter Duha in pustimo, da zapiha v naša jadra. To pa se ne more zgoditi, ne da bi sprejeli različne odpovedi, ki jih narekuje življenje dan za dnem.

    6. V vsem moramo iskati Božjo voljo.
    Svetega Duha priteguje srce, ki iskreno in v vseh okoliščinah išče Očetovo voljo. Vodi ga z milino, ne da bi to nujno tudi opazili.

    7. Izbrati moramo ljubezen.
    Sveti Duh je ljubezen. Če ljubimo, je navzoč. Če vztrajno prosimo za milost ljubezni, nas usliši. Odločiti se za ljubezen že pomeni ljubiti. Bog se ne odklanja tistemu, ki hoče živeti po njegovi zapovedi ljubezni. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Evangelij po Janezu 14,23)
    Odprimo naša srca Svetemu Duhu in mu dopustimo, da nam nežno šepeta svojo melodijo Večnega Življenja.

    Molitev:
    Gospod, Aba, Oče, prosimo te, daj nam iskrenosti, da bomo priznali in obžalovali ravnodušnost, nezaupanje in medsebojno nenaklonjenost, ki se morda skrivajo v nas. Daj nam poguma, da bomo vse to izkoreninili. Nakloni nam, da se vsi zedinimo v tebi, da bi se iz naših src in ustnic neprestano dvigala tvoja molitev za našo edinost, kakršno ti hočeš. V tebi, ki si popolna ljubezen, naj najdemo pot, ki vodi do edinosti v poslušnosti tvoji ljubezni in resnici. Po Kristusu Jezusu. Amen. Božji blagoslov.

    http://137.si/bozja-volja-presega-vsako-clovesko-logiko/

    Molimo za Edinost Kristusove Cerkve. Dopustimo Bogu, da pride k nam v srce in nas prenovi, da bomo Slavili Boga in se Gospodu Zahvaljevali z delom, molitvijo in pravičnim Življenjem in bili v vsem podobni Jezusu. Ne zaustavljajmo Božje Ljubezni, ampak se odprimo in dejavno podpirajmo Božjo Luč, da bo odpirala naša srca.

    Odgovori
    • Miro says:
      7. marca, 2023 at 11:10

      MOLIMO ZA EDINOST KRISTJANOV:

      O Bog, ki si nas po svetih bratih Cirilu in Metodu poklical k edinosti vere, zedini vse kristjane v svoji sveti Cerkvi. Naj bomo v češčenju troedinega Boga vsi narodi na zemlji združeni, kakor so združeni božji izvoljenci v nebesih. Tega te prosimo po zasluženju Jezusa Kristusa, po priprošnji prečiste Device Marije, svetega Cirila in Metoda, svetega Leopolda Mandiča in vseh svetnikov. Amen.

      Oče naš… Zdrava Marija… Slava Očetu…

      Sveta Devica Marija, prosi za nas!
      Sveta brata Ciril in Metod, prosita za nas!
      Sveti Leopold Mandič, prosi za nas!
      Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

      Odgovori
  7. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 14:00

    STIGMATIČNO TRPLJENJE

    Sestra Favstina je imela tudi stigmatično trpljenje

    203 Zdaj, v postnem času, pogosto čutim trpljenje Gospoda Jezusa na svojem telesu. Vse, kar
    je Jezus trpel, globoko podoživljam v svojem srcu, čeprav moje trpljenje na zunaj ni vidno. O
    njem ve le moj spovednik.

    Odgovori
    • Hvala says:
      5. marca, 2023 at 14:07

      FAVSTINA KOWALSKA -Dn 384

      NEHVALEŽNOST LJUDI -KAKO STRAŠNO TO RANI JEZUSA

      384 (163) Ko sem ostala pri adoraciji od 9. do 10. ure, so bile navzoče še štiri sestre. Ko sem
      se približala oltarju in začela premišljevati trpljenje Gospoda Jezusa, je strašna bolečina
      preplavila mojo dušo zaradi nehvaležnosti premnogih oseb, ki živijo v svetu.

      Posebej pa me je bolela nehvaležnost od Boga izvoljenih oseb – nemogoče si je to predstavljati ali pa
      primerjati. Ko sem spoznala to grozno nehvaležnost, se mi je zdelo, kot da mi poka srce.

      Zapuščale so me telesne moči, padla sem na obraz in izbruhnila v krčevit jok. Kolikorkrat sem
      pomislila na veliko Božje usmiljenje in na nehvaležnost ljudi, tolikokrat je moje srce
      presunila bolečina in spoznala sem, kako zelo to rani presveto Srce Jezusovo. Z gorečim
      srcem sem obnovila svoje darovanje za grešnike.

      Odgovori
      • Hvala says:
        5. marca, 2023 at 14:14

        JEZUS JE ZA HIP DAL FAVSTINI OBČUTITI BOLEĆINE TRNOVE KRONE; OD SILNE BOLEČINE JI JE GLAVA OMAHNILA NA OBHAJILNO MIZO

        1425 Danes sem za krajši čas občutila bolečine trnove krone. Pravkar sem za nekoga molila
        pred najsvetejšim oltarnim zakramentom. V trenutku sem začutila tako silno bolečino, da mi
        je glava omahnila na obhajilno mizo. Čeprav je bilo to le za hip, je bilo zelo boleče.

        Odgovori
  8. Miro says:
    5. marca, 2023 at 13:02

    DRUGA POSTNA NEDELJA – JEZUSOVA SPREMENITEV

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 17,1-9)

    Čez šest dni je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, jih je obsenčil svetel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.

    In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo obujen od mrtvih!«

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+17%2C1-9&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    JEZUS, SPREMENJEN NA GORI TABOR, JE ŽELEL SVOJIM UČENCEM POKAZATI SVOJO SLAVO, IN SICER NE ZATO, DA BI SE IZOGNILI PREHODU PREKO KRIŽA, TEMVEČ ZATO, DA BI POKAZAL, KAM PRIPELJE KRIŽ. KDOR S KRISTUSOM UMRJE, BO S KRISTUSOM VSTAL

    Evangelij današnje druge postne nedelje nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju (prim. Mt 17,1-9). S seboj je vzel tri apostole Petra, Jakoba in Janeza ter se z njimi povzpel na visoko goro in zgodil se je ta enkraten dogodek: Jezusov ‘obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč’ (v. 2). Na ta način je Gospod dal zasijati na sebi osebno tisto božansko slavo, ki jo je bilo mogoče zaznati z vero v njegovem govorjenju ter v njegovih čudežih. Spremenjenje na gori pa je spremljalo tudi prikazanje Mojzesa in Elija, ‘ki sta se pogovarjala z njim’ (v. 3).

    ‘Svetlost’, ki je značilna za ta nenavaden dogodek, izraža namen, ki je, razsvetliti razum in srce učencev, da bodo lahko jasno razumeli, kdo je njihov Učitelj. Je namreč kot preblisk, ki je nepričakovano osvetlil Jezusovo skrivnost, njega vsega ter vse njegovo življenje.

    Potem ko se je odločno napotil proti Jeruzalemu, kjer bo moral pretrpeti obsodbo na smrt s križanjem, je Jezus želel pripraviti svoje na prehudo pohujšanje za njihovo vero ter istočasno napovedati svoje vstajenje, s tem da se je razodel kot Mesija, Božji Sin. Jezus jih pripravlja na tisti žalosten trenutek. Kajti Jezus se je začel razodevati kot Mesija, ki pa je drugačen od pričakovanj; ne kot močan in slaven kralj, temveč kot ponižen in neoborožen služabnik, ne kot gospodar z velikim bogastvom, kot znamenjem blagoslova, temveč kot ubog človek, ki nima, kamor bi glavo položil; ne kot očak s številnim potomstvom, temveč kot samski moški, brez doma in gnezda. To je zares od Boga na glavo postavljeno razodetje, in najbolj osupljivo znamenje tega pohujšljivega preobrata je križ. Toda ravno preko križa bo Jezus prišel do slavnega vstajenja, ki bo dokončno, ne kot spreobrnjenje, ki je trajalo nekaj trenutkov.

    Jezus, spremenjen na gori Tabor, je želel svojim učencem pokazati svojo slavo, in sicer ne zato, da bi se izognili prehodu preko križa, temveč zato, da bi pokazal, kam pripelje križ. Kdor s Kristusom umrje, bo s Kristusom vstal. In križ je vrata vstajenja. Kdor se skupaj z Njim bojuje, bo z Njim slavil zmago. To je sporočilo upanja, ki ga vsebuje Jezusov križ in tudi spodbuja, naj bomo v življenju močni. Krščanski križ ni del opreme stanovanja ali okras, ki si ga nadenemo, ampak je povabilo k ljubezni, s katero se je Jezus žrtvoval, da bi rešil človeštvo zla in greha. Med postnim časom pobožno zremo podobo Križanega – Jezusa na križu, ki je simbol krščanske vere in ‘zaščitni znak’ Jezusa, ki je za nas umrl in vstal. Storimo to tako, da nam bo Križ res označeval etape na naši postni poti in bomo vedno bolj razumeli resnost greha in vrednost žrtve, s katero je Odrešenik rešil vse nas.

    Na koncu čudovite izkušnje spremenjenja so se učenci spustili z gore s spremenjenimi očmi in srcem od srečanja z Gospodom. Tudi mi lahko opravimo to pot. Vedno bolj živo odkritje Jezusa ni samo sebi namen, temveč nas vodi, ‘da se spustimo z gore’, napolnjeni z močjo božjega Duha, da se odločimo za nove korake pristnega spreobrnjenja in za stalno pričevanje dejavne ljubezni, kot postave vsakdanjega življenja. Spremenjeni zaradi Kristusove navzočnosti ter gorečnosti njegove besede, bomo konkretno znamenje poživljajoče Božje ljubezni do vseh ljudi, še posebej do tistih, ki trpijo, do tistih, ki so osamljeni in zapuščeni, do bolnikov, do številnih, ki so po različnih delih sveta ponižani zaradi krivice, oblastnosti in nasilja.

    Med spremenjenjem se je zaslišal glas nebeškega Očeta, ki je rekel: ‘Ta je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte!’ Glejmo Marijo, Devico poslušanja, ki je bila vedno pripravljena sprejeti ter ohraniti v srcu vsako besedo Božjega Sina. Da bi hotela naša Mati, Božja Mati, pomagati nam vstopiti v sozvočje z Božjo Besedo, da bo Kristus postal luč in voditelj vsega našega življenja.

    Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo nosili v srcu skozi najtemnejše noči, odsev njegove slave.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!

    Odgovori
  9. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 13:01

    JEZUSOVO UMIRANJE NA KRIŽU

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    V reviji Prenova v Duhu 2020-april, si lahko preberete in premišljujete O JEZUSOVEM TRPLJENJU ZA VSE NAŠE GREHE, STRAŠNO MUČENJE IN POČASNO UMIRANJE.

    TO JE NAJBOLJ BOLEČA SMRT , KI JO JE ČLOVEK SPLOH KDAJ KOLI IZUMIL IN OD TOD TUDI MEDICINSKI IZRAZ ZA STOPNJO BOLEČINE-EXCRUCICETING-KAR POMENI IZJEMNE BOLEČINE.

    JEZUS JE NAROČIL FAWSTINI KOWALSKI NAJ VELIKO PREMIŠLJUJE O NJEGOVEM TRPLJENJU, TO VELJA ZA VSE NAS. NE SE BATI PREMIŠLJEVATI O TRPLJENJU NAŠEGA JEZUSA, TO JE NAREDIL ZA NAS!

    KRIŽANJE-ANATOMSKE IN FIZIOLOŠKE PODROBNOSTI SMRTI NA KRIŽU
    ——————————————————————————————————————————————————-

    KELIH STRAŠNJEGA, BRIDKEGA TRPLJENJA ZARADI NAS GREŠNIKOV JE SPIL DO KONCA! IMA KDO VEČJO LJUBEZEN, RAZEN TISTEGA, KI DA ŽIVLJENJE ZA DRUGEGA ?

    Z MEDICINSKEGA STALIŠČA JE PODROBNOSTI KRIŽANJA ZBRAL DR. C. TRUMAN DAVIS IN OBJAVIL V REVIJI NEW WINE MAGAZINE

    KRIŽANJE JE METODA POČASNE IN FATALNO BOLEČE SMRTI, KJER JE ŽRTEV PRIVEZANA ALI PRIKOVANA (PRIBITA) NA VELIK LESENI TRAM IN TAKO VISI VEČ DNI, DO KONČNE SMRTI ZARADI IZČRPANOSTI IN ZADUŠITVE.

    DOMNEVNO SO KRIŽANJE “IZUMILI” PERZIJCI LETA 300 PRED KRISTUSOM, IZPOLNILI PA SO GA RIMLJANI OKOLI LETA 100 PRED KRISTUSOM
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    RAZMIŠLJAJMO O STRAŠNEM JEZUSOVEM TRPLJENJU , ZRAVEN PA IMEJMO V MISLIH NJEGOVO MATER MARIJO , KAKO JI MEČ BOLEČIN PARA SRCE, DUŠO IN TELO OB MUČENJU SINA! MOLIMO IN NE ŽALIMO JEZUSA Z GREHI!
    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    Križanje je metoda počasne in
    fatalno boleče smrti, kjer je žrtev
    privezana ali prikovana (pribita)
    na velik leseni tram in tako
    visi več dni, do končne smrti
    zaradi izčrpanosti in zadušitve.
    Domnevno so križanje “izumili”
    Perzijci leta 300 pred Kristusom,
    izpopolnili pa so ga Rimljani
    okoli leta 100 pred Kristusom.

    Priredba: Andrej Justinek

    Milijoni kristjanov v času Velike noči
    razmišljajo o bolečinah Jezusa Kristusa, ko
    je umiral na križu.

    Z medicinskega stališča je podrobnosti
    križanja zbral dr. C. Truman Davis in
    objavil v reviji New Wine Magazine.
    To strokovno navajanje dejstev nam
    omogoča, da resnično dojamemo, kaj je
    Jezus storil za nas in kakšna je veličina
    Boga.

    Križanje – anatomske in
    fiziološke podrobnosti smrti na
    križu
    1.

    To je najbolj boleča smrt, ki jo je
    človek sploh kdajkoli izumil in od tod
    tudi medicinski izraz za stopnjo bolečine:
    “excruciating«, kar pomeni “izjemno boleče.”
    2.
    Rezervirana je bila predvsem za
    najhujše moške zločince. Jezus je zavrnil
    anestetično vino, ki so mu ga ponudili
    rimski vojaki, zaradi obljube v Mateju
    26:29: “ A povem vam: Odslej ne bom več
    pil od tega sadu vinske trte do tistega dne,
    ko bom z vami pil novega v kraljestvu
    svojega Očeta.”

    3.
    Jezusu so slekli oblačila in jih razdelili
    rimskim stražarjem. To je bilo izpolnitev
    Psalma 22:19: “ Razdeljujejo si moja
    oblačila in za mojo suknjo žrebajo.”
    Jezusovo umiranje na križu

    4.
    Jezusovo križanje je bilo strašljiva,
    počasna, boleča smrt. Potem ko je bil Jezus
    pribit na križ, je imel nemogoč anatomski
    položaj za držanje telesa.

    5.
    Jezusova kolena so bila upognjena pod
    kotom približno 45 stopinj. Bil je prisiljen
    nositi svojo težo na stegenskih mišicah,
    v anatomskem položaju, ki ga ni mogoče
    zdržati dlje kot nekaj minut brez močnega
    krča v mišicah stegen in spodnjega dela
    noge.
    6.

    Jezus je nosil težo svojega telesa na
    nogah, z žeblji zabitimi skozi stopala. Ko
    je mišična moč Jezusovih nog čedalje bolj
    slabela, se je morala teža telesa preusmeriti
    na Njegova zapestja, roke in ramena.

    7.
    Po nekaj minutah, ko je bil pribit na
    križ, so bila Jezusova ramena izpahnjena.
    Še nekaj minut kasneje so bili tudi Jezusovi
    komolci in zapestja izpahnjeni.

    8.
    Rezultat teh izpahov zgornjih
    okončin je bil, da so bile Njegove roke
    dva centimetre in pol daljše kot pred
    križanjem.

    9.
    To je izpolnilo prerokbo v Psalmu 22:15:
    “ Razlil sem se kakor voda, vse moje kosti
    so se razklenile.”

    10.
    Potem ko so bila Jezusove zapestja, kolena
    in ramena izpahnjena, je teža Njegovega
    telesa na zgornjih okončinah povzročila
    pritisk na glavne mišice prsnega koša.

    11.
    Ta pritisk je povzročil, da se je Njegov
    prsni koš dvignil navzgor in navzven, v
    najbolj nenaravno stanje. Njegov prsni koš
    je bil nenehno v položaju največjega vdiha.
    Za izdih je Jezus moral fizično prisiliti
    svoje telo.

    12.
    Za izdih se je moral Jezus odriniti na
    žebljih v Njegovih nogah, da je dvignil
    svoje telo in omogočil premikanje prsnega
    koša navzdol in navznoter, s čimer je
    izdihnil zrak iz pljuč.

    13.
    Njegova pljuča so bila v mirovanju v
    stanju stalnega največjega vdiha. Križanje
    je medicinska katastrofa.

    14.
    Težava je bila v tem, da se Jezus ni
    mogel zlahka odriniti na žebljih v svojih
    nogah, ker so Mu mišice nog, upognjene
    pod 45 stopinj, močno slabele, bile
    so v močnem krču in v anatomsko
    otežkočenem položaju.

    15.
    Za razliku od holywoodskih filmov
    o križanju, je bila žrtev izjemno aktivna.
    Križana žrtev je bila fiziološko prisiljena,
    da se je gibala navzgor in navzdol na križu,
    približno za četrt metra – da bi lahko dihala.

    16.
    Proces dihanja je povzročal intenzivno
    bolečino, pomešano z absolutnim strahom
    pred zadušitvijo.
    17.

    Ko je minilo več ur križanja, je Jezus
    vse manj zmogel nositi svojo težo na
    nogah, ker so bila Njegova stegna in mišice
    popolnoma oslabljene. Vedno večje so
    bile dislokacije zapestij, kolen in ramen ter
    nadaljnje dvigovanje Njegovega prsnega
    koša, zaradi česar je bilo Njegovo dihanje
    vse težje in težje. Jezus je trpel hudo
    dispnejo (otežkočeno dihanje).

    18.
    Njegovi gibi navzgor in navzdol na
    križu, da bi dihal, so povzročali intenzivne
    bolečine v zapestjih, nogah in izpahnjenih
    komolcih in ramenih.

    19.
    Gibi so bili vse redkejši, kot je Jezus
    postajal vse bolj izčrpan, a groza skorajšnje
    smrti z zadušitvijo ga je prisilila, da je
    nadaljeval z napori za dihanjem.

    20.
    Jezusove mišice spodnjih okončin
    so bile v močnem spazmu (krču)
    zaradi napornega odrivanja na nogah,
    da je dvignil telo in izdihnil zrak v tem
    anatomsko nenaravnem položaju.

    21.
    Bolečina zaradi Njegovih dveh
    poškodovanih osrednjih živcev v zapestjih
    je eksplodirala z vsakim gibom.

    22.

    Jezus je bil ves v krvi in znoju.

    23.
    Kri je bila posledica bičanja, ki ga
    je skoraj ubilo, znoj pa je bil posledica
    njegovih silovitih prizadevanj, da bi izpustil
    zrak iz pljuč. Poleg tega je bil popolnoma
    gol, medtem ko so se mu judovski
    voditelji, množica in kriminalca na obeh
    straneh posmehovali, se mu smejali in Ga
    preklinjali. Poleg tega ga je gledala tudi
    Njegova lastna mati.

    24.
    Fiziološko gledano, je Jezusovo telo
    doživljalo niz katastrofalnih in terminalnih
    dogodkov.

    25.
    Ker Jezus ni mogel vzdrževati
    ustreznega prezračevanja pljuč, je bil zdaj v
    hiperventilaciji (prehitro in/ali pregloboko
    dihanje).

    26.
    Kljub temu mu je raven kisika v krvi
    začela upadati in razvil je hipoksijo (nizka
    raven kisika v krvi). Poleg tega se je zaradi
    silovitih gibov raven ogljikovega dioksida
    (CO2) v krvi začela dvigovati – stanje,
    znano kot hiperkapnija.

    27.
    Povišanje ravni CO2 je spodbudilo
    hitro bitje Njegovega srca, da bi se povečal
    pretok kisika in odstranil CO2.

    28.
    Dihalni center v Jezusovih možganih je
    pošiljal v pljuča nujna sporočila, naj dihajo
    hitreje, in Jezus je začel hlastati za zrakom.

    29.
    Jezusovi fiziološki refleksi so zahtevali,
    da globlje vdihuje in se je nehote
    pomikal po križu navzgor in navzdol
    navzlic izjemni bolečini. Obupni gibi
    so bili spontani nekajkrat na minuto, na
    navdušenje množice, rimskih vojakov in
    Velikega sveta, ki so se Mu posmehovali.

    30.
    Ker pa je bil Jezus pribit na križ in
    vse bolj izčrpan, ni mogel telesu, ki ga je
    obupno potrebovalo, zagotoviti več kisika.

    31.
    Kombinacija hipoksije (premalo
    kisika) in hiperkapnije (preveč CO2) je
    povzročila, da je Njegovo srce bilo vse
    hitreje in Jezus je razvil tahikardijo.

    32.
    Jezusovo srce je bilo vse hitreje in
    hitreje. Njegov pulz je bil najverjetneje

    okoli 220 utripov v minuti, na najvišji ravni
    vzdržljivosti srca.

    33.
    Jezus ni pil ničesar petnajst ur; že od
    šeste ure prejšnjega večera. Poleg tega je v
    tem času prestal bičanje, kar je pomenilo
    izgubo krvi in tekočine.

    34.
    Krvavel je po celem telesu zaradi
    bičanja, krone iz trnja, žebljev v zapestjih
    in stopalih, ter odprtih ran zaradi udarcev
    in padcev.

    35.
    Jezus je bil že zelo dehidriran (premalo
    tekočine v telesu) in Njegov krvni tlak je
    zaskrbljujoče padal.
    36.

    Njegov krvni tlak je bil verjetno okoli
    80/50 mm Hg.
    37.

    Bil je v prvi stopnji šoka, s hipovolemijo
    (zmanjšana količina krvi), tahikardijo
    (prehiter srčni utrip), tahipnejo
    (pretirano hitro dihanje) in hiperhidrozo
    (prekomerno znojenje).

    38.
    Do okoli poldneva je Jezusovo srce
    verjetno začelo slabeti.

    39.
    V Jezusovih pljučih se je morda že
    pojavil pljučni edem.

    40.
    To je samo poslabšalo Njegovo dihanje,
    ki je bilo že itak močno otežkočeno.

    41.
    Prišlo je do zatajevanja Jezusovega srca
    in zatajevanja dihalnega sistema.

    42.
    Jezus je rekel: Žejen sem, ker je Njegovo
    telo vpilo po tekočini.

    43.
    Jezus je obupno potreboval intravensko
    infuzijo krvi in plazme, da bi si rešil
    življenje.

    44.
    Jezus ni mogel več pravilno dihati in
    počasi se je dušil do smrti.

    45.
    Na tej stopnji je Jezus verjetno razvil
    hemoperikard.

    46.
    V prostoru okoli srca (perikardu) se je
    nabrala plazma in kri.

    47.
    Ta tekočina okoli srca je povzročila
    tamponado srca (nabiranje krvi in

    tekočine v perikardu), ki je preprečevala,
    da bi Jezusovo srce pravilno bilo.

    48.
    Zaradi vse večjih fizioloških potreb
    Jezusovega srca in napredujočega stanja
    hemoperikarda je Jezus morda dobil
    rupturo srca. Srce mu je dobesedno počilo.
    Verjetno je bil to vzrok njegove smrti.

    49.
    Da bi upočasnili proces smrti, so vojaki
    na križ pritrdili majhen lesen sedež, ki je
    Jezusu dal „privilegij“, da nosi svojo težo na
    križni kosti.

    50.
    Posledica tega je, da umiranje na križu
    lahko traja do devet dni.

    51.
    Kadar so Rimljani želeli pospešiti smrt,
    bi žrtvi preprosto zlomili noge, zaradi česar
    se žrtev v nekaj minutah zaduši. To se je
    imenovalo crucifragrum.

    52.
    Ob treh popoldne je Jezus rekel:
    „Tetelastai“, kar pomeni: »Dovršeno je!«
    (Jezus je dokončno plačal za grehe ljudi). V
    tem trenutku je predal svojega duha Očetu
    in umrl.

    53.
    Ko so vojaki prišli k Jezusu, da bi mu
    zlomili noge, je bil že mrtev. Nobena kost
    njegovega telesa ni bila zlomljena, kar je
    bila izpolnitev prerokbe.

    54.
    Jezus je umrl po šestih urah na najbolj
    boleč in grozljiv način smrti, kar jih je kdaj
    koli bilo izmišljenih.

    55.
    Jezus je umrl, da bi običajni ljudje lahko
    odšli v nebesa.
    „… On, ki ni storil greha in ni bilo
    zvijače v Njegovih ustih. Ko so ga sramotili,
    ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil,
    ampak je vse prepuščal Njemu, ki sodi
    pravično. Sam je na svojem telesu ponesel
    naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli
    in živeli za pravičnost. Po Njegovih
    ranah ste bili ozdravljeni.« 1 Peter 2: 22–24
    Povzeto po: Julie Brown Patton;
    Vir: Novizivot.net / Gospelherald.com

    Odgovori
  10. Hvala says:
    5. marca, 2023 at 12:08

    TRPLJENJE

    SVETA FAVSTINA KOWALSKA JE ZAČUTILA NA SVOJI GLAVI TRNOVO KRONO!

    41 (16) Nekoč sem zagledala nekega božjega služabnika v nevarnosti smrtnega greha, ki naj
    bi se kmalu zgodil. Začela sem prositi Boga, da bi nadme prišle vse peklenske muke, vse
    trpljenje, kakršno hoče, samo da bi tega duhovnika osvobodil in rešil grešne priložnosti. Jezus
    je uslišal mojo prošnjo in takoj sem začutila na svoji glavi trnovo krono. Trni krone so me
    zbadali prav do možganov. To je trajalo tri ure – in božji služabnik je bil rešen greha; Bog je
    njegovo dušo okrepil s posebno milostjo.

    :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

    JEZUS JE STRAŠNO TRPEL ZA NAS.

    V POSTNEM ČASU SE VSAK DAN SPOMINJAJMO NJEGOVEGA TRPLJENJA ZA NAS, PROSIMO JEZUSA ZA MILOST , DA SE BOMO ZAVEDALI KAJ JE NAREDIL ZA NAS!

    VSE SVOJE TRPLJENJE DARUJMO JEZUSU!

    KADAR PRIDEMO PRED NAJSVETEJŠE REŠNJE TELO, SE Z VSEM SRCEM IN TELESOM ZAHVALIMO ŽIVEMU JEZUSU, POKLEKNIMO NA OBE NOGI V ZAHVALO!

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja