Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   11. avgusta, 2023 at 12:48

   KAJ NAMREČ ČLOVEKU POMAGA, ČE SI PRIDOBI VES SVET, POGUBI PA SVOJO DUŠO?

   Takrat je rekel Jezus svojim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Zakaj kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel. Kaj namreč človeku pomaga, če si pridobi ves svet, pogubi pa svojo dušo? Ali kaj bo dal človek v zameno za svojo dušo? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo povrnil vsakemu po njegovih delih. Resnično, povem vam: So nekateri izmed tukaj stoječih, ki ne bodo okusili smrti, dokler ne bodo videli Sina človekovega priti v njegovem kraljestvu.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   ČE HOČE KDO ITI ZA MENOJ, NAJ SE ODPOVE SEBI IN VZAME SVOJ KRIŽ TER HODI ZA MENOJ!

   S temi besedami nakaže Jezus pot pravega učenca in mu pokaže dve drži. Prva je ‘odpovedati se sebi’, kar pa ne pomeni površne spremembe, temveč spreobrnjenje, preobrat miselnosti in vrednot.

   Druga drža pa je vzeti svoj križ. Ne gre samo za potrpežljivo prenašanje vsakodnevnih nadlog, temveč prenašati z vero ter odgovornostjo tisti del napora in trpljenja, ki ga boj proti zlu prinaša. Življenje kristjanov je vedno boj. Sveto pismo pravi, da je življenje vernikov trdo delo premagovanja, torej bojevanje proti hudobnemu duhu, bojevanje proti zlu.

   Tako prizadevanje pomeni ‘vzeti križ’ na svoje rame, postane udeležba s Kristusom za zveličanje sveta. Ko mislimo na to, storimo tako, da bo križ , ki visi na steni doma, ali majhen križ, ki ga nosimo okoli vratu, znamenje naše želje pridružiti se Kristusu v služenju z ljubeznijo našim bratom in sestram, še posebej najmanjšim in najbolj ranljivim. Križ je sveto znamenje Božje ljubezni in je znamenje Jezusove žrtve, zato ga ne ponižajmo na raven čarobnega predmeta ali okrasnega nakita. Vsakič ko se zazremo v podobo križanega Kristusa, pomislimo, da je On kot resnični Gospodov služabnik uresničil svoje poslanstvo tako, da je daroval življenje in prelil svojo kri za odpuščanje grehov. Ne pustimo se v Zlobneževi skušnjavi premakniti na drugam. Če hočemo biti Jezusovi učenci, smo poklicani posnemati ga tako, da brez zadržkov potrošimo svoje življenje za ljubezen do Boga in do bližnjega.

   Bog je zato, ker nas ima neskončno in brezpogojno rad postal človek kakor mi. Trpel je, umrl in vstal od mrtvih. Zaradi ljubezni, ki hoče biti s svojim ljubljenim popolnoma in v vsem združena, je Kristus vstal od mrtvih in premagal smrt.

   Stvarnost Jezusovega trpljenja v njegovih zadnjih urah v Jeruzalemu lahko prikrivamo in jo ignoriramo, a iz stvarnosti križa in trpljenja v življenju vsakega izmed nas ne moremo narediti komercialnega pomirjevala.

   Kristjani nismo smejoči mazohisti. Nismo ljubitelji bolečine, ki komaj čakajo, da je bodo deležni.

   Jezus nas vabi, da v svojem življenju gledamo na breme nujnega trpljenja kot na priložnost za ljubezen do Njega, sebe in bližnjih. Trpljenje nam omogoča, da smo solidarni z vsemi trpečimi tega sveta. To je seveda veliko lažje reči, kakor pa živeti.

   Naše trpljenje je priložnost, da lahko rastemo v ljubezni. Če na svoj križ gledamo skozi Kristusove oči, nam Gospod pokaže veliko o nas in o Bogu. Odpre naše srce za sočutje do drugih, ki tudi nosijo križ.

   Nekateri se pritožujejo, da je danes Bog pogosto predstavljen sladko, kot sladka smetana. Današnji evangelij nasprotno pokaže, kaj vse vključuje hoja za Kristusom in kdo je Bog. Križ je podoba za vsakodnevne stiske in konflikte. Vsak dan nam nekaj prekriža pot. Vsak dan nas ljudje razočarajo in ranijo. Če razumemo vsakodnevne izzive kot križ, potem nas to ne bo zlomilo, temveč nas bo križ vodil v globlji odnos s Kristusom. Jezus nas hoče povabiti, da bi se v življenju in v vsakodnevnih stiskah odprli za Boga. Potem me bo življenje vodilo k Bogu. Potem postane križ ključ za življenje. Odpira mi vrata do mojega dušnega dna, do moje lastne globine. V globini izkusim, kdo pravzaprav sem.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/10/11-avgust-ce-hoce-kdo-iti-za-menoj-naj-se-odpove-sebi-in-vzame-svoj-kriz-ter-hodi-za-menoj/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   10. avgusta, 2023 at 12:44

   ČE KDO MENI SLUŽI, GA BO POČASTIL OČE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 12,24-26)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo meni služi, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.

   ČE PŠENIČNO ZRNO NE PADE V ZEMLJO IN NE UMRE, OSTANE SÁMO

   Kaj se mora zgoditi z zrnom, da obrodi svoj sad? Umreti mora. Pustiti mora, da iz njega požene kalček, ki bo zrastel v rastlino. Zrno pa bo zgnilo.

   Kaj to pomeni za nas? Kdaj lahko obrodimo obilen sad? Čemu moramo pa mi umreti?

   Umreti je potrebno vsemu, kar nas ovira, da delamo dobro. Naštejemo nekaj primerov za boljše razumevanje, npr. lenoba, zavist, sebičnost, vzvišenost, nepotrpežljivost, neposlušnost, grdo govorjenje … Kadar umiramo sebi, se odpovedujemo lastnim željam, načrtom, svoji volji, udobju in smo pripravljeni storiti tudi nekaj, kar nam je manj všeč.

   Kadar uspeš krotiti svojo nepotrpežljivost/vzkipljivost, se umiriti in prisluhniti, ti to pomaga, da drugih ne raniš z besedami. To je velika zmaga. To so sadovi, o katerih govorimo danes. Prav tako je večkrat potrebno umreti svojim načrtom, npr. zaradi lastne bolezni ali bolezni katerega od otrok/svojcev. Kadar ponižno sprejmemo Božjo voljo in premagujemo sami sebe, delamo prostor za Boga. Seveda je umiranje sebi težko. Potrebna je moč in milost.

   Kje se lahko okrepčamo? Najbolj nam pomaga sveta evharistija in spoved. Danes nas Jezus želi spomniti, naj se ne navežemo na zemeljsko življenje. To težko razumemo: življenje je dar od Boga, Jezus pa tukaj reče, da je potrebno svoje življenje na tem svetu sovražiti. S tem ne želi reči, naj ne skrbimo zase ali svoje zdravje. Saj se spomnite zapovedi: Ne ubijaj, ki nam med drugim zapoveduje tudi to skrb. Prav tako poznamo Jezusov stavek: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Sovražiti svoje življenje na tem svetu torej pomeni, da bolj kot o zemeljskem razmišljamo o svojem večnem življenju. Če bi ljubili življenje na tem svetu, bi želeli tu ostati in bi nam bila misel na smrt in večnost zoprna. Mi pa smo ustvarjeni za več kot ta svet – za večno življenje in lahko se ga že sedaj veselimo in hrepenimo po njem. V luči večnega življenja namreč moremo osmisliti zemeljske napore, odpovedi in trpljenje.

   Jezus sam je pšenično zrno, ki je “padlo” v trpljenje in smrt, tretji dan pa “vzklilo” in po svojem vstajenju obrodilo obilo sadov. To je njegova – naša Cerkev, je neizmerna milost odpuščanja in odrešenja za vsakega od nas, je evharistija, je mesto, ki je pripravljeno za nas v občestvu vseh svetih, je obljuba večnega življenja. Pšenična semena pa imava v “rokah” tudi jaz in ti, vsak od nas. Najpomembnejše seme je naše življenje, ki bo prej ali slej “padlo” v zemljo.

   Kakšen sad bo obrodilo je odvisno od nas samih – kako skrbimo za “kaljivost” in kako pripravljamo “prst” (osebna vera in versko življenje). Pravijo, da so semena, ki so jih našli v piramidah, kalila tudi po več tisoč letih, če so bila shranjena v primernem okolju. Problem pa je, če seme kje “pozabimo”, ga napade “plesen” ali ga pozoblje kakšen “plenilec”. Tako seme ne more vzkliti in ne bo deležno “rodovitnosti” bivanja. Velikokrat pa semena tudi ljubosumno stiskamo v pesti in jih nočemo spustiti v zemljo. Koliko ljudi je “obsedenih” z idejo o samostojnem odločanju o lastnem življenju in prepričanjem, da Boga ne potrebujejo, da križa sploh ne omenimo. In potem poslušamo o depresijah, izgorelosti, samomorih, zamorjenosti, apatiji … Velikokrat sem sam izkusil in tudi od drugih slišal o blagodejnem občutku, ko se z vero prepustimo – »ne moja, ampak tvoja volja …«, ko odpremo pest in spustimo seme, da pade v zemljo – ga prepustimo “trpljenju” ob preobrazbi in rojevanju nečesa novega. Če verujemo in sprejemamo križ v povezanosti s Kristusom, bomo spustili seme v zemljo, da tam navidezno umre. Bog nam obljublja, da bo zagotovo vzklilo, obrodilo sadove in nam odprlo obzorje večnosti.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/09/10-avgust-resnicno-resnicno-povem-vam-ce-psenicno-zrno-ne-pade-v-zemljo-in-ne-umre-ostane-samo-ce-pa-umre-obrodi-obilo-sadu/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
3. Miro says:

   10. avgusta, 2023 at 12:43

   SV. LOVRENC, DIAKON IN MUČENEC, KI SE JE RODIL V 3. STOLETJU, JE POSTAL SKOZI ZGODOVINI ZELO PRILJUBLJEN SVETNIK.

   Samo v Rimu, kraju njegovega mučeništva, mu je poleg velike bazilike posvečenih še šest »navadnih« cerkva; v Sloveniji mu je posvečenih 51 cerkva in tri kapele. Veliko krajev se ponaša z njegovim imenom. Zakaj tolikšna priljubljenost?

   Morda zato, ker je ljudstvo v njegovi življenjski zgodbi poleg številnih sposobnosti in vrlin prepoznalo tudi iznajdljivost in kljubovanje nasilnemu zatiralcu, zaradi katerega je David premagal Goljata.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Čeprav je bil sv. Lovrenc še mlad, je postal eden izmed sedmih diakonov papeža Siksta II. Poleg skrbi za uboge in reveže so mu zaupali tudi upravljanje cerkvenega premoženja. Ko je rimski cesar Valerijan začel preganjati kristjane, so prijeli papeža in ga obsodili na smrt. Papežu je le malo pred tem uspelo sv. Lovrencu naročiti, naj vse cerkveno premoženje razdeli najbolj ubogim. Kmalu zatem so prijeli še sv. Lovrenca in mu ukazali, naj jim prinese in izroči cerkveni zaklad. Ta je čez tri dni pripeljal pred cesarja množico rimskih revežev in bolnikov, rekoč, da je tu resnični zaklad Kristusove Cerkve. Cesar je ves besen naročil, naj sv. Lovrenca živega žgejo na ražnju. Ta pa je molil in mučiteljem zaklical, naj ga obrnejo, ker je po eni strani že pečen. Mučeniške smrti je umrl 10. avgusta 258.

   Umetniki sv. Lovrenca upodabljajo kot mladega diakona z ražnjem, mošnjičkom ali kruhom.

   Sv. Lovrenc je zavetnik diakonov, knjižničarjev, arhivarjev, kuharjev in številnih poklicev, ki imajo opravka z ognjem; učencev in študentov, revežev; priprošnjik proti očesnim boleznim, vročici; za dober pridelek, vernih duš v vicah, proti kožnim boleznim in kugi.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-lovrenc-priljubljen-saljivi-svetnik/2023-08-10/

   Sv. Lovrenc, prosi za nas!

   Odgovori
4. Miro says:

   9. avgusta, 2023 at 13:12

   PAPEŽEVA BLIŽINA SLOVENIJI

   PAPEŽ FRANČIŠEK PO JULIJSKEM PREMORU ZNOVA NADALJUJE S SPLOŠNIMI AVDIENCAMI.
   TOKRAT JE IZRAZIL TUDI BLIŽINO SLOVENIJI.

   »V zadnjih dneh so se v Sloveniji in Gruziji zgodili dramatični naravni pojavi, ki so povzročili smrtne žrtve
   in materialno uničenje. Molim za žrtve in izražam duhovno bližino njihovim družinam in vsem, ki trpijo
   zaradi teh nesreč. Zahvaljujem se vsem, ki ste jim ponudili pomoč, še posebej pa prostovoljcem,« je dejal
   papež, sicer pa pri katehezi govoril o svojem potovanju na Portugalsko.

   https://radio.ognjisce.si/sl/265/novice/36837/papezeva-blizina-sloveniji.htm

   Odgovori
5. Miro says:

   9. avgusta, 2023 at 8:46

   SVETA EDITH STEIN: FILOZOFINJA IN KARMELIČANKA, UMORJENA V AUSCHWITZU

   MLADA EDITH STEIN SE JE SPRAŠEVALA: OD KOD PRIHAJAMO? KAM GREMO, KO UMREMO? KDO JE BOG? …

   PO SVOJEM SPREOBRNJENJU UGOTAVLJA: »BOG JE RESNICA. KDOR IŠČE RESNICO, TA IŠČE BOGA, PA ČE SE TEGA ZAVEDA ALI NE.« PRAV TAKO UGOTAVLJA: »DRŽATI SE KRISTUSA – TEGA NE MOREMO, NE DA BI HKRATI HODILI ZA NJIM.«

   Edith Stein se je rodila 12. oktobra 1891 na Poljskem kot enajsti, najmlajši otrok judovskih staršev. Čeprav je bila vzgojena po vseh predpisih judovske vere, je mlado Edith svet šole oddaljil od vere. Že pri trinajstih letih je postala ateist. Odločila se je za študij filozofije in doktorirala. Predavala je na številnih univerzah, pisala razprave, govorila osem jezikov in si pridobila velik ugled, a se ni ustavila.

   Še naprej je nadaljevala z iskanjem resnice, dokler ni naletela na avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Tedaj je doživela popolni preobrat in se pri enaintridesetih letih kljub uspešni karieri in velikemu nasprotovanju matere krstila ter enajst let pozneje (1933) pridružila karmeličankam v Kölnu in prejela ime Terezija Benedikta od Križa.

   Hitlerjev vzpon na oblast in preganjanje Judov nista prizanesla niti Edith niti njen sestri Rozi, ki se je prav tako spreobrnila v katoličanko. Leta 1938 se je Edith s pomočjo skupnosti pretihotapila čez mejo na Nizozemsko in bila sprejeta v samostan v Echtu. Tu je začela s pisanjem pomembne študije Znanost križa (Kreuzeswissenschaft), a je ni dokončala.

   Aretirali so jo in 9. avgusta leta 1942 usmrtili v plinski celici v koncentracijskem taborišču Auschwitzu.

   Sv. papež Janez Pavel II. jo je leta 1998 razglasil za svetnico, naslednje leto pa za sozavetnico Evrope, skupaj s sv. Brigito Švedsko in sv. Katarino Siensko.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/edith-stein-od-kriza-karmelicanka-umorjena-v-auschwitzu/2023-08-09/

   Sv. Edith Stein, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     9. avgusta, 2023 at 19:42

     VERA V KRIŽANEGA – ŽIVA VERA, KI JI JE PRIDRUŽENA LJUBEČA PREDANOST – JE ZA NAS
     DOSTOP K ŽIVLJENJU IN ZAČETEK PRIHODNJE SLAVE.

     Misel sv. Terezije Benedikte od Križa (Edith Stein)

     Več njenih misli na: https://revija.ognjisce.si/90-spletna-stran-revije-ognjisce/misli-po-avtorjih/2147-misli-terezije-benedikte-edith-stein

     Odgovori
6. Miro says:

   9. avgusta, 2023 at 8:44

   PRIDE PA URA IN JE ŽE ZDAJ, KO BODO PRAVI MOLIVCI MOLILI OČETA V DUHU IN RESNICI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 4,19-24)

   Tisti čas je žena Samarijanka rekla Jezusu: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so molili Boga na tej gori, vi pa govorite, da je v Jeruzalemu kraj, kjer ga je treba moliti.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste molili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Kajti tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.«

   MOLILI BODO V DUHU IN RESNICI

   Današnji evangeljski odlomek je kot nalašč za trenutne razmere, znotraj katerih živimo. Pripoveduje namreč o ‘zavrženi’ Samarijanki in ‘čistem’ Judu. Ustavil se bom pri središčnem stavku današnjega evangelija, ki je v Jezusovih besedah: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici.«

   Evangeljski odlomek nas želi preprosto prečistiti. Prečistiti hoče naše namene, ki vodijo naše misli in naše delovanje. To želi povedati Jezus tudi s svojim srečanjem s Samarijanko. Njegov namen je čist. Lahko bi se umaknil – ker je Samarijanka nečista – okužena z neprimerno osebno in narodno zgodovino. Lahko bi jo izkoristil – ker je manj vredna in jo z viška gledal, ko zajema vodo zanj. Lahko pa zelo neugoden položaj izkoristi, da ji spregovori na srce, da jo sreča v globini, da ne govori praznih besed, ampak jo pelje prek srečanja s seboj, k srečanju z Bogom in ne nazadnje z njim kot Judom. Vse je lahko priložnost za poglobljen odnos do sebe, do bližnjega in do Boga, kakor je lahko tudi vse opravičilo, da ničesar ne naredimo v tem čistem duhu. Lahko bi rekli, da Jezus Samarijanki kaže na tisto o čemer govori, ko pravi: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«

   Jezus nas s srečanjem s Samarijanko vabi, da smo pozorni na vzgibe in gremo globlje. Vabi nas, da se ne držimo črke, ampak vstopamo globlje in delujemo iz Duha. Naj se ne ustavljamo pri videzu, ampak delujemo iz čiste resnice.

   Premislimo, kaj pomeni to, da molimo v duhu in resnici. Gre za molitev, ki prihaja iz srca in jo navdihuje Sveti Duh. Za molitev je zelo pomembno, da je iskrena. Vendar iskrena molitev še ni nujno resnična. Resnična je tista molitev, ki je rojena iz Duha. Resnici na ljubo, ljudje velikokrat molimo površno, brez srca. Nismo vedno v odnosu z Bogom, ko molimo. Molim takrat, kadar sem v živem odnosu z Bogom. Molim takrat, ko me molitev dela drugačnega, boljšega.

   Moliti Boga v resnici pomeni, častiti ga v luči Jezusovega razodetja. Pomeni, da ga častimo tako, kot ga časti njegov Sin. Jezus je imel oseben in prisrčen odnos s svojim Očetom. Večkrat se je umaknil v samoto in se tam pogovarjal z njim. V pogovoru z Očetom je prejemal moč za svoje poslanstvo. Sicer pa se Bog razodene vsakemu, ki je dovolj ponižen in odprt.

   Taka molitev človeka posvečuje, ga dela bolj Božjega, bolj svetega. To se navadno opazi tudi na zunaj. Človek, ki moli v duhu in resnici, je lep. Bog sije skozi njega.

   Moliti v duhu in resnici, pomeni moliti z globoko željo, da bi stopili v stik z Njim, ki je naš Stvarnik in Odrešenik, ki želi voditi naša življenja. Navada je lepa stvar, a se ne smemo se zadovoljiti z njo, vedno nas mora voditi Duh, ne črka. Ne zadošča spolnjevanje pravil. Če hočemo srečati Boga, nas mora voditi želja po srečanju z njim. Pravila ne zadoščajo. Prav je, da je molitev lepa, da ne vzbujamo pohujšanja, a ne smemo se ustaviti pri videzu. Vse mora biti v prizadevanju, da molimo v resnici.

   Pristna molitev nas vodi v stik z resnico o sebi in nam daje moč, da jo živimo. Molitev nas prečisti in dvigne iz vrtenja okrog sebe v božji pogled.

   Odrinimo na globoko. Prečiščujmo svoje vzgibe in skušajmo naravnavati naše molitve v luči duha in resnice.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/08/9-avgust-moliti-bodo-v-duhu-in-resnici/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
7. Miro says:

   8. avgusta, 2023 at 20:20

   ŠKOFJE VABIJO K SOLIDARNOSTI OB UNIČUJOČIH NEURJIH

   SLOVENSKI ŠKOFJE SMO V PETEK POVABILI VSE SLOVENCE, »DA STOPIMO SKUPAJ, SE POVEŽEMO V SOLIDARNOSTI, SE KONKRETNO ZAVZAMEMO ZA VSE RANLJIVE TER ZA VSE, KI SO V STRAHU ZARADI FIZIČNIH NEVARNOSTI; PREDVSEM PA SPET OBUDIMO VERO IN ZAUPANJE V BOŽJO BLIŽINO IN POMOČ.«

   Župnije smo že povabili, naj nabirko pri svetih mašah prihodnjo nedeljo, 13. avgusta 2023, namenimo za prizadete v neurjih.

   Nadalje spodbujamo župnike, župnijske upravitelje, samostane in vse katoliške skupnosti v bližini prizadetih krajev, ki imajo prostore ter za bivanje urejene kapacitete, naj jih preko Škofijske karitas na svojem območju ponudijo za zatočišče ljudem, ki so v nedavnih neurjih ostali brez strehe nad glavo.

   Prav tako vse, ki imate proste kapacitete v bližini prizadetih krajev, vabimo h gostoljubnosti do ekip mladih prostovoljcev v okviru Mlade Karitas, ki potrebujejo namestitev za opravljanje svojega dela.

   https://katoliska-cerkev.si/skofje-vabijo-k-solidarnosti-ob-unicujocih-neurjih

   Odgovori
8. Hvala says:

   8. avgusta, 2023 at 17:35

   Daniel Brkič: Bog, reši me Boga
   13.06.2023

   Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen.

   Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser.

   Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.«

   Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe.

   Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeč vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Nenehno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga.

   Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.

   Odgovori
9. Miro says:

   8. avgusta, 2023 at 13:57

   SVETI DOMINIK: USTANOVITELJ DOMINIKANCEV

   SV. DOMINIKA IMAJO MNOGI ZA ZAČETNIKA MOLITVE ROŽNEGA VENCA. TODA ALI TO DRŽI?

   IZ ŽIVLJENJA …

   Sv. Dominik, ustanovitelj dominikancev, se je rodil v plemiški družini v španski vasi Caleruega okoli leta 1170 kot najmlajši od štirih otrok. Po odlični izobrazbi je študiral še teologijo in filozofijo, ter bil posvečen v duhovnika. V njem se je porodila želja, da bi kot misijonar deloval med krivoverci in odpadniki. V njegovem času so se namreč po Evropi kot kuga hitro širila razna krivoverstva (albižani, valdežani, katari), ki so rušila temelje katoliške Cerkve in prave vere.

   Nekateri so proti krivovercem v boju za pravo vero nastopali z orožjem, sv. Dominik pa se je boril z drugim »orožjem«: z rožnim vencem, ki mu ga je v videnju zaupala Marija. Mnogi ga imajo zato za začetnika molitve rožnega venca, toda ta molitev je obstajale že pred njim, seveda ne v današnji obliki. Skupaj s svojimi somišljeniki je potoval iz kraja v kraj in pridigal z besedo in zgledom. To njegovo delovanje je pripeljalo do ustanovitve reda bratov pridigarjev (dominikancev), ki ga je Dominik ustanovil leta 1215 v Toulousu.

   Potrjen dominikanski red se je hitro razširil po vsej Evropi in je pet let kasneje imel že 70 samostanov in lastne profesorje na univerzah v Parizu in Bologni. Sv. Dominik je potoval po novoustanovljenih samostanih v Španiji, Franciji in Italiji in sam neutrudno pridigal z velikim uspehom.

   Umrl je na enem od misijonskim potovanj, in sicer 6. avgusta 1221 v Bologni. Govori se, da je umrl v postelji enega od sobratov, ker svoje sploh ni imel.

   Kanoniziran je bil že leta 1234 in počiva v baziliki v Bologni.

   Umetniki ga upodabljajo v dominikanski obleki s tonzuro na glavi; s knjigo, lilijo, kamnom, vrabcem, palico in rožnim vencem v rokah. Nad glavo ima zvezdo, pri nogah pa črno-belega psa.

   Dominikanci v Sloveniji

   Pri nas so dominikanci le še v Petrovčah in Žalcu; včasih pa so imeli samostane še v drugih krajih (Brežice, Ptuj, Koper, Novi Klošter pri Celju). Dominikanke so bile v Studenicah, Velesovem, Radljah in Kopru.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-dominik-zacetnik-molitve-roznega-venca/2023-08-08/

   Sv. Dominik, prosi za nas!

   Odgovori
10. Miro says:

    8. avgusta, 2023 at 13:36

    PETER HODI PO VODI NA SVOJO PROŠNJO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 14,22-36)

    Ko se je množica nasitila, je Jezus velel učencem, naj stopijo v čoln in se peljejo pred njim na drugo stran; medtem bi on razpustil množice. Ko jih je razpustil, je šel na goro, da bi na samem molil, in ko se je zvečerilo, je bil sam ondi. Čoln pa je bil že več tečajev od brega; premetavali so ga valovi, kajti veter je bil nasproten.

    Ob četrti nočni straži pa je šel k njim peš po morju. Ko so ga učenci videli hoditi po morju, so se prestrašili in rekli: »Prikazen je!« In so od strahu zavpili. Ali Jezus jih je takoj ogovoril: »Bodite brez skrbi, jaz sem; ne bojte se!« Oglasil pa se mu je Peter in rekel: »Gospod, če si ti, mi reci, naj grem k tebi po vodi.« »Pridi!« mu je rekel.

    Peter je stopil iz čolna in šel po vodi ter dospel do Jezusa. Ko je pa videl silni veter, se je zbal; začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Takoj pa je Jezus stegnil roko, ga prijel in mu rekel: »Malovernež, zakaj si dvomil?« In stopila sta v čoln in veter je nehal. Ti, ki so bili v čolnu, pa so pristopili, padli predenj in rekli: »Resnično si Božji Sin!« Ko so se prepeljali, so prišli v genezareško pokrajino. Kakor hitro pa so ga možje tega kraja spoznali, so sporočili po vsej tisti okolici; prinesli so mu vse bolnike in ga prosili, da bi se le dotaknili roba njegove obleke; in kateri koli so se ga dotaknili, so ozdraveli.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangeljski odlomek nas vabi k razmisleku o naši veri. Je v mojem življenju prisotna vera? Čoln je življenje vsakogar izmed nas in je tudi življenje Cerkve; nasproten veter predstavlja težave in preizkušnje v življenju. Petrova prošnja ‘Gospod, ukaži mi, da pridem k tebi’ in njegov krik ‘Gospod, reši me’ sta zelo podobna naši želji, da bi čutili Jezusovo bližino, pa tudi strahu in tesnobi, ki spremljata težje trenutke našega življenja.

    Petru ni zadostovala Jezusova varna beseda. Enako se lahko zgodi tudi nam. Kadar se ne oklenemo Gospodove besede, se začnemo potapljati. To pomeni, da vera ni ravno močna. Današnji evangelij nas spominja, da nam vera v Gospoda in njegovo besedo ne odpira poti, kjer je vse enostavno in mirno; ne reši nas pred nevihtami življenja. Vera nam da gotovost Jezusove navzočnosti, ki nas spodbuja, da gremo preko življenjskih viharjev, gotovost neke roke, ki nas prestreže, da nam pomaga spopasti se s težavami, ko nam kaže pot tudi takrat, ko je temno. Skratka, vera ni izhod iz življenjskih problemov, temveč nas podpira na poti in ji daje smisel.

    Jamstvo je vera v Jezusa in njegovo besedo. Samo tako smo na varnem, navkljub naši bedi in šibkostim.

    Čas, v katerem zdaj živimo, je zelo nemiren in poln negotovosti. Staro je izginilo, nastaja novo, a ne vemo kaj nas čaka. Vendar nekaj je gotovo. Jezus ima v oblasti vse zakone narave. In uči me hoditi po vodi življenja.

    Jezus mi kaže, da je mogoče hoditi tudi po najbolj nemirni vodi v zaupanju. Tako kot Petra, nas vabi, da stopimo v nemir tega sveta z vsem zaupanjem vanj.

    Ni pomembno, kaj je ta vihar – bolezen, izguba službe, strah za starše, strah za otroke ali pa odnos z ženo, možem, ki je tako zelo krhek. Vsak od nas ima svoj vihar, ki divja in sproža nemir v srcu, v duši, v umu.

    Jezus pa nas vabi, da z zaupanjem naredimo korak in ostanemo na gladini. Jezus je z nami in nas gleda, gleda na naše viharje z mirom. Govori nam : ‘Glej mene, ne okoliščin. Glej mene, zaupaj vame. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ne boš utonil. Z mano si varen.’

    Obrnimo se z vsem srcem k njemu in mu povejmo, kaj je ta vihar, ki ga zdaj čutimo in živimo. Pripovedujmo mu kako, ga doživljamo in ga prosimo, naj nas nauči hoditi po vodi. Dopustimo, da nas pomiri, da spregovori našemu srcu.

    Na koncu se mu morda zahvalimo z naslednjimi besedami:

    Gospod hvala, ker me v tem nemirnem času učiš hoditi po vodi. Hvala, ker napolnjuješ moje srce s popolnim zaupanjem vate in me s takšno močjo priteguješ k sebi, da ne bom mogel nikoli izpustiti pogleda iz tvojega obličja, ki je tako ljubeče in skrbno. Gospod, prežemi me s popolnim zavedanjem, da sem vsak trenutek v tebi in da je moje življenje popolnoma zasidrano v tebi. Gospod, prosim te, da blagosloviš vse ljudi, ki so v teh dneh ob meni in tudi tiste ljudi in okoliščine, zaradi katerih sem se znašel v tem viharju. Daj, da bi jih lahko vedno blagoslavljal. Amen.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/08/07/8-avgust-peter-hodi-po-vodi-na-svojo-prosnjo/

    Slava tebi, Jezus, ti si Vsemogočni!

    Odgovori