Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   20. avgusta, 2023 at 12:13

   SVETI BERNARD: “SOUSTANOVITELJ” CISTERCIJANOV, VELIK MARIJIN ČASTILEC

   SV. BERNARD, OPAT CISTERCIJANSKEGA SAMOSTANA, JE KONTEMPLATIVEC 12. STOLETJA, CERKVENI UČITELJ, VELIK MARIJIN ČASTILEC IN ODLIČEN GOVOREC. UMAKNIL SE JE V SAMOSTAN, TAKOREKOČ »POBEGNIL« OD SVETA, IN OD TAM PREOBLIKOVAL TA SVET BOLJ KOT KDORKOLI DRUG. POSTAL JE DUHOVNI VODJA CELOTNE TEDANJE EVROPE.

   IZ ŽIVLJENJA …

   Rojen je bil leta 1090 v francoski vasi Fontaines-les-Dijon kot tretji od sedmih otrok plemiške družine. Smrt njegove pobožne matere, ko mu je bilo približno šestnajst let, ga je še bolj povezala z nebeško materjo Marijo.

   Pri 22-ih letih je vstopil v reformirani samostan Citeaux skupaj s tridesetimi prijatelji in sorodniki. Moč njegove osebnosti, prepojene z ljubeznijo do Boga in ljudi, ga je kmalu naredila za pravega duhovnega vodja, in zaradi česar ga je tamkajšnji opat že po treh letih skupaj z dvanajstimi sobrati poslal ustanoviti nov samostan v Clairvauxu.

   Ker je sv. Bernard tako privlačno govoril, so se starši bali, da bodo njihovi otroci ob obisku Clairvauxa vstopili v samostan. Kljub strogi disciplini je namreč opat Bernard v samostan privabil na tisoče mož, tako da je po različnih deželah v kratkem času osnoval 160 novih samostanov. Bil je kot magnet. Tako je Bernard postal nekakšen “soustanovitelj” nove cistercijanske družine.

   S popolno preureditvijo redovniškega življenja svoje skupnosti je mladi Bernard, čeprav »samo« opat, aktivno sodeloval tudi v najvišjih političnih in cerkvenih krogih tedanjega časa. Dejaven je bil pri križarskih vojnah, sodeloval je v ideoloških bojih proti krivovercem. Zavzemal se je za edinost; v času razkola in izvolitve dveh papežev leta 1130 je podprl zakonitega papeža Inocenca II.

   Močan vpliv na politične in cerkvene mogočnike je okrepil s svojimi slikovitimi in močnimi pridigami, pisanimi deli in dopisovanjem. Napisal je veliko govorov, pisem in pesnitev, ki so bili priljubljeno vzgojno branje. Vse odlikuje lep jezik, zaradi katerega so mu dali naziv »medonosni učitelj«.

   Brez sv. Bernarda bi bila zgodovina pobožnosti do trpečega Kristusa, Srca Jezusovega in Marijinega drugačna.

   Sv. Bernard je umrl 20. avgusta leta 1153 v Clairvauxu, star 63 let. Umetniki ga upodabljajo kot meniha s čebeljim panjem, hudičem na verigi, križem, lobanjo, orodji Kristusovega trpljenja ali z rožnim vencem. Kot zavetnika ga častijo cistercijanski samostani, je zavetnik čebel, čebelarjev, voskarjev; je priprošnjik proti otroškim boleznim, neurju in v smrtni uri.

   Presveta Devica Marija, prosi za nas!
   Sv. Bernard, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   19. avgusta, 2023 at 10:40

   JEZUS SPREJEMA OTROKE

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,13-15)

   Tedaj so Jezusu prinesli otročiče, da bi roke nanje položil in molil. Učenci so jih karali, a Jezus jim je rekel: »Pustite otročiče in ne branite jim priti k meni, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« Položil je nanje roke in potem je šel od ondod.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Zakaj tako pozornost Jezus posveča otrokom in nam jih celo daje za vzor?

   Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

   Med Božjim kraljestvom in otrokom obstaja povezava.

   Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

   Zakaj še je bil Jezus tako pozoren do otrok?

   Jezus se je poistovetil z otrokom, ki ga je vzel v svoje naročje. Potrdil je, da ga »eden takih otrok« najbolje predstavlja in da je sprejetje takega otroka enakovredno sprejetju njega, Kristusa.

   Jezus je izrekel zagonetne besede: »Sin človekov bo izročen v človeške roke.« (Mr 9,31) »Sin človekov« je Jezus sam in istočasno vsi »sinovi človeka«, vsi ljudje. Jezusove besede lahko pomenijo, da »smo ljudje izročeni v oblast drug drugega«. Še posebej med aretacijo in krutim ravnanjem z Jezusom je znova postalo jasno, da ljudje z nemočnimi soljudmi ravnajo, kot se jim zdi. Zato ni presenetljivo, da se Jezus prepozna v otroku, ki ga je šel iskat, saj so otroci pogosto popolnoma predani v milost tistih, ki imajo moč nad njimi.

   Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu (Mt 25,40). »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

   Če je Jezus postavil otroka med svoje učence, je to storil tudi zato, da bi oni sami postali majhni in se pomirili s tem. To jim razloži z besedami, ki sledijo: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam –, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« (Mr 9,41) Ko bodo hodili po svetu in razglašali Božje kraljestvo, bodo tudi apostoli »izročeni v oblast drug drugega«. Nikoli ne bodo vnaprej vedeli, kako bodo sprejeti. Toda tudi za tiste, ki jih bodo sprejeli s preprostim kozarcem vode, brez da bi jih jemali zelo resno, bodo prinašalci Božje navzočnosti.

   Velika je torej podoba otroka, zato danes molimo: Daj nam otroško srce.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/18/19-avgust-jezus-sprejema-otroke/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. avgusta, 2023 at 10:45

     GODUJE SVETI JANEZ EUDES, OČE POBOŽNOSTI SRCA JEZUSOVEGA

     SV. JANEZ EUDES JE EDEN NAJVEČJIH FRANCOSKIH LJUDSKIH MISIJONARJEV IN ZAČETNIK LITURGIČNEGA ČEŠČENJA PRESVETEGA SRCA JEZUSOVEGA.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Sv. Janez Eudes se je rodil leta 1601 v mali vasi v Normandiji. Njegov oče je bil zdravnik. Janez je po izobrazbi v Parizu leta 1625 daroval novo mašo in po njej zbolel tako močno, da je moral eno leto ostati v postelji. Ko je v rodni Normandiji izbruhnila kuga, je skrbel za bolne, umirajočim stal ob strani, umrlim zagotavljal dostojen pogreb.

     Od leta 1633 se je posvečal župnijskim ljudskimi misijonom in vzgoji bogoslovcev. Pridobil si je sloves odličnega pridigarja in spovednika. Uspešni misijonar je videl slabo duhovno stanje duhovščine v državi. S privolitvijo škofa iz Bayeuxa je za semenišča in ljudske misijone ustanovil novo duhovniško družbo Kongregacijo Jezusa in Marije, pozneje imenovano eudisti. Za izgubljena dekleta je ustanovil posebno žensko kongregacijo Naše ljube Gospe pribežališča, od katere se je kasneje odcepila Kongregacija Dobrega pastirja za varstvo deklet. Posebnost njegovih centrov je bila globoka pobožnost do Srca Jezusovega in Marijinega.

     Veliko je tudi pisal. Prvi je sestavil na čast Srcu Jezusovemu besedilo za molitveno bogoslužje in mašo. Dve njegovi knjigi sta prevedeni tudi v slovenščino (Čudovito Srce božje Matere in Jezusovo kraljestvo v nas).

     Sv. Janez Eudes je umrl 19. avgusta 1680 v Caenu v Franciji.

     Umetniki ga najpogosteje upodabljajo kot duhovnika s knjigo ali križem in gorečim Srcem Jezusovim.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-eudes-oce-poboznosti-srca-jezusovega/2023-08-19/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Sv. Janez Eudes, prosi za nas!

     Odgovori
     • Miro says:

       19. avgusta, 2023 at 19:12

       Ne pozabimo na najpomembnejše: V središču kristjanovega dneva, pravzaprav vsakega trenutka, ki smo ga deležni po Božji milosti, je dnevna BOŽJA BESEDA. Veliko molimo, da bi jo skrbno poslušali, ponižno sprejemali v srce in vztrajno živeli v njeni moči. Naj nam pri tem na vseh korakih našega življenja pomaga mogočna Marijina priprošnja pri Bogu, priprošnja svetega Jožefa, pa tudi priprošnje drugih svetnikov in svetnic.

       »BOŽJA BESEDA JE NAMREČ ŽIVA IN DEJAVNA, OSTREJŠA KAKOR VSAK DVOREZEN MEČ IN ZAREŽE DO LOČITVE DUŠE IN DUHA, SKLEPOV IN MOZGA TER PRESOJA VZGIBE IN MISLI SRCA.« (Heb 4,12)

       Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
       Sv. Janez Eudes, prosi za nas!

       Odgovori
3. Miro says:

   18. avgusta, 2023 at 15:18

   ŠKOF SAJE IN NADŠKOF CVIKL OBISKALA OB POPLAVAH PRIZADETE KRAJE NA KOROŠKEM

   NA GOD SV. ROKA STA MARIBORSKI NADŠKOF, METROPOLIT MSGR. ALOJZIJ CVIKL, PREDSEDNIK SLOVENSKE KARITAS TER NOVOMEŠKI ŠKOF MSGR. ANDREJ SAJE, PREDSEDNIK SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE SKUPAJ S SODELAVCI MARIBORSKE KARITAS OBISKALA OB KATASTROFALNIH POPLAVAH PRIZADETE KRAJE NA KOROŠKEM.

   Hiše in stanovanja v nekaterih predelih Ravn na Koroškem, Prevalj, Mežice in Črne na Koroškem so bile še pred dobrim tednom v popolnem razdejanju ter prekrite z vodo in blatom. Ob tokratnem srečanju z župniki in sodelavci ter prostovoljci Karitas z navedenega področja je bilo videno, da so mnogi z nadčloveškimi močmi ter s složnim sodelovanjem v večini primerov vsaj v grobem odstranili vodo ter blato in že začeli z sušenjem.

   Izraz bližine in konkretne pomoči Karitas sta s tokratno potjo želela nadškof Alojzij ter škof Andrej prinesti med ljudi, ki so ju radi sprejeli in predvsem hiteli pripovedovati kako pomembno je, da ne pozabimo na vse, ki so v tej povodnji zelo preizkušani, izgubili dom, stvari, katere so s težavo ustvarjali vse sovje življenje ter v veliko primerov se za las izkopali iz blata in vode ter preživeli.

   V tem času po povodnji je zelo pomembna pomoč sodelavcev in prostovoljcev Karitas, ki so dokazali, da so srce poslanstva Cerkve in množično (na koroškem je bilo zabeleženih preko 860 v teh dneh po poplavah) odgovorili na stisko premnogih s prostovoljnim delom tako, da so poprijeli za lopate, samokolnice, delili hrano in osnovne življenjske potrebščine. V naslednjih korakih pa bodo s svojimi obiski, poslušanjem spodbudno besedo in konkretno pomočjo skušali vsaj delno omiliti stisko, ki jo je prinesla deroča voda. Nad vse to delo današnja romarja Karitas, romarja solidarnosti kličeta apostolski blagoslov.

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/skof-saje-in-nadskof-cvikl-obiskala-ob-katastrofalnih-poplavah-prizadete-kraje-na-koroskem

   Odgovori
4. janez says:

   18. avgusta, 2023 at 14:24

   PRISLUHNIMO SI, MOLITEV MATERE TEREZE iz KALKUTE
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa me napadeš z nasveti,
   nisi uslišal moje prošnje.
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa mi začneš pojasnjevati,
   zakaj naj se ne bi počutil kot se,
   gaziš po mojih občutkih.
   Ko te prosim, da me poslušaj,
   ti pa meniš, da moraš nekaj narediti,
   da bi rešil mojo težavo,
   se mi izneveriš, pa naj zveni še tako čudno.
   Poslušaj!
   Prosim te le, da me poslušaš.
   Ne govori in ne deluj – samo poslušaj.
   Naj nikoli nihče ne pride k tebi,
   da ne bi odšel srečnejši in boljši.
   Bodi živ izraz Božje prijaznosti:
   prijaznosti na obrazu,
   prijaznosti v očeh, prijaznosti v nasmehu. Amen

   (Sveta MATI TEREZIJA)

   … velikokrat poslušamo, pa ne slišimo … tako otrok, partnerjev, staršev, prijateljev … in tudi oni nas … si je res tako težko prisluhniti?

   Odgovori
5. Miro says:

   18. avgusta, 2023 at 9:13

   »ALI JE MOŽU DOVOLJENO ŽENO ODSLOVITI IZ KATEREGA KOLI VZROKA?«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,3-12)

   Tisti čas so k Jezusu pristopili farizeji, da bi ga skušali. Rekli so: »Ali je možu dovoljeno ženo odsloviti iz katerega koli vzroka?« Odgovoril jim je: »Ali niste brali, da ju je tisti, ki je od začetka ustvaril, ustvaril kot moža in ženo, in rekel: ›Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.‹ Zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.«

   Rečejo mu: »Zakaj je torej Mojzes naročil dati ločitveni list in jo odsloviti?« Odgovori jim: »Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdor koli se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – in se oženi z drugo, prešuštvuje.«

   Njegovi učenci mu rečejo: »Če je takó z možem in ženo, se ni dobro ženiti.« On pa jim je rekel: »Ne umejo te besede vsi, ampak katerim je dano. So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo ostati samski; in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje; in zopet drugi so samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   ALI SE JE DOVOLJENO LOČITI?

   To ni enostavno besedilo za naša ušesa v teh časih, ko je zakon tako krhek, ko se ljudje izogibajo vseživljenjski zavezanosti, ki jo prinaša zakon, in kjer stopnja ločitev povsod narašča. Vendar je jasno, da je Jezus za zvestobo v zakonu in proti ločitvi.

   Tega nauka ne more sprejeti vsak, ampak le tisti, ki mu je dano. Zdi se, da imamo tudi mi, tako kot tisti v Mojzesovih časih, trdo srce, ki potrebuje spreobrnjenje s poslušanjem Božje besede.

   Poslušali smo klasično besedilo, ki obsoja razvezo. Toda jaz se ne mislim pridružiti že stotič izrečenemu obsojanju ločitve. Verni ljudje glede tega poznajo stališče evangelija in Cerkve. Raje bom nakazal, kako se Jezusova beseda ne omejuje na obsojanje ločitve, ampak pokaže tudi, kako ravnati, da se ne bi bilo treba zatekati k njej; da ne bi prišlo do točke, ko ločitev, če ne celo razveza, postane neizogibna.

   Ob tem ni potrebno ne vem koliko govoriti o alarmantni krizi, ki v današnji družbi zadeva zakonsko skupnost. Ta nam je vsem pred očmi. Zakoni, ki pridejo v krizo že po nekaj mesecih; besede, kot so: »Naveličal sem se tega življenja.«, »Odhajam.«, »Če je tako, greva vsak po svoje.« je danes slišati med zakoncema že ob prvih težavah.

   Tudi zakonska skupnost občuti vpliv današnje miselnosti »uporabi in zavrzi«. Zakonska skupnost ni kakor porcelanasta vaza, ki se v teku časa obrabi, ne pa izboljšuje, Zakonska skupnost bi morala biti podobna vinu, ki se s staranjem izboljšuje, ne pa slabša.

   Danes skoraj nihče več ne krpa; zdi se, kot da je pod čast nositi zakrpane nogavice, čevlje ali majico. Če že ne krpamo obleke, pa moramo uporabiti to veščino v zakonski skupnosti. Krpati raztrganine. Zakrpati jih nemudoma. Ni potrebno razlagati, kaj pomeni krpati raztrganine v življenju zakoncev. Sv. Pavel je glede tega dajal odlične nasvete: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo in ne dajajte prostora hudiču.«, »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.«, »Nosíte bremena drug drugemu.«

   Pomembno je dojeti, da se v procesu raztrganin in krpanja, kriz in reševanja zakonska skupnost ne obrabi, ampak raste, se izpopolnjuje, izboljšuje. Prav tako, kot to velja za življenje in svetost. Skrivnost je v tem, da znamo vedno začeti od začetka. Kakor življenje, ki se z vsakim jutrom in vsak trenutek začenja znova. Zavedati se, da je kljub vsemu, prav vsemu, mogoče, če to oba skupaj hočeta, začeti znova, izbrisati preteklost, začeti novo zgodbo.

   Prav tako nas evangeljski odlomek z velikim realizmom spominja, da mož in žena, ki sta poklicana živeti izkušnjo odnosa in ljubezni, lahko storita boleča dejanja, ki povzročijo krizo. Jezus ne sprejme odslovitve in vsega tistega, kar lahko privede do poloma odnosa. In to zato, da potrdi Božji načrt, v katerem izstopata moč in lepota človeškega odnosa. Cerkev se po eni strani ne utrudi potrjevati lepote družine, kakor nam je bila izročena v spisih in s tradicijo; istočasno pa si prizadeva, da se konkretno čuti njena materinska bližina tistim, ki živijo zlomljene odnose ali pa jih živijo na trpeč in težak način.

   Jezus je naredil svoj prvi čudež v Kani, da bi rešil srečo novoporočencev. Spremenil je vodo v vino in ob koncu so se vsi strinjali, da je bilo vino, s katerim so postregli na koncu, najboljše. Mislim, da je Jezus tudi danes pripravljen, če ga le povabimo na naše poročno slavje, narediti ta čudež in storiti, da bo poslednje vino – ljubezen ter edinost zrelih let in starosti – boljša od tiste na začetku.

   Danes ponižno molim za naše skupnosti, da bi znale bolje spodbujati in podpirati zakon, in za naše skupnosti, da bi našle načine za podporo tistim v zelo bolečih situacijah.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/17/18-avgust-ali-je-dovoljeno-se-lociti/

   Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     18. avgusta, 2023 at 9:16

     18. AVGUSTA GODUJE CESARICA SV. HELENA, TO JE REVNO DEKLE,
     KI JE POSTALA MATI RIMSKEGA CESARJA KONSTANTINA VELIKEGA,
     KI JE PRENEHAL PREGANJATI KRISTJANE IN LETA 313 PRIZNAL
     KRŠČANSTVO KOT ENAKOPRAVNO RELIGIJO. IN PRI TEM SE V SVOJI
     SKROMNOSTI IN DOBRODELNOSTI SPLOH NI SPREMENILA.

     O življenju sv. Helene več na: https://portal.pridi.com/dogodek/cesarica-sv-helena/2023-08-18/

     Sv. Helena, prosi za nas!

     Odgovori
     • Miro says:

       18. avgusta, 2023 at 9:18

       O SVETI HELENI tudi na: https://svetniki.org/sveta-helena-cesarica/

       Odgovori
6. Miro says:

   17. avgusta, 2023 at 12:29

   VEDNO ODPUŠČATI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,21-19,1)

   Tedaj je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, če greši zoper mene moj brat, kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat?« Jezus mu pravi: »Ne rečem ti: do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

   Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospod se je tega hlapca usmilil, ga oprostil in mu dolg odpustil.

   Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil, govoreč: ›Plačaj, kar si dolžan!‹ Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler bi ne poplačal dolga.

   Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek pravit svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: ›Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?‹ In njegov gospod se je razsrdil in ga izročil mučiteljem, dokler bi ne poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.«

   Ko je Jezus končal te govore, je odšel iz Galileje in po drugi strani Jordana prišel v judejske kraje.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Odpuščanje je vedno zapleten proces, ki zahteva čas in razmislek. Toda Jezus meni, da je ta obveznost odpuščanja nujna za tiste, ki hočejo hoditi za Njim. V današnjem odlomku govori Petru in nam, da ni omejitev, kolikokrat bi morali odpustiti.

   Opominja nas, da lahko prejmemo odpuščanje le, če smo ga sposobni dati drugim. Srce, ki razmišlja le o pravici in krivici, ki je gluho za klice usmiljenja, je srce, ki ne razume odpuščanja, ko je ponujeno. Zato si tako pogosto težko odpustimo.

   Seveda, odpuščati ni lahko. Naše sebično srce se namreč vedno oklepa sovraštva, maščevanja, zamer. Vsi smo že videli družine, ki so uničene zaradi mržnje, ki se prenaša iz roda v rod. Brate, ki se niti pred krsto katerega od staršev ne pozdravijo, ker ohranjajo stare zamere. Zdi se, da je navezanost na sovraštvo močnejša kot navezanost na ljubezen: lahko bi rekli, da je prav to zahteva hudiča. On se vedno skriva sredi naših zamer, sredi naših sovraštev in jim daje rasti, ohranja jih zato, da bi uničeval. In velikokrat uničuje zaradi majhnih stvari. Prav tako se želi uničiti Boga, ki ni prišel, da bi obsodil, ampak odpustil; Boga, ki se je sposoben veseliti grešnika, ki se približa, in vse pozabiti.

   Ko nam Bog odpusti, pozabi na vse zlo, ki smo ga storili. Bog tako rekoč izgubi spomin težkih zgodb mnogih grešnikov, naših grehov. Odpusti nam in gre dalje. Govori nam: “Nauči se odpuščati, ne nosi naprej nerodovitnega križa sovraštva, zamere; tega, da si misliš: ‘To mi boš drago plačal!’ To ni ne krščansko, ne človeško.” Jezusova velikodušnost nas uči, da moramo odpuščati. To je doslednost ljubezni. Odpuščati. Iz srca odpuščati.

   Obstajajo ljudje, ki živijo tako, da obsojajo ljudi, o njih slabo govorijo, nenehno blatijo svoje sodelavce, sosede, sorodnike, ker ne odpustijo določene stvari, ki so jim jo storili ali pa samo nečesa, kar jim ni bilo všeč. Izgleda, da je bogastvo, ki je lastno hudiču, prav to: zasejati ‘ljubezen’ do ne-odpuščanja, živeti navezani na ne-odpuščanje. Odpuščanje je namreč pogoj za vstop v nebesa.

   Zato naj bo danes naša prošnja jasna in to: Naj nas Gospod nauči modrosti odpuščanja, ki ni láhko. Naredimo naslednjo stvar: ko bomo šli k spovedi, k zakramentu sprave, se najprej vprašajmo: ‘Ali odpuščam?’ Če čutim, da jaz ne odpuščam, se ne smem delati, da prosim odpuščanja, saj mi ne bo odpuščeno. Prositi odpuščanja pomeni odpustiti. Oboje sodi skupaj, ne more se ju ločiti. In tisti, ki prosijo odpuščanja zase – kot ta gospod v priliki, ki mu gospodar vse odpusti – sami pa ne odpuščajo drugim, bodo končali kakor ta gospod. ‘Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.’

   Naj nam Gospod pomaga, da bi to razumeli ter sklonili glavo; da ne bi bili ošabni, da bi bili velikodušni v odpuščanju. Da bi odpustili vsaj zaradi lastne koristi. V kakšnem smislu? Potrebno je odpuščati, saj če jaz ne odpustim, mi tudi ne bo odpuščeno. Vsaj to.

   Prosimo za odpuščajoče srce, molimo za tiste, ki jim težko odpuščamo, za tiste, ki nam težko odpuščajo. Molimo v hvaležnosti za lastno izkušnjo odpuščanja, danega ali prejetega. Recimo danes: Gospod Jezus, naredi moje srce podobno svojemu.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/16/17-avgust-vedno-odpuscati/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     17. avgusta, 2023 at 12:32

     GODUJE SVETI HIJACINT: APOSTOL POLJSKE

     SV. HIJACINT JE ŽE ZA ČASA ŽIVLJENJA STORIL TOLIKO ČUDEŽEV, DA SO GA IMENOVALI
     KAR ČUDODELNIK … VELJA ZA APOSTOLA POLJSKE IN PRUSIJE.

     Več o tem svetniku na: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-hijacint-apostol-poljske/2023-08-17/

     Sv. Hijacint, prosi za nas!

     Odgovori
7. Miro says:

   16. avgusta, 2023 at 14:08

   TISTI ČAS JE REKEL JEZUS SVOJIM UČENCEM: »AKO GREŠI TVOJ BRAT ZOPER TEBE, POJDI IN GA POSVÁRI MED ŠTIRIMI OČMI …«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 18,15-20)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.

   Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

   GREŠI, PRISTOPI, POSVARI …

   Jezus v današnjem evangeliju začenja s povabilom k opominjanju in končuje z obljubo: »Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih.« Cilj torej ni opominjanje, ampak zedinjenje, ki bo prinesla čudovito uslišanje s strani nebeškega Očeta.

   Jezus obljublja zedinjenje, če bo pred tem opominjanje. Slednjega brez prvega ni, a prav tu se zaplete. Prvega sploh ne poznamo oz. ne razumemo.

   V enem samem stavku, ki ga je Jezus povedal svojim učencem je kup neznanih in danes skoraj neuporabnih besed. V povabilu: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári …« najdem tri danes nepoznane besede: prva je greši, druga je pojdi in tretja posvari. Kaj sploh pomeni grešiti?

   Grešiti pomeni, da nekdo dela nekaj narobe. Kaj pomeni, da je narobe? Da ni v skladu z božjo, ne našo voljo. In kako naj bi to prepoznavali? Vsekakor ne tako, da smo merilo mi sami, ampak Bog, ki ga prepoznavamo po Božji besedi in po odgovornih odnosih z drugimi, ko nam Bog govori tudi po bližnjih.

   Torej je prva naloga, preden lahko izpolnimo Jezusovo naročilo, da spoznavamo, kaj je greh. Torej vzeti je potrebno za res Božjo besedo, jo redno premišljevati in se po njej ravnati. Božja beseda je temeljno merilo za to, kaj je prav in kaj ne. V oporo so nam moralna načela, nauk Cerkve, božje zapovedi, cerkvene zapovedi, glavni grehi ipd.

   Druga nam danes neznana beseda je: pojdi! ‘Pojdi’ v smislu pristopi do tistega, ki greši zoper tebe. Težava za mnoge je že, da bi odzdravili, kaj šele, da bi pozdravili. Lahko si predstavljam, da je od odzdraviti, do pozdraviti dolga pot. A kako dolgo je šele, da bi takšen človek pristopil! Namesto pojdi, smo osvojili: pošlji. Pošlji drugega nekam in ne meni se zanj. Če pa se vtika vate, ga dvakrat pošlji. In vendar Jezus pravi: Če tvoj brat greši zoper tebe pojdi,« ter nadaljuje: »in ga posvari!«

   Tretja tuje zveneča beseda je: posvariti. Kdo si upa drugemu soliti pamet? Mar ni popolnoma jasno, da se v današnji družbi tega ne gremo! Spoštujemo drugačnost in če koga posvariš, je jasno, da boš označen za netolerantnega, nesramnega in arogantnega. Drugi si misli: S kakšno pravico mi soliš pamet.

   Kaj naj storimo ob današnji Božji besedi? Tako tuje in nerazumljivo zveni za današnji čas. Greha ne prepoznamo. Greši drugi, ki nam gre na živce. Ko nam gre na živce, vemo, da ima za to pravico, zato se od njega umaknemo. Torej ne moremo iti do njega, ampak gremo stran ali ga nekam pošljemo. In kaj naj z besedo ‘posvariti’. Ta je od vseh še najbolj nesodobna. Kaj pa tebe briga, kje sem jaz! Če se z menoj ne strinjaš, raje ne govori!

   In vendar je Jezus naročil svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi.« Šele potem sledi: »Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.«

   Poklicani smo biti med seboj bratje in sestre, ne pogani in cestninarji. Kristjan je lahko le tisti, ki razmišlja o grehu in se ga varuje. Pa ne samo to, ampak je glede greha pozoren tudi na bližnjega in k njemu pristopa z odgovornostjo zanj. Torej naši odnosi morajo težiti za tem, da smo si blizu, da pristopamo drug k drugemu in si povemo, kaj si mislimo. Začenja se s pozdravljanjem, nadaljuje z zavzetim pogovorom. Tretji korak kristjana je, da bližnjega posvari in svarilo tudi sprejema. Tu ni prostora za izmikanje, hinavščino in pretvarjanje. Prav tako ni na mestu užaljenost, če nas je nekdo posvaril. Kristjan svari in opomine sprejema.

   Preprost stavek s tremi pomembnimi besedami, naj nam postane jasna domača naloga. Bodimo vztrajni v spoznavanju greha, potem v opominjanju in v sprejemanju opominov.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/15/16-avgust-gresi-pristopi-posvari/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Rok, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     16. avgusta, 2023 at 14:09

     SVETI ROK: PRIPROŠNJIK PRED KUŽNIMI BOLEZNIMI

     SV. ROK JE ZELO ČEŠČEN ZAVETNIK PROTI KUŽNIM BOLEZNIM. ČEPRAV JE NJEGOVO ŽIVLJENJE PREPLETENO Z LEGENDAMI, PA JE MOČ NJEGOVE PRIPROŠNJE OB KUŽNIH BOLEZNIH ZGODOVINSKO IZPRIČANO ŠE ZLASTI OD 15. STOLETJA.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Sv. Rok, katerega god praznujemo 16. avgusta, je rojen okoli leta 1295 v Montpellieru v Franciji v plemiški družini. Zgodaj je ostal brez staršev in prišel v varstvo strica, ki ga je verjetno pustil študirati na zdravstveni šoli. Takoj ko je postal polnoleten, je svojo dediščino razdelil revežem in se napotil na romanje v Rim.

     Ker pa je bila takrat v Italiji kuga, se je Rok spotoma ustavil v več krajih in stregel kužnim bolnikom – po legendi zgolj tako, da jih je prekrižal. Po treh letih v Rimu se je odpravil domov in se na poti tudi sam okužil v Piacenzi na severu Italije. Da ne bi okužil drugih, se je umaknil v gozd, da bi umrl. Pobožna legenda pravi, da ga je s pijačo krepčal angel, pes pa mu je vsak dan prinašal kruh in tako je počasi okreval.

     Po okrevanju se je vrnil v svoj kraj, kjer je divjala vojna. Ker je bil tako zelo spremenjen, da ga niso prepoznali, so ga obtožili vohunstva in zaprli v ječo, kjer je po petih letih 16. avgusta 1327 umrl.

     Njegovo češčenje se je začelo širiti zlasti po vesoljnem cerkvenem zboru v Konstanci leta 1414, kjer je tedaj izbruhnila kuga, a po procesiji sv. Roku v čast je takoj prenehala. Od tedaj naprej so ljudje po mnogih evropskih deželah s povzdignjenimi rokami klečali pred njegovo podobo in ga prosili, naj jih varuje kuge; tudi na slovenskih tleh.

     MOLIMO

     Slavni sv. Rok, ki si ob umiranju Gospoda prosil za posebno milost,
     da bi bile uslišane vse molitve tistih, ki se obrnejo nate;
     obrni svoj pogled na nas, ki smo okuženi na duši in telesu,
     podeli nam telesno in duhovno zdravje,
     odvrni od naše dežele vsako vrsto okužbe,
     osvobodi nas samoljubja,
     da bi, osvobojeni od zemeljskih dobrin,
     po tvojem zgledu slednje namenili ubogim
     in tako bili uvrščeni med Božje prijatelje.
     To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu.
     Amen.

     Sv. Roku se priporočajo zoper kugo in proti vsem nesrečam. Kot svetnika ga časte zdravniki, predvsem kirurgi, lekarnarji, kmetje, jetniki, romarji …

     Umetniki sv. Roka upodabljajo v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko pa kaže na kužni tvor na stegnu, poleg njega je pes s kosom kruha v gobcu. Včasih je upodobljen skupaj s sv. Boštjanom.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-rok-priprosnjik-pred-kuznimi-boleznimi-tudi-v-casu-korona/2023-08-16/

     Sv. Rok, prosi za nas!

     Odgovori
     • Hvala says:

       16. avgusta, 2023 at 14:52

       PROSIMO SVETEGA ROKA DA POMAGA V BOJU PROTI NAJVEČJI KUGI DANAŠNJEGA ČASA , TO JE NEVERI!

       Odgovori
       • janez says:

         16. avgusta, 2023 at 15:56

         Molitev za Vero v Usmiljenega in Dobrega Boga Odrešenika

         Gospod, verujem, resnično želim in hočem verovati vate,
         Gospod, daj, da bo po Tvoji Milosti moja vera popolna in iskrena,
         brez pomislekov in pridržkov;
         prosim daj, da bo prešinjala vse moje mišljenje in čustvovanje,
         moj način presojanja Božjih in človeških stvari.
         Gospod, daj, da bo moja vera svobodna, da bo imela moj osebni pristanek
         in bo sprejemala odpovedi in dolžnosti, ki jih prinaša s seboj,
         ter bo izražala mojo celotno osebno odločitev Zate Gospod.
         Gospod, daj, da bo moja vera zanesljiva, zanesljiva po skladnosti zunanjih dokazov
         in po notranjem pričevanju Svetega Duha; zanesljiva po svoji pomirjevalni luči,
         po svojih umirjenih sklepih, po svoji spokojni prilagoditvi, po upanju in Odrešitvi.
         Gospod, daj, da bo moja vera trdna,
         da se ne bo ustrašila kritiziranja neverujočih ateistov, nasprotujočih si vprašanj raznih ljudi,
         katerih je polno, ki iščejo v Življenju Tvojega Smisla in odrešujoče Luči željno življenje;
         daj, da se ne bo vera v Jezusa ustrašila kritičnih in neverujočih ljudi,
         ki o njej razpravljajo, jo napadajo, zametujejo, zanikajo, obtožujejo,
         temveč da se bo utrdila po notranji moči Tvoje Resnice
         in Ljubezni preko nas Ljudi, ki smo Tvoji Otroci. Amen

         Molitvenik življenje v Bogu

         Gopod brez Tebe s nič ne more zgoditi, niti las nam ne more zrasti na glavi. Prosim podari svojim Otrokom iskreno in močno Vero in nam pomagaj, da se bomo poboljšali in Ti bili kot dobri ljudje in kristjani Tebi v Veselje. Prosim Vodi nas in uči nas, da ne bomo nikoli zašli s Poti k Tebi Gospod Jezus. Marija naša Mati, prosim stoj nam ob strani in prosi Jezusa, da se bo vse prav uredilo po Božji Volji.

         Odgovori
8. Miro says:

   16. avgusta, 2023 at 13:55

   “MARIJA JE GLAVNA PRIPROŠNJICA, KI RADA USLIŠUJE, TUDI NEMOGOČE STVARI”
   (Aleteia, 15. avgust 2023)

   KAKŠEN PA JE VAŠ ODNOS DO NEBEŠKE MATERE?

   Nekaj posameznikov, nekateri so bili v preteklosti že naši sogovorniki, smo ob današnjem prazniku povprašali, kakšen je njihov odnos do nebeške matere Marije in kako jo doživljajo.

   O Mariji so povedali naslednje:

   TILEN NATEK, MLADENIČ, KI JE IZ DOMAČEGA KRAJA POROMAL NA BREZJE IN VSE DO TRIGLAVA:

   “Marija je za nas katoličane eden vidnejših likov. Ona je lik, na katerega najprej pomisliš, ko gre kaj narobe. Mislim, da ima v mojem življenju velik pomen in tudi sam se, ko mi gre v življenju kaj narobe, obrnem nanjo.”

   SAŠKA OCVIRK, UREDNICA CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE:

   “Marija me ‘obiskuje’ skozi knjige. Nazadnje skozi vojni roman Branka Cestnika Pogovori z njo, kjer se Jakob Špilek, mobiliziranec v nemško vojsko, leta 1945 pod Marijinim plaščem iz Normandije vrača domov, in skozi letošnje šmarnično branje o mističnih doživetjih in videnjih Magdalene Gornik.

   Ampak zares dotaknila se me je skozi drobno knjižico devetdnevnice Marija, ki razvezuje vozle. Ker se me najbolj dotakne kot mame. Staršem takih ali drugačnih vozlov pač ne zmanjka. Marija pa jih pomaga razvezati tudi s kakšnim manjšim čudežem.”

   SESTRA KARMELIČANKA IZ MIRNE PEČI:

   “Ko je moja mama v veliki stiski ugotovila, da me nosi pod srcem, se je umirila v trenutku, ko me je izročila Mariji. Z Marijo dolgo časa nisem imela osebnega odnosa, nisem je razumela. Od ključnega dogodka, ko mi je ‘spregovorila’ prek podobe Marije Pomagaj, je najin odnos oživel. Odtlej je vsakič, ko pogledam Njeno podobo, Ona tu živa, zame, gledava se in si zelo veliko poveva z očmi.

   Predvsem vsak večer posedim pred Njo in se ji zahvaljujem. Vsako stisko izročim v Njene roke in vsakič mi s pogledom pove, da je to zdaj njena zadeva. Ne predstavljam si življenja brez Nje. Ona je zagotovo najlepše, kar ima zemlja, in čutim, kako je tudi Jezusu všeč ta misel. Ob najinem prvem srečanju mi je obljubila, da bo poskrbela zame. Vsak dan se ji zahvaljujem, da me je pripeljala v Karmel, v svojo hišo in v svoj vrt, ki je poln Nje.”

   MATIC VIDIC, PASTORALNI ASISTENT ZNOTRAJ VOJAŠKEGA VIKARIATA:

   “Marija je naša nebeška mama, vendar najprej je bila mama Jezusu. Biti mama ni enako biti posesivna žena ob otroku. Marija je dovolila Jezusu, da je odkrival življenje, dopuščala in podpirala je, da je sledil svojemu poslanstvu, razvijal svoje talente in darove ter nasploh živel Sinovstvo. Omejevala ga je toliko, da je spoznal pomen svobode, in dopuščala uporništvo, ki mu je pomagalo pri odraščanju v odgovorno osebo.

   Marija bi danes Jezusa zagotovo poslala med vojake, saj bi njena materinska srčna modrost uvidela, kakšna vrednost je za življenje, da se mladostnik nauči premagovati napore, preseči svoje želje in potrebe, dostojno prevzeti krivdo in razviti duhovne razsežnosti, kot sta samopozaba in samopreseganje. Dobra mama lahko vzgoji le dobrega sina.”

   ZAKONCA LOJZE IN PIJA FRELIH:

   Pija: Ko sem prejela zakramente, mi Marija ni bila tako blizu. Bližje sta mi bila Jezus in Sveti Duh. Ko pa sem prišla živet na Kurešček, mi je Bog počasi začel odstirati pomen Marije kot prve in največje priprošnjice pri Bogu. Zame je tik pod Jezusom. Vsakodnevno živim z njenimi sporočili.

   Lojze: Meni Marija ogromno pomeni že od otroštva. Ko sem kot ministrant ponesreči zlomil Marijin kip, sem mislil, da bom šel v pekel. Imel sem zelo živo in iskreno vero. Potem sem jo za nekaj časa izgubil. Menim, da je Marija glavna priprošnjica, ki rada uslišuje, tudi nemogoče stvari. Je zelo močna zastavnica besede pri Jezusu.

   NEJC PODOBNIK, GLASBENIK IN SKLADATELJ:

   “Marijin zgled me izziva. Ali se upam odpovedati svoji viziji sveta in se podrediti Božjemu načrtu? Ali si upam zavrniti bogove tega sveta, se v zaupanju odzvati na povabilo Boga in vstopiti v Njegovo zgodbo?”

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/08/15/marija-je-glavna-priprosnjica-ki-rada-uslisuje-tudi-nemogoce-stvari/

   Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

   Odgovori
9. Administrator says:

   15. avgusta, 2023 at 21:52

   Priporočam v ogled filem Izbrani (The chosen):
   https://www.angel.com/watch/the-chosen
   Izberite Slovenske podnapise.

   Odgovori
10. Miro says:

    15. avgusta, 2023 at 13:56

    SVETI OČE: SLUŽIMO BLIŽNJEMU IN HVALIMO BOGA KAKOR MARIJA VNEBOVZETA

    SVETI OČE JE NA PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA, 15. AVGUSTA, MOLIL ANGEL GOSPODOV Z VERNIKI, KI SO SE OPOLDNE ZBRALI NA TRGU SVETEGA PETRA. SPREGOVORIL JE O SLUŽENJU BLIŽNJEMU IN HVALJENJU BOGA, PRI ČEMER NAM JE ZGLED DEVICA MARIJA. (Andreja Červek – Vatikan)

    Hvalnica dviguje srce, je izpostavil papež Frančišek med nagovorom: »Kako dobro je vsak dan hvaliti Boga! Kako dobro je živeti v hvaležnosti in blagoslovu!« Povabil je k vrsti vprašanj: Ali svoje delo opravljamo v duhu služenja? In ali se veselimo Gospoda in mu pojemo hvalnico kakor Marija? Sklenil je s prošnjo, naj nam Vnebovzeta »pomaga, da se bomo s služenjem in hvaljenjem vsak dan dvigali vedno višje«.

    NAGOVOR PAPEŽA FRANČIŠKA

    Danes, na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, motrimo njo, ki je z dušo in telesom bila vzeta v nebeško slavo. Tudi današnji evangelij nam jo prikazuje, kako se vzpenja v gričevje (Lk 1,39), da bi pomagala sorodnici Elizabeti, in tam izreče veselo pesem Magnificat. Marija se vzpenja in Božja beseda nam razkriva, kaj je zanjo značilno, ko se vzpenja vedno višje: služenje bližnjemu in hvaljenje Boga. Dve stvari: Marija je žena služenja bližnjemu in Marija je žena, ki hvali Boga. Evangelist Luka pripoveduje o Kristusovem življenju kot o vzponu navzgor, proti Jeruzalemu, kraju, kjer je na križu daroval samega sebe, in podobno opisuje tudi Marijino pot. Skratka, Jezus in Marija hodita po isti poti: dve življenji, ki se vzpenjata navzgor, slavita Boga in služita bratom in sestram. Jezus kot Odrešenik, človek, ki da življenje za nas, za naše upravičenje; Marija kot služabnica, ki služi. Dve življenji, ki premagata smrt in ponovno vstaneta; dve življenji, katerih skrivnost sta služenje in hvaljenje. Ustavimo se pri teh dveh vidikih.

    Služenje. Ko se sklonimo, da bi služili svojim bratom in sestram, hodimo navzgor: ljubezen je tista, ki dviguje življenje. Toda služenje ni lahko: Devica Marija, ki je ravnokar spočela, prepotuje skoraj 150 kilometrov, da bi iz Nazareta prišla do Elizabetine hiše. Pomoč stane! To vedno doživljamo v utrujenosti, potrpežljivosti in skrbeh, ki jih prinaša skrb za druge. Pomislimo na primer na kilometre, ki jih mnogi ljudje vsak dan prepotujejo, da gredo v službo in iz nje ter opravijo številna opravila v korist bližnjega; pomislimo na žrtvovanje časa in spanja za nego dojenčka ali starejšo osebo; in na prizadevanje pri služenju tistim, ki nimajo ničesar, da bi vrnili, tako v Cerkvi kot pri prostovoljnem delu. To je naporno, vendar pomeni vzpenjati se navzgor in zaslužiti si nebesa! To je resnično služenje.

    Toda služenje brez hvaljenja Boga je lahko nerodovitno. Ko Marija vstopi v hišo svoje sorodnice, hvali Gospoda. Ne govori o svoji utrujenosti od poti, ampak iz njenega srca zadoni pesem veselja. Kdor namreč ljubi Boga, pozna hvalnico. In današnji evangelij nam pokaže »slap hvaljenja«: otrok je od veselja poskočil v telesu Elizabete (prim. Lk 1,44), ki izreče besede blagoslova in »prvega med blagri«: »Blagor ji, ki je verovala« (Lk 1,45); vse skupaj pa doseže vrhunec v Mariji, ki izreče Magnificat (prim. Lk 1,46-55). Hvalnica povečuje veselje. Hvalnica je kot lestev: dviguje srca. Hvalnica dvigne duha in premaga skušnjavo, da bi omagali. Ste videli, da dolgočasni ljudje, tisti, ki živijo od obrekovanja, niso sposobni hvaljenja? Vprašajte se: ali sem sposoben hvaljenja? Kako dobro je vsak dan hvaliti Boga in tudi druge! Kako dobro je živeti v hvaležnosti in blagoslovu namesto v obžalovanju in pritoževanju, pogled usmeriti navzgor namesto kuhati mulo! Pritoževanje: nekateri ljudje se pritožujejo vsak dan. Toda glej, Bog ti je blizu, ustvaril te je, poglej, kaj vse ti je dal. Hvali, hvali! In to je duhovno zdravje.

    Služenje in hvalnica. Vprašajmo se: ali živim svoje delo in vsakodnevna opravila v duhu služenja ali z egoizmom? Ali se komu posvečam zastonj, ne da bi iskal takojšnjo korist? Skratka, ali je služenje »odskočna deska« mojega življenja? In če pomislim na hvalnico: ali se tako kot Marija veselim Boga (prim. Lk 1,47)? Ali molim in blagoslavljam Gospoda? In ali po tem, ko sem ga hvalil, širim njegovo veselje med ljudi, ki jih srečujem? Vsak naj poskuša odgovoriti na ta vprašanja.

    Naj nam naša Mati, v nebo vzeta, pomaga, da se bomo s služenjem in hvaljenjem vsak dan dvigali vedno višje.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-08/sveti-oce-sluzimo-bliznjemu-in-hvalimo-boga-kakor-vnebovzeta.html

    Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:

      15. avgusta, 2023 at 14:04

      V nagovoru papeža Frančiška nas močno nagovarja tudi naslednja misel, poudarjena v
      zaključnem delu.

      NAJ NAM NAŠA MATI, V NEBO VZETA, POMAGA, DA SE BOMO S SLUŽENJEM IN
      HVALJENJEM VSAK DAN DVIGALI VEDNO VIŠJE.

      Služenje in hvalnica sta namreč neločljivo povezana.

      Marija Vnebovzeta, prosi za nas!

      Odgovori