Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   23. avgusta, 2023 at 13:24

   NAJEM DELAVCEV ZA VINOGRAD

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 20,1-16)

   Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zjutraj zgodaj najemat delavcev za svoj vinograd. Pogodil se je z delavci za en denar na dan in jih poslal v vinograd.

   In šel je ven okrog tretje ure in videl druge na trgu stati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite še vi v vinograd in, kar bo prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in devete ure je zopet šel in storil prav tako.

   Ko je šel okrog enajste, je našel druge, da so postavali, in jim je rekel: ›Kaj stojite tukaj ves dan brez dela?‹ Odgovorijo mu: ›Nihče nas ni najel.‹ Reče jim: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹

   Ko se je pa zvečerilo, pravi gospodar vinograda svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim daj plačilo, začenši od poslednjih do prvih!‹ Pristopili so torej tisti, ki so bili prišli okoli enajste ure, in vsak je dobil en denar. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo prejeli več; pa tudi ti so prejeli vsak en denar.

   In ko so prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem in so rekli: ›Ti poslednji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ On pa je odgovoril enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi za en denar z menoj pogodil? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi poslednjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje srce hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangelij je prilika o delavcih, poslanih na delo v vinograd ob različnih urah dneva, zvečer pa dobijo vsi enako plačilo. Ta prilika je bralcem evangelija vedno povzročala velike težave. Ali je sprejemljiv način gospodarja, ki da enako plačilo tistemu, ki je delal eno uro, kakor onemu, ki je delal ves dan? Ali ni to proti načelu pravičnega plačila? Sindikati bi danes v en glas protestirali, če bi kdo ravnal kakor ta gospodar.

   Jezusova razlaga zgornje prilike je zelo jasna, a kljub temu se nam ponavlja vedno isti impulz: kako je lahko hišni gospodar tako nepravičen, da so vsi dobili enako, pa čeprav so eni delali 12 ur in drugi samo eno uro? Impulz je razumljiv, ker razmišljamo v logiki “zaslug“, torej, koliko si kdo zasluži za svoje delo. Ves svet tako deluje in vsi vemo, da če več delaš, pač več zaslužiš.

   Morda bi se nam celo zdelo potrebno Jezusa opomniti, naj drugič ne uporabi v svoji priliki kategorij, kot so delo, plačilo, urna postavka … ker tega pač v logiki današnje ekonomije ne bomo razumeli. No, morda pa je ravno to potrebno, da nas “uščipne“ in tako naredi pozorne za resnico, ki nam jo pripoveduje. Namreč, v priliki ne gre za to, koliko si kdo za svoje delo zasluži, ampak koliko tisti, ki ima, zastonj podari od svojega.

   Nebeškega kraljestva si namreč ne moremo zaslužiti. Bog nam ga daje zastonj. In Bog ga želi podariti zastonj vsakemu, tako tistemu, ki vse življenje izpoveduje svojo vero in živi po zapovedih kot tudi tistemu, ki se zadnjo uro življenja obrne k Bogu. Bog je pač velik, usmiljen in ljubezniv in nikogar ne zapusti. Če se torej usajam, češ, kako se lahko Bog usmili nekoga, ki je samo uro bil njegov, jaz pa sem vse življenje delal Zanj, tega ne počnem iz občutka pravičnosti, ampak iz zavisti in “hudobnega srca“.

   Marsikoga moti, da bodo v nebesa prišli tako tisti, ki so “pravični” že celo življenje kot tisti, ki se spreobrnejo v zadnjem trenutku. Takim Jezus namenja tole priliko. To je logika večnosti. In logika ljubezni. Kjer ne velja več medsebojno kupčevanje, ampak je vse dar. In se tega zavedam. In to so pravzaprav nebesa: da si podoben nebeškemu Očetu, svojemu stvarniku. Da postajaš ista ljubezen kakor je on. To včasih boli; in včasih terja neverjetno veliko. Ampak hkrati najbolj osrečuje. V ljubezni zares postaneš ti sam.

   Podobno kot delavci v priliki tudi mi v različnih časih vstopamo v Gospodov vinograd, v hojo za Jezusom: eni že v času njegovega zemeljskega življenja, drugi šele 2000 let zatem; nekateri ob rojstvu, nekateri v odrasli dobi, nekateri morda šele tik pred smrtjo. Vsakemu Jezus obljublja večnost v družbi Trojice, kar je tako velika reč, da si je nihče ne more zaslužiti s svojim delom, ne glede na to, kdaj je prišel v “vinograd” in kako dolgo dela.

   Za vsakega je to plačilo v resnici nezaslužen dar, ki ga daje Bog v svoji velikodušni ljubezni. Nimamo torej razloga, da bi tisti, ki smo bili krščeni kot dojenčki ali otroci, gledali postrani nekoga, ki je bil krščen kot odrasel ali morda šele na stara leta. Bog svojo pravičnost nadgradi z ljubeznijo. Vsi bomo prejeli enako, ker je dar, ki ga bomo prejeli, v vsakem primeru nesorazmerno večji od dela, ki nam ga je uspelo opraviti. V tem pogledu med nami ne bo razlik: “Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.”

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/22/23-avgust-najem-delavcev-za-vinograd/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     23. avgusta, 2023 at 13:25

     SVETA ROZA IZ LIME: PRVA AMERIŠKA SVETNICA

     SV. ROZA SE JE RODILA LETA 1586 V LIMI, GLAVNEM MESTU PERUJA, S KRSTNIM IMENOM ISABEL (ELIZABETA). KER JE BILA TAKO ZELO LEPA, SO JO IMENOVALI ROZA. JE PRVA AMERIŠKA SVETNICA.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Sv. Roza je že v otroštvu premišljevala le o Kristusu. Veliko se je pokorila in molila. Zavrnila je poroko, ki so jo načrtovali njeni starši. Kot znamenje, da misli resno z vstopom v samostan, si je postrigla lase, zaradi česar jo je mati pretepla.

     Sledila je sv. Katarini Sienski in ustanovila prvi kontemplativni dominikanski samostan v Južni Ameriki. Imela je mistične izkušnje. Z molitvijo je goreče podpirala delo misijonarjev, med drugim tudi delo frančiškana sv. Frančiška Solana (god 14. julij). Kljub izraziti kontemplaciji pa je imela tudi velik čut za uboge, ki jih je stregla. Mnogi so pri njej našli tolažbo in nasvet.

     Ohranjenih je več njenih pisem in spisov, iz katerih se razodeva njena duhovnost.

     Živela je le 31 let. Pokopana je v Limi v samostanu Rosario. Kmalu po njeni smrti so se na njem grobu zgodili številni čudeži. Leta 1671 jo je papež razglasil za svetnico. Je prva ameriška svetnica. Umetniki jo upodabljajo kot mlado redovnico z vencem vrtnic na glavi, s šopkom rož, zajcem, slavčkom ali sidrom.

     Sv. Roza je zavetnica Južne Amerike, Peruja, Filipinov, Zahodne Indije, Lime; vrtnarjev in cvetličarjev, priprošnjica proti poškodbam, ob porodu in pri družinskih sporih.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-roza-iz-lime-tako-lepa-da-so-jo-imenovali-roza/2023-08-23/

     Sv. Roza, prosi za nas!

     Odgovori
2. Miro says:

   23. avgusta, 2023 at 13:22

   KATEHEZA O OZNANJEVANJU V MATERNEM JEZIKU: SV. JUAN DIEGO, GLASNIK GUADALUPSKE MARIJE

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 23. AVGUSTA, GOVORIL O OZNANJEVANJU EVANGELIJA V MATERNEM JEZIKU, PRI ČEMER JE IZHAJAL IZ PRIČEVANJA SV. JUANA DIEGA, KI SE MU JE LETA 1531 PRIKAZALA GUADALUPSKA DEVICA MARIJA. (Andreja Červek – Vatikan)

   Devica Marija nam govori v maternem jeziku, ki ga dobro razumemo. Evangelij se namreč posreduje v materinščini in preprostosti. Marija vedno izbere preproste ljudi in vsakemu govori v razumljivem jeziku, kot je bil Jezusov, je dejal sveti oče med katehezo, ko je spregovoril o gorečnosti evangelizacije, pri tem pa spomnil na sv. Juana Diega kor glasnika Guadalupske Matere Božje. Spodbudil je, naj se v življenju obračamo na Marijo tako v težavah kot v srečnih trenutkih. Potrebujemo namreč zatekanje v marijanska svetišča, ki so oaze tolažbe in usmiljenja, kjer se vera izraža v maternem jezik, kjer življenjske napore odlagamo v Marijino naročje in se vračamo v življenje z mirom v srcu.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Mt 11,25-27

   Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

   Kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-08/kateheza-o-oznanjevanju-v-maternem-jezikus-juan-diego.html

   Odgovori
3. Miro says:

   22. avgusta, 2023 at 12:25

   MNOGI PRVI BODO POSLEDNJI IN POSLEDNJI PRVI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,23-30)

   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Resnično, povem vam: Bogatin bo težko prišel v nebeško kraljestvo. In še vam povem: Lažje je velblodu iti skozi šivankino uho, kakor bogatinu priti v Božje kraljestvo.«

   Ko so učenci to slišali, so se silno čudili in govorili: »Kdo se torej more zveličati?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče.« Tedaj je spregovoril Peter in mu rekel: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj; kaj bo torej naš delež?«

   Jezus jim je rekel: »Resnično, povem vam: Ob prerojenju sveta, ko bo Sin človekov sédel na prestol svojega veličastva, boste tudi vi, ki ste šli za menoj, sedeli na dvanajsterih prestolih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In vsak, kdor je zapustil hišo ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje. Mnogi prvi pa bodo poslednji in poslednji prvi.«

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. avgusta, 2023 at 12:27

     MARIJA KRALJICA

     Podoba Device Marije, Kraljice dobi poseben pomen v besedah današnjega evangelija, ko Jezus pravi: “In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.”

     Majhno in preprosto dekle iz Nazareta je postala Kraljica sveta. To je eno od čudes, ki razodevajo Božje srce. Seveda je Marijino kraljevanje popolnoma povezano s Kristusovim kraljevanjem.

     Zame pa je Marija predvsem kraljica družine.

     Kako to, bo kdo dejal. Nič popolnega ni v Sveti družini. Kako naj bo Marija kraljica družine? Otrok, ki ga je rodila, je bil po človeško gledano nezakonski. Vse predstave o čudoviti družini, ki jo bosta z Jožefom ustvarila, so se Mariji bliskovito sesipale. Roditi je morala proč od svojega doma, med tujci, v revnem zavetišču pastirjev. Imela je samo enega otroka. Človeško gledano bi kdo rekel, da je bil mož Jožef ‘copata’, saj ga ni videti in slišati praktično nikjer. Otroka je bilo težko vzgajati, saj jima je kmalu dal vedeti, da starša v njegovem življenju nista najpomembnejša, ampak mora izpolnjevati predvsem voljo nebeškega Očeta. Lahko si predstavljamo, kako sta ga morala Jožef in Marija v tej nepredvidljivi drži neprestano iskati. Ko je odrasel, je morala Marija gledati, kako ga obsodijo na smrt kot upornika in prevaranta ter ga križajo med dvema razbojnikoma. Kakšna družina!

     A Marija na vse zgoraj omenjeno ni gledala po človeško. Vse je izročala Bogu in se ob njem učila božje logike. Marija ni kraljica po naših merilih, tudi njena družina ni kraljevska družina po človeških predstavah. In prav v tem je Marija prava Kraljica. Bog je začetek in konec njenega kraljevanje, zato lahko rečemo njeni družini: Sveta družina. O Jožefu ne vemo skoraj ničesar, a najbrž prav zato, ker sta uspela ustvariti tako čudovito zakonsko edinost, da je dovolj, če poznamo enega. Ko poznamo Marijo, poznamo tudi Jožefa.

     Težke so te misli o družini in zakonu, kako drugačne od naših predstav. Pa vendar nekje v globini čutimo, da je Sveta družina neverjetno močna, živa, mirna in prijetna hkrati. V njej resnično čutimo veličino Božje ljubezni. Nobena preizkušnja je ni omajala in razdrla: niti nepričakovana nosečnost, ne revščina ne begunstvo ne nesporazumi pri vzgoji ne samostojnost odraščajočega otroka, ne težka in nepričakovana sinova smrt na križu.

     Kako je mogoče tako drugačno družinsko življenje, kot smo ga sicer vajeni živeti s tako trdnim mirom? Kako se je mogoče tako pogumno in hitro poslavljati od svojih predstav in sprejemati Božji načrt?

     Poleg globoke povezanosti z Bogom in neverjetnega zaupanja v njegovo ljubezen se Marija odlikuje tudi v izredni sposobnosti za pogovor. Vsak pogovor začenja z iskrenim vprašanjem. Ne predpostavlja in ne obsoja. Vedno skuša z vprašanjem razumeti bližnjega. Tako sprašuje angela, kako bo postala mati; dečka Jezusa v templju pa sprašuje, zakaj jima je povzročil skrbi in ostal v templju. Ko prejme odgovor, se ne zaletava nazaj, ne napada in ne očita, niti se ne skrije, ampak vse besede ohrani in jih premišljuje, da bi lahko dojela. V ničemer se ne prenagli. Potrpežljivo čaka. In cilj vsakega njenega pogovora je odkriti, kaj od nje pričakuje Bog.

     Pogovoru, ki gradi njen dom, Marija dodaja tudi tri temelje skupnega bivanja. Ko jo srečamo v Kani, si lahko predstavljamo, da na svatbo gleda skozi oči matere in žene. Njena iskrena in otroška ugotovitev, da je zmanjkalo vina, nam govori, kako pomembna sta bila v njenih očeh za družino praznovanje in veselje. A to ni vse. Ko jo najdemo v dvorani zadnje večerje v molitvi z apostoli, lahko razumemo, da kot Kraljica družine postavlja v središče družinskega življenja molitev. In ko jo gledamo pod križem ob Jezusu in apostolu Janezu, vidimo še en steber družine, tj. sočutje in vztrajanje v trpljenju.

     Marija je lahko Kraljica družine, ker je pred tem tudi kraljica pogovora in kraljica skupnega življenja.

     Danes želimo obnoviti, kot otroci Cerkve, naše češčenje Njej, ki nam jo je Jezus zapustil kot Mater in Kraljico. Zaupajmo njeni priprošnji našo vsakodnevno molitev za mir; da bi vsi ljudje verjeli, da si moramo zlasti v družinah pomagati pri izgradnji civilizacije ljubezni.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2023/08/21/22-avgust-marija-kraljica/

     Marija, Kraljica družine, prosi za nas!

     Odgovori
4. janez says:

   22. avgusta, 2023 at 11:21

   Papež Frančišek: Kar prihaja od Boga, traja skozi čas
   »Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled […]. Nato je spregovoril: ‘Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! […] Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.’ Poslušali so njegov nasvet.« (Apd5, 34-35.38-39)

   Poslušnost vere in pogum
   »Peter in apostoli na prepoved judov, da ne smejo učiti v Kristusovem imenu, pogumno odgovorijo, da ne morejo biti poslušni nekomu, ki hoče ustaviti pot evangelija po svetu. Dvanajsteri s tem pokažejo, da imajo poslušnost vere, h kateri bodo hoteli pripeljati vse ljudi (glej Rim 1,5). Od binkošti dalje namreč niso več samo ljudje. Doživljajo tisto posebno sinergijo, ki jih decentralizira in zaradi katere pravijo ‘mi in Sveti Duh’ (Apd 5,32) ali ‘Sveti Duh in mi’ (Apd 5,28). So možje, ki niso osredotočeni nase. Okrepljeni s to zavezo se apostoli ne pustijo ustrahovati nikomur. Imeli so presunljiv pogum. Pomislimo, kako so prej bili strahopetni. Ko so Jezusa prijeli, so se vsi razbežali. A iz strahopetnežev so se spremenili v pogumneže zaradi Svetega Duha. Enako se zgodi tudi z nami. Če imamo v sebi Svetega Duha, bomo imeli pogum za naprej, pogum za zmago v bojih. Pri svoji hoji kot neustrašne priče Jezusa Vstalega se ne umikajo, kakor mučenci vseh časov, vključno z našimi. Mučenci dajo življenje, ne skrivajo, da so kristjani. Apostoli so ‘megafoni’ Svetega Duha, poslani od Vstalega, da urno in brez obotavljanja širijo besedo, ki rešuje.

   Gamáliel in umetnost razločevanja
   Ta odločnost pretrese judovski verski sistem, ki se čuti ogroženega in zato odgovori z nasiljem in s smrtnimi obsodbami. Preganjanje kristjanov je vedno isto: osebe, ki ne želijo krščanstva, se čutijo ogrožene, in tako prinesejo smrt kristjanom. A iz vélikega zbora se dviga drugačen glas farizeja, ki zajezi odziv ostalih. To je Gamáliel, previden mož, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. V njegovi šoli se je sveti Pavel poučil o ‘postavi očetov’ (glej Apd 22,3). Gamáliel začne govoriti in pokaže svojim bratom, kako uporabljati umetnost razločevanja v situacijah, ki presegajo običajne sheme. Našteje nekatere osebe, ki so se razglašale za mesijo, in tako pokaže, da je vsak človeški načrt lahko najprej dobro sprejet, zatem pa propade, medtem ko vse, kar prihaja od zgoraj in nosi Božji podpis, je namenjeno trajanju.

   Človeški načrti vedno propadejo. Trajajo določen čas, kakor mi. Pomislite na mnoge politične načrte, kako se spreminjajo z ene strani na drugo, v vseh državah. Pomislite na velike imperije, na diktature prejšnjega stoletja. Čutili so se izredno močni, da bi lahko vladali svetu. A potem je vse propadlo. Pomislite na današnje imperije. Propadli bodo, če Bog ni z njimi, kajti moč ljudi, ki jo imajo v sebi, ni trajna. Samo Božja moč traja. Pomislimo na zgodovino kristjanov, tudi na zgodovino Cerkve, z mnogimi grehi, z mnogimi škandali. In zakaj ni propadla? Ker je Bog tukaj. Mi smo grešniki in smo mnogokrat tudi v pohujšanje, a Bog je z nami. Bog najprej rešuje nas in potem njih. A rešuje vedno. Moč je ‘Bog z nami’.

   Če je Božje, bo ostalo
   Gamáliel torej pove, da je vsak človeški načrt lahko najprej dobro sprejet, zatem pa propade. Zaključi, da če so Jezusovi apostoli verjeli sleparju, bodo izginili v nič. Če pa sledijo nekomu, ki prihaja od Boga, je bolje, da se jim ne nasprotuje. In posvari, da se ne bi znašli v boju proti Bogu (glej Apd 5,39). Uči nas tega razločevanja.

   To so mirne in daljnosežne besede, ki omogočajo videti krščanski dogodek v novi luči. Ponujajo kriterije, ki poznajo evangelij, kajti vabijo, naj prepoznamo drevo po njegovih sadovih (glej Mt 7,16). Dotaknejo se srca in dosežejo željeno: ostali člani vélikega zbora upoštevajo njegov nasvet in odstopijo od smrtne obsodbe, da bi torej ubili apostole.
   Prosimo Svetega Duha, naj deluje v nas, da bi kot posamezniki in kot skupnost lahko osvojili navado razločevanja. Prosimo ga, da bi znali vedno videti edinost zgodovine zveličanja preko znamenj Božje navzočnosti v tem našem času in na obrazih, ki so ob nas; da bi se naučili, da so čas in človeški obrazi glasniki živega Boga.«

   (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 18.9.2019)

   Odgovori
5. Miro says:

   21. avgusta, 2023 at 18:16

   MARIJINA CERKEV NA GORCI V MALEČNIKU PRIDRUŽENA RIMSKI BAZILIKI MARIJE VELIKE

   PAPEŽ FRANČIŠEK JE SVETIŠČU DEVICE MARIJE NA GORCI V MALEČNIKU PODELIL POSEBEN PRIVILEGIJ – VERNIKI, KI BODO OBISKALI OMENJENO SVETIŠČE, BODO LAHKO V NJEM PREJELI DAR POPOLNEGA ODPUSTKA.

   Pred tem je rimski kardinal Stanislaw Rylko, nadžupnik bazilike Marije Vélike, Marijino romarsko cerkev na Gorci z “duhovno sorodstveno vezjo” pridružil papeški baziliki Marije Vélike v Rimu, ter jo vpisal na poseben seznam bazilike, na katerem so najpomembnejše Marijine cerkve z vsega sveta.

   Do tega prihaja v letu, ko Marijina cerkev na Gorci obhaja 530. obletnico prve pisne omembe.

   Ta, za župnijo in kraj Malečnik ter nadškofijo in mesto Maribor pomemben trenutek, bodo v Malečniku obeležili s 3-dnevnim praznovanjem, ki bo vrh doseglo na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 2023, ko je tudi vsakoletni glavni romarski shod na Gorci.

   Več informacij o slovesnem praznovanju …

   https://katoliska-cerkev.si/marijina-cerkev-na-gorci-v-malecniku-pridruzena-rimski-baziliki-marije-velike

   Marija, Mati Božje milosti, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   21. avgusta, 2023 at 15:25

   KAJ NAJ STORIM, DA BOM DELEŽEN VEČNEGA ŽIVLJENJA?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,16-22)

   Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!«

   Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.«

   Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Ta pripoved na učinkovit način izraža veliko Jezusovo pozornost do mladih, do njihovih pričakovanj in upanj ter kaže, kako zelo si jih želi srečati osebno in stopiti v dialog z vsakim izmed njih. Kristus dejansko prekine svojo pot, da bi odgovoril na vprašanje svojega sogovornika, s čimer pokaže veliko razpoložljivost do mladeniča, ki si goreče želi, da bi govoril z ‘dobrim učiteljem’ in se od njega naučil hoje po poti življenja.

   Ta odlomek nam pokaže, kako Jezus hoče spodbuditi vsakega izmed nas, naj razvije svoj lasten pogovor s Kristusom – pogovor, ki je temeljnega in bistvenega pomena za vsakega človeka.

   Bogati mladenič je Jezusa vprašal: “Kaj naj storim?” Življenje je čas odkrivanja darov in odgovornosti, ki nam jih je dal Bog. Je pa tudi čas temeljnih odločitev za oblikovanje življenjskega načrta. Čas je, da začnemo odkrivati pristen smisel bivanja in se vprašamo: “Ali sem zadovoljen s svojim življenjem? Mi morda kaj manjka?”

   Kot mladenič iz evangelija morda tudi mi doživljano obdobja nestabilnosti, zmede in trpljenja, zaradi česar hrepenimo po nadpovprečnem življenju in se sprašujemo: kakšno naj bi pravzaprav bilo uspešno življenje? Kaj moram storiti? Kakšen naj bi bil moj življenjski načrt? Kaj naj storim, da bi moje življenje imelo polno vrednost in smisel!.

   Ne bojmo se soočiti s temi vprašanji! Taka vprašanja odražajo velike želje, ki jih nosimo v srcu. Zato jim je treba prisluhniti, saj zahtevajo poglobljene odgovore, ki bi zadovoljili pristna pričakovanja po življenju in sreči.

   Če hočemo odkriti življenje, ki nas bo popolnoma osrečilo, prisluhnimo Bogu, ki ima svoj načrt ljubezni za vsakega izmed nas. Z zaupanjem ga vprašajmo: “Gospod, kakšen je tvoj načrt kot Stvarnika in Očeta za moje življenje? Kakšna je tvoja volja? Želim jo izpolniti”. Bodimo prepričani, da nam bo odgovoril. Ne bojmo se njegovega odgovora! “Bog je večji od našega srca in poznava vse”.

   Jezus vabi bogatega mladeniča, naj se poda daleč onkraj zadovoljevanja svojih želja in osebnih načrtov in mu predlaga: “Pridi in hodi za menoj!” Krščanska poklicanost izvira iz Gospodovega ljubečega predloga in se lahko uresničuje samo z ljubečim odgovorom: Jezus svoje učence vabi k popolnemu daru svojega življenja, brez človeške preračunljivosti, z zaupanjem v Boga brez pridržkov.

   S krstom Jezus vsakega izmed nas kliče k posnemanju s konkretnimi dejanji, k ljubezni do njega pred vsemi drugimi stvarmi in k službi drugim. Bogati mladenič, žal, ni sprejel Jezusovega povabila in je žalosten odšel. Ni našel poguma, da bi se ločil od gmotnih dobrin in našel večje dobro, ki ga je predlagal Jezus.

   Žalost bogatega mladeniča v evangeliju je enaka tisti, ki se rojeva v srcu vsakogar, kadar nima poguma za hojo za Kristusom, za pravilno odločitev. Toda nikoli ni prepozno za odgovor!

   Jezus se nikoli ne utrudi pri ljubečem oziranju in klicanju novih učencev, nekaterim pa predlaga tudi najbolj radikalno odločitev.

   Prav bi bilo, da bi spodbudili zlasti mlade, naj bodo pazljivi, če jih Gospod morda vabi k največjemu daru, na pot službenega duhovništva in redovništva.

   In isto velja tudi za vse, ki čutijo zakonski poklic, spodbujajmo jih naj ga sprejmejo z vero, si prizadevajo za izgradnjo trdnega temelja življenja velike ljubezni, zveste in odprte za dar življenja, ki je bogastvo in milost za družbo in Cerkev.

   Pa še na nekaj bi rad opozoril. Vprašanje o ‘večnem življenju’ se rado pojavlja v bolečih trenutkih življenja, ko na primer izgubimo drago osebo ali ko doživljamo neuspeh.

   Kaj pa je ‘večno življenje’, o katerem govori bogati mladenič? To nam pojasni Jezus, ko svojim učencem pravi: “Vaše srce se bo veselilo in veselja vam nihče ne bo vzel.” (Jn 16,22) Te besede kažejo na možnost brezkončne sreče, veselja nad tem, da smo za vedno napolnjeni z Božjo ljubeznijo.

   Nikar ne pozabimo na to, da smo poklicani v večnost. Bog nas je ustvaril, da bi bili z njim za vedno. To nam bo pomagalo, da bomo v polnosti osmislili naše odločitve in dvignili kakovost našega bivanja.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/20/21-avgust-kaj-naj-storim-da-bom-delezen-vecnega-zivljenja/

   Slava tebi, Jezus, ti si resnično Življenje!

   Odgovori
   • Miro says:

     21. avgusta, 2023 at 15:26

     SVETI PIJ X.: »VSE OBNOVITI V KRISTUSU« PRED 1. SVETOVNO VOJNO

     PIJ X. JE ZAPISAN V ZGODOVINO KOT PAPEŽ PRENOVE, ZAČETEK 1. SVETOVNE VOJNE PA MU JE STRL SRCE.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Papež Pij X. se je rodil leta 1835 v italijanskem kraju Riese, v kmečki družini kot drugi od enajstih otrok. Imenovali so ga Giuseppe Sartre. Že zgodaj je začutil duhovniški poklic, tako da je v padovsko semenišče vstopil dokaj mlad. Po duhovniškem posvečenju je sedemnajst let deloval po raznih italijanskih krajih kot kaplan in župnik. Leta 1884 je bil imenovan za škofa »težke« škofije v Mantovi, kjer se je veliko posvečal duhovnikom, saj je bilo med njimi precej nereda.

     Devet let kasneje je postal patriarh v Benetkah. Tu je izstopal zlasti s promocijo katoliškega tiska in zavzemanjem za pravice delavcev v tovarnah.

     Leta 1903 je bil nepričakovano izvoljen na mesto Petrovega naslednika, kjer si je privzel ime Pij X. Njegovo geslo je bilo: »Vse obnoviti v Kristusu.«

     V svojem 11-letnem papeškem pontifikatu je vse do svoje smrti posebno pozornost posvečal vzgoji in izobraževanju duhovnikov, življenje vernikov pa obogatil z možnostjo vsakodnevnega prejemanja obhajila. Izdal je namreč odlok o zgodnjem in pogostnem prejemanju svetega obhajila. Obnovil je gregorijanski koral, liturgični koledar in brevir. Pospeševal je češčenje Matere Božje.

     Začetek prve svetovne vojne mu je dobesedno strl srce. Umrl je 20. avgusta 1914 v Rimu. Za svetnika je bil razglašen leta 1954.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-pij-x-vse-obnoviti-v-kristusu/2023-08-21/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Sv. Pij X., prosi za nas!

     Odgovori
7. janez says:

   21. avgusta, 2023 at 12:38

   RKC Dravograd: Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge

   Papež Frančišek novinarjem: Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge
   »Kristus je središče. Kristus je temeljna oporna točka, srce Cerkve. Brez Njega Peter in Cerkev ne bi obstajala niti ne bi imela razloga za obstajanje.« S temi besedami je papež Frančišek spomnil na bistveno predstavnike medijev. Danes dopoldne se je namreč v avli Pavla VI. srečal z novinarji, ki so prispeli v Rim z vseh koncev sveta in v zadnjih tednih spremljali dogajanje v Cerkvi.

   Vloga množičnih medijev, jim je dejal papež, je v zadnjem obdobju vedno bolj rastla. Tako so postali nepogrešljivi pri pripovedovanju o dogodkih sodobne zgodovine. Novinarji, ki so bili v Rimu ta čas, ko so bile oči sveta uprte v Vatikan, so imeli nalogo govoriti o Svetem sedežu, cerkvenih obredih in tradiciji, o veri in predvsem o vlogi papeža in njegovega poslanstva. Razumevanje zgodovinskega dogajanja je skoraj vedno kompleksno, a v tem primeru je bilo potrebno upoštevati tudi razsežnost vere. Cerkveni dogodki niso bolj zapleteni od političnih ali gospodarskih, je opomnil sveti oče. Vendar pa imajo posebno temeljno značilnost: »Odgovarjajo logiki, ki ni samo logika tako imenovanih zemeljskih kategorij, in prav zato jih ni enostavno razlagati in o njih poročati široki in pisani javnosti.«

   Cerkev sicer nedvomno je človeška in zgodovinska institucija, je nadaljeval papež Frančišek, vendar pa je njena narava v svojem bistvu duhovna: »Je Božje ljudstvo. Sveto Božje ljudstvo, ki hodi naproti srečanju z Jezusom Kristusom.« Pastir Cerkve je Kristus. Njegova navzočnost skozi zgodovino pa se prenaša preko svobode ljudi, med katerimi je eden izbran, da služi kot njegov namestnik in Petrov naslednik. Vendar ni središče on, temveč Kristus. Protagonist vsega, kar se dogaja, je Sveti Duh. On je navdihnil odločitev Benedikta XVI. za dobro Cerkve in On je usmerjal molitev in volitve kardinalov. Pomembno se je zavedati tega pri poročanju o dogodkih v teh dneh, je poudaril papež Frančišek.

   Zatem se je predstavnikom medijev zahvalil za opravljeno naporno delo. Obenem jih je povabil, naj si prizadevajo vedno bolj spoznavati pravo naravo Cerkve, njene vrline in njene grehe, duhovne temelje, ki jo vodijo in jo pomagajo razumeti. Sveti oče je novinarjem še zagotovil, da Cerkev njihovo delo smatra za dragoceno: »Vaše delo zahteva študij, občutljivost, izkušnje, tako kot mnogi drugi poklici; toda vsebuje pa tudi posebno pozornost do resnice, dobrote in lepote. In iz tega razloga smo si še posebej blizu, kajti Cerkev obstaja, da bi posredovala prav to: Resnico, Dobroto in Lepoto ‘v osebi’.« Vsi smo torej poklicani, je opomnil papež Frančišek, da ne govorimo o sebi, ampak o tej temeljni triadi.

   Sveti oče je nato razložil, zakaj je izbral ime Frančišek. Med volitvami je poleg njega sedel njegov prijatelj, kardinal Claudio Hummes. Ko je zadeva zanj postajala, kot se je izrazil sam, nekoliko »nevarna«, ga je le-ta tolažil. Ko pa je že prejel dve tretjini glasov, ga je objel in mu rekel, naj ne pozabi na revne. Ta beseda »revni« je med nadaljevanjem glasovanja odmevala v njem. V zvezi s tem se je takoj spomnil na Frančiška Asiškega. Spomnil se je tudi na vojne in pomislil, da je bil ta svetnik človek miru. »In tako je v moje srce prišlo ime: Frančišek Asiški. Človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (…) Kako bi si želel Cerkev, ki je revna in je za uboge!« Papež Frančišek je nato povedal, da mu je nekdo kasneje v šali dejal, da bi se moral imenovati Hadrijan. Papež Hadrijan VI. je bil namreč reformator, zdaj pa je potrebna prenova. Nekdo drug pa se je pošalil, da bi moral izbrati ime Klemen XV. Tako bi se maščeval papežu Klemenu XIV., ki je ukinil jezuitski red.

   Svoj nagovor novinarjem je papež Frančišek sklenil z željo, da bi delali vedro in bi njihovo delo obrodilo sadove. Ter da bi vedno bolje poznali evangelij Jezusa Kristusa in resničnost Cerkve. Da bi bili Dobri in Usmiljeni Samaritani, ki molijo in Pomagajo ubogim in bolnim in ki tako dejavno Oznanjajo Nauk Jezusa Kristusa v vsakdanjem življenju. Sicer bomo brneč bron ali zveneče cimbale, ki na zunaj kaže svoje krščansto, manjka pa mu jim bistveno: Goreče Srce za Vero v Boga in Ljubezen do vseh ljudi.

   http://jagnje.si/papez-francisek-novinarjem-kako-bi-si-zelel-cerkev-ki-je-revna-in-je-za-uboge/

   Addendum:
   »Ponudi svojo roko siromaku« (prim. Sir 7,32). Antična modrost je te besede postavila za sveti kodeks, ki ga je treba spolnjevati v življenju. Danes odmevajo z vsem svojim pomenskim nabojem, da bi pomagale tudi nam osredotočiti pogled na bistveno in preseči pregrade brezbrižnosti. Revščina prevzema vedno različne obraze, ki zahtevajo pozornost glede na poseben položaj vsakega. V vsakem od teh lahko srečamo Gospoda Jezusa, ki je razodel, da je navzoč v svojih najšibkejših bratih (prim. Mt 25,40).

   »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami.« (Evangelij po Luku 6,27–28)

   in še en Jezusov Nauk:

   »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Evangelij po Luku 23,34)

   Odgovori
   • janez says:

     21. avgusta, 2023 at 12:43

     Revna Cerkev (odlomek iz Časnika)
     Cerkve ni brez Kristusa in Kristusa ni brez križa. Po mnenju Frančiška se uboga Cerkev kaže predvsem v tem, da sledi križanemu in vstalemu Jezusu. Zunanji posvetni blišč in moč nista skladna s to predstavo. Frančišek to odstranjuje tako, da postopoma odpravlja dvorno podobo Vatikana in pretirani vatikanski centralizem. V svojem doslej najobsežnejšem programskem dokumentu, tj. apostolska spodbuda Veselje evangelija (Evangelium Gaudium), se je zavzel za »spreobrnitev papeštva« in za »zdravo ›decentralizacijo‹« vesoljne Cerkve. Krajevnim Cerkvam oz. škofijam in škofom hoče dati več pristojnosti in odgovornosti. S tega vidika postane lik slehernega škofa še pomembnejši. Frančišek je zato poudaril, da mora škof »biti pričevalec Vstalega, človek potrpežljivosti in molitve, pastir, ki je blizu svoji čredi«.

     Frančišek Cerkev spodbuja k večjemu uboštvu tudi tako, da pripadnike poziva k temu, da odprejo vrata cerkvenih zgradb, da zapustijo »varna« območja in evangelij ponesejo ljudem, ki so lačni upanja in veselja. Še posebej se zavzema, da se katoličani posvetimo najšibkejšim – brezdomcem, zasvojencem, beguncem ter osamljenim in zapuščenim starim ljudem. Največja moč Cerkve je v veselem Evangelijskem sporočilu za vse ljudi, da je Bog zaradi ljubezni in usmiljenja do človeka postal eden izmed nas v osebi Jezusa in da je za odrešenje vsakega izmed nas trpel in umrl ter vstal od mrtvih. In nas Odrešil, ker nas Ljubio in nam hoče le vse dobro.

     Časnik avtor Mario Plešej: 15. marca 2014

     Odgovori
8. Miro says:

   20. avgusta, 2023 at 18:10

   PAPEŽ FRANČIŠEK MED OPOLDANSKO MOLITVIJO O JEZUSOVI SPREMEMBI (STALIŠČA) IN ŽENINI VERI

   »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! DANES EVANGELIJ PRIPOVEDUJE O JEZUSOVEM SREČANJU S KÁNAANSKO ŽENO IZVEN IZRAELSKEGA OZEMLJA (prim. Mt 15,21-28)«. S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED OPOLDANSKO MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 20. NEDELJO MED LETOM. (p. Ivan Herceg DJ – Vatikan)

   Prosila ga je, da bi osvobodil hčerko, ki jo je mučil demon, a ji Gospod ni prisluhnil. Ona vztraja, zato mu učenci svetujejo, naj jo usliši, da bo nehala, toda Jezus razloži, da je njegovo poslanstvo namenjeno Izraelovim otrokom. Za to uporabi tole podobo: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Pogumna žena je odgovorila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril in ji rekel: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure. To je zelo lepa pripoved. To se je zgodilo Jezusu.

   Vidimo, da je Jezus spremenil svojo držo in to spremembo je dosegla moč ženine vere. Na kratko se zaustavimo pri sledečih dveh vidikih: Jezusova sprememba in vera žene.

   Jezusova sprememba. On je svoje pridiganje namenil izvoljenemu ljudstvu. Zatem je Sveti Duh spodbudil Cerkev, da je šla do skrajnih meja sveta. Toda tukaj, bi lahko rekli, se to zgodi v naprej, zato se v dogodku s kánaansko ženo že izraža univerzalnost Božjega dela. Zanimiva je ta Jezusova razpoložljivost, ko pred ženino molitvijo »prehiteva načrte«, saj pred njenim primerom postane še bolj ustrežljiv in sočuten. Bog je takšen, je ljubezen in kdor ljubi ne ostane tog, vztraja, to ja, a ni tog pri svojih stališčih, ampak se pusti premakniti in ganiti. Zna spremeniti svoj program. Ljubezen je ustvarjalna. In mi kristjani, če hočemo posnemati Kristusa, smo povabljeni k razpoložljivosti za spremembo. Kako dobro dene v naših odnosih, pa tudi v življenju vere, biti učljiv, zares prisluhniti, postati nežen v imenu sočutja in dobrega za drugega, kakor je to storil Jezus s kánaansko ženo. Biti učljivi, voljni za spremembe.

   Poglejmo sedaj ženino vero, ki jo Gospod pohvali tako, da reče, da je »velika« (v. 28). Učencem se je zdelo »veliko« samo njeno vztrajanje, medtem ko jo je Jezus hvalil, da je velika, je v tem videl vero. Če malo pomislimo, ta tuja žena je poznala malo ali skoraj nič izraelske verske zakone in predpise. V čem je torej njena vera? Žena ni bogata v pojmih, temveč v dejanjih. Kanaanka se je približala, padla predenj, vztrajala, se zadržala pri zgoščenem pogovoru z Jezusom, torej je premagala vsako oviro, da bi z njim govorila. Premagala je vsako oviro, da bi z njim govorila. Poglejte to konkretnost vere, ki ni neka verska oznaka, temveč osebni odnos z Gospodom. Kolikokrat pademo v skušnjavo, da zamenjamo vero z oznako. Ženina vera ni sestavljena iz teoloških pravil, ampak iz vztrajanja, saj trka, trka, trka na vrata, ne iz besed temveč iz molitve. In Bog se ne zoperstavlja, ko je zaprošen. Saj je rekel: »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7).

   Bratje in sestre, v luči vsega tega si lahko zastavimo nekaj vprašanj. Če začnemo pri Jezusovi spremembi, sem jaz sposoben spremeniti mnenje? Znam biti razumevajoč in sočuten ali ostajam tog pri svojih stališčih? Je v mojem srcu kaj togosti, ki ni isto kot neomajnost. Togost je slaba, neomajnost je dobra. Če izhajamo iz ženine vere, kako je z mojo vero? Se je zaustavila pri pojmih in besedah ali pa jo res živim z molitvijo in dejanji? Se znam pogovarjati z Gospodom, znam vztrajati z Njim, ali pa se zadovoljim z recitiranjem kakšnega lepega obrazca?

   Naj nas Marija napravi razpoložljive za dobro in konkretno v veri.

   Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-08/papez-francisek-med-opoldansko-molitvijo-o-jezusovi-spremembi.html

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
9. janez says:

   20. avgusta, 2023 at 13:26

   Pridiga 20. navadna nedelja, dne 20. avgusta 2023
   Iz 56,1.6−7; Rim 11,13−15.29−32; Mt 15,21−28
   Vera kánaanske žene
   15,21 Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino.
   22 In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.«
   23 Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.«
   24 Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«
   25 Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!«
   26 Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.«
   28 Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

   Tečna stranka
   Jezus se je umaknil v sirske in sidonske kra­je blizu Sredozemskega morja. Učencem pa je preden jih je poslal v misijonsko prakso, naročil, »naj ne hodijo na pot k nevernikom« (Mt 10,5). Pomislimo, kdaj se je to zgodilo, da bomo mogoče bolj razumeli Jezusov umik v poganske kraje. To se je zgodilo, ko so ga rojaki v Nazaretu odklonili in so ga hoteli kamenjati, ko je Herod dal Janeza Krstnika v ječi obglaviti in ko se je celo njegov najožji sodelavec Peter izkazal kot malovernež. Že prej je hotel iti na samo in moliti, pa mu množice niso pustile, ker so prišle na samoten kraj pred njim, sedaj pa se je Jezus za nekaj časa umaknil med pogane, kakor da bi danes odšel v tujino na počitnice, da bi mu ljudje dali mir. Torej kakor je ukazal apostolom tudi sam ni šel med pogane oznanjat, ampak na počitnice, da nihče ne bi vedel kje je. Telefoni bi danes zvonili v prazno in stranke bi na vratih brale sem na dopustu do konec avgusta. Toda tudi tu na dopustu ga najde tečna stranka, ki ni niti iz »njegove župnije«. Jezus jo najprej ozmerja s psom, nazadnje pa ji ugodi in ji ozdravi hčerko. S tem dejanjem je hotel povedati Judom, ki so zavračali pogane in jih v resnici imeli za pse, ravno tako pa so ravnali tudi s preroki in samim božjim Sinom, da se jim bo kraljestvo vzelo in dalo drugim. V priliki o vinogradu so mu sami rekli kaj bo storil s hudobnimi viničarji: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek« (Mt 21,41). Triindvajseto poglavje Matejevega evangelija je v celoti ena sama obtožba farizejev in pismoukov. Sedemkrat, skoraj v začetku vsakega odlomka, jim Jezus izreče »gorje vam«. Konča pa se: »da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod« (Mt 23,35−36). Hudobija se kot prekletstvo širi tudi na ves narod. V naslednjem poglavju Jezus napove razdejanje templja in Jeruzalema, ter trpljenje tudi svojih učencev.

   Medtem ko so rojaki (Judje) Jezusa odklonili, so se ga pogani v veri oklenili. Matej, ki je svoj evangelij pisal za Jude, je to nakazal že v začetku s prihodom modrih. Modri, predstavniki poganov, pridejo od daleč in v Jezusu prepoznajo božjega Sina, Judje, ki so bili izvoljen narod, ki so poznali in imeli pisma, pa ga pa ga zavržejo. Tudi v tem dogodku je nasprotje med Judi in pogani močneje podčrtano, kot v vzporednem Markovem poročilu (Mr 7,24−30). Matej imenuje ženo Kananej­ka, medtem ko uporablja Marko milejši izraz Sirofeničanka. Kanaanci so bili Judom kar simbol za malikovalce, zato so jih imeli za brezbož­ne in nečiste. O njihovem predniku Kamu je tudi sramoten zapis v Svetem pismu. Noe je imel tri sinove: Sema, Kama in Jafeta. Ko se je upijanil in je nag ležal, ga je Kam zasmehoval namesto, da bi ga pokril, zato je oče preklel njega in njegove potomce (prim. 1 Mz 1,21−25). Sedaj pa Jezus med njimi najde vero, kakršne ni našel med rojaki. Žena je morala že veliko slišati o Jezusu, saj ga nago­vori s tipičnim mesijanskim izrazom »Davidov sin«. Preseneča nas nje­na vera in njeno versko znanje. Njena vera ni samo pričakovanje čudeža, ampak je občudovanje Jezusove božanskosti. Čudež pričakuje, ker ve, da Je­zus ni navaden človek. V njega veruje. Jezus je ob neki priliki de­jal: »Vse, kar koli boste v molitvi prosili in verovali, bo­ste prejeli« (Mt 21,22). Bila pa je tudi zelo trezna in bistra. Ko se Jezus sprva zanjo ne zmeni, je to ne zbega in ko ji odgovori: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom,« mu v isti sapi odgovori: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Ne oporeka mu, če jo ponižuje s psom, ampak mu celo pritrdi, da tako Judje govorijo o njih, samo da bo lahko za svojo hčerko izprosila rešitev. Za mater ni nobeno ponižanje in nobeno trpljenje preveliko, če lahko z njim pomaga svojim otrokom.

   Jezusovo ravnanje se zdi trdo, celo trše od ravnanja učencev. Ti so posredovali zanjo, čeprav verjetno ne iz usmilje­nja, ampak da bi se je znebili. Jezus se sklicuje na svoje poslanstvo. Poslan je le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Četudi se mu srce krči od sočutja, ne mara prestopiti pooblastil svojega Oče­ta. Pokorščina Očetu mu je vedno pred očmi. Do konca gre po poti »pravovernega Juda«, vendar končno zaradi močne vere popusti pred pogansko ženo. Vera je tista, ki odloča o izbranosti ali zavrženosti ne pripadnost narodu. Ker je bila v Kananejki vera kakršne ni bilo niti v Izraelu, je v resnici ona bila izvoljen Izrael, zato jo je Jezus uslišal. Vztrajala je v veri v Boga in Izprosila je, da je predčasno začel svoje poslanstvo tudi za pogane in to celo na »počitnicah«, kot je že prej v začetku njegovega javnega delovanja, tudi po nevljudni opazki, »kaj je tebi žena zato,« izprosila njegova mati Marija začetek delovanja za Jude. Judje so v svoji oholosti pogane radi imenovali pse. Jezus je v očeh svojih rojakov veljal za narodnega izdajalca, ker je na tir­skem storil čudež, kajti judovski zgodovinar Jožef Flavij piše, da so bili Tirci od vseh Feničanov Judom naj­bolj sovražni. Žena se ni na te judovske predsodke prav nič ozirala, ni je zanimalo kaj Judje mislijo o njej ali o njenem narodu, ampak ji je bistveno kaj ona misli o Jezusu, samo da bo lahko rešila svojo hčer. Uprla se je napačnemu javnemu mnenju tudi za ceno velikega ponižanja. Tega je bila sposobna, ker je bila sama v svoji veri trdna. In Jezus jo je uslišal, ker je imela Kanaanka trdno Vero, da je Jezus resnično Bog in da ji lahko reši hčer.

   Kolikokrat sem že slišal: »Prenehal(la) sem hoditi k maši, verouku, ker me je gospod ali kakšen kristjan, užalil ali mi naredil krivico … Pa kaj če te je užalil, saj se v naših človeških odnosih to vedno dogaja, saj se isto dogaja tudi v zakonu in povsod, kjer smo ljudje, saj ne veruješ v duhovnika, človeka, ampak v Jezusa, pa tudi Jezus, kot smo videli, ni bil vedno vljuden. Judje so imeli do Jezusa ene pomisleke, pogani druge, mi mu lahko spet očitamo, da je krivičen do nas ali do drugih, ki trpijo … Vera se preizkuša. Upanje proti upanju je sestavni del prave vere. Ker je vera Kananejke prestala tudi preizkus, se je zgodilo nekaj, za kar Jezus sicer še ni imel naročila od Očeta, vendar je bilo vključeno v odrešenjski načrt, namreč zveli­čanje vsega človeštva, tudi poganov.

   Mlad fantiček je šel na počitnice k sorodnikom, ki niso bili tako verni. Pred jedjo niso molili in fantek je protestiral: »Tukaj jeste kot psi, kar brez molitve.« Vse prisotne je tak odgovor na nemolitev osupnil. Gostitelji mu grdih in krutih besed niso zamerili, otrok jih je ponovil za svojimi starši, raje so občudovali otrokovo samozavest in se zamislili nad svojim opuščanjem molitve. Če v življenju pozabimo na nadnaravno postanem kot živali. Tudi Jezusa je odgovor in vera žene prijetno presenetil in ni mogel drugače kot da jo je uslišal. Hudobni do bližnjih bi znali biti tudi mi. Sicer Jezus ni bil hudoben, ampak je samo hotel preizkusiti ženino vero in pokazati, da je vera tista, ki je pomembna. Ne to ali si Jud ali pogan, ali si krščen ali ne, ampak ali resnično veruješ v Boga. Pa bi znali biti potem, ko smo bližnjemu kaj očitali še toliko bolj dobri. Če ne moreš ali nočeš pomagati, bodi vsaj prijazen, če ne moreš biti prijazen, pa umolkni in pojdi proč po pomoč k Jezusu. In prosi Jezusa, da Ti Pomaga, da se boš poboljšal in bil odslej podoben Jezusu v vsem, kar počneš, moliš ali govoriš. V vsem brez izjeme, saj nas Jezus hoče, da mu sledimo vse v celoti brez izjem, brez polovičarstva. Amen.

   “Je pa vera trdno prepričanje o tem, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po njej so namreč stari dosegli hvalo” (Heb 11,1-2).

   Glej stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, vstopim k njemu in večerjam z njim in on z menoj!” (Jn 20,28).

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori
10. Miro says:

    20. avgusta, 2023 at 12:14

    »O ŽENA, VELIKA JE TVOJA VERA! ZGODÍ NAJ SE TI, KAKOR ŽELIŠ!«

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 15,21-28)

    Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Današnji evangelij nam predstavi edinstven zgled vere v srečanju Jezusa z neko kanaansko ženo, torej, glede na Jude, tujko. Prizor se je odvil, medtem ko je bil On na poti proti mestoma Tir in Sidon, v severno zahodnem delu Galileje. In tu žena prosi Jezusa, da bi ozdravil njeno hčer, ki jo je ‘zelo mučil demon’ . Gospod, pa se najprej zdi, kot da ne bi prisluhnil temu kriku bolečine, celo tako, da je povzročil posredovanje učencev, ki so posredovali za njo. Navidezna Jezusova ravnodušnost ne vzame poguma tej materi, ki vztraja s svojo prošnjo.

    To notranjo moč te žene, ki ji omogoči premagati vsako oviro, bi lahko iskali v njeni materinski ljubezni ter v zaupanju, da Jezus lahko uresniči njeno prošnjo. Ob tem pomislim na moč žensk, s to svojo močjo so veliko dosegle. Veliko smo jih poznali. Lahko rečemo, da je ljubezen, ki spodbuja vero in vera pri njej postane nagrada ljubezni. Boleča ljubezen do svoje hčere jo je pripeljala do vpitja: ‘Gospod, Davidov sin, usmili se me!’. In njena vztrajna vera v Jezusa ji omogoči, da ne izgubi poguma niti pred njegovo prvotno zavrnitvijo, saj je žena ‘padla predenj in rekla: ‘Gospod, pomagaj mi!”

    In končno je Jezus obstal začuden, skoraj osupel nad tolikšno vztrajnostjo vere poganske žene. Zato je privolil rekoč: ‘O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš! In njena hči je bila zdrava od tiste ure’. To ponižno ženo je Jezus dal za zgled neomajne vere. Njeno vztrajanje pri prošnji za Kristusov poseg je za nas spodbuda, da ne izgubimo poguma, da ne obupamo, ko nas prizadenejo težke življenjske preizkušnje. Gospod se ne bo obrnil stran od naših potreb, in če se včasih zdi, da je neobčutljiv na našo prošnjo za pomoč, je za to, da bi nas preizkusil in utrdil našo vero. Mi moramo nadaljevati z vpitjem: ‘Gospod pomagaj mi, Gospod pomagaj mi!’ In to je pogum.

    Zdi se mi pomembno, da se tudi danes ustavimo ob vprašanju: Kaj pa je vera? Prepričan sem, da večina nima hitrega odgovora na to vprašanje. Najbrž bi v odgovor začeli pripovedovati, kako je to nekaj zapletenega, da se tega ne da povedati v parih besedah. Jezus, se zdi, je zelo preprost v pojasnilih, kaj vera je in kaj ni. Vera za Jezusa je zelo jasna zavest, da je Bog gospodar in mi služabniki, ki naj bi spolnili gospodarjevo voljo. Vera je torej v Jezusovih očeh spolnjevanje Gospodarjeve volje. To misel še lepše pojasni papež Frančišek, ko pravi takole: Kako lahko vemo, da imamo res vero, torej, če je naša vera, čeprav majhna, pristna, čista in zdrava? To nam razloži Jezus, ko nakaže, kakšno je merilo za vero: služenje. Jezus hoče reči, da je veren človek takšen do Boga, da se torej brez računov ali zahtev popolnoma prepusti njegovi volji.

    Ta drža do Boga se vidi tudi po načinu obnašanja v skupnosti. Vidi se v veselju služenja drug drugemu in da se že v tem najde svoje plačilo in ne v priznanjih ali zaslužkih, ki lahko iz tega pridejo.

    Vera je torej spoznavanje Božje volje, in njeno izpolnjevanje v služenju Bogu in ljudem. Za vero ne zadošča zaupna prošnja. Očitno takšni veri nekaj manjka! Vera se vedno kaže v hvaležnosti. Če ni hvaležnosti, ne moremo govoriti o veri.

    Zakaj? Nemogoče je govoriti o Bogu kot dobrem in skrbnem gospodarju, še več, kot o usmiljenem očetu – če Bog ni dober, ni Bog! – , če v nas ni hvaležnosti za vse, kar od njega prejemamo. Če ni hvaležnosti, pomeni, da Boga ne doživljamo kot dobrega in skrbnega gospodarja. Prav tako bi bilo težko služiti Bogu, če v nas ni zavesti, kaj vse smo od Boga kot gospodarja že prejeli. Zato je vero mogoče živeti le v spominjanju. Iz spominjanja se prebuja hvaležnost. Brez spominjanja postaja življenje zdolgočaseno, prazno in služenje nemogoče. In prav to se dejansko pogosto dogaja. Ko gledam npr. mlade zakonce, ali pa mlade duhovnike, redovnike – kar jih je še, – se zdi, da je vse preveč naporno, krivično itd. Mar ne postane služenje krivica prav zato, ker ni spomina. Ni spomina na tisto lepo, kar smo že doživeli, prejeli. Seveda v nekem obdobju bode ven ta ali oni problem, pa vendar smo živi zato, ker je v nas in okoli nas več življenja kot smrti, ker je več dobrega kot slabega.

    Da bi v nas spomin ostal živ potrebujemo molitev. Naj molitev ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej – ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo. Tudi v veselem služenju nam je Marija čudovit zgled. Začela je z besedami: Moja duša poveličuje Gospoda, … ker mi je storil velike reči. Naj bodo to tudi naše besede, besede naše vere.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/08/19/20-avgust-20-nedelja-med-letom/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    Odgovori