Članki za dušo

14.998 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   26. avgusta, 2023 at 15:25

   ‘SPLAV NI ZDRAVSTVENA OSKRBA’

   Akademija Janeza Pavla II. se je odzvala na nedavno izjavo Komisije za etiko pri ComECE, ki je na svoji julijski seji razpravljala o občutljivem vprašanju priznanja splava kot temeljne pravice Evropske unije.

   Omenjeni delovni skupini za etiko pod okriljem Komisije škofovskih konferenc Evropske unije predseduje ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, njeni člani pa so na svoji prvi seji prek spleta sprejeli jasna stališča proti splavu in opozorili, da »s pravnega vidika evropska ali mednarodna zakonodaja ne priznava pravice do splava«.

   Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/splav-ni-zdravstvena-oskrba

   Odgovori
2. Miro says:

   26. avgusta, 2023 at 11:46

   EDEN JE VAŠ OČE IN UČITELJ

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 23,1-12)

   Takrat je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesovo stolico so zasedli pismouki in farizeji. Vse torej, kar vam porečejo, držite in izvršujte, po njih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena ter jih nalagajo ljudem na rame, a sami jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela pa opravljajo zato, da bi jih ljudje videli: napravljajo si namreč širše molitvene jermene in povečujejo si na oblekah obeske; radi imajo prva mesta na gostijah in prve sedeže v shodnicah in da jih ljudje pozdravljajo na trgih ter kličejo učenik.

   Vi pa se ne dajajte klicati z imenom učenik, zakaj eden je vaš Učenik, vi vsi ste pa bratje. Tudi ne kličite nikogar na zemlji »oče«, zakaj eden je vaš Oče, nebeški. Tudi se ne imenujte vodniki, zakaj eden je vaš vodnik, Kristus. Kdor je največji med vami, bodi vaš strežnik.

   Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangelij lahko bolje razumemo, če skušamo začutiti, kako se je Jezus počutil v trenutku, ko je spregovoril farizejem in pismoukom. Lahko si predstavljamo, da razmišlja, koliko naporov je vložil njegov Oče, da bi izbranemu ljudstvu sporočil, kako zelo ga ljubi. Več tisoč let se je prizadeval, da bi mu prinesel novo življenje, da bi mu dal zavest božjega otroštva in ljubljenosti. Izpeljal je ljudstvo iz sužnosti posvetnih vladarjev ter duhovne sužnosti. Kje so rezultati, se verjetno sprašuje. Kaj se je spremenilo?

   Voditelji judovskega ljudstva se v veliki meri podrejajo svetni oblasti, če pa se ji upirajo, to delajo bolj zaradi želje, da bi sami zasedli njihove položaje. Kje je rezultat Očetovega delovanja, se upravičeno sprašuje?

   Kakšna bolečina mora navdajati Jezusa, ko vidi častihlepje, samozadostnost in duhovno praznino voditeljev izvoljenega ljudstva. Ko vidi ravno tisto, proti čemur se je Oče ves čas boril: klical je očake, sodnike in preroke. Kje je sad Njegovega napora?

   Kot krik po nečem boljšem, po novi naravnanosti, je njegovo opozarjanje: Nikogar ne imenujte Oče, nikogar Učitelj. Eden je vaš Oče in Učitelj, vi vsi ste pa bratje. Ne pustite se zavesti zgrešenemu vodstvu! Ne nasedajte zlaganosti in napuhu!

   Kako noro! Jezus prihaja, da v ljudeh utrdi vero v svojega Očeta, hkrati pa na nek način jemlje avtoriteto verskim voditeljem.

   Tudi danes leti na nas vse, še posebej na vodstvo Cerkve ista beseda. Zato je prav, da se vprašamo, kaj je merilo zvestobe Očetovemu oznanilu? Jezus pravi: Kdor se bo poviševal, bo ponižan; in kdor se bo poniževal, bo povišan. Največji med vami bodi vaš strežnik. Ponižnost! Da, ponižnost je temelj božjega oznanila. Zakaj? Zakaj bi morali služiti, da bi bili lahko zvesti božjemu oznanilu? Vsem nam je težko služiti, vsi bi bili raje postreženi. Težko razumemo, da je najpomembnejša naloga prav služenje. Zakaj? Pravzaprav imamo v glavi, da je služenje podrejanje drugemu, da je hlapčevanje, da je ponižnost ponižanje in razvrednotenje. Pa je res? Poglejmo! Če si želimo, da nam drugi postreže, ali ga že ponižujemo? Pravzaprav ne! In če si drugi želi, da mu postrežemo, ali nas že ponižuje? Pravzaprav ne! Služiti drugemu, mu postreči, šele pomeni, da drugega vzamem enako resno kot sebe. Ko služim drugemu, mu šele dam tisto vrednost, kot jo imam sam. Ko mu služim, mu rečem: Tako kot se čutim sam vrednega, da mi postrežeš, tako doživljam tebe vrednega, da ti jaz postrežem. Postreči drugemu pomeni, dati mu isto dostojanstvo, kot si ga želimo zase oz. kot ga sebi že pripisujemo.

   Samo eden ima na tem svetu višje dostojanstvo, kot mi sami: Oče in Učitelj – Bog, ki je v nebesih. Po pripravljenosti, da služimo, da strežemo, se kaže naša zavest o našem bratstvu. Naša vera postane pristna šele s služenjem. V služenju si medsebojno priznavamo tisto dostojanstvo, ki nam ga je podaril nebeški Oče. To dostojanstvo božjega otroštva, pa je temeljno sporočilo Jezusovega Evangelija. Če ne razumemo, da je prvo in najpomembnejše sporočilo biti med seboj bratje, nismo razumeli ničesar. Če pa smo razumeli to, je Bog med nami in mi v njem. Potem je njegovo oznanilo doseglo svoj smisel. Jezus je žalostno opazoval tekmovanje v Judovski shodnici. Naj ga ne žalosti naša tekmovalnost in iskanje pomembnosti. Naj ga razveseljujemo z veselim služenjem svojim bratom in sestram.

   Povzeto po: https://portal.pridi.com/2023/08/25/26-avgust-eden-je-vas-oce-in-ucitelj/

   Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

   Odgovori
   • Miro says:

     26. avgusta, 2023 at 11:47

     SVETA IVANA ELIZABETA BICHIER: USTANOVITELJICA HČERA SV. KRIŽA

     SV. IVANA ELIZABETA BICHIER JE USTANOVILA SKUPNOST HČERA SV. KRIŽA. OB NJENI SMRTI JE SKUPNOST ŠTELA PRIBLIŽNO 600 SESTER.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Sv. Elizabeta, kot so jo klicali, se je rodila leta 1773 na očetovem gradu Les Ages blizu Puitiersa v Franciji. Imela je tri brate. Tik pred začetkom francoske revolucije ji je umrl oče, starejši brat pa emigriral, zaradi česar so bili v času francoske revolucije stalno na »muhi«. Z veliko težavo ji je uspelo rešiti del družinskega premoženja, tako da se je lahko umaknila na grad De la Guimetiere, kjer je živela globlje notranje življenje. Udeleževala se je svetih maš, ki so jih na skrivaj darovali duhovniki, ki niso hoteli priseči na revolucijo. Tako se je leta 1797 udeležila sv. maše, ki jo je skrivaj daroval duhovnik sv. Andrej Hubert Fournet (god 13. maj), in ki je odtlej postal njen duhovni voditelj.

     Naslednje leto je z njim ustanovila red Hčera sv. Križa, znane tudi kot sestre sv. Andreja, da bi spodbudila odpravo razkristjanizacije po vsej državi. Sestre so še posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale bolnim in skrbele za versko vzgojo otrok.

     Leto dni je preživela s sestrami Božje previdnosti v Poitiersu, da bi se naučila osnov posvečenega življenja. Prvo hišo je ustanovila blizu Pariza, ker je želela biti čim bliže svojemu duhovnemu voditelju. Leta 1820 so matično hišo prenesli v mesto Le Puy, njen duhovni voditelj pa je pustil župnijo, da se je lahko posvečal sestram.

     Leta 1816 je družba odprla več šol in do leta 1830 imela preko 60 podružnic po vsej Franciji in zaradi česar je bila prednica Elizabeta nenehno na utrujajočih potovanjih. Močno jo je prizadela smrt njenega duhovnega voditelja.

     Malo pred koncem življenja je srečala sv. Mihaela Garicoitsa (god 14. maj), ki je na njen predlog ustanovil združenje duhovnikov Presvetega Srca Jezusovega Betharram.

     Umrla je 26. avgusta 1838, skupnost Hčera sv. Križa pa je tedaj štela približno 600 sester, ki so živele v približno 100 skupnostih. Sv. Ivana Elizabeta je pokopana v matični hiši v mestu Le Puy.

     Sv. Ivano Elizabeto umetniki upodabljajo v črni redovni obleki z belo podloženo naglavnico in z velikim križem na prsih. V rokah ima peresno pisalo in list papirja.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-ivana-elizabeta-bichier-ustanoviteljica-hcera-sv-kriza/2023-08-26/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Sv. Ivana Elizabeta, prosi za nas!

     Odgovori
3. Miro says:

   25. avgusta, 2023 at 17:14

   SVETI OČE: SKRBETI ZA NAJBOLJ UBOGE IN PREZIRANE UDE KRISTUSOVEGA TELESA

   SVETI OČE SE JE DANES, 25. AVGUSTA, SREČAL S SESTRAMI INŠTITUTA UČENK EVHARISTIČNEGA JEZUSA, KI SO SKUPAJ Z VERNIKI LAIKI PRIROMALE V RIM OB 100-LETNICI USTANOVITVE SVOJE KONGREGACIJE. SPODBUDIL JIH JE, NAJ TUDI V DANAŠNJEM ČASU IZHAJAJO IZ EVHARISTIJE TER SKRBIJO ZA NAJBOLJ UBOGE, NAJBOLJ PREZIRANE, NAJBOLJ ODRINJENE UDE KRISTUSOVEGA TELESA.

   Zbranim redovnim sestram je papež dejal, da so pričevalke in dedinje vseh teh stvari, ki jih še vedno nadaljujejo s svojo navzočnostjo po vseh celinah: z evharističnimi centri, šolami, misijoni in različnimi storitvami. »Tudi danes izzivov ne manjka,« jim je dejal. »Zato začnite s postankom pred Jezusom Evharistijo, razlomljenim Kruhom in Učiteljem, ki učencem umiva noge (prim. Jn 13,3-15), ter se učite gledati na svoje brate in sestre skozi povečevalno steklo posvečene hostije. Evharistija, ki je središčna, zaslepljujoča in razsvetljujoča točka vsakega krščanskega pogleda na človeka in svet, vas spodbuja, da tako kot škof Delle Nocche ter mladi Linda in Silvia skrbite zlasti za najrevnejše, najbolj prezirane in odrinjene ude Kristusovega telesa,« pri čemer jih je papež pozval, naj skrbijo ravno za te najbolj uboge, najbolj prezirane, najbolj odrinjene ude Kristusovega telesa. Evharistija jih spodbuja, da pri svojem delu vlagajo v »poti vključevanja in odkupitev dostojanstva oseb«.

   Več o tem srečanju na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-08/sveti-oce-skrbeti-za-najbolj-uboge-in-prezirane-ude-kristusovega.html

   Odgovori
4. Miro says:

   25. avgusta, 2023 at 7:32

   UČENIK, KATERA JE NAJVEČJA ZAPOVED V POSTAVI?

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 22,34-40)

   Tisti čas so farizeji zvedeli, da je Jezus prisilil saduceje k molku, in so se sešli. Nekdo izmed njih, ki je bil učitelj postave, je hotel Jezusa skušati in ga je vprašal: »Učenik, katera je največja zapoved v postavi?« Jezus mu je odgovoril: »›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Današnji evangelij nas spominja, da je celotna božja postava povzeta v ljubezni do Boga in do bližnjega.

   Jezusova novost je ravno v tem, da je povezal dve zapovedi, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega, ter tako izpostavil, da sta neločljivi in se med seboj dopolnjujeta, sta dve plati iste medalje. Ne more se ljubiti Boga, ne da bi se ljubilo bližnjega. In ne more se ljubiti bližnjega, ne da bi se ljubilo Boga.

   Vidno znamenje, ki ga kristjan lahko izkaže, da bi v svetu pričeval o Božji ljubezni, je ravno bratska ljubezen. Zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega ni prva zato, ker je na vrhu seznama zapovedi. Jezus je ne postavi na vrh, ampak v središče, in to zato, ker je srce, iz katerega mora vse izhajati in h kateremu se mora vse vračati ter se nanj sklicevati. V luči te Jezusove besede je ljubezen merilo vere in vera je duša ljubezni. Ne moremo več ločevati verskega življenja, pobožnega življenja, od služenja ljudem, tistim konkretnim, ki jih srečamo. Ne moremo več ločevati molitve, srečanja z Bogom v zakramentih, od poslušanja drugega, od bližine njegovemu življenju, predvsem njegovim ranam. Ljubezen je merilo vere. Vprašajmo se, kako je z mojo vero, kajti moja vera pomeni, kako ljubim, vera pa je duša ljubezni.

   Jezus pokaže na dvoje obličij: Božje obličje in obličje bližnjega. Pokaže nam obličje Boga, ki odseva na mnogih obličjih, kajti na obličju vsakega, je navzoča podoba samega Boga. Jezus na ta način vsakemu človeku daje temeljni kriterij, na katerega lahko postavi svoje življenje.

   Jezus nam torej da razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega, ni prave zvestobe do Boga. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič.

   Jezus je ravno tako živel svoje življenje, ko je pridigal in delal to, kar resnično velja in je bistveno, torej ljubezen. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.

   To, kar Jezus predlaga v tem evangeljskem odlomku je resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje.

   Naj nam Marija pomaga sprejeti v naše življenje »največjo zapoved« ljubezni do Boga in do bližnjega in jo udejanjiti v različnih situacijah, v katerih se nahajamo.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/24/25-avgust-ucenik-katera-je-najvecja-zapoved-v-postavi/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     25. avgusta, 2023 at 7:34

     KRALJ SV. LUDVIK IX.: ZASEBNO ŽIVEL KOT MENIH

     SV. LUDVIK IX. JE BIL FRANCOSKI KRALJ IN ČLAN FRANČIŠKOVEGA TRETJEGA REDA. SVETNICI STA TUDI NJEGOVA MATI IN SESTRA ELIZABETA.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Francoski kralj Ludvik IX. se je rodil leta 1214 v kraju Poissy blizu Pariza kot najstarejši sin Ludvika XIII., zaradi česar je bil prestolonaslednik. V času njegovega rojstva je vladal še njegov ded, kralj Filip Avgust. Po očetovi smrti je pri dvanajstih letih postal kralj.

     Poročil se je z očarljivo grofico Margareto Provansalsko, s katero je imel enajst otrok. Čeprav njun zakon ni bil najbolj skladen, se kralj nikoli ni izneveril besedam vrezanim na poročnem prstanu: »V tem obročku je vsa moja ljubezen.«

     Bil je odločen vzgojitelj svojih otrok, kar kaže tudi ohranjeno pismo njegovemu prvorojencu. V oporoki lahko beremo njegovo naročilo svojemu sinu:

     »Srce imej polno sočutja do revežev, ubogih in nesrečnih. Po svojih močeh jim pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden prejeti še več. Do svojih podložnikov bodi pravičen, tako da se držiš poti pravice, ne da bi zašel na desno ali na levo; in vedno bodi bolj na strani reveža kot pa bogatina, dokler se ne prepričaš o resnici. Trudi se, da bosta pri vseh tvojih podložnikih vladala pravičnost in mir …«

     Kralj Ludvik je bil globoko veren. Njegovo privatno življenje je bilo podobno meniškemu. Pogosto je sodeloval pri sv. maši, molil brevir in se vsak petek spovedal. Bil je pravi duhovni velikan.

     Ludvik IX. je Francijo vodil štiriinštirideset let, in to preudarno, a odločno. Kot vladar je bil zelo uspešen. Izpeljal je številne reforme in Francijo popeljal v zlato dobo političnega in gospodarskega uspeha. Cerkev je podpiral pri uveljavljanju pomembnih odločitev, cerkvene zlorabe pa obsojal.

     Spodbujal je križarske vojne za osvoboditev svetega mesta Jeruzalema. Sam se je udeležil dveh proti muslimanskim Saracenom, a se iz zadnje, zaradi okužbe, ni vrnil. Umrl je 25. avgusta 1270 v Tunisu v severni Afriki.

     Umetniki Ludvika IX. upodabljajo kot kralja, kot križarja na konju, s trnovo krono, sulico, mečem, lovsko ptico ali s prstanom. Je zavetnik Münchna, Berlina, Pariza, frančiškanov, romarjev in popotnikov, pekov, frizerjev, gradbenih delavcev in številnih drugih poklicev; je pomočnik proti kugi, slepoti in poškodbam sluha.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/kralj-sv-ludvik-ix-zasebno-zivel-kot-menih/2023-08-25/

     Odgovori
5. Miro says:

   24. avgusta, 2023 at 15:25

   PRIDIGA NADŠKOFA STANISLAVA ZORETA PRI SVETI MAŠI ZA ŽRTVE TOTALITARNIH REŽIMOV (23.8.2023)

   SPOŠTOVANI VSI, KI STE SE DANES ŽE NA RAZLIČNE NAČINE IN NA RAZLIČNIH KRAJIH SPOMNILI ŽRTEV TOTALITARNIH REŽIMOV DVAJSETEGA STOLETJA. DRAGI BRATJE DUHOVNIKI IN DIAKONI, SESTRE REDOVNICE, SPOŠTOVANI VISOKI GOSTJE, PREDSTAVNIKI VOJAŠKEGA VIKARIATA, DRAGI BRATJE IN SESTRE. VSE VAS Z VESELJEM IN ISKRENO POZDRAVLJAM V LJUBLJANSKI STOLNICI.

   Zbrali smo se zato, ker nam ni vseeno. Nasprotno, nasilna dogajanja preteklega stoletja so svet zavila v tako gosto in debelo kopreno gorja, solza, krivic, krvi in smrti, da še vedno iščemo poti do resnične svobode in do resnične svetlobe. Zdi se mi, da bomo pot do luči, do tiste luči, ki razsvetli človekovo srce in spoznanje, do tiste luči, v kateri resnico spoznamo in jo tudi sprejmemo, da tako resnica postane del nas, mi pa del nje; in to ne glede na to, ali je to resnica o preteklosti ali resnica našega časa – sicer pa teh dveh dejavnikov ni mogoče ločevati med seboj, saj preteklost prerašča sedanjost in sedanjost s svojimi koreninami sega v preteklost.

   Današnji dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov je z namenom postavljen na datum, ko sta v Moskvi nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza podpisali pakt o nenapadanju, ki je vseboval tudi tajno klavzulo, s katero sta si Hitler in Stalin razdelila svoja interesna področja. Sporazum je pod krinko vplivnih con predvideval medsebojno podporo obeh držav pri okupaciji ozemelj tujih držav. Kako ne bi človeku prišlo na misel čudno zbližanje med Herodom in Pilatom ob procesu, v katerem je bil Jezus obsojen na smrt: »Tisti dan sta se Herod in Pilat spoprijateljila; prej sta se namreč sovražila,« piše evangelist Luka v svojem evangeljskem poročilu. »Drug drugega varajo, nobeden ne govori resnice. Svoj jezik so navadili na laž, ne naveličajo se delati krivice,« pravi Jeremija (9,4).

   Zlo je sposobno sklepati zavezništvo z zlom, čeprav mora, in ta mora je neizmerno nujen, sklepanje takšnih zavezništev vedno predstaviti ne kot zavezništvo z zlom, ampak kot korak k dobremu, k lepši in mirnejši prihodnosti. Tudi Hitler in Stalin sta se v tem paktu predstavljala kot prijatelja, ki gradita varnejše odnose med državami in narodi. A je bilo tako samo na videz. V ozadju oziroma v skriti vsebini tega dogovora je bila zasnovana vojna, ki bo podjarmila narode in države; vojna, ki je potem vrgla požar po vsem svetu in povzročila toliko gorja.

   Glede na to, da nekaterih političnih predstavnikov danes ni tukaj, bi človek dejal, da totalitarizmi v vseh nas še vedno niso deležni enake obsodbe. Vendar ne gre samo za to, da jih ni tukaj, pri sveti maši za žrtve vseh treh totalitarizmov. Glede na napovedi jih ni bilo tudi pri drugih dogodkih današnjega pietetnega spominjanja in prebujanja zavesti, kako potrebno je ostajati pozoren in buden ob dogodkih v svetu in pri nas, saj vemo, da zlo ni bilo premagano ne s kapitulacijo Italije, ne z Nürnberški procesi in ne s padcem Berlinskega zidu in z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Zlo se ne bo končalo tudi ne s prevzemanjem ustanov, ne da bo o tem povedalo svojo voljo ljudstvo na volitvah, ne s sprejemanjem zakonodaje proti tako imenovanemu sovražnemu govoru in še toliko drugih stvari bi lahko našteli, ob katerih moramo ostajati pozorni in čuječi.

   V razmišljanju ostanimo najprej v naših domačih razmerah in samo v drobcu resnice, ki razodeva strahoto komunizma. »Kataklizma, potop sveta, neke družbe in kulture – in prav to se je zgodilo s slovenskim svetom v tistih usodnih letih – je nekaj osupljivega, nepojmljivega, nekaj, kar se zaradi svoje velikosti in radikalnosti nasilja zdi tudi absolutno in dokončno. Zato pa je tem bolj osupljiva neuničljivost resnice, ki se nekako nelogično in nerazložljivo vendarle ohranja in na svoj tihi, včasih komaj zaznavni način vendarle preživi,« je zapisal Brane Senegačnik v Slovenskem času v razmišljanju o umorjenem pesniku Ivanu Hribovšku.

   Zakaj tako? Ker »dejstva po trdoživosti prekašajo vse kombinacije moči. Na moč se ni mogoče zanesti: nastane, ko se ljudje povežejo in organizirajo zavoljo določnega cilja, in izgine, ko je cilj dosežen ali izgubljen. Zaradi nezanesljivosti, ki jo nosi v sebi, moč ne more ponuditi resnice in resničnosti, a niti trdne zaslombe neresnici in trenutno dobrodošlim fikcijam,« pravi Hannah Arendt.

   Ali kot pravi modri Sirah: »Ptice se družijo s sebi enakimi, resnica pa prihaja k tistim, ki jo uresničujejo« (Sir 27,9).

   Dovolite pa mi, da se sedaj oprimem nekoliko drugačnih misli in poudarkov. Velikokrat ob takšnih spominskih dnevih razmišljamo o zlu in razdiralni dejavnosti totalitarizmov, ki imajo v svojih korenih različna izhodišča, konec pa je pri vseh isti –izem. Tisto neuničljivo, tista resnica, ki jo moč hoče poteptati, utišati in umoriti, čemur služijo taborišča, krematoriji ali prikrita morišča kakih brezen in jarkov, pa prihaja na dan, dobi svoj življenjski prostor pod soncem in potrjuje Jezusovo besedo, da resnica osvobaja.

   Zato želim danes navesti dve pričevanji žrtev dveh totalitarizmov. Ivanka Novak, nečakinja velikega slovenskega jezikoslovca p. Stanislava Škrabca je umrla, ker partizani niso ujeli njenega moža. Bila je v šestem mesecu nosečnosti in je svoje morilce prosila, naj jo pustijo živeti, da bo mogla roditi. Kljub temu je morala 4. junija 1942 umreti v Zamostecu. V noči pred smrtjo je svojemu otroku napisala pismo. Hočem prebrati nekaj odlomkov, ker je osupljivo, kolikšna ljubezen je mogoča sredi brbotanja zla: »Še nekaj ur in mojega življenja bo konec … O moj otrok, moj nežni angel! Kako bi si želela videti tvoje nasmejano lice, ki bi me tako razveselilo. O moj otrok, moj nežni beli cvet! Nikoli ne bom mogla videti tvojih belih ročic. Nikoli mi ne boš mogel vrniti nežnih objemov. Nikoli te ne bom mogla stisniti k svojemu srcu, čeprav si tako blizu njega. Nikoli, moj otrok! … Nikoli ti ne bom mogla peti uspavanke. Za vedno bom tvoja postelja, čeprav hladna in trda. Uspavanko ti bodo pele veje, ki visijo nad nama. Ti samo mirno spi, otrok moj! Vedno boš blizu mojega srca, ki te neizmerno ljubi, a te kljub temu pred smrtjo, ki te čaka, ne morem rešiti.

   Ti samo mirno spi. Ne moreš slutiti, kaj te čaka. Z mano boš umiral, tako kot bom umirala jaz, s teboj v mislih. Takrat bo konec najinega stradanja, najinih muk in najine borbe. Skupaj bova odšla proti Bogu. Ko sem te prvič začutila v svojem trebuhu, ko sem začutila tvoj nemir, sem pričela sanjati, kako te bom prvič peljala k Bogu, v Božjo bližino, ko te bo oblila krstna voda. Na žalost te bo oblila moja kri. Krščen boš z materino krvjo, polno ljubezni. Gledala sem te, kako se prvič klanjaš Kristusu v hostiji. Na žalost. Moje telo bo kmalu postalo ciborij. Ti moj otrok, jaz pa hostija v njem.

   Iz mojega ciborija te bo vzela roka, polna ljubezni, ki te bo položila v svoje božansko srce … Takrat te bom, moj otrok, prvič videla, o moj nežni angel, takrat bom zagledala tvoje lice. Takrat boš prvič videl svojo mater in prvič boš mi rekel: O, mama!« (Ivanka Novak, Pismo nerojenemu otroku).

   Drug primer junaškega upiranja totalitarnemu nacizmu pa je zgled avstrijskega kmeta Franza Jägerstätterja. Uprl se je služenju v nacistični vojski, zato je bil obsojen na smrt. Obglavljen je bil 9. avgusta 1943. V trenutkih pred izvršitvijo obsodbe je ženi napisal pismo: »Bog te blagoslovi, najdražja žena. In vsi moji najdražji … Zjutraj okoli pol šestih smo se morali takoj obleči … Šele opoldne sem bil obveščen, da je bila kazen potrjena … Želim ti napisati nekaj besed v slovo. Najdražja žena in mati. Še enkrat se ti zahvaljujem za vse, kar si naredila zame v mojem življenju, za vso ljubezen in žrtve, ki si jih doprinesla zame, in še enkrat te prosim, odpusti mi vse, s čimer sem te žalil in prizadel, kakor tudi sam vse odpuščam … Najdražja žena in mati. Nisem te mogel osvoboditi te bolečine, ki jo zdaj trpiš zaradi mene … Lepo mi pozdravi moje ljube otroke; … In zdaj, dragi moji, nasvidenje in ne pozabite me v svojih molitvah. Drži se zapovedi in po Božji milosti se kmalu spet vidimo v nebesih!« (Franz Jägerstätter, Pismo ženi, 9. avgust 1943).

   Bratje in sestre, ti pričevanji sem želel predstaviti, ker nam dokazujeta, da totalitarizmi lahko podjarmijo države in narode, ne morejo pa podjarmiti enega samega človekovega srca, ki iz zvestobe Bogu veruje, upa in ljubi. Amen. Prosimo Gospoda, da bi vedno dovolj močno verovali, upali in ljubili, da bi mogli reči ne vsemu, kar ni vera, upanje in ljubezen.

   Msgr. Stanislav Zore,
   ljubljanski nadškof metropolit

   Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/pridiga-nadskofa-stanislava-zoreta-pri-sveti-masi-za-zrtve-totalitarnih-rezimov2023

   Odgovori
6. Miro says:

   24. avgusta, 2023 at 14:30

   Znova se poglabljajmo v globoka razmišljanja papeža Frančiška

   KATEHEZA O TOLAŽBI: NOTRANJE VESELJE, MIR IN UPANJE, KI PRIHAJAJO OD BOGA

   KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO V SREDO, 23. NOVEMBRA 2022, JE BILA NAMENJENA DUHOVNI TOLAŽBI. PAPEŽ FRANČIŠEK JO JE OPISAL KOT NOTRANJE VESELJE, KI NAM OMOGOČA V VSEH STVAREH VIDETI BOGA.

   Celotna kateheza svetega očeta na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-11/kateheza-razlocevanje-tolazba-notranje-veselje-mir-in-upanje.html

   PRIDI, SVETI DUH, LUČ SRCA, IN VŽGI V NAS OGENJ SVOJE LJUBEZNI!

   Odgovori
7. janez says:

   24. avgusta, 2023 at 13:55

   KAKO NAJ V SVOJEM KRŠČANSKEM ŽIVLJENJU DOŽIVLJAM IN OHRANJAM VESELJE ?

   Vsi hrepenimo po veselju, a včasih se zdi, da je veselje le težko ohranjati. Doživljanje veselja naj bi bilo v življenju vsakega kristjana prisotno čedalje bolj, saj je del sadu Svetega Duha, ki prebiva v nas (Pismo Galačanom 5,22–23). Zato je to posledica Božjega dela v nas in del Božje volje za verujoče. Vemo, da celo najzrelejši kristjani doživljajo obdobja brez veselja. Tako si je na primer Job želel, da bi bil ob rojstvu umrl (Job 3,11 isl.). David je molil, da bi lahko ubežal svojim težavam (Psalm 55,6–8). Elija je celo po tem, ko je bil priča čudežni Božji moči (Prva knjiga kraljev 18,16–46), zbežal v puščavo in prosil Boga, naj mu vzame življenje (Prva knjiga kraljev 19,3–5). Če so se ti veliki možje vere spoprijemali z obupom, le kako bi se torej lahko v krščanskem življenju nenehno veselili mi? Najprej moramo razumeti, da je veselje dar od Boga. Grška beseda za veselja je kara, ki je sorodna besedi karis ‘milost’. Veselje je tako Božji dar kot tudi naš odziv na Božje darove. Veselje izvira iz zavedanja o Božji milosti in iz hvaležnosti zanjo. Zato doživljamo veselje sredi preizkušenj, ko se osredotočamo na Božjo dobroto do nas (Jakobovo pismo 1,2–8). Namesto da bi bili za veselje prikrajšani, s tem ko tuhtamo o neprijetnosti težav, s katerimi se vsi soočamo, se raje razveseljujemo v razmišljanju o Božjih blagoslovih. To ne pomeni, da moramo svoja razočaranja ali negativna čustva zanikati. Če namreč sledimo zgledu številnih psalmistov, lahko stiske svojega srca izlijemo Bogu. Lahko mu brez olepševanja povemo vse, kar nas teži. In ko ta bremena v veri izročimo Bogu – v zavedanju, kdo on je – se v njem razveselimo. Dobre primere tega najdemo v Psalmih 3, 13, 18, 43 in 103.

   Pismo Filipljanom veliko govori o veselju, zlasti ker je Pavel pismo napisal iz ječe. V vrsticah 4,4–8 najdemo nekatere smernice za doživljanje krščanskega veselja: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. … Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. Sicer pa, bratje, vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.« Tu znova vidimo, kako pomembno vlogo ima molitev k Bogu pri doživljanju veselja. Če se zavedamo, da je Gospod blizu, nas to vodi k molitvi o naših stiskah, boleznih in preizkušnjah in nam pomaga, da ostajamo v mislih osredotočeni na Božjo dobroto do nas v Jezusu. Veselje občutimo, kadar se v mislih osredotočimo na vzvišene, pravične, čiste, ljubeznive, častne, krepostne in hvalevredne Kristusove blagoslove in evangeljske nauke, tudi ko smo preizkušani z Božjo Lekcijo. Bog nas Ljubi in hoče da se spokorimo in spreobrnemo, ker smo ga z grehom žalili. Kako prav je, da smo dobri in usmiljeni Samaritani in da pomagamo drugim, ki so v stiskah in težavah. In prinašamo ljudem Božjo Luč. Ko pomagamo drugim pomagamo sebi in smo radostni in polni Veselja.

   David je napisal, da nam Božja beseda prinaša veselje (Psalm 19,9). Veselje nas navdaja, če cenimo in ubogamo Božje ukaze in zapovedi. V Evangeliju po Janezu Jezus uči, da nas stanovitnost v njem in poslušnost njemu razveseljujeta. Rekel je: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Evangelij po Janezu 15,9–11) Eden od ključnih dejavnikov veselja je življenje v poslušnosti Bogu. Še en vir veselja za kristjana je, da uresničuje evangelij v skupnosti svetih, v lokalni cerkvi (Prvo Janezovo pismo 1,1–4). V Pismu Hebrejcem 10,19–25 pa je zapisano: »Bratje … Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« Božja milost nas uči, kako naj se v zaupanju in molitvi približamo Bogu (Pismo Hebrejcem 10,19), s tem ko se zavedamo, da smo očiščeni grehov (Pismo Hebrejcem 10,22). V Kristusu smo bili pripeljani v novo občestvo, v družino verujočih. Prek povezanosti z drugimi kristjani nas Bog trdno ohranja v veri, iz tega pa vznika radostno zaupanje v njegov značaj. V radostnem upanju tudi drug drugega spodbujamo k vztrajanju v zvestobi. Kristjani ne pripadajo temu svetu (Evangelij po Janezu 17,14–16; Pismo Filipljanom 3,20). Življenje je lahko polno osamljenosti in malodušja. Hrepenimo, da bi bili že v nebesih s Kristusom, dokončno obnovljeni tako, kot smo bili prvotno zasnovani. V lokalni krščanski cerkvi nam drugi verujoči pomagajo misliti na resničnost našega prihodnjega večnega veselja v Nebeški Domovini. V nas raste veselje, ko drug drugemu nosimo bremena in se spodbujamo k vztrajnosti (Pismo Galačanom 6,10; Pismo Kološanom 3,12–14). Resnična radost je znak pravega krščanskega življenja, saj je to sad Svetega Duha, dar od Boga. Darila veselja smo deležni, ko cenimo Božjo besedo – Sveto pismo, se osredotočamo na resnico o tem, kdo je Bog in kako nas je blagoslovil, vztrajamo v Odrešeniku in Učeniku Jezusu Kristusu, s tem ko spolnjujemo Božjo Voljo, ubogamo Božje zapovedi, ter se zanašamo na Jezusov Evangelij v skupnosti verujočih – v lokalni krščanski cerkvi, ki jo je on zasnoval. Zakaj ni med kristjani več radosti in veselja, če imamo Boga Odrešenika, Upanje, Božjo Milost, Sveto pismo in Božjo Odpuščanje in Božjo Ljubezen? Vse razloge imamo in pogoje za Hvaležnost in Veselje v Bogu. Zahvalimo se Gospodu ker je v svoji Neskončni Ljubezni do vseh nas ljudi Usmiljen, Pravičen in Dober, ker nam Odpušča, ko se pokesamo in nam hoče le vse Dobro.

   2 Kor 3,4: Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu.

   gotquestionskrscanskoveselje

   Odgovori
8. janez says:

   24. avgusta, 2023 at 13:43

   Sveti Duh, darovalec življenja, naš Učitelj in Vodnik
   Sveti Duh, darovalec življenja, naš Vodnik, Sveti Duh, trikrat sveti troedini Bog,
   dopusti, da tudi jaz rastem v Tvoji Ljubezni in Dobroti,
   da spoznam Boga in dosežem njegovo Božje Kraljestvo.
   Podari mi umnost in modrost, da bom prav razumel Sveto Pismo in Evangelij,
   da bom razumel, kaj mi govori Bog.
   Podari mi navdih in poduk, da bom iskreno in goreče molil in se pogovarjal z Bogom.
   Podeli mi duha ljubezni, strpnosti, usmiljenosti, modrosti in pobožnosti,
   da bo moj duh rasel po načelih svetnikov
   in da bodo moje misli enake Jezusovim mislim,
   moja dobra dela ljubezni podobna Jezusovim delom, ki so vsa čista in sveta.
   Sveti Duh pobožnosti, vedno tako milosten in sijajen,
   pridi k meni in odeni mojega duha v čistost,
   pomagaj mi, da se bom ogibal vsakega greha in skušnjave in živel pravično,
   da bom ugajal Božjim očem in vedno spolnjeval Božjo Voljo.
   Obdaj mojo dušo z živim Duhom,
   Vodi me, navdihni me, da bom služil Presveti Trojici do Zveličanja
   z Vero, skromnostjo, z dobroto, z usmiljenjem in služenjem drugim.
   Naj umrem svoji človeški pristranskosti, človeškim mislim,
   svoji mlačnosti, mrtvilu in svojim človeškim željam.
   Pridi in me oživi v tvoji čistosti in Dobroti.
   Božji Oskrbovalec sadov z drevesa Življenja v Božjem Stvarstvu,
   večna Radost in Tolažba žalostnim, podeli mi Vodstvo in Navdih svojega Duha,
   da postanem bližnji Presvete Trojice
   in dedič tvojega Božjega Kraljestva.
   Naj moj jezik okusi to, kar je najbolj
   čisto v Božji svetlobi, trikrat Sveti,
   in da použijem v darovani Evharistiji Gospoda Jezusa, ki je dejal:
   »Jaz sem kruh življenja, ki ne mine nikdar.
   Jaz sem Pot, Resnica in Življenje«!
   Sveti Duh življenja, trikrat sveti,
   podari mojemu duhu popolnost v nauku Duha pobožnosti,
   da spoznam, kako s ponižnim strahospoštovanjem
   gledati to, kar je resnično meso in resnična hrana,
   kar je naša resnična kri in resnična pijača,
   zato, da bi živel v Očetu, Sinu in Svetem Duhu, Troedinem Enem.
   Daj, da moja duša živi za tvoje načrte in namene Bog, ki so sveti in odrešenjski,
   in ki najbolj ugajajo tvojim očem.
   Z vstopom v mojo dušo me bo tvoj Duh Tolažnik in Vodnik pobožnosti spremenil
   in po Milosti Božji spreobrnil v predanega in gorečega služabnika, ki Veruje v Boga.
   Molil bom, delal, služil in prosil Boga, da bom vedno hodil po Poti Odrešenja k Jezusu!
   Zvezda moje duše, podari mi pobožnost svojih svetnikov, misijonarjev in apostolov,
   da obdržim tvoje zakone in zahteve v svetosti in spolnjujem Božjo Voljo.
   Velikodušno pomagaj prosim moji grešni človeški duši, da bom hodil po Jezusovi Poti.
   Vodi me, navdihuj me in poduči me, kaj je prav in kaj ne.
   Prosim vedno me opominjaj, kako me pravičnost in brezgrešnost približa Troedinemu Bogu,
   Vsemogočnemu in Presvetemu Stvarniku,
   tako, da nič nečistega in grešnega ne najde poti do mene.
   Da bom živel tako, kot je Bogu prav.
   Njemu v Večno Čast in Veselje.
   Na Veke Vekov.
   Amen.

   Vir: Molitvenik življenje v Bogu

   Ob dopolnitvi časov je bil Sveti Duh tisti, ki je spočel Božjega sina v Marijinem telesu. Ob Jezusovem krstu je Sveti Duh v podobi goloba oznanil, da je Jezus iz Nazareta Mesija. Ob začetku svojega javnega delovanja je Jezusa v puščavo vodil Duh, da bi bil preizkušan in nato premagal Hudega Duha. Na križu, nam pove evangelist Janez, je Jezus izročil svojega Duha v Božje roke. In sedaj je vsakomur izmed nas namenjeno, da postane tempelj Svetega Duha.

   Povsem upravičeno bi lahko rekli, da se je Jezus rodil in kot Odrešenik prišel med nas in nato umrl na križu, da bi nam podelil Svetega Duha, Božjo navzočnost, povezavo, ki je bila izgubljena, ko sta se Adam in Eva oddaljila od Boga v Edenskem vrtu. Z obiskom svojih apostolov nemudoma po vstajenju je Jezus obnovil to osebno, ljubečo, življenje porajajočo povezanost z Bogom. Vse, kar je bilo izgubljeno v Edenskem vrtu, je bilo v celoti obnovljeno v vrtu vstajenja. Kako prepoznamo to Božjo navzočnost, kakšne so njene lastnosti? Vsekakor to ni neka nedejavna prisotnost, nasprotno, je zelo dinamična in konkretna. Zaradi nje smo ustvarjeni za svetost, celo bolj kot Adam in Eva v Raju, saj Sveti Duh ne biva le povsod okrog nas, ampak zaradi Jezusovega darovanja zdaj tudi prav v nas. Bogu Hvala za Vse, kar smo Prejeli!

   Pater Silvo Šinkovec in povzetki iz drugih religioznih gradiv in medijev

   Odgovori
9. Miro says:

   24. avgusta, 2023 at 13:22

   PRIDI IN POGLEJ

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 1,45-51)

   Tisti čas dobi Filip Natanaela in mu reče: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta. Natanael mu reče: »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« Filip mu reče: »Pridi in poglej.« Ko Jezus vidi, da prihaja k njemu Natanael, reče o njem: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« Natanael ga vpraša: »Od kod me poznaš?« Jezus mu odgovori: »Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.« Natanael mu pravi: »Učenik, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.«

   Jezus mu odgovori: »Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ? Še kaj večjega kot to boš videl.« In mu reče: »Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebo odprto in Božje angele gor in dol hoditi nad Sinom človekovim.«

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   Danes je praznik enega od dvanajsterih, Natanaela ali, kot so ga kasneje imenovali, Bartolomeja. Sam Jezus ga hvali kot Izraelca brez zvijače. Pravzaprav mu je uspelo premagati svoje predsodke proti Nazaretu in sprejeti Filipovo povabilo, da gre sam pogledat.

   Natanael mora najprej premagati predsodke, zato ugotavlja iz Nazareta more priti kaj dobrega?

   Človek s predsodki ima vedno škarje v rokah, izjave sam razrezuje po svojih zamislih.

   Kar je po njegovem kopitu, je dobro; vse drugo je predmet kritike in obsojanja.

   Za vsem tem velikokrat zasledimo človeka, ki je poln napuha. Vedno pa neko ozkost in trmoglavost.

   Pri vsem tem pa človeka predsodkov morda nič ne moti, da stalno živi v grehu in je njegovo osebno življenje daleč od evangelija.

   Prosimo Jerneja, naj nam pomaga premagati lastne predsodke, do drugih in do samega Boga ter rasti v svoji notranji svobodi.

   Poklic med dvanajsterimi je moral biti za Natanaela veliko presenečenje in velika odgovornost. Toda potem, ko je tri leta delil Jezusovo življenje in bil priča njegovemu trpljenju, smrti in vstajenju, se je bil pripravljen posvetiti širjenju evangelija po vsem svetu.

   Z globoko hvaležnostjo gledam na to pestro skupino mož – apostolov, ki so se izkazali za tako učinkovito orodje za širjenje vere v Jezusa. Prosimo za milost, da bi lahko drugim predstavljali Jezusa, kot je to storil Filip.

   V pogovoru in oznanjevanju ne more nobena stvar popolnoma nadomestiti človeka, ki lahko vidi in izkusi. Nekaterih stvari se lahko naučimo samo tako, da jih izkusimo. Ne pogovarjamo se namreč samo z besedami, ampak z očmi, s tonom glasu, s kretnjami. Jezusova močna privlačnost do tistih, ki so ga srečali, je bila odvisna od resnice njegovega oznanjevanja, učinkovitost tega, kar je govoril, pa je bila neločljiva od njegovega pogleda, od njegovega obnašanja in od njegove tišine. Učenci niso samo poslušali njegovih besed, ampak so ga gledali, ko je govoril. V Njem – je Beseda postala obraz, nevidni Bog se je dal videti, slišati, otipati, kakor piše apostol Janez. Beseda je učinkovita le, če jo »vidimo«, samo če se vključi v doživetje, v dialog. Iz tega razloga je bilo in je povabilo Filipa »pridi in poglej« bistvenega pomena.

   Pomislimo, koliko prazne zgovornosti je v našem času, na vseh področjih javnega življenja, tako v trgovini kot v politiki. »Zna govoriti v neskončnost in nič povedati. Njegovi razlogi sta dve zrnci pšenice v dveh mernikih plev. Cel dan moraš iskati, da ju najdeš, in ko ju najdeš, nista bili vredni iskanja.« Te ostre besede angleškega dramatika veljajo tudi za nas. Evangeljsko veselo oznanilo se je razširilo v svet preko srečanj človeka s človekom, srca s srcem. Možje in žene, ki so sprejeli isto povabilo: »Pridi in poglej«, in se jih je dotaknil tisti »več« človeškega, ki je sevalo iz pogleda, iz besede in iz dejanj ljudi, ki so pričevali za Jezusa Kristusa.

   »V naših rokah so knjige, v naših očeh dejstva,« je trdil sv. Avguštin, ko je spodbujal, naj v resničnosti preverimo prerokbe, ki so v Svetem pismu. Tako se evangelij ponovi danes, vsakič ko prejmemo jasno pričevanje ljudi, katerih življenje je spremenilo srečanje z Jezusom. Že več kot dva tisoč let veriga srečanj posreduje čar krščanske avanture. Čaka nas torej izziv, da oznanjamo preko srečevanja ljudi tam, kjer so in kakršni so.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2023/08/23/24-avgust-pridi-in-poglej/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     24. avgusta, 2023 at 13:27

     SVETI JERNEJ: »IZRAELEC, V KATEREM NI ZVIJAČE«

     DANES PRAZNUJEMO GOD APOSTOLA SV. BARTOLOMEJA, LJUDSKO IMENOVANEGA SV. JERNEJA. V SLOVENIJI JE BIL V PRETEKLOSTI ZELO PRILJUBLJEN, NA KAR KAŽE VELIKO PO NJEMU POIMENOVANIH KRAJEV TER 31 NJEMU POSVEČENIH CERKVA. JERNEJEVO JE BIL VČASIH VELIK KMEČKI PRAZNIK, DAN ZAHVALE ZA POSPRAVLJENO ŽETEV.

     IZ ŽIVLJENJA …

     Sv. Jernej oziroma Bartolomej je bil eden izmed Jezusovih apostolov, ki je prišel k njemu skupaj s Filipom. Rojen je bil v Kani v Galileji. Evangeliji njegovo ime omenjajo v seznamu apostolov. Tradicionalno ga istovetijo tudi z Natanaelom, ki ga je Jezus imenoval »pravi Izraelec, v katerem ni zvijače« (Jn 1,47). Bil je priča Jezusovemu vnebohodu (Apd 1,13).

     Izročilo pravi, da je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij na območju od Male Azije do Indije, kjer je pustil hebrejsko kopijo Matejevega evangelija. Po vrnitvi se je zadržal v Armeniji in oznanjal evangelij. Ker je ozdravil hčerko poganskega kralja obsedenosti, so ga poganski duhovniki, nasprotniki krščanstva, prijeli ter mučili »na perzijski način«: živemu so potegnili kožo s telesa in ga na koncu križali.

     Umetniki sv. Jerneja pogosto upodabljajo z nožem, čez roko pa drži svojo odrto kožo. Upodabljajo ga tudi s knjigo, z zvezanim hudičem, romarsko palico.

     Sv. Jernej je zavetnik mesarjev, knjigovezov, krojačev, usnjarjev, kmetov pa tudi številnih drugih poklicev; je priprošnjik proti kožnim boleznim.

     Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-jernej-pravi-izraelec-v-katerem-ni-zvijace/2023-08-24/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Sv. Jernej, prosi za nas!

     Odgovori
10. janez says:

    23. avgusta, 2023 at 21:56

    Papež Frančišek: Sočutje ti pomaga razumeti prave dimenzije realnosti
    »Sočutje nas vodi po poti prave pravičnosti, saj nas rešuje pred zaprtostjo vase. V odlomku iz Lukovega evangelija beremo, kako Jezus oživi mladeniča iz Naima: ‘Tisti čas je šel Jezus v mesto Naim; z njim so šli njegovi učenci in mnogo ljudstva. Ko se je približal mestnim vratom, glej, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova; in z njo je bilo mnogo ljudi iz mesta. Ko jo je Jezus videl, se mu je v srce zasmilila’ (glej Lk 7,11-17).

    Naš Bog je Bog sočutja
    Evangelist ne pravi, da je Jezus imel sočutje, ampak da ‘ga je zajelo veliko sočutje’. Kakor da bi rekel, da je bil ‘žrtev sočutja’. Tam je bilo veliko ljudi, ki so spremljali tisto ženo, a Jezus je videl njeno realnost: ostala bo sama, vse do konca svojega življenja, je vdova, ki je izgubila svojega edinega sina. Ravno sočutje je tisto, ki nam daje temeljito razumeti realnost. Sočutje ti pokaže realnosti takšne, kakršne so. Sočutje je kakor leča srca: pomaga nam razumeti resnične dimenzije. Sočutje je tudi jezik Boga. Sveto pismo se ne začne s prikazovanjem Jezusa. Bog je rekel Mojzesu ‘Videl sem stisko svojega ljudstva’ (glej 2 Mz 3,7). To je sočutje Boga, ki Mojzesa pošlje, da reši ljudstvo. Naš Bog je Bog sočutja. In sočutje je – lahko bi rekli – šibkost Boga, a tudi njegova moč. Je tisto najboljše, kar nam daje. Kajti sočutje ga je spodbudilo, da nam je poslal Sina. Sočutje je jezik Boga.

    Ali običajno gledam na drugo stran?
    Sočutje ni čustvo obžalovanja, ki ga doživimo, ko na primer vidimo na cesti poginiti žival. ‘Ubožček’, in nam je nekoliko žal. Sočutje pomeni biti vpleten v problem drugih in tam tvegati življenje. Gospod namreč gre ravno tja. Kot drugi primer je evangeljski dogodek pomnožitve kruha. Jezus pravi učencem, naj nahranijo množico, medtem ko jo oni hočejo odsloviti. Bili so previdni. A če upoštevamo Jezusov odgovor ‘Vi jim dajte jesti’, lahko verjamemo, da se je v srcu razjezil. Njegovo povabilo je, naj poskrbijo za ljudi, ne pa da razmišljajo, kako bi lahko šli v vasi in si kupili kruha. Gospodu so se zasmilili, kajti videl je tiste ljudi, ki so bili kakor ovce brez pastirja. Na eni strani imamo torej sočutje, Jezusovo gesto, na drugi pa egoistično držo učencev, ki iščejo rešitev, a brez popuščanja, ne želijo si umazati rok. In če je Božji jezik sočutje, je človeški jezik pogosto brezbrižnost. Poskrbeti samo do tukaj in ne misliti naprej. Brezbrižnost. Eden od našim fotografov z L’Osservatoreja Romana je naredil fotografijo, ki se imenuje Brezbrižnost. O tem sem že govoril. Neke zimske noči pred prestižno restavracijo gospa, ki živi na ulici, steguje roko drugi gospe, ki toplo oblečena pride iz restavracije, in ta gospa gleda na drugo stran. To je brezbrižnost. Pojdite si pogledat to fotografijo: to je brezbrižnost. Naša brezbrižnost. Koliko krat gledamo na drugo stran. In tako zapremo vrata sočutju. Lahko naredimo izpraševanje vesti: Ali jaz običajno gledam na drugo stran? Ali pa pustim Svetemu Duhu, da me povede po poti sočutja? Kar je krepost Boga.

    Sočutje vodi na pot pravičnosti
    Ob koncu bi izpostavil še Jezusove besede, namenjene materi: ‘Ne jokaj!’ Kar je ljubkovanje sočutja. Jezus se je dotaknil nosil in mladeniču rekel, naj vstane. Ta sede in začne govoriti. In Jezus ga da, ga vrne njegovi materi. Vrnil ga je – to je dejanje pravičnosti. Ta beseda se uporablja pri pravu: povrniti, vrniti. Sočutje nas vodi na pot dejanske pravičnosti. Vedno je treba vrniti tisto, do česar imajo drugi določeno pravico. To nas vedno rešuje pred egoizmom, brezbrižnostjo, zaprtostjo vase. Nadaljujmo današnjo evharistijo z besedami: ‘Jezusa je zajelo veliko sočutje.’ Da bi imel sočutje tudi do vsakega od nas. To potrebujemo.«

    (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.9.2019).

    Psalm 135,14: Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje.

    Addendum

    Prijazne besede so lahko kratke in lahkotne, a njihov odmev je neskončen. Mati Tereza

    Skrivnost življenja moramo najti v življenju samem, ne v naukih o njem. Anthony de Mello

    Kadar se tvoj strah dotakne bolečine drugega, postane pomilovanje. Kadar se tvoja ljubezen dotakne bolečine drugega, postane sočutje. Stephen Levine

    Ne vem, kakšne bodo vaše usode, nekaj pa le vem: zares srečni bodo le tisti med vami, ki bodo hoteli in znali odkriti, kako naj bodo koristni tako, da pomagajo in služijo ter molijo. Misijonar in duhovnik v Afriki Albert Schweitzer.

    Samo ljubezen lahko združi ljudi na tak način, da jih izpolni in naredi popolne, saj jih le ona lahko popelje in združi v tistem, kar je najgloblje v njih. Jezuit in raziskovalec ter naravoslovec Pierre Theilard de Chardin.

    Skrivnost sreče je v tem, da zmoreš najti radost v veselju drugega. Georges Bernanos.

    Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Gandhi

    Ko moliš odpreš svoje srce Bogu. Ko pomagaš drugim pomagaš sebi in Bog te ljubeče blagoslovi.

    Odgovori