Članki za dušo

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.995 Responses to Članki za dušo

  1. Miro says:

    VAŠA LEDJA NAJ BODO OPASANA IN SVETILKE PRIŽGANE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,35-38)

    Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se vrne njih gospod s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka.

    Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal ter jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor jim!

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    V tem odlomku nas Jezus spodbuja k pravilni uporabi časa.

    Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da odide na pot, kot so bili na to pripravljeni Judje med obhajanjem pashe v Egiptu, obenem pa je to tudi drža tistega, ki je pripravljen za delo.

    Prižgana svetilka kaže na človeka, ki se pripravlja, da bo prebedel noč v pričakovanju nekoga. Prižgano svetilko ima tisti, ki ima odprte oči, ki je budno pozoren, se zaveda, kje je in kaj mora storiti. Prižgana svetilka je vera. Z ugaslo svetilko pa živi, kdor živi brez Božje milosti, v stanju greha in v popolni pozabi na Boga.

    Ko je govora o potrebi, da smo čuječi in pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvoumje: da se namreč vse to nanaša na končni Kristusov prihod, ki se bo uresničil ob koncu časov in za vsakega od nas ob uri naše smrti. Toda če obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je tudi prihod, ki se dogaja vsak dan. To je prihod v milosti, tihi prihod, ko Gospod diskretno trka na naša vrata s svojo besedo, s svojim navdihom, s kakšnim dogodkom, s trpljenjem …

    V knjigi Razodetja vstali Jezus ponovno povzame podobo gospodarja, ki prihaja in trka na vrata, toda tu uporablja glagole v sedanjiku in ne več v prihodnjiku:

    »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Raz 3,20)

    Zdaj stoji pri vratih. Angleški slikar Holman Hunt (1827–1910) iz t.i. pred rafaelovske šole, je dobil navdih za znano sliko prav ob tem verzu, ki jo je naslovil Kristus, luč sveta. Slika je potovala po angleških kolonijah, nazadnje pa je našla mesto v katedrali sv. Pavla v Londonu, kjer je še danes. Jezus stoji pred vrati, ki jih je preraslo trnje in plevel. Pravkar je potrkal in čaka na odgovor. Nekdo, ki je bil zelo natančen in pedanten v detajlih, je slikarju pripomnil, da je na njegovi sliki vendarle napaka: »Na vratih ste pozabili naslikati kljuko.« (Dejansko je videti odprtino za ključ, ni pa sledu o kljuki.) Slikar mu je odgovoril: »Nikakor, to sem naredil namenoma. Na teh vratih je ena sama kljuka in ta je na notranji strani.« Hotel je reči, da moramo mi odpreti Kristusu, ki trka. On spoštuje našo svobodo; trka in čaka, ne vstopa nasilno.

    Vsak od nas bi se moral zavedati, da je za temi zaprtimi vrati on sam; da se vse to dogaja tik pred vhodnimi vrati njegove hiše, njegove duše. Spontano človek pomisli na svarilo, ki smo ga slišali na začetku: »Bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka«.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    • Miro says:

      SVETNIK DNEVA

      SVETI ANTON MARIJA CLARET: USTANOVITELJ KLARETINCEV, DUHOVNI PISATELJ

      ŠKOF SV. ANTON MARIJA CLARET JE USTANOVITELJ KLARETINCEV, NAJBOLJ BRANI DUHOVNI PISATELJ SVOJEGA ČASA V ŠPANIJI IN VELIKI ČASTILEC MARIJINEGA BREZMADEŽNEGA SRCA.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Anton Claret se je rodil v Kataloniji 23. decembra 1807 v družini z desetimi otroci, ki se je preživljala s tkalstvom. Anton naj bi nadaljeval očetovo obrt, a se je odločil za bogoslovje in želel postati kartuzijan. Z osemindvajsetimi leti je prejel mašniško posvečenje in pozneje vstopil k jezuitom. Njegov škof v Španiji ga je postavil za misijonarja. To nalogo je odlično opravil: s pridiganjem, spovedovanjem, duhovnimi vajami in založniško dejavnostjo je spreobrnil celo Katalonijo in Kanarske otoke.

      Da bi si pridobil pomočnike za misijonsko dejavnost je leta 1849 skupaj s petimi duhovniki ustanovil misijonsko družbo Sinov Marijinega Brezmadežnega Srca, ki se po njem imenujejo tudi klaretinci, in bil še isto leto imenovan za nadškofa v Santiagu na Kubi, kjer je služboval od leta 1850 do 1857. Tu je duhovništvo prenovil z duhovnimi vajami, ljudstvo pa s pastoralnimi obiski in misijoni. Leta 1855 je ustanovil žensko redovno vejo Hčera Marijinega Brezmadežnega Srca, imenovane tudi klaretinke. Bil je namreč velik častilec Brezmadežnega Marijinega Srca. V času potresa in kuge je obiskoval bolnišnice, kjer je spovedoval, tolažil in dajal miloščino. V župnijah je ustanavljal hranilnice za socialno dobro ljudi. Zaradi svojega uspeha je postal trn v peti sovražnikom vere.

      Ker se je nekajkrat znašel celo v smrtni nevarnosti, se je vrnil v Španijo in tam deloval na španskem kraljevem dvoru. Sodeloval je tudi na prvem vatikanskem koncilu.

      Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Na smrt bolan se je moral zateči v cistercijanski samostan Fontfroide na jugu Francije, kjer je umrl je 24. oktobra 1870.

      Za svetnika je bil razglašen leta 1950. Sv. Anton Marija Claret je zavetnik klaretincev, klaretink in Katalonije.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-anton-marija-claret-ustanovitelj-klaretincev/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Anton Marija Claret, prosi za nas!

  2. Miro says:

    SINODA SE BLIŽA ZAKLJUČKU, OBLIKUJE SE ZAKLJUČNI DOKUMENT

    UDELEŽENCI VESOLJNE ŠKOFOVSKE SINODE BODO V PONEDELJEK SPREGOVORILI O »PISMU BOŽJEMU LJUDSTVU«, KOT JE TAJNIŠTVO SINODE NAPOVEDALO OB SKLEPU ZASEDANJ MINULEGA TEDNA.

    Po sveti maši v baziliki sv. Petra bodo udeleženci sinode glasovali o besedilu sporočila, ki bo zatem objavljeno, poroča spletni portal Vatican News. Glede na program, objavljen pred začetkom sinode, bo sledil poldrugi dan odmora za razpravo, namenjeno pripravi osnutka končnega dokumenta. Ta osnutek bo nato v sredo zjutraj predstavljen na plenarnem zasedanju, nato pa bodo jezikovne skupine nadaljevale z razpravo o besedilu.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sinoda-se-bliza-zakljucku-oblikuje-se-zakljucni-dokument

  3. Miro says:

    ŽIVLJENJA NIMA NIHČE IZ OBILICE SVOJEGA PREMOŽENJA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 12,13-21)

    Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«

    Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹

    Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    BITI BOGAT V BOGU

    Če bi današnji evangelijski odlomek sprejeli zgolj kot Jezusov moralni poduk pred lakomnostjo, bi verjetno zgrešili cilj. To ne pomeni, da lakomnost ni problem, a Jezus želi tu priti dlje od zgolj moralnega nauka.

    Šlo je za bivanjsko izgubljenost tistega, ki si je prizadeval, da bi v roke dobil vsaj del dediščine, torej premoženja. In če to, kar dobimo od prednikov, cenimo le po materialni plati, pomeni ne samo, da nimamo spoštovanja do tistega, od kogar dobimo dediščino, pač pa svoje življenje zožimo zgolj na to, kar je materialno. Življenje je namreč več kot premoženje, z njim si premoženja ne moremo kupiti. In ko umremo, ne moremo s seboj vzeti ničesar. Če pa premoženje vendarle postane naš malik, smo zanj pripravljeni tudi ubijati. Žalostne zgodbe o delitvah dediščine ter na smrt skreganih bratov in sester so nam znane žal tudi v našem okolju.

    A tisto, na kar moramo biti pozorni, je to, da Bog skrbi za nas in da dejansko ni prav nobene potrebe po tem, da bi nekaj kopičili in grabili zase. V kolikor to počnemo, to pomeni, da dejansko nimamo vere in da je podoba Boga morda popačena. Ni torej problematičen denar, niti premoženje samo po sebi. Problematičen je naš odnos, ko denar ali premoženje stopita na mesto Boga. In če rečemo, da nas Jezus vabi na pot uboštva, to ne pomeni, da nas vabi na pot revščine, pač pa tiste brezmejne otroške predanosti v Očetove roke, ki skrbi za nas bolj kot za lilije na polju in ptice na nebu. Če mu seveda to dopustimo. Odgovor je sedaj na moji strani: ali želim vse staviti na svoje moči ali pa se izročam čudoviti Božji previdnosti.

    Prilika o bogatem človeku, ki si veliko nakopiči, govori prav o tej lažni zaverovanosti v lastne moči. Prepričan je o sebi, da bo živel še zelo dolgo, a lahko ga že v naslednjih nekaj urah presenetijo razbojniki in ga ubijejo. Prav zato je Jezus tolikokrat govoril, naj si nabiramo zaklade v nebesih, ker so varni pred roparji in pred uničevalno silo. Zemeljski zakladi so nekaj začasnega.

    Morda ste opazili, da beseda »bogat« dejansko izhaja iz besede »Bog«. Lahko pa tudi iz besede »bogovi«. Kakšnega boga ali Boga torej častim? Je Bog zame le neka ideja, dejansko pa častim svoje »bogove«? Če stavimo na druge bogove, potem nismo bogati v Bogu in to nas lahko tudi stane zveličanja. Pomembno je namreč, da smo ves čas pripravljeni stopiti pred Boga.

    In zato smo povabljeni, da na to Jezusovo vabilo, naj bomo bogati v Bogu, odgovorimo. »Da, Gospod, pokaži mi, kaj pomeni biti bogat v Tebi. Razodeni se mi, pokaži mi svojo dobroto …«

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2023/10/22/23-oktober-biti-bogat-v-bogu/

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Miro says:

      SVETNIK DNEVA: SVETI JANEZ KAPISTRAN

      SV. JANEZ KAPISTRAN JE BIL FRANČIŠKAN, REDOVNI PRENOVITELJ, POTUJOČI PRIDIGAR, “APOSTOL EVROPE”, MIROVNI POSREDNIK …

      IZ ŽIVLJENJA …

      Sv. Janez se je rodil 24. junija 1386 v Capestranu v Abruzzih. Njegov oče je bil bogat nemški baron, nekdanji vitez, ki je kmalu umrl. Sv. Janez je študiral pravo v Perugii ter opravljal službo sodnika v Neaplju in Perugii, kjer je želel utrditi svoj družbeni položaj s poroko z grofovsko hčerko, a je leta 1415, ko je izbruhnila mestna vojna, pristal v ječi.

      Tu je razmišljal o svojem življenju in zaslišal Božji klic v redovno življenje. Tega leta je vstopil v red manjših bratov in bil leta 1418 posvečen v duhovnika. Zelo je bil povezan s svojim redovnim sobratom sv. Bernardinom Sienskim, s katerim je sodeloval pri prenovi reda. Postal je priljubljen ljudski misijonar in štirideset let po vsej Evropi spodbujal bolj zgledno krščansko življenje. Kamorkoli je prišel, se je zbralo ogromno ljudi, da bi poslušali tega gorečega pridigarja.

      Ko so Turki leta 1453 osvojili Carigrad in krenili proti Evropi, je sv. Janez Kapistran uspel pridobiti krščanske kneze za obrambo krščanskega sveta. Leta 1456 je tudi sam z dvignjenim križem v roki branili Beograd pred 100.000 Turki in uspelo jim jih je začasno ustavili. A v vojni vihri se je okužil s kužno boleznijo, ki je prizadela večji del krščanske vojske, in umrl na današnji dan v tedanjem madžarskem Iloku (današnjem Vukovarju na Hrvaškem).

      Umetniki ga najpogosteje upodabljajo z zastavo s križem, monštranco s hostijo ali monogramom IHS. Sv. Janez Kapistran je zavetnik vojaških kaplanov in odvetnikov.

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-kapistran-branitelj-krscanske-vere-pred-turki/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Sv. Janez Kapistran, prosi za nas!

  4. Miro says:

    PAPEŽ FRANČIŠEK: CESARJU PRIPADAJO STVARI TEGA SVETA, VENDAR PA ČLOVEK IN SVET PRIPADATA BOGU

    »DRAGI BRATJE IN SESTRE, DOBER DAN! EVANGELIJ DANAŠNJEGA BOGOSLUŽJA NAM PRIPOVEDUJE, DA SO SE NEKATERI FARIZEJI ZDRUŽILI S HERODOVCI, DA BI JEZUSU NASTAVILI PAST. VEDNO SO SKUŠALI NASTAVITI PAST.« S TEMI BESEDAMI JE PAPEŽ FRANČIŠEK ZAČEL NAGOVOR PRED MOLITVIJO ANGEL GOSPODOV Z OKNA APOSTOLSKE PALAČE NA TRGU SV. PETRA NA DANAŠNJO 29. NEDELJO MED LETOM. (po zapisu p. Ivana Hercega)

    Prišli so k Njemu in ga vprašali: »Ali se sme dajati cesarju davek ali ne?« (Mt 22,17). Gre za prevaro. Če bo Jezus opravičeval davek, se bo torej postavil na stran politične oblasti, ki jo ljudje niso prenašali, če bo pa rekel, naj se ga ne plačuje, je lahko obsojen uporništva proti cesarstvu. Gre za resnično past. On pa se izogne tej pasti. Zahteva naj mu pokažejo denar, na katerem je vtisnjena cesarjeva podoba in jim pravi: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Kaj to pomeni?

    Te Jezusove besede se je začelo vse splošno uporabljati, a so bile včasih napačno uporabljene, – oziroma vsaj skrčene – ko je govora o odnosih med Cerkvijo in državo, med kristjani in politiko. Pogosto so razumljene, kot da bi Jezus hotel ločiti »Cesarja« in Boga, to je zemeljsko od duhovne resničnosti. Včasih tudi mi mislimo, da je eno vera s svojo prakso, drugo pa vsakdanje življenje. In to ne gre. To je »shizofrenija«, kakor da vera nima nič opraviti s konkretnim življenjem, z izzivi družbe, z družbeno pravičnostjo, s politiko in tako naprej.

    V resnici pa nam Jezus hoče pomagati postaviti na svoje mesto »Cesarja« in »Boga«, vsakega s svojo pomembnostjo. Cesarju, torej politiki, civilnim institucijam, družbenim in ekonomskim procesom pripada skrb za zemeljski red. Mi, ki smo potopljeni v to resničnost, moramo povrniti družbi to, kar nam ponuja preko našega prispevka odgovornih državljanov, s tem, da smo pozorni na to, kar nam je zaupano, da pospešujemo pravico in pravičnost na področju dela, pošteno plačujemo davke, si prizadevamo za skupno dobro in tako naprej. Istočasno pa Jezus odločno izjavi glede temeljne resničnosti, da človek, ves človek in vsak človek pripada Bogu. To pomeni, da ne pripadamo nobeni zemeljski resničnosti, nobenemu »Cesarju« tega sveta. Smo Gospodovi in ne smemo biti sužnji nobene posvetne oblasti. Na kovancu je torej cesarjeva podoba, Jezus pa nas spominja, da je v naše življenje vtisnjena podoba Boga, ki je nič in nihče ne more zatemniti. Cesarju pripadajo stvari tega sveta, vendar pa človek in svet pripadata Bogu. Ne pozabimo tega!

    Razumemo torej, da Jezus vrača vsakemu od nas lastno identiteto? Na kovancu tega sveta je Cesarjeva podoba, toda ti, jaz, vsak od nas, katero podobo nosiš v sebi? Postavim si to vprašanje: jaz, katero podobo nosim v sebi? Podoba koga si v svojem življenju? Se spomnimo, da pripadamo Gospodu ali pa se pustimo oblikovati logikam tega sveta in napravljamo iz dela, politike, denarja svoje idole, ki jih častimo?

    Sveta Devica naj nam pomaga, da bomo priznali in častili svoje dostojanstvo in dostojanstvo vsakega človeškega bitja.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2023-10/papez-francisek-cesarju-pripadajo-stvari-tega-sveta-bogu.html

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

  5. Miro says:

    DAJTE CESARJU CESARJEVO IN BOGU BOŽJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 22,15-21)

    Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Ta evangeljski odlomek podrobno razlaga Neznani pisec: »Farizeji so se umaknili, da bi se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi med njihovimi pogovori z njim. Vsakič ko se skuša zavirati prehod vodnega toka, ta pod pritiskom popusti in voda si utre novo pot. Isto se je zgodilo z zlobnimi načrti teh ljudi. Ko so videli pot zaprto, so preprosto poiskali novo pot do njega. Cesarjev kovanec je zlat, Božji pa je narejen iz človeštva. Cesar je viden na svojem denarju, Bog pa v človeških bitjih. Zato, daj cesarju tvoje materialno bogastvo, ohrani pa za Boga nedolžnost tvoje vesti, v kateri je Bog vedno navzoč in viden.« Sever Antiohijski k temu dodaja: »S prilizovanjem skuša strast hinavstva prikriti sovraštvo, saj plačevanje davka cesarju ne preprečuje nikomur, da bi služil Bogu.

    (iz komentarja cerkvenih očetov, hozana.si)

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Miro says:

      SVETNIK DNEVA

      SVETI JANEZ PAVEL II., PRVI SLOVANSKI PAPEŽ

      SV. JANEZ PAVEL II. JE PRVI SLOVANSKI PAPEŽ IN PO VEČ STOLETJIH PRVI PAPEŽ, KI NI ITALIJAN. JE EDEN OD NAJMLAJŠIH PAPEŽEV V ZADNJEM ČASU, NJEGOV PONTIFIKAT PA MED NAJDALJŠIMI V ZGODOVINI CERKVE, SAJ JE TRAJAL SKORAJ SEDEMINDVAJSET LET. BIL JE KARIZMATIČEN PAPEŽ, SPOSOBEN ZBRATI VELIKE MNOŽICE.

      IZ ŽIVLJENJA …

      Karol Wojtyła se je rodil 18. maja 1920 v Wadowicah na Poljskem kot najmlajši od treh otrok. Svoje sestre ni poznal, saj je umrla pred njegovim rojstvom. Ko je bil star devet let, mu je umrla mati, tri leta kasneje pa starejši brat. Karol je ostal sam z očetom. Po končani gimnaziji sta se z očetom preselila v Krakov, kjer je Karol študiral literaturo in se posveti svoji strasti: igranju. Ko se je začela vojna, je začel delati v kamnolomu, da bi se izognil deportaciji v Nemčijo. Leto kasneje (1941) mu je umrl tudi oče. Karol je začel »tajno« študirati tečaje teologije; tajno zato, ker so nacisti preganjali poljsko duhovščino, in bil leta v duhovnika posvečen leta 1946. Nato je za dve leti odšel izpopolnit svojo teološko izobrazbo v Rim, da bi postal profesor etike v krakovskem bogoslovju in na teološki fakulteti v Lublinu. Leta 1958 je bil imenovan in posvečen kot najmlajši poljski pomožni škof v Krakovu. Njegov grb z napisom »Totus Tuus – Ves Tvoj«, ki se nanaša na Božjo Mater Marijo, ga je spremljal vse življenje. Sodeloval je na 2. Vatikanskem koncilu, leta 1964 je bil imenovan za nadškofa v Krakovu, leta 1967 pa za kardinala.

      16. oktobra 1978 so ga kardinali, zbrani v konklavu, izvolili za Petrovega naslednika. Privzel je ime Janez Pavel II. in 22. oktobra slovesno nastopil petrinsko službo (zato je tega dne njegov god). 13 maja 1981, na obletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi, je bil hudo ranjen v poskusu atentata na Trgu sv. Petra. Kasneje je svojega atentatorja obiskal v zaporu in mu odpustil.

      V svojem dolgem pontifikatu vodenja Cerkve je okrepil upanje vernikov; govoril s svetom, nagovarjal narode (dvakrat je obiskal Slovenijo), govoril z državniki, umetniki, igralci, športniki; pogosto je komuniciral z novinarji; hodil je v zapore, obiskoval zanemarjene in zapuščene. Iz njegove neizmerne ljubezni do mladih so se leta 1985 rodila svetovna srečanja mladih, ki so na različnih koncih sveta združila milijone mladih.

      Razglasil je 1.345 blaženih in 483 svetnikov.

      Leta 2003 je bila uradno potrjena njegova Parkinskonova bolezen, a se ni umaknil, vse dokler so ga noge nosile.

      Z velikim sočutjem prebivalstva je umrl v Vatikanu 2. aprila 2005, na predvečer nedelje Božjega usmiljenja, ki jo je sam razglasil nekaj let prej.

      Na nedeljo Božjega usmiljenja 2011 ga je papež Benedikt XVI. razglasil za blaženega, leta 2014 pa ga je papež Frančišek razglasil skupaj s papežem Janezom XXIII. za svetega.

      Povzeto po: https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-pavel-ii-prvi-slovanski-papez/

      Sv. Janez Pavel II., prosi za nas!

  6. Miro says:

    Spomnimo na:

    PAPEŽ VABI K POSTU IN MOLITVI ZA MIR 27. OKTOBRA 2023

    https://katoliska-cerkev.si/papez-vabi-k-postu-in-molitvi-za-mir-27-oktobra-2023

    Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLIMO ZA MIR V IZRAELU, PALESTINI, UKRAJINI IN DRUGIH NEMIRNIH DELIH SVETA

      Gospod, Knez miru, ko spremljamo novice o vojni, molimo in se darujemo za mir med ljudmi. Prosimo te,
      da prevlada logika ljubezni in solidarnosti nad logiko geopolitične prevlade v svetu. Prosimo za spremembo
      v srcih in razumu tistih, ki odločajo o vojni in miru, da zavzamejo držo dialoga in miroljubnega reševanja
      nesporazumov.

      Vsi ljudje smo Tvoji otroci in tvoji otroci so sedaj na obeh straneh vojnih linij. Vsi trpijo zaradi vojne, najbolj
      pa družine na obeh straneh, ki bodo pretrpele izgubo bratov in sester, očetov in mater, mož in žena, otrok,
      domov, sosesk in mirnega sobivanja.

      Zato Ti, Gospod, Gospodar miru in ljubezni odpri oči vsem, predvsem pa odgovornim za vojno, da bodo
      spoznali svoje napačne poti in da bo prevladal mir. Naj vsi spoznajo, da imamo samo en skupni dom in da je
      veliko več stvari, ki nas povezujejo kot delijo.

      Prosimo Te, Ljubezen sama, naj dobri ljudje ne pogledajo vstran in da se ves svet zedini v prizadevanju za mir
      v Izraelu, Palestini, Ukrajini in vsepovsod po svetu, kjer ljudje trpijo zaradi vojn in nasilja, tudi v pozabljenih
      vojnah daleč vstran od naših oči.

      V tej težki uri, Gospod, usliši našo molitev, ker ti si Ljubezen in kralj miru. Amen.

      (pastoralno povezane župnije Dravograd, nekoliko dopolnjeno glede najnovejših nemirnih območij)

  7. Miro says:

    SINODA: IZOGIBATI SE AVTORITARNOSTI – AVTORITETA POMENI SLUŽENJE

    MED TRINAJSTO IN ŠTIRINAJSTO GENERALNO KONGREGACIJO ZASEDANJA ŠKOFOVSKE SINODE SO V OSPREDJU BILA VPRAŠANJA O VLOGI ŠKOFOV, SOODGOVORNOSTI LAIKOV, AVTORITETI KOT SLUŽENJU IN ZLORABAH. REČENO JE TUDI BILO, DA SO V CERKVI POTREBNE REFORME.

    Udeleženci zasedanja škofovske sinode o sinodalnosti so zadnje dni razpravljali o četrtem delu dokumenta Instrumentum laboris, ki ima naslov »Soudeležba, naloge odgovornosti in avtoriteta. Kakšni so procesi, strukture in institucije v misijonarski sinodalni Cerkvi?«. Paolo Ruffini, prefekt Dikasterija za komunikacijo in predsednik Komisije za informiranje je na petkovem brifingu (20. oktobra) dejal, da je v dvorani Pavla VI. bilo ponovno poudarjeno, da »se je treba izogibati avtoritarnosti« in da »avtoriteta ni nadvladovanje, ampak služenje«.

    Več o tem na: https://katoliska-cerkev.si/sinoda-izogibati-se-avtoritarnosti-avtoriteta-pomeni-sluzenje

  8. Miro says:

    MOČNE MARIJINE BESEDE V FATIMI (Aleteia)

    NJENE BESEDE, NAMENJENE TREM PASTIRČKOM, SO POMIRJUJOČE, A TUDI ZAHTEVNE

    Leta 1917 se je Devica Marija prikazala trem pastirčkom v bližini Fatime na Portugalskem. Z njimi se je srečevala več mesecev, višek vsega pa je bilo čudežno videnje, ki mu je bilo priča na stotine ljudi.

    Blažena Mati je v številnih videnjih otrokom spregovorila in jim dala tudi natančna navodila. Pogosto jih je spodbujala k molitvi. Njene besede so bile včasih tolažeče, včasih pa tudi izzivalne, saj so otrokom (in svetu) nalagale veliko nalogo: moliti za mir.

    TULE JE NEKAJ MARIJINIH MISLI, KI SO JIH ZAPISALI VIDCI, NAS PA NAGOVARJAJO ŠE DANES.

    – Rožni venec molite vsak dan, da boste tako na svet prinašali mir in se bo končala vojna.

    – Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati vse trpljenje, ki vam ga želi naložiti, v zadoščenje za spreobrnjenje grešnikov?

    – Potem boste veliko trpeli, toda Božja milost bo vaša tolažba.

    – Jezus želi, da bi me ljudje prek vas spoznali in vzljubili. Želi, da bi po celem svetu gojili pobožnost k mojemu Brezmadežnemu Srcu. Vsakomur, ki bo sprejel to pobožnost, obljubljam odrešenje; te duše bodo Bogu dragocene – kot rože, s katerimi sem okrasila njegov prestol.

    – Ali močno trpite? Ne obupajte. Nikoli vas ne bom zapustila. Moje Brezmadežno Srce bo vaše pribežališče in pot, po kateri boste prišli k Bogu.

    – Nadaljujte z vsakodnevno molitvijo rožnega venca v čast Rožnovenski Materi Božji, da bo zavladal mir v svetu in se bo končala vojna. Samo ona vam lahko pomaga.

    – Molite, veliko molite in se žrtvujte za grešnike, zakaj veliko duš gre v pekel, ker se zanje nihče ne žrtvuje in nihče zanje ne moli.

    – Ne žalite več Gospoda, našega Boga, saj je že tako zelo razžaljen.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2019/05/13/mocne-marijine-besede-v-fatimi/

    Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLIMO:

      Pod tvoje varstvo pribežimo,
      o sveta božja Porodnica,
      ne zavrzi naših prošenj
      v naših potrebah,
      temveč reši nas
      vselej vseh nevarnosti,
      o častitljiva in blagoslovljena Devica,
      naša gospa, naša srednica,
      naša besednica!
      S svojim Sinom nas spravi,
      svojemu Sinu nas priporoči,
      svojemu Sinu nas izroči!

      Marija, Kraljica miru, prosi za nas!

  9. Hvala says:

    Ja, res je!

    Prepogosto se ujamemo v veliko skušnjavo in godrnjamo zoper Boga, očitajoč mu, zakaj dopušča vojne, krivice in zlo, ki ga je zavestno povzročil človek v svojem napuhu in egoizmu.

    Ja, res je. Zelo pogosto beremo vprašanje, ki ga postavljajo tudi kristjani: ZAKAJ BOG DOPUŠČA VOJNE ?

    Zelo malo ali pa skoraj ni vprašanj: ZAKAJ PA MI NE POSLUŠAMO BOGA? NAŠ EGOIZEM IN NAPUH JE PREPREKA, DA BI POSLUŠALI BOGA, ZATO NASTAJA SOVRAŠTVO V SRCIH ČLOVEKA, KI ZANETI PREPIR, VOJNE. .

    SVETA MARIJA JE JASNO POVEDALA NAVODILA TREM PASTIRČKOV- KAJ JE POTREBNO DA LJUDJE DELAJO , DELAMO IN KAJ BO SLEDILO, ČE NE BODO DELALI, ČE NE BODO UBOGALI.

  10. Miro says:

    NAGOVOR NOVOMEŠKEGA ŠKOFA ANDREJA SAJETA PRI SV. MAŠI NA BREZJAH OB ZAČETKU ROMANJA PO ROŽNOVENSKI POTI

    SPOMIN KOT IZHODIŠČE ZA SPRAVO IN ODPUŠČÁNJE

    ZBRANI SMO PRI MARIJI POMAGAJ NA BREZJAH V SPOMIN NA PRESTANO SLOVENSKO MEDVOJNO IN POVOJNO TRPLJENJE. PO SVETI MAŠI JE V TA NAMEN PREDVIDENO TUDI ROMANJE PO ROŽNOVENSKI POTI.

    Najprej pozdravljam predstavnike štirih organizatorjev današnje slovesnosti, ki so pobuda Vseposvojitev, Nova slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo in Združenje ob lipi sprave. Pozdravljam tudi vse vas, dragi bratje in sestre, ki ste prišli k sveti maši, da bi molili za spravo, odpuščánje, Božje usmiljenje in popravo krivic. Zahvaljujem se bratom frančiškanom za gostoljubje.

    Danes je osrednja tema spominjanje zgodovinskih dejstev bratomorne vojne, ne smemo pa spregledati tudi naše osebne zgodbe v luči zgodovine odrešenja. Povabilo k spominjanju je pomembno, ker smo ljudje pozabljivi. Navadno si bolje zapomnimo boleče, travmatične izkušnje. Življenje vsebuje tudi mnoge trenutke sreče in obdarovanosti, pa se tega ne zavemo se ne veselimo. Današnji dan je zato tudi priložnost za globoko, osebno hvaležnost Bogu za vse, kar smo prejeli.

    Sveto pismo na mnogih mestih spominja, da je Gospod izbral izvoljeno ljudstvo in ga spremljal na njegovi poti skozi puščavo. Gospod jim je bil blizu in je ostajal do konca zvest svoji obljubi kljub nezvestobi ljudstva. Z njimi je sklenil zavezo, ljudstvo pa je večkrat godrnjalo zoper Boga in ga krivilo za nesreče in tegobe.

    Kar je Bog storil izraelskemu ljudstvu, se v spremenjenih zunanjih okoliščinah ponavlja v naših življenjih. V krščanstvu je spomin prepleten z načini in okoliščinami, v katerih se je Bog razodeval v življenju ljudi. Izbral nas je in nas po krstu prištel med Božje ljudstvo, svet narod. Nekateri ljudje gredo po njegovi poti, drugi Božje povabilo ignorirajo ali zavrnejo. Prepogosto se ujamemo v veliko skušnjavo in godrnjamo zoper Boga, očitajoč mu, zakaj dopušča vojne, krivice in zlo, ki ga je zavestno povzročil človek v svojem napuhu in egoizmu.

    Spomin je v tem smislu nujno povezan s kompleksnima vprašanjema sprave in odpuščánja. Od nekoga, ki je veliko pretrpel, poudarja papež Frančišek, ne smemo zahtevati družbenega odpuščánja, kjer se zakrije odgovornost posameznika. Sprava je vedno osebno dejanje in nihče je ne more vsiliti celotni družbi, četudi ima nalogo, da jo spodbuja. Splošne sprave ni mogoče zapovedati, kakor tudi krivic ni mogoče pokriti s plaščem pozabe. Ganljivo je, ko vidimo, kako so nekateri zmožni odpustiti, razumemo pa lahko tudi tiste, ki tega ne zmorejo (prim. okrožnico Vsi bratje, 246).

    Odpuščánje je možno tam, kjer obstajata zavedanje in sprejemanje dejstva, da nam je Gospod naš dolg že odpustil. Ker je odpuščánje zastonjsko, lahko odpustimo tudi tistemu, ki se kesanju upira in za odpuščánje ni sposoben prositi. Tisti, ki odpúščajo, ne pozabijo. Le odpovedo se temu, da bi v njih gospodovala uničujoča sila hudega. Prebijejo začaran krog ponavljajočega se zla. Maščevanje ne poteši nezadovoljstva žrtev in ne reši ničesar, še poudarja sveti oče (Vsi bratje, 250–251).

    Pogosto spominjanje Božjih del pomaga ozavestiti vero in jo krepi. Vera je kakor romanje k zadanemu cilju. Gospod nas spremlja na tej poti. Na njej smo deležni lepote in veselja, pa tudi ovir. Zbrani smo v Božjem imenu, da bi molili in prosili za spoznanje, kako ob ovrednotenju polpretekle zgodovine v luči vere živeti danes. Prosimo za milost sprave in odpuščánja v našem narodu. Pravičnosti ni mogoče doseči brez obsodbe zločinov in dostojnega pokopa posmrtnih ostankov izkopanih žrtev, ki imajo naravno pravico do groba in imena. Odgovorni v državi naj opravijo ta civilizacijska dejanja, ki izhajajo iz spoštovanja do sleherne človeške osebe, ne glede na njihovo politično prepričanje, vero ali raso.

    Ob vseh naših prizadevanjih ne pozabimo na spoštovanje reda v stvarstvu. Mi nismo tisti, ki delamo prvi. Sveti Pavel nas v današnjem berilu (Rim 4,13.16–18) opozarja, da je na prvem mestu Božje delovanje, šele potem so naša dela. Vse se začne z Božjo obljubo. V zgodbi o Abrahamu je na začetku Božja obljuba, še preden Abraham karkoli stori. Prva stvar torej ni spoštovanje zakona, ampak sprejetje obljube v veri, da bo Bog izpolnil, kar je rekel. V svobodi srca prepustimo Bogu, naj dela po nas, kot želi On. Svoje moči in življenje mu dajmo na razpolago in odgovorno sooblikujmo družbo.

    Podoben nauk razberemo iz evangelija (Lk 12,8–12). Jezusa je potrebno priznati pred ljudmi, da nas bo Bog sprejel v nebesih: Vsakega, kdor mene prizna pred ljudmi, bo tudi Sin človekov priznal pred Božjimi angeli. V življenju naj ne bodo v ospredju naše zasluge, temveč osebno pričevanje vere v Jezusa Kristusa, Božjega Sina.

    Evangelij nas opominja, naj prehitro ne sodimo tistih, ki ne izkazujejo svoje vere, ko pravi: »Vsakemu, kdor poreče besedo zoper Sina človekovega, se bo odpustilo; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, se mu ne bo odpustilo«. To sta dva vidika vere. Obstaja zunanje izražanje našega prepričanja, vera pa temelji na notranji manifestaciji Svetega Duha. Včasih se lahko zgodi, da kdo težko izpoveduje vero navzven, kar lahko razumemo. Neodpustljivo pa se je upirati Svetemu Duhu, kar je zavestna zavrnitev Boga in njegove zastonjske milosti.

    Današnja slovesnost naj bo priložnost za spominjanje Božjih del v naših življenjih in za zahvalo za vse, kar smo prejeli mi osebno ali naši predniki. Okrepi naj vero in zavedanje soodgovornosti vseh za oblikovanje zdrave družbe in medosebnih odnosov. Združimo se v prepotrebni molitvi za mir in spravo ter popravo krivic, ne samo v naši domovini, temveč povsod, kjer vladata kruta vojna in pretresljivo nasilje, še posebej v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. Naj zavladajo dialog, spoštovanje drugače mislečih in bratstvo med narodi.

    Marija Pomagaj naj pri vsemogočnem in usmiljenem Bogu prosi za vse nas. Amen.

    Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/nagovor-novomeskega-skofa-andreja-sajeta-pri-sv-masi-na-brezjah-ob-zacetku-romanja-po-roznovenski-poti

    Marija Pomagaj, kraljica Slovencev, prosi za nas!

    • Miro says:

      MOLIMO ZA SPRAVO

      O Bog,
      ti si Oče vseh ljudi
      in želiš,
      da bi vsi prišli
      do spoznanja resnice
      in se zveličali.

      Boli te,
      ko se ljudje med seboj
      izključujemo in sovražimo,
      še zlasti, če si jemljemo
      osnovne pravice ali celo življenje.

      Prosimo te za vse žrtve
      vojnega in povojnega nasilja:
      daj pokojnim večni mir,
      daj živečim, da bi se med seboj spravili,
      da žalostna preteklost
      ne bi obremenjevala
      sedanjosti in prihodnosti,
      daj da bi raslo vzdušje odpuščanja
      in medsebojnega zaupanja.

      Saj si ti naš skupni Oče
      in tvoj Sin Jezus Kristus
      je daroval svoje življenje za nas vse.
      Prosimo te,
      podeli nam spravo
      po njegovem zasluženju.
      Amen.

      (molitev za spravo, zupnija-teharje.si)

      Marija Pomagaj, kraljica Slovencev, prosi za nas!

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja