Članki za dušo

14.999 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   5. julija, 2025 at 17:08

   Papež Frančišek, pridiga 3. julija 2016

   Dragi bratje in sestre, dober dan! Današnja evangeljska stran vzeta iz desetega poglavja Lukovega evangelija (vv. 1-12.17-20), nam da razumeti, kako pomembno je klicati Boga »Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (v. 2). »Delavci«, o katerih Jezus govori, so misijonarji Božjega kraljestva, ki jih je On sam klical in pošiljal »po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (v. 1). Njihova naloga je oznanjati sporočilo zveličanja namenjeno vsem. Misijonarji oznanjajo sporočilo zveličanja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo daleč, tudi mi kristjani, misijonarji, ki izrečemo dobro besedo zveličanja. In to je dar, ki ga da Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (v. 9), se izgovarja zato, ker je Jezus »približal« Boga nam, Bog je postal eden od nas. V Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaga greh in človeško bedo.

   To je »blagovest«, ki jo morajo »delavci« ponesti vsem, torej sporočilo upanja in tolažbe, miru in dejavne ljubezni. Ko Jezus pošilja svoje učence pred sabo v vasi, jim naroča: »Najprej recite: ›Mir tej hiši!‹…. Ozdravljajte bolnike, ki so tam« (v. 5.9.). Vse to pomeni, da se Božje kraljestvo gradi dan za dnem in že tukaj na zemlji ponuja svoje sadove spreobrnjenja, očiščevanja, ljubezni in tolažbe med ljudmi. Nekaj lepega je graditi dan za dnem Božje kraljestvo, ne ga uničevati, graditi ga.

   S kakšnim duhom pa mora Jezusov učenec vršiti to poslanstvo? Predvsem se bo moral zavedati težke, včasih celo sovražne realnosti, ki ga čaka. Jezus ne molči o tem, temveč pravi: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (v. 3), zelo jasno, sovražnost je vedno na začetku preganjanja kristjanov, saj Jezus ve, da poslanstvo ovira hudič s svojim delovanjem. Zaradi tega si delavec evangelija prizadeva biti svoboden vsakršne človeške pogojenosti, tako da s seboj ne nosi denarnice ne torbe ne sandal (prim. v. 4), kakor je to priporočal Jezus z namenom, da bodo zaupali samo moči Kristusovega križa. To pomeni, pustiti ob strani vsak motiv za osebno bahanje, kariero ali oblast in postati ponižno orodje zveličanja, izvršenega po žrtvi Jezusa, ki je umrl in vstal za nas.

   Poslanstvo kristjana v svetu je nekaj čudovitega in namenjeno vsem, je poslanstvo služenja, iz katerega, nihče ni izključen. Za to je potrebno mnogo velikodušnosti, predvsem pa pogled in srce usmerjena v višave, da kličeta Gospodovo pomoč. Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakodnevnem življenju z veseljem pričujejo evangelij življenja vsak dan. Učenci, ki jih je Jezus poslal, »so se vrnili polni veselja« (v. 17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. Ob tem pomislim, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo ‘blagovest’ po posvetitvi tolikih moških in žensk, ki vsakodnevno oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti čudoviti župniki, ki jih poznamo, sestre, posvečene osebe, misijonarke, misijonarji, in se sprašujem, prisluhnite vprašanju: »Koliko izmed vas mladih, ki ste danes tukaj na trgu, slišite Gospodov klic, hoditi za njim?« Ne bojte se! Bodite pogumni ponesti tudi drugim to plamenico apostolske gorečnosti, ki nam je bila po zglednih učencih dana.

   Prosimo Gospoda po priprošnji Device Marije, da ne bo v Cerkvi nikoli manjkalo velikodušnih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in nežnost nebeškega Očeta.

   Papež Frančišek

   Odgovori
2. janez says:

   28. junija, 2025 at 13:06

   Misli papeža Benedikta XVI: Praznik apostolov Petra in Pavla

   »Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posvečeni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne maše beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’ (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temveč je Očetovo razodetje preprostemu galilejskemu ribiču, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: ‘Kajti tega ti nista razodela meso in kri’ (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, ‘močnejša kot nebo’ (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).«

   »Na Jezusovo vprašanje: ‘Kaj pa vi pravite, kdo sem?’ odgovori Peter: ‘Ti si Mesija, Sin živega Boga!’ (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izreče Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej določi Petrovo vlogo v Cerkvi: ‘Jaz pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev… Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih’ (Mt 16,18-19). Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razločne: Peter bo’skalnati temelj’, na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo ‘ključe’nebeškega kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za vsakogar; končno bo mogel ‘zavezovati’ in ‘razvezovati’, torej določati ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za življenje Cerkve, ki je in ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova.

   Tako je v zelo nazornih podobah opisano to, kar bo v poznejšem teološkem premisleku označeno s pojmom ‘jurisdikcijsko prvenstvo’.«

   »Sveti Pavel pa je s pomočjo božje milosti širil evangelij in sejal Besedo resnice in zveličanja med poganskimi ljudstvi. Pavel je kot posebno nujno občutil vprašanje dostopa poganov k Bogu, ki v križanem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja zveličanje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel, da je bila to resničnost, ki ni zadevala le Jude ali določeno skupino oseb, marveč da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodišče za njegova potovanja je bila občina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime ‘kristjani'(prim. Apd 11,20.26). S tem so mišljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem večkrat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnejša mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo, Atene in Milet.«

   »Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s težavami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je ‘prenašal napore…, bil v ječi…, bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebičan, enkrat kamenjan, trikrat prestal brodolom…’ (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo mogoče’spopadati se’ s tako težavnimi in mnogokrat obupnimi položaji, če ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spričo katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem piše: ‘Kajti priganja nas Kristusova ljubezen…, zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje’ za nas, za vse, ‘umrl in bil obujen’ (2Kor 5,14-15).«

   »Dva sveta zavetnika mesta Rima, čeprav sta prijela od Boga različni karizmi ter različni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoliška in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pričevat, udejanjat ter širit skrivnost občestva, ki je njeno ustanovno počelo«. Amen

   Papež Benedikt XVI

   Odgovori
3. janez says:

   28. junija, 2025 at 13:01

   Sveta Peter in Pavel : Apd 12,1−11; 2 Tim 4,6−18; Mt 16,13−19
   Peter izpove vero
   16,13 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?«
   14 Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.«
   15 Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
   16 Simon Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.«
   17 Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
   18 Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.
   19 Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.‹«
   20 Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne povejo, da je on Mesija.

   Dva stebra
   Danes obhajamo praznik apostolskih prvakov in zavetnikov Cerkve Petra in Pavla. Vsak izmed njiju že ima svoj praznik. Spreobrnjenje apostola Pavla je 25. januarja in sedež apostola Petra 22. februarja. Zakaj ju častimo tudi skupno kot stebra Cerkve?

   Peter je bil apostol za Jude, Pavel za pogane. Nam se zdi to vseeno, vendar je bil v življenju prve Cerkve ključni dejavnik njene rasti, ko se je, tudi zaradi nesprejetja pri Judih, obrnila k poganom in zanje priredila oznanjevanje in versko prakso. Prvi cerkveni zbor v Jeruzalemu leta 50 je bil neprimerno bolj temeljit in sporen, kot drugi vatikanski. Sklenjeno je bilo, da novih spreobrnjencev ni treba podvreči Mojzesovi postavi z vsemi njenimi težkimi, čudnimi in zlasti za zveličanje nepotrebnimi predpisi. Peter je bil, kot se tega radi držijo vsi voditelji Cerkve še danes, konzervativen. Torej je nasprotoval spremembam. Pavel pa je bil revolucionar in karizmatik. Cerkev ni imela miru pred njim niti po njegovem spreobrnjenju, ampak šele, ko je odšel domov v svoj rodni Tarz.

   »Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti. Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz. Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,29−31). Pavel je bil ali vroč ali mrzel in v stiku s takim človekom nihče ne more ostati ravnodušen.

   Lahko imamo preveč romantičen odnos do življenja prve Cerkve, kakor je opisano v Apostolskih delih. Občudujemo, kako jim je bilo vse skupno in kako so se imeli radi. Vendar je iz te knjige tudi razvidno, da je bilo veliko različnih in bolečih odstopanj. Če danes ni edinosti v Cerkvi, lahko rečemo, da je nikdar ni bilo. Stebra Cerkve, ki sta po svojem značaju, po svoji izobrazbi in usmeritvi tako različna, nam to jasno izpričujeta. Lahko bi ugibali, kateri je bolj verodostojen Jezusov pričevalec − učenjak ali ribič, nosilec ključev ali meča. Na več mestih, po cerkvah in trgih sta oba skupaj popolnoma enakovredno upodobljena, čeprav bi pričakovali, da bo sv. Peter kot voditelj na prestolu, sv. Pavel pa pri vratih, ko se odpravlja na misijonsko potovanje. Cerkev je namreč odprta hiša, je svetovna ustanova – katoliška in v njej je enakovreden prostor za tradicijo in napredek, za preprosto vero in vprašujoč nemir.
   Peter je bil prvi poklican v Jezusovo službo, Pavel zadnji. Petra je Jezus zagledal, ko je ribaril, zanj je bil dovolj preprost pogled. Tudi takrat, ko ga je Peter zatajil, ga je Jezus samo pogledal in Peter je šel ven, se bridko zjokal in skesal. Pavla pa je bilo treba vreči s konja v prah. Le blisk vstalega Kristusa ga je mogel preusmeriti v njegovi premočrtnosti.

   Oba pa sta ostala zvesta ne samo Kristusu, ki ju je poklical, ampak tudi Bogu Očetu, ki ju je tako različna ustvaril. Med njima so se dostikrat kresale iskre in prav nič ali vsaj premalo sta se trudila, da bi jih prikrila.
   »Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja,« piše apostol Pavel v Galačanom (2,11). Peter piše s svoje strani, da ima težave s Pavlom. V njegovih pismih, »so nekatere težko umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar pa ga naziva »naš ljubi brat Pavel«. In poudarja, kako Pavel piše z »njemu dano modrostjo«. Prvi kristjani so vse to vedeli, vedeli pa so tudi, da se oba trudita, bodi prilično ali neprilično, da bi razširjala Kristusovo blagovest.
   Če je bila Petrova naloga, da je Cerkev ohranjeval in utrjeval, je bila Pavlova, da jo je razširjal na nove bregove. »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil« (1 Kor 9,22).
   V Rimu in drugod po svetu imata veliko veličastnih in dragocenih cerkva. Ne vem, kako bi vse to sprejela, če bi se pojavila danes v njih. Med njimi ima Peter tudi cerkev sv. Petra v vezeh v spomin na svetopisemski dogodek, ko ga je angel rešil iz ječe (Apd 12,1−11). Tudi apostol Pavel nam je danes predstavljen v vezeh, čeprav ga to nič ne žalosti, saj ve, da je uporabil svoje življenje za dobro stvar. V življenju smo tudi mi prepleteni z različnimi vezmi. S tistimi, ki nas usužnjujejo od znotraj, to je naš greh, in s tistimi, v katere nas vklepajo drugi, kot so oba apostola, vendar nista bila utesnjena. Petra je rešil angel, Pavel pa piše, kot da to nima nobenega učinka nanj, ampak se celo veseli, da sme za Kristusa trpeti. So pa tudi vezi, ki smo jih dolžni zavestno utrjevati, saj z njimi premagujemo nasprotja in različnosti. Samo tako smo sposobni ustvarjati skupnost. Če se vse to povezano še z Bogom, kot je v Cerkvi, nas nobena sila ne more uničiti. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Odgovori