Tu je možnost dodajanja molitev in najrazličnejših molitvenih obrazcev. Nekatere molitve so že na internetu oziroma na teh straneh. Pomagajte, da zbirko razširimo jo dopolnimo.
Spodaj imate možnost dodati molitvene obrazce ali molitve.
Angel Gospodov
Božje usmiljenje
Gospod, usmili se (Kyrie eleison)
Iskal sem
Litanije Matere Božje
Litanije Srca Jezusovega
Litanije Svetega Duha
Litanije svetega Roka
Moj Bog, žal mi je
Molitev za duhovnike
O Gospa moja
O Jezus
O Jezus, blagoslovi me
O pridi Stvarnik
Očenaš
Pod tvoje varstvo pribežimo
Pridi, Sveti Duh
Raduj se
Rožni venec
Slava Očetu
Spravna molitev
Sveti angel
Sveti nadangel Mihael
Tebe ljubim, Stvarnik moj
Vera
Zdrava Marija
MOLITEV SV. MATERE TEREZIJE
Nebeški Oče,
s Sveto nazareško Družino
si nam dal življenjski zgled.
Pomagaj nam, ljubeči Oče,
da bo naša družina postala novi Nazaret,
kjer bodo vladali ljubezen, mir in radost.
Naj bo globoko razmišljujoča,
vdana evharistiji
in poživljena z radostjo.
Pomagaj nam, da bomo v družinski molitvi
ostali povezani v veselju in žalosti.
Nauči nas, da bomo videli Jezusa v članih svoje družine,
posebej takrat, ko nam bodo povzročali največ skrbi.
Naj Jezusovo evharistično srce
naredi naša srca ponižna, kot je Njegovo,
in nam pomaga, da bomo na svet način
še naprej opravljali družinske dolžnosti.
Naj se ljubimo med seboj,
vsak dan bolj,
kakor Bog ljubi vsakega izmed nas,
in naj si odpuščamo napake,
kot Ti odpuščaš naše dolge.
Pomagaj nam, ljubeči Oče,
da bomo sprejemali vse, kar nam daješ,
in dajali vse, kar nam boš vzel,
z velikim nasmehom na obrazu.
Brezmadežno Marijino Srce,
začetek našega veselja, prosi za nas.
Sv. Jožef, prosi za nas.
Sveti angeli varuhi,
bodite vedno z nami,
varujte in vodite nas.
Amen.
JEZUS TI SI DRUGAČEN, ZATO TE LJUBIM IN VERUJEM VATE
Verujem v Gospoda Boga, ki se je razodel v Svojem Sinu Odrešeniku Sveta in postal
Pravi Vidni Bog in Pravi Človek na Zemlji,
ki Nas je prišel Vse Ljudi brez izjem s Smrtjo na križu in Vstajenjem Odrešiti.
Jezus je tisti Krščanski Bog, ki brezpogojno ljubi bolne, revne in grešne Ljudi
in ki se jezi nad bogataši, farizeji, pismouki, svetohlinci in hinavci.
Jezus je tisti, ki je prešuštnico rešil pred kamenjanjem ljudi, ki so jo obsojali,
čeprav nihče od njih, ki so jo hoteli kamenjati v Izraelu ni bil brez greha.
Ko jih je vpreašal, kdo je brez greha, da bi sodil hotnico in jo kamenjal, so vsi odšli.
Porekel je hotnici, ker Te ni nihče od Judov obsodil in kamenjal,
te tudi Jaz ne bom obsodil; pojdi in odslej več ne greši.
Bog je odpustil prešuštnici, odpustil pa je tudo nam ljudem, ki smo vsi grešniki.
Ljubim te Gospod, ki si vzel in rešil kot Dober Pastir izgubljenega otroka in grešne ljudi,
ki smo vsi zašli s Poti k Bogu in se izgubili na stranpoteh ter v vrvežu,
in smo bili v grehu ter skušnjavah sveta; prišel si in stisnil grešnike v objem in nas na križu Odrešil.
Jezus je tisti, ki je poljubil Judeža, svojega izdajalca in razbojniku na križu obljubil raj pri Očetu.
Jezus se je zavzemal za revne, nemočne, grešne in bolne, ki jih je zdravil in dajal uteho z Blagri na Gori.
Ugled duhovnikov in levitov ter drugih mogočnikov v Izraelu
je spodkopal s priliko o usmiljenem Samaritanu, kot nazornim zgledom dejavnega Usmiljenja in Ljubezni.
Spodkopal je tudi moč in avtoriteto verskih starešin v Izraelu,
ki so bili farizeji in pismouki in ki so razlagali verske nauke ljudem, sami pa niso izkazovali Ljubezni in Usmiljenja.
Jezus je prestopil veljavne judovske postave ter zakone
in zdravil bolne in delal dobra dela in čudeže odrešenja za reveže in bolnike tudi v Soboto.
Jedel je in pil z javnimi grešniki in cestninarji, ki so izkoriščali ljudi. Dal nam je enostavne prilike v Evangeliju.
S kritiko bogatašev in mogočnikov je opozarjal na uboge, zapostavljene, reveže in bolne,
za katere nihče ni skrbel ter opozarjal na krivičnost v Izraelu.
Opominjal je Jude, naj zapustijo vse zemeljsko in mu sledijo, ki je Pot, Resnica in Življenje.
Jezus je odpustil Petru, ko ga je ta trikrat izdal in ko je petelin trikrat zapel.
Jezus je molčal, ko so ga tepli in zasmehovali in šel v Smrt, ko so drugi Judje obhajali praznike.
Nase je vzel vso krivdo Ljudi na Zemlji, ko so se vsi Učenci umaknili in ko so menili, da je vsega konec. Iin Tretji Dan je Vstal od Smrti in nas Odrešil. Prijatelj je tisti, ki da življenje za svoje prijatelje, je rekel.
Jezus je prinesel nova vrednostna in druga merila in pravila za Ljudi, prinesel je Ljubezen, Upanje in Odrešenje ter pokazal Usmiljenje in Odpuščanje. Naučil nas je moliti k Očetu in Ljubiti ter Odpuščati.
Jezus hvala Ti, ker si kot Bog in Človek prišel k nam in nas vse Odrešil in nam poslal Upanje in Tolažbo.
Hvala Ti, ker si tako drugačen, Dober in vse naše Ljubezni vreden.
Hvala ker nas vodiš in nam pomagaš, ko verjemo Vate in te pomoči prosimo, da ne zaidemo na stranpoti.
Zato Te Ljubim in Verujem Vate, ki imaš Besede Večnega Življenja in si naš Odrešenik. Amen
Dopolnjene in razširjene molitve in premišljevanja: Prihajam k Tebi, kapucini 1995. Že objavljeno.
O PRESVETA TROJICA, BODI BLAGOSLOVLJENA
Nenehno te prosim za umirajoče grešnike. O presveta Trojica, bodi blagoslovljena – nerazdružljivi, edini Bog,
za ta veliki dar in oporoko usmiljenja. Moj Jezus, da bi ti zadoščevala za bogokletnike – bom molčala, kadar me
bodo po krivici grajali, da bi ti tako vsaj malo poplačala. V svoji duši nenehno prepevam tvoji slavi, a nihče tega
ne ve in ne razume. Spev moje duše poznaš le ti, o moj Stvarnik in Gospod. (sv. Favstina Kowalska, Dn 81)
http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf
Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!
GOSPOD NI V TABERNAKLJU ZARADI SEBE, AMPAK ZARADI NAS, KER JE RAD BLIZU ČLOVEŠKIM OTROKOM.
POLEG TEGA PA VE, DA POTREBUJEMO NJEGOVO NAVZOČNOST. (sv. Benedikta od Križa, Edith Stein)
Slava tebi, Jezus, ti si Maziljeni.
Slava tebi, Jezus, ti si Sveti Izraelov.
Slava tebi, Jezus, ti si Dobri pastir.
(vzkliki iz Litanij slavljenja, p. Robert DeGrandis)
François Pollien: V duhu Jezusovih blagrov na Gori vsem ljudem
Pusti Jezusu, da s svojim Duhom udejanja v tebi grešni in ubogi človek svoje blagre. Pusti mu, da hodi po svojih potih k tebi, zato da ti prinese svoje radosti in upanje. Pusti mu, da ti pomaga in te poveličuje, zato da bo v tebi poveličeval svojega Očeta. Pusti mu, da te prečka v vseh smereh in v vseh globinah, zato da bo tvoje bitje edinole in v celoti njegovo. Pusti mu, da použije tvoje življenje v svojo enost. Naj On deluje v tvojih čutilih, v tvojem srcu, v tvojem duhu, dokler mu ne boš po končanem delu mogel reči: »Vse je dovršeno« – ter boš izročil svojega duha v njegove roke (prim. Jn 19, 30; Lk 23, 46). Najprej – v tvojih čutilih. Naj jih On ozdravlja, s tem da izbrisuje sleherno možno sled zgrešene mikavnosti, onemoglosti, nerednosti, strastnosti. Moral bo izvršiti dolgotrajne in težavne spremembe in operacije, da bi dosegel najgloblje korenine. […] Toda ne boj se ničesar; saj veš, da si v rokah Njegove Ljubezni. Tvoja prizadevnost mora biti usmerjena k temu, da boš prišel iz topilnika očiščen kot najbolj prečiščeno zlato. Poslušaj ga, ko ti govori: Svetujem ti, da kupiš od mene v ognju očiščenega zlata, da obogatiš, in belih oblačil, da se oblečeš in se ne pokaže sramota tvoje nagote, in mazila, da si pomaziliš oči, da bi videl. Svarim in pokorim tiste, ki jih ljubim. Bodi torej goreč in se spreobrni. Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj. Kdor zmaga, mu bom dal, da z menoj sede na moj prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sem s svojim Očetom sedel na njegov prestol. Kdor ima ušesa, naj sliši, kaj govori Duh cerkvam (Raz 3, 18–22).
Prepusti Gospodu svoje srce, da bo v njem dokončno vzpostavil nežnost in velikodušnost; da ga bo mogel povrniti k tisti prvotni čistosti, ki mu je ni kalila nobena ustvarjena navezanost, ko ga ni zavirala nobena onemoglost. Naj v njem hipoma uniči vse moči, tako da jim odvzame vsak človeški način ljubezni ter jim nazadnje podari edino obliko ljubezni, ki pristaja krščanskemu srcu: ljubiti Boga v Bogu in ljubiti vse stvari v Bogu. Stiskalnica bo imela strašansko delo; morala bo hudo stiskati, da bo priteklo žlahtno vino v svoji božanski čistosti – vino, ki razveseljuje Božje srce. Toda kakšno zmagoslavje, ko bodo končno iztisnjeni v stiskalnici prazni strahovi in prazne ljubavi, pa se bo tvoje srce dvigalo iznad vseh slabosti, navdano z blaženo čistostjo, zmožno vseh gledanj, s prosojno ljubeznijo, vredno večnih objemov. Končno je na vrsti tvoj duh Človek. Tudi tvoj duh se bo moral podvreči nekaterim skrajno zahtevnim končnim spremembam. Sveti Pavel ti bo povedal, zakaj: Zatorej odslej nikogar ne poznamo po mesu. In če smo po mesu poznali Kristusa, ga pa zdaj tako več ne poznamo. Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je prešlo, glejte, nastalo je novo (2 Kor 5, 16–17).
Nov Človek ali Homo Novum. Stare stvari so minile, morale so miniti; vse so minile, kajti vse je moralo postati novo in drugačno. Stare stvari so tvoja človeškost; za tvojega duha pa so naravni načini spoznavanja: to, kar apostol imenuje poznavanje po mesu. To je tvoj način spoznavanja v človeški luči. Da pa bo tvoj duh prenovljen v Božji luči, mora dopustiti, da mu Bog ugasi vso to človeško luč – na enak način, kot kakšen mojster zadolži svojega vajenca, naj se odvadi lastnih delovnih prijemov, zato da ga bo priučil novim, ki bodo strokovni in pravilni. Če bi dopustil starim šegam, da se primešajo čistim strokovnim navadam, ne bo nikoli izšolal dobrega in veščega delavca. Takšen je torej tvoj položaj – pred tvojim lastnim obrazom. Ti je jasen in razumljiv? Prav, potem pa voljno opusti vse dosedanje učenjo znanje in delovne izkušnje, zato da boš vedel vse; pusti vnemar vse, kar pripada tvojemu dosedanjemu življenjskemu načinu in slogu, da se navzameš Božjega. Naredi prostor Bogu, da Te obsije Božja Ljubezen in Božja Milost, ki ne mine nikdar! Prosi in moli, da pride Gospod in te obžari ter te blagoslovi.
(Pollien kartuzijan, La pianta di Dio, odlomek )
Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen (odlomek)
Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Božji Volji.
Hvala bratom kartuzijanom za čudovite molitve. Naj nam bodo v veselje in naj nas obogatijo, ko bomo molili k Bogu.
O volja Boga vsemogočnega,
ti si moja radost, ti si moje veselje.
Kar koli mi izroči roka mojega Gospoda,
sprejemam z veseljem, vdano in z ljubeznijo.
Tvoja sveta volja – je zame počitek;
v njej je zajeta vsa moja svetost
in vsa moja večna rešitev,
ker je izpolnjevanje volje Boga največja slava.
Božja volja – to so njegove različne želje.
Moja duša jih brezpogojno uresničuje,
ker to so njegove Božje želje
v trenutkih, ko nam Bog podarja svoje zaupanje.
Stori z menoj, kar ti je všeč, Gospod,
ne bom ti postavljala nobenih ovir in pogojev.
Ti si zaklad in ljubezen moje duše;
med nama je potok zaupnih skrivnosti. Amen
Molitev svete Favstine Kowalske (1004 +JMJ Krakov, 1. 3. 1937)
Nihče naj ne dvomi, pa naj bo še tako beden: dokler živi, more vsak postati velik svetnik, kajti velika je moč Božje ljubezni. Le mi ne smemo zavračati Božjega delovanja. (sveta Favstina Kowalska)
Usmiljenje je cvet ljubezni; Bog je ljubezen, in usmiljenje je njegovo delo; začenja se v ljubezni in v usmiljenju se razkriva. (sveta Favstina Kowalska)
Biografija svete Faustine Kowalske
Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po Božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Sveta Marija Favstina Kowalska, 1905–1938, glasnica Božjega usmiljenja iz Krakowa; god: 5. oktober
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi Božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«
V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic glasnice Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po Božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Sveti Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.
https://revija.ognjisce.si/svetnik-za-vsak-dan/60-marija-favstina-kowalska
Podučimo se radi, poleg branja in premišljevanja Svetega pisma, od naši svetnikov in svetnic, kaj jim je naročil Vsemogočni in Usmiljeni Bog in to izvajajmo v našem življenju.
Dodatno glede Dnevnika svete Favstine Kowalske lahko najdemo tudi na tem linku:
http://www.molitev.net/dnevnik-faustina-kowalska.html
Hvala Gospodu, da nam je dodatno razumljivo razodel po svoji Milosti vse preko svetnikov in svetnic, kaj Bog hoče od nas. Dnevnik svete Favstine Kowalske je obširen in zahteva vztrajnost, da ga beremo in premišljiujemo Jezusove zahteve in kaj nam naroča.
GOSPOD JEZUS JE NAŠ UČENIK, BRAT IN ODREŠENIK
Kadar se Ljudje Ljubijo se vzajemno z dobrim in veseljem osrečujejo,
prihajajo eden k drugemu, si medsebojno pomagajo ter so srečni.
Njihova srca so polna Miru, Dobrote in Ljubezni in zato Radostna in Bogu v veselje.
Veliko se pogovarjajo in se veselijo novega dne ter se med seboj razumejo.
Odpuščajo in pozabijo na krivice in žalitve s strani drugih ter prosijo Boga, da jim odpusti vse grehe.
Dovolj je že prijazen nasmeh, mir, ubranost, dobra volja, človečnost, skrb za druge in radost.
Ko je tako, je Božje kraljestvo vedno med Nami vsemi in Njegov Blagoslov,
ker živimo in delamo ter ljubimo kot nas je učil Jezus.
In kjer sta zbrana dva ali trije v Njegovem Imenu, je On sredi med Nami.
On je naše Vse, naša radost, upanje in sreča, ki se sveti in raduje v Njegovi Očetovski Ljubezni.
On je naše upanje za Odrešitev, On je naše vse, kar premoremo.
Naj oddidejo od nas vsi posvetni dvomi v preizkušnjah, saj imamo Boga, ki skrbi za nas.
Pride in nam pomaga, ko Verujemo v Jezusa in ko ga za to prosimo in molimo.
Bog je tam, kjer se ljudje ljubijo, si pomagajo, molijo, verjejo v Jezusa, si odpuščajo in služijo drug drugemu.
Bog je Ljubezen, naš Brat, naš Odrešenik, naš Učenik, naš Gospod Bog,
ki nas ljubi in nam odpušča, ko se pokesamo grehov.
Naš Odrešenik je vseprisoten in vsenavzoč v soljudeh, v Naravi, v Sveti Evharistiji, pri meni in v meni.
Naj nas Gospod napolni z Upanjem in Božjim Mirom, da bomo stanovitni v Veri in Dobrotni v Srcu do drugih.
Ko daješ namreč prejemaš. Mnogo in vse kar premoremo smo dobili zastonj od Boga.
Naj bo Dobrotno in Usmiljeno naše Srce.
Zato je prav, da poznamo Jezusov nauk: “Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte naprej”.
In bodimo v Veri in Dobroti Luč Sveta in tisti, ki so na strani rešitev,
in ki pomagajo reševati probleme in ne tisti, ki probleme le ustvarjajo!
Bodimo misionarji Božje Ljubezni in Usmiljenja in Bog nam bo vse povrnil,
pojdimo kot apostoli v svet in učimo Evangelij ter služimo bližnjim tako, da bomo z Ljubeznijo spolnjevali Božjo Voljo.
In bodimo podobni Jezusu ter prispevajmo k prihodu Božjega kraljestva Ljubezni in Usmiljenja na zemljo.
Vendar brez Ljubezni vse kar je ne pomeni NIČ v Božjih Očeh.
Prosimo Boga, da se spreobrnemo in poboljšamo.
Da bomo kristjani Kristoforos ali prinašalci Kristusove LUČI na Zemljo med ljudi!
Prosimo ga za Dar Ljubezni, Dobrote, Usmiljenja in Odpuščanja.
Šele ko Ljubimo druge ljudi in tudi sovražne nasprotnike in smo Dobri ter Usmiljeni, smo podobni Bogu.
Zato je Ljubezen najvišji Dar in zapoved, ki nam jo je Bog zastonj Daroval.
Amen.
Janez AKA Dicther Hansi
Človek kam greš? Brez Boga ne moreš narediti nič ! Homo quo tenditis? Sine Deo nihil potestis facere!
Molitev sv. Avguština
Velik si, Gospod, in hvale vreden.
Velika je Tvoja moč in Tvoji modrosti ni mere.
In Tebe hoče hvaliti človek, ki je drobec Tvojega stvarstva,
človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost,
ki nosi pričevanje svojega greha in
pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš.
In vendar – Tebe hvaliti hoče človek, ki je le drobec Tvojega stvarstva.
Ti nas spodbujaš, da nam je radost Tebe hvaliti,
zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce,
dokler ne počije v Tebi. Amen.
Sv. Avguštin je v Izpovedih zapisal:
»Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil! In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal, nelep sem se gnal za lepimi stvarmi, ki si jih ti ustvaril. Z menoj si bil, jaz ne s teboj. Daleč od tebe so me držale stvari, ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale. Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi vzdehtel in vsrkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po Tvojem Miru.« Amen
Biografija
Avrelij Avguštin se je rodil 13. novembra 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji, današnji Alžiriji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Monika pa kristjanka, pobožna in modra. Imel je še brata in sestro. Bil je zelo nadarjen. Oče je umrl, ko mu je bilo sedemnajst let. V mladosti se je oddaljil od vere in prave poti. Vdajal se je pijančevanju in zabavam, življenju na koruzi in maniheizmu. Njegova mati je dolga leta molila zanj v trdni veri, da bo uslišana. Deček je kazal izredno nadarjenost pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi. Iskanje resnice ga je zaneslo v manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo dvajset let, je končal visoko šolo v Kartagini. Notranji nemir ga je gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. Dobil je mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel voditelje, ki so mu kazali pravo pot.
Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, ki je prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel. Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne je Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: »Vzemi in beri! Vzemi in beri!« Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo Pismo Rimljanom, kjer je bral: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost.« To se je zgodilo avgusta 386, na veliko noč naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika.
V rojstnem mestu Tagaste je s prijatelji zaživel samostansko življenju, za katerega je pozneje napisal prvo samostansko pravilo zahodne cerkve. Pozneje je postal duhovnik in celo škof v severnoafriškem mestu Hiponu. Ko je prišel v rojstno mesto Tagaste, je s prijatelji zaživel samostansko življenje po redu, ki je obsegal pobožne vaje in študij. Leta 391 ga je škof Valerij v obmorskem mestu Hiponu posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih je razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 je bil Avguštin izvoljen za škofa v Hiponu. Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Imenovali so ga tudi ‘učitelj milosti’, saj v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč Božje milosti, ki ga je iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnemu življenju. Prav lastna življenjska izkušnja je dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega.
Med spisi sta – poleg govorov in pisem – najbolj znani knjigi Izpovedi, ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O Božji državi, ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Umrl je 28. avgusta leta 430, ko so mesto oblegali Vandali.
https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1126-avgustin-354-430
MOLITEV V BOLEZNI ZA DRUŽINO
Gospod Jezus, prosimo te za družine in njihove člane, ki so zaznamovani z boleznijo,
starostno oslabelostjo ali drugačnimi omejitvami. Prav tako ti izročamo vse druge člane
teh družin. Razlivaj nanje Svetega Duha, ki je Duh posinovljenja Božjih otrok in Duh,
ki napolnjuje vse vesoljstvo. Preizkušenim naj vliva vedrino in zaupanje, da ima tudi
njihovo sedanje stanje smisel, saj jih na poseben način držiš v svojih rokah in jih oblikuješ.
Drugim članom njihovih družin naj odpira oči, da preizkušnje niso le breme, bridkost in
omejitve, pač pa tudi dar. Naj zaznavajo, kako jim preizkušeni družinski člani prinašajo
povezanost, občutljivost za drugega, jih usposabljajo, da vidijo, kaj je bistveno in kaj je
drugotnega pomena. Naj začutijo, kako jih skrbnost za preizkušene družinske člane utrjuje
v potrpežljivosti, velikodušnosti, zaznavanju majhnih stvari, obvladovanju samega sebe.
To prosimo tebe, Jezus, ki si preko trpljenja in smrti prešel v vstajenje iz groba, sedaj pa
kraljuješ v nebesih in nas vse ljubiš.
Hrepenenje in težave, pa tudi veselje in tolažbo zaupamo Mariji in usmerjamo k njej svojo
molitev, da obrne v nas svoje milostljive oči, predvsem v trenutkih bolečine, ter nas napravi
vredne zreti obličje usmiljenja – svojega Sina Jezusa – danes in na veke. Amen.
(avtor te odlične molitve mi ni znan)
EVHARISTIJA POSTANE ZA NAS NE SAMO HRANA ZA NAŠE DUŠE, AMPAK TUDI
SPODBUDA LJUBEZNI DO BRATOV, KI POTREBUJEJO POMOČ, RAZUMEVANJE IN
SOLIDARNOST. (sv. Pavel VI.)
Slava tebi, Jezus, ti si živa Beseda.
Slava tebi, Jezus, ti si naš Odrešenik.
Slava tebi, Jezus, ti si Mesija.
(vzkliki iz Litanij slavljenja, p. Robert DeGrandis)
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!