Nasvet

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.537 Responses to Nasvet

  1. Miro says:

    Predlagam, da se za pravilno razumevanje prispevkov s področja krščanske duhovnosti seznanimo z razmišljanjem o zmotah v razumevanju duhovnega življenja, ki so predstavljene v knjigi OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI (Slomškova založba, 1998). Knjigo je napisal češki jezuit in univerzitetni profesor Tomáš Špidlík.

    ZMOTE V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA

    Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri. Enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje, ki jih moremo razdeliti v naslednje miselne tokove:

    1. MATERIALIZEM

    Je očitno nasproten krščanskemu duhu. Vendar se je Cerkev morala že na začetku distancirati tudi od izključujočega ”spiritualizma” platonikov in pretiranih idealistov. Materija ni zlo, je delo dobrega Stvarnika. Telo ni bilo ”dodano” duši šele po grehu, ampak pripada našemu ”jazu”. Prav tako pa ni mogoče sprejeti nasprotne skrajnosti, teorije, ki uči, da duhovna dejavnost duše ni nič drugega kot rezultat materialnih pogojev. Takšnim trditvam so v preteklosti avtorji odločno nasprotovali, zdele so se jim nevredne svobodnega človeka. Včasih pa so tudi oni pretiravali v zatrjevanju o neodvisnosti duha od telesa in od okolja. Glede tega je treba pritrditi nekaterim popravkom modernih študij, vendar le do te mere, da ne zanikamo prvenstva duše in prednostnega daru človeške svobode.

    2. PSIHOLOGIZEM

    Božje življenje sicer ima svoj ”sedež” v duši, vendar v ničemer ne ovira njenih značilnosti, zakonitosti in funkcij. Psihologija je v zadnjih časih znatno napredovala. Pokazalo se je, da more razložiti nekatere pojave, za katere se je v preteklosti zdelo, da so nadnaravni, neposredni učinek Svetega Duha. Krščanska asketika je hvaležna psihologiji za njen prispevek pri spoznavanju človeka. Z druge strani pa je radikalno nasprotna težnjam, ki hočejo s psihologijo vse razložiti in skrčiti delovanje Svetega Duha na skupek funkcij duše in človekovih sposobnosti. Zmota psihologizma ima različne odtenke. Razdelimo jih lahko v tri kategorije.

    a) Racionalizem, intelektualizem

    Človek je razumno bitje. Vse hoče razumeti, išče razloge za to, kar je moč dokazati, dvomi, kjer mu ni vse jasno. Takšna je njegova narava. Tudi kristjan mora rabiti razum, ga gojiti in razvijati s poukom in osebnim razmišljanjem. Razumna mora biti tudi naša vera. Teologija išče poti do boljšega in jasnejšega umevanja. Kdor rabi razum na verskem področju, nikakor ne dela napačno.

    Um spoznava stvarnost. Sholastična filozofija uči, da je v bistvu vsa stvarnost dosegljiva razumevanju človeškega uma (Ens est intelligibile). Vendar ne smemo pozabiti, da človeški um ni božji um in da je omejen, torej nepopoln. Racionalizem to pozablja in priznava za stvarnost samo to, kar razume. Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.

    Na drugačen in včasih še nevarnejši način podlegajo racionalizmu krščanski intelektualci. Jezusovo sporočilo je sv. Pavel dojel kot tako neizmerno, da je kakor v ekstazi zapisal: ”O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota” (Rim 11,33). Kaj delajo teologi, moralisti in misleci teh 2000 let? Skušajo prevesti sporočilo evangelija v doktrinalna in moralna načela, v poučevanje.

    Dogaja se, da imajo nekateri tudi krščanstvo za neke vrste velik program, sistem resnic ali teorijo za spremenitev sveta. Celo nasprotniki priznavajo, da je krščanski nauk ”zelo soliden sistem”, ki je v stoletjih prepričal že mnoga ljudstva.

    In vendar Kristusovo sporočilo v svojem bistvu ni samo nauk; slednji je samo njegov del, polnost pa je življenje v Kristusu, v Svetem Duhu. Solovjev se ni obotavljal v gnusu imenovati L.N. Tolstoja Antikrista, zaradi njegovega napačnega pojmovanja krščanstva, češ da evangelij ni nič drugega kakor zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje.

    V tem primeru bi upravičeno mogli podvomiti, ali je to sporočilo zares čisto novo. Različne zapovedi evangelija najdemo tudi drugod. Celo sam Jezusov prihod na svet (in v tem Solovjev sledi cerkvenim očetom) bi bil odveč. Zadostovalo bi razodetje evangeljskih predpisov brez Odrešenikove smrti in vstajenja.

    Tej nevarnosti racionalistične enostranosti so izpostavljeni danes mnogi, ki se preveč ubadajo s soočanjem krščanstva z drugimi svetovnimi nazori. Že sv. Irenej je opozoril, da Kristus s svojim učenjem ni prinesel vseh novosti. Marsikaj od tega, kar beremo v evangeliju, so oznanjali že preroki. In vendar je Kristus prinesel ”vso novost” s tem, da je ”dal samega sebe”, ko se je rodil, umrl in vstal od mrtvih, dal življenje za nas, da bi tudi mi imeli večno življenje (prim. Jn 10,28).

    b) Voluntarizem

    Človeška volja je velika moč, sposobna neverjetnih reči. Tudi odrešenja ne dosežemo brez nje. ”Bog te je ustvaril brez tebe – piše sv. Avguštin – vendar te odrešiti brez tebe ne more.” Po drugi strani ne smemo pretiravati, kakor da bi bila že dobra volja dovolj (pelagijanska zmota) ali da bi morali ocenjevati in vrednotiti krščansko popolnost zgolj po učinkovitosti, še zlasti zunanji.

    Proti koncu prejšnjega stoletja so nekateri trdili, da v modernem času t.i. pasivne kreposti niso več primerne in da bi jih morale nadomestiti t.i. aktivne kreposti. Človek našega časa naj bi se ne osredotočal toliko na ponižnost, meditacijo, adoracijo, odpovedovanje, ampak naj bi zbral vse sile, da naredi kaj konkretnega za Cerkev, za socialno pravičnost, za človekove pravice. Ti programi, porojeni iz dobrih namenov, vsebujejo velik del resnice. Če pa jih prepustimo njihovi enostranski težnji, se kmalu pokaže, kako v marsičem nasprotujejo Kristusovemu življenju in evangeljskemu nauku.

    Poleg voluntarizma govorimo tudi o moralizmu. Ljudje z močno voljo očitno bolje ohranjajo moralne zakone in cerkvene zapovedi: so bolj zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda ali moremo biti gotovi, da so zato boljši in bolj sveti kot drugi? Brez dvoma izpolnjevanje zapovedi posvečuje. Toda dejstvo, da je Jezus večkrat nasprotoval farizejstvu, dokazuje, da je zunanje izvrševanje predpisov lahko tudi maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot.

    c) Sentimentalizem

    Navzočnost Svetega Duha očiščuje vse naše zmožnosti, tudi naša čustva. Uho glasbenika, ki napreduje v svoji umetnosti, postaja vse občutljivejše za harmonijo zvokov in tok melodije. Napredek v duhovnem življenju prebudi čut za to, kar sv. Pavel imenuje ”od zgoraj” (Kol 3,1), za svet božjega in pobožnost. Rodi se notranje veselje, tolažba, mir, ki ga svet ne more dati. Takšni pa so, po besedah apostola, ”sadovi Duha” (Gal 5,22).

    Duhovni avtorji so se vedno vpraševali, ali so ta stanja nujno potrebna ali ne, in ko pride do njih, ali so nezmotno znamenje navzočnosti Svetega Duha. Kako soditi o stanju človeka, ki teh stanj ne pozna, ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega protislovij, v skušnjavah, čuti odpor do vsega? Tudi sedanja teologija obravnava ta težavni problem: kako se človek ”zaveda” božje milosti?

    Gotovo je, da se moramo ogibati zmot, ki jih je Cerkev že obsodila, recimo mesalianizma (4. stol.). Taje učil, da imamo božjo milost le, če jo čutimo, skušnjava in nemir pa da sta že znak greha. Tudi iz časa reformacije imamo pomembne izjave cerkvenega učiteljstva.

    ”Čutiti se opravičenega” ni zadosten znak, da smo zares ”opravičeni”. Proti Baiusu so poudarili, da ”poželjivost ima v grehu svoj izvor, sama po sebi pa še ni greh.” Duhovni avtorji analizirajo stanja tolažbe in potrtosti in ugotavljajo, kako se ta stanja pogosto menjujejo.

    Življenja milosti torej ni mogoče meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Z druge strani pa verjamemo, da navzočnost Svetega Duha praviloma prinaša človeku mir in notranje zadovoljstvo. To dokazujejo tisti, ki izpričujejo, da so v duhovnem življenju našli tolikšno veselje in blaženost, kakršnih svet ne more dati. Vsak kristjan sprejema takšne darove s hvaležnostjo. Ogiba pa se temu, da bi načrtno gojil sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki iščejo predvsem takšna stanja navdušenja in zanesenosti ter jih umetno podžigajo.

    3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM

    Verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da se je učlovečil, bil rojen in je živel kot človek, umrl in posvetil vsak trenutek človekovega življenja ter vse njegove vrednote. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. On ”poduhovlja” vso človekovo osebnost. Na ta način dobi smisel vse, kar pretirani spiritualizem prezira: normalno vsakdanje življenje s svojimi skrbmi in interesi. Če bi bil svet popolnoma nasproten Bogu, potem bi bil zares nič, ki bi ne zaslužil nobene pozornosti. Toda svet v Bogu in z Bogom v resnici že sestavlja začetek nebeškega Jeruzalema, h kateremu stremi dialektika celotne zgodovine.

    Pretirani spiritualizem se izraža na razne načine. Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38sl). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne strpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst.

    T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi.

    4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM

    Ljubezen do Boga se uresničuje preko ljubezni do bližnjega. V skladu z zahtevami našega časa je tudi dela ljubezni potrebno organizirati. Cerkev kot neokrnjeno Kristusovo telo se ne more odtegniti javnemu, političnemu in kulturnemu življenju. Prav tako pa v navdušenju za družbeno dejavnost ne bi smela pozabiti Jezusovih besed: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta” (Jn 18,36). Evangelij je mnogo več kot zgolj socialni in družbeni program.

    Povzeto po: Osnove krščanske duhovnosti, Tomáš Špidlík (Slomškova založba, 1998).

    Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!

    • Miro says:

      PRIPOROČIMO SE SVETEMU DUHU ZA RAZLOČEVANJE
      IN PRAVILNO RAZUMEVANJE PRISPEVKOV S PODROČJA
      KRŠČANSKE DUHOVNOSTI:

      PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj
      svoje ljubezni!

  2. Miro says:

    PET NAVAD, KI ZAVIRAJO NOTRANJE OZDRAVLJENJE (Aleteia)

    BLOKADE NAS NEVTRALIZIRAJO, USTVARIJO PLAST LAŽNE ZAŠČITE, KI OVIRA NAŠE ŽIVLJENJE

    Vemo, da na tem potovanju nismo sami, da imamo odličnega tolažnika, to je Svetega Duha. Z njim moramo ustvariti več intimnosti, kajti Jezus nam je rekel, da bo Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v njegovem imenu, prišel in nas učil vsega, kar je Jezus povedal (Jn 14,26).

    To pomeni, da bomo rasli v našem čustvenem in duhovnem življenju. Zato moramo v vsaki situaciji svojega življenja prositi Svetega Duha, da nam pomaga, naj nam ne dovoli, da delamo napačne stvari.

    Blokade nas nevtralizirajo, ustvarijo plast lažne zaščite, ki ovira celotno naše življenje in prekine komunikacijo našega nezavednega z resnico, da moramo živeti. Tu so največji blokade notranjega zdravljenja: nezmožnost odpuščanja, laganje, pomanjkanje obžalovanja, zamera in izvedba okultnih praks.

    PRVA BLOKADA – NEZMOŽNOST ODPUŠČANJA

    Lahko bi celo rekli, da je nezmožnost odpuščanja ena od največjih ovir za resnično notranje zdravljenje. Ozdravljenje se zgodi skoraj takoj, ko odpustimo in začnemo živeti v miru, ker je Gospodova zapoved zapisana v Lukovem evangeliju (Lk 6,36-37): “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.”

    Odpuščajte in odpuščeno vam bo: Jezus nas prosi, naj odpustimo, molimo, ljubimo in blagoslovimo svoje sovražnike. Če je sovražnik tisti, ki noče sprave, če smo že vse preizkusili, če imamo priče, da si druga stran ne želi sprave, če smo se že spovedali, če smo že govorili s Cerkvijo, nas Jezus prosi, naj s tem sovražnikom ravnamo kot s poganom. Zato se moramo veseliti, biti srečni, saj v naših srcih ni več krivde.

    Ko nas ljudje prizadenejo, dejansko pomislimo na to, da bi se borili, se maščevali, morda jim zaželimo enako trpljenje in se ob tem celo dobro počutimo. Globoko v sebi želimo, da drugi trpi zaradi naših bolečin.

    Pogosto se oseba, ki nas je prizadela, sploh ni zavedala, da je karkoli storila narobe, ne zaveda se škode, ki nam jo je naredila, morda gre za njeno nevednost ali celo za nezmožnost, četudi je to posledica nehotene zlobe (človek to počne tako, da ne razmišlja o posledicah). Zato Jezus pravi, da je edina prava pot do svobode odpuščanje.

    DRUGA BLOKADA – LAŽ

    Laž je glavna blokada za naše ozdravljenje in osvoboditev. Lahko bi rekli, da je človeka skoraj nemogoče osvoboditi, medtem ko laže. Zaradi trpljenja si pogosto izmisli zgodbe o svojem trpljenju, da bi s tem upravičil svoja dejanja.

    Hudič bo to zaznal in to osebo spodbujal k laganju, ker je oče laži (Jn 8,44). Ljudje pripovedujejo zgodbe drugih in jih mešajo s svojo zgodbo, izgovarjajo se na svojo situacijo, kjer je krivda vedno od nekoga drugega, ta oseba pa je le nemočna žrtev, pripovedujejo dejstva, ki se mešajo z navidezno resničnostjo. Prva stvar je, da je hudič lažnivec, ne smete mu posvečati preveč pozornosti, veliko bolj je potrebno, da poslušate Svetega Duha.

    TRETJA BLOKADA – POMANJKANJE OBŽALOVANJA

    Pokesati se moramo, ko nam ne uspe slediti Božji volji. Jezus je rekel, da je bolje, da gre človek v nebesa z enim očesom kot z dvema v pekel. Prositi Boga za odpuščanje je lažje kot prositi druge za odpuščanje in odpuščati drugim. Kljub temu pa to moramo početi. Prepoznavanje svojih napak je odlično zdravilo za nas in za druge.

    Jezus je tisti, ki nam bo rekel, da moramo odpustiti do sedemdesetkrat sedemkrat. Če sem prizadel veliko ljudi v družini ali celo v službi, v šoli, v prostem času in če so mi tisti, ki sem jih ranil, blizu, potem me obkroža plast sovraštva, ki bo preprečila, da bi zdravljenje prišlo do mene.

    To je eden od razlogov za številne bolezni na svetu, ker se ljudje prizadenejo in v teh primerih gre običajno za ljudi, ki živijo skupaj; zato se počutijo obkroženi z vseh strani in v nenehni vojni, pri čemer se vsak dan poškodujejo. To je rana, ki se nikoli ne zaceli in se vsak dan na novo odpre. Kesanje je v taki situaciji med odpuščanjem in resnično spravo.

    Ni dovolj samo prositi za odpuščanje in takoj zatem obrniti hrbet, poskusiti je treba popraviti storjeno krivico, zaceliti rane, prevzeti krivdo za napako, celo biti pripravljen spremeniti svoje življenje, češ: “Kaj lahko storim, da to popravim?” To je že eden od znakov kesanja.

    ČETRTA BLOKADA – ZAMERA

    To je vztrajen občutek nezadovoljstva do nekoga, je globoka bolečina, nenehna bolečina, ki v človekovem življenju povzroči globok konflikt, človek izgubi intimnost z drugimi, izgubi veselje do bližine z nekom. Oseba išče razdaljo, postane agresivna.

    Zamera je nekaj živega v spominu! Tudi če jo nekdo prosi za odpuščanje, ta oseba ne želi odpustiti in situacijo zadržuje v sebi še leta in leta. Pogosto celo reče, da ni zmožna pozabiti in na koncu dolga leta trpi posledice. Občutek ima, kot da se je ravnokar zgodilo, nič ne more biti preveč oddaljeno od zamere. Ravno zamera ohranja spomin pri življenju.

    PETA BLOKADA – UKVARJANJE Z OKULTNIMI PRAKSAMI

    Najprej pojasnimo sledeče: okultne pomeni skrite sile, katerih skrivnosti vsi ne poznamo, ki so vedno nekako zakrite, ki jih ne razumemo dovolj, ki so vedno sumljive, ker ne prihajajo od Boga. Iskati okultno je kot misliti, da obstaja druga oseba, pomembnejša od Boga, ker so za okultista bogovi ljudje, ki so postali božanski, ki so postali bogovi znotraj poganstva.

    Tisti, ki doživljajo to situacijo, so zavedeni; in ker ne verjamejo, da je Jezus umrl za njihovo odrešenje, prikličejo poganske bogove. Gospod pa se zgraža nad tistimi, ki se predajajo takim praksam (prim. 5 Mz 18,9).

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2021/05/18/5-navad-ki-zavirajo-notranje-ozdravljenje/

    Molitveni vzklik: Gospod Jezus Kristus, Sin Božji, usmili se mene grešnika!

  3. Kristina says:

    Ena izmed misli dneva Sarah Young pravi tako:
    NE BOJ SE, KER SEM JAZ S TEBOJ. POSLUŠAJ, KAJ GOVORIM TVOJEMU NEMIRNEMU SRCU:”MIR S TEBOJ. UMOLKNI!”. NE GLEDE NA TO, KAJ SE TI JE ZGODILO. TE NIKOLI ME BOM PUSTIL SAME, NIKOLI TE NE BOM ZAPUSTIL. NAJ SE TRDNO PREPRIČANJE O TEM VPIJE V TVOJE MISLI IN SRCE, DOKLER TE NE NAPOLNI Z RADOSTJO. TUDI ČE BI SE ZEMLJA ZATRESLA IN BI SE GORE ZRUŠILE V MORJE, SE TEBI NI TREBA BATI. MEDIJI NENEHNO OBJAVLJAJO LE SLABE STVARI:ZA ZAJTRK, KOSILO IN VEČERJO. ČE JIH BOŠ VEŠ ČAS SPREMLJALA, BOŠ ZBOLELA. NAMESTO DA BUDNO SPREMLJAŠ NESTALNE, SPREMENLJIVE ODDAJE, NASTAVI POSTAJO NA ŽIVO BESEDO – NA NJEGA, KI JE VEDNO ISTI. NAJ SVETO PISMO PREŽEMA TVOJE MISLI IN SRCE, IN NEOMAHLJIVO BOŠ HODILA PO POTI ŽIVLJENJA. TUDI ČE NE VEŠ KAJ TE ČAKA JUTRI, SI LAHKO PREPRIČANA. KAJ TE ČAKA NA KONČNEM CILJU. ZA ROKO TE BOM DRŽAL IN NA KONCU VZEL V SVOJO SLAVO. /V tvoji navzočnosti/

    • Hvala says:

      Ja, res je, VEDNO GOVORIM PREPUSTITI SE BOGU, NE SE BATI. KER PA TO NI MOŽNO S ČLOVEŠKO MOČJO, JE PA MOŽNO Z BOŽJO POMOČJO.

      PROSIMO GOSPODA ZA MILOST OSVOBODITVE OD STRAHU. TO JE TAKO VELIKA MILOST, DA MISLIM DA SE ČLOVEK NE MORE ZAVEDATI KAK ČUDOVITI DAR JE TO.

      BITI CELO ŽIVLJENJE ZVEZAN S STRAHOVI, POTEM PA GOSPOD OSVOBODI ČLOVEKA VSAKEGA STRAHU, TO SO NEBESA NA ZEMLJI.

      POT DO OSVOBODITVE VODI JEZUS. ČLOVEK NE MORE UKAZOVATI BOGU, PREHITEVATI ČAS, AMPAK SE MORA POPOLNOMA PREPUSTITI V BOŽJE ROKE, KI BODO ČLOVEKA PELJALE SKOZI OVINKE IN PUŠČAVO DO OSVOBODITVE IN OZDRAVLJENJA. ČLOVEK MORA POPOLNOMA V VSAKI NAJMANJIŠI ZADEVI POSLUŠATI JEZUSA IN ČAKATI NA NJEGOVA NAROČILA, KI JIH BO MORAL IZPOLNITI.

      SVOJO SAMOVOLJO MORA ČRTATI IN ODDATI JEZUSU, KOT JE JEZUS NAROČIL FAVSTINI KOWALSKI DA TO STORI. TO SE ZAČUTI.

      Če greste k zdravniku, če imate angino ali kaj podobnega , ne boste vi ukazovali posege zdravniku, ampak vam bo zdravnik povedal svoje posege in dal zdravila.

      TAKO NE SMEMO NIČESAR BOGA UČITI IN SAMOVOLJNO ODLOČATI.

      Veste, pot do notranjega ozdravljenja in osvoboditve ni lahka, je težka. Včasih se človeku zazdi, da nima moči, da ne bo zdržal. VENDAR GOSPOD VSESKOZI KREPČA ČLOVEKA NA POTI, MU DAJE MOČ, POGUM, VSE POTREBNE MILOSTI, VSE PO NJEGOVEM ČASU, VMES MU DAJE SVOJA ZDRAVILA, ZAKRAMENT SPOVEDI, SVETO EVHARISTIJO, BOLNIŠKO MAZILJENJE itd…

      Zakaj govorim, da je POT TEŽKA DO NOTRANJE OZDRAVITVE IN OSVOBODITVE?

      Glejte, ko človek moli za OSVOBODITEV, NOTRANJE OZDRAVLJENJE, po molitvi je včasih zelo zelo težko, ker hudobec udari nazaj, želi vsak ped duše nazaj, ki jo JEZUS OZDRAVLJA IN OSVOBAJA . ŽELI PRIDOBLJENO PED DUŠE , KI JO JE JEZUS OSVOBOLI IN OZDRAVIL ŽELI DA ZOPET PODJARMI VSAK KOŠČEK DUŠE.

      TO JE SILOVITI, TEŽKI BOJ. SAMO Z JEZUSOVO POMOČJO IN Z NJEGOVIMI NASVETI JE ČLOVEK NEKOČ REŠEN.

      Nisem zasledila kompletne obrazložitve zapisa oz. nasveta o potekanju teh bojev, o sami hoji v procesu osvobajanja itd..

      Samo pričevanje je možno tedaj, ko človek začuti, kaj mora povedati. Tudi se ne sme prehitevati s časom.

      JEZUS JE TUDI NAROČIL VSAKEMU, KI GA JE NOTRANJE

      OZDRAVIL IN OSVOBODIL, KAJ MORA STORITI.

      ČLOVEŠKA VOLJA IN SAMOVOLJA STA POPOLNOMA IZKLUČENI. ČLOVEK MORA SPREJETI JEZUSOVO POT OSVOBODITVE IN OZDRAVLJENJA. SAMOVOLJA MORA POPOLNOMA “UMRETI”.

      “UMIRANJE” PA JE NA KRIŽU.

      PREDSTAVLJAJTE SI, ČE SI LAHKO PREDSTAVLJATE, KAKŠEN DAR JEZUS PODARI ČLOVEKU, KI JE BIL PRED ROJSTVOM MOGOČE PREKLET, DA OZDRAVI PO ROJSTVU VSE PRIDOBLJENJE RANE V ŠOLI, V SLUŽBI, DOMA, V DRŽAVI, OSVOBODITEV VSEH ZVEZANOSTI OD STRAHU DALJE ITD….

      SI LAHKO ZAMISLITE KAJ JEZUS VSAK DAN DELA ZA ČLOVEKA?

      KAKŠNO HVALEŽNOST MU DAJEMO?

      KER ČLOVEK NE MORE BITI HVALEŽ EN BOGU, PROSIMO ZA TO MILOST.

      NAJVEČJO ČAST IN ZAHVALO DAJEMO BOGU S TEM, KO SE MU PREPUSTIMO, KO DOPUSTIMO DA ON VODI IN SKRBI ZA ČLOVEKA, KI GA JE USTVARIL, KO MU IZROČIMO ŽIVLJENJE.

      JEZUS JE POVEDAL TO FAVSTINI KOWALSKI.

  4. Hvala says:

    G. Janez!

    ČLOVEK NE MORE SLAVITI BOGA IN SE MU ZAHVALJEVATI BREZ MILOSTI, NE MORE. TO VAM LAHKO POVEM IZ ŽIVLJENJA. DOKLER BOG NE PODELI MILOSTI NE GRE!

    KAJTI NAŠ DUH KOMUNICIRA Z BOŽJIM DUHOM! KO ČLOVEK NEKAJ GOVORI JE PA ČLOVEŠKA BESEDA!

    KO PA BOG DA MILOST, SE NAŠ DUH SPONTANO ZAHVALJUJE IN SLAVI BOGA . BOG JE DUH.

    • Miro says:

      Res je, kar ste zapisala ga. Hvala, drži kot pribito. Kako stopiti na to duhovno pot, smo na tej spletni strani že večkrat pisali. Verjetno bo potrebna še več razmišljanj o tem, kako do globokega duhovnega ozdravljenja, katerega smo zelo potrebni vsi ljudje na svetu, od prvega do zadnjega, in obratno. Je pa to res zelo težko pojasniti človeku, ki se kakor vrtavka nenehno vrti okoli sebe in se v svojem trmoglavem kljubovanju ne more ali noče ustaviti in se prepustiti ozdravljajoči Božji milosti.

      • Hvala says:

        Res je, vsi ljudje smo potrebni ozdravljenja, osvoboditve od zla, SAJ JE JEZUS ZATO PRIŠEL NA SVET, DA NAM POMAGA IN POKAŽE KAKO ŽIVETI.

        Res bi bilo dobro poslušati nekoga, ki je šel skozi ta boj ali pa še hodi, ljudje, ki jih je JEZUS NOTRANJE OZDRAVIL IN OSVOBODIL SO NJEGOVE PRIČE PO VSEM SVETU.

        Ker je včasih ljudem nemogoče dopovedati, BOMO PROSILIL MARIJO IN JEZUSA ZA DODELITEV POTREBNIH MILOSTI LJUDEM .

        • Miro says:

          Da, tako bo najboljše, z molitvijo po tem namenu. Naj nas drugačni duhovni pogledi pretirano ne vznemirjajo, ampak v njih glejmo zrna modrosti, ljubezni, hvaležnosti … pa tudi izziv za pojasnilo, kako pa ti in jaz gledava na določen pojav, zadevo, duhovno vprašanje. Če utegnete, prosim še kaj napišite s področja duhovnih izkušenj Prenove v Duhu, v zvezi z Dnevnikom svete Favstine, itd. Naj nas pri tem poleg Božje besede, nauka Cerkve, Marije, svetnikov … spodbujajo k duhovnemu življenju tudi osebna pričevanja ljudi. Teh se v okviru Prenove v Duhu ne manjka.

          Pridi, Sveti Duh …

          • Hvala says:

            Ja, bom pisala.

            RES JE, JEZUS ŽELI PRIČEVANJE LJUDI, DA BODO DRUGI SLIŠALI, KAJ JE NEKOMU STORIL, KAKO MU JE SPREMENIL ŽIVLJENJE.

            SAMO JEZUS LAHKO V CELOTI SPREMENI ŽIVLJENJE ČLOVEKA, SAJ JE ZA ČLOVEKA-LJUDI DAL SVOJE ŽIVLJENJE.

            JEZUS JE POVEDAL-ZAPOVEDAL:

            Apostolska dela 1,4.8

            Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene;

            Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

  5. Miro says:

    O, SPOMIN, KI KAŽEŠ, SMRT GOSPODOVO

    ŽIVI KRUH, ŽIVLJENJE DAJEŠ MILOSTNO: NAJ ŽIVIM OD TEBE, MILOSTNO MI DAJ, IN SLADKOST NAJ TVOJO ČUTIM VEKOMAJ. DAJ KRVI MI SVOJE, JEZUS PELIKAN, USMILJEN ME OČISTI MOJIH GREHOV RAN; SAJ PREMORE ENA SAMA KAPLJICA ZEMLJO VSO OPRATI GREHOV MADEŽA.

    Evharistija je eden izmed sedmih zakramentov. Jezus je pri zadnji večerji postavil evharistično daritev svojega telesa in svoje krvi, da bi s tem daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride. In da bi tako svoji ljubljeni nevesti Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave. (KKC 1324) Tudi danes po rokah duhovnikov med povzdigovanjem in spremenjenjem sam Jezus da svoje telo in svojo kri v hrano za nas vernike, v odpuščanje naših grehov in naše odrešenje.

    Še posebno se tega izraza Božje ljubezni do nas spominjamo na današnji dan, ko praznujemo Telovo ali praznik Svetega rešnjega telesa in krvi. Gre za izpoved vere, slavje evharistije in pričevanje za katoliško Cerkev in prošnjo za Božje varstvo in pomoč. Praznik je v tradiciji Cerkve tako velik, da imamo po župnijah procesije. Otroci na ta dan potresajo cvetje pred oltarje, ki so postavljeni po poti in kjer se bere začetke vseh štirih evangelijev. Neporočeni fantje nosijo bandere, možje nosijo lanterne, v sprevodu duhovnik nosi Kristusa v podobi kruha. Celotno občestvo se veseli in časti telo in kri, ki sta nas odrešila. Zakaj ima ta dan tako bogato tradicijo?

    Bogastvo svete evharistije se kaže v številnih imenih, ki jih ima, na primer lomljenje kruha, sveta daritev, spomin, najsvetejši zakrament, obhajilo, sveta maša … (KKC 1328–1332)

    Katoličani verjamemo, da je Kristus resnično navzoč v hostiji in vinu, ki ju duhovnik posveti. Kako bi ne verjela, ko ga lahko začutim v sebi, ko moje srce napolni veselje in ljubezen, ki me presega. Ko droben kos kruha vsakič znova spremeni moje življenje. Večkrat razmišljam o tem, kakšen privilegij imamo, da lahko Kristusa okušamo, se ga dotaknemo, ga prejmemo vase in mu postajamo podobni. Kaj več bi si lahko želeli? V spomin se mi prikrade pričevanje mlade mamice, ki je rekla, kako zelo vesela je, da po epidemiji lahko prejme Jezusa in ga nato z dojenjem preda svojemu sinu. Izkaz čiste ljubezni.

    Evharistija je neskončna ljubezen v malem koščku kruha. Uči me prav in nesebično ljubiti. Napolnjuje me z radostjo do življenja in mi velikokrat izvabi solze olajšanja in veselja. Uči me darovati se za druge, tudi ko je težko. Predstavlja mi varen pristan, kjer sem sprejeta točno taka, kot sem. Kjer sem ljubljena v vsej svoji biti. Daje mi vedeti, da mi Bog v svoji ljubezni in usmiljenju odpušča vsak moj greh. Je izvir vsega dobrega. Iz nje se učimo biti pravi kristjani, Jezusovi učenci, verniki. Vanjo je Bog dal vse, kar je imel, in iz nje vse prejemamo. Po pravici jo imenujemo Najsvetejši zakrament, saj nas zedinja z Jezusom. Dobesedno. Kos kruha, ki ga zaužijemo, postane gradnik naših celic, našega telesa. Ljubezen sama vedno bolj gradi nas. Apostol Janez je svoj evangelij začel takole: “V začetku je bila Beseda /…/. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.” (Jn 1,1–4) Evharistija je luč in je življenje.

    Najbrž z besedami ne morem opisati celotne veličine tega zakramenta, saj tudi Boga in vsega presežnega ne moremo omejiti na besede. Pustiti mu moramo, da nam prevzame srce in dušo. Draga sestra, njegova ljubljenka in hči. Želim ti, da bi začutila in živela Ljubezen, ki jo prejemaš. Naj postane tvoje življenje in luč ljudem.

    Povzeto po: https://talita.si/o-spomin-ki-kazes-smrt-gospodovo/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

  6. Kristina says:

    Goreča molitev
    Hits: 137

    Ste tudi vi naveličani čakanja? Čakanje ni prijetno, še posebno če ne veš, kdaj ga bo konec. Ja, tale korona nas je povsem ustavila. Morda pa z razlogom? Kakorkoli razumemo, z razlogom ali ne, ta čas je modro obrniti v svoj prid.

    Starešini Evangelijske krščanske cerkve Ljubljana spodbujata, naj gre kljub koroni naša cerkev naprej proti že zastavljenemu cilju, ki nam ga je dal Bog, da bi se uresničila njegova volja. Res je, da smo se v teh dneh malo ustavili – morda malo uspavali, zato je danes čas, da zavihamo rokave, se dvignemo kot Božja vojska in stopimo nazaj v bitko za izgubljene, nazaj k viziji, ki nam jo je dal Bog.

    Vsak vojak pa gre skozi temeljite priprave, preden gre v vojsko. Zato tudi danes kličeva vso cerkev, može, žene, otroke, da si v naslednjih nekaj tednih vzamete poseben čas in prisluhnete nedeljskim pridigam, v katerih bomo slišali veliko konkretnih stvari, ki nam bodo v pomoč pri premagovanju ovir, ki jih bomo srečevali na poti proti našemu cilju.

    Danes bomo poslušali Božjo besedo na temo Goreča molitev.

    Sledile pa bodo še teme o: Božji viziji, Božji besedi, financah, Božji volji zate, itd.

    Teme bodo zelo praktične in konkretne. Zato vam predlagamo, da si v roke vzamete Sveto pismo, pisalo in posebno beležko, kamor si boste lahko zapisali pomembne vrstice, stavke, tisto, kar vam bo Gospod govoril, in vaše odločitve. To je zelo pomembno, ker vas bo to držalo in vas vračalo k viziji vse do njene izpolnitve.

    Če stopimo skupaj, zmoremo veliko več. Da bi se nas Božja beseda res dotaknila in v nas prinesla razumevanje, življenje in učinkovitost, želim moliti.

    Molitev:

    Bog, ponižno te prosim, da danes pošlješ svojega Duha nad vse nas, ki bomo poslušali, kar nam želiš sporočiti. Naj nam on razodeva tvojo voljo in naj nas Sveti Duh začne premikati, da bi bili zmožni tvojo besedo udejanjiti. Amen.

    Nekatere stvari v tvojem življenju se bodo spremenile samo zaradi molitve. Toda kaj je molitev? Najbolj preprosta razlaga, kaj je molitev, se glasi: Pogovor z Bogom. Morda se ravnokar sprašujete, kako naj se pogovarjam z Bogom, če pa je daleč, ne vidim ga, ne vem, če me sliši, ne vem, če mi bo odgovoril … Danes boste dobili odgovor. A najprej vprašanje:

    Ali je molitev tisto, kar počnem vsak dan?

    Verjetno ima večina izmed nas pametni telefon. Ne glede na to, kako dober telefon imamo, je zanimivo eno. Če ga pravočasno ne priklopimo na elektriko, postane neuporaben. Ali vam lahko povem, da tako izgleda tudi vaše življene, če se dnevno ne povežete oz. ne napolnite z izvirom moči? Vaše življenje postane neproduktivno.

    Naj vas vprašam naslednje:

    Kako pogosto polnite svoj telefon? Vsak dan, vsepovsod. Polnite ga vsak dan, še posebno takrat, ko se zavedate, da boste ves dan odsotni in ne boste imeli priložnosti za polnjenje, saj se zavedate, da če ga ne napolnite, se ne boste mogli povezati z drugimi oz. ne boste mogli dobiti vseh koristnih informacij, ki jih morda potrebujete za delo in življenje.

    Kar vam želim povedati, je, da mora biti tudi naše življenje povezano z Bogom. In če pogledamo nas starejše, pa tudi mlade, veliko moli samo takrat, ko nekaj potrebuje. Mladi po navadi nimajo rutine ali discipline molitve.

    Rad bi vas navdušil, da tako kot skrbimo za mobitel in ga vneto polnimo, tudi dnevno polnimo svoje duše z gorečo molitvijo.

    Vemo, da goreča molitev spreminja naše življenje. Stvari se ne spreminjajo same od sebe, temveč to dela goreča molitev. Zavedati se moramo, da imajo naše besede moč, in ko nekaj povemo, gre beseda v ozračje in spreminja stvari … Sveto pismo pravi, da ima veliko moč dejavna molitev pravičnega. Ne popolnega, pravičnega. (Jakobovo pismo 5,16)

    Tvoja molitev ne bi smela biti samo par bežno izgovorjenih besed: »Bog, pomagaj mi.« »Bog, če lahko, naredi nekaj z mojim možem.« »Joj, oprosti, Bog, saj veš, kako zaposlen sem, moram oddati seminarsko nalogo, pomagaj mi.« …

    To ni molitev!

    Ko moliš, veruj, da lahko tvoja molitev stvari korenito spremeni. Na primer, če se znajdete v prepiru z nadrejenim ali z zakoncem, lahko v veri rečete »Oče, naj pride tvoj mir. Naj tvoj Duh zavlada.« Ni treba, da smo glasni. Bogu lahko govorimo v tišini. Moč molitve ni v moči glasu, temveč v tem, kdo jo podpira. Molitev ima moč, če je izrečena v Svetem Duhu, ki je povezan z našim duhom. Torej, danes bi vas rad povabil k vrstici, ki nas nagovarja – uči, kako moliti v moči.

    Preberimo Drugo kroniško knjigo 7,14–15.

    »Če pa se bo moje ljudstvo, ki kliče nase moje ime, ponižalo, molilo in iskalo moje obličje ter se odvrnilo od svojih hudobnih poti, bom prisluhnil iz nebes, jim odpustil greh in ozdravil njihovo deželo. Zdaj so moje oči odprte in moja ušesa pozorna na molitev na tem kraju.«

    Prvi korak: Ponižaj se!

    Besedilo nam pravi, da preden gremo na molitev, se moramo ponižati.

    Vem, da to ni lahko. V očeh drugih smo radi pomembni, veliki, nezamenljivi, popolni. A Božja beseda pravi, da se moramo ponižati. To pomeni, da ko stopimo pred Boga, snemimo svojo krono, ki smo si jo zjutraj nadeli, da bi naredili vtis na druge. Na Boga nam ni treba delati nobenega vtisa. On nas pozna bolje, kot se mi sami. Za Boga nam ni treba niti izbirati besed, je pa treba besede, ki jih izgovorimo, misliti resno in jih izgovoriti iz srca v veri. Boga ne zanima, kdo si, kakšen položaj imaš, koliko denarja imaš na računu ali kakšne uspehe si dosegel. On samo pravi: »Ko se mi približaš, se pred menoj ponižaj – snemi krono, ki si si jo nadel sam ali drugi. Ponižaj se pred menoj!«

    Se spomnimo molitve bogataša, ki se je tolkel po prsih in Bogu našteval, kaj vse je storil dobrega in koliko denarja je razdal. In uboge žene, ki se je približala Bogu s strahom in trepetom … Ko snamemo svojo krono, pokažemo ponižnost in zainteresiranost, da se priklopimo na Boga.

    Drugi korak: Išči me!

    Ste morda kdaj v življenju kaj izgubili? Meni se to pogosto dogaja. Izgubljam ključe, mobitel, dokumente … In ko nekaj izgubimo, kaj naredimo? Ja, gremo iskat. In kako iščemo. Upam, da ne tako kot moj najmlajši vnuk, ko ga prosim, naj poišče zimske rokavice, in pride v sobo, se ozre po sobi, prihiti nazaj k meni in enostavno reče: »Ni jih.« Za njega je iskanje končano.

    Ko izgubim ključe od avta, najprej pogledam na mesto, kjer jih po navadi spravim, potem pregledam vse žepe, pregledam torbo, prehodim celo hišo, da bi jih zagledal, pregledam v avto itd. Iskanje je akcija! Je kopanje, je vztrajnost, ki je na koncu vedno nagrajena.

    To misli Bog, ko pravi, naj ga iščemo. Da dejansko iščemo njega. Da se sprašujemo: »Bog, kje si? Kaj mi želiš povedati? Bog, kaj ti misliš o tej stvari, kaj bi ti storil na mojem mestu?« Iskanje je čas, posvečen Bogu. Odkrivanje njegove veličine in volje za moje življenje. Si predstavljate, kako vneto iščem ključe, še posebno če se mi mudi od doma? Takšno vnemo in gorečnost si želi Bog od mene, od tebe.

    Tretji korak: Moli goreče.

    Gorečnost ni: »Molil sem in se ni nič zgodilo.« Ali še huje: »Molil sem in sem vedel, da se ne bo nič zgodilo.« Saj vemo, kako to gre, a ne? Ne prenehajte prehitro. Nadaljujmo z iskanjem.

    Gorečnost. Bog, tukaj klečim in čakam, dokler mi ne odgovoriš.

    Ponovimo: 1. Ponižajmo se. 2. Iščimo. 3. Molimo.

    In sedaj še nekaj težjega, kot je ponižati se.

    4. Četrti korak: Priznaj Bogu svoje grehe!

    To pomeni, da se pokesam, da prosim za odpuščanje. To pomeni, da če sem sedaj hodil v eno smer, se obrnem za 90 stopinj in grem v popolnoma drugo smer. Velikokrat je prav greh prepreka, da nas Bog ne sliši oz. usliši.

    Velikokrat slišim: »Saj Bog ne odgovarja. Ni me uslišal, za kar sem ga prosil. Ne splača se moliti.« Razmisli, morda pa se splača priti na druga vrata. V ponižnosti in kesanju.

    Greh je kot velik neprebojni zid, ki zadržuje glas Boga, da ga dejansko ne moremo slišati. Kaj pravi vrstica: »… bom prisluhnil iz nebes, jim bom odpustil greh in ozdravil …« Bog pravi: »Preizkusi me in videl boš, kako dober sem.«

    Kdo potrebuje odpuščanje? Vsi ga potrebujemo, vsak dan. Tudi jaz ga potrebujem. Če boš naredil te štiri korake, ti Bog obljublja, da ti bo prisluhnil, ti odpustil in te ozdravil! Želiš odpuščanje grehov? Želiš ozdravitev? Skesaj se pred Bogom.

    Ravnokar si izvedel veliko resnico. Ravnokar si prejel brezplačen recept, brez stranskih učinkov, s 100-odstotnim delovanjem.

    Hvaležen sem svojemu pastorju, ki me je te stvari poučeval, ko sem bil star komaj 13 let. Že takrat mi je povedal, kako pomembna je molitev. Kot najstnik sem nasvet sprejel in molil k Bogu za vsako stvar v svojem življenju. Molil sem za svojo spreobrnitev, ki se morda ne bi zgodila, saj nisem mogel verjeti, da Bog res obstaja. Spomnim se, da sem neke noči v molitvi rekel Bogu: »Bog, ne morem verjeti, da res obstajaš. Ne morem verjeti, da obstajajo nebesa in pekel. Če pa pekel res obstaja, mi daj vedeti. Če ne, bo tvoja krivda, da sem prispel tja!« Molil sem z iskrenim srcem in pričakovanjem. Ni trajalo dolgo, ko mi je Bog odgovoril skozi sanje in mi razodel prihodnost, ki me čaka.

    Sanje so bile tako žive, da se jih še danes podrobno spominjam. Bog mi je odgovoril. Kasneje sem molil za svoje šolanje – izobrazbo. Moje sanje so bile postati elektro inženir. Bog pa je imel drugačen načrt za moje življenje in me preusmeril v poklic, ki se je kasneje izkazal za veliko bolj iskanega in plačanega. Bog ima za nas dobre načrte. Kasneje sem molil za svoje dekle oz. bodočo ženo. Bog mi je odgovoril in mi dal najboljšo ženo za moj karakter, hobi, delo in vse, kar zakon prinaša. Dal mi je več, kot sem pričakoval in vedel, da je zmožen dati. Kasneje sem molil za novo službo. Bog mi je povedal, da bom sprejet, še preden so oni vedeli, da bodo zaposlili prav mene. Ko sem bil nesiguren, kaj je prav in kaj narobe, sem molil in Bog mi je pokazal. Ko so bili moji otroci bolni, sem molil. Še vedno goreče molim k Bogu in še vedno mi Bog odgovarja.

    Tega vam ne govorim, da bi se hvalil. Nikakor! To govorim, ker sem priča besedam, ki smo jih prebrali. Molitev je kot dihanje. Ne moremo brez dihanja. Pravi kristjani ne moremo brez molitve.

    Vsak dan jemo. Skoraj. Razen če se postimo. Si zamislite, kako bi izgledali, če ne bi jedli 14 dni? Kadar jaz ne jem dlje časa, postanem nervozen, razdražen, kot pravi ena od reklam: »Lačen si ful drugačen!« Ja, tak sem jaz. Hitro izgubim kilograme in moja žena se jezi, ker ne želi, da izgledam shiran, presuh.

    Ampak tak postane človek, ki ne moli. Kajti v človeku je duša, ki močno hrepeni po Bogu. Ki ima močno potrebo po druženju z Bogom. Ki se želi pogovarjati z Bogom. Se spomnite Adama iz edenskega vrta? Sveto pismo pravi, da se je vsak dan pogovarjal z Bogom. Morda si misliš: »Ampak tega ne morem početi vsak dan.« Zakaj ne? Saj se vsak dan obuješ, umiješ, oblečeš – no, vsaj upam.

    Morda tvoje jutro izgleda tako, da najprej pohitiš in pogledaš svoj profil, koliko novih sledilcev imaš, ali kaj je novega doma in po svetu ali … Bog pa ti pravi: »Mislil sem, da si ti moj ›sledilec‹. Mislil sem, da boš najprej preveril, kaj imam jaz zate novega. Oziroma kakšno sporočilo sem ti pustil. Mislil sem, da te zanima, kaj sem zate pripravil danes. Oziroma kakšen načrt imam danes zate, da bi ti bilo lepše in lažje!«

    Ponovimo: Najprej se moramo ponižati, potem moliti, nato iskati, prositi za odpuščanje in se odvrniti od greha. Nekdo je rekel o svojem molitvenem življenju:

    »Nikoli ne molim manj kot 20 minut na dan in nikoli ne odidem od doma, niti za 20 minut, če prej ne molim.« Zamislite si življenje, ko se lahko z Bogom nenehno pogovarjate.

    Ko pridete na delovno mesto: »Bog, blagoslovi mojega šefa, da bo danes zadovoljen.« Ko pridete v šolo: »Bog pomagaj mi zbrati misli in vse, o čemer sem bral, se učil, da bi lahko to podal naprej.« »Bog, pomagaj siromaku na pločniku.« In če bomo poslušni, bomo morda celo slišali Boga, kaj nam bo odgovoril: »Ti mu pomagaj. Tebi sem dal več, da lahko pomagaš drugim.«

    Molitev je lahko tudi nevarna, saj nas lahko vključi v akcijo. Torej pazimo, kaj molimo. Morda moliš, naj Bog pošlje neko osebo, da pomaga družini, ki ji ne gre najbolje. Morda bo Bog poslal ravno tebe. Morda boš ti postal odgovor na molitev.

    Bog ne želi, da samo molimo kot berači, včasih želi, da smo mi tudi odgovor. Ne molimo iz navade. Molimo iz notranje potrebe. Pred Boga ne prihajajmo s spiskom, kaj vse rabimo.

    Bog si želi odnos.

    Si lahko predstavljate, kako dolgo bi me moja žena poslušala, če bi ji vsako jutro naročil: »Draga, zlikaj mi srajco, operi hlače, ki jih imam najraje, skuhaj dobro kosilo, saj veš, da pridem lačen, po možnosti plačaj račune, odpelji avto k mehaniku itd. Kaj mislite, kako dolgo bi trajal najin odnos? Kolikor poznam svojo ženo, ne dolgo. In verjetno je pri vas enako.

    Kako dolgo bi trajal vaš odnos z dekletom, če bi ji vsak dan telefonirali: »Me lahko danes pelješ v kino? Veš, predvajajo moj najljubši film. Saj veš, da sem nor nanj. O draga, mi lahko daš svoje zapiske od matematike? Draga, tako te ljubim, ampak veš, moram na tekmo in daj, drži pesti, da bi zmagali vijolični.« Mislim, da bi, še preden bi se zavedali, ostali samski.

    Le kako se počuti Bog, ko k njemu prihajamo s takšnimi in podobnimi spiski in ko do njega gojimo takšen odnos? Včasih potrebujemo Boga, da nas reši težav, bolezni, slabe ocene, kazni …, potem pa nanj pozabimo! Kolikokrat ste molili: »Joj, Bog, samo če me rešiš iz te situacije, te bom vedno častil. V cerkvi bom dal desetino. Vsem bom povedal, da si ti moj Zveličar …«

    Ko pa vas reši in mine nekaj časa, veselo pozabite na vse obljube. Molitev je pogovor z Bogom – zaradi tega, kdo on je, ne zaradi tega, kar nam lahko da. Molitev naj postane del našega življenja: Veste, Bog se vede kot pravi gentleman.

    Kot pravi v knjigi Razodetje 3,20:

    »Glej stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.«

    Kakšna lepa slika. Naš Bog ne želi biti vsiljiv, nevljuden. On potrka. In šele če mu odpremo vrata, vstopi. Nič ne dela na silo.

    On trka: »Aha, danes imaš slab dan. Ok, bom prišel jutri.«

    Trka: »Aha, greš na zmenek z dekletom. Razumem.«

    Trka: »Aha, gledaš film. Ne bom te motil.«

    Trka: »Bog tukaj. Sem slišal, da ti je hudo, da si razočarana, zlomljena. Sem mislil, če lahko vstopim in ti pomagam. Veš, po poklicu sem tesar in znam sestavljati zlomljene stvari. Lahko ti na novo sestavim življenje.« Tišina.

    Trka: »Si izgubljen v tem svetu? Se ne znajdeš? Obupuješ?

    Hej, jaz imam GPS, lahko te vodim. Le če lahko prisedem.«

    Ko ne molimo, enostavno sporočamo: »Bog, ne potrebujem te! Vse zmorem sam-a!« Res zmoremo?

    Ko molim, to pomeni:

    »Bog, dobrodošel si. Vstopi. Čakal sem nate. Komaj čakam, da mi svetuješ, poveš svoj načrt za moje življenje. Da me vodiš.« Molitev je dialog.

    Zdi se mi žalostno, da današnji kristjan ne more Bogu vrniti 24 minut, ko mu je Bog dal celih 24 ur. Ne pozabimo: v nas je duh, ki potrebuje pogovor z Bogom, ki je Duh. Oba se želita povezati.

    Molitev je disciplina, ki se ne bo začela sama od sebe. To je nekaj, kar si moramo pridobiti z vajo, vsakodnevno rutino.

    Vsako jutro telovadim. Mislite, da sem vedno razpoložen za to? Še posebno, ko grem pozno spat ali ko je turoben dan? Takrat bi najraje ostal dlje v postelji. Ker pa vem, kako pomembna je telovadba za moje telo, si enostavno rečem: »Zvonko, dovolj. Vstani in začni telovaditi.«

    Enostavno si moramo zapovedati: Molitev je nekaj, kar moramo trenirati vsak dan. Imeti moramo rutino. Imeti moramo čas v dnevu, ki je rezerviran samo za Boga.

    Začnemo s slavljenjem, molitvijo, zahvaljevanjem in prošnjami. Molitev je tvoje orožje

    Molitev je skrivno orožje. Seže tja, kamor ti ne moreš. S tem orožjem se lahko branimo pred hudičevimi puščicami. Obsodbami, ki jih usmerja na nas. Pred lažmi, s katerimi nas želi hraniti, neresnicami, ki nam jih vsiljuje. S tem orožjem lahko lomimo sile teme, se osvobajamo suženjstva. S tem orožjem, v imenu Jezusa, lahko dvigamo onemogle, zdravimo bolne, tolažimo slabotne.

    Zavedati se moramo, da se vsak dan nahajamo v različnih bitkah. Ne odlagajmo orožja, temveč ga imejmo vedno pripravljenega, usposobljenega in v rokah. Si predstavljate vojaka, ki bi ves zanesen tekel na bojišče, se drl na ves glas, izzival sovražnika, ko pa bi hotel zamahniti, bi bila njegova roka brez meča? Kako dolgo bi zdržal na bojišču? Kako dolgo bi ostal živ?

    Tako izgledaš ti, ki se vsak dan podaš na bojišče življenja brez močnega molitvenega orožja v rokah. Kako dolgo boš ostal živ?

    Zaključek:

    Se mi zdi, da so nas težave, strah, bolezni kar malo ustavile. Ja, če priznam, tudi mene. Vesel sem, da mi je Bog govoril po pridigi. Čutim, da moram spet obnoviti svoj odnos in prijateljstvo z Bogom. Saj ne, da ne bi molil, le gorečnost in vero moram dodati svoji molitvi.

    Kaj pa ti?

    Po naravi si hitra, živahna oseba in te počasnost moti. Zato so bile tudi tvoje molitve kot spisek želja in potreb. Danes pa si dojela, da mora tvoja molitev vsebovati še oboževanje Boga, slavljenje, kesanje in še predvsem, da znaš čakati v tišini (kar ti je najteže), kaj ti ima povedati sam Bog.

    Dragi bratje in sestre, kaj pa ste se vi danes naučili? Zapišite si! In ne pozabite tega uresničiti. Želim vam lep, blagoslovljen molitveni teden in se vidimo spet v nedeljo ob isti uri. Čaka nas zanimiva tema o Božji viziji. Ne pozabite moliti, kajti Bog pravi:

    »Zdaj so moje oči odprte in moja ušesa pozorna na molitev na tem kraju.«

    Besedilo: Druga kroniška knjiga 7,14–15

    Zvonko Turinski

  7. Miro says:

    NAGOVARJAJTE SE S PSALMI, HVALNICAMI IN Z DUHOVNIMI PESMIMI, KO V SVOJEM SRCU
    PREPEVATE IN SLAVITE GOSPODA. (Ef 5,19)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1451&t=5#Veselje+in+hvale%9Enost

    Slava tebi, Gospod, ti si neizmerno veličastvo Božje dobrote!

  8. janez says:

    Joyce Meyer: Božja Volja

    Če želimo slišati Božji glas in izpolnjevati Njegovo voljo, sem prepričana, da bi bila naša vsakdanja molitev podobna kot ta:

    »Bog, vse dni življenja želim živeti v Tvoji popolni volji. Ne želim Tvoje popustljive volje; ničesar nočem delati brez Tvojega odobravanja in blagoslova. Če poskušam delati nekaj, kar ni Tvoje najboljše zame, naj, prosim, občutim v svojem srcu oklevanje, potrebo, da preverim v svojem duhu, da me ohraniš na poti Tvojega načrta.

    Pomagaj mi, da se podrejam Tebi.
    Pomagaj mi, da ne bom trdovraten/-na.
    Pomagaj mi, da ne bom trmast/-a.
    Pomagaj mi, da ne zakrknem svojega srca.

    Bog, želim, da Tvoja volja polno deluje v mojem življenju. Dovolj sem okušal/-a sadove svoje volje, da vem, da se bo slabo izteklo, če vztrajam pri svojem, namesto da se podredim temu, kar Ti želiš. Pripravljen/-a sem Te ubogati, ampak, prosim, pomagaj mi, da jasno slišim, kar mi govoriš, naj naredim. Amen.«

    https://tv.joycemeyer.org/slovene/devotional/veselite-se-bozje-volje/

  9. Miro says:

    POJTE GOSPODU, NJEGOVO IME SLAVITE, OZNANJUJTE DAN ZA DNEM
    NJEGOVO ODREŠENJE! (Ps 96,2)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=486&t=5#Slavljenje+in+zahvala

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!

  10. janez says:

    BOŽJE USMILJENJE IN BOŽJA PRAVIČNOST.

    Božja jeza traja trenutek, medtem ko njegovo usmiljenje traja vekomaj

    Ko bi se Bog ustavil pri pravičnosti, bi nehal biti Bog, bil bi tak kot vsi ljudje, ki se sklicujejo na izpolnjevanje postave. Sama pravičnost ne zadošča in izkustvo nas uči, da s sklicevanjem zgolj na pravičnost tvegamo, da jo bomo uničili. Zato gre Bog z usmiljenjem in odpuščanjem onstran pravičnosti. To ne pomeni, da razvrednoti pravičnost ali da jo naredi odvečno, nasprotno. Kdor pogreši, mora plačati kazen. Samo da tu ni konec, ampak šele začetek spreobrnjenja, da bi se izkusilo nežnost odpuščanja. Bog ne zavrača pravičnosti. Vključuje jo in presega z višjim dogodkom, v katerem se izkusi ljubezen, ki je temelj resnične pravičnosti. Zelo pozorno moramo brati, kar piše apostol Pavel, da ne bi padli v isto zmoto, ki jo je apostol očital svojim sodobnikom Judom: »Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti. Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje« (Rim 10,3-4). Ta Božja pravičnost je usmiljenje, ki je podeljeno vsem kot Milost v moči smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Kristusov križ je torej Božja sodba nad vsemi nami in nad svetom, ker nam nudi gotovost ljubezni in novega življenja.

    https://opusdei.org/sl-si/article/oblicje-usmiljenja/

    MARIJA, POT H KRISTUSU
    Marija,
    Kristusa, našega Odrešenika, smo prejeli od tebe.
    Ti si prečudoviti, nadvse pomembni,
    bistveni člen v verigi odrešenjske skrivnosti.
    Kristus se nam razodeva po tvojih rokah, Marija.
    Po tvojem materinskem služenju
    je postal človek kot mi, naš brat.
    Če hočemo biti kristjani,
    moramo biti marijanski, kar pomeni:
    priznati moramo najtesnejše življenjsko razmerje,
    ki povezuje Marijo z Jezusom.
    Ona nam odpira pot, ki vodi k njemu.
    To je tvoja pot: pot zgleda in pot priprošnje.
    Če hočemo biti kristjani, Kristusovi posnemovalci,
    mora biti naš pogled uprt vate, o Marija.
    Ti si najpopolnejša podoba Kristusa.
    Ti si najpopolnejši vzorec kristjana.
    Ti si slika, ki bolje od vsake druge odseva Gospoda.
    Ti si najodličnejša vzornica v veri in ljubezni.
    Kako tolažljivo je za nas,
    ki hočemo hoditi po Gospodovih stopinjah,
    imeti pred seboj tebe, o Mati Marija,
    tvojo sliko, tvoj spomin, tvojo ljubeznivost in čistost,
    tvojo veličino in tvojo vzvišenost.
    Pa še drugo pot nam odkrivaš, Marija,
    da bi prispeli k svojemu Odrešeniku,
    h Kristusu, tvojemu Sinu, našemu Gospodu:
    to je tvoje varstvo.
    Ti si naša zaveznica, zagovornica in priprošnjica.
    Ti si zaupanje ubogih, ponižnih, trpečih.
    Da, ti si pribežališče grešnikov,
    tvoje poslanstvo je poslanstvo sočutja,
    usmiljenja, dobrote in priprošnje za vse.
    Ti si naša tolažnica v vseh naših stiskah in težavah.
    Učiš nas, naj bomo dobri, močni.
    Ti si Kraljica miru. Ti si Mati Cerkve.
    Nikoli ne bomo prenehali
    upirati svoj pogled vate, o Marija! Amen

    Sv. Janez Pavel II.

Dodaj odgovor za Hvala Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja