Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
NAJPREJ POGLEJMO V NEBO, POTEM POGLEJMO SAMI SEBE – NESKONČNA RAZDALJA
MED SINJINO NEBA IN BREZNOM SRCA PORAJA PONIŽNOST. (misel sv. patra Pija)
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
O življenju sv. patra Pija več na: https://svetniki.org/sveti-pij-iz-pietrelcine-redovnik-spovednik-mistik/
Sv. pater Pij, prosi za nas!
ČLOVEK NAJ SE BOGU ZAHVALJUJE IN MU IZKAZUJE HVALEŽNOST ZA VSE KAR IMA IN JE, KAJTI NAŠE NI NIČESAR NA ZEMLJI, VSE JE OD BOGA; VSE KAR SMO PREJELI.
Bog je dal človeku, roke, dal mu je denar, da si je zgradil hišo, kupil avto, itd, VSE JE TO DAR OD BOGA. OTROCI SO DAR OD BOGA, ZATO SE JE POTREBNO ZAHVALJEVATI, VERA JE DAR OD BOGA, DRŽAVA V KATERI SMO ROJENI JE DAR OD BOGA, SLUŽBA JE DAR OD BOGA, BARVA OČI JE DAR OD BOGA, NOS, USTA, SOSEDJE, HIŠE, GORE, VRTOVI, POLJA, DRUŽINSKI ČLANI, TRPLJENJE , STISKA, ITD…….KAJ IMAMO KAR NISMO PREJELI OD BOGA? -NIČESAR NIMAMO; VSE JE OD BOGA!
Vsak dan se je potrebno spomniti-DA SMO NA ZEMLJI SAMO NAJEMNIKI. BOG JE DAL, BOG LAHKO VZAME-KER JE VSE NJEGOVO! ZATO JE POTREBNO IZKAZOVATI HVALEŽNOST ZA VSE -VSE KAR IMAMO NA ZEMLJI!
1 Korinčanom 4,7
Kaj imaš, česar bi ne prejel? Če pa si prejel, kaj bi se ponašal, kakor bi ne prejel?
KRIŽ … NI VEČJE LJUBEZNI …
»KRIŽAJ GA! KRIŽAJ GA!« (Jn 19,6). »DOPOLNJENO JE« (Jn 19,30). Gospod, pomagaj nam,
da bomo v tvojem križanju in vstajenju spoznali, kako pretrpeti in navidezno umreti v agoniji in
bojih vsakdanjega življenja, da bi lahko živeli bolj polno in ustvarjalno. Potrpežljivo in ponižno si
sprejel ponižanja človeškega življenja in bridkost tvojega križanja in trpljenja.
Misel sv. Matere Terezije
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem, svet odrešil!
Sveti oče papež Frančišek: Izkazano nam je bilo usmiljenje, postanimo usmiljeni
Sveti oče je v pridigi o Usmiljenju spregovoril o tem, kako so učenci, ki so od Jezusa prejeli usmiljenje, tudi sami postali usmiljeni. Povabil je, naj isto storimo tudi mi ter dopustimo, da nas MIR, ODPUŠČANJE in RANE Usmiljenega Jezusa obudijo v življenje.
Sporočila sestra Leonida Zamuda SL – Vatikan
Vstali Jezus se večkrat prikaže učencem. Potrpežljivo tolaži njihova potrta srca. Po svojem vstajenju tako Jezus udejanja »vstajenje učencev«. In oni potem, ko jih Jezus ponovno dvigne, spremenijo življenje. Pred tem jih mnoge Gospodove besede in zgledi niso mogli preoblikovati. Zdaj, na veliko noč, se dogodi nekaj novega. In zgodi se v znamenju usmiljenja. Jezus jih ponovno dvigne z usmiljenjem. In oni, ki so prejeli usmiljenje, postanejo usmiljeni. Zelo težko je biti usmiljen, če se nekdo ne zaveda, da je prejel usmiljenje.
1. Usmiljenje prejmejo predvsem preko treh darov: najprej jim Jezus podari mir, nato Duha, na koncu rane. Na začetku jim podari mir. Učenci so bili zaskrbljeni. Zaprli so se v hišo iz strahu, ker so se bali, da bi jih aretirali in bi končali tako kot Učitelj. Vendar pa niso bili zaprti samo v hiši, ampak so bili zaprti tudi v svojih krivdah. Zapustili in zatajili so Jezusa. Čutili so se nesposobne, za nobeno rabo, zgrešene. Jezus pride in jim dvakrat ponovi: »Mir vam bodi!« Ne prinese miru, ki odvzame zunanje težave, ampak mir, ki vlije zaupanje znotraj. Ne zunanji mir, ampak mir srca. Pravi: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« (Jn 20,21) Kot da bi rekel: »Pošiljam vas, ker verjamem v vas.« Tisti potrti učenci se spravijo s samimi seboj. Jezusov mir stori, da preidejo od krivde k poslanstvu. Jezusov mir namreč vzbudi poslanstvo. Ni brezskrbnost, ni lagodnost, je izstopiti iz sebe. Jezusov mir osvobaja zaprtosti, ki hromijo, pretrga verige, ki zasužnjujejo srce. In učenci čutijo, da so prejeli usmiljenje: čutijo, da jih Bog ne obsoja, jih ne ponižuje, ampak verjame vanje. Da, v nas verjame bolj kot mi verjamemo sami vase. »Ljubi nas bolj kot mi ljubimo same sebe.« (prim. J. H. Newman, Meditations and Devotions, III,12,2). Za Boga ni nihče zgrešen, nihče nekoristen, nihče izključen. Jezus danes ponovno ponavlja: »Mir tebi, ki si dragocen v mojih očeh. Mir tebi, ki si pomemben zame. Mir tebi, ki imaš poslanstvo in za katerega je Oče pripravil Božji Načrt, da Spolnjuješ Božjo Voljo. Nihče ga ne more opraviti namesto tebe, ker si v Božjih očeh edinstven. Si nenadomestljiv. In jaz verjamem vate.«
Nadalje Jezus učencem podeli usmiljenje s tem, da jim podeli Svetega Duha. Podari jim ga v odpuščanje grehov (prim. v. 22-23). Učenci so bili krivi, pobegnili so in zapustili Učitelja. In greh muči, zlo ima svojo ceno. Naš greh, pravi Psalm (prim. 51,5) je vedno pred nami. Sami ga ne moremo izbrisati. Le Bog ga odstrani, le On s svojim usmiljenjem stori, da izstopimo iz svoje najgloblje bede. Kakor tisti učenci, moramo dopustiti, da nam odpusti in reči iz srca: »Odpusti Gospod«. Odpreti srce, da nam je lahko odpuščeno. Odpuščanje v Svetem Duhu je velikonočni dar, da bi notranje vstali. Prosimo za milost, da bi ga sprejeli, da bi objeli zakrament odpuščanja. In da bi razumeli, da v središču spovedi nismo mi s svojimi grehi, ampak Bog s svojim usmiljenjem. Ne spovemo se zato, da bi se zrušili, ampak da bi bili ponovno dvignjeni. To zelo potrebujemo, vsi. To potrebujemo tako kot majhni otroci, ki jih mora očka vsakič, ko padejo, ponovno dvigniti. Tudi mi pogosto pademo. In Očetova roka je pripravljena, da nas postavi na noge, da lahko gremo naprej. Ta gotova in zanesljiva roka je spoved. Je zakrament, ki nas ponovno dvigne, ki nas ne pusti na tleh, da bi jokali na trdih podih naših padcev. Gre za zakrament vstajenja, je čisto usmiljenje. Tisti, ki sprejema spovedi ljudi, mora dati čutiti sladkost usmiljenja. To je pot tistih, ki sprejemajo spovedi ljudi, da dajo čutiti sladkost Božjega usmiljenja, ki vse odpušča. Bog vse odpušča.
Po miru, ki ponovno usposobi, in odpuščanju, ki ponovno dvigne, je tukaj tretji dar, s katerim Jezus izkaže usmiljenje učencem: On jim podari rane. Po tistih ranah smo ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24; Iz 53,5). Vendar pa kako nas lahko rana ozdravi? Z usmiljenjem. V tistih ranah se, kakor Tomaž, z roko dotaknemo, da nas Bog ljubi do konca, da je naše rane storil za svoje, da je na svojem telesu nosil naše slabosti. Rane so odprti kanali med Njim in nami, ki razlivajo usmiljenje na našo bedo. Rane so poti, ki nam jih je Bog na široko odprl, da bi vstopili v njegovo nežnost ter z roko otipali, kdo je On. In da ne bi več dvomili o njegovem usmiljenju. Ko častimo, poljubimo njegove rane, odkrijemo, da je vsaka naša slabost sprejeta v njegovo nežnost. To se zgodi pri vsaki maši, kjer nam Jezus podari svoje ranjeno in vstalo telo. Dotaknemo se Ga in On se dotakne našega življenja. In stori, da se v nas spustijo nebesa. Njegove blesteče rane razparajo temo, ki jo nosimo v sebi. In mi, kakor Tomaž, najdemo Boga, odkrijemo ga v notranjosti in blizu, ter mu ganjeni rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28) Vse se začne tukaj, iz milosti, da nam je bilo izkazano usmiljenje. Tukaj se začne krščanska pot. Če pa se opiramo na svoje sposobnosti, na učinkovitost naših struktur in naših načrtov, ne bomo prišli daleč. Le če sprejmemo Božjo ljubezen, bomo lahko dali svetu kaj novega.
2. Tako so storili učenci: ker jim je bilo izkazano usmiljenje, so postali usmiljeni. To vidimo v prvem berilu. Apostolska dela pripovedujejo, da »nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, ampak jim je bilo vse skupno.« (4,2) Ne gre za komunizem, ampak za neokrnjeno krščanstvo. In to je toliko bolj presenetljivo, če pomislimo, da so se ti tisti učenci malo prej prepirali glede nagrad in časti, o tem, kdo med njimi je največji (prim. Mr 10,37; Lk 22,24). Zdaj si delijo vse, imajo »eno srce in eno dušo« (prim. Apd 4,32). Kako so se lahko tako spremenili? V drugem so videli isto usmiljenje, ki je preoblikovalo njihovo življenje. Odkrili so, da jim je skupno Jezusovo poslanstvo, odpuščanje in Telo. Podelitev zemeljskih dobrin se je zdela naravna posledica. Besedilo nato pravi, da »nihče med njimi ni trpel pomanjkanja.« (v. 34) Njihovi strahovi so se razblinili, ko so se dotaknili Gospodovih ran, sedaj se ne bojijo zdraviti ran pomoči potrebnih. Ker tam vidijo Jezusa. Ker je tam Jezus, torej v ranah pomoči potrebnih.
Sestra, brat, ali želiš dokaz za to, da se je Bog dotaknil tvojega življenja? Preveri, če se sklanjaš nad rane drugih. Danes je dan, v katerem se je potrebno vprašati: »Ali sem jaz, ki sem tolikokrat prejel mir od Boga, njegovo odpuščanje, njegovo usmiljenje, usmiljen z drugimi? Ali jaz, ki sem se tolikokrat hranil z Jezusovim Telesom, naredim kaj, da bi nasitil tistega, ki je reven?« Delujmo in pomagajmo ljudem in naredimo tudi mi kaj DOBREGA. Ne ostanimo brezbrižni. Ne živimo polovičarske vere, ki le VSE PREJEMA OD BOGA, vendar NIČ NE DAJE DRUGIM NAPREJ, ki sprejme dar, vendar pa se ne podarja. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte nas Uči Jezus. Izkazano nam je bilo Usmiljenje, postanimo Usmiljeni. Prejeli smo Božje Milosti, talente in Božjo Dobroto, da jih darujemo zastonj drugim naprej. Saj če se ljubezen konča pri nas samih, se vera posuši v nerodovitno intimnost. Brez del usmiljenja umre (prim. Jak 2,17). Bratje in sestre, dopustimo, da nas mir, odpuščanje in rane usmiljenega Jezusa obudijo v življenje. In prosimo za milost, da bi postali priče usmiljenja. Le tako bo vera živa. In življenje bo poenoteno. Le tako bomo oznanjali Božji evangelij, ki je evangelij usmiljenja.
Papež Frančišek, nedelja, 11. april 2021
https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2021-04/sveti-oce-izkazano-nam-je-bilo-usmiljenje-postanimo-usmiljeni.html
VEČINA LJUDI IN TUDI KRISTJANOV, MOGOČE NI RAZMIŠLJALA V ČASU KORONE H KAŠNEMU DUHOVNEMU IZZIVU NAS BOG KLIČE!
Pozorno preberimo članek : KAJ, ČE BOLJ CENIMO BOŽJI BLAGOSLOV KOT BOGA? (Aleteia)
Kajti zdi se mi, da nas Bog s tole korono kliče k razmisleku. Pred kratkim mi je prišel pod roko odlomek iz druge Mojzesove knjige, kjer Bog podobno testira Mojzesa in izvoljeno ljudstvo.
Verni kristjani že vse od razglasitve epidemije prosimo Boga za njen konec
Še vedno pogrešam poglobljen pogovor in refleksijo na to izredno stanje, ki ga tako močno zaznamuje korona in ki ga vsi doživljamo. Prav je, da se sprašujemo, h kakšnemu duhovnemu izzivu nas kliče. Verni kristjani že vse od razglasitve epidemije prosimo Boga za njen konec, “da bomo mogli živeti v miru in blaginji”, kot molimo pri vsaki sv. maši.
Pa recimo, da bi nas Bog uslišal in nam odgovoril nekako takole: “Poslal bom svojega angela, ki bo pregnal vse različice tega virusa in boste živeli v miru in blaginji. Jaz pa ne bom silil v vašo sredo. Urejajte si življenje, kakor vam ustreza.”
Prepričan sem, da bi večina takoj podpisala tako ponudbo. Tudi med vernimi. Namenoma nekoliko provociram, kajti zdi se mi, da nas Bog s tole korono kliče k razmisleku. Pred kratkim mi je prišel pod roko odlomek iz druge Mojzesove knjige, kjer Bog podobno testira Mojzesa in izvoljeno ljudstvo.
Ko so bili sredi puščave, je naročil Mojzesu, naj jih pelje naprej v obljubljeno deželo: “Poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kánaance, Amoréjce, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. Pojdi v deželo, v kateri se cedita mleko in med! Jaz pa ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo …” (2 Mz 33,2-3).
Mojzes bi lahko to sprejel in ljudje bi ga hvalili kot odličnega voditelja, ki jih bo končno pripeljal do izpolnitve dolgo pričakovane obljube. Namesto tega je Mojzes Bogu rekel: “Če tvoje obličje ne bo šlo, nas nikar ne vôdi od tod!” (2 Mz 33,15). Zanimivo. Bili so sredi puščave, obdani s sovražnimi ljudstvi in v pomanjkanju vsega. Glede na okoliščine bi pričakovali drugačen odgovor.
Pravzaprav je Bog Mojzesa in ljudstvo preizkušal, kaj jim pomeni več: blaginja in mir v kanaanski deželi, ki jim jo je obljubil že pred stoletji, ali njegova navzočnost. Mojzes je navzočnost Boga postavil pred njegove obljubljene blagoslove. Iz izkušnje je vedel, da je Božja navzočnost dragocenejša od vseh njegovih blagoslovov. Vedel pa je tudi, da bo Bog v vsakem primeru držal obljubo, ki jo je sam dal, in jih ob svojem času pripeljal v kanaansko deželo.
Kaj pa, če tudi nas danes preverja in kliče, da bi pozornost od svojih blagoslovov spet bolj preusmerili nase, od katerega prihaja vse dobro?(Aleteia)
ČASTITLJIVA BERTILLA JE SVOJE TRPLJENJE DAROVALA ZA BLIŽNJE (Aleteia)
MLADA BERTILLA ANTONIAZZI JE V SVOJEM KRATKEM ŽIVLJENJU Z VERO IN DAROVANJEM VELIKO PRETRPELA. PAPEŽ FRANČIŠEK JO JE RAZGLASIL ZA ČASTITLJIVO
Papež Frančišek je 19. januarja 2023 potrdil razglasitev odlokov o priznanju junaških kreposti štirih Italijanov in dveh Špancev, ki jih zdaj lahko imenujemo častitljivi. Med njimi je mlado dekle po imenu Bertilla Antoniazzi, ki je z vero in darovanjem v svojem kratkem življenju veliko pretrpela.
Bertilla Antoniazzi (1944–1964) se je rodila v italijanski Benečiji kot hči kmetov in predzadnja od devetih otrok. Pri devetih letih je zbolela za revmatičnim endokarditisom, zaradi česar ni mogla obiskovati šole.
Z boleznijo se je soočala izjemno pogumno, izmenično je preživljala daljša obdobja v bolnišnici in nato v domači oskrbi, ob tem pa si je zadala nalogo, da bo tolažila trpeče in da bo svoje trpljenje načrtno darovala Kristusu za splošne namene.
Umrla je v starosti 20 let, vendar je v svojem kratkem življenju z neustrašnim pogumom, veseljem do življenja in željo po posredovanju za druge pustila močan pečat v svoji okolici.
Pri osmih letih je Bertilla Antoniazzi zbolela za gripo, ki ji je sledila črevesna okužba. Takoj ko je ozdravela, so jo začele pestiti hude bolečine v sklepih, nato pa še velike težave z dihanjem. Diagnoza je bila neusmiljena: šlo je za revmatični endokarditis, bolezen srca, zaradi katere je težko dihala in je izgubila vso moč, tako da je morala večino dneva preležati v postelji.
Z leti je morala vedno več časa preživeti v bolnišnici. Toda mlada Bertilla se je odločila, da bo svojo bolezen raje prenašala in jo “uporabila” – v beležnico, ki jo je hranila od prve hospitalizacije avgusta 1953, je iz dneva v dan natančno zapisovala, za koga je darovala svoje trpljenje. Njena želja po priprošnji je bila usmerjena predvsem v njene bližnje, zlasti v mlajšega brata Egidija, ki je zaradi zdravljenja izgubil sluh in sposobnost govora. Takrat je bila stara komaj devet let.
NJEN “POKLIC” BOLNICE: MOLITEV IN TOLAŽBA
Pri 13 letih je njena želja po priprošnji že dobila univerzalno razsežnost: ob ponedeljkih je molila za duše v vicah, ob torkih za misijonarje in neverne, ob sredah za spreobrnjenje umirajočih grešnikov, ob četrtkih za duhovnike, ob petkih za zadoščenje za grehe proti Srcu Jezusovemu, ob sobotah za spreobrnjenje ubogih grešnikov in ob nedeljah za spreobrnjenje Rusije.
Pri 15 se je Bertilla pridružila Centru za prostovoljce trpljenja, ki ga je ustanovil bl. Luigi Novarese. Odkrila je poln pomen in vrednost svojega bivanja, ki se je v očeh sveta morda zdelo “ubogo”, “usmiljenja vredno” ali “nekoristno”, ki pa je, živeto v povezanosti s Kristusom, postalo “nenehna molitev”.
Člani njene družine so jo pogosto slišali šepetati: “Vse zaradi Božje ljubezni.” Sprva temu stavku niso pripisovali posebnega pomena, saj so mislili, da ga ponavlja, da bi si vlila pogum. V resnici pa je bilo to, da je delala vse in darovala vse iz ljubezni do Boga, zanjo resnična poklicanost.
Bertilla je neutrudno molila, obenem pa je spletla zelo globoke vezi z ljudmi okoli sebe, predvsem z drugimi bolniki v bolnišnici, s katerimi si je intenzivno dopisovala. Zbližala se je tudi s svojim bratrancem Aldom, ki je imel multiplo sklerozo, in v enem od svojih pisem ga je pozvala, naj svoje trpljenje izroči Jezusu: “Spodbujam te, da ne spustiš niti trenutka svojega trpljenja, ne da bi ga izročil v Jezusove roke. Videl boš, da ti bo nudil vso pomoč, ki jo potrebuješ.”
“Bolezen” je bila neke vrste poklicanost, ki jo je sprejela s takšno strastjo, da ji je puščala le malo oddiha. “Nikoli se nisem trudila, da bi se vprašala, ali sem poklicana postati redovnica, ker je moj poklic, da sem bolna, in nimam časa premišljevati o ničemer drugem,” je odgovorila svojemu župniku očetu Antoniu Rizzi, ko jo je vprašal, ali namerava postati redovnica, ko bo ozdravela. Takrat je bila stara 19 let.
NJENA PROŠNJA V LURDU: RAJE SVETOST KOT OZDRAVLJENJE
Jeseni leta 1963 so ji zdravniki končno dali soglasje, da poroma v Lurd. Na Bertillino veliko presenečenje ji srce med romanjem ni povzročalo nobenih težav, zato se je z molitvijo k Mariji in s sodelovanjem pri različnih slovesnostih napolnila s tolažbo.
Dan po vrnitvi domov je pisala svoji sestri: “Po resnici ti povem, draga sestra, srečna sem, da sem lahko malo trpela za Jezusa, za spreobrnjenje grešnikov, in prepričana sem, da bom z Marijino pomočjo, ki je tako dobra, nekoč postala svetnica, kot sem jo prosila ob vznožju votline.”
Papeževo priznanje njenih junaških kreposti – prvi korak v postopku priznavanja svetosti – nakazuje, da jo je Devica Marija uslišala.
22. oktobra 1964 je Bog Bertillo v bolnišnici v Vicenzi poklical domov, v nebesa. 50 let pozneje, 8. februarja 2014, je na istem kraju škof Vicenze Beniamino Pizziol odprl škofijski postopek za preiskavo junaških kreposti Bertille Antoniazzi. V škofiji so zbrali številna pričevanja, ki so poročala o izjemnih milostih, pripisanih priprošnji mladega dekleta.
Najbolj presenetljiv primer je ozdravljenje Lorene Vone, deklice iz Crotoneja v Kalabriji, ki je po prezgodnjem rojstvu čudežno ozdravela. Bertillina sestra Rita, ki je pozneje postala s. Pialuigia, je otrokovim staršem predlagala, naj se obrnejo na Bertillino priprošnjo.
MOLITEV ZA KANONIZACIJO BERTILLE ANTONIAZZI
Gospod Jezus, Božji služabnici Bertilli Antoniazzi si omogočil, da je od otroštva doživljala skrivnost trpljenja in jo delila s teboj ter tako svojo bolniško posteljo spremenila v kraj spodbude in upanja za bolnike, za zdravniško ekipo in člane svoje družine.
Po njeni priprošnji molimo za vse, ki trpijo v telesu in duhu. Navdihni v njihovih srcih isto željo po Bogu, ki je Bertilli dajala moč, da nikogar od njih ne bi zdrobila teža križa in da bi bolezen postala posebna priložnost za pričevanje Božje ljubezni.
Po svoji volji nam po Bertillini priprošnji podeli milost, za katero te prosimo v upanju, da bo kmalu sprejeta v občestvo svetih. Amen.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/19/castitljiva-bertilla-je-svoje-trpljenje-darovala-za-bliznje/
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
PRAVI POST
Izaija 58,1-12
1 Kliči na vse grlo, ne zadržuj se,
povzdiguj svoj glas kakor rog!
Oznanjaj mojemu ljudstvu njegove prestopke,
hiši Jakobovi njene grehe!
2 Iščejo me namreč dan za dnem
in želijo spoznati moje poti,
kakor narod, ki ravna pravično
in ne zapušča sodbe svojega Boga.
Od mene terjajo pravične sodbe,
želijo si Božje bližine:
3 »Zakaj se postimo, ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo, ti pa tega ne veš?«
Glejte, na dan svojega posta opravljate svoj posel
in priganjate vse svoje delavce.
4 Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate,
da se bijete z zlobno pestjo.
Ne postite se, kakor je treba na dan,
ko naj bi se slišal vaš glas na višavi.
5 Mar je takšen post, ki sem ga izbral,
dan, ko človek pokori svojo dušo?
Da pripogibaš svojo glavo kakor loček
in ležiš na raševniku in pepelu?
Mar boš to razglašal za post
in za dan, ki je Gospodu po volji?
6 Mar ni to post, kakršnega sem izbral:
da odpneš krivične spone
in razvežeš vezi jarma,
da odpustiš na svobodo zatirane
in zlomiš vsak jarem?
7 Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh
in pripelješ uboge brezdomce v hišo,
kadar vidiš nagega, da ga oblečeš,
in se ne potuhneš pred svojim rojakom?
8 Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč
in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.
Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost
in Gospodovo veličastvo te bo zbiralo.
9 Tedaj boš klical in Gospod bo odgovoril,
stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!«
Če odpraviš jarem iz svoje srede,
kazanje s prstom in varljivo govorjenje,
10 če daješ lačnemu, kar imaš sam rad,
in sitiš revežu grlo,
bo vzšla v temi tvoja luč
in tvoja temina bo kakor poldan.
11 Gospod te bo vedno vodil
in ti sitil dušo v suhih krajih,
okrepil ti bo kosti
in postal boš kakor namakan vrt,
kakor vodni vrelec,
ki mu voda ne usahne.
12 Pozidal boš prastare razvaline,
vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov.
Dobil boš ime Zazidalec razpok,
Obnovitelj ulic za prebivanje.
OBSTAJA VEČ RAZLOGOV, IZ KATERIH BI SE BILO NAROBE POSTITI: da bi zgolj izpolnili post, da bi se pokazali drugim, ali
če bi se nekdo hotel postiti za namerna grešna dejanja itd… BOG JE ODOBRAVAL POST, ČE JE ČLOVEK BIL NJEMU POSLUŠEN-Izaija 58,3.
Jezus ni zapovedal učencem posta, rekel je:
Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili. (Mt 9,15).
Kristjani se postimo od pepelnične srede- DRUŽINA
Krščanski post se začne na pepelnično sredo. Do velike noči se bomo verniki 40 dni odpovedali določenim razvadam, da bi se približali Bogu in lažje našli notranji mir. Stroga pravila danes upošteva le še malokdo, vsak posameznik se odloči, čemu se bo odpovedal. Ta običaj izhaja iz Svetega pisma, ki pravi, da se je Jezus za 40 dni umaknil v puščavo in se tam postil. Najpomembnejša postna dneva v krščanstvu sta pepelnična sreda in veliki petek.
Poleg postnega časa pred veliko nočjo v krščanstvu poznamo tudi »mali post«, ki je nekdaj veljal kot priprava na božične praznike. Ta običaj je danes večinoma že izumrl. Drugi, pogosto pozabljeni običaj v krščanstvu pa sta dva postna dneva na teden: sreda, ko se spominjamo, da je Juda na ta dan izdal Jezusa, in petek, ko se spominjamo Jezusove smrti na križu.
Verniki v pravoslavni Cerkvi se štirikrat v letu postijo po več tednov: v postnem času kar sedem, postna obdobja pa upoštevajo tudi po binkoštih, avgusta okooli velikega šmarna in v adventu od sredine novembra do svetega večera. Postno postavo upoštevajo tudi ob sredah in petkih: na ta dneva ne uživajo mesa, jajc in mlečnih izdelkov.
1 Korinčanom 11,33-34 pravi:
33 Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, počakajte drug drugega. 34 Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem.
JEZUS JE ZAVEDNO PORAVNAL GREHE SKESANIH LJUDI. Hebrejcem 9,24-26
Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem, 25 tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo. 26 Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je prek svoje žrtve odpravil greh. Hebrejcem 9,24-26
KAKO SMO ZARADI POSTA LAHKO MANJ SEBIČNI (Aleteia)
POSTNI ČAS LAHKO PREUSMERI NAŠE ŽIVLJENJE, DA POSTANEMO MANJ SEBIČNI IN BOLJ OSREDINJENI NA DRUGE
Postenje v postnem času je eden izmed načinov priprave na veliko noč, ki pa se ga resno lotijo le redki verniki. Ljudje zelo neradi občutimo lakoto: praznino, ki jo občutimo v svojem telesu, raje zapolnimo z okusno hrano.
In vendar je post pomembna duhovna disciplina, ki nam lahko pomaga, da postanemo manj sebični in bolj odprti za druge ljudi.
PAPEŽ BENEDIKT XVI. je ta vidik posta izpostavil v svoji postni poslanici leta 2011. Takole je poudaril:
Post, ki ima lahko različne vzroke, dobi za kristjana globok verski pomen. S tem, ko osiromašimo svojo mizo, se učimo premagovati sebičnost, da bi živeli po logiki daru in ljubezni.
S prenašanjem pomanjkanja – in to ne samo neke površne stvari – se učimo odvrniti pogled od svojega “jaza”, da bi odkrili Nekoga poleg nas in prepoznali Boga na obličju naših bratov.
Za kristjana post nima v sebi ničesar intimističnega, ampak ga še bolj odpira za Boga in za potrebe ljudi stori, da je ljubezen do Boga tudi ljubezen do bližnjega (prim. Mr 12,31).
KLJUČNEGA POMENA JE, DA NAM POST ODPRE OČI ZA UBOGE MED NAMI IN DA SPOZNAMO, KAJ VSE NAM JE BOG DAL
O postu pogosto razmišljamo kot o nečem utesnjujočem in povsem nepotrebnem, vendar ima lahko presenetljiv duhovni učinek, če ga resnično in v celoti sprejmemo.
Ključnega pomena je, da nam post odpre oči za uboge med nami in da spoznamo, kaj vse nam je Bog dal. To spoznanje naj nas navdihne, da bomo služili ubogim v svoji skupnosti in po svojih močeh vračali tistim, ki nimajo tolikšne sreče.
Kadar koli se v postnem času (ali v drugih obdobjih leta) postimo, dopustimo, naj Božja milost prodre v naša srca in nam pomaga, da bomo v svojem življenju manj sebični.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/02/23/kako-smo-zaradi-posta-lahko-manj-sebicni/
Čisto srce, o Bog, mi ustvari in duha stanovitnosti v meni obnovi!
GREH JE IZRAZ ZA ZLO, KI GA ČLOVEK STORI PREDVSEM V ODNOSU PROTI BOGU, POTEM PA TUDI V ODNOSU PROTI ČLOVEKU.
GREH JE POMANKANJE DOBREGA. GREH JE ZAVESTNA PREKINITEV KOMUNIKACIJE Z BOGOM ALI ODNOSA Z NJIM.
PREKINITEV KOMUNIKACIJE Z BOGOM POMENI OGROŽANJE ŽIVLJENJA.
KER JE ŽIVLJENJE BOŽJI DAR, BOŽJE DELO, JE GREH UNIČEVANJE BOŽJEGA DELA IN ZATO KRIVICA PROTI BOGU.
ZATO JE GREH NAPAD NA BO IN KRIVDA V ODNOSU DO BOGA (dr. Tomislav Ivančič).
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ker je že najmanjši greh žalitev BOGA, bom sama za POSTNO AKCIJO V TEM LETU izbrala: Z BOŽJO POMOČJO SE BOM IZOGIBALA GREHOM. KO PA PRIDE UMAZANIJA V SRCE, BOM ŠLA V OČIŠČENJE K JEZUSU-V SPOVEDNICO!
KATERIM POSTNIM AKCIJAM SE LAHKO PRIDRUŽITE LETOS? (Aleteia)
PREGLEDALI SMO PONUDBO POSTNIH AKCIJ. GOTOVO SE BO NAŠLO KAJ, KAR VAM USTREZA
Začenjamo postni čas, obdobje do velike noči, v katerem se umirimo, ustavimo in se poglobimo vase. Veliko ljudi ob postu najprej pomisli na odpoved določeni hrani, na primer sladkarijam.
Pomembno pa je, da se pripravljamo, utrjujemo tudi na druge načine, tako telesno kot duhovno. V ta namen smo pobrskali po spletu in pripravili pregled postnih akcij in duhovnih vaj, ki se jim lahko pridružite. Verjamemo, da boste našli kaj zase.
Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/02/21/katerim-postnim-akcijam-se-lahko-pridruzite-letos/