Nasvet

Posted on 4. januarja, 2015 by Administrator

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.700 Responses to Nasvet

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    25. marca, 2023 at 12:52

    RAZLOČEVANJE IN ČUJEČNOST

    POVABLJENI SMO K RAZLOČEVANJU IN ČUJEČNOSTI. V VSAKI SITUACIJI ZNATI
    RAZLOČEVATI TO KAR PRIHAJA OD BOGA OD TEGA, KAR PRIHAJA OD HUDIČA,
    KI NAS VEDNO SKUŠA PREVARATI, DA BOMO IZBRALI NAPAČNO POT. KRISTJAN
    NE MORE BITI MIREN IN SI MISLITI, DA JE VSE V REDU, MORA RAZLOČEVATI
    STVARI IN NATANČNO PREPOZNATI OD KOT PRIHAJAJO, KJE JE NJIHOV IZVOR.

    Misel papeža Frančiška

    Več o razločevanju in čuječnosti na:
    http://arhiv.mirenski-grad.si/razlocevanje-cujecnost

    Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

    Odgovori
  2. Hvala says:
    25. marca, 2023 at 7:17

    KDOR POBEGNE S KRIŽA, POBEGNE OD VSTAJENJA

    Papež egiptovskim duhovnikom in posvečenim: Ne bojte se bremena težkih okoliščin (29.04.2017)

    Ste sejalci upanja in graditelji mostov

    »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32), je papež navedel Jezusove besede iz Lukovega evangelija in nadaljeval, da gre za vero, za pričevanje o resnici, za sejanje in obdelovanje, ne da bi pričakovali obiranja sadov. »Mi v resnici obiramo sadove mnogih drugih, posvečenih in neposvečenih, ki so velikodušno delali v Gospodovem vinogradu: vaša zgodovina jih je polna!« Sredi mnogih razlogov za obupanost in med mnogimi preroki uničenja in obsojanja, sredi mnogih negativnih in obupanih glasov, ste vi pozitivna sila, ste luč in sol te družbe; ste lokomotiva, ki vleče vlak naprej, naravnost proti cilju; ste sejalci upanja, graditelji mostov in delavci za dialog in slogo. To pa je mogoče, če posvečena oseba ne podleže skušnjavam, ki jih vsak dan sreča na svoji poti. In na nekatere od teh je sveti oče opozoril v nadaljevanju govora.

    Umikanje namesto vodenja

    Skušnjava, da bi se umaknili, namesto da bi vodili, je bila prva, o kateri je spregovoril papež Frančišek. Dobri pastir ima dolžnost, da vodi čredo, jo pelje k sveži paši in k vodnemu izviru. Ne sme se pustiti voditi razočaranju in pesimizmu: Kaj pa sploh lahko naredim? Vedno je poln iniciativ in ustvarjalnosti, kakor izvir, iz katerega teče voda tudi takrat, ko je izsušen; vedno ima nežnost tolažbe, tudi kadar je njegovo srce onemoglo. Je oče, kadar so otroci do njega hvaležni, in predvsem, kadar to niso. »Naša zvestoba Gospodu ne sme nikoli biti odvisna od hvaležnosti ljudi. ‘Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil’ (Mt 6,4.6.18),« je dejal papež.

    Neprestano pritoževanje

    Na drugem mestu je opozoril pred skušnjavo neprestanega pritoževanja. Lahko je vedno obtoževati druge zaradi nepravilnosti nadrejenih, cerkvenih ali družbenih pogojev, slabih možnosti … A posvečena oseba z maziljenjem Duha vsako oviro spremeni v priložnost in ne vsake težave v izgovor. »Kdor se vedno pritožuje, v resnici noče delati. Zato Gospod pastirjem pravi: ‘Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena’ (Heb 12,12).«

    Opravljanje in zavist

    Naslednja skušnjava, ki se ji morajo izogibati duhovniki in posvečeni, je skušnjava opravljanja in zavisti. Nevarnost je resna, kadar se posvečena oseba, namesto da bi malim pomagala rasti in se veseliti ob uspehih bratov in sester, pusti obvladovati zavisti ter rani druge z opravljanjem. Kadar, namesto da bi si prizadevala za rast, začne uničevati tiste, ki rastejo; namesto da bi dobrim zgledov sledila, jih obsoja in jim jemlje vrednost. »Zavist je rak, ki vsako telo uniči v kratkem času. ‘Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati’ (Mr 3,24-25). ‘Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti’ (Mdr 2,24). In opravljanje je njeno sredstvo in orožje.«

    Primerjava z drugimi
    Skušnjavo primerjanja z drugimi je papež Frančišek postavil na četrto mesto. Bogastvo je v različnosti in edinstvenosti vsakega med nami. Primerjati se s tistimi, ki jim je bolje, pogosto povzroči, da pademo v jezo. Primerjati se s tistimi, ki jim je slabše, pa nas pogosto pripelje do nadutosti in lenobe. »Kdor se vedno primerja z drugimi, se na koncu paralizira,« je posvaril Frančišek in spomnil na sveta Petra in Pavla, od katerih se lahko učijo živeti različnost značajev, karizem in mnenj v poslušanju in poslušnosti Svetemu Duhu.

    Faraonizem

    Z izrazom ‘faraonizem’ je papež poimenoval skušnjavo, da bi otrdelo srce in se zaprlo pred Gospodom in brati. Gre za skušnjavo, da bi se čutili nad drugimi in si jih podvrgli zaradi svoje prevzetnosti; da bi si pustili služiti, namesto da bi služili. Po papeževih besedah je to skušnjava, ki je od vsega začetka prisotna med učenci, pri čemer je spomnil na evangeljske besede: »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji« (Mr 9,34). Zdravilo za ta strup je dal Jezus: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9,35).

    Skušnjava individualizma
    Skušnjava individualizma je bila šesta po vrsti. Egipčanski pregovor pravi: Jaz in za mano povodenj. Kot je razlagal sveti oče, je to skušnjava egoistov, ki med potjo izgubijo cilj in začnejo misliti nase namesto na druge, brez kakršnega koli sramu, nasprotno, čutijo se upravičeni. »Cerkev je skupnost vernikov, je Kristusovo telo, kjer je zveličanje enega uda povezano s svetostjo vseh. Individualist pa, nasprotno, je razlog pohujšanja in konfliktnosti.«

    Hoditi brez kompasa in brez cilja
    Zadnja skušnjava, pred katero je želel posvariti papež Frančišek, pa je bila hoja brez kompasa in brez cilja. Posvečeni izgubi svojo identiteto in začne biti ‘ne eno ne drugo’. Živi s srcem, ki je razpeto med Bogom in posvetnostjo. Pozablja na svojo prvo ljubezen. V resnici, ne da bi imel jasne in trdne identitete, hodi brez smeri, in namesto da bi vodil druge, jih razkropi. »Vaša identiteta kot otrok Cerkve je, da ste kopti – to pomeni, ukoreninjeni v svojih plemenitih in starodavnih koreninah – in da ste katoličani – to pomeni del ene in vesoljne Cerkve: kakor drevo, ki, bolj ko je ukoreninjeno v zemlji, višje sega v nebo.«

    Ostati v Jezusu
    Vzdržati pred temi skušnjavami ni lahko, a je mogoče, če so duhovniki in posvečeni vcepljeni v Jezusu: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4). Bolj smo ukoreninjeni v Kristusu, bolj smo živi in rodovitni. Samo tako lahko posvečena oseba ohrani začudenje, strast prvega srečanja, privlačnost in hvaležnost v svojem življenju z Bogom in v svojem poslanstvu. »Od kvalitete našega duhovnega življenja je odvisno naše posvečenje,« je zatrdil papež.

    Ob koncu je še poudaril, da je Egipt prispeval k obogatitvi Cerkve z neprecenljivim zakladom meniškega življenja: »Zato vas spodbujam, da zajemate iz zgleda svetega Pavla puščavnika, svetega Antona, svetih puščavskih očetov in številnih menihov, ki so s svojim življenjem in zgledom odprli vrata v nebesa mnogim bratom in sestram. Tako ste tudi vi lahko luč in sol, razlog za zveličanje vas samih in vseh drugih, vernih in nevernih, predvsem pa zadnjih, potrebnih, zapuščenih in odvrženih.«

    Varstvu in blagoslovu svete družine je papež izročil tako zbrane kot ves Egipt in njegove prebivalce: »Gospod naj vam nakloni sadove svojega Svetega Duha: ljubezen, mir, veselje, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje.« Zagotovil jim je, da bodo vedno navzoči v njegovem srcu in molitvah, ter jih še spodbudil: »Pogumno naprej s Svetim Duhom! To je dan, ki ga naredil je Gospod, razveselimo se v Njem. In lepo prosim, ne pozabite moliti zame.«

    Odgovori
    • Hvala says:
      25. marca, 2023 at 7:29

      ZAVIST JE RAK, KI VSAKO TELO UNIČI V KRATKEM ČASU, pravi papež Frančišek.
      :::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

      Ja, res je, to velja za posvečene in neposvečene osebe. Svet , oz. posvetni ljudje v današnjem času zelo poudarjajo :KAKO PREPREČITITI VSAKO BOLEČINO, TRPLJENJE, itd..

      To je na tapeti vsak dan in tudi otroci srkajo to miselnost kot bi srkali sok.

      V tem duhu se vzgaja mladina že v osnovni celici druže, to je v DRUŽINI.

      Lepo so povedali: VOJNA SE ZAČNE V DRUŽINI. VOJNA SE NE ZAČNE NA BOJIŠČU. SVOJE KORENINE JE POGNALA V DRUŽINI, SEDAJ PA SE TE KORENINE RAZRAŠČAJO NA LJUDI V DRŽAVI ALI V SVETU! KORENINE JE POTREBNO OZDRAVITI! ČE OTROK SAMO “NEGATIVNI SOK-MOTNI SOK,” BO NEKOČ PADEL POD TEŽO KRIŽA, to se pravi, da bo lahko popolnoma OBUPAL.

      Poglejmo kaj pravi Trstenjak o sreči:

      Trstenjak Anton (1994). Človek in sreča. 3. izd. Celje: Mohorjeva družba.
      George Linda K. (2010). Still happy after all these years: research frontiers on subjective well-being in later life. Journal of Gerontology: Social Sciences, letnik 65B, št. 3, str. 331–339

      Trstenjakovo delo Človek in sreča, ki je v izvirniku izšlo leta 1974, lahko v marsičem sodi med začetke slovenske pozitivne psihologije. Pozitivna psihologija je pogled, ki psihologijo spremlja že od samih začetkov, preboj popularnosti pa je pridobila v zadnjih desetletjih, ko ideje osebnostne rasti, razvoja, potencialov, tega ‘kar bi lahko bilo’ zopet poskušajo nadvladati idejam zdravljenja, popravljanja in odpravljanja napak in deficitov.

      Po Trstenjaku je človek poklican za srečo, saj je v primerjavi z živalmi edino bitje, ki lahko v svojih dejanjih išče in vidi smisel. »Človek je edino bitje, ki je ustvarjeno ali določeno za srečo.« (str. 103) Sreča in življenjski smisel sta v Trstenjakovih delih neločljivo povezana. »Sreča ali nesreča je tisto vrednotenje, s katerim dosežemo ali zgrešimo smisel življenja.« (str. 153) in »Sreča je hoja za smislom življenja.« (str. 98) Nesreča kot njen antipod pa »pomeni pravzaprav že odtujitev ali odpad od človeka, se pravi od le njemu lastne bitne določitve, končnega smisla in namena njegovega življenja«. (str. 104)

      V knjigi je večkrat poudarjena časovna dimenzija sreče. »To, kar imenujemo sreča, je končno vedno nekaj, za čimer v srcu in z vsem svojim zunanjim prizadevanjem šele težimo. (…) Človek je v hoji za svojo lastno srečo.« (str 10–11) Sreča je v nadaljevanju, ne minevanju. Zato pa je tudi prizadevanje za zunanje dobrine prej ovira kot korist resnični sreči: »Zunanja sreča se človeku prej izmuzne, preden jo začne uživati. Zunanja sreča se tako rekoč že začne v preteklosti, zato nikoli ne pozna prave sedanjosti – mirne posesti; zato pa tudi nima nobene prihodnosti, ker ji manjka zanesljiv temelj sedanjosti.« (str. 14) Brez upanja za prihodnost ni sreče.

      Sreča je po Trstenjaku čista kakovost, je nedeljiva, zato pa se tudi izogiba količinskemu mišljenju. »Na črti kolikosti … ne bomo prišli nikoli do prave sreče.« (str. 23) Tako kot sreča se v prihodnost usmerjajo tudi rast, razvoj in duhovnost. Pri tem pa smo zopet v nevarnosti, da nas ‘popade’ količinsko mišljenje. Če se tudi rast preslika na lestvico razvojnih dosežkov in duhovnih norm, smo zgrešili bistvo celosti in celovitosti življenjskega smisla in življenjske sreče. Vsi ljudje na svoj način težimo k izpolnitvi želja. Je sreča izpolnitev vseh želja? V hitenju, da bi se ‘napolnili’ z različnimi užitki, da bi izpolnili mnogotere ‘norme’, ki se nam vsevprek ponujajo, da bi dosegli novodobni ‘standard’ udobnega, lagodnega življenja, vedno znova seštevamo. »Kakor da je sreča vsota užitkov.« (str. 26) Trstenjak nas opominja: »Sreča je le v človeku samem ali pa je ni.« (str. 27) Medtem ko marsikomu ob misli, da se sreče ne da kupiti, postane kar malce nelagodno, pa nam je lahko v uteho spoznanje, da sreča vendarle ni vezana na nekaj zunanjega, še manj pa na nekaj velikega. »Sreča ni nekaj, kar naključno srečaš ali pa sploh ne; kar bi naključno srečal le eden izmed milijonov ljudi. Sreča je za vse ljudi. (…) Sreča je srečanje s samim seboj.« (str. 34)

      Želje so po eni strani tiste, ki človeka silijo v razvoj, po drugi strani pa onemogočajo prav tisto umirjenost, ki je značilna za Trstenjakovo srečo. »Ko nekako izkustveno doživljam, da imam svoje mesto v prostoru in času, in se mi zato nikamor več »živčno« ne mudi (…) potem sem se osvobodil od modernega stresa, ki ljudi stiska in tlači in dela nervozne, ker menijo, da je 24 ur premalo za dan, čeprav še eno uro niso prav zmožni za delo.« (str. 47) Trstenjak nas ob tem sprašuje: »Ali ni potemtakem najbolj srečen tisti, ki nima (več) nobenih želja?« (str. 50), a že takoj nato odgovarja: »Človek bi ne bil več človek, če ne bi bil bitje potreb in želja.« (str. 52) Bistvo človeškosti je torej prav v krmiljenju med razvojem in mirovanjem, in če se za lastno srečo v stoičnem slogu odrečemo svoji človečnosti, smo zgrešili smisel. Prej kot v izpolnitvi vseh želja lahko srečo iščemo v stavku: »Kdor je namreč srečen, ničesar ne pogreša.« (str. 28)

      Slej ko prej pa ob razmišljanju o človeški sreči pridemo tudi do dimenzije mladost/starost. Psihološke raziskave so že večkrat pokazale, da so starostniki bolj srečni in bolj zadovoljni s svojim življenjem kot mladi (George, 2010). Gledano razvojno, so naloge, ki nam jih postavlja mladost hkrati zagon za rast, a tudi vir stresa. Vsekakor pa življenje pred vsakogar postavlja svojevrstne preizkušnje. Trstenjak nas opominja, da preizkušnje in trpljenje niso antipod sreče. »Srečen človek tudi udarce trpljenja sprejema na okopih svoje notranje sreče, v kateri je nepremagljiv.« (str. 93) Nasprotje sreče je le izguba smisla. Preizkušnje so del razvoja in tisto, kar omogoča smiselnost. Sreča pa je nekaj, česar se lahko oprimemo tudi v težkih trenutkih. Trpljenje omogoča empatijo, razumevanje drugih in medsebojno sožitje, brez katerega ni sreče. »Trpljenje je most do bližnjega.« (str. 96) pravi Trstenjak in dodaja, da »Sebične sreče ni.« (str. 89)

      Starost človeka v marsičem osvobaja. Številne razvojne naloge so že zaključene. Otroci so se osamosvojili, zaposlitev je prešla v upokojitev in za posameznikom je bogato življenje, ki omogoča doživljanje smisla. »Tako si lahko predstavljamo doma tudi staro mamo. Čeprav utegne kakšna »mladim zavidati«, da lahko gredo, ko ona ne more več; pa je vendar navadno le obratno; stara mama mladim le privošči, jih blagruje za vse, kar imajo dobrega in lepega; sama pa pri tem prav ničesar ne pogreša, je morda v svoji skromnosti srečnejša ko vsi mladi; gleda na polnost svojih let, ki jih je preživela za mladi rod, in so polna dobrot; je že kakor pšenični klas, ko je upognjen k tlom zaradi bogastva, ki ga nosi v sebi, bogastva, ki ga napolnjuje obenem z globokim smislom življenja. Kdor najde na stara leta smisel svojemu delu, je lahko srečen. Morda je tudi naša stara mama med tistimi, ki jo bogastvo njenih let sklanja k tlom in tako sklonjena doživlja smisel svojega življenja in srečo v njem. … Tisti, ki je srečen, ne potrebuje posebnega »osrečujočega« razvedrila; iz njega sreča sama žari in prekipeva; sam je s svojo osebnostjo sreča ne le sebi, marveč tudi svoji okolici. Taka je morda tudi naša stara mama. Lahko jo samo zapustijo doma, ko gredo vsi na smučanje, toda kako zelo jo bodo pogrešali, ko jih bo slej ko prej za vedno zapustila in bo tako ugasnila na domu osrečujoča svetloba njenega srca.« (str. 32)

      Trstenjak se nagiba k mišljenju, da je sreča lažje dosegljiva v starosti, saj jo povezuje z modrostjo in zrelostjo: »Starost ni samo postopno propadanje organizma, temveč je obenem postopno zorenje osebnosti. In k tej zrelosti sodi tudi življenjska sreča. Samo zrel človek je lahko resnično srečen. Sreča je sad življenjske zrelosti. Ko se pomirijo strasti, ko se razblini prazen dim in ostane čisti plamen iskrenega življenja človečnosti in poštenosti; ko opravimo obračun, tako da človek neha biti dolžnik življenju, marveč postaja življenje vedno bolj dolžnik njemu …« (str. 75) Vendar pa priznava tudi, da je sreča nekako nad dimenzijo mladosti oziroma starosti. Sreča ljudi združuje, ne glede na starost. »Kdor je srečen, je mlad. Sreča ne pozna starosti. (…) Sreča, ki mine, ni prava sreča, je le videz in prevara. Minljiva sreča je nesreča. Sreča ne pozna staranja. Zato prava sreča človeka pomlaja. Kdor je srečen, se čuti mlad tudi v pozni starosti.« (str. 41)

      Trstenjak se pomudi tudi ob misli, da si sodobni človek morda sploh ne želi prave sreče, pač pa si prizadeva le za vedno nove užitke, ki ne vodijo v pravo srečo. Morda se lahko danes, ko je iskanje užitka in sreče postalo že neke vrste družbeni ‘projekt’, tudi sami, mladi ali stari, ustavimo in razmislimo o lastnih virih sreče. Da sreča ni zgolj nekaj za čimer hlastamo, ampak resnično srečanje s samim seboj. Trstenjak nas poziva, da poiščemo v sebi tisto, kar nas napolnjuje s smislom in izkoristimo svoj čas ne z vidika količinske družbe pač pa z vidika tistega jutrišnjega nas, v katerega se bomo razvili. »Neizpolnjene želje – pred smrtjo; v tem je pravzaprav najhujše poglavje človeške sreče na zemlji.« (str. 49)

      © 2010 – Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo

      Odgovori
      • Hvala says:
        25. marca, 2023 at 7:40

        LEPO GOVORI TRSTENJAK O OSVOBODITVI MODERNEGA STRESA:

        »Ko nekako izkustveno doživljam, da imam svoje mesto v prostoru in času, in se mi zato nikamor več »živčno« ne mudi (…) potem sem se osvobodil od modernega stresa, ki ljudi stiska in tlači in dela nervozne, ker menijo, da je 24 ur premalo za dan, čeprav še eno uro niso prav zmožni za delo.« (str. 47).

        ::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

        Ja, res je, nekateri cele dneve “garajo”, se ženejo in v resnici je tako kot pravi Trstenjak niso zmožni eno uro delati.

        NEKAJ PA POZABLJAMO: BLAGOSLOVE DELI BOG, PEHANJE NE POMAGA!

        Vse je odvisno od Božjega blagoslova
        127
        1 Salomonova stopniška pesem.

        Če Gospod ne zida hiše,
        se zaman trudijo z njo njeni graditelji;
        če Gospod ne varuje mesta,
        zaman bedi tisti, ki straži.
        2 Zaman je, da vstajate zgodaj,
        da hodite pozno počivat,
        da jeste kruh bridkosti,
        saj ga svojemu prijatelju daje v spanju.

        Najprej je potrebno poskrbeti za Božje Kraljestvo in Bog nam bo vse potrebno navrgel:

        BOG JE REKEL:

        Matej 6,32-34

        32 Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. 33 Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. 34 Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.«

        Odgovori
        • Hvala says:
          25. marca, 2023 at 7:44

          PREMALO ZAUPA ČLOVEK V MOŽ BOŽJE BESEDE- V BOŽJE DELOVANJE , PREVEČ SE ZANAŠA NA LASTNE MOČI!

          Kako res posvetna je misel zanašanje na človeško moč, ČEPRAV JE BOG ALFA IN OMEGA IN JE USTAVRIL SVET IN VSE V NJEM IN NA NJEM!

          Hudobec stoji na vsakem koraku za človekom in ga nagovarja!

          Odgovori
          • Miro says:
            25. marca, 2023 at 13:30

            ZA RAZSVETLJENJE, PRAVO MODROST IN ODLOČITVE, ZA POTREBNO MOČ PRI SPREJEMANJU IN SPOLNJEVANJU BOŽJE VOLJE SE VSAK DAN PRIPOROČAJMO SVETEMU DUHU.

            MOLIMO:

            Pridi v mene, Sveti Duh,
            Duh modrosti:
            podari mi notranje oči in ušesa,
            da me ne bodo vezala
            na materialne stvari,
            ampak vedno iskala duhovno realnost.

            Pridi v mene, Sveti Duh,
            Duh ljubezni: dolivaj vedno več
            prave ljubezni v moje srce.

            Pridi v mene, Sveti Duh,
            Duh resnice: dovoli mi,
            da dosežem spoznanje resnice
            v vsej njeni polnosti.

            Pridi v mene, Sveti Duh,
            živa voda, ki priteka iz gore
            za večno življenje:
            daj mi milost, da pridem k tebi
            občudovat obraz Očeta
            v življenje in radost brez konca.
            Amen.

            (sv. Avguštin)

  3. Hvala says:
    24. marca, 2023 at 20:51

    KRIŽE JE POTREBNO SPREJEMATI

    JEZUS JE REKEL:

    KDOR NE SPREJME SVOJEGA KRIŽA IN NE HODI ZA MENOJ, NI MENE VREDEN (Matej 10,38)

    Življenje je potrebno sprejeti in živeti vsak dan posebej, čeprav ni lahko. Vsak človek ima svoje poglede, svoje zamisli, itd…

    Omenila sem že večkrat da so medsebojni odnosi v družbi moteči, nepristni zaradi neozdravljenih ran, ki jih človek nosi v sebi .

    Nekateri ljudje s svojimi ranami še bolj izrazito izstopajo in se že od daleč vidi da težko breme na sebi. Nekateri se bodo že navsezgodaj zdrli na nekoga. Kot ranjeni mladiči nekateri pihajo naokoli in se jezijo. Nekateri pa stisnejo probleme vase in so tiho. Ljudje smo različni.

    Če se človek ves posveti in izroči Bogu bo On ozdravljal rane. Vendar to gre počasi- NOVO SRCE GOSPOD USTVARJA PO SVOJEM ČASU.

    Mene več osebno ne moti če kdo kriči ali me je zavrnil! KAJ POTEM ČE ME JE ZAVRNIL ČLOVEK. BOG VE, KAKŠNO BREME NOSI NA HRBTU VSAK DAN. PRVI, KI PRIDE TAKŠNEMU ČLOVEKU NASPROTI LAHKO POVZROČI S ENO SAMO BESEDO “EKSPLOZIJO JEZE”. Takšni ljudje SO VREDNI USMILJENJA, BOG NAJ SE JIH USMILI IN ČLOVEK!

    JEZUS JE REKEL DA JE KRIŽ JE POTREBNO SPREJETI, KRIŽEV JE VEČ, KI TVORIJO VELIK KRIŽ.

    Človeška ljubezen je samo človeška. KATERI ČLOVEK IMA PRAVO LJUBEZEN DO SOČLOVEKA? TO JE TISTI ČLOVEK, KI JE POSTAVIL BOGA NA PRVO MESTO, BOGU DOPUSTIL DA NAREDI “NOVEGA ČLOVEKA”.

    TAK ČLOVEK BO DAL TUDI ŽIVLJENJE ZA DRUGEGA. TO SO BILI SVETNIKI, PA TUDI OSTALI LJUDJE SE V DANAŠNJEM ČASU NAJDEJO.

    Ljubeze do človeka, ki je samo na ustnicah z lepo besedo in ni pa izkazana z dejanji za drugega človeka, ni prava ljubezen.

    Zakaj bi se potem OBREMENJEVALI ČE NAS NEKDO NAPADA S SVOJO JEZO itd..SAJ SO TUDI JEZUSA NAPADALI, HOTELI SO GA CELO PAHNITI V PREPAD itd…PA KAJ JE NAREDIL? ŠEL JE DALJE.¨ V DOLOČENIH PRIMERIH JE POVEDAL SVOJE ZAPOVEDI, NASVETE itd…

    Ljudje smo samo ljudje, zelo slabotna bitja. Poznam ljudi, ki ne želijo pomoči od drugih, čeprav bi jo že potrebovali, hočejo živeti in delati kolikor pač zmorejo sami.

    NEKATERI NE MOREJO ŽIVETI , ČE JIM VSAK DAN NEKDO NE IZKAZUJE LJUBEZEN, DRUGI ŽELIJO BITI SAMI itd…KAR JE ZA ENEGA ŽIVLJENJE, JE LAHKO ZA DRUGEGA SMRT, TAKO SMO RAZLIČNI.

    Pomislimo : PONIŽANJA MORAJO PRITI, ČE HOČE ČLOVEK NAPREDOVATI V VERI IN POSTATI PONIŽEN. TO JE NEIZOGIBNO. ZAKAJ BI SE POTEM OBREMENJEVALI..

    V vsakem napadu človeka in poniževanju STOPI JEZUS S SVOJO MILOSTJO NA POMOČ. TO PA VEM ZELO DOBRO!

    IN ŽIVLJENJE GRE DALJE. MISLIMO RAJŠI NA TO DA BOMO UGAJALI JEZUSU, ON JE BOG.

    BOG JE REKEL:

    7 Poslušajte me, vi, ki poznate pravičnost,
    ljudstvo, ki nosi v svojem srcu mojo postavo.
    Ne bojte se sramotenja ljudi,
    ne plašite se njihovega zmerjanja.
    8 Kajti molj jih bo požrl kakor obleko,
    črv jih bo razjedel kakor volno,
    moja pravičnost pa ostaja na veke,
    moje odrešenje od roda do roda. (Izaija 51, 7-8)

    Sicer pa po določenem času poniževanja BO BOG POSEGEL IN OBRNIL USODO ČLOVEKA, KI SO GA PONIŽEVALI.

    Dal mu bo da ga bodo ljudje prijazno pozdravljali, se mu nasmejali, ne bodo ga več zavračali, tujci ga bodo pozdravljali, itd..

    BOG VSE DELA NOVO, ON JE ALFA IN OMEGA. PREPUSTIMO SE NJEMU, NE OBREMNJUJMO SE, PRAVI MESIJANSKI MIR BO GOSPOD PODELIL OB SVOJEM ČASU.

    POTRPEŽLJIVOST, POTRPEŽLJIVOST, S POTRPEŽLJIVOSTJO ČLOVEK DOSEŽE BOŽJE OBLJUBE.

    PRIDE ČAS, KO PONIŽANEGA DVIGNE. BOG RAZKRIVA SVOJO SKRIVNOST KROTKIM.

    BOG JE REKEL:

    PONIŽNOST

    17 Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti,
    potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji.
    18 Čim večji si, tem bolj bodi ponižen,
    potem boš našel milost pri Gospodu.
    19 (Veliko je nadutih in slavnih,
    toda Gospod razkriva svoje skrivnosti le krotkim.)
    20 Zakaj silna je Gospodova moč,
    zato ga ponižni poveličujejo.
    21 Ne raziskuj, kar je zate pretežko,
    ne preiskuj, kar presega tvoje moči.
    22 O tistem razmišljaj, kar ti je zapovedano,
    skritih stvari namreč ne potrebuješ.
    23 Ne ubadaj se s stvarmi, ki presegajo tvojo nalogo,
    saj ti je bilo razloženo več, kakor prenese človeška pamet.
    24 Mnoge je namreč zapeljala njihova prenagla sodba,
    njihovo razumnost je spodkopalo popačeno mnenje. (Sirah 3,17-24)

    Odgovori
    • Hvala says:
      24. marca, 2023 at 20:57

      POGLEJMO BOŽJE OBLJUBE……

      Mihej 7,8-10

      Prestolnica Jeruzalem zaupa
      8 Ne vesêli se, moja sovražnica, nad menoj!
      Če sem padel, spet vstanem,
      če sedim v temi,
      je Gospod moja luč.
      9 Gospodovo jezo bom prenašal,
      ker sem grešil proti njemu,
      dokler ne razsodi moje pravde
      in ne uredi moje pravice.
      Izpeljal me bo na svetlo,
      gledal bom njegovo pravičnost.
      10 To bo videla moja sovražnica
      in zagrnila jo bo sramota,
      njo, ki mi je pravila:
      »Kje je Gospod, tvoj Bog?«
      Moje oči pa jo bodo gledale;
      zdaj bo poteptana
      kakor blato na cesti.

      Odgovori
      • Hvala says:
        24. marca, 2023 at 21:08

        NE PRILAGAJAJ SE OKOLICI

        Trudil se bom živeti zvesto in pošteno in se ne bom prilagajal okolici. Gospod, če me bodo zasmehovali in mi podtikali laži, me podpiraj in utrjuj na poti vere. PRIMOŽ KREČIČ

        Odgovori
        • Miro says:
          25. marca, 2023 at 13:33

          S pomočjo Svetega Duha se ponovno poglobimo še v naslednje razmišljanje:

          KRIŽ IN TRPLJENJE

          Jezus je vstopil v vsak tvoj križ. Vzel ga je nase, da te osvobodi. Križ je prostor tvojega srečanja z Jezusom. Križ postane zate blagoslov namesto nesmisla trpljenja. V tem se rojeva sposobnost, da kljub križu vzklikaš od veselja. Križ postane vir veselja, zmage in svetlobe namesto joka, strahu in tesnobe. Križ in trpljenje postaneta smiselna, ker je vanju vstopil Jezus Kristus. Trpljenje moreš sprejeti samo zato, ker v njem najdeš Jezusa Kristusa, ki trpljenje lahko premaga, ali pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Sprejemanje križa je zmaga nad križem. Sprejemanje trpljenja, bolečin, smrti, bolezni in greha je pot osvobajanja od trpljenja, bolezni in zla. To je zmagoslavna hoja.

          (Molitvenik združenja Marije Pomočnice)

          Molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!

          Odgovori
  4. Miro says:
    24. marca, 2023 at 15:08

    5 NASVETOV, DA VAS KRITIKE ALI ZAVRNITVE NE BODO PREVEČ PRIZADELE (Aleteia)

    TUKAJ JE NEKAJ PREDLOGOV, KI NAM LAHKO POMAGAJO, DA SE SOOČIMO Z OBČUTKOM ZAVRNJENOSTI IN POGLEDAMO NA TEŽAVO Z DRUGEGA ZORNEGA KOTA

    Kdo še ni izkusil boleče izkušnje: izločijo vas iz skupine, razhod s človekom, na delovnem mestu vas ne sprejmejo, morda vas celo javno ponižajo?

    V vsakdanjem življenju se sicer ves čas srečujemo z manj usodnimi zavrnitvami, na primer ne prejmemo odgovora na pismo ali vabila na zabavo, ne omenijo nas, ko naštevajo zaposlene, ki sodelujejo pri skupnem projektu, zavrnejo naš predlog …

    DRUŽBENA ZAVRNITEV

    Potreba po povezanosti, pripadnosti in sprejetju je ena od najbolj osnovnih in pomembnih človekovih potreb. Ravno zato zelo težko sprejmemo, ko nas okolica zavrne.

    Psihiater Christophe André, ki je v eksperimentu o zavrnitvi prišel do zanimivih rezultatov, je dejal, da je zavrnitev sprožila boleč rezultat pri sodelujočih v raziskavi, čeprav so vedeli, da so udeleženi v namišljenih situacijah z ljudmi, ki jih ne bodo nikoli več srečali. Kot pravi, imamo v sebi instinktivno razmišljanje, da ni hujše in bolj nevarne stvari za nas kot to, da nas bližnji zavrnejo. Tudi če nas zavrnejo nepoznani ljudje, nas močno boli.

    Kako se lahko torej soočimo z zavrnitvijo? Tukaj je nekaj nasvetov, ki nam lahko pomagajo pri tovrstnih občutjih.

    1. Iz “muhe ne delajte slona”
    2. Bodite prijazni do sebe
    3. Kritike ne jemljite osebno
    4. Po zavrnitvi poiščite oporo v drugih ljudeh
    5. Ohranjajte široko mrežo odnosov

    O teh nasvetih več na:
    https://si.aleteia.org/2022/07/25/5-nasvetov-da-vas-kritike-ali-zavrnitve-ne-bodo-prevec-prizadele/

    Odgovori
    • Miro says:
      24. marca, 2023 at 18:58

      Za razsvetljenje in pravilno ravnanje v omenjenih situacijah se
      vedno najprej obrnimo na Svetega Duha. Vprašajmo se: Kaj bi
      Jezus storil na mojem mestu v tej ali oni težavi? In tako tudi mi
      ravnajmo – s strpnostjo, potrpežljivostjo, odpuščanjem …

      MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

      Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
      vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
      Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
      prenovil boš obličje zemlje.

      Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
      razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
      bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
      vselej radi sprejemali njegove spodbude.
      Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

      Odgovori
  5. janez says:
    24. marca, 2023 at 11:09

    Kartuzijan Augustin Guillerand: Urejena ljubezen
    Prevečkrat si zamišljamo, da je krščanska nenavezanost v tem, da ne ljubiš ničesar. To je strašansko zgrešeno. Nikoli ni bilo bolj ljubečega srca, kot je Jezusovo srce; in naša srca se morajo oblikovati po njegovem vzorcu. Ljubiti – to je vélika in celo edina zapoved: To je prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem … in … svojega bližnjega … (prim. Mt 22, 37.39). Tu imamo ves evangelij in vse življenje in vsega Boga, ki je Deus-Caritas, Bog-Ljubezen. Je pa urejena ljubezen; ljubezen, ki naj živi in se priobčuje – zato pa žrtvuje vse, kar jo ovira, da bi se razdajala. To žrtvovanje je odtrgovanje/odvezovanje. Nenavezanost je torej negativni obraz navezanosti (ali ljubezni). Nenavezanost je red v ljubezni […]. Kadar Bog ljubezni živi v neki duši, ji daje ljubiti vsa bitja skladno s stopnjo njihovega deleža v sebi, ki je Bit. Duša jih mora ljubiti tako, kot jih ljubi Bog, to se pravi: kot se jim Bog daje. Ta dar neskončne Biti nekemu končnemu bitju je tisto, kar mu daje biti – in to je merilo za našo ljubezen. Naša ljubezen, odmerjena od samega Boga in od tega, kar o Njem zasledimo v njegovih bitjih, je urejena ljubezen. Poslej ni dovoljena nobena navezanost, ki ni v skladu s tem pravilom. Če duša v sebi odkrije kaj takega, bo navezanost krotila, ne pa odstranila. Na dnu vsega je zamisel o redu. Nenavezanost je pogoj za red, tako kot je red pogoj za ljubezen. Zato smemo reči: nenavezanost je urejena ljubezen. Prosimo Boga in molimo ga za Milost, da se vse prav postavi in uredi po Božji Volji.

    Če sprejmemo Božjo Besedo, če vstopimo vanjo; če ji prisluhnemo in če jo ohranimo; če smo tako srečni, da si prisvojimo to, kar govori, in če s tem postanemo njeno bivališče:
    – vzajemno bivališče, kjer ostajamo z njo in ona ostaja z nami;
    – tedaj utihne glas zemeljskih dobrin, nam ne bije več na uho, ne privlači nas več v zlaganost tistega, česar ni;
    – tedaj spoznavamo to, kar je ; darujemo se temu, kar je;
    – postajamo to, kar je; enotni smo z Bitjo in okušamo njeno neodvisnost od vsega, kar je ustvarila.

    Osvobojeni smo za svobodo Božjih otrok (prim. Gal 4, 4-7; 5, 1.13). S svobodno voljo in vsem srcem sprejemamo Božjo Besedo in po njej živimo, molimo in delamo dobro in služimo drugim! Hvala sladki in ljubeči Jezus. Taka je svoboda, ki jo Jezus prinaša ljudem. Svoboda Božje Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja. Zdaj jo Gospod vsem nam oznanja z besedami; dokončno jo je za vse grešne ljudi in svet razodel v dejanju darovanja in smrti – na križu ter Vstajenju za naše Odrešenje. Bog nam je vse Milostno vse dal in naredil tako, da bi nam odpustil grehe, da bi imeli po Božji Milosti Življenje, če bomo Verovali v Jezusa Kristusa in pravično živeli!

    (Guilleard kartuzijan Ecrits spirituels Cartusien, odlomek)

    Odgovori
  6. Miro says:
    24. marca, 2023 at 8:39

    VSE MI JE IZROČIL MOJ OČE IN NIHČE NE POZNA SINA, RAZEN OČETA, IN NIHČE NE POZNA
    OČETA, RAZEN SINA IN TISTEGA, KOMUR HOČE SIN RAZODETI (Mt 11,27)

    Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
    https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=1022&t=5#Po+volji+in+z+oblastjo+O%E8eta

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      24. marca, 2023 at 8:47

      Prosimo JEZUSA za potrebne milosti, da bomo Boga in bližnjega ljubili tako,
      kot nam ON razodeva v svetem Evangeliju, v svojem odnosu do Očeta.

      Priporočimo se SVETEMU DUHU, da bomo lahko v Njegovi luči spoznavali
      božjo voljo in jo v Njegovi moči sprejemali in spolnjevali v svojem življenju.
      Prosimo ga, naj nam pomaga, da bomo Boga in bližnjega ljubili tako, kot nam
      Gospod razodeva v svetem Evangeliju.

      MOLIMO K SVETEMU DUHU:

      O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
      preplavi svoje vernike v globino,
      izlij polnost milosti
      v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

      Ti si tolažnik in zagovornik,
      ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
      živi vir, ljubezen, ki vžiga,
      maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

      Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
      ti, prst Gospodove desnice,
      ki izpolnjuješ obljube prerokov
      in obdarjaš ustnice z novo besedo.

      Osvetli, oživi ume,
      v srca izlij voljo ljubiti,
      okrepi naše utrujene ude
      s tvojo zvesto, milo močjo.

      Poženi v beg starega sovražnika,
      hitro podeli mir z veseljem,
      tako da se bomo od tebe vodeni
      k pravemu življenju
      izognili čaru zla.

      Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
      v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
      in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
      naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
      Amen.

      Odgovori
  7. Hvala says:
    24. marca, 2023 at 6:59

    ENA IZMED BLAŽENIH SKRIVNOSTI, KAKO ŽIVETI POGUMNO, PRISTNO IN SVETO

    Ena izmed skrivnosti prijetnega in srečnega krščanskega življenja je v tem, da se naučimo živeti iz dneva v dan. Izčrpajo nas daljša časovna obdobja. Premišljujemo o življenju kot celoti, ki se kar nadaljuje … Te bitke ne moremo bojevati neprenehoma, pol stoletja. V resnici sploh ni časovnih obdobij. Življenje se nam ne zgodi v enem kosu; dogaja se nam vsak dan posebej.
    Ko premišljujemo o življenju, zlahka pomislimo, kako se nam vse dogaja naenkrat. V resnici pa nikoli ni tako. Vsak trenutek mine in najprej moramo poskrbeti za tisti trenutek.

    To je blagoslovljena skrivnost, življenje iz dneva v dan. Vsakdo lahko nosi svoje breme, ne glede na to, kako težko je, do večera. Vsakdo lahko opravi svoje delo, ne glede na to, kako zahtevno je, za tisti dan. Vsakdo lahko živi prijetno, potrpežljivo, ljubeče in čisto vse do sončnega zahoda. In to je vse naše življenje – en sam kratek dan.

    Če se lahko osredinimo na današnji dan, bomo lažje uživali življenje. Seveda moramo misliti tudi na to, kako bodo naša dejanja vplivala na prihodnost, toda spoznati moramo, da svojega življenja ne nadziramo sami in da je pretirano premišljevanje o prihodnosti lahko moteče.

    Opravite današnje obveznosti, upirajte se današnjim skušnjavam in ne popuščajte, ne premišljujte o stvareh, ki se še niso zgodile in ki jih zdaj še ne bi mogli razumeti. Bog nam daje noči, da zapremo vsak dan posebej. Naš pogled ne sega onkraj današnjega dne. Kratka obzorja lajšajo življenje in so ena izmed blaženih skrivnosti, kako živeti pogumno, pristno in sveto.
    Že jutri se lahko vse spremeni. Naša pomembna dolžnost je, da izpolnimo današnje obveznosti in zaupamo, da bo za vse drugo poskrbel Bog.

    Če živimo z zaupanjem v Boga in v danem trenutku, bomo končno lahko mirno počivali in uživali v tem, kar nam je naklonil Bog.

    https://si.aleteia.org/2020/08/26/nacin-s-katerim-lahko-tudi-v-negotovih-casih-uzivamo-zivljenje/

    Opravite današnje obveznosti, upirajte se današnjim skušnjavam in ne popuščajte, ne premišljujte o stvareh, ki se še niso zgodile in ki jih zdaj še ne bi mogli razumeti. Bog nam daje noči, da zapremo vsak dan posebej. Naš pogled ne sega onkraj današnjega dne. Kratka obzorja lajšajo življenje..

    Odgovori
  8. janez says:
    23. marca, 2023 at 17:40

    VERA NAS MORA ZDRUŽITI ZA MIR IN LJUBEZEN
    Vera je Božji dar in nam pomaga, da smo eno srce polno ljubezni. Bog je naš Oče – in mi smo njegovi otroci – mi smo vsi bratje in sestre. Ne razlikujmo se po rasi, barvi kože ali vere. Ne uporabljajmo vere zato, da bi nas razdvajala. V vseh svetih knjigah vidimo, kako nas Bog poziva k Ljubezni. Karkoli storimo drugim, storimo Njemu, saj Bog je naš Oče. Vera je delo ljubezni – mora nas združevati, ne pa uničevati mir in edinost. Dela ljubezni so dela za mir – da bi ljubili, moramo poznati drug drugega. Če danes nimamo miru, je to zato, ker smo pozabili, da pripadamo drug drugemu – ta moški, ta ženska, ta otrok je moj brat, moja sestra. Ubogi morajo vedeti, da jih ljubimo, da so zaželeni. Oni sami ne morejo dati drugega kot ljubezen. Ukvarjamo se s tem, kako predati to sporočilo ljubezni in sočutja. Poskušamo prinesti mir na svet z našim delom. Ampak delo je Božji dar in dela ljubezni so dela miru in služenje ubogim. Če bi vsakdo lahko videl Božjo podobo v sosedu, mar mislite, bi še potrebovali puške in bombe ter vojne? Vera je mišljena kot delo ljubezni in služenja revnim in ubogim, ker Ljubimo Boga. Zato nas ne bi smela deliti in uničevati miru in edinosti. Uporabljajmo vero tako, da nam bo pomagala postati eno srce, polno ljubezni v srcu Boga. Z ljubeznijo do bližnjega bomo izpolnili razlog za naš nastanek – ljubiti in biti ljubljeni. Moji bratje in sestre, prosimo Boga, naj nas napolni z mirom, ki ga lahko le On da. Mir ljudem dobre volje – ki želijo mir in so se pripravljeni žrtvovati za dobro delo in izvajati dela miru in ljubezni. In Božji blagoslov vsem, ki Vero izkazujejo tako, da Jezusove Nauke vedno prelivajo v dela usmiljenja in ljubezni in tako spolnjujejo Božjo Voljo. Amen.

    Sveta Mati Terezija iz Kalkute

    Odgovori
  9. Miro says:
    23. marca, 2023 at 17:33

    GOSPOD NAM GOVORI: “NE POJDE V NEBEŠKO KRALJESTVO VSAK, KDOR MI PRAVI: “GOSPOD, GOSPOD, AMPAK KDOR URESNIČUJE VOLJO MOJEGA OČETA, KI JE V NEBESIH” (Mt 7,21)

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mt+7%2C21&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

    Potrebno je, da Jezusu v molitvi izražamo prošnje, želje, hrepenenja, pričakovanja …, saj nam Gospod v evangeliju pravi: “Prosíte in vam bo dano …” (Mt 7,7). Ni pa dovolj, če Gospoda Jezusa samo prosimo, da nas usliši v določeni zadevi, ne poslušamo pa, kaj nam sporoča BOŽJA BESEDA.

    Pa tudi poslušanje božje besede in razpravljanje o njej še ni dovolj, ampak je potrebno tudi njeno spolnjevanje (duhovna in telesna dela usmiljenja v odnosu do Boga in bližnjega). “Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: “Gospod, Gospod, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih” (Mt 7,21). Torej, če skrbno poslušamo živo BOŽJO BESEDO in v njenem duhu tudi molimo in delamo, smemo upati, da se nas bo Gospod usmilil v skladu z božjo voljo.

    In ravno pred tabernakljem, ko tiho klečimo pred Njim, in se predajamo Njegovemu brezmejnemu usmiljenju, dobimo veliko moč za sprejemanje in spolnjevanje božje volje. Tu smo lahko deležni tudi Njegovega milostnega uslišanja v določeni zadevi, za katero ga prosimo, če je v skladu z Njegovim odrešenjskim načrtom.

    Božje usmiljenje, upanje tistim, ki obupavajo, zaupamo Vate!

    Odgovori
  10. Hvala says:
    23. marca, 2023 at 16:07

    HUDO SE PREMAGA SAMO Z DOBRIM

    Ne daj se premagati hudemu, temveč premaguj hudo z dobrim.

    (apostol Pavel)

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja