Nasvet

Posted on 4. januarja, 2015 by Administrator

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.716 Responses to Nasvet

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 13:20

    PONOVNO SE PRIPOROČIMO SVETEMU DUHU ZA POMOČ IN VODSTVO, KAKO RAVNATI V ZAPLETENIH ŽIVLJENJSKIH SITUACIJAH, KO V DRUŽINI VLADA NASILJE, ALKOHOLIZEM IN PODOBNO.

    VSAK POSAMEZEN PRIMER ZAHTEVA IZJEMNO VELIKO MOLITVE, POTRPLJENJA, RAZMIŠLJANJA IN RAZLOČEVANJA V GOSPODOVI LUČI, PA TUDI ODGOVORNEGA IN POGUMNEGA ODLOČANJA IN RAVNANJA PO PRESVETI BOŽJI VOLJI!

    MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
    vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
    Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
    prenovil boš obličje zemlje.

    Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
    razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
    bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
    vselej radi sprejemali njegove spodbude.
    Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

    BOŽJE USMILJENJE, KI SI NAM DALO PRESVETO DEVICO MARIJO ZA MATER USMILJENJA, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  2. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 13:06

    ALI PONUDITI POMOČ DRUŽINI, V KATERI VLADA ALKOHOLIZEM?

    NASLEDNJIČ, KO BOMO PRIČA STISKI, PREMISLIMO, PREDEN ZAMAHNEMO Z ROKO, DA TO NI NAŠA SKRB. KDAJ PONUDITI POMOČ IN KDAJ NE?

    O tem v pogovoru z ANDREJO VEROVŠEK, ki je moderatorka na forumu Zasvojenosti in pomoč na Med.Over.Net.

    KDAJ PONUDITI POMOČ IN KDAJ NE?

    Velikokrat se znajdemo v dvomu, ko v svoji bližini opazujemo nekoga, ki bi potreboval pomoč. Nek notranji glas nas kliče, naj pristopimo, medtem ko drugi pravi, da je to osebna zadeva in naj se ne vmešavamo. Sprašujemo se, kaj naj storimo, komu prisluhnemo.

    Na tem mestu je stroka precej enotna. Ko smo priča situacijam, ko gre za fizično, spolno in psihično nasilje, zasvojenosti, duševne stiske, kot so stanja, ki nakazujejo na depresijo, lahko vodijo v samomor, zlorabe in izkoriščanje položaja za doseganje lastnih ciljev in teptanje človekovih pravic in svoboščin, je odgovor na vprašanje, ali priskočiti na pomoč, jasen. Dileme pravzaprav ni.

    V situacijah, ki jih omenjamo, in še nekaterih drugih, je zaščita človekovega dostojanstva, integritete, njegovega zdravja in tudi pravic ljudi v njegovi bližini pred njegovo pravico do zasebnosti in svobodnega obnašanja. Če ponazorimo z dvema primeroma, bo slika bolj jasna.

    Na primer, da na poti proti domu opazimo opotekajočega se pijanega sovaščana. Lahko bi pomislili, da je njegova svobodna volja, če se je napil. Pravimo si tudi: »Bo že nekako prišel do doma.« Poleg tega se spomnimo domačega reka: »Pijanci imajo vedno srečo.«

    V resničnem življenju je lahko mnogo bolj zapleteno. Zamislite si, da se temu človeku na poti nekaj zgodi in se poškoduje? Vi ste ga pred tem videli in bi ga lahko varno pospremili domov. Kako se boste počutili? Večina bi imela občutke slabe vesti in krivde. Težje, kot bi bile posledice, bolj bi jih notranje žrlo. Zato ne pozabite: kar lahko slabega preprečite, poskusite preprečiti.

    KAJ PA, KO SO RAZMERE BOLJ ZAPLETENE?

    Izberimo drugi primer. V sosednji hiši včasih slišite kričanje. Najpogosteje zvečer, ko se oče vrne pijan z dela. Včasih se vpitju pridruži še otroški jok. Kaj storite? Lahko ugasnete luč, zagrnete rolete in greste na drugi konec hiše, da niste priča trpljenju. Lahko drugi sosedi sporočite, kaj ste spet slišali. Lahko pa poskusite družini pomagati.

    KAKO, DA BO ZA VSE SPREJEMLJIVO?

    Več načinov je, izbrati boste morali enega ali več, saj najbolje poznate situacijo. Več možnosti je: ob priložnosti nagovorite mamo oz. ženo iz sosednje hiše. Poveste lahko, da včasih slišite kričanje in da vas skrbi za njeno varnost in varnost otrok. Poveste lahko, da ste pripravljeni prisluhniti, morda tudi pomagati, če vam pove, kaj je težava in kaj bi lahko storili.

    Če se ne odzove in zanika, bodite bolj odločni. Mirno, a odločno povejte, da tu ni samo ona, da so tukaj še otroci in da ste skupaj z njo pripravljeni poiskati strokovno pomoč.

    Druga pot je prek očeta oz. moža, ki naj bi pijan bil agresiven in vpil nad ženo in otroki. Tudi njega lahko nagovorite in poveste, čemu ste bili priča in če mu lahko kako pomagate. Izkažite razumevanje s tem, da se strinjate, da je situacija danes nezavidljiva, da so težave velike, pa vendar, da so zdaj časi, ko moramo stopiti skupaj in si pomagati. Z neposrednim vprašanjem ga boste razorožili in se mu približali. V tem primeru bo laže, če ga bo nagovoril moški iz vaše družine.

    Če je situacija nerodna in ne zmorete naravnost vprašati, lahko povprašate po ovinkih, kaj je bilo včeraj v njihovi hiši, da se je nekaj slišalo in da vas je zaskrbelo.

    ČE NEKDO NIMA DOVOLJ POGUMA ZA SOOČENJE, PA BI VSEENO RAD POMAGAL, KAKO LAHKO TO STORI?

    Če sta en ali drug način v nasprotju z vašim prepričanjem, se ne želite izpostavljati ali se morda celo bojite reakcije, se pozanimajte na telefonu za pomoč ljudem v stiskah ali na forumu Zasvojenost in pomoč na Med.Over.Net, kako lahko še pristopite.

    V vsakem primeru ste dolžni, kadar so v taki situaciji prisotni mladoletni otroci, o njihovi ogroženosti poročati na ustrezno ustanovo. V tem primeru sta to policija ali center za socialno delo. Moje priporočilo bi bil center za socialno delo kot prvi korak, saj boste tam lahko s strokovno delavko preverili resnično ogroženost otrok.

    Pred očmi imejte zavedanje in misel, da s tem pomagate otrokom, ki vam bodo nekega dne hvaležni, in da se s tem ne vmešavate v nekaj, kar ni vaša skrb, pač pa skrbite za našo skupnost.

    Skrb za bližnje se nam v polnosti vrača. Zato naslednjič, ko bomo priča stiski, večkrat premislimo, preden zamahnemo z roko, da to ni naša skrb. Ni vseeno, v kakšnem okolju živimo in kakšno dediščino prenašamo na svoje otroke.

    Povzeto po: https://www.druzina.si/clanek/ali-ponuditi-pomoc-druzini-v-kateri-vlada-alkoholizem

    Odgovori
  3. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 12:53

    »VSTAL JE«. ALELUJA!

    VESELITE SE VSTALEGA KRISTUSA. DOBRI BOG JE DAL SAMEGA SEBE ZA NAS, DA BI PRINESEL
    RADOST PRAV V NAŠE DUŠE. V BETLEHEMU JE ANGEL REKEL »VESELJE«. V SVOJEM ŽIVLJENJU
    JE HOTEL KRISTUS DELITI SVOJE VESELJE Z APOSTOLI, »DA BI BILO MOJE VESELJE V VAS«.
    VESELJE JE BILO GESLO PRVIH KRISTJANOV. KOLIKOKRAT JE SV. PAVEL PONOVIL: »VESELITE
    SE VEDNO V GOSPODU, ZOPET VAM PRAVIM, VESELITE!« (Flp 4,4).

    Misel sv. Matere Terezije

    Odgovori
  4. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 12:48

    ZAKRAMENT USMILJENJA

    EVHARISTIJA – ZAHVALA, kakor večkrat slišimo razlago, je vir in višek krščanskega življenja; je Zakrament Božjega usmiljenja, poleg svete spovedi. Je središče in moč Cerkve. »Sonce mojega življenja«, kot je zapisal Alojzij Grozde.

    To je najvišja oblika molitve; najplemenitejše dejanje Božje ljubezni. Neprecenljivi dar Njegove žive navzočnosti med nami. Sv. evharistija je nenehno ponavljajoča se in ponavzočujoča Kristusova daritev na križu. Spomin zadnje večerje, ko je pri lomljenju kruha Gospod Jezus vnaprej izrekel besede skrivnostnega božjega žrtvovanja, ki se dogaja pri vsaki sv. mašni daritvi: »To je moje Telo, ki se daje za vas!« In prav tako: »To je moja kri, nove in večne zaveze, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov! To delajte v moj spomin!«

    Kakšna skrivnost, veličina in iznajdljivost Božje ljubezni! Kakšen dar človeštvu! Ali se sploh zavedamo, kako velik je ta Zakrament nad zakramenti! Ga dovolj spoštujemo in častimo?

    P. Pij je dejal: »Ko bi ljudje poznali vrednost sv. maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pri cerkvenih vratih, zaradi množice ljudi!«

    O EVHARISTIJI, ZAKRAMENTU USMILJENJA, več v Prenovi, članek na strani 14.

    https://drive.google.com/file/d/1CVKnCaFbqqOukH7PoFbVOELx2tLEFAah/view

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Hvala says:
    13. aprila, 2023 at 10:27

    JEZUS JE REKEL:

    Apostolska dela 1,4.8

    4 Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene;
    8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

    Kakor je Jezus pred začetkom svojega javnega delovanja prejel »moč Svetega Duha« (prim. Lk 4,1.14), tako jo morajo prejeti tudi apostoli. Sveti Duh bo neposredno navdihoval njihovo delovanje med pogani; prim. 8,15.17.29.40; 10,19.44–47; 11,12.15; 13,2.4; 15,8; 16,6–7; 19,1–7; 20,22–23; 21,11. SVETO PISMO.

    ………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..

    DANES LAHKO PRIČUJE-DUHOVNIK CIRIL ČUŠ

    OČE GA JE TEPEL IN MU 14-KRAT PREBIL GLAVO, A CIRIL JE ZMOGEL VSE ODPUSTITI

    DUHOVNIK V ŽETALAH CIRIL ČUŠ HODI TUDI PO TUJINI IN PRIČUJE, KAKO JE JEZUS POSEGEL V ŽIVLJENJE NJEGA IN NJEGOVE DRUŽINE.

    NJEGOVA ŽIVLJENJSKA ZGODBA SE LAHKO RAZŠIRI PO CELEM SVETU, JAVNO JE OBJAVLJENA, JEZUS JE REKEL: PREJELI BOSTE MOČ , KO BO PRIŠEL SVETI DUH NAD VAS IN BOSTE MOJE PRIČE

    Skozi težko trpljenje-oče je bil alkoholik , ki je poskušal Cirila celo ubiti, tudi Ciril je razmišljal da bi očeta ubil ; VENDAR BOŽJA LJUBEZEN JE MOČNEJŠA OD VSAKEGA ZLA. MILOST ODPUŠČANJA DELA ČUDEŽE.
    ……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………

    POGLEJMO PRIČEVANJE DUHOVNIKA CIRILA

    Na nedeljo Božjega usmiljenja predstavljamo pretresljivo življenjsko zgodbo, ki je dokaz, da ima odpuščanje neverjetno moč
    Duhovnik Ciril Čuš, župnik v obmejni župniji Žetale, prihaja iz tradicionalne katoliške družine, ima še dva brata in dve sestri, prvorojenka pa je umrla že v otroških letih. Živeli so zelo skromno. Delali so na kmetiji in živeli ob kruhu, mleku, vodi.

    Padec in začetek alkoholizma
    Oče je začel delati kot zidar, a je padel z višine 5 metrov in bil mesec dni v komi. Padec je močno vplival nanj.

    Takrat so se začele težave z alkoholom, postal je zelo agresiven. Med sedmim in desetim letom je Cirilu 14-krat prebil glavo s topim predmetom. “Pri 10 letih sem moral v najhujši vročini nositi kapo, da drugi niso videli ran na glavi,” se spominja.

    Ko je bil oče trezen, je bil čudovit človek, svoje otroke je veliko naučil. Ko pa se je napil, je bilo bolje, da nikogar ni bilo v bližini.

    Ciril je moral večkrat zbežati skozi okno, prespati na skednju. Strah ga je bilo iti spat, ker je imel nočne more. Težko se je učil, šolo je komaj zdeloval.

    Kam bi pobegnil?
    “Pri 10 letih sem izgubil smisel življenja, želel sem narediti samomor, vendar me je nekaj zadržalo.”
    Pri 12 letih ni več dobil denarja za osnovno šolo, zato je začel delati na državnem posestvu – nabiral je jagode, višnje, jabolka, gobe, kostanj. Pri 14 letih je želel pobegniti od doma, ker ni več videl smisla življenja, a ni imel kam iti. “Velikokrat sem bil tepen, karkoli sem naredil, ni bilo v redu, vedno me je bilo strah očeta.”

    Po srednji šoli se je zaposlil in se preselil v neko staro hišo v Račah. “Moji prijatelji so bile takrat podgane in miši. Ampak od ponedeljka do petka sem imel mir, doma pa je bil pekel.” Imel je čas in zašel je tudi v knjižnico. Tam se je v njegovih rokah znašlo Sveto pismo, začel ga je prebirati. “Božja beseda me je iz dneva v dan bolj pritegnila.”

    Zavrženost
    Ciril v cerkev ni več zahajal. “Bil sem zelo zaprt, žalosten, izogibal sem se ljudi. Čutil sem zavrženost, nesprejetost, to me je spremljalo in me zaznamovalo.”

    Iz radovednosti je šel v Medžugorje, a se ga to ni posebej dotaknilo, opravil pa je dobro spoved. Ko se je vrnil, je čutil mir, a zgodilo se ni nič posebnega.

    Dragoceno spoznanje
    Neke nedelje ga je obiskal sopotnik iz Medžugorja. Peljal ga je na molitveno skupino Prenove v Duhu. “Vsi so tam z dvignjenimi rokami slavili Boga. Zdelo se mi je, da so na drogah, da niso normalni. Tega res nisem bil navajen.” Odločil se je, da nikoli več ne stopi v cerkev, saj so bili ti ljudje “čisto nenormalni”.

    A prijatelj ga je peljal znova in ker je bilo zunaj mrzlo, mu ni preostalo drugega, kot da vstopi v cerkev. Takrat pa je tam pričevala neka žena, ki jo je mož pretepal in jo varal, a mu je popolnoma odpustila.

    “Takrat sem prvič v življenju spoznal svojo največjo težavo – to je neodpuščanje svojemu očetu. Celo tako jezen sem bil, da sem razmišljal o tem, kako bi očeta ubil.”

    Prvi rožni venec
    To pričevanje se ga je tako globoko dotaknilo, da se je vsak teden vračal na duhovno skupino. Ko so zanj molili, je jokal kot otrok, njegove rane pa so se začele ozdravljati. Duhovnik mu je za to, da bi zmogel odpustiti, predlagal molitev. Vsak dan je za očeta zmolil rožni venec. V tem času je oče sicer odšel na zdravljenje, a ni šlo nič na bolje. Postajal je še bolj agresiven.

    Sveta obljuba
    “Želel sem si, da bi Bog nekaj naredil v mojem življenju. V tem sem videl edino rešilno bilko za svoje življenje.” Rožni venec je molil pred križem, na kolenih. Opisuje, da je bilo zelo težko in je vztrajal le zaradi obljube Bogu, da bo molil, dokler ne bo odpustil.

    “Ta obljuba je bila zame sveta. Bal sem se, da bi jo kdaj prekršil. Milijonkrat mi je bilo zelo težko. Nobene spremembe nisem videl. Brez smisla se mi je zdelo. Molitve nisem maral, raje bi šel gledat televizijo ali v diskoteko.” A vse to je bil odmik od njegovih težav, je pozneje ugotovil.

    Dva rožna venca
    Po letu in pol molitve je spoznal, da ni dovolj, da le moli, ampak da mora očetu povedati, da mu odpušča. “Boril sem se s sabo, prepiral sem se z Bogom, da ne morem odpustiti. A po enem mesecu je prišla milost, da sem stopil do očeta in mu dal roko.”

    Kljub temu spremembe ni bilo, ni bilo obojestranskega odpuščanja. Zato se je Ciril znašel v duhovni krizi. A od takrat ni molil le enega, ampak dva rožna venca na dan.

    Premagal strah
    Tretje leto molitve je spoznal, da mora očetu povedati tudi, da ga ima rad. Temu se je najprej upiral, nato pa je prosil Gospoda, da ozdravi njegovo srce vsakega pomanjkanja ljubezni do očeta. “Moja vera je tako rasla. Nisem imel ne poguma ne milosti, da bi takoj stopil do očeta. V moji glavi se je neprestano odvijalo, kako je oče grdo ravnal z mano.”

    A prišla je milost in znova je stopil do očeta. Povedal mu je, da je bil jezen nanj. Opravičil se mu je za vse. Dejal mu je tudi, da je on njegov edini oče in da ga ima rad.

    Najhujša preizkušnja
    “Takrat pa se je zgodilo najhujše trpljenje v mojem življenju. Oče je vzel nož in rekel: ‘Ubijem te kot svinjo!’ Pobegnil sem v sobo, oče pa je odšel v garažo po motorno žago, da me ubije. Prvič v življenju sem se postavil pred križ na steni in se začel zahvaljevati Gospodu: Jezus, hvala, da si mi dal takega očeta, da je alkoholik, hvala, da sem ničvreden.” Ušel je skozi okno.
    Trije rožni venci
    Od takrat ga očetova beseda ni več prizadela. Odpuščanja pa še vedno ni bilo. Začel je moliti tri rožne vence na dan. Oče je šel četrtič na zdravljenje, a je po nekaj urah pobegnil. Spet je hotel s sekiro nad družino.

    Pri molitvi, ko je že devet mesecev molil po tri rožne vence, so znova prišle misli: Tvoja ljubezen ni bila v dejanju. “Takrat sem vedel, da moram svojega očeta objeti.” V tistem času je oče popil liter žganja na dan, včasih se sploh ni več vračal domov. Drugič je imel cirozo jeter, bljuval je kri, psihiatri so rekli, da se mora sam odločiti, zdravniki pa, da ima morda še mesec dni življenja.

    Moč odpuščanja
    “Prosil sem, da bi mu odpustil, preden umre. Nekega dne sem po molitvi šel očetu naproti, ko se je vračal iz gozda. Vedno me je bilo strah, takrat pa sem čutil mir. Dal sem mu roko, pogledal sem ga v oči, povedal sem mu, da mu odpuščam, da mi je žal za vse, da ga imam rad. Prijel sem ga za glavo, ga naslonil na svoje prsi. Prvič v življenju sem ga objel.”
    Od tistega trenutka je oče prenehal piti, mir se je vrnil v družino. “Odprle so se mu oči in hotel je vse popraviti. Otroci smo prvič videli, kako se oče in mama objameta – jokali smo od sreče. Tudi otrokom je povedal, da nas ima rad.” Živel je še 16 let.

    Po odpuščanju mir in veselje
    “Ko sem odpustil, sem bil srečen, vesel. To živo srečanje z Gospodom je močnejše od vsakega sovraštva, prekletstva, trpljenja, od vsake najtežje stiske,” je prepričan Ciril. Tudi moliti ni prenehal.

    Državni prvak v kikboksu
    V srednji šoli je začel trenirati karate. Postal je državni prvak v kikboksu in trener kungfuja. Vse to je počel, ker ga je oče zaničeval in se je želel dokazati, po drugi strani pa zato, da bi se lahko branil. “To je pravzaprav iskanje samega sebe. Iskanje priznanja, da nekaj si. Vedno sem bil zavržen. Besedo zavržen sem 34 let nosil v sebi.”

    “Bil sem odvisnik od borilnih veščin. Postal sem državni prvak, sprejeli so me. V diskoteki sem delal kot redar. Hodil sem v šolo za telesnega stražarja. Napuh je bil v meni.”

    “Če me danes kdo zavrže, je to njegova težava. To ni več moja težava.”

    Duhovništvo? To ni zame.
    Cirilova pot pa je šla še dlje. Čeprav si je vedno želel veliko družino in jo je z dekletom, ki ga je več let imel, tudi načrtoval, je začutil, da to ni njegova pot. A tudi pot duhovništva se mu je zdela popolnoma neprimerna, saj je srednjo šolo le s težavo dokončal.

    Ko ga je Gospod klical, se je upiral in od Njega zahteval konkretna znamenja, da ga res kliče na pot duhovništva. Prejel jih je in se odločil.

    A še med študijem je velikokrat doživljal stiske, ker se mu je zdelo, da ne zmore. Ni se čutil sposobnega, da bi postal duhovnik. Toda klic je bil močnejši od vseh teh borb.

    Danes lahko pričuje
    Danes ve, da je moral iti po tej poti trpljenja, da bi lahko razumel ljudi, ki so na takih preizkušnjah. Njim lahko pričuje s svojim življenjem. Veliko tudi potuje po vsem svetu in pričuje o svoji izkušnji odpuščanja.

    “Če ne odpustimo, naredimo zapornico Božjemu blagoslovu, da Bog v nas ne more delovati. Odpuščanje pomeni, da se odnos do drugega znova vzpostavi. To pa je velik Božji dar.”
    “A vsak ima svojo pot. Jezus bo dal milost, ko bo videl, da je to potrebno. Včasih traja dolgo. Če bi meni Jezus dal milost po dveh tednih, bi morda postal isti stari človek. Po treh letih pa me je molitev veselila. Ko je prišlo odpuščanje, nisem nehal moliti,” še pravi žetalski župnik.

    https://si.aleteia.org/2018/04/08/oce-ga-je-tepel-in-mu-14-krat-prebil-glavo-a-ciril-je-zmogel-vse-odpustiti/

    Odgovori
  6. Miro says:
    13. aprila, 2023 at 9:17

    Vsak človek je poklican k SODELOVANJU Z BOŽJO MILOSTJO, ki nam prinaša globoko notranjo srečo in ljubezen do Boga in bližnjega. Ker pa je USMILJENI BOG človeku podaril svobodno voljo, se lahko vsak človek odloči tako, kakor sam želi. Na žalost tudi MIMO BOŽJE VOLJE, kar pa ga v življenju ne more osrečiti v njegovi notranjosti.

    V ZVEZI Z BOŽJO MILOSTJO VAM V RAZMIŠLJANJE POSREDUJEM NASLEDNJI PRISPEVEK S. TINE DAJČER – KRATKO, JEDRNATO, BISTVENO IN POUČNO ZA ŽIVLJENJE.

    SODELOVATI Z MILOSTJO

    Evangeljski odlomek 4. adventne nedelje (Lk 1,26-38) nas popelje v srečanje Marije z nadangelom Gabrielom. Natančneje, v prizor Marijinega oznanjenja, ki so ga umetniki skozi stoletja tolikokrat želeli ujeti na svoja platna, freske, v skulpture.

    Ob premišljevanju tega svetopisemskega odlomka se pogosto ustavim ob besedah: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj.« (Lk 1,28)

    Marija, ki je znala angelove besede ohraniti v svojem srcu, me uči umolkniti pred skrivnostjo učlovečenja in me hkrati vabi, da bi tudi moje srce postajalo odprto za Božjo besedo, razpoložljivo za sodelovanje z milostjo. To pomeni, da jo najprej prepoznam in sprejmem. Da ji dovolim, da vstopi v hišo mojega srca in ga z ljubeznijo preoblikuje. Milost vstopa nežno in tiho in vendar tolikim našim odnosom daje okus, barvo, toplino.

    Angel Gabriel Mariji spregovori tudi o Elizabeti: »Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« (Lk 1,36-37)

    Kolikokrat se nam morda zazdi, da nekaj, kar smo sejali, ni obrodilo sadu. Ali pa je srce postalo mlačno zaradi nepotrpežljivosti nad Gospodovim prihodom in občutkom nerodovitnosti. Bomo novorojenemu Detetu, našemu Odrešeniku, na letošnjo božično noč dovolili, da vstopi v naše jasli? Ga preprosto sprejeli in se Mu pustili presenetiti?

    Božja ljubezen, ki se sklanja k človeku, je lepa, nežna, ustvarjala, iznajdljiva in zastonjska. Naj nam Gospod pomaga, da jo bomo sprejeli in skupaj z Marijo z obnovljenim zaupanjem molili: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji Besedi!« Lk 1,38)

    Povzeto po: https://solske-sestre.si/sodelovati-z-milostjo/

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  7. Miro says:
    12. aprila, 2023 at 20:27

    MILOST JE VIR ZA DELO POSVEČENJA; OZDRAVLJA IN POVZDIGUJE ČLOVEŠKO NARAVO TER
    NAS NAREDI ZMOŽNE ŽIVETI KOT BOŽJI OTROCI.

    O MILOSTI IN KREPOSTIH obširneje na:

    https://opusdei.org/sl-si/article/tema-28-milost-in-kreposti/

    BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  8. Miro says:
    12. aprila, 2023 at 20:16

    PRIČEVANJE ENE OD UDELEŽENK DUHOVNIH VAJ V VIPAVSKEM KRIŽU

    Z duhovnim spremljevalcem sva pregledala in predelala stavek za stavkom, poglavje za poglavjem in meni so se počasi začele odpirati oči, kako je treba brati Sveto pismo. Biti moraš predvsem ponižnega duha, se zavedati, da je to božja beseda, za razumevanje pa iskreno poklicati na pomoč svetega Duha. Izkušnja je bila čudovita, enkratna. Sledil je trden sklep, da bom odslej redno brala Sveto pismo, vsaj občasno, kadar bo utegnil, pa mi bo pri tem pomagal spremljevalec.

    Vrhunec duhovnih vaj pa je bila zadnji večer adoracija pred Najsvetejšim. Česa takega še nisem doživela. Na oltarju je bi Jezus, pred oltarjem na tleh pa kadilnica z žarečim ogljem. Vsak je dobil v roke nekaj kadila in posamično smo ga kleče polagali na oglje. Med tem obredom me je prevzel močan občutek kot da sem jaz sama to kadilo, ki se sicer izničim v ognju, pri tem pa se kot dim in vonj dvigam proti Jezusu, ga objemam, poljubljam in častim. Občutek je bil nepopisen, ganljiv in zelo mističen.

    Povzeto po: https://www.duhovno-spremljanje.si/2020/utrinek-iz-duhovnih-vaj/

    BOŽJE USMILJENJE, NAVZOČE V POSTAVITVI IN DELITVI SVETIH ZAKRAMENTOV, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  9. Miro says:
    12. aprila, 2023 at 20:02

    »BREZ LJUBEZNI ZUNANJE DELO NIČ NE KORISTI; VSE PA, KAR IZ LJUBEZNI STORIMO,
    ČE JE TUDI NEZNATNO IN PREZIRLJIVO, RODI OBILEN SAD. BOG NAMREČ BOLJ GLEDA
    NA TO, IZ KAKEGA NAMENA KDO KAJ DELA, KAKOR NA TO, KAJ DELA.«

    (Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom)

    Božje usmiljenje, ki si nas poklicalo k sveti veri, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      12. aprila, 2023 at 20:07

      MOLIMO:

      Gospod, napravi me za orodje miru:
      da bom ljubil – kjer me sovražijo,
      da bom odpuščal – kjer me žalijo,
      da bom družil – kjer je prepir,
      da bom govoril resnico – kjer je zmota,
      da bom prinašal vero – kjer me muči dvom,
      da bom vzbudil upanje – kjer trpinči obup,
      da bom tvojo luč prižgal – kjer vlada tema,
      da bom ustvarjal veselje – kjer domuje skrb.

      Gospod, naj gledam na to:
      ne da me bodo razumeli – ampak da bom jaz druge razumel,
      ne da bom ljubljen – ampak da bom ljubil,
      ne da me bodo tolažili – ampak da bom jaz druge tolažil.

      Kajti:
      kdor daje – ta prejema,
      kdor sebe pozabi – sebe najde,
      kdor odpušča – se mu bo odpustilo,
      kdor tu umre – se zbudi v večnem življenju.

      Gospod, naredi me za orodje svojega miru,
      da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen;
      kjer vlada krivica, duha odpuščanja;
      kjer vlada nesloga, slogo;
      kjer vladajo zmote, resnico;
      kjer je dvom, zaupanje;
      kjer je obup, upanje;
      kjer je tema, svetlobo;
      kjer je žalost, veseljeGospod, naj si manj prizadevam,
      da bi bil potolažen, kot da tolažim;
      da bi me razumeli, kot da razumem;
      da bi me ljubili, kot da ljubim.

      Kajti ko dajemo, prejemamo;
      ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
      in ko umiramo, dosežemo prerojenje;
      s smrtjo se rodimo za večno življenje v Kristusu,
      našem Gospodu.
      Amen.

      Molitev sv. Frančiška Asiškega

      BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!

      Odgovori
  10. Hvala says:
    12. aprila, 2023 at 18:20

    VEROVATI MORAMO V GOSPODA, V NJEGOVO MOČ Z VSO MOČJO, DUŠO IN TELESOM. BOG NAM JE DAL OBLAST

    Luka 10,19

    GLEJTE, DAL SEM VAM OBLAST STOPATI NA KAČE IN ŠKORPIJONE TER NA VSAKRŠNO SOVRAŽNIKOVO MOČ. IN NIČ VAM NE BO ŠKODOVALO.

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja