Nasvet

Posted on 4. januarja, 2015 by Administrator

Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…


Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

9.716 Responses to Nasvet

← Older Comments
Newer Comments →
  2. Hvala says:
    18. aprila, 2023 at 14:36

    Vseslovensko srečanje katoliške karizmatične Prenove v Duhu

    Celje, cerkev Svetega Duha

    19. oktober 2013

    Nekaj vtisov udeležencev srečanja:

    Bili smo na vseslovenskem srečanju Prenove v Duhu, v Celju, v soboto 19. oktobra. Pričelo se je že ob 9. uri zjutraj in je trajalo celi dan. Začelo se je z velikim slavljenjem, kjer je bil tudi gost g. Josip Lončar, ki je govoril o evangelizaciji. Bila so tudi bogata pričevanja ljudi o tem, kaj dela Jezus v njihovih življenjih; zelo so se me dotaknila. V začetku slavljenja se prepustiš Jezusu pred Svetim rešnjim telesom in začutiš tako velik mir in lahko predaš Jezusu vse skrbi, bolezni, težave,… kar lahko razume samo On. Začutiš tudi njegovo prisotnost, vidiš da Jezus živi med nami in da deluje, če ga le prosimo in povabimo v naše življenje, se Mu zahvaljujemo za vse kar naredi za nas in bližnje.

    Bila so bogata pričevanja g. Lončarja, kako ljudi pridobiti v vero na pravi način, da spoznajo Boga. Povedal je, da moli kar pet ur na dan v jezikih in da se tako najlažje poveže s Svetim Duhom.

    Na koncu je bila še bogata maša in molitve nad posamezniki za ozdravitve in rešitve problemov, tako da sem šla domov polna Svetega Duha, zelo zadovoljna, mirna, srečna,… da poznam pravo vero in živega Boga, ki sem ga spoznala pri Prenovi. S temi pričevanji, ki jih slišiš, te še dodatno spodbudijo v vero, v pravega Boga. (Marjeta)

    V Celju, v cerkvi Sv. Duha je bilo zelo lepo, res lepo sem se počutila. Hvala vsem, da sem lahko poromala z vami. (Anica B.)

    Srečanj katoliške karizmatične Prenove se zelo rada udeležujem, ker me vsa navdajo z mirom, ki ga je težko opisati. Tudi letošnjega v Celju, sem se z veseljem udeležila. Čas in trajanje nista pomembna. Vso tisto čudovito slavljenje v polni cerkvi, poučevanja, doživeta sveta maša, molitev nad posamezniki, dajo pečat, ki greje srce še dolgo.

    Letos so se me posebej dotaknila globoka pričevanja. Pričevanje ene gospe je bilo skoraj podobno mojemu. Imeli smo vse: mladost, zdravje, materialne dobrine, denar, . . ., le za Boga, ki je ljubezen, je bilo premalo prostora. In tako se je brez temeljev, brez Boga, z leti začelo vse rušiti. Sesulo se je prav vse: ljubezen, družina, dom, ……

    Ostal je samo Bog, ki mi nenehno govori: “Jaz sem tvoj pastir, nič ti ne manjka, na zelenih travnikih ti dajem ležišče, k vodam počitka te vodim, tvojo dušo poživljam, vodim te po pravih stezah . . .” (Anica)

    Kot vsako leto, sem tudi letos že hrepenela po srečanju z Gospodom. Katoliška karizmatična Prenova priredi vsako leto zelo dobra srečanja, kjer Bog deluje res v vsej polnosti. Vsa pričevanja in poučevanja so bila tako bogata in zanimiva, da so mi pustila zelo velik pečat. Domov sem odhajala zadovoljna v svojem srcu, polna mira, veselja; tega ne moreš doživeti nikjer drugje. To je res prava pot, pot za Jezusom. Ni vedno lahko, vendar nam Jezus vedno naloži takšni križ, ki ga še lahko nosimo.

    Hvala vsem za dobro pripravo in izvedbo srečanja. (Tea)

    http://www.zupnija-lenart.si/index.php/prenova/421-prenova-v-duhu

    »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu, zravnajte mu steze.« (Mt 3, 3)

    V soboto zjutraj smo se vsi veseli in polni pričakovanj odpravili iz Maribora v Celje, v cerkev Sv. Duha. Naš vodja na avtobusu je bila ga. Cvetka Ajd, ki nas je povabila, da smo vse skrbi predali Jezusu in se tako s čistim srcem pripravili na slavljenje Boga, ki je naš Stvarnik, Rešitelj, Ozdravitelj, Tolažnik, naš Kralj,… Kralj naših src. Vsi dobro poznamo to formulo:

    ODPUŠČANJE + EVHARISTIJA + SLAVLJENJE = OZDRAVITEV

    Odgovori
  3. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 11:29

    “MOLITEV JE ODNOS Z OČETOM. K OČETU PA NE GREŠ SAMO TAKRAT, KO TI GRE SLABO” (Aleteia)

    “BOG SE DOTIKA SVOJEGA LJUDSTVA, ŠE POSEBEJ LJUDI, KI SO LAČNI IN ODPRTI ZA NJEGOV DOTIK”

    Kaja Czerny je 25-letnica iz Ljubljane, ljubiteljica fotografije in potovanj. Ko je pri 19 letih izkusila živega Boga, je začutila globoko željo, da bi tudi sama aktivno oznanjala Boga med ljudmi. Danes ustanavlja skupinice branja Svetega pisma, s prijateljico pa širita Božjo besedo tudi prek Instagram profila blagoslovljen.si. Prav tako je del organizacijske ekipe seminarja Dotik Duha, kjer se lahko udeleženci osebno srečajo z Jezusom in doživijo dotik Svetega Duha.

    KAKO SE JE MED ODRAŠČANJEM OBLIKOVALA VAŠA VERA? STE V TEM OBDOBJU NA DUHOVNEM PODROČJU KAJ POGREŠALI?

    Prihajam iz katoliške družine. Nikoli nisem dvomila v obstoj Boga. Kot deklica sem imela pristen odnos z njim. Čutila sem, da je blizu. Med odraščanjem sem se začela temu odnosu zapirati in obračati stran od Boga. Veliko je bilo povezano z vprašanji, zakaj živim, zakaj je na svetu trpljenje, na katera nisem imela odgovorov. Izpolnila sem tiste potrebne kljukice: opravila sem zakramente, ob nedeljah sem bila pri maši … Moja vera je bila usmerjena navzven, ne pa na osebni odnos z Bogom. Ko sem ga potrebovala pred kakšnim zahtevnim spraševanjem ali testom, je bil čas za kakšno molitev, ko pa mi je šlo super, sem na Boga pozabila. Bila sem tista ekstra številka v cerkvi: prideš, sediš, odkljukaš, greš naprej.

    Oblikuje te tudi družba. To niso bili ljudje, ki bi imeli radi Jezusa. Takrat se pravzaprav nisem zavedala, da kaj pogrešam. Tako pač je, sprijazniš se s situacijo in nimaš večjih pričakovanj. V cerkvi sem bila prisotna bolj zaradi tega, ker je bilo tako pričakovano. Kar sem pogrešala, recimo sprejetost in identiteto, sem iskala drugje. Morda sem živela neke vrste dvojno življenje: tak si tukaj, drugje drugačen, brez zakoreninjenosti v veri. V vsakdanjem življenju sem se družila z ljudmi, ki so imeli drugačne vrednote, kot jih uči naša vera, in ker sama nisem bila zakoreninjena, je to vplivalo na moje življenje. Začeli so me obdajati slabi občutki nesmisla, anksioznosti, strahu, tesnobe … Spomnim se, da sem se zjutraj zbudila in se spraševala, kaj je smisel mojega življenja.

    DEJALI STE, DA STE ŽIVEGA BOGA IZKUSILI LETA 2017. LAHKO OPIŠETE, NA KAKŠEN NAČIN?

    Mami me je povabila v molitveno-slavilno skupino, ki jo je takrat vodila Mojca Giacomelli. Pomislila sem, da mi ne more škoditi, bila pa sem precej skeptična.

    Takrat sem prvič v življenju srečala ljudi, ki imajo pristno vero in ljubezen do Jezusa, ki ga slavijo, prosijo in imajo darove Svetega Duha. Po eni strani mi je bilo zelo čudno, po drugi pa me je zelo pritegnilo. Prej sem ob nedeljah pri maši videla ljudi s sklonjenimi glavami, tam pa sem videla pristno veselje, včasih tudi sredi trpljenja in neodgovorjenih prošenj. Začela sem redno hoditi na srečanja, sicer z malo distance, ampak z željo, da bi tudi sama imela to, kar so imeli nekateri člani: veliko notranje veselje, ki je izhajalo iz osebnega prijateljstva z Jezusom.

    Čez čas sem spoznala, da me Bog vabi k odločitvi, da mu predam svoje življenje, da On prevzame vodstvo na vseh področjih mojega življenja. Obstajala je seveda tudi druga možnost, da živim svoje življenje naprej, kot do tedaj, ob čemer nisem niti srečna niti izpolnjena.

    Odločila sem se, da mu predam vse. Spomnim se trenutka, ko sem bila v svoji sobi in sem Bogu v molitvi izročila vse. Po eni strani je bilo težko, ker sem v sebi toliko let zadrževala določene stvari, po drugi strani pa sem čutila veliko olajšanje, kot da bi popustila teža bremena.

    Nekaj dni zatem sem se spet udeležila srečanja, na katerem je takrat potekala molitev nad posamezniki. Med molitvijo sem doživela izlitje Svetega Duha. Pred tem nisem imela pojma, kaj to pomeni. Z besedami ne morem v polnosti opisati tega osebnega srečanja z Bogom. Moja vera je postala izkustveno spoznanje o obstoju in neskončni ljubezni našega Boga do mene osebno ter tudi do vseh drugih ljudi. Z besedami ne morem opisati prejete ljubezni, s tem da zanjo nisem naredila nič.

    KAKO STE TO IZKUSTVO POGLABLJALI TUDI NAPREJ?

    Najprej sem veliko raziskovala, kaj pravzaprav pomeni izlitje Svetega Duha. Na internetu sem pogledala mnogo pričevanj. O izkušnji sem govorila družini, prijateljem. Z nekaterimi ljudmi sem se nehala družiti. Sama sem se zelo spremenila. To obdobje ni bilo samo lepo, ampak tudi zahtevno in boleče, saj sem se morala soočiti s podiranjem marsikaterih starih napačnih prepričanj. Doživela sem izjemno lakoto in žejo po Bogu. Vsak dan sem bila v cerkvi, brala sem Sveto pismo in redno prejemala zakramente. Kot da bi me Sveti Duh učil in mi razodeval stvari. Učila sem se o tem, kdo je Bog in kaj je zame naredil Jezus.

    KAKO POTEKA SEMINAR DOTIK DUHA IN KAKO JE VIDETI SAM DOTIK DUHA?

    Na seminarjih, ki potekajo že skoraj pol leta, imamo zastavljeno določeno strukturo: slavljenje, pričevanje, adoracijo, molitve nad posamezniki, blagoslov in druženje. Vedno je tudi možnost spovedi. K pričevanju povabimo laike in duhovnike, ki so pripravljeni podeliti svojo zgodbo o delovanju Boga v njihovem življenju. Prihaja tudi vedno več mladih, kar je še posebej opogumljajoče.

    Seveda se dotik Svetega Duha lahko zgodi kadarkoli znotraj srečanja, lahko pa tudi pozneje v naslednjih dneh po srečanju. Na dogodku so ljudje največkrat dotaknjeni od Svetega Duha med molitvijo nad posamezniki, ko pridejo z odprtim srcem in dajo priložnost Bogu.

    Dotik je kdaj zelo viden navzven. Nekdo, ki se ga bo Bog dotaknil, bo recimo začel jokati, drugi bo počival v Duhu, tretji bo dobil mir. Nekdo bo lahko končno izpovedal nekaj, kar že dlje časa nosi v sebi, ali nekomu oprostil. Nekdo ne bo občutil nič, potem pa bo šel domov in v svojem življenju videl toliko sadov, da bo napisal pričevanje. Zelo različno. Gane me zunanja potrditev, ki pričuje o tem. Toda velikokrat je delovanje zakrito našim očem. Se pa prek pričevanj potrjuje, da dotik Boga je. Bog se dotika svojega ljudstva, še posebej ljudi, ki so lačni in odprti za njegov dotik.

    V človekovi notranjosti se ob Božjem dotiku dogaja nek preboj, nov svet. Kakšne stvari, ki so se prej poviševale, padajo. V trenutku, ko se te Bog dotakne, se ti lahko potrdi vera, dobiš uvid v to, kje še ne živiš svobodno oz. kje še ne živiš tako, kot Jezus želi. Zgodi se odnosna ljubezen do Boga, pristno je zavedanje: Bog me ljubi.

    NA KAKŠNE NAČINE SE V VSAKDANU ZATEKATE K SVETEMU DUHU IN KAKŠNE SADOVE VAM PRINAŠA V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU?

    V svoje življenje ga poskušam povabiti čim večkrat, ne samo z večerno in jutranjo molitvijo. Želim, da je moje življenje prežeto z Njim. Kličem ga, ko grem v službo, na ure klavirja, ko sem na avtobusu, ko kuham, sem z družino …

    Med izlitjem se mi je pravzaprav zgodilo, da sem Svetega Duha doživela kot osebo. Prej ga nisem mogla definirati, bližje sta mi bila Jezus in Bog Oče. Zdaj je zame Sveti Duh Bog v tretji osebi. Zelo se zanašam nanj, bolj kot na lastno pamet ali darove. Večkrat ga povabim v svoje življenje s čisto otroško molitvijo. Imam dar govorjenja v jezikih, ki ga uporabljam še posebej v molitvi za druge in za Cerkev.

    NA SREČANJIH JE MOŽNA TUDI MOLITEV NAD POSAMEZNIKOM. V ČEM SE TAKŠNA MOLITEV RAZLIKUJE OD SKUPNE MOLITVE ZA POSAMEZNIKA?

    Oboje je zelo močno, pri obeh vrstah molitve se človek počuti zelo ljubljen, objet s strani Cerkve. Posebnost molitve nad posameznikom je, da je res direktna, saj pustiš, da te Sveti Duh in Bog uporabita, da spregovorita drugemu. Kadar molim nad posamezniki, je to še posebej milosten čas, saj se Bog dotika na poseben način.

    VELIKOKRAT SMO ŠE VEDNO NARAVNANI K TEMU, DA SE MOLITVE POSLUŽUJEMO, KO SMO V STISKI. ZAKAJ PA BI MOLITEV POTREBOVALI TUDI TAKRAT, KO NIMAMO TEŽAV?

    Življenje je vedno polno vzponov in padcev. Molitve ni nikoli preveč. Če je milostni čas, ga zajemajmo z globoko žlico. Neka prijateljica, ki se je udeležila molitve, je šele pozneje, ko je bila v težjem obdobju, spoznala moč prav te molitve. Prav besede te molitve so ji pomagale, ko je prestajala krizo.

    Molitev je odnos z Očetom. K Očetu pa ne greš samo takrat, ko ti gre slabo; greš tudi takrat, ko si vesel. Tudi v veselju ti Bog lahko spregovori. Hoče biti prežet z našimi življenji.

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/04/17/molitev-je-odnos-z-ocetom-k-ocetu-pa-ne-gres-samo-takrat-ko-ti-gre-slabo/

    Božje usmiljenje, ki izviraš iz Presvetega Srca Jezusovega, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Hvala says:
      18. aprila, 2023 at 14:21

      Ja, res je! Z BESEDAMI SE NE DA OPISATI SREČANJA Z ŽIVIM BOGOM! Mi smo ustvarjena bitja, imamo omejen um, besedni zaklad, itd.

      Favstina Kowalska, ki se ji je Jezus prikazal in naročil, naj naslika podobo-usmiljenja, je jokala, ko je slikar naslikal JEZUSA. JEZUS JE BOG, ČLOVEK NE MORE UPODOBITI BOGA! Ni mogoče, da bi človek slikal in z besedami izrazil vse kar je doživel in doživljal z Bogom.

      ČLOVEK, KI JE NAPOLNJEN S SVETIM DUHOM, NIMA STRAHU. Mene je Gospod postopno osvabojal strahu. NE DA SE RES OPISATI, KAKŠNO JE TO STANJE PO POSEGIH SVETEGA DUHA. Od osnovne šole sem imela strah pri govorjenju, čeprav sem znala in sem bila pridna učenka. Ko me je Gospod osvobodil strahu, to je nepopisni doživljal, novo obdobje v življenju.

      Človek napolnjen s Svetim duhom, osvobojen strahu, se ne boji ljudi kaj bodo rekli, se ne boji smrti.

      Zakaj bi se bali? Življenje na zemlji je en trenutek proti večnosti.

      Jezusovi učenci se niso bali, ČEPRAV SO GLEDALI SMRTI V OČI.

      Strah ni od Boga. Če se še bojite kaj bodo ljudje rekli, če se bojite smrti, ki enkrat pride itd…PROSITE GOSPODA ZA OSVOBODITEV STRAHU.

      PRENOVA V DUHU JE CELOVITA PRENOVA , PRENOVA DUHA, DUŠE IN TELESA-JE PRENOVA ČLOVEKA, KI JE BIL “MRTEV”.

      Odgovori
      • Miro says:
        18. aprila, 2023 at 15:24

        MOLIMO K SVETEMU DUHU IN GA PONIŽNO PROSIMO,
        NAJ NAS UVAJA V SKRIVNOST KRISTUSOVEGA VSTAJENJA:

        PRIDI, SVETI DUH

        Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
        vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
        Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
        prenovil boš obličje zemlje.

        Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
        razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
        bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
        vselej radi sprejemali njegove spodbude.
        Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

        Odgovori
  4. Miro says:
    18. aprila, 2023 at 8:51

    SVA KDAJ RAZMIŠLJALA, ZAKAJ JE ZAKON ZAKRAMENT?

    Si lahko s tem zakramentom kako pomagava, ko imava npr. burne prepire ali tihe dneve? Ko se prizadeneva? Ko se znajdeva v krizi in naju je strah prihodnosti? Ko se počutiva poražena? Ko se odpuščanje zdi nemogoče? Ko nimava več prave volje, da bi se še trudila za najin odnos?

    In vendar nam zakoncem Bog daje ta zakrament prav zato: da bi najina človeška ljubezen postajala vedno bolj podobna Božji. Kakor je Jezus na svatbi v Kani iz vode naredil najbolj žlahtno vino, tako hoče iz najine šibke in povsem človeške ljubezni, ki je včasih brez prave barve in brez okusa, narediti žlahtno in dragoceno vez ljubezni, iz katere se ne odžejava le midva sama, ampak tudi vsi, ki se z nama veselijo te milosti.

    Povabljena sta, da v tem tednu še posebej izročata vajino človeškost v Božje roke! V tem duhu sprejmita vsakodnevne spodbude tega tedna in ob koncu bosta brez dvoma vedela, zakaj je zakon zakrament.

    ZA MOŽA: Ne glede na to, kako se počutite v zakonu, se lahko odločite, da prevzamete pobudo in prvi pristopite k ženi. Tega poguma vam ni manjkalo, ko ste jo še osvajali. Pokažite ženi, da je v vašem srcu na prvem mestu. »Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš« (Prd 9,9). Najdite vsak dan čas za preprost poljub in objem. Najlažje boste to izpolnili, če je to prva stvar, ki jo naredite zjutraj. Zvečer zaključita dan s križem na čelo. To naredite, ne glede na to, kaj čutite do nje. Čisto preprosto.

    ZA ŽENO: Tudi če s strani moža pogrešate naklonjenost in ljubezen, se v tem tednu poskusite osredotočiti predvsem na to, kar vidite v njem dobrega. Poiščite besede potrditve za tisto, kar naredi za vas, tudi če ni popolno. Ni enostavno, a z Božjo pomočjo to zmorete.

    Odlomek iz razmišljanja v okviru Tedna družine 2018: Najin zakon – Božja mojstrovina, Škofijski urad za laike

    Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

    Odgovori
  5. Miro says:
    17. aprila, 2023 at 12:34

    “ČEPRAV SEM NA INVALIDSKEM VOZIČKU, JE IMEL JEZUS NAČRT ZAME” (Aleteia)

    V LURDU JE SPOZNALA, DA JE BOG NI NIKOLI ZAPUSTIL IN DA JE ZANJO IMEL NAČRT: “VES TA ČAS ME JE JEZUS DRŽAL V SVOJEM NAROČJU, A SE TEGA NISEM ZAVEDALA”

    V reviji Cristiani Today (Kristjani danes, op. prev.) je bil objavljen intervju s 34-letno Rito Coruzzi, ki se že od otroštva sooča s hudim trpljenjem zaradi izpaha kolka in odsotnosti sklepne jamice za stegnenico.

    Že pred nekaj leti je v televizijskem intervjuju presenetila s svojim veseljem, spontanostjo, natančnim in hitrim izražanjem. Rita je strastna pisateljica in se je opisala kot “dekle, ki se ji mudi, da bi vse postorilo”.

    JEZA IN ODMIK OD VERE

    Rodila se je nedonošena in zaradi okvare ni mogla shoditi. Po zaslugi svoje odločne mame je imela intenzivno fizioterapijo in prestala tri operacije, ki pa niso prinesle želenih rezultatov.

    Tako je ostala na invalidskem vozičku, kar je v njej na začetku vzbudilo intenzivno jezo do Boga. Tako je opisala svoje takratno psihično stanje:

    “Zaupala sem, da sem med to operacijo (zadnjo, op. prev.) v njegovih rokah. Prepustila sem se mu. Prepričana sem bila, da mi on ne bi storil ničesar slabega, a sem na koncu končala prav tam, kjer nisem hotela: na invalidskem vozičku. Štiri leta sem bila zelo jezna na Boga. Obsojala sem ga, da je nepravičen in krut. Nisem več verjela v njegovo dobroto in usmiljenje.”

    “BOG TE NE BO ZAPUSTIL”

    V fazi obtoževanja ji je ob strani stala mama: “Bog te ni zapustil. To se je zgodilo zato, ker ima s teboj načrte in te potrebuje tako, kot si.”

    ROMANJE V LURD

    Leta 2001 se je na povabilo profesorja verske vzgoje odločila, da gre v Lurd, pa čeprav se je takrat že oddaljila od vere: v tistem trenutku je v sebi čutila nekaj, kar jo je neustavljivo vleklo v Lurd.

    “Na tistem romanju sem upala, da se bo zgodil čudež mojega telesnega ozdravljenja. Neiskrena bi bila, če bi to zanikala. Upala sem, da se bom po kopanju v lurški vodi znebila invalidskega vozička. Toda v Lurd sem šla tudi z naravnanostjo: ‘Če se čudež ne bo zgodil, bom vprašala Marijo, zakaj.’”

    BESEDE DEVICE MARIJE

    Nebeška Mati je odgovorila svoji izgubljeni hčeri, ki nikoli ni nehala čakati:

    “V svojem srcu sem začutila glas (nisem ga slišala z ušesi, ampak čutila v srcu). Slišala sem prav njo, objemala me je, me sprejemala vase in mi odgovorila: ‘Dolgo časa si potrebovala, da si prišla, a zdaj si tu. Prosila si me za odgovore in jaz ti jih bom dala. Gospod ima načrt zate: Pričuj in spreobračaj!’” (Cristiani Today)

    Rita se je počutila neprimerno za to nalogo, tudi zato, ker je čutila, da je izgubila Jezusa, da jo je zapustil. A Mati Božja ji je odgovorila:

    “Misliš, da si ga izgubila, toda ni tako. Pogled upri navzgor in ga boš videla.”

    JEZUS ME NOSI NA ROKAH

    Ko je pogled uprla v invalidski voziček, je Rita spoznala, da jo Jezus nosi na rokah, prepoznala ga je v svojem invalidskem vozičku:

    “Pogled sem uprla navzdol in videla sem svoj invalidski voziček, ničesar drugega ni bilo. Tedaj sem doumela, da je Jezus invalidski voziček. Ves ta čas me je Jezus nosil, a se tega nisem zavedala.”

    Razsvetljenje, ki ga je doživela pred lurško votlino, da je Gospod ni nikoli zapustil, je popolnoma spremenilo njen pogled na bolezen:

    “To mi je pomagalo, da sem sprejela svoje stanje: Zavedanje, da živim v Njegovem naročju, mi daje takšen notranji mir, takšno zadoščenje, da sem se pripravljena odreči telesnemu ozdravljenju.”

    “TUDI V NAJTEMNEJŠIH TRENUTKIH JE GOSPOD Z NAMI”

    Prek svoje dragocene izkušnje se Rita danes obrača na tiste, ki so se oddaljili od vere zaradi trpljenja, ki so ga doživeli. Razume njihovo stisko, obenem pa jih spodbuja s besedami:

    “[…] tudi v najtemnejših trenutkih je Gospod z nami. Tudi če ga ne čutimo, je v naši bližini. On se ne odmakne od nas, mi smo tisti, ki čutimo, da je daleč, ker nas prevzame naše trpljenje. Če pa se v najtežjih trenutkih prepustimo njemu in verujemo vanj, bomo vedno čutili njegovo prisotnost. Potrebno je le imeti moč in pogum, da rečemo: ‘Jaz v življenju iščem in hočem samo eno – združiti se z Bogom.’”

    Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/04/17/ceprav-sem-na-invalidskem-vozicku-je-imel-jezus-nacrt-zame/

    Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

    Odgovori
  6. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 19:18

    POTRPEŽLJIVO BOŽJE USMILJENJE (Ognjišče)

    BOŽJE USMILJENJE! Kako lepa je ta verska resnica za naše življenje. V evangeliju po Janezu (Jn 20,19-28) doživi apostol Tomaž izkušnjo Božjega usmiljenja, ki ima Jezusov obraz, obraz vstalega Jezusa. Tomaž ne verjame, ko mu apostoli povedo: »Gospoda smo videli.« Ne zadošča mu Jezusova napoved: tretji dan bom vstal. Hoče videti, hoče položiti prst v rane od žebljev in položiti roko v njegovo prebodeno stran.

    IN KAKO SE ODZOVE JEZUS? S potrpljenjem: trmastega dvomljivca ne zapusti. Nevernemu Tomažu podari teden dni, ne zapre mu vrat, temveč čaka. In Tomaž spozna svojo revščino, svojo malovernost: »Moj Gospod in moj Bog.« S tem preprostim vzklikom, polnim vere, odgovori na Jezusovo potrpežljivost. Prepusti se Božjemu usmiljenju, ki ga vidi pred sabo v ranjenih rokah in nogah, odprti strani in spet zaupa: postal je nov človek, ne več neveren, ampak veren.

    PA POGLEJMO ŠE PETRA: trikrat zataji Jezusa ravno takrat, ko bi mu moral najbolj stati ob strani. Ko se dotakne dna, sreča njegov pogled, ki mu potrpežljivo, brez besed govori: »Ne boj se svoje slabosti, Peter, zaupaj vame.« In Peter dojame, čuti Jezusov ljubeči pogled in joče. Kako lep je ta Jezusov pogled – kako nežen! Bratje in sestre! Nikoli ne izgubimo zaupanja v potrpežljivo Božje usmiljenje!

    POMISLIMO NA UČENCA NA POTI V EMAVS: žalostnih obrazov korakata v prazno, brez upanja. A Jezus ju ne zapusti: spremlja ju na poti, in ne samo to! Potrpežljivo jima razlaga Pisma, ki govorijo o njem, in se jima pridruži pri mizi. To je slog Boga: ni nestrpen kot mi, ki pogosto hočemo vse in takoj, tudi ko gre za ljudi. Bog potrpi z nami, ker nas ljubi, in kdor ljubi, razume, upa, vzbuja zaupanje, ne zapušča, ne podira mostov, zna odpuščati. Bog nas čaka, tudi ko se od njega oddaljimo. On ni nikoli daleč, če se vrnemo nas objame. (7. aprila 2013)

    https://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/732-nekdanje-rubrike/papez-spodbuja/17262-potrpezljivo-bozje-usmiljenje

    BOŽJE USMILJENJE, NESKONČNO V VSEH SKRIVNOSTIH VERE, ZAUPAMO VATE!

    Odgovori
  7. Miro says:
    16. aprila, 2023 at 9:32

    USMILJENJE JE KONKRETEN NAČIN, S KATERIM VSTAJENJE NAREDIMO VIDNO (Radio Ognjišče)

    KAKO USMILJENJE ŽIVETI V KONKRETNIH SITUACIJAH? SMO USMILJENI DO SEBE? ZNAMO BITI USMILJENI DO DRUGIH IN V KAKŠNI MERI?

    O tem so se v oddaji »Za življenje« pred leti pogovarjali z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem.

    Danes obhajamo Nedeljo božjega usmiljenja. Sveti papež Janez Pavel II. je 30. aprila leta 2000, na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.

    Pomenljivo je tudi to, da je Janez Pavel II. umrl prav na predvečer omenjene nedelje in tako tudi s svojim zadnjem dejanjem na Zemlji poudaril, da nas Božja usmiljena ljubezen sprejema v svoj objem. O tem se je voditeljica oddaje Mateja Feltrin Novljan pred leti pogovarjala z zaporniškim duhovnikom Robertom Friškovcem.

    USMILJENJE JE PRIBEŽALIŠČE IN ZAVETJE VSEM GREŠNIKOM

    »Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu Usmiljenemu srcu in dal jim bom svoj mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi,« je bilo sporočilo poljski svetnici Favstini Kowalski. Povezanost praznika Božjega usmiljenja in 2. velikonočne nedelje kaže na simbol zveze med zakramentom svetega krsta, velikonočno skrivnostjo odrešenja in Božjim usmiljenjem.

    Marsikdo usmiljenje enači z odpustki. Ni dobro, da nekaj za nekoga naredimo, ker se nam smili. Tako si ogromno ljudi predstavlja usmiljenje. S tako držo nekoga spravljamo v podrejeno vlogo, se mu sklanjamo in mu »velikodušno« ponujamo našo pomoč. A Jezusova drža do ubogih in bolnih je drugačna, pravi Friškovec. »On se ni obračal k njim kot nekdo, ki ima premoč ali odloča o njihovem življenjih. V prvi vrsti pokaže zanimanje zanj, videl je njihovo celostno sliko. Ne samo grešnosti, upošteval je prehojeno pot in stiske. Videl je njihov potencial, da zaživijo v polnosti.«

    USMILJENJE JE TEMELJ VERE

    Gre za konkreten način, s katerim vstajenje naredimo vidno, nas spodbuja papež Frančišek, ki Božje usmiljenje razume kot bližino in nežnost, sočutje in medsebojno delitev, tolažbo in odpuščanje, izvir, da ljubimo, ko obličje Jezusa Kristusa prepoznamo v tistih, ki so najbolj oddaljeni, slabotni, osamljeni, zbegani ali odrinjeni na rob. Vera, ki ni usmiljenje, ni vera, ampak ideologija.

    BOG VZTRAJA IN NE OBUPA

    Usmiljenje ni nebogljena drža, ko obupamo nad nekom, da nečesa ne zmore. Je aktivna vloga, v kateri nas Bog vabi, da spet stopimo na pot, ki vodi k polni človečnosti. Usmiljenje daje novo priložnost, novo upanje. Ne ponižuje in ne pomiluje. V človeku vidi dostojanstvo, ki ga je mogoče uresničiti, čeprav je v tem trenutku zakrito in poteptano. Bog ne želi naše obsodbe, ampak posega v naše življenje, da nas rešuje. Vztraja in ne obupa.

    Bog je naša življenjska spodbuda, ki nas vedno znova dviguje, kjer nam zmanjka. Da bi se učili te drže, da bi znali biti drug ob drugem. Počutimo se ogrožene, smo ranjeni in to so razlogi, zakaj ne spodbujamo drug drugega, ker imamo okoli sebe neko ogrado ali ščit. Usmiljenje po drugi strani ni opravičenje naše grešnosti, zanikanje realnosti ali pomilovanje drugega. Ne gre za to, da bi bili tiho ob napakah, da bi ohranili »ljubi mir«. Pomembno je, da znamo opozoriti na napake in pomanjkljivosti, a pomembno je, kako to naredimo in kaj je naša motivacija. Ne gre za to, da bi si dali duška ali bi nekoga postavili na mesto, ki mu gre. Usmiljen odnos ohranja živo, enakopravno in prijateljsko povezavo. Temelji na tem, da res poslušamo človeka, da s sočutjem pristopimo v njegovo situacijo in ga sprejmemo, čeprav ni vedno lahko.

    Usmiljenje je božji dar, ki mora človeka dvigovati na drugačno raven. Gre za proces notranjega dogajanja, da je odpuščeno konkretno meni samemu. Me notranje osvobaja in mi daje priložnost, da stopim na drugačno pot. V nasprotnem primeru težo ves čas nosim s seboj, kar me potegne še globlje in globlje.

    Povzeto po: https://radio.ognjisce.si/sl/213/utrip/29704/usmiljenje-je-konkreten-nacin-s-katerim-vstajenje-naredimo-vidno.htm

    Božje usmiljenje, ki vedno in povsod spremljaš vse ljudi, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:
      16. aprila, 2023 at 10:24

      V zvezi s temo usmiljenja spomnimo na:

      KATERA SO DELA USMILJENJA?

      Dela usmiljenja so iz ljubezni storjena dejanja, s katerimi svojemu bližnjemu pridemo na pomoč v njegovih telesnih in duhovnih potrebah. Poučevati, svetovati, tolažiti, opogumljati so dela duhovnega usmiljenja, kakor so takšna dela odpuščati in potrpežljivo prenašati. Dela telesnega usmiljenja so posebno naslednja: nasičevati lačne, poskrbeti za streho tistim, ki so brez stanovanja, oblačiti razcapane, obiskovati bolnike in jetnike, pokopavati mrtve. Med temi dejanji je miloščina, podeljena ubožcem, eno izmed glavnih pričevanj za bratsko ljubezen: je tudi izvrševanje pravičnosti, ki ugaja Bogu (Katekizem katoliške Cerkve, 2447).

      DEL USMILJENJA JE ŠTIRINAJST: SEDEM TELESNIH IN SEDEM DUHOVNIH.

      TELESNA DELA USMILJENJA:

      1. lačne nasičevati
      2. žejne napajati
      3. popotnike sprejemati
      4. nage oblačiti
      5. bolnike obiskovati
      6. jetnike reševati
      7. mrliče pokopavati

      DUHOVNA DELA USMILJENJA:

      1. grešnike svariti
      2. nevedne učiti
      3. dvomljivcem prav svetovati
      4. žalostne tolažiti
      5. krivico voljno trpeti
      6. žaljivcem iz srca odpustiti
      7. za žive in mrtve Boga prositi

      Pri navedenih telesnih in duhovnih delih usmiljenja, ki jih človek stori sočloveku, se vedno zavedajmo, da ta dela izvirajo iz studenca BOŽJEGA USMILJENJA. Gospod Jezus nam govori: BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR. (prim. Jn 15,5)

      Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!

      Odgovori
  8. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 12:06

    Nadškofija Ljubljana – Urad za družino

    ZAKONSKO IN DRUŽINSKO SVETOVANJE

    GOSPOD, DAJ MI SPROŠČENOST,
    DA SPREJMEM STVARI, KI JIH NE MOREM SPREMENITI.
    DAJ MI POGUM, DA SPREMENIM STVARI,
    KI JIH LAHKO SPREMENIM.
    DAJ MI MODROST,
    DA BOM RAZLOČEVAL MED TEM DVOJIM!
    (F. Oetinger)

    SVETOVALNA DEJAVNOST ¬- VSAKDANJE IZKUŠNJE NAM KAŽEJO, DA JE ŽIVLJENJE MED DVEMA ČLOVEKOMA ALI V DRUŽINI ZAPLETENO IN DA ČLOVEK DOLGO ODRIVA NERAZUMEVANJE IN TEŽAVE, ZATO JE TUDI SVETOVALNA POMOČ POSTOPNA

    Svetovanje je že vrsto let pomemben del pastoralnih programov in pastoralnega dela. Tega se zaveda tudi Cerkev na Slovenskem, saj v Sklepnem dokumentu Plenarnega zbora v čl.310 izrecno govori o zakonskih oz. družinskih svetovalnicah. Svetovalnice lahko prevzanejo skrb za nekatera področja zakonske in družinske pastorale ali zgolj pomagajo pri oblikovanju kvalitetnega zakonskega in družinskega življenja. V ljubljanski škofiji jih je več, predstavljamo vam BETANIJO, ki ima najdaljšo tradicijo (33 let). Že ime samo pove, da se navdihuje v evangeliju.

    Vsakdanje izkušnje nam kažejo, da je življenje med dvema človekoma ali v družini zapleteno in da človek dolgo odriva nerazumevanje in težave, zato je tudi svetovalna pomoč postopna. Svetovanje je resno in odgovorno delo, ki zahteva ustrezno strokovno izobrazbo, ustrezno specializacijo za svetovanje, usposobljenost za skupinsko delo in moralno usposobljenost za delovanje v duhu ljubezni in resnice.

    KAJ NUDI DRUŠTVO DRUŽINSKI CENTER BETANIJA

    O tem več na: https://nadskofija-ljubljana.si/druzina/druzine-v-tezavah/zakonsko-in-druzinsko-svetovanje/

    Odgovori
  9. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 9:18

    “IZPRAŠAJ SVOJO NOTRANJOST: ČE JE NAPOLNJENA Z LJUBEZNIJO, IMAŠ BOŽJEGA DUHA”

    SV. SERAFIM SAROVSKI, ki je cilj krščanskega življenja videl v “osvojitvi” Svetega Duha, je menil, da so poleg molitve in posta načini “pridobivanja” Duha tudi miloščina ter ljubezen in druga dobra dela v Kristusovem imenu. Razumljivo, kajti Sveti Duh je Duh ljubezni. SV. AVGUŠTIN je dejal: “Izprašaj svojo notranjost: če je napolnjena z ljubeznijo, imaš Božjega Duha.”

    O nasvetih kako zaživeti s Svetim Duhom več na:
    https://si.aleteia.org/2021/06/02/7-nasvetov-kako-zaziveti-s-svetim-duhom/

    MOLIMO:

    Sveti Duh,
    pridi v moje srce,
    pritegni ga k sebi s svojo močjo,
    o moj, Bog, in daj mi ljubezen
    s sinovskim strahom.

    Obvaruj me,
    o neizrekljiva ljubezen,
    pred vsako zlo mislijo,
    ogrej me, vžgi v meni
    svojo drago ljubezen
    in vsaka bolečina
    se mi bo zdela lahka.

    Oče, dobri Gospod,
    pomagaj mi
    pri vsem mojem delu.
    Jezus, ljubezen,
    Jezus, ljubezen.
    Amen.

    (molitev sv. Katarine Sienske)

    Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni!

    Odgovori
  10. Miro says:
    15. aprila, 2023 at 9:03

    “PREIZKUŠNJA IN TRPLJENJE STA POTREBNA, DA LAHKO OBČUTIMO RADOST, VELIKO NOČ”

    KATOLIČANKA, PRAVOSLAVKA IN PROTESTANT O TEM, KAJ JIM POMENI BITI KRISTJAN IN KAKO PRAZNUJEJO NAJVEČJI KRŠČANSKI PRAZNIK, VELIKO NOČ

    V oddaji Reflektor so gostili tri kristjane različnih cerkva. Mlade, ki trdno stojijo za svojo odločitvijo sledenja Jezusu. Kot kristjani različnih cerkva imajo seveda različna verovanja, eno pa jim je skupno: naš Oče, ki je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nas odrešil. In nam zapustil tudi Svetega Duha.

    V Družinin studio so povabili pravoslavno kristjanko Jeleno Cerović, katoličanko Nežo Žekovec in protestanta Tadeja Ogorevca.

    Več o tem na: https://si.aleteia.org/2023/04/06/preizkusnja-in-trpljenje-sta-potrebna-da-lahko-obcutimo-radost-veliko-noc/

    Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja