Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
GLEJTE, VELIKO JE PROBLEMOV IN STISK. Veliko otrok živi v izvenzakonski zvezi, veliko je odvisnosti po družinah, sovraštva, itd…
VENDAR SE JE POTREBNO TUDI ZATO ZAHVALITI BOGU. BOG DOPUŠČA, ČE NE BI DOPUŠČAL, BI BILO DRUGAČE. IN ON VE ZAKAJ NEKAJ DOPUŠČA. SITUACIJO POZNA SAMO ON, SPREMENIL JO BO, KO BO NJEGOVA VOLJA ALI PA UKREPAL DRUGAČE. ZAKAJ JE STANJE ALKOHOLIZMA V DRUŽINI , SOVRAŠTVA itd..TO VE SAMO BOG.
Če molimo in Gospodu izročamo ALKOHOLIZEM ČLANA DRUŽINE , IZVENZAKONSKO ŽIVLJENJE itd..SE NAJPREJ POTREBNO ZAHVALITI BOGU, DA JE TO DOPUSTIL, KER ON VE ZAKAJ JE DOPUSTIL , GA SLAVITI IN MU IZROČATI V NJEGOVO REŠITEV.
Vsak dan imejmo v umu, DA SE JE POTREBNO SPRIJAZNITI Z VSEM, KAR NAM POŠLJEJO BOŽJE ROKE, ŠE TAKO TEŽKE SITUACIJE, NERAZUMLJIVE, NEPRIJETNE, ZA KATERE ŽELIMO DA JIH NIKOLI NE BI BILO.
SAMO DVE MOŽNOSTI STA-SPREJETI ALI ZBEŽATI PRED STISKO , TO POMENI NE SPRIJAZNITI SE Z NJO!
GREH PRINAŠA NESREČO
Gospodova beseda nam govori, da nas bo naš greh
našel (prim. 2Mz 32,23). Greh prinese nesrečo in
poslušnost prinese blagoslov (prim. 5Mz, 28).
Mogoče se zdi, da je kdo s svojimi grehi neko
obdobje prav tako uspešen. Nekaj časa se zdi takšno
življenje prav tako dobro kot življenje brez greha,
vendar bodo na koncu posledice o izbiri, ki so jo
naredili sami.
Ko izberemo življenje greha namesto poslušnosti
Bogu, izkusimo bedo v svoji duši. Človek je več
kakor telo, ki je narejeno iz mesa in kosti. Je duh in
ima dušo, ki vključuje misel, voljo in čustva.
Grešniki trpijo v svojem duhu. Napolnjeni so z
duhovnim strahom in vseeno je, kaj naredijo ali
posedujejo, kajti nič jih popolnoma ne zadovolji.
Čustveno trpijo. Odkar so se odločili, da bodo
svobodno razpolagali z življenjem, postanejo
zagrenjeni in jezni (čustveno zagrenjeni), ker stvari
ne gredo po njihovem načrtu. Nič ne vedo o poti
vere. Zaupati Bogu – močnejši sili od njih samih – je
zanje popolnoma nepojmljivo. Nikoli ne izkusijo
10
miru v svojih dušah, kajti človek more izkusiti Božji
mir samo z vero vanj (prim. Hebr 4,3).
Življenje greha je življenje, napolnjeno z nesrečami.
Nič dobrega ne nastane iz tega. To govori Bog o
koncu osebe, ki poskuša živeti brez njega:
Spravil bom ljudi v stisko, da bodo tavali
kakor slepi, ker so grešili zoper Gospoda.
Njihova kri bo razpršena kakor prah in
njihov sok kakor blato. Niti njihovo zlato jih
ne bo moglo rešiti na dan Gospodove jeze, v
ognju njegovega srda bo použita vsa zemlja,
kajti naredil bo konec vsem prebivalcem
zemlje (Sof 1,17–18).
Ta zapis je grozljiv, vendar se strah ne more naseliti
v srce resničnega vernika, ki veruje v Jezusa
Kristusa. Tisti, ki verujejo v Jezusa, ne bi smeli priti
pred sodbo in biti obsojeni (prim. Jan 3,18). (Joyce Meyer-Iz knjige Nov način življenja)
BOG JE REKEL:
Sofonija 1,17-19
17 Spravil bom ljudi v stisko,
da bodo tavali kakor slepi,
ker so grešili zoper Gospoda.
Njihova kri bo razpršena kakor prah
in njihov sok kakor blato.
18 Niti njihovo srebro niti njihovo zlato
jih ne bo moglo rešiti
na dan Gospodove jeze,
v ognju njegovega srda
bo použita vsa zemlja,
kajti naredil bo konec
vsem prebivalcem zemlje.
BOŽJA BESEDA O USLIŠANJU
POVEDAL JIM JE ŠE PRILIKO, KAKO MORAJO VEDNO MOLITI IN SE NE NAVELIČATI. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hotel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.‹« (Lk 18,1-5)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1650&t=5#O+usli%9Aanju
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
MOLIMO K SVETEMU JOŽEFU:
K tebi o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah,
in ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto,
prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.
Pri ljubezni, ki te je vezala z brezmadežno Devico,
Božjo Materjo, in pri očetovski ljubezni, s katero si
objemal Dete Jezusa, te ponižno prosimo, ozri se
milostno na delež, ki ga je pridobil Jezus s svojo krvjo,
in pomagaj nam v naših potrebah s svojo močjo in
priprošnjo. O preskrbni varuh Svete družine, varuj
izvoljeno ljudstvo Jezusa Kristusa; odvrni od nas,
ljubezni polni oče, vsako kugo zmot in greha.
Podpiraj nas milostno iz nebes, o mogočni naš varuh,
v tem boju zoper moči teme, in kakor si nekdaj otel
Dete Jezusa iz smrtne nevarnosti, tako brani
zdaj sveto Cerkev Božjo sovražnega zalezovanja
in vsakega nasprotovanja. Varuj nas vsekdar, da
bomo po tvojem zgledu in s tvojo pomočjo mogli
sveto živeti, srečno umreti in doseči večno zveličanje
v nebesih. Amen. (pp. Leon XIII.)
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas Boga!
PATER ANSELM GRUN JE NAPISAL KNJIGO O STISKAH, KRIZI, KI DOLETIJO LJUDI-KO NE VEŠ KAKO NAPREJ.
Pravi takole: VENDAR PA JE KRIZA ZA VSAKOGAR TUDI NEKAJ POPOLNOMA OSEBNEGA. SITUACIJE SO SI MORDA PODOBNE, A JIH VSAKDO DOŽIVLJA NA POVSEM SVOJ, NJEMU LASTEN NAČIN, ZATO JE TUDI NJIHOVO REŠEVANJE ZA VSAKOGAR DRUGAČNO.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
VČASIH PRETVARJANJE KRIZE V NOVO PRILOŽNOST TRAJA ZELO DOLGO. TRIKI, KAKO KAR NAJHITREJE PREBRODITI KRIZO, NE OBSTAJAJO. OPISANE POTI NISO NASVETI, KI BI BRALCU SUGERIRALI, DA LAHKO NA TA ALI ONI NAČIN REŠI VSE PROBLEME.
BOLJ GRE ZA PRIPOROČILA, KAKO LAHKO VSAKDO REAGIRA NA KRIZE V SVOJEM ŽIVLJENJU.
Obstajajo tudi ljudje, pravi Anselm, KI OB DOBRONAMERNIH NASVETIH POSTANEJO ŠE BOLJ OBUPANI. VČASIH DOBRONAMERNA POMOČ ŠE POGLOBI STISKO ČLOVEKA, pravi ANSELM.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Del besede nasvet v nemščini, RATSCHLAG, je sestavljen iz besede SCHLAG, UDAREC; IZKUŠNJO POTRJUJE GRAFIT NA STENI NEKE HIŠE, NA KATERO JE NEKDO NAPISAL:”PROSIM, NE POMAGAJTE, JE ŽE DOVOLJ TEŽKO.”
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::.
Ja, blagor patru Anselmu in še nekaterim ljudem na svetu, ki razumejo, da OBSTAJAMO RAZLIČNI LJUDJE.
ZA NEKATERE OBSTAJA POISKANJE POMOČI PRI ČLOVEKU, ZA DRUGE NE, ZA NEKATERE JE ZOPET TRETJA POT itd…
Vendar, kako to dopovedati ljudem, ki ne razumejo tega, mogoče tudi nočejo. Tudi nekatero osebje-pooblaščeno za reševanje stisk ne razume , da smo ljudje ustvarjeni vsak po Božji zamisli, vsak je drugačen-UNIKATEN.
Obstajajo tudi ljudje, ki se bojijo nekomu razlagati svojo stisko, probleme, zaradi NAPAČNEGA RAZUMEVANJA, MOGOČE OBSOJANJA LJUDI. itd..
Včasih nastopi obdobje v ŽIVLJENJU ČLOVEKA, ko ljudje naredijo še več DODATNEGA TRPLJENJA ŽE TRPEČEMU S SVOJIM SILJENJEM V NEKAJ KAR NI ZA NJIH.
Vsak človek pozna sebe, svojo duševnost, svoje navade, občutja, doživetja. ČE BI JEZUS DELAL KOPIJE, POTEM BI BILA REŠITEV ZA VSE ENAKA. KER PA SMO UNIKATI, JE TAKO POČETJE PO MOJI OCENI, NESPOŠTOVANJE RAZNOLIKOSTI LJUDI, GLEDE NA BOŽJE DELO.
Ne vem, razmišljam, da je tako početje-siljenje ljudi, da naj povedo DRUGIM LJUDEM IN NAJ ŠE DRUGI NOSIJO NJIHOVA BREMEMA, ČE TEGA NOČEJO, JE TO NEKE VRSTE PRISILJEVANJA K OBNAŠANJA PO VEČINI NA SVETU.
JEZUS JE NOSIL KRIŽ TIHOTE. Tudi človek naj bi sprejel ta križ, če seveda želi:
BEREMO ŠMARNICE O TRPLJENJU MAGDALENE GORNIK. Komu je razlagala MAGDALENA GORNIK O SVOJEM TRPLJENJU, O STIGMAH, KI JIH JE PREJELA, itd..KATERI ČLOVEK BI LAHKO NOSIL BREME NJENEGA TRPLJENJA, ČE ŠE DOMAČIM NI POVEDALA. TO SE JE DOTIKALO SAMO NJE, ONA JE DALA SVOJ “DA” BOGU. Ko so ljudje sami videli, ko je bila v zamaknjenju, so šele izvedeli.
KOMU JE NAŠA SVETA MATI MARIJA RAZLAGALA O STISKAH IN PROBLEMIH? LJUDJE JE NISO RAZUMELI , VRATA SO JI ZAPRLI TIK PRED PORODOM? NISO HOTELI VIDETI NJENE STISKE. BOLJE REČENO BOG JE ZAPRL NJIHOVA SRCA ZA USMILJENJE, DA SE JE IZPOLNILO, KAR SE JE MORALO . Tako je tudi danes, Ne vemo mi ljudje, ZAKAJ BOG NEKAJ DOPUŠČA. SPREJTI JE POTREBNO, ČEPRAV, NEKATERI NE RAZUMEJO.
CELO KAMNALI BI JO LAHKO ZARADI NOSEČNOSTI!
Nimam nič proti, kdor želi, lahko cele dneve govori drugim o svojih stiskah in težavah, če ga bodo poslušali in pravilno razumeli.
KRIŽ MOLKA IN TIHOTE
Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.
Križ molka Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo, ki se je udeleži večina, ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt. Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Jezusova jed je, da izpolni Očetovo voljo. Nobene druge želje nima. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.
Križ tihote Koliko slutenj, spoznanj, odnosov ipd. je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, tako kot vse druge, naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.
Kako težak je moral biti ta križ tihote! Gotovo si je želel, da bi ob sebi imel človeka, ki bi z njim delil vse to. Mogoče je kaj deli z materjo Marijo, nekaj malega je sporočal učencem, a največkrat je ta križ moral nositi sam. Umikal se je v samoto k Očetu. V samoti je izročal življenje v Njegove roke. Z njim je delil svoje strahove, nemoč in bolečino, le tako je zmogel nesti težki križ do konca, prav do vrha. Tam utihne celo Oče. Še zadnja strašna tihota, niti Oče se ne oglaša. Pušča ga v grozi popolne osamljenosti, tj. groza smrti, ki jo izrazi s krikom: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil. Vrhunec tihote, ki se mora zgoditi na poti na ono stran. Jezus zaupa in izreče še zadnje besede: V tvoje roke izročam svojo dušo. Dopolnjeni so vsi križi, odloženi so pred Očeta, ki jih spreminja v zarjo vstajenja.
Kako težka križa, a vendar nujna, če hočemo stopiti za Jezusom. Kako radi molk zamenjamo s praznim govorjenjem. Pa ne le to, ukvarjamo se z drugimi, ko bi morali iskati predvsem tisto, kar od nas pričakuje Oče. Zanaša nas v zgražanje, obsojanje itd. Jezus pa ostaja v molku sam s seboj.
Ni mogoče zdržati v molku, ko je ta potreben, če ne vzljubimo tihote. Radi pred njo bežimo, ker nas je strah. Strah nas je pogledati vase, strah nas je, kam nas kliče Oče. Strah nas je tudi Očetovega molka. Pogosto v njej Oče ne spregovori. A vendar v sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi v tihoto!
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je, KAKO SI JE JEZUS ŽELEL, DA BI KOMU KAJ POVEDAL. KOMU JE LAHKO POVEDAL? ŠE NJEGOVI UČENCI GA NISO RAZUMELI, KAJ ŠELE DRUGI LJUDJE!.
Brez križa tihote ni mogoče nositi ostalih križev. JEZUS SE JE UMAKNIL V SAMOTO IN V SAMOTI IZROČAL OČETU ŽIVLJENJE.
Jezus je naš vzgled. NEKATERI LJUDJE SE ZELO BOJIJO TUDI NEKAJ UR BITI V SAMOTI. Ampak v samoti je PRVO SREČANJE Z BOGOM.
Kakšni strahovi se porajajo v notranjosti človeka, da ne vzdrži niti nekaj ur, brez razpravljanja z ljudmi? KAKO PA POTEKA POTEM SREČANJE Z BOGOM?
Kdo pa zapolnjuje praznino človeka v duši BOG ALI ČLOVEK?
Veste kaj, tisti, ki bežijo pred samoto vsaj nekaj ur na dan, se mogoče bojijo SOOČITI S SVOJIMI STRAHOVI, SVOJIMI PROBLEMI, itd..NEKAJ JIM NE DA MIRU V DUŠI. PRED KOM BI BEŽALI, KOGA BI SE BALI? SOOČITI SE S SAMIM SEBOJ, S SVOJIMI GREHI, SLABOSTMI itd.. to je potrebno?
Glejte, različni smo in tako je prav po Božje. Molimo vsak dan in prosimo Gospoda DA NE BOMO OMEJEVALI S SVOJIM UMOM BOŽJEGA DELOVANJA, KAJTI MI IMAMO OMEJEN UM, BOG PA NE. Človek ne more nikoli vedeti za načrt Boga, ki ga ima z vsakim posebej, razen če Mu Bog pove. Zavedati se moramo vsako minuto svoje omejenosti.
Veste, včasih Bog zelo osami človeka, mu zapre vsa vrata samo zato, DA SE BO POPOLNOMA ZANESEL NA NJEGA.
Vsak ima svojo vest, po vesti bo odgovarjal Bogu za svoja dejanja, vest je pred vsakih zakonom. In kot sem že večkrat povedala, KAR JE ZA ENEGA ČLOVEKA DOBRO, JE ZA DRUGEGA MOGOČE SLABO.
Spoštujem darove, ki jih imajo ljudje, vendar se ti darovi naj uporabljajo v dobre namene, ne v škodo drugega. DAR GOVORA LAHKO POVZROČI OGROMNO ŠKODU NEKOMU itd..
Pregovori v Svetem pismu:
Prg 10,19
Kjer je veliko besed, ne manjka greha,
kdor je dojemljiv, pa brzda svoje ustnice.
Ljudje bi tako radi včasih imeli darove, ki so podeljeni nekomu drugemu. ISKATI DAROVE DRUGEGA IN PO NJIH ŽELETI ŽIVETI, NE BO NIKOLI USPEHA, NIKOLI ZADOVOLJSTVA IN DOSEŽKOV, KER BOG JE VSAKEMU POSEBEJ DAL DAROVE NA ZEMLJI, DA VSAK OPRAVI SVOJO NALOGO NA ZEMLJI S PODELJENIMI DAROVI OD BOGA, NE Z TUJIMI! Tudi dva otroka v družini nimata enakih lastnosti, sposobnosti. In starši in vzgojitelji, ki tega ne razumejo, lahko naredijo katastrofo v življenju otrok, Zahtevati od obeh enako za dosego nekih ciljev, če jim je Gospod dal različne darove, je res velik greh.
Spomnimo na:
MOLITEV, KI PRINAŠA MIR (Aleteia)
KADAR SE SOOČATE S TEŽKIM KRIŽEM, VAM SV. JOŽEFMARIJA ESCRIVA PRIPOROČA TO MOLITEV
Božje volje ni vedno preprosto sprejeti. Tu in tam je sicer morda v skladu z našimi željami, toda Bog nas pogosto popelje na potovanje, ki ga nismo nikoli pričakovali (in v njem niti pretirano ne uživamo).
Ko nam Bog podeli dar križa, lahko trpljenje, ki ga prestajamo, na nas vpliva negativno in Boga bomo rotili, naj nas odreši tega bremena.
Bog bo včasih uslišal naše molitve in bo odstranil kakršno koli oviro na naši poti, drugikrat pa bomo ostali v istem položaju in ne bomo znali v polnosti sprejeti Božje volje.
SV. JOŽEFMARIJA ESCRIVA v svojem delu Kovačnica piše, da se moramo naučiti sprejeti vsak križ, ki nam ga nameni Bog, in ga vzeti kot del svojega krščanskega življenja.
Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/08/09/molitev-ki-prinasa-mir/
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil!
OBJOKANI OTROCI EVE
»Sem triindvajsetletno dekle. Bila sem vzgojena krščansko, vendar sem kasneje vero zanemarila. Od časa do časa sem sicer še šla k maši, a bolj iz navade kot iz prepričanja. Pred kratkim sem se razšla s čudovitim fantom, bil je veren, razumevajoč, zelo dober, nesebičen do vsakega, skratka idealen. Po njegovem odhodu je v meni nastal grozen občutek praznine, vse se mi je zdelo brez pomena, sploh ker sem se zavedala, da sem sama kriva. Kako je to hudo, ve le tisti, ki je kaj takega doživel. Bila sem zelo potrta, v hudi depresiji, da sem morala iskati zdravniško pomoč. V tej hudi duševni stiski sem začela spet redno zahajati v cerkev. Spet sem našla izgubljeno vero. Najprej sem šla na Brezje. V začetku nisem mogla moliti, samo jokala sem, ter se pogovarjala z Marijo, a vendar sem čutila neko srečo, razumevanje. Ne da se popisati občutkov, ki so me prevzemali, ko sem klečala pred Marijinim oltarjem ter zrla v njen obraz. Toliko zaupanja sem dobila vanjo. Domov sem šla potolažena, z novo voljo ter močjo do življenja. Po sedmih letih sem z velikim strahom spet stopila v spovednico. Ne veste, kako srečna sem bila, ko me spovednik ni obsojal, ampak me je razumel…«
V bolnici je umrl mlad fant. Mati je prišla na obisk, a prepozno. Vrgla se je na mrtvega sina in na glas jokala. Niso je mogli potolažiti in ločiti od mrtvega sina. Vedno znova je odgovarjala: »Bil je edini sin.« Tedaj stopi k jokajoči ženi sestra bolničarka in ji pokaže sliko trinajste postaje križevega pota z napisom: »Jezusa polože Mariji v naročje.« Sestra ji tiho reče: »To je bil njen edini sin.« Žena je umolknila.
Mati Marija je v svojem zemeljskem življenju toliko pretrpela, da jo kličemo za Kraljico mučencev. Zato razume vse naše bolečine. Zato njena tolažba niso prazne besede. Zato je ob njej toliko obupanih duš zopet odkrilo krščansko upanje in se utrdilo v veri in potrpežljivosti. Zato z velikim zaupanjem pojemo: »Marija, k tebi uboge reve, mi zapuščeni, vpijemo, objokani otroci Eve v dolini solz zdihujemo.«
Povzeto po: Nauči nas moliti, Anton Nadrah OCist
Marija, Kraljica majnika, prosi za nas!
JEZUS JE POUČIL FAVSTINO:
VSE MI ZAUPAJ, NE OZIRAJ SE NA GOVORICE LJUDI, DOVOLI, DA TE VSAK SODI PO SVOJEM NAGNENJU, NE PROSI NIČESAR, NE DA BI SE Z MENOJ POSVETOVALA, NE OPRAVIČUJ SE, DOVOLI DA TI VZAMEJO DOBRO IME……
1685 (61) Danes sem pri sveti uri prosila Gospoda Jezusa, da bi me blagovolil poučiti o
notranjem življenju. Jezus mi je rekel: Moja hči, natančno upoštevaj besede, ki ti jih bom
povedal: Ne ceni preveč nobene zunanje reči, čeprav bi se ti zdela še tako draga. Zapusti
sama sebe in neprestano ostajaj z menoj. Vse mi zaupaj in nič ne delaj po svoje in boš
vedno [v] veliki svobodi duha; nobene okoliščine ne nezgode ti ga ne morejo skaliti. Ne
oziraj se veliko na govorice ljudi. Dovoli, naj te vsak sodi po svojem nagnjenju. Ne
opravičuj se, saj ti opustitev opravičevanja ne bo nič škodovala. Vse oddaj na prvo
znamenje, čeprav bi bile najnujnejše stvari; ne prosi ničesar, ne da bi se z menoj
posvetovala. Dovoli, da ti vzamejo celo tisto, kar ti pripada – priznanje, dobro ime; tvoj
duh naj bo nad vsem tem. Tako, osvobojena vsega, počivaj v mojem Srcu. Ne dovoli si z
ničimer skaliti miru. Učenka, premisli (62) moje besede, ki sem ti jih povedal.
1686 O moja ljubezen, moj neskončni Učitelj, kako dobro je ubogati, ker [s pokorščino] v
dušo vstopi moč in trdnost za izpolnjevanje dejanj.
To velja za vse nas, v današnjem času……
JEZUS JE REKEL FAVSTINI: KO BI SE LJUDJE POPOLNOMA MENI ZAUPALI, BI JIH SAM POSVEČEVAL IN JIH OBSIPAVAL S ŠE VEČJIMI MILOSTMI
1682 (59) + l. 5. [1938]. Nocoj me je Jezus vprašal: Moja hči, ali ti kaj manjka? Odgovorila
sem: »O moja ljubezen, ker imam tebe, imam vse.« In Gospod je odgovoril: Ko bi se ljudje
popolnoma meni zaupali, bi jih sam posvečeval in jih obsipaval s še večjimi milostmi.
Nekateri zaničujejo moja prizadevanja, toda to mi ne jemlje poguma; kadarkoli se
obrnejo name, jim hitim pomagat, usmiljeno jih podpiram in jim dajem prvo mesto v
mojem usmiljenem Srcu. (dn 1682).
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
JA RES JE, MILOSTI DELI SAMO BOG, NE ČLOVEK!
Ja, zato je potrebno svoje STISKE IN PROBLEME NAJPREJ PRINESTI K JEZUSU, MARIJI, JEZUS PA BO ODLOČAL, KOGA TI BO POSLAL NA POT ŽIVLJENJA, ČE SE MU BO ZDELO TO POTREBNO!
NADALJEVANJE DELA SESTRE FAVSTINE KOWALSKE
1689 (63) 8. 5. [1938]. Danes sem videla v zemljo zabita dva stebra, oba zelo velika. Enega
sem zabila jaz, drugega pa neka oseba S. M. z nepojmljivo velikim naporom, utrujenostjo in
prizadevanjem; ko sem steber postavila, sem se sama sebi čudila, od kod sem imela to moč.
Spoznala sem, da tega nisem naredila z lastno močjo, ampak z močjo iz višav. Ta dva stebra
sta si bila blizu, odmaknjena vsaksebi za širino podobe, in zagledala sem to podobo zelo
visoko obešeno na obeh stebrih. Nenadoma je na teh stebrih stala velika cerkev, tako
notranjščina kot zunanjščina. Videla sem roko, ki je dokončevala svetišče, osebe pa nisem
videla. Velika množica ljudi je bila zunaj in v cerkvi, na vse pa so se zlivali potoki iz
neizmerno usmiljenega Jezusovega Srca. (Dn 1689)
KO SE JE PRIBLIŽEVALA HUDA NEVIHTA, JE SESTRA FAVSTINA ZAŽELA MOLITI ROŽNI VENEC, KAJ SE JE ZGODILO?
1791 Ko se je približevala huda nevihta, sem začela moliti rožni venec. Tedaj sem zaslišala
glas angela. »Ne morem se približati v nevihti, (137) ker svetloba, ki prihaja iz njenih ust,
ovira mene in nevihto,« se je pritoževal angel Bogu. Naenkrat sem spoznala, kako veliko
uničenje bi s to nevihto moral napraviti angel, prav tako pa sem spoznala, da je bila ta molitev
Bogu prijetna in kako velika je moč tega rožnega venca. Dn 1791
1731 (93) Danes me je zbudila huda nevihta. Veter je besnel, deževalo je, kot bi se odtrgal
oblak, neprestano so udarjale strele. Začela sem moliti, da bi nevihta ne naredila nobene
škode; tedaj sem zaslišala besede: Moli rožni venec, ki sem te ga naučil, in nevihte bo
konec. Takoj sem začela moliti rožni venec. Nisem še končala, ko je nevihta nenadoma
ponehala in zaslišala sem besede: Z molitvijo lahko izprosiš vse, če je to, za kar prosiš,
skladno z mojo voljo (Dn 1731)
4 STEBRI ČEŠČENJA BOŽJEGA USMILJENJA (Aleteia)
ČEŠČENJE BOŽJEGA USMILJENJA POZNA ŠTIRI KLJUČNE STEBRE, KI SO BILI RAZODETI SV. FAVSTINI
Ko je sveta Favstina v svoj Dnevnik zabeležila svoja številna srečanja z Jezusom, so se pokazali štirje osrednji stebri pobožnosti Božjega usmiljenja.
Ti stebri so pogosto ločeni, vendar jih moramo povezati, če želimo, da tvorijo sklenjeno celoto.
1. PODOBA USMILJENEGA JEZUSA
Jezus je sveti Favstini podobo Božjega usmiljenja razodel v videnju, ki ga je imela v celici samostana v Plocku 22. februarja 1931.
“Zvečer, ko sem bila v celici, sem zagledala Gospoda Jezusa v belem oblačilu,” je zapisala v svojem Dnevniku. “Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odprtine v obleki na prsih sta izhajala dva velika pramena, eden rdeč, drugi bel. (…). Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: ‘Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom spodaj: Jezus, vate zaupam.’” (Dnevnik, 47)
Za časa življenja svete Favstine je njen duhovni vodja, p. Michael Sopocko, naročil umetniku, naj naslika Jezusovo podobo po opisu svete Favstine.
2. NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA
Jezus je leta 1931 sveti Favstini govoril o svoji želji po uvedbi tega praznika: “Rad bi, da bi obhajali praznik usmiljenja. Želim, da bi bila ta podoba, naslikana s čopičem, slovesno blagoslovljena na prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja” (Dnevnik, 49), kar je “največja lastnost Boga” (Dnevnik, 301).
Papež Janez Pavel II. je v nagovoru med kanonizacijo svete Favstine 30. aprila 2000 razglasil, da se bo druga velikonočna nedelja po vsej Cerkvi odtlej imenovala nedelja Božjega usmiljenja.
3. ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA
Ena od pobožnosti, ki jih je Jezus razodel sveti Favstini, je bil rožni venec Božjega usmiljenja. Rekel ji je: “Vsako osebo, ki bo molila ta rožni venec, bom ob smrtni uri branil kakor svojo čast. Ko bodo drugi molili ta rožni venec ob umirajočem, bo duša prejela obljubljeno odpuščanje. Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.”
Rekel ji je tudi: “Po molitvi tega rožnega venca sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili, če je le skladno z mojo voljo.”
4. URA USMILJENJA
V videnjih svete Favstine je Jezus zahteval, da ob tretji uri premišljujemo o njegovem trpljenju in smrti ter kličemo njegovo usmiljenje. Prosil nas je, naj prosimo njegovega usmiljenja za druge s križevim potom, kadar je to mogoče, s češčenjem Najsvetejšega zakramenta, ali samo s kratkim postankom v cerkvi v “uri velikega usmiljenja”.
“Ob tretji uri milo prosi moje usmiljenje, posebno za grešnike, in vsaj za kratek čas se poglobi v moje trpljenje, predvsem v mojo zapuščenost v trenutku umiranja. To je ura velikega usmiljenja za ves svet. Dovolim ti, da prodreš v mojo smrtno žalost; ob tej uri ničesar ne odrečem osebi, ki me prosi v imenu mojega trpljenja.” (Dnevnik, 1320)
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/05/14/4-stebri-cescenja-bozjega-usmiljenja/
Božje usmiljenje, ki si nam dalo Presveto Devico Marijo za Mater usmiljenja, zaupamo vate!
O BOŽJEM USMILJENJU obširno na:
http://www.sticna.com/Dnevnik_Svete_Favstine_Kowalske.pdf
BOŽJE USMILJENJE, NESKONČNO V VSEH SKRIVNOSTIH VERE,
ZAUPAMO VATE!
O MOJ ODREŠENIK, SKRIJ ME VSO V GLOBINI SVOJEGA SRCA
Jezus, moja življenjska moč, v najbolj skritih kotičkih svoje duše, kjer čutila malo zaznavajo, čutim,
da me ti spreminjaš vase. O moj Odrešenik, skrij me vso v globini svojega Srca in me zavaruj s svojima
pramenoma žarkov pred vsem, kar nisi ti. Prosim te, Jezus, naj ta dva pramena, ki izhajata iz tvojega
presvetega Srca, neprestano podpirata mojo dušo.
Molitev sv. Favstine Kowalske, Dn 465
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!