Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
GOVORILI SMO O ŽALOSTI:
BOŽJA BESEDA REČE TAKOLE: SVETNA ŽALOST POVZROČI SMRT
2 Korinčanom 7,10
Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt.
KAJ POMENI BITI ENO MESO V ZAKONU?
Izraz »eno meso« prihaja iz Prve Mojzesove knjige, iz zapisa o stvarjenju Eve. Prva Mojzesova knjiga 2,21–24 opisuje proces, v katerem je Bog ustvaril Evo iz rebra, ki ga je vzel Adamu, potem ko je nadenj leglo trdno spanje in je zaspal. Ko je Bog pripeljal Evo k Adamu, jo je Adam prepoznal, da je prišla iz njega. Dejansko sta bila eno meso. To organsko resničnost primerno ponazori človeško telo. Zdravo človeško telo, sestavljeno iz veliko delov, je celota in se ga ne da razdeliti na dele, da je obenem še vedno celota. Ko moškega in žensko združi sveti zakon, postaneta ena nova nedeljiva celota. Nič več nista dve ločeni in neodvisni bitji (dva avtonomna posameznika), ampak sta zdaj eno bitje (združen poročen par). Ta nova zveza ima številne pomembne vidike.
Kar se tiče vseh čustvenih navezanosti in zvestobe, ima nova zakonska zveza zdaj in za vedno prednost pred vsemi prejšnjimi in prihodnjimi odnosi (Prva Mojzesova knjiga 2,24). V neposlušnosti nekateri zakonski partnerji še vedno dajejo večjo težo vezmi s starši ali drugimi izven zakona, namesto z zakoncem. To je recept za katastrofo v zakonu in izkrivljanje Božjega izvirnega namena, naj zapustijo očeta in mater in se pridružijo zakoncu. Podobno pride do kršenja narave enega mesa v zakonu, ko eden ali oba zakonca povzdigneta svoje odnose z otroki nad odnosom s svojim zakoncem.
Čustveno, duhovno, intelektualno, finančno, družbeno in na vse druge načine sta dva posameznika postala eno kot poročen par. Tako kot vsi deli zdravega človeškega telesa delujejo skupaj kot integrirana celota za dobro posameznih delov in hkrati za dobro vseh (želodec prebavlja hrano za telo, možgani usmerjajo telo v dobro celote, roke delajo za telo itd.), tako mora vsak zakonec v zakonu skrbeti za drugega. Na primer, vsak partner ne sme več gledati na zasluženi denar kot na »moj« denar, ampak kot »najin« denar. Pismo Efežanom 5,22–33 in Pregovori 31,10–31 opisujejo nekaj praktičnih primerov te enosti v odnosih med možem in ženo.
Telesno dva postaneta eno meso, kar se kaže v otrocih, ki jih prinese njuna zveza. Ti otroci imajo zdaj posebno genetsko sestavo, specifično za zvezo enega mesa njihovih staršev. Celo v spolnem vidiku njunega odnosa mož in žena ne smeta gledati na svoje telo kot na svoje, ampak da pripada partnerju (Prvo pismo Korinčanom 7,3–5). Prav tako naj se ne osredotočata na svoj užitek, ampak na dajanje užitka zakoncu.
Ta enost in želja, da bi koristili drugemu, ni vedno avtomatična, še posebno po padcu človeštva v greh. Možu je v Prvi Mojzesovi knjigi 2,24 naročeno, naj se »pridruži« svoji ženi. Ta beseda vsebuje dvoje. Eno je, naj bo prilepljen na ženo, podoba tega, kako tesna naj bo zakonska zveza. Drugi vidik je, naj se močno trudi za ženo. To prizadevanje naj se podaljša prek dni snubljenja, ki so vodili v zakon, in naj se nadaljuje v celem zakonu. Meseno nagnjenje je, »da delamo, kar se nam zdi dobro«, namesto da bi razmišljali, kaj bo koristilo zakoncu. Ta osredotočenost nase je rutina, v katero pogosto zapadejo zakonci, ko je »medenih tednov konec«. Namesto da bi premišljevala, kako njune lastne potrebe niso zadovoljene, morata oba ostati osredotočena na zadovoljevanje potreb svojega zakonca.
Najsi je še tako lepo, da dva živita skupaj in zadovoljujeta potrebe drug drugega, ima Bog še višji klic za zakon. Tako kot morajo posamezniki služiti Kristusu s svojim življenjem pred zakonom, morajo zdaj služiti Kristusu skupaj kot enota in vzgajati otroke, da bodo služili Bogu (Malahija 2,15; Prvo pismo Korinčanom 7,29–34; Pismo Efežanom 6,4). Priskila in Akvila v Apostolskih delih 18 sta dober zgled tega. Ko par skupaj služi Kristusu, bo veselje v Duhu značilno za njun zakon. To je ključ do veselja v zakonski zvezi enega mesa: enost s Kristusom posamezno in enost drug z drugim v Kristusu skupaj.
https://www.gotquestions.org/Slovenscina/eno-meso-zakon.html
BOŽJA BESEDA NAS ODREŠUJE
POTRTEMU SO VSI DNEVI ŽALOSTNI, VESELO SRCE PA IMA STALNO GOSTIJO.
(Prg 15,15)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=669&t=5#%8Eivljenjska+radost
Božje usmiljenje, ti veselje in neizmerna radost vseh svetih, zaupamo vate!
OJ, KAKO HITRO ZGINE POSVETNA SLAVA!
O, ko bi tako marljivo trebil pregrehe in zasajali kreposti, kakor obravnavajo učena vprašanja, ne bi bilo toliko zla in pohujšanja med ljudmi ne toliko nereda po samostanih. Ko se približa sodni dan, nas prav gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne kako učeno smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli. Povej mi, kje so zdaj vsi tisti učeni gospodje, ki si jih dobro poznal, ko so še živeli in cveteli v svoji učenosti? Na njih mestih sede že drugi in ne vem, če kaj mislijo nanje. Dokler so živeli, se je zdelo, da so nekaj, a sedaj vse o njih molči. Oj, kako hitro zgine posvetna slava!
Tomaž Kempčan, Hoja za Kristusom
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
KAKO PRENAŠATI NAPAKE DRUGIH (Aleteia)
KRATKI NAPOTKI, KAKO (DOSTOJANSTVENO) PRENAŠATI SLABOSTI BLIŽNJIH
Za Svetim pismom je HOJA ZA KRISTUSOM po besedah založnikov ”brez pretiravanja eno izmed najbolj branih religijskih del, kar jih je bilo kdajkoli napisanih”. Knjigo je v 15. stoletju napisal nemški duhovnik Tomaž Kempčan in od prvega izida naprej ”je bila knjiga na voljo v skoraj dva tisoč izdajah in prevodih”.
Delo je močno vplivalo na življenje številnih svetnikov, kot so sv. Ignacij Lojolski, sv. Terezija Deteta Jezusa in sv. Tomaž More.
TEH ŠEST NAVEDKOV IZ HOJE ZA KRISTUSOM NAJ VAM POMAGA, DA BOSTE LAŽJE PRENAŠALI NAPAKE BLIŽNJIH.
1. Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih; saj imaš tudi ti mnogo tega, kar morajo drugi prenašati.
2. Ako sam ne moreš vedno tak biti, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? Radi bi, da bi bili drugi popolni, sami pa ne poboljšamo svojih napak. Hočemo, da druge strogo svare; da bi pa nas svarili, tega nočemo … Jasno je torej, kako redko bližnjega tako sodimo kakor sami sebe.
3. Česar človek na sebi ali na drugih ne more zboljšati, mora voljno prenašati, dokler Bog drugače ne uredi. Misli si, da je tako morda bolje zate, ker se preskušaš in vadiš v potrpežljivosti, ki brez nje naše zasluženje ni veliko vredno.
4. Zavoljo takih ovir moraš prositi Boga, da ti pomaga in jih moreš voljno nositi.
5. Če si koga enkrat ali dvakrat opomnil, pa te ne posluša, se nikar več z njim ne pregovarjaj, marveč vse izroči Bogu; zgodi naj se njegova volja in bodi njemu čast v vseh njegovih služabnikih, saj zna tudi hudo v dobro spremeniti.
6. Drug z drugim moramo potrpeti, med seboj se tolažiti, med seboj se podpirati, poučevati in opominjati. Koliko pa je vredna naša krepost, se najbolje pokaže v nadlogah. Nadloga namreč ne store človeka slabega, temveč le pokažejo, kakšen je.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2018/03/28/kako-prenasati-napake-drugih/
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
KADAR ČLOVEK PRISTOPA K MOLITVI, PROSI BOGA ZA POMOČ, MORA ODPUSTITI VSEM, KI SO GA PRIZADELI, ŽALOSTILI, JEZILI, GRDO RAVNALI itd…TAKO MOLIMO V OČENAŠU. NE IZGOVARJAJMO —-KAKOR TUDI MI ODPUŠČAMO SVOJIM DOLŽNIKOV, POTEM PA SE JEZIMO NA DRUŽINSKEGA ČLANA ALI KATEREGA DRUGEGA ČLOVEKA. To ne gre skupaj.
Človek se mora ODLOČITI V SEBI IN GOSPODU POVEDATI, DA ŽELI VSEM ODPUSTITI. Potem je potrebno bojevanje, bojevati se vsak dan, da SE PREMAGA ZLO.
JEZUS PO DOLOČENEM ČASU PODELI ČUDOVITO MILOST-ODPUŠČANJA DRUGIM.
Prosite Jezusa tudi za OZDRAVLJENJE RAN ZARADI GREHOV-NEODPUŠČANJA, SKRBI, TESNOBE, SOVRAŠTVA, OBTOŽEVANJA, SAMOPOMILOVANJA, JEZE, NAPUHA itd…Vse to so ovire za uslišanje prošenj.
Zato je potrebno zelo pogosto hoditi na očiščevanje duše-k spovedi. KORAK ZA KORAKOM SE PRIDE DO CILJA.
NAJPREJ JE POTREBNO JEZUSU DOVOLITI, DA OČISTI NOTRANJOST GREHOV. Grehi , rdeči kot škrlat bodo postali beli, pravi Jezus.
Najprej iščimo Božje kraljestvo in Bog nam bo vse drugo navrgel.
ČISTIMO IN ČISTIMO NOTRANJOST PRI JEZUSU V SPOVEDNICI. JEZUS JE REKEL: “KDOR ME LJUBI , BO IZPOLNJEVAL MOJE ZAPOVEDI. ”
Zato pa vsak dan berimo Njegove zapovedi v Svetem pismu.
ČLOVEK SE NE MORE SAM SPOVEDATI SVOJIH GREHOV, KER JIH NE POZNA.
PROSIMO SVETEGA DUHA, DA NAM PODELI SPOZNANJE O VSEH NAŠIH GREHIH IN DA NAM PODELI PRAVO KESANJE oz. OBŽALOVANJE GREHOV.
S človeško močjo ne moremo obžalovati grehov. Milost podeli JEZUS S SVETIM DUHOM.
Pri spovedi ne pride vedno do ozdravljenja, vzrok PREMALO KESANJA IN OBŽALOVANJA GREHOV. SAMO BOG LAHKO PODELI PRAVO KESANJE ZA VSE STORJENE GREHE.
Carla Acutisa je globoko nagovarjala njegova preprostost, dobrosrčnost in predanost evharistiji
OBHAJILO – AVTOCESTA V NEBESA (Aleteia)
CARLO ACUTIS, ČASTITLJIVI BOŽJI SLUŽABNIK, JE BIL NAJSTNIK NAŠEGA ČASA, KI JE VSE SVOJE MOČI ZASTAVIL ZA EN SAM CILJ: NEBESA. DOSEGEL JIH JE PO HUDI BOLEZNI PO ZGOLJ 15 LETIH ŽIVLJENJA
Carlo Acutis je bil izjemen deček že od rojstva. Rodil se je v Londonu, kjer je družina bivala zaradi dela njegovih staršev. Pozneje so se preselil v Milano. Že od majhnega je izkazoval poseben odnos do Jezusa tako, da mu je, ko so šli mimo kakšne cerkve, poslal poljubček. Kmalu pa je začel svoji mami Antoniji postavljati vse bolj resna teološka vprašanja …
Več o tem na: https://si.aleteia.org/2019/10/27/obhajilo-avtocesta-v-nebesa/
Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!
Oprostite, posredujem POPRAVEK pomotoma zapisanih uvodnih besed
pred naslovom. Ta del besedila se pravilno glasi:
Duhovnika, pri katerem se je Carlo redno tedensko spovedoval, je globoko
nagovarjala njegova preprostost, dobrosrčnost in predanost evharistiji.
12 MISLI O LEPOTI IN POMENU EVHARISTIJE (Aleteia)
“V OLTARNEM ZAKRAMENTU JE ZAOBJETA VSA SKRIVNOST NAŠEGA ODREŠENJA” (SVETI TOMAŽ AKVINSKI)
EVHARISTIJA JE OSREDNJI IN NAJPOMEMBNEJŠI DEL SVETE MAŠE, SREDIŠČE IN TEMELJ KRŠČANSKE VERE IN PO MNENJU MNOGIH NAJPOMEMBNEJŠI KRŠČANSKI ZAKRAMENT, SAJ SE V TEM SVETEM TRENUTKU KRUH IN VINO SPREMENITA V JEZUSOVO TELO IN KRI.
Kot “dan evharistije” označujemo veliki četrtek, ko se spominjamo trenutkov, ko je Jezus s svojimi učenci obhajal zadnjo večerjo. V Cerkvi obhajamo tudi praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi ali telovo, dan, ko obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu evharistije.
Za mnoge svetnike in blažene je bila evharistija bistvo življenja. Blaženi najstnik Carlo Acutis jo je imenoval kar avtocesta v nebesa, naš blaženi Alojzij Grozde pa “sonce mojega življenja”. V spodnji galeriji smo zbrali še nekaj misli o evharistiji.
Več misli o lepoti in pomenu evharistije v fotogaleriji na:
https://si.aleteia.org/2023/06/08/12-misli-o-lepoti-in-pomenu-evharistije/
BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
ZAUPAMO VATE!
DOVOLITI PRENOVO NOTRANJO PRENOVO
BOG JE REKEL:
Ezekiel 36,26-27
26 Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce. 27 Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali.
JEZUS ODSTRANJUJE KAMNITO SRCE IN DA SVOJEGA DUHA V ČLOVEKA, PREOBRAZI ČLOVEŠKI UM, DA BO ČLOVEK PREJEL KRISTUSOV UM.
Zato molimo in Gospoda prosimo: PO MOČI TVOJE KRVI JEZUS, SE UPIRAM DUHOVOM , KI OVIRAJO MOJ UM.
Ko je človek popolnoma na “NOVO USTVARJEN”, je vse staro minilo, LAHKO Z BOŽJO MOČJO, KI JO PREJME “PREMIKA GORE”.
Ni več težko, KAJTI Z NJIM ČLOVEK ZMORE VSE.
Tomaš Špidlik je napisal takole: KRISTJAN MORA SOVRAŽITI ZLO IN GREH. ODREŠUJOČA ŽALOST SE IMENUJE KESANJE.
NASPROTNO, ČE NAS PREVZEMA ŽALOST NAD ŽIVLJENJEM KOT TAKIM, ZARADI BLJIŽNJIH ALI ZARADI OSAMLJENOSTI, SE V KAŽE POMANJKLJIVA VERA V BOŽJO PREVIDNOST, DOBROTO IN DELOVANJE.
NIKDAR NE BI SMELI POPOLNOMA PRIVOLITI V ŽALOST, TUDI TAKRAT NE, KO SE NAM ZDI UPRAVIČENA- (Iz knjige osnove krščanske duhovnosti).
Ja, res je, nekateri ljudje se zanesejo na človeka. PREMALO SE NASLANJAMO NA SKALO ŽIVLJENJA, KI JE KRISTUS.
GOSPOD JE TISTI, KI DELI MILOSTI.
Z BOŽJO MOČJO IN MODROSTJO JE VSE MOGOČE.
Ljudje, ki pravijo, da so kristjani, so LAHKO VESELI Z GOSPODOVIM VESELJEM.
Pismo Rimljanom 15,13 govori:
BOG UPANJA PA NAJ VAS NAPOLNI Z VSEM VESELJEM IN MIROM, DA BI BILI V MOČI SVETEGA DUHA POLNI UPANJA.
Človeško veselje je popolnoma drugačno OD BOŽJEGA VESELJA. KDO NAM BO PODELIL PRAVO VESELJE? OD KATEREGA ČLOVEKA NA SVETU BOMO PREJELI POPOLNO VESELJE? OD JEZUSA PREJMEMO NJEGOVO VESELJE, DA LAHKO ŽIVIMO.
BOG DAJE BOŽANSKO MOČ, MODROST, VESELJE, ZATO ČLOVEK ZMORE KVALITETNO ŽIVETI S PRENOVLJENO NOTRANJOSTJO.
JEZUSA LJUBI TISTI, KI IZPOLNJUJE NJEGOVE ZAPOVEDI:
Janez 15,10
10 Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
TARNATI ZARADI OKOLIŠČIN, KI SO SE NAM ZGODILE JE ZELO NEVARNA POT, KI PELJE TAKOJ V SAMOPOMILOVANJE, KI PA JE NAJVEČJI STRUP.
Z Marijino pomočjo se na praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi skušajmo poglobiti v pričujoče razmišljanje.
BREZ SVETEGA DUHA IN NAŠE LJUBEZNI JE MAŠA LE FORMALEN OBRED ALI DRUŽABEN DOGODEK (Aleteia)
40 DNI POSTNEGA ČASA DO VELIKE NOČI, 50 DNI VELIKONOČNEGA ČASA DO BINKOŠTI IN 11 DNI PO BINKOŠTIH. TAKO DOBIMO DATUM PRAZNIKA SVETEGA REŠNJEGA TELESA IN KRVI
Če postno, velikonočno in binkoštno število dni temelji na Svetem pismu, pa današnji praznik praznujemo zaradi belgijske svetnice sv. Julije iz 13. stoletja, ki ji je v videnjih Gospod razodel, naj ustanovi ta praznik.
Katekizem naše Cerkve razlaga, da je evharistija “daritev Kristusovega telesa in krvi. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in Božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo”. Vse to nas pelje v dvorano zadnje večerje.
OD ŠTEVILK IN NAUKA SE NI ŠE NIHČE NASITIL
Jezus se nam na veliki četrtek ni dal v lepi ideji ali v nauku, temveč v hrani, v kruhu in vinu. Ni nam naročil, naj molimo, študiramo, gledamo, poslušamo, … ampak jemo. Vsako živo bitje jé zato, da preživi. Enako je z našim duhom. Brez hrane duh omaga, zato je evharistija hrana za pot duhovnega življenja. Obhajilo ni nagrada, ki bi si jo morali zaslužiti z našo pobožnostjo, popolnostjo ali pridnostjo, ampak popotni kruh, ki se nam daje, da ne omagamo, in v katerem je Jezus z nami vse dni do konca sveta.
TELO IN KRI
V svetopisemski govorici telo označuje celotnega človeka, kri pa v Svetem pismu pomeni smrt. Praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi je torej praznik Gospodovega življenja in smrti in nas spomni na to, da se nam je dal popolnoma v vsem, v svojem življenju in v svoji smrti.
Pri vsaki sveti maši smo kakor učenci z Jezusom za mizo, le da smo mu še veliko bližje. Oni so z njim skupaj jedli hrano, mi pa uživamo Njega samega. Tega brez Svetega Duha ne moremo razumeti: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” (Jn 6,52)
Ker je Bog ljubezen, se nam ne vsiljuje in ne išče svojega, potrebuje pa srce, ki je v svobodi odprto in razpoložljivo zanj. Brez Svetega Duha in naše ljubezni je maša le formalen obred ali družaben dogodek. Če nismo lačni, hrane ne moremo sprejeti. Prepoznati, da smo lačni Boga, je zato predpogoj našega odnosa z Bogom.
PUSTITI SE POJESTI
“To delajte v moj spomin.” Kaj naj delamo? Naj vsi postanemo mašniki? Evharistična skrivnost je več kot samo obred, nekje za zaprtimi vrati cerkve na oltarju. Kristjani smo poklicani, da tudi sami postajamo evharistija – dar za druge. Spreminjamo se v Tistega, s katerim se hranimo.
Ko pridemo nahranjeni od maše, lahko v tej ljubezni tudi mi naredimo iz svojega življenja dar ljubezni. Evharistije tako kot ljubezni ne moremo živeti sami zase, ločeno od vsakdanjega življenja nekje nad oblaki. Kristusovo telo namreč ni le posvečena hostija, ampak smo tudi vsi mi, ki smo Cerkev, ki je Njegovo telo. “Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha,” (1 Kor 10,17). Zato Gospoda prepoznavamo tako pri maši v kruhu in vinu kakor v ljudeh okoli nas.
“Bog je tako ljubil svet, da mu je dal Jezusa. Danes tako ljubi svet, da mu daje vas in mene, da bi bili njegova ljubezen,” je rekla svetnica, ki se je vsak dan pri maši obhajala s svetim Rešnjim Telesom in Krvjo, v telesih revežev na ulicah Kalkute pa vsak dan prepoznavala Njegovo telo in kri.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/06/08/brez-svetega-duha-in-nase-ljubezni-je-masa-le-formalen-obred-ali-druzaben-dogodek/
KAKO VAM MARIJA LAHKO POMAGA PRESTAJATI VSAKO TRPLJENJE (Aleteia)
DEVICA MARIJA IZ PRVE ROKE POZNA BOLEČINE IN TRPLJENJE, KI JIH IZKUŠAJO MNOGI LJUDJE
Težko je prestajati bolečine, trpljenje in preizkušnje, če je človek sam in osamljen. Kot človeška bitja potrebujemo bližnje, da nam pomagajo nositi težka življenjska bremena.
Oseba, ki nam vedno stoji ob strani, je Devica Marija. Morda ni ravno navzoča s telesom, toda nudi nam duhovno navzočnost, ki nas tolaži v obdobju stiske.
SV. ALFONZ LIGUORI v svoji knjigi Marijina slava piše, kako naj se v času največjih preizkušenj po pomoč obrnemo k Devici Mariji.
»Ko nas življenjski križi resnično težijo, se zatecimo k Mariji, ki jo Cerkev imenuje Tolažnica žalostnih, sv. Janez Damaščan pa Zdravilo za vse srčne bolečine.«
Veliko je pretrpela v svojem kratkem zemeljskem življenju, prestajala je neznosne bolečine. Prerok Simeon ji je napovedal: “Tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src” (Lk 2,35).
TOLAŽI VSE, KI SE ZATEKAJO K NJEJ
Njeno srce je bilo odprto ves čas, ko je prestajala najhujše bolečine, zdaj pa posreduje za nas in tolaži vse, ki se zatekajo k njej.
Sv. Alfonz svoje premišljevanje sklene z naslednjo kratko molitvijo k Mariji, v kateri jo prosi za pomoč v vsakem trpljenju:
O moja presladka Gospa, ki si nedolžna tako potrpežljivo trpela. Mati moja, zdaj te prosim za pomoč: pa ne, da me odrešiš mojih križev, temveč da bi jih znal potrpežljivo nositi. V imenu Jezusove ljubezni te prosim, da zame pri Bogu izprosiš vsaj to milost.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/09/16/kako-vam-marija-lahko-pomaga-prestajati-vsako-trpljenje/
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Presveta Devica Marija, prosi za nas!
Sv. Alfonz, prosi za nas!