Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
ODPRITE VAŠA SRCA, OTROČIČI, DA VAS BOG NAPOLNI S SVOJO LJUBEZNIJO IN VI
BOSTE RADOST ZA DRUGE
Dragi otroci! Tudi danes sem z vami in z radostjo vas vse kličem: molite in verujte v moč molitve.
Odprite vaša srca, otročiči, da vas Bog napolni s svojo ljubeznijo in vi boste radost za druge. Vaše
pričevanje bo močno in vse, kar počnete, bo prepleteno z Božjo nežnostjo. Jaz sem z vami in molim
za vas in vaše spreobrnjenje, vse dokler Boga ne postavite na prvo mesto. Hvala vam, ker ste se
odzvali mojemu klicu!
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović Lunetti, 25. maj 2015
https://www.mladifest.com/medjugorje/obvestila/spor2.htm
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
MOLIMO: SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA
Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati,
da bi bila ti koga zapustila,
ki je pod tvoje varstvo pribežal,
tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati,
k tebi prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed,
temveč milostno nas poslušaj in usliši. Amen.
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
TAKO JEZUS GLEDA NA NAS, KO GREŠIMO (Aleteia)
VEMO, KAKO HUDA STVAR JE GREH. TO VEMO, KER NE MARAMO GREHOV DRUGIH LJUDI. TAKO MI OPREDELJUJEMO LJUDI. BOG PA NE
Jezus nas pogleda in vidi, kdo smo, v svojem bistvu. Ne vidi, kdo bi lahko bili ali kdo bi morali biti; ne vidi naših grehov in ne izgubi pogleda na nas.
Vidi, kdo smo, vidi, kakšne nas je ustvaril, in nas ljubi.
Da, grešili smo. Ne enkrat – vedno znova. Ne po pomoti, namenoma. In to ni nekaj nedolžnega, to je grozno.
Vemo, kako huda stvar je greh. To vemo, ker ne maramo grehov drugih ljudi. Ti nas s svojimi grehi prizadenejo in mi jih zaradi njihovih grehov ne maramo. Ne maramo jeznih ljudi, ljudi, ki imajo svoje mnenje, lenih ljudi, nepremišljenih ljudi, vase zagledanih ljudi, hudobnih ljudi.
Tako mi opredeljujemo ljudi. Bog pa ne. On ve, da so jezni ljudje ranjeni; ljudje s svojim mnenjem so negotovi; leni ljudje so prestrašeni; nepremišljeni ljudje so raztreseni; vase zagledani ljudje ščitijo sami sebe; hudobni ljudje trpijo.
Tudi ko grešimo, nas ima rad. Prav zaradi našega greha želi z nami preživeti še več časa. Jasno vidi naš greh in nas bolj ljubi, ker vidi rano, ki se skriva pod njim.
BOG NAMREČ VE, OD KOD PRIHAJA GREH
Ko rečem “Bog”, mislim na “Očeta, Sina in Svetega Duha”. In ko rečem “sin”, mislim na Jezusa Kristusa, ki je tukaj in zdaj in ob stvarjenju križani, saj je “isti včeraj in danes in na veke”. Mi, skupaj s svojimi željami po hrani, spolnosti, lastnini in počitku, smo ustvarjeni “po Kristusu in za Kristusa” in “glej, Bog je videl, da je dobro”.
Nismo nepomemben nihče, ampak smo Kristusovi. In ko smo grešili, nas ni odpisal, ampak nas je prišel iskat.
“Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene,” piše sv. Pavel, “da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje”.
Prišel je po nas, hrepenel je po nas, iskal nas je v naši družini, pri krstu nas je zahteval zase in nas sprejel v življenje Trojice ter o nas rekel: “Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.”
Zunaj časa in prostora se je Lucifer uprl, ker je želel imeti nadzor nad svojimi željami, in nas prepričal, da tudi mi ne smemo zaupati Bogu svojih želja – po hrani, spolnosti, lastnini in počitku. “Vzemite jih zase,” je šepnil. “On ne želi, da bi v njih uživali. Želi le, da bi trpeli.” Toda takoj, ko smo grešili, je spremenil svojo melodijo. Nato je rekel: “Ničvredni ste. Šibki ste. Bog vas sovraži!”
Toda Jezus pravi: “Ne poslušajte ga! Ljubim vas. Tukaj sem.”
KAJ PA BOŽJA JEZA?
Nesporno je, da Sveto pismo govori o Božji jezi nad grešniki. Božja jeza je usmerjena v grešnike, ki se ne kesajo, na grešnike, ki se nočejo spremeniti, na grešnike, ki zanikajo obstoj greha. Bog se jezi na samopravičnike, na tiste, ki druge zapeljejo v greh, in na tiste, ki se norčujejo iz tistega, kar je sveto.
Če pa smo grešniki, ki so odprti za spremembo, kot Samarijanka, ali hromi, ali grešnica, ali prešuštnica, ali Peter, ni jezen, temveč nas sprejema.
Podobni smo jim, če smo grešili, pa se želimo spremeniti. Ali če si vsaj želimo, da bi se želeli spremeniti.
Ko smo ujeti v greh, se Jezus odzove tako, kot se je odzval David, kralj in pastir. David je rekel: “Če je prišel lev ali medved in odnesel jagnje iz črede, sem tekel za njim, ga udaril in rešil jagnje iz njegovega žrela.”
Hudič zdaj “hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl”. Jezus pa prihaja iz varnega zavetja nebes, da bi poiskal nas, svojo edino izgubljeno ovco. In ne le da se bori z levom – namesto nas se ponudi levu, rekoč: “Jaz sem dobri pastir, … ki dá svoje življenje za ovce.”
KAJ PA, ČE SMO V SMRTNEM GREHU?
Če smo v smrtnem grehu, nas Jezus gleda tako, kot pastir gleda jagnje, ki ga golta volk: jezen zaradi kraje in odločen, da nas vrne v življenje.
Hudič nam pravi, naj nehamo moliti, ko smo v grehu. “Bog ti zdaj ne bo prisluhnil, grešnik,” pravi. “Kakšen smisel ima vse skupaj?”
Toda ne nehajmo moliti! “To je velikanska napaka,” piše Jacques Philippe. “Kje bomo našli ozdravljenje svojih napak, če ne v Jezusovi bližini?”
Jezus je prišel za grešnike, ne za pravične. Če smo v grehu, smo oseba, ki ji najbolj želi prisluhniti.
Zato se pogovorimo z Njim. Nato pa opazujmo Njegov pogled.
KAKO JEZUS GLEDA NA NAS, KO GREŠIMO?
Gleda nas tako, kot je Oče gledal izgubljenega sina – in njegovega starejšega brata. Steče nam naproti. Stopi iz hišo, da bi se pogovoril z nami.
S spovedjo nas povabi nazaj. Obleče nas v svoja oblačila, praznuje našo vrnitev in nas pogosti s svojimi darovi. Takole pravi: “Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.”
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/10/01/tako-jezus-gleda-na-nas-ko-gresimo/
Božje usmiljenje v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
KAJ POMENI IME “JEZUS”?
Ime “Jezus”, ki mu ga je dal angel ob oznanjenju, pomeni “Bog rešuje”. Izraža hkrati njegovo identiteto in njegovo poslanstvo, ker “bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov” (Mt 1,21). Peter zatrjuje, da “nam pod nebom ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje mogli rešiti” (Apd 4,12).
ZAKAJ SE JEZUS IMENUJE KRISTUS?
“Kristus” po grško, “Mesija” po hebrejsko pomeni “maziljenec”. Jezus je Kristus zato, ker ga je Bog posvetil in mazilil s Svetim Duhom za odrešenjsko poslanstvo. Je od Izraela pričakovani Mesija, poslan na svet od Očeta. Jezus je sprejel naslov Mesija in natančno pojasnil njegov pomen: “Prišel je iz nebes” (Jn 3,13), bil križan in nato obujen od mrtvih, je trpeči služabnik, ki “daje svoje življenje v odkupnino za mnoge” (Mt 20,28). Iz imena Kristus smo prejeli ime kristjani.
Kompendij KKC, 81 in 82
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
JEZUSA SO NAPADLI TISTI, KI SO ŠTUDIRALI SVETO PISMO
Zaprta srca pozabijo na besedo ‘odpuščanje’
Kako srce lahko otrdi, vidimo tudi v odlomku iz Lukovega evangelija, ki opisuje, kako so Jezusa napadli tisti, ki so študirali Sveto pismo. Ti pismouki so poznali teologijo, a njihova drža je bila zaprta. Od Jezusa so zahtevali znamenje z neba. Vedno so iskali dodatno razlago, Jezusovega sporočila pa niso razumeli. Medtem ko se je množica čudila, ker je verovala v Jezusa, ker je imela odprto srce: nepopolno in grešno, toda odprto. Nezvestoba Božjega ljudstva je lahko premagana zgolj, če se le-to prepozna kot grešno in stopi na pot spreobrnjenja.
To je zgodovina spodletele zvestobe; zgodovina zaprtih src; src, ki Božjemu usmiljenju ne pustijo vstopiti, ki so pozabila na besedo ‘odpuščanje’; src, ki ne zmorejo reči: ‘Odpusti mi, Gospod’. In sicer zato, ker se ne počutijo grešne. Počutijo se sodnike drugih. To je zgodovina dolgih stoletij. Jezus pa to spodletelo zvestobo razloži z jasnimi besedami in tako naredi konec razpravljanju hinavcev: ‘Kdor ni z menoj, je proti meni.’ Jasno je: ali si zvest Bogu, ki je zvest tebi, in imaš odprto srce, ali pa si proti njemu: ‘Kdor ni z menoj, je proti meni!’
Če se ne počutiš grešnika, si začel slabo
Ali obstaja kakšna srednja pot? Se je mogoče ‘pogajati’? Da. Obstaja izhod, in sicer priznati svojo grešnost. Če rečeš: ‘grešnik sem’, se srce odpre in vstopi Božje usmiljenje. Takrat začneš biti zvest.
Prosimo Gospoda za milost zvestobe. Prvi korak na tej poti zvestobe je počutiti se grešnika. Če se ne počutiš grešnika, si začel slabo. Prosimo za milost, da naše srce ne bi otrdelo, da bi bilo odprto za Božje usmiljenje ter milost zvestobe. In ko smo nezvesti, za milost, da bi prosili za odpuščanje.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.3.2016)
JEZUSOVO SRCE NE NAJDE POPOLNE PREDANOSTI SVOJI LJUBEZNI, VENDAR JE NEKAJ LJUDI NA SVETU, KI GA LJUBIJO RES V PRAVEM POMENU BESEDE, VENDAR NJIHOVO ŠTEVILO JE MAJHNO.
JEZUS JE REKEL FAVSTINI – KOLIKO JE ZADRŽANOSTI PRI LJUDEH, TOLIKO NEZAUPANJA, TOLIKO PREVIDNNOSTI.
JA, RES JE, NA VSAKEM KORAKU LAHKO OPAŽAMO TO..,NEKA BOJEČNOST, TUDI GLEDE BRANJA SVETEGA PISMA, se nekateri bojijo, da ne bodo razumeli itd..VENDAR RAZSVETLJENJE DAJE SAM BOG IN SEJE SEME, DA BO OBRODILO SAD, ……
JEZUS NI TRPEL IN UMRL ZA ENEGA ČLOVEKA, TUDI NI SVETO PISMO PISANO POD VODSTVOM SVETEGA DUHA SAMO ZA NEKAJ LJUDI NA SVETU, AMPAK ZA VSAKEGA ČLOVEKA, KI SE JE KDAJKOLI RODIL IN SE BO RODIL…DA GA VZAME V ROKE IN Z JEZUSOVIM DUHOM BERE IN ŽIVI V BOŽJI BESEDI IN KAR JE NAJPOMEMBNEJŠE JE, DA ČLOVEK DOPUSTI, DA GA BOŽJA BESEDA OČIŠČUJE GREHOV, OZDRAVLJA, VZGAJA, SVETUJE itd…. DOPUSTITI, NE PA SE ZNAŠATI NA SVOJO SPOSOBNOST, MOČ, ZNANJE itd…
JEZUS JE POVEDAL FAVSTINI KOWALSKI:
367 (154) + Nekoč mi je Jezus dal spoznati, da je vedno pripravljen podeliti milosti, kadar ga poprosim za namene, za katere se mi priporočajo. Toda duše jih niso vedno pripravljene sprejeti. Moje Srce je prenapolnjeno z velikim usmiljenjem do duš, posebej do ubogih grešnikov. O da bi mogle spoznati, da sem jim najboljši oče, da je zanje iz mojega Srca privrela kri in voda kot iz studenca, prenapolnjenega z usmiljenjem. Zanje prebivam v tabernaklju in kot kralj usmiljenja želim duše obsipati z usmiljenjem, a ga nočejo sprejeti. Vsaj ti prihajaj k meni, kolikor pogosto moreš, in sprejemaj milosti, ki jih drugi nočejo sprejeti, in tako boš potolažila moje Srce.
O kako velika je brezbrižnost ljudi za tako dobroto, za toliko dokazov ljubezni. Moje Srce se napaja s samo nehvaležnostjo in pozabljivostjo ljudi, ki živijo na svetu. Za vse imajo čas, nimajo pa časa za to, da bi prišli k meni po milosti. Zato se obračam na vas, izvoljene osebe – mar tudi ve ne doumete ljubezni mojega Srca? Tudi tu je moje Srce razočarano: ne najdem popolne predanosti moji ljubezni.
Toliko zadržanosti, toliko nezaupanja, toliko previdnosti.
V tvojo tolažbo ti povem, da so na svetu osebe, ki me iskreno ljubijo in z veseljem prebivam v njihovih srcih, toda ni jih veliko. Tudi po samostanih so osebe, ki z veseljem napolnjujejo moje Srce; vanje so vtisnjene moje poteze in zato se nanje nebeški Oče ozira s posebno naklonjenostjo. Čudo angelov in ljudi bodo, njihovo število pa je majhno. So obramba pred pravičnostjo nebeškega Očeta in priprošnja za usmiljenje do sveta. Ljubezen teh oseb in njihova žrtev podpirata obstoj sveta. Najbolj rani moje Srce nezvestoba osebe, ki sem jo posebej izvolil.
Ta nezvestoba je kakor meč, ki prebada moje Srce. (Dn 367).
KATEKIZEM
KATOLIŠKE
CERKVE
KOMPENDIJ
5.KAKO JE MOGOČE GOVORITI O BOGU?
39-43
48-49
O Bogu je mogoče govoriti vsem ljudem in z vsemi ljudmi, izhajajoč iz popolnosti človeka in drugih ustvarjenih bitij, ki so odsev, čeprav omejen odsev neskončne popolnosti Boga samega. Treba je seveda nenehno očiščevati našo govorico vsega tistega, kar ima v podobi izraženega in nepopolnega, saj dobro vemo, da ne bomo nikoli mogli v polnosti izraziti neskončne skrivnosti Boga.
2. ZAKAJ JE V ČLOVEKU HREPENENJE PO BOGU?
27-30
44-45
Bog sam, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, je zapisal v njegovo srce hrepenenje po gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje pogosto zanikamo, Bog ne neha pritegovati človeka k sebi, da bi živel in našel v njem tisto polnost resnice in sreče, ki jo nenehno išče. Človek je po naravi in po poklicanosti religiozno bitje, sposobno, da stopi v občestvo z Bogom. Ta notranja in življenjska vez z Bogom podeljuje človeku njegovo temeljno dostojanstvo.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
ČLoveka ne more OSREČITI V POLNOSTI NOBEN ČLOVEK NA SVETU, NE DENAR, NOBENO BOGASTVO …ČE ŽIVI BREZ BOGA.
POLNOST VESELJA IN RADOSTI-POLNOST CELOTNEGA ŽIVLJENJA, PRAVO ČLOVEKOVO DOSTOJANSTVO NA ZEMLJI V LEPIH ČASIH IN TEŽKIH STISKAH JE MOGOČE SAMO Z JEZUSOM KRISTUSOM-Z BOGOM!
Pričevanje molilke o izkušnjah pri molitvi rožnega venca
KAKO SE JE SKOZI LETA SPREMINJAL MOJ ODNOS DO ROŽNEGA VENCA (Aleteia, 09/10/22)
OD MONOTONE MOLITVE DO OBČUTKA VARNOSTI IN HVALEŽNOSTI
Verjetno bi zapis o molitvi rožnega venca marsikdo začel z mislijo, da ga kot otrok ni molil rad. Tudi jaz. Zdel se mi je dolg in preveč monoton, da bi lahko bil zanimiv. Kot otrok sem tudi želela, da bi videla rezultat molitve, predvsem pa, da bi ga lahko videla takoj. Po drugi strani sem veliko časa preživela z babico, ki pa je stalno molila rožni venec.
Spomnim se, kako je sedela v svojem naslanjaču, z enim očesom in ušesom spremljala dogajanje in pogovore okrog sebe, po drugi strani pa ves dan stalno premikala jagode rožnega venca. Če je bilo treba, je molitev prekinila in se z nami pogovarjala, vmes tudi kaj postorila, ves preostali čas pa je bolj ali manj molila.
Jaz sem prvič posegla po rožnem vencu, ko sem bila stara deset let. Bila sem doma z nekaj prijateljicami, starši so bili v službi. Takrat smo skakale s klopi in jaz sem skočila na kup vej tako nerodno, da se mi je ena zapičila v nogo.
V resnici ni bilo kaj hujšega, toda ker se mi je ulilo veliko krvi in smo bile doma same, smo se zelo prestrašile. Pokrile smo rano, potem pa v strahu sklenile, da bi bilo dobro moliti. Prijateljice so sicer kmalu nadaljevale igro, jaz pa sem takrat prvič in sama zmolila ves rožni venec. In prvič občutila, kako me je pomiril in mi dal občutek varnosti.
Poseben pomen je rožni venec dobil, ko sem bila stara dobrih trideset let in sem hudo zbolela. Ko res hudo zbolimo in smo povsem brez moči, je težko moliti. Takrat sem bila odvisna od molitve drugih, sama pa sem zmogla moliti samo dobro utečeno in najbolj preprosto molitev – rožni venec.
Pogosto samo začetke: “Oče naš … Zdrava Marija … Zdrava Marija … Zdrava Marija …” Bolj kot vzdihe. Takrat sem tudi spoznala, kako velika potreba človeka je, da moli, in kako težko je, če ne more moliti. Kako velik dar je pravzaprav, kadar lahko molimo.
Tretji posebni čas glede molitve je bil po smrti prijatelja. Takrat sem prvič čutila, kot da nobena količina molitve ni dovolj. Takrat se mi je resnično zdelo, da živim bolj od molitve kot od hrane ali dihanja.
Postala sem kot moja babi, ne vem, koliko rožnih vencev sem takrat zmolila na dan. Po eni strani so dajali tolažbo meni, še bolj pa sem imela občutek, da svojemu prijatelju s tem pomagam in ga spremljam, da sem še vedno ob njem na poti k Bogu. Brez molitve, obilja molitve bi bil tisti čas zame mnogo težji.
Ko kot mama razmišljam, kako naj molitev približam svojim otrokom, se mi zdi naloga po svoje zahtevna, po drugi strani pa tudi preprosta. Verjetno je dobro, da bi bila tako kot moja babi čim boljši zgled, da najprej sama molim in je molitev kot stalen in pomemben del dneva.
Mene k molitvi tudi ni nihče silil. Kot otrok in z leti sem jo izbirala in oblikovala sama, zato precejšnjo svobodo puščam tudi svojim otrokom. Naše vsakodnevne družinske molitve niso dolge. Bolj kot da bi od otrok pričakovala veliko količino molitve, bi želela, da v njej začutijo nekaj smiselnega in lepega.
Da skozi molitev lahko razvijejo svojo povezanost z Bogom. Vesela sem, če mi kdaj povedo, da so še sami zmolili za kakšnega človeka ali pred težjim testom. Lepo je, če molitev prepoznajo kot tisto, ki jim dejansko pomaga in jim postaja vse bolj pri srcu.
Seveda pa jim kdaj pa kdaj povem tudi, da se bodo kot vsak človek znašli v situaciji, pred težko nalogo ali v težkih okoliščinah, ko ob njih morda ne bo nikogar, ki bi jim lahko pomagal ali jih v tistem trenutku potolažil …
Takrat naj ne pozabijo, da imajo s sabo tisto najmočnejše – molitev. “Molitev te bo pomirila in gotovo bo prišel trenutek, ko boš dobil novo moč in vedel, kako naprej.”
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2022/10/09/kako-se-je-skozi-leta-spreminjal-moj-odnos-do-roznega-venca/
Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
KATERA JE VESELA NOVICA ZA ČLOVEKA?
To je oznanilo o Jezusu Kristusu, “Sinu živega Boga” (Mt 16,16), umrlem in vstalem. V času Heroda in cesarja Avgusta je Bog izpolnil obljube, dane Abrahamu in njegovemu potomstvu, ter poslal “svojega Sina, rojenega iz žene, podvrženega postavi, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi tako mi prejeli posinovljenje” (Gal 4,4-5).
KAKO SE TA VESELA NOVICA ŠIRI?
Že od vsega začetka so prvi učenci goreče želeli oznanjati Jezusa Kristusa z namenom, da bi vse privedli k veri vanj. Tudi danes iz ljubečega poznanja Kristusa izvira hrepenenje, da bi evangelizirali in katehizirali, se pravi da bi v svoji osebi razodevali celoten božji načrt in pripeljali ljudi v občestvo z njim.
Kompendij KKC, 79 in 80
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
JEZUS JE PROSIL FAVSTINO, DA BI SE MU ŽRTVOVALA ZA POSEBNO TRPLJENJE, KI BO BOGU V ZADOŠČENJE IN TO NE SAMO NA SPLOŠNO ZA GREHE SVETA, AMPAK ZA NAPAKE, ZGREŠENE V HIŠI-V SAMOSTANU.
TO TRPLJENJE SPREJETI- ČE SEVEDA ŽELI, SE MORA SAMA PROSTOVOLJNO ODLOČITI, KER SICER V TEM PRIMERU NE BI IMELO NOBENEGA POMENA.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
190 Med nekim češčenjem me je Gospod prosil, da bi se mu žrtvovala za posebno trpljenje, ki bo Bogu v zadoščenje, in to ne samo na splošno za grehe sveta, ampak posebej za napake, zagrešene v tej hiši. Takoj sem obljubila. Jezus mi je dal spoznati, kaj bom trpela.
Takoj se je pred mojimi duhovnimi očmi prikazalo in odvijalo vse trpljenje, ki me bo doletelo. Prvič – moji nameni ne bodo priznani; razne obdolžitve in nezaupanje, različne vrste poniževanja in nasprotovanja bodo – tu jih vseh ne naštevam. (94) Vse je bilo pred očmi moje duše kakor temni nevihtni oblaki, iz katerih bodo vsak trenutek začele švigati strele, ki samo čakajo na mojo privolitev.
Za trenutek sem se prestrašila. Takrat se je zaslišal zvonec za kosilo. Neodločno in drhte sem zapustila kapelo. Pred sabo sem neprestano videla žrtev, ker se je nisem odločila niti sprejeti niti je Gospodu odkloniti. Hotela sem se predati njegovi volji. Če mi jo Jezus sam naloži, sem že pripravljena. Toda Jezus mi je dal spoznati, da se moram sama prostovoljno odločiti in jo zavestno sprejeti, ker bi sicer v tem primeru ne imela nobenega pomena.
Vsa moč žrtve je v mojem prostovoljnem dejanju spričo njega, obenem pa mi je Gospod dal spoznati, da jaz odločam, ali bom ali ne bom tega storila. Takoj sem odgovorila: »Jezus, vse sprejmem, kar koli mi hočeš poslati. Zaupam v tvojo dobroto.« V trenutku sem začutila, da sem s tem dejanjem Bogu izkazala veliko čast. Oborožila sem se s potrpežljivostjo. Ko sem odšla iz kapele, sem se srečala z resničnostjo. Ne želim opisovati tega podrobno, toda bilo je toliko, da sem komaj še zmogla prenesti, tudi kapljice več ne bi zmogla. Dn 190
FAVSTINA KOWALSKA JE TRPLJENJE DAROVALA JEZUSU, DA JE USLIŠAL PROŠNJE IN PODELIL MILOST SPREOBRNJENJA ČLOVEKU.
To opisuje skozi cel SVOJ DNEVNIK.
Primer je:
41 (16) Nekoč sem zagledala nekega božjega služabnika v nevarnosti smrtnega greha, ki naj bi se kmalu zgodil. Začela sem prositi Boga, da bi nadme prišle vse peklenske muke, vse trpljenje, kakršno hoče, samo da bi tega duhovnika osvobodil in rešil grešne priložnosti. Jezus je uslišal mojo prošnjo in takoj sem začutila na svoji glavi trnovo krono. Trni krone so me zbadali prav do možganov. To je trajalo tri ure – in božji služabnik je bil rešen greha; Bog je njegovo dušo okrepil s posebno milostjo. Dn 41.
TUDI V DRUŽINI, ČE JE ČLAN , KI NE VERUJE, ALI JE ZAŠEL V “PREPAD,” JE POTREBNO, DA SE NEKDO ŽRTVUJE IN DARUJE TRPLJENJE ZA SPREOBRNJENJE ČLANA.
Primer:
DOGAJA SE, DA JE PREDANOST ŽENE V ČASU KRIŽE POGOJ ZA OZDRAVLJENJE MOŽA.
Ne jemlji ljubezni
“
Vztrajati!” pravi nadškof Fulton Sheen. Če bi imel mož angino, bi ga žena zapustila? Če je bolan moralno, ga prav tako ne more zapustiti. Ljubezen brez vzajemnosti ni razlog, da bi nehali ljubiti.
“Vsega, kar dajemo, ne moremo dobivati nazaj. Če poskusimo v pljuča vdihniti zrak, ki smo ga pravkar izdihnili, nam ne bo posebej dobro uspelo. Podobno je z ljubeznijo. Ljubezen, dahnjena v srce druge osebe, mora ostati tam. Vzeta nazaj postane strup,” je povedal.
Da, zgodi se, da je zakon mučeništvo. Če tak položaj živimo kot izsiljeno odpoved svojemu jazu in prijetnosti, gremo skozi pekel. Vse se popolnoma obrne, ko jo začnemo razumevati kot od Boga dopuščeno za naše dobro.
ŽRTEV
V taki drži je spoštovanje do sozakonca, ki je dobro samo v sebi – ne glede na to, ali zasluži za vzdrževanje doma in ali se primerno obnaša. Takrat druge osebe ne razumemo kot pogoj za našo srečo, ampak kot pogoj za naše zveličanje.
Dogaja se, da je predanost žene v času krize pogoj za ozdravljenje moža. Tam, kjer naravna ljubezen nič ne doseže, lahko žrtev, ki jo naredimo z ljubeznijo, naredi čudež. V nekaterih primerih lahko pomaga samo žrtev. Nadškof si je drznil povedati celo več – taka ljubezen ne rešuje samo naših družin, ampak ves svet.
Da pa bi drugo osebo lahko ljubili zaradi Boga, moramo Vanj res verovati.
https://si.aleteia.org/2019/01/06/njen-zakon-se-je-zdel-neznosen-kaj-ji-je-svetoval-priljubljeni-nadskof/