Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
“MAMI, ROŽNI VENEC JE DOLGOČASEN!” KAKO SE ODZVATI? (Aleteia, 09/10/20)
Piše: Christine Ponsard
OKTOBER JE MESEC ROŽNEGA VENCA. PONUJAMO VAM NEKAJ PREDLOGOV, KAKO GA LAHKO ŠE BOLJ VKLJUČITE V SVOJE DRUŽINSKO ŽIVLJENJE
Ob vsem spoštovanju svobode Božjih otrok je Cerkev od nekdaj in bo tudi v prihodnje vernikom priporočala določene pobožnosti, ki se ji zdijo posebej zanimive in pri katerih želi vztrajati. Med njimi je tudi molitev rožnega venca.”
V oktobru, ki ga imenujemo tudi mesec rožnega venca, ne pozabimo tega povabila papeža Janeza Pavla II., v katerem spominja na besede papeža Pavla VI., kot jih je zapisal leta 1974: “Nobenega dvoma ni, da je rožni venec Preblažene Device Marije ena najboljših in najučinkovitejših molitev, h kateri je povabljena sleherna krščanska družina.”
Rožni venec je izredno preprosta molitev. Spomnimo se, da je sestavljena iz premišljevanj o Jezusovem življenju, skupaj z Devico Marijo, saj naj bi vsakokrat zmolili očenaš, deset zdravamarij in slavo Očetu. Ta vrsta molitve je primerna za vsakogar, tako majhne kot velike, in je še posebej primerna za družinsko molitev. Kako jo lahko (znova) začnemo moliti v svoji družini?
ENA DESETKA NAM VZAME MANJ KOT PET MINUT
Ena od najbolj presenetljivih stvari o rožnem vencu je, da je tako preprosta. Prav nič posebna ali zahtevna ni in učenje nam ne vzame veliko časa. Prav zato je rožni venec najbolj priljubljena molitev za uboge in za otroke: je daleč od kakšnega razburjanja nad starodavnim svetohlinstvom, pač pa le nenehno in čudovito ponavljanje izpovedovanja naše ljubezni do Boga, prek Device Marije.
Med molitvijo rožnega venca, ko vedno znova ponavljamo ene in iste besede, ugotovimo, da vrednost molitve ni v tem, kaj izgovarjamo. Pomemben je Sveti Duh, ki govori skozi nas. Ko molimo, se od nas ne zahteva, da izgovarjamo zapletene ali nenavadne stvari, ampak se le pričakuje, da smo navzoči, razpoložljivi in odprti za Svetega Duha, ki deluje v nas.
Ne smemo pozabiti, da rožnega venca ne molimo zato, ker se to pač počne, in čim hitreje, da bo čim prej vsega konec. S tem bi zgrešili bistvo. Seveda je povsem nesmiselno malčke siliti, da molijo več, kot zmorejo. Toda rožni venec, kot vse druge molitve, od nas zahteva, da se resnično ustavimo – prenehamo s trenutnim početjem in se za trenutek posvetimo Bogu. Molitev naj bi nam prinesla tišino in notranji mir, ko svoje skrbi in prenatrpan urnik resnično izročimo v Božje roke.
ZABAVNI PREDLOGI, DA MOLITEV NE POSTANE PREVEČ ENOLIČNA
Majhni otroci so navdušeni, ko dobijo rožni venec in se na jagodah naučijo šteti zdravamarije. Za malo denarja bomo brez težav našli preproste in trpežne rožne venčke, morda v obliki zapestnic, ki jih imajo otroci lahko ves čas pri sebi, kot mala Bernardka Lurška, preprosta in neizobražena deklica, ki se je rožni venec naučila moliti na pamet (in iz srca). Še bolje bo, če znamo rožni venec s pomočjo majhnih otroških ročic izdelati sami, saj bo takšen za otroke še toliko bolj dragocen.
Da molitev ne postane enolična, lahko v družini molite izmenično in na različne načine. Rožni venec lahko molimo v obliki dialoga: otrokom bo stvar hitro jasna in zelo ponosni bodo nase. Druga možnost je, da pred vsako desetko pripravite kratko premišljevanje o določenem svetopisemskem odlomku. Za vsak dan lahko izberete eno skrivnost, lahko pa tudi eno za ves teden. Ali pa pred vsako desetko ali pred vsako zdravamarijo dodate določen molitveni namen.
Obstajajo številne knjige, za vse starostne skupine, s pomočjo katerih lahko odkrivate in premišljujete 15 rožnovenskih skrivnosti. Lahko jih uporabljate pred ali med molitvijo, tako da recimo vodite premišljevanje pred vsako desetko. Ilustracije v otroških knjižicah o rožnem vencu bodo otrokom v pomoč, da si bodo lažje predstavljali svetopisemske prizore in bodo svojo pozornost lažje usmerili v molitev. Lahko pa v molitvenem kotičku izpostavite podobo Rožnovenske Matere Božje.
ZAKAJ NAJ BI SPLOH MOLILI K DEVICI MARIJI?
Zakaj naj bi prosili Devico Marijo, naj prosi za nas, namesto da bi neposredno nagovarjali Boga? Zato, ker je Kristusova Mati, pa tudi naša Mati. Ker je napovedala in oznanila Cerkev. V njeni osebi Cerkev prosi našega nebeškega Očeta, njegovega Sina in Duha, ki ga je priklicala. Ko molimo k Devici Mariji in ji zaupamo, da bo posredovala za nas, s tem ne dodajamo stopničke med sebe in Boga, pač pa v nemoči lastne vere priznavamo vsemogočnost vere Cerkve: Bog jo je izbral za nevesto svojemu Sinu in to verjamemo, ko se oziramo v Devico Marijo – izvir Cerkve, njen zgled in njeno predhodnico.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/10/09/mami-rozni-venec-je-dolgocasen-kako-se-odzvati/
Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
V KAKŠNEM POMENU JE JEZUS “EDINOROJENI BOŽJI SIN”?
Jezus je to v edinstvenem in popolnem pomenu. Pri krstu in spremenitvi na gori Očetov glas označuje Jezusa kot svojega “ljubljenega Sina”. Ko Jezus označuje sam sebe kot Sina, ki “pozna Očeta” (Mt 11,27), potrjuje svoje edinstveno in večno razmerje do Boga Očeta. Jezus je “edinorojeni Božji Sin” (1 Jn 2,23), druga oseba Trojice. Je središče apostolske pridige: apostoli so “videli njegovo slavo, ki jo ima po Očetu kot edinorojeni Sin” (Jn 1,14).
KAJ POMENI NASLOV “GOSPOD”?
V Svetem pismu ta naslov običajno označuje Boga kot vzvišenega vladarja. Jezus sam si prideva ta naslov in razodeva svoje božje vladarstvo s svojim gospodovanjem nad naravo, nad hudobnimi duhovi, nad grehom in smrtjo, in zlasti s svojim vstajenjem. Prve cerkvene veroizpovedi razglašajo, da oblast, čast in slava, ki gredo Bogu Očetu, pripadajo tudi Jezusu; Bog “mu je dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom” (Flp 2,11). Jezus je Gospod sveta in zgodovine, edini, kateremu mora človek popolnoma podvreči svojo osebno svobodo.
Kompendij KKC, 83 in 84
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
ALI IŠČEMO BOGA., ALI PA NAMESTO BOGA IŠČEMO ODGOVORE NA VSE STISKE, TEŽAVE itd…,
Vse dokler iščemo Boga, ostajamo na skrivnem mestu, v senci Njegovih peruti. (»Pod Njegovimi perutmi najdeš zaupanje in zavetje …« Psalm 91,4.) Ko pa začnemo iskati odgovore na vse težave in stiske, s katerimi se soočamo, skušamo bolj izpolniti svoje želje kot Božjo voljo, izstopimo izpod sence Njegovih peruti.
Se zavedate, da vam ni treba skrbeti niti glede lastne duhovne rasti? Vse, kar morate storiti, je, da iščete Božje kraljestvo, in boste rasli. Iščite Boga, ostanite v Njem in On bo sprožil napredek in rast.
Dojenček samo pije mleko in raste. Zahrepeneti moramo po pristnem mleku Besede, in bomo rasli (gl. 1 Peter 2,2). Nikoli ne moremo doživeti prave mere uspeha z lastnim človeškim naporom. Namesto tega iščimo najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost; potem nam bodo vse te druge stvari, ki jih potrebujemo, dodane. Ne iščimo Božjih daril, ampak Njegovo prisotnost. (Joyce Meyer-iz knjige: Odkrito o zaskrbljenosti)
PRIČEVANJE JULIJE O NJENI MUČNI ŽIVLJENJSKI POTI … – VSE DO TRENUTKA, KO JO JE MATI MARIJA POKLICALA NA ROMANJE V MEDŽUGORJE IN KO JE TAM ZAČUTILA BOŽJO PRISOTNOST, KOT SAMA PRIČUJE. TAKOJ KO JE STOPILA NA TLA V MEDŽUGORJU, JE ZAČUTILA …
PRETRESLJIVO PRIČEVANJE PO SPLAVU: BOŽJE USMILJENJE, KI DVIGA (25.10.2020)
TO, DA SEDAJ SVOBODNO PIŠEM MOJO ZGODBO JE BOŽJA VOLJA IN MILOST, KI JO JE ZAME STORIL BOG V MOJEM ŽIVLJENJU. BREZ TE MILOSTI NE BI ZMOGLA SPREGOVORITI ENE BESEDE.
Moje življenje sedaj bi bilo popolnoma drugačno, če bi se dogodki pred osemnajstimi leti odvili drugače. Vendar se niso. Takrat sem sprejela svojo najtežjo in najbolj napačno odločitev ter storila svojo največjo napako v življenju. To je odločitev za splav. To odločitev sem sprejela, ko sem se znašla v nepričakovani, težki situaciji. In takrat, ko sem bila še mlada, neizkušena, prestrašena in nesigurna punca, ji nisem bila kos. Podlegla sem v tej stiski, slabotnosti in situaciji. To odločitev od takrat naprej vse do danes globoko in iskreno obžalujem. In časa ni mogoče zavrteti nazaj.
Kaj me je privedlo to tega, vam sedaj na kratko približam. Svoje otroštvo in mladost sem preživljala v družini z bratom, ljubečo mamo in delovnim očetom. Bila sem vzgojena v veri, v dobrih delovnih in učnih navadah. Bila sem vedno rada v družbi sorodnikov ali prijateljev. Družinski mir je kalil očetov alkoholizem ter vse težave, situacije in travme, ki so se dogajale v zvezi s tem. Tako sem se v svet srednje šole in študija podala s temi izkušnjami, nesigurnostjo in nenehnim iskanjem ljubezni in potrjevanja. Po izkušnjah v domačem okolju sem tudi sama preživljala mladost v pijančevanju, zabavah v družbi, v iskanju ljubezni v kratkih zvezah ali avanturah. Tako sem ob koncu študija stopila v zvezo z deset let starejšim moškim. Bil je tujec, kot delavec v Sloveniji. Sčasoma sem ga začela bolj spoznavati in sem ugotovila, da je imel nečisto preteklost in v družbi veljal za nasilneža. Ljudje okrog mene so me opozarjali, naj razmislim s kako osebo se zapletam. A sem se v svoji naivnosti in neizkušenosti vseeno podala v ta odnos, saj sem bila zaslepljena, ker sem končno dobila pozornost in naklonjenost od moškega.
V tem obdobju sem se oddaljila od staršev, stare družbe, prijateljic, se predajala pijančevanju, kajenju in nemoralnemu vedenju. Popolnoma sem se izgubila. A ko je prihajalo na plano njegovo agresivno vedenje, sem se prihodnosti z njim ustrašila in odšla iz tega odnosa. A on se s tem ni sprijaznil in me še naprej nadlegoval. Odšla sem, a kmalu izvedela, da sem noseča. Nepričakovano spoznanje. V meni je otrok. Strah me je. Sram pred starši in ostalimi. Kaj bodo rekli drugi? Ali bom sama z otrokom? Kaj če on izve? Ali mi ga bo hotel vzeti? Otrok ne bo imel mirnega življenja, bo razdvojen. Ne želim mu tega. Ne vem, kaj naj. Sram in strah me je bilo doma povedati. Nešteto vprašanj, stisk, dvomov, duhovnih bojev. Sprejeti otroka. Želim si ga. Kako? Ne zmorem. Žal sem samo hotela vse skupaj skriti, pobegniti od vsega, pozabiti vse, kar je povezano s tem človekom. Želela sem si, da vse to čim prej mine, da tega trenutka ne bi bilo. Tudi pogovor z dvema prijateljicama mi ni prinesel rešitve. Žal sem podlegla tej stiski, strahovom, brezupni situaciji, s katero se nisem mogla nositi.
Takoj po dejanju splava mi je bilo žal. Že isti trenutek, ko sem odprla oči po tem groznem dejanju v bolniški sobi. Izgubila sem otroka, materinstvo, izgubila sebe, dostojanstvo, samospoštovanje, čistost, brezskrbno mladost, spontanost. Nikoli več nisem bila enak človek. Vame se je naselil obup, strah, obžalovanje, krivda. Sledila so grozna leta. Dosegla sem dno od dna mojega življenja. Zaprla sem se vase, od vseh. Izgubila zaupanje v sebe in v druge. Nekateri so se celo oddaljili od mene in ravno tisti, ki so mi bili najbolj blizu in ki sem jim zaupala. Vse skupaj so spremljale psihične, čustvene, telesne, duhovne stiske, občutek zavrženosti, zapuščenosti, nadlegovanja tega moškega in strah pred njim. Tudi bolezen, zelo močne alergije, težave z dihanjem, s spanjem, nočne more, pritisk v prsih. Niti s časom in leti ni minila stiska in obžalovanje, kot sem pričakovala. Neštetokrat sem se spraševala zakaj. Zakaj se je to zgodilo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj ne moremo časa zavrteti nazaj? Ravnala bi drugače. Bilo je vedno huje, saj o tem nisem govorila z nikomer. Bila sem popolnoma sama s to izkušnjo. Sledili so trenutki, ko mi je življenje steklo, dobila sem službo, se naprej ukvarjala s športom, se vrnila v družbo. In spet padci, ko sem se znova podajala v zabave, alkohol, ponočevanja, avanture, iskanje potrditve v družbi, dokazovanje v športu. Samo da sem vse potisnila in da bi pozabila. A nisem nikoli. Vsak dan sem se spomnila na ta dogodek. Še posebej je bilo mučno, ko sem zvečer legla v posteljo in ostala sama s temi mislimi, občutki, krivdo in bolečino. Kot da bi na mene pritiskala betonska teža. Z obžalovanjem, krivdo, žalostjo in stiskami sem se ves čas borila.
Vse do trenutka, ko me je mati Marija poklicala na romanje v Medžugorje in ko sem tam začutila Božjo prisotnost. Takoj ko sem stopila na tla v Medžugorju, sem začutila, da sem se vrnila k Bogu. Pri Bogu sem začutila tako polnost, ki sem jo na krivih in grešnih krajih zaman iskala. Že prvi večer na molitvi pred Jezusom, pred najsvetejšim in po dogodku, v katerem sem se na poseben način srečala z Marijo in njenim milostnim in ljubečim pogledom, sem v sebi začutila Jezusov in Marijin klic, da spregovorim o moji izkušnji. In sem res, prijateljici sem se zmogla še isti večer odpreti. Naslednji dan sem odšla k spovedi, po šestnajstih letih, krstila mojega otroka v duhu, ime mu je Jure in bilo je veliko olajšanje in odrešenje. Prvič po šestih letih po splavu sem odprla svoje srce in jokala od te bolečine, saj sem prej nosila samo težo in breme krivde in obžalovanja. Od takrat naprej se v Medžugorje k Mariji vračam vsako leto, tudi večkrat na leto. Iz hvaležnosti, saj me je Marija poklicala in pripeljala nazaj k Bogu, k Jezusu. Ob njej sem doživela takšne notranje milosti v srcu, ki se jih ne da opisati. Življenje z Bogom me je začelo popolnoma spreminjati. Takrat sem šele zmogla jokati, izlila sem morje solz, izlila sem Jezusu svojo bolečino, se mu zahvaljevala za milost, da se je zmogel spustiti in skloniti tako nizko k meni, grešnici in me odrešiti. Jezus je neskončno usmiljen, saj lahko vsako grešnost, bolečino, rano in izgubo pretvori v milost.
Čeprav mi je Bog odpustil moje dejanje, pa sem se še dolgo borila z lastno krivdo, neodpuščanjem, kar pa je bilo najtežje. Veliko sem molila in prosila k Bogu in Mariji, da bi si zmogla odpustiti. In čez čas, ko sem Jezusu to predajala, sem se osvobodila tudi tega. Spoznala sem, da Bog nikoli nikogar, tudi najbolj slabotnega, grešnega, zapuščenega, ranjenega, ne bo pustil trpeti. Daruje nam tako ljubezen, odpuščanje in usmiljenje, ki ga ljudje ne moremo doumeti. Vsa ta spoznanja in izkušnje z Bogom so me odvračala od prejšnjega načina življenja, od nekaterih ljudi, začela sem živeti v molitvi, veselju in miru z Bogom. Spoznavala sem nove ljudi in se začela ukvarjati z dejavnostmi, ki so me izpolnjevale; petje, igranje, ustvarjanje, potovanje, pohodi v naravo.
Otrok na zemlji nimam in nimam partnerja. Dolga leta sem mislila, da me Bog s tem kaznuje, saj sem splavila življenje pred leti in da tega nisem vredna. Tudi druge težave so se pojavljale in nenehen občutek, da nisem vredna, da moram trpeti, da se moram odkupiti za svojo napako, da moram vsem ustreči, da si ne zaslužim biti srečna, da moram mojo izkušnjo skrivati, da ne smem pokazati žalosti in obžalovanja, občutljivost in še in še. Veliko sem molila in prosila Boga, da me osvobodi vsega tega.
Zato sem sedaj toliko bolj srečna, da me je Bog pred dvema letoma pripeljal v Rahelin vinograd. Ko sem vstopila v prostor duhovnih vaj, sem takoj začutila ljubezen in Božjo prisotnost. Čutila sem se sprejeto, željeno, ljubljeno, razumljeno, slišano in potolaženo. Pri osebah, ki vodijo Rahelin vinograd se čuti, da Jezus deluje preko njihovih besed, objemov, tolažbe, ljubezni, poslušanja, pozornosti. Tam sem srečala osebe, ki so prav tako doživele izkušnjo splava, kar sem si vedno želela, saj se v trenutku začutimo in razumemo v svojih bolečinah. Pred temi udeleženci in pred Jezusa sem lahko izlila vse moje življenje, mojo izkušnjo, bolečine, rane, posledice, obžalovanje, krivdo, obžalovanje za Juretom, izgubljeno materinstvo. Čutila sem neverjetno svobodo izraziti se, saj je okolje tam zelo razumevajoče, čuteče in svobodno. Jezus je bil zelo navzoč med nami, ozdravljal je in osvobajal. Zmogla sem vzpostaviti osebni odnos z otrokom, mu izkazati ljubezen, kar pa prej zaradi bolečin in ran nisem zmogla. Najbolj osvobajajoče dejanje pa mi je bilo, ko sem lahko pri maši iz mojega naročja izročila svojega otroka Jureta v naročje Boga, v nebesa. Sedaj sem s tem pomirjena, saj je na varnem pri Bogu in materi Mariji. In tja želim priti tudi jaz, saj sem tja poklicana. Jure mi je, čeprav je v mojem telesu živel le nekaj tednov, pokazal smisel življenja. To je priti k njemu, mojemu otroku, v nebesa, kjer bova skupaj z Bogom v večnem miru in sreči.
Lahko rečem: Rahelin vinograd je kraj, kjer Jezus kakor sonce posije v naša srca in ga ozdravi. Ko sem se peljala domov iz Rahelinega vinograda sem čutila, kot da sem ponovno rojena. In sem res, kar čutim na vseh področjih. Življenje po Rahelinem vinogradu se mi spreminja. Ozdravljena od bolečin in preteklosti živim notranje svobodna. Povrnilo se mi je dostojanstvo, samospoštovanje, radost, veselje, izboljšali so se mi odnosi do drugih, zaupanje v sebe in v ljudi, notranje sem stabilnejša, bolj sigurna in sproščena. Lažje se odprem in govorim o moji izkušnji.
Po 16 letih sem po veliko molitve končno zmogla spregovoriti mami o izkušnji splava ter tudi drugim se sedaj lažje odprem. Močno je spoznanje, da me Bog ljubi, očistil je moje življenje in mi želi, da sem srečna in da si zaslužim novo priložnost, upanje v novo lepo in vredno življenje. Vem in verjamem, da je moj Jure v varnem objemu Boga. V mojem srcu ima posebno mesto in ga imam neskončno rada. Srečna sem, da sem njegova mamica. Sedaj se zavedam, da je vsako življenje neprecenljiv Božji dar. Tako natopljena in okrepljena z Božjo ljubeznijo sem pripravljena pomagati tudi drugim mamicam, ki se znajdejo v podobni situaciji kot sem bila jaz. Bog me je poklical tudi v to poslanstvo, poslanstvo življenja. Moje močno spoznanje je, da je vredno sprejeti najtežje preizkušnje, da bi vsako spočeto življenje ugledalo luč sveta. Z veseljem pričujem o Božjem usmiljenju, ozdravljenju in dobroti, ki jih je Bog storil zame. Vame je Bog naselil mir, postajam vedno bolj zadovoljna, srečna, hvaležna, nežna do sebe in do drugih, razumevajoča, sočutna, dovolim si lepe trenutke, zmorem sprejemati in izkazovati ljubezen ter se veseliti vsakega dne, vsakega trenutka, saj vem, da mi je Bog dal novo življenje in upanje iz čiste ljubezni. Bogu sem hvaležna za mojega otroka Jureta ter za vse kar je Bog storil zame, da je vedno in sedaj, ta trenutek z menoj, zato mu bom vedno ostala zvesta. Do večnosti. Amen.
Julija
Povzeto po: http://24kul.si/pricevanje-bozje-usmiljenje-dviga
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
BOGU HVALA za to izvrstno pričevanje Julije! Njena pretresljiva življenjska zgodba nam pove o skrivnosti človekovega življenja v Božji luči več kot tisoč še tako učenih razprav. Govori nam tudi o ČUDOVITI SKRIVNOSTI MEDJUGORJA, glede katere je na spletu poleg vrste spodbudnih pričevanj zaslediti tudi precej spotikanja, omalovaževanja, prevzetnosti …
MARIJA, KRALJICA MIRU, PROSI ZA NAS!
POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI
»PRENAŠAJTE DRUG DRUGEGA IN ODPUŠČAJTE DRUG DRUGEMU, ČE SE IMA KATERI KAJ
PRITOŽITI PROTI KATEREMU. KAKOR JE GOSPOD ODPUSTIL VAM, TAKO TUDI VI ODPUŠČAJTE.«
(Kol 3,13)
Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=3&zf=2060&t=5#O+miru+in+razprtijah
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!
MOLIMO K SVETEMU DUHU:
O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
obišči nas, ki tvoji smo,
napolni z rajsko milostjo
srce, po tebi ustvarjeno!
Ime je tvoje Tolažnik
in Dar Boga Najvišjega
Ljubezen, Ogenj, Živi vir,
Duhovno pomaziljenje.
Sedmero ti darov deliš,
Desnice Prst Očetove,
obljubil tebe Oče je,
zgovorna Moč apostolov.
Čutilom našim luč prižgi,
ljubezen v naša srca vlij;
v telesni bedi nas krepčaj,
v slabosti vsaki moč nam daj.
Odženi proč sovražnika
in daj nam stanoviten mir,
pred nami hodi, vodi nas
in zla nas varuj vsakega.
Po tebi naj spoznavamo
Očeta in Sina Božjega
in v tebe iz obeh Duha
naj vedno trdno verujemo.
Amen.
DAROVI SVETEGA DUHA NAM POMAGAJO PRI SPREJEMANJU PRAVIH ŽIVLJENJSKIH ODLOČITEV
https://si.aleteia.org/2021/06/13/darovi-svetega-duha-nam-pomagajo-pri-sprejemanju-pravih-zivljenjskih-odlocitev/
MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH …
Odličen prispevek izpod peresa očeta Maxa Huota de Longchampa. Jasne, pregledne in poučne misli za krščansko življenje v moči SVETEGA DUHA, posebej pri sprejemanju pravih odločitev v Njegovi luči in moči!
TRI KREPOSTI, KI JIH LAHKO PRIDOBIMO Z MOLITVIJO ROŽNEGA VENCA (Aleteia)
ROŽNI VENEC NAS LAHKO NAUČI POKORŠČINE, PONIŽNOSTI IN NENAVEZANOSTI
Medtem ko je rožni venec predvsem metoda molitve, s katero se približamo Bogu, ga lahko imenujemo tudi “pridigar”, saj nas uči kreposti, ki jih lahko posnemamo.
Ameriški duhovnik oče John Proctor v svoji knjigi z naslovom The Rosary Guide for Priests and People (Vodnik po rožnem vencu za duhovnike in vernike) pojasnjuje, kako je rožni venec “obenem tudi pridigar in učitelj. Kot učitelj mu pove, kaj naj verjame; kot pridigar pa mu oznanja, kako naj ravna … Človeka vodi v poznavanje Jezusovega življenja, nato pa k sledenju Njegove poti, udejanjanju Njegovih kreposti, posnemanju Njegovega življenja med ljudmi.”
Rožni venec nas uči kreposti s pomočjo premišljevanja ne le o Jezusovem življenju, temveč tudi o življenju Device Marije; “rožni venec nam v spodbudo razkriva Marijo kot zgled vseh kreposti.”
Proctor prav posebej izpostavlja tri kreposti, ki jih lahko pridobimo z molitvijo rožnega venca.
1. PONIŽNOST
Ponižnost je navzoča v vseh skrivnostih rožnega venca in je tesno prepletena z vsako desetko.
Ponižnost je temelj naše duhovne zgradbe, brez katere bi se porušili kot majav tempelj. Najdemo jo v vsaki desetki. Učlovečenje je skrivnost največje ponižnosti – Najvišji postane Najnižji, Največji Najmanjši, Najmodrejši Otrok, Mogočni Bog postane nebogljen Otrok … Žalostne skrivnosti so ena sama ponižnost – od Vrta do Gore, eno samo, dolgotrajno, neprekinjeno dejanje najgloblje ponižnosti in ponižanja. Celo v zmagoslavju, ki se ga spominjamo v častitljivem delu rožnega venca, premišljujemo o povišanju nizkih. Tudi Marijo ves čas spoznavamo kot ponižno “Gospodovo deklo”.
2. POKORŠČINA
Krepost, ki se je pogosto težko naučimo, je pokorščina in tudi ta je ves čas navzoča v molitvi rožnega venca.
Pokorščina je sestra ponižnosti, rojena istočasno iz iste matere, skupaj z njo raste, se krepi ali izgublja moč, z njo živi ali umre – pokorščina je za skrivnosti rožnega venca to, kar je nit za platno. Naš Gospod je prišel – zakaj? “Da bom izpolnil Tvojo voljo, moj Bog.” “Ne moja, temveč Tvoja volja naj se zgodi,” je bilo geslo Božjega življenja na zemlji.
3. NENAVEZANOST
Še ena zahtevna krepost, ki je izpostavljena skozi celoten rožni venec, je nenavezanost, kar pomeni, da nismo navezani na zemeljske stvari.
Nenavezanost in uboštvo duha. “Blagor ubogim v duhu,” je dejal Jezus, toda preden je to pridigal z besedo, nam je dal zgled s svojim življenjem. Hlev, revna mati, delavec kot krušni oče, revna hiška, učenci, ki so prišli iz ljudskih množic, razgaljenost na križu, pokop v izposojenem grobu. Vse to, kar je osvojilo tudi srce sv. Frančiška, je gotovo pomenilo, da je bil Jezus poročen in vse življenje zvest z “gospo Uboščino”.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/10/12/3-kreposti-ki-jih-lahko-pridobimo-z-molitvijo-roznega-venca/
Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!
KAKO SI JE JEZUS ZAMISLIL SPOLNI ODNOS?
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Kako lahko kot poročeni sledimo Kristusu? Tukaj je nekaj smernic, ki potrjujejo, da ima v osrčju para tudi Jezus svoje mesto
Med pripravo na zakon so nam rekli, naj tako v partnersko življenje kot v spolnost postavimo Jezusa. Vendar nam niso razložili, kako konkretno naj bi to storili. Med partnerjema Jezus tako lahko postane prava okrasna navlaka! Nekateri bodo rekli, da je treba moliti skupaj in živeti aktivno zakramentalno življenje. Se strinjam. In v spolnosti … kratka molitev pred in po … Kaj pa se s tem spremeni? Ne prav veliko! In vsi mi poznamo zakonce, ki kar “pokajo od vere”, pa imajo kljub temu veliko nesoglasij in so morda videti celo nepovezani.
ZAKON, KOT GA ŽELI JEZUS: KONKRETNOST
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Če pogledamo, na kakšen način Jezus razlaga zakon in spolnost v evangelijih, se zdi, da kaže na naslednje temelje:
1. zapustiti svoje starše;
2. zavezati se;
3. ne ločevati tega, kar je Bog združil;
4. vedno bolj postajati eno meso.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
In ne zanika, da je to težko: “Kdor ima ušesa, naj posluša.” Opozori tudi na nekaj pasti: trdosrčnost, poželjiv pogled, ki je že prešuštvo. To je že konkreten program, če se navežemo na Evangelij po Mateju (5. in 19. poglavje). Če pa gremo še dlje in si zaželimo, da bi bili Jezusovi učenci, pa bi morali postati še nežni in ponižnega srca. To bo v očeh sozakonca imelo velik pomen.
Jezus in telo
Poglejmo, kako na telo gleda Jezus: kako se dotika oseb in kako dovoli, da se ga dotaknejo. Delovati v zakonu na Jezusov način pomeni posvetiti posebno pozornost telesu sozakonca, saj se s telesom dotikamo in dotike prejemamo. Postaviti Jezusa v življenje zakoncev ne pomeni “poduhoviti” medsebojni odnos.
Pravzaprav pomeni nasprotno: ta odnos mora vedno bolj postajati meso. Rečemo lahko, da je smisel Jezusove osebe utelešenje, prevzeti telo, bivati v vseh dimenzijah obstoja. Tako torej v zakonu biti podoben Kristusu pomeni utelesiti se, počastiti telo, dati mu vso vrednost, ki mu pripada, in ga podariti drugemu.
Jezus je Beseda
Končno postaviti Jezusa v središče življenja zakoncev pomeni dovoliti, da Beseda postane meso. Beseda je meso. Konkretno to pomeni, da ne moremo biti Jezusovi učenci, če med nami ni kakovostne besede. Jezus je mojster umetnosti pogovora, ki tolaži. Z lahkoto se lahko o tem prepričamo, če preberemo nekaj njegovih pogovorov. Nekateri so dolgi (na primer z Nikodemom, s Samarijanko …), drugi so kratki (s častniki, Petrom, Magdaleno …), vendar vsi kažejo, kako je lahko pogovor ploden in kako lahko spremeni srce.
Značilnost Jezusovih besed je, da postanejo meso. To so besede, ki jih občutimo v telesu in ki so podane po dejanjih in služenju. Za zakonca lahko spolnost, kjer ni pogovora, postane zgolj nagon. Beseda počloveči spolnost, razjasni naše namene, razkrije drugemu, da ga ne izrabljamo, ampak da ga ljubimo.
“Jezik telesa mora biti bran v resnici,” je rekel papež Janez Pavel II. Sprejemati to, kar mi želi drugi povedati o telesni združitvi ali o kateremkoli dogodku iz svojega življenja, pomeni postaviti Jezusa v našo spolnost, v naše zakonsko in partnersko življenje. Pomeni, da se odpovem strahu, da bi morda moral kaj spremeniti, in se odpovem, da bi pred drugim zakrknil svoje srce. Aleteia
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je, ZAKON KOT GA ŽELI JEZUS JE:
1. ZAPUSTITI SVOJE STARŠE;
2. ZAVEZATI SE;
3. NE LOČEVATI TEGA , KAR JE BOG ZDRUŽIL;
4. VEDNO BOLJ POSTAJATI ENO MESO.
https://si.aleteia.org/2019/05/09/spolnost-in-vera-kako-v-odnos-med-zakoncema-povabiti-jezusa/
ZAVEZA:
Vedeti morate, da se je tisti, ki je ob vas, zavezal za vedno. To vam bo pomagalo, da boste premagali vse preizkušnje, tudi tiste, ki se včasih zdijo večje od vaših zmožnosti. Prav zaradi tega je zakrament svetega zakona tako zelo pomemben: to je odnos, ki presega sedanjost. Nič ni pomembnejše od tega – ne vaše finančno stanje, ne vaše zdravje, ne vaša leta. Srečna zakonca sta tista, ki se ljubita za vedno in se trudita z vsemi svojimi močmi, da to ljubezen zavarujeta. To ne pomeni, da sta popolna. Pomeni, da se trudita, da bi taka postala. To je tisto, kar vsakemu zakoncu prinaša veliko veselja. Aleteia
–
»ZGODI SE TVOJA VOLJA« – pogumna molitev, polna gorečega zaupanja
Božja volja
»Pred skrbjo za svet s strani človeka, imamo neutrudno skrb Boga do človeka in sveta. Ves evangelij odseva ta preobrat perspektive. Grešnik Zahej spleza na drevo, ker hoče videti Jezusa, a ne ve, da je že mnogo prej Bog začel iskati njega. Ko prispe Jezus, mu pravi: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ (Lk 19,5). In na koncu pove: ‘Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’ (Lk 19,10). Toje Božja volja, za katero prosimo, naj se zgodi, in je utelešena v Jezusu – iskati in reševati, kar je izgubljeno. In mi v molitvi prosimo, da bi se Božje iskanje dobro končalo, da bi se njegov univerzalni načrt zveličanja izpolnil. Najprej v vsakem med nami in zatem v svetu. Ste kdaj pomislili, kaj pomeni, da vas Bog išče. Res je, Bog išče mene, išče tebe; vsakega osebno. Velik je Bog! Koliko ljubezni je v tem!
Zveličanje človeka
Bog ni dvoumen. Ne skriva se za ugankami. Prihodnosti sveta ni načrtoval na nerazvozljiv način. Bog je zelo jasen. Če tega ne razumemo, tvegamo, da ne bomo dojeli smisla tretje prošnje Očenaša. Sveto pismo je namreč polno izrazov, ki nam pripovedujejo o pozitivni Božji volji v odnosu do sveta. V Katekizmu katoliške Cerkve imamo zbirko navedb, ki pričujejo o tej zvesti in potrpežljivi božanski volji (glej KKC 2821-2827). Sv. Pavel v Prvem pismu Timoteju piše: ‘Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice’ (1 Tim 2,4). Brez sence dvoma je to Božja volja: zveličanje človeka, ljudi, vsakega med nami. Bog s svojo ljubeznijo trka na vrata našega srca, da bi nas pritegnil k sebi in nas za roko povedel k zveličanju. Koliko ljubezni je v tem!
……………………
(Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 20.3.2019)
SKRB IN STRAH
Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.«
Budni služabnik
»Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim! Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?« Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel na dan, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.« Lk 12,32-48
SPOZNATI IN URESNIČITI BOŽJO VOLJO
Odlomek, ki je pred nami, je vsebinsko zelo obsežen. Vprašanje budnosti pred Bogom in odgovornosti do njega kot gospodarja, ki nam je mnogo zaupal, najbrž potegne za seboj vse tisto, kar smo razmišljali ob preteklih evangeljskih odlomkih: služenje, molitev, bogastvo, tihota itd. Glede na to, da kristjan ne more reči, da ne ve, kaj Bog od njega pričakuje, se zdijo besede: »Tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen.« precej divje. Zelo jasno nam je, kaj je Jezus mislil v prejšnji priliki o bogatašu, ki mu je polje dobro obrodilo in se je odločil za počitek. Biti bogat pred Bogom bi lahko z besedami današnjega odlomka opisali kot delati po njegovi volji. Ugotavljali smo, da je mogoče spoznavati božjo voljo skozi zavestno srečevanje s samim seboj in Bogom. Tako se vse bolj srečujemo z nujnostjo tihote in molitve, ki pa je danes zagotovo v krizi. Lahko rečem, da je v krizi tako med duhovniki kot med verniki. Temu bi kdo mogoče še ugovarjal, dokler se ne sreča s pristnimi molivci kot so bili mati Terezija in podobni. Ko sem o tem razmišljal, sem v knjigi Moč tihote prebral tole:
Spomnim se močnih in vznemirljivih besed sv. matere Terezije mlademu duhovniku Angelu Comastri, danes kardinalu nadduhovniku bazilike sv. Petra v Rimu. Njegova knjiga Bog piše naravnost (Dio scrive dritto) je sijajna. Prevzel me je odlomek o srečanju s svetnico: »Poklical sem v generalno hišo sester misijonark ljubezni, da bi se srečal s sv. materjo Terezijo iz Kalkute, toda njihov odgovor je bil odločen: ‘Z materjo se ni mogoče srečati; njene obveznosti ji tega ne dovoljujejo.’ Vendar sem se vseeno napotil tja. Sestra, ki je prišla odpret, me je zelo prijazno vprašala: ‘Kaj želite?’ – ‘Samo za nekaj trenutkov bi rad videl mater Terezijo.’ Presenetljivo je sestra odgovorila: ‘Žal mi je. To ni mogoče!’ Nisem se ganil in tako sestri dal vedeti, da ne bom odšel, ne da bi srečal mater Terezijo. Sestra se je za nekaj časa umaknila in se vrnila z materjo Terezijo … Zdrznil sem se in ostal brez besed. Mati mi je ponudila stol v sobici poleg kapele. Medtem sem si opomogel in zmogel reči: ‘Mati, sem zelo mlad duhovnik: to so moji prvi koraki! Prišel sem vas prosit, da bi me spremljali z molitvijo.’ Mati me je ljubeznivo in milo pogledala, nato pa z nasmeškom odgovorila: ‘Vedno molim za duhovnike. Tudi zate bom molila.’ Nato mi je izročila svetinjico Brezmadežne, jo položila v mojo roko in vprašala: ‘Kolikokrat na dan moliš?’ Obstal sem presenečen, nekoliko osupel. Ko sem zbral misli, sem odgovoril: ‘Mati, vsak dan obhajam sveto mašo, vsak dan molim brevir; veste, v našem času je to znamenje junaštva (bilo je leta 1969)! Vsak dan molim tudi rožni venec in to počnem zelo rad, naučila me ga je mama.’ Mati Terezija je s svojimi raskavimi dlanmi stisnila rožni venec, ki ga je imela vedno pri sebi. Potem je uprla vame svoje oči, polne svetlobe in ljubezni, in rekla: ‘Sin moj, to ni dovolj! Ni dovolj, ker se ljubezen ne da skrčiti na obvezni minimum; ljubezen zahteva maksimum!’ Nisem takoj razumel njenih besed in sem skoraj v opravičilo dejal: ‘Mati, od vas sem prej pričakoval tole vprašanje: katera dela ljubezni opravljaš?’ Naenkrat se je obraz matere Terezije zresnil in dejala je s krepkim glasom: ‘Misliš, da bi lahko udejanjala ljubezen, ko ne bi vsak dan prosila Jezusa, naj moje srce napolni s svojo ljubeznijo? Misliš, da bi lahko prehodila ceste, da bi našla uboge, če ne bi Jezus moji duši posredoval svoje ljubezni?’ Počutil sem se čisto majhnega … Mater Terezijo sem gledal z velikim občudovanjem in iskreno željo, da bi vstopil v skrivnost njene duše, napolnjene z navzočnostjo Boga. Vsako besedo posebej je poudarila: ‘Pozorno prebiraj evangelij in boš videl, da je tudi Jezus za molitev daroval ljubezen. In veš zakaj? Da bi nas poučil, da smo brez Boga preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim!’ Takrat se je dogajalo, da je veliko duhovnikov in redovnikov opustilo molitev, da bi se usmerili – kakor so govorili – na družbeno področje. Besede matere Terezije so se mi zdele kakor sončni žarek in počasi sem v sebi ponavljal: ‘Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim’. (Moč duha, 56-58)
Jezus pravi: Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Z materjo Terezijo lahko rečemo: ‘Brez Boga smo preveliki berači, da bi lahko pomagali ubogim’. Brez tihote, brez maksimalne mere v tihoti in molitvi, ne bomo zmogli ljubezni. Brez ljubezni ne bomo naredili v življenju nič pametnega. Naj nam Bog pomaga s svojo milostjo, da bomo zmogli preseči svojo revščino in postati dobri služabniki. Mirenski grad
KO V MOLITVI DAMO PROSTOR DUHU, TAKO DA SMO TIHO IN GA POSLUŠAMO, ON VŽIGA NAŠE SRCE, OBRAČA NAŠO POZORNOST K JEZUSU IN NAS VODI.
SVETI DUH NAS VODI, DA POSTANEMO SPOSOBNI SLAVLJENJA IN ZAHVALJEVANJA, IN ZARADI TEGA TUDI PRTEMAGAMO SLABOSTI.
SVETI DUH NAM POMAGA V MOLITVI PREPOZNAVATI BOŽJO VOLJO. (Vojtech Kodet-Devetdnevnica k Svetemu Duhu).
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..