Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
NEKATERI LJUDJE PO VEČ KOT 30 LET NISO IMELI ALI NIMAJO DUHOVNIKA, NE ZNAJO BRATI, NE PISATI, NIMAJO SVETEGA PISMA, VENDAR BOŽJE USMILJENJE NE POZNA MEJA; BOĆJE USMILJENJE JE NAJVIŠJA BOŽJA LASTNOST.
BOG SKRBI ZA VSAKEGA ČLOVEKA.
JEZUS JE UMRL ZA VSE LJUDI, BREZ IZLOČANJA, ZA VSE!
PSALM 86 (85)
MOLITEV V STISKI
1 DAVIDOVA MOLITEV.
Nagni, Gospod, svoje uho, usliši me,
ker sem nesrečen in reven.
2 Varuj mojo dušo, zakaj veren sem,
reši svojega služabnika, ti, moj Bog,
ki zaupa vate.
3 Izkaži mi milost, o Gospod,
saj ves dan kličem k tebi.
4 Razveseli dušo svojega služabnika,
saj k tebi, Gospod, vzdigujem svojo dušo.
5 Zakaj ti, Gospod, si dober in odpuščaš,
ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo.
6 Poslušaj, Gospod, mojo molitev,
prisluhni glasu moje prošnje.
7 Na dan svoje stiske te kličem,
kajti ti me uslišiš.
8 Gospod, ni ti enakega med bogovi,
ni del, ki bi bila, kakor so tvoja.
9 Vsi narodi, ki si jih naredil, bodo prišli,
padali bodo na kolena pred tabo, Gospod,
tvoje ime bodo slavili.
10 Zakaj ti si velik in delaš čudovite reči,
ti si Bog, ti edini.
11 Úči me, Gospod, svojo pot,
hodil bom v tvoji resnici,
zedini moje srce, da se bo balo tvojega imena.
12 Zahvaljujem se ti, Gospod, moj Bog, z vsem svojim srcem,
tvoje ime častim na veke,
13 zakaj velika je tvoja dobrota do mene,
rešil si mojo dušo iz globine podzemlja.
14 O Bog, prevzetneži so se vzdignili zoper mene,
drhal nasilnežev mi streže po življenju,
niso postavili tebe pred sebe.
15 A ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv Bog,
počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.
16 Obrni se k meni in mi izkaži milost,
daj svojo moč svojemu služabniku,
reši sina svoje služabnice.
17 Stori na meni znamenje za dobro;
moji sovražniki bodo videli in bodo osramočeni,
zakaj ti, Gospod, si mi pomagal in me potolažil.
Najlepša hvala za posredovanje čudovite Davidove molitve.
MOLIMO ŠE:
K MARIJI V PREIZKUŠNJI
O, Marija,
na naši poti vedno siješ
kot znamenje odrešenja in upanja.
Zdravje bolnikov, zaupamo se tebi,
ki si pod križem sodoživljala
Jezusovo bolečino in ostala trdna v veri.
Ti, zdravje tvojega ljudstva,
veš, kaj potrebujemo.
Prepričani smo, da boš poskrbela
tako kot v Kani Galilejski,
da se bosta po tem času preizkušnje
lahko vrnila veselje in praznovanje.
Pomagaj nam, Mati Božje ljubezni,
da bomo živeli po Božji volji
in delali to, kar nam bo rekel Jezus,
ki je nase vzel vse naše trpljenje
in si je naložil naše bolečine,
da bi nas po križu
popeljal k slavi vstajenja. Amen.
(prirejeno po molitvi papeža Frančiška,
Družina)
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
POSTANITE MOJSTRI V RAZLOČEVANJU (Aleteia)
SPOZNAJTE SMERNICE DOBREGA RAZLOČEVANJA, KI SO PO BESEDAH PAPEŽA FRANČIŠKA “NUJNE ZA ŽIVLJENJE”
Papež Frančišek je leta 2022 pripravil cikel katehez o duhovnem razločevanju. Pravzaprav je to tako pomembna življenjska lekcija, da jo moramo posredovati svojim otrokom.
V drugi polovici leta 2022 je papež Frančišek 14 katehez namenil duhovnemu razločevanju. Z nagovori o elementih dobrega razločevanja je posredoval najpomembnejšo lekcijo za življenje.
Dobro razločevanje namreč ni nekaj, kar bi uporabili samo ob večjih, pomembnejših življenjskih odločitvah (izbira študija, poklica, poročenosti ali drugega življenjskega stanu), temveč je vsakodnevno dejanje, ki vpliva na naš odnos z Bogom in bližnjim ter na osebno izpolnjenost nas kot Božjih otrok.
Sledi nekaj naslednjih smernic:
https://si.aleteia.org/2023/10/15/postanite-mojstri-v-razlocevanju/
MOLIMO K SVETEMU DUHU:
O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
preplavi svoje vernike v globino,
izlij polnost milosti
v srca, ki si jih ustvaril samo zase.
Ti si tolažnik in zagovornik,
ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
živi vir, ljubezen, ki vžiga,
maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.
Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
ti, prst Gospodove desnice,
ki izpolnjuješ obljube prerokov
in obdarjaš ustnice z novo besedo.
Osvetli, oživi ume,
v srca izlij voljo ljubiti,
okrepi naše utrujene ude
s tvojo zvesto, milo močjo.
Poženi v beg starega sovražnika,
hitro podeli mir z veseljem,
tako da se bomo od tebe vodeni
k pravemu življenju
izognili čaru zla.
Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.
Amen.
Sveti oče nas v navedeni katehezi opominja, da je “razločevanje Božji dar, za katerega je treba
vedno prositi, ne da bi se kdajkoli imeli za strokovnjaka ali samozadostnega na tem področju”.
GOSPOD, PODARI MI MILOST, DA BOM RAZLOČEVAL V TRENUTKIH ŽIVLJENJA,
KAJ MORAM STORITI IN KAJ MORAM SPOZNATI. PODARI MI MILOST RAZLOČEVANJA
IN PODARI MI OSEBO, KI MI BO POMAGALA RAZLOČEVATI.
KRIŽ PREPUŠČANJA V BOŽJE ROKE IN KRIŽ POTI. NE POZABIMO, LE TISTI, KI VSAK DAN NOSI KRIŽ, MORE BITI JEZUSOV UČENEC
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Samo ena je Jezusova zmaga, zmaga križa, tako smo zaključili preteklo nedeljo razmišljanje o postu. Mi pa bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne kot so zmage našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je potrebno za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo, kako bi Peter, takrat, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti, postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.
KRIŽ PREPUŠČANJA IN KRIŽ POTI
Samo ena je Jezusova zmaga, zmaga križa, tako smo zaključili preteklo nedeljo razmišljanje o postu. Mi pa bi imeli drugačne zmage. Zmage naših uspehov, pa četudi tako pobožne kot so zmage našega posta. Vse to je lepo, a post je vedno namenjen hoji za Jezusom. Iti je potrebno za njim, kakor učenci, iz doline na goro, z gore nazaj v dolino. Zanimivo, kako bi Peter, takrat, ko ne ve, kaj govori, tj. ko govori tisto, kar ga vedno žene, postavil šotore na gori. Kjer je postalo za hip lepo, bi se utaboril. Zanimiva je tudi simbolika šotorov. Zamislimo si, da bi radi trenutek večnosti, postavili v šotor, ki je najbolj minljiv. Peter ima doma hišo, a najlepše in najboljše bi v naglici postavil kar v šotor.
Pred nami se spet slika človeška narava in na drugi strani božje delovanje. Ob začetku Jezusovega delovanja smo razmišljali o križu razpetosti med zvermi in angeli, med božjim in človeškim, lahko o tej razpetosti nadaljujemo tudi v tem odlomku. Peter nikakor ne bi sprejel neprestane bolečine razpetosti med človeškim in božjim, med zemeljskim in nebeškim. Ne bi čakal, da bo Bog poskrbel za trajnost dogodka. Ne, čisto sam bi poskrbel, da bo to, kar je doživel ostalo večno. Mar ni prav to pogosta skušnjava: prevzeti stvari v svoje roke. Takoj, ko vzamemo stvari v svoje roke, nam vse polzi iz njih. Zato je tudi Jezus v puščavi prepustil Očetu, da so mu angeli stregli, ni si postregel sam. Prva hudičeva skušnjava je bila prav v tem. Hudiš mu je namreč rekle: Poglej, lačen si. Naredi si iz kamna kruh. Danes vidimo, kako Peter želi ohraniti lepo s svojo močjo.
Evangeljski odlomek nas ponovno vabi k razmišljanju o križih. Prvi takšen križ, ki ga danes lahko razberemo je križ prepuščanja Bogu. Tako radi bi prevzeli oblast nad življenjem, dogodki, odnosi in še čem. Radi bi, da bi lepo ostalo trajno. Vendar te oblasti nimamo. Na nas je, da si prizadevamo delati dobro, hkrati pa vse prepuščati Bogu, da ima on zadnjo besedo. Sicer je velika nevarnost, da bomo tisto, kar je trajno, postavili v okvir minljivega. Kakor apostol Peter, bi pogosto radi nebesa spravili v šotor. Ne bo šlo! V sebi že nosimo nebesa, a smo na zemlji in moramo nositi križ razpetosti.
Če pomislim na mlade, razumem križ prepuščanja v tem, ko bi radi lep trenutek, npr. prvo srečanje z osebo, v katero se zaljubiš, naredili trajen. Postavili bi šotor, v katerem bo ostal tisti objem, poljub, srečanje. Hoteli bi, da nikoli ne mine. Starši bi mogoče radi v nekem obdobju, ko družina zacveti, ohranili vse v svojih rokah. Otroci bi ne smeli odrasti. Postavili bi šotor in na silo zadržali svet, da se ne premakne.
A v življenju je vedno potrebno iti naprej. Poleg tega, da ga moramo izročiti v Božje roke, moramo tudi sprejeti nase križ poti. V nekem trenutku bi se radi ustavili, uživali v lepem, se odpočili in si rekli: Dovolj je. A Bog nas kakor apostole neprestano vodi naprej. Ne pusti, da bi se zadovoljili s trenutnim. Cilj je čisto na koncu, mi pa bi radi vmesne postaje naredili za cilj. Dokler smo na zemlji, moramo biti na poti.
Tudi to je križ, ki bi ga raje ne naložili na svoja ramena, križ poti. Naredili bi si prostor, si ga lepo postlali in tam obstali. Otroci se radi ustavijo pri dobrih rezultatih v šoli in obtičijo, mladi bi se usedli in uživali noro lepoto nekega trenutka, starši bi ne vlagali več v zakonski odnos, ker so že dosegli cilj, prav tako je s posvečenimi. V odnosih ne bi šli prek zapletov, ampak si raje narišemo končne cilje in tam postavimo šotore. Tako skušamo v minljive šotore postavljati naša neskončna hrepenenja. Radi bi jih ujeli, a nam polzijo iz rok, toliko bolj, kolikor bolj trmarimo in cepetamo na mestu. Izziv današnje nedelje vidim torej v tem, da se vprašamo, kako vztrajno nosimo križ prepuščanja v božje roke in križ poti. Ne pozabimo, le tisti, ki vsak dan nosi križ, more biti Jezusov učenec. Mirenski grad
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, res je. Radi bi, da bi lepo ostalo trajno. Vendar te oblasti nimamo. Na nas je, da si prizadevamo delati dobro, hkrati pa vse prepuščati Bogu, da ima on zadnjo besedo. Sicer je velika nevarnost, da bomo tisto, kar je trajno, postavili v okvir minljivega.
Tudi Peter, Jezusov učenec nikakor ne bi sprejel neprestane bolečine razpetosti med človeškim in božjim, med zemeljskim in nebeškim. Ne bi čakal, da bo Bog poskrbel za trajnost dogodka.
NAJ VSAK PRI SEBI RAZMISLI-RESNIČNO RAZMISLI Z JEZUSOM ALI GA MOGOČE NE VODI VSAK DAN SKUŠNJAVA hudobca, DA NE ČAKA , DA BO BOG POSKRBEL ZA REŠITEV!
Veste o tem večkrat pišem, ker čutim, da naj tako delam. Ne sama od sebe in zaradi lepšega.
Favstina Kowalska je o tem tudi govorila. PROSILA, MOLILA JE, DA BI JI JEZUS DAL DUHOVNEGA VODITELJA, VENDAR GA TAKRAT DOBILA.
Mi ne moremo priiljevati in siliti BOGA v nekaj, ZA KAR IMA ON DRUGAČEN NAČRT.
Povem vam, da je nerazumljivo, DA BI NEKDO GOVORIL, DA ZAUPA V BOGA, DA MU PREPUŠČA DOGODKE V NJEGOVO REŠITEV, POTEM BI PA SAM IZBIRAL REŠITVE OD ZDRAVNIKOV, SVETOVALCEV, ISKAL BI PO SVOJEM ČLOVEŠKEM MIŠLJENJU?!
Mene zelo boli v srcu, ČE IMA NEKDO TAK ODNOS DO BOGA. Vedno se sprašujem, ALI RES MISLIMO, DA JEZUS NI SPOSOBEN POISKATI TERAPEVTA, SVETOVALCA, RAZVEDRILA, TELOVADBE, HRANE PO OKUSU ZA VSAKEGA, NOVEGA AVTOMOBILA, ŠOLE, IZLETA itd…itd…
Kako je mogoče, DA STVARNIKU, KI JE USTVARIL VSAKEGA ČLOVEKA POSEBEJ, ČLOVEK TEGA NE ZAUPA?
Iz svoje življenjske izkušnje vam povem, da je tako razmišljanje in početje -greh. Hudobec ve, da je za človeka velik napor in skoraj nemogoče, da bi vztrajal, DA BOGU PREPUSTI NASVET IN REŠITEV. Hudobec ve, da bo na tej točki zmagal, KAJTI LE TISTI, KI SE Z JEZUSOVO MOČJO TEMU UPIRA, LAHKO ZMAGA.
Skušnjava_”NAREDI IN POIŠČI SAM”, JE TAKO ZAPELJIVA, KOT BI JEDLI MED.
Koliko ljudi pa lahko vzdrži v molitvi in v delu, kar je potrebno in ČAKA NA GOSPODOVO REŠITEV? Koliko ljudi bo v težki stiski, ko vsak dan tečejo solze SPREJELO TA KRIŽ OD JEZUSA? Pa vendar, če ne sprejmemo KRIŽEV- tudi KRIŽ PREPUŠČANJA BOGU, ne moremo biti Jezusovi učenci.
Mar si ljudje lahko izbiramo križe? Lahko rečemo Jezusu ta križ bom vzel, ker je lažji, onega drugega pa ne?
SKORAJ VSI PSALMI, KI JIH ZELO PRIPOROČAJO, DA MOLIMO Z BRANJEM PSALMOV, GOVORIJO O BOŽJI REŠITVI.
Zadni odlomek PSALMA 91, POSEBEJ POUDARJA TO: GOSPOD BO POKAZAL SVOJE REŠENJE.
14 Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi,
branil ga bom, ker spoznava moje ime.
15 Kliče me, pa ga uslišim,
z njim sem, ko je v stiski,
rešim ga in mu izkažem čast.
16 Z dolgostjo dni ga nasitim,
pokazal mu bom svoje rešenje.
Kral David je čudovito OPISOVAL TO ČAKANJE NA BOGA. BOG JE PODELI ZMAGO-DAL JE DAVIDU NASVET, KAKO BO PREMAGAL GOLJATA. Brez Božje pomoči ne bi David ničesar storil. Zato bi bilo že samo razmišljanje na svojo človeško moč, velik greh.
Čudovit primer tega je v Svetem pismu tudi zgodba o JUDITI. V kšni hudi stiski so bili Izraelci. In v tej hudi stiski, KER SO HOTELI REŠITEV, DA NE BODO UMRLI, SO PADLI V TEŽKO SKUŠNJAVO: BOGA SO PREIZKUŠALI:
Kaj so naredili?
MEŠČANI BETULIJE NA ROBU OBUPA- Judita 7, 19-32
19 Izraelovi sinovi so klicali h Gospodu, svojemu Bogu. Postali so malodušni, ker so jih od vseh strani obkolili sovražniki in niso mogli ubežati iz njihove srede. 20 Okrog njih je že štiriintrideset dni vztrajala vsa asirska vojska – pehota, bojni vozovi, konjenica –, tako da so meščanom Betulije usahnile vse vodne zaloge, 21 vodnjaki so se izsušili, niti en dan se niso mogli več odžejati, ampak so dobivali skopo odmerjene obroke vode. 22 V njihovih otrocih ni bilo več pravega življenja, žene in mladeniči so od žeje omedlevali in padali po mestnih ulicah in po prehodih med vrati, ker so bili čisto brez moči.
23 Tedaj se je vse ljudstvo – možje, žene in otroci – zbralo okrog Uzíja in mestnih poglavarjev. Kričali so na ves glas in govorili pred vsemi starešinami: 24 »Naj Bog razsodi med vami in nami! Zakaj storili ste nam veliko krivico, ker niste hoteli spregovoriti spravljivih besed z asirskimi sinovi. 25 Zato nimamo zdaj nikogar, ki bi nam pomagal. Bog nas je izročil v njihove roke, da vpričo njih poginemo od žeje in bomo povsem uničeni. 26 Zato jih vsaj zdaj pokličite in izročite mesto Holofernovim ljudem in vsej njegovi vojski. 27 Bolje je namreč, da se jim izročimo v plen. Postali bomo sicer njihovi sužnji, toda vsaj življenje si bomo rešili in ne bo nam treba gledati, kako umirajo nebogljeni dojenčki pred našimi očmi, ne naših žena in otrok v poslednjih izdihljajih. 28 Za pričo zoper vas kličemo nebo in zemljo in našega Boga, Gospoda naših očetov, ki nas kaznuje za naše grehe in za pregrehe naših očetov. Naj ne dopusti, da bi se te besede danes uresničile.«
29 Sredi zborovanja so vsi hkrati začeli silno jokati in z močnim glasom so vpili h Gospodu Bogu. 30 Uzíja pa jim je rekel: »Pogum, bratje! Vzdržimo še pet dni! V tem času nam bo Gospod, naš Bog, izkazal usmiljenje. Zakaj ne bo nas nikoli zapustil. 31 Če pa potečejo tudi ti dnevi in ne pride k nam pomoč, bom naredil, kot zahtevate.«
32 Nato je ljudstvo razpustil. Moški so odšli na svoje bojne položaje, k mestnemu obzidju in na stolpe; ženske in otroke pa je poslal na njihove domove. In v mestu je zavladala velika potrtost.
PREIZKUŠALI SO GOSPODA: Pogum bratje vzdržimo še pet dni ….HOTELI SO PRISILITI BOGA, PO SVOJI ČLOVEŠKI ODLOČITVI.
KAJ JE ODGVORILA JUDITA: “NIKAR, O BRATJE NIKAR NE DRAŽITE JEZE BOGA, …..
NIKAR NE IZSILJUJTE NAČRTOV GOSPODA, NAŠEGA BOGA…….KAKO BOSTE SPOZNALI NJEGOV UM? KAKO DOUMETI NJEGOVO MISEL?
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Judita 8,11-27
11 Ko so prišli k njej, jim je rekla: »Poslušajte me, poglavarji meščanov Betulije! Vaša beseda ni bila prava. Beseda, ki ste jo dali danes pred ljudstvom in jo potrdili s prisego med Bogom in vami. Izjavili ste, da boste mesto predali sovražnikom, če vam Bog medtem ne pošlje pomoči. 12 Kdo pa ste vi, da današnji dan skušate Boga in si med ljudmi prilaščate mesto, ki pripada Bogu? 13 Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo; vendar ne boste nikoli ničesar spoznali. 14 Saj niti globine človeškega srca ne morete raziskati niti misli človeškega razuma ne morete doumeti. Kako boste tedaj preiskali Boga, ki je ustvaril vse to? Kako boste spoznali njegov um? Kako doumeli njegovo misel? Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga. 15 Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov. 16 Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga lahko prisilili k odločitvi.
17 Zato pa pričakujmo rešitev od njega in ga kličimo, naj nam pride pomagat. In če ga je volja, bo slišal naš glas. 18 Zakaj v sedanjem rodu in današnji dan med nami ni rodu ne družine, ne kraja ne mesta, ki bi častilo z rokami narejene bogove, kot se je dogajalo v prejšnjih dneh. 19 Prav zato so bili naši očetje izročeni meču in ropu in pretrpeli so hude poraze pred očmi naših sovražnikov. 20 Mi pa ne poznamo drugega Boga razen njega. Zato smemo upati, da ne bo zapustil nas in našega rodu. 21 Zakaj če pade naše mesto, bo podjarmljena tudi vsa Judeja in izropano bo naše svetišče: Bog pa bo zaradi te oskrumbe terjal obračun z našo krvjo. 22 Pokol naših bratov, zasužnjenje naše dežele, opustošenje naše dediščine – vse to bo prišlo nad našo glavo med pogani, ki jim bomo hlapčevali kot sužnji; in našim osvajalcem bomo v zaničevanje in posmeh. 23 Zakaj naše suženjstvo se nam tedaj ne bo obrnilo v naklonjenost, ampak nam ga bo Gospod, naš Bog, štel v sramoto.
24 Zato, bratje, pokažimo našim rojakom, da je od nas odvisno njihovo življenje in da imajo tempelj, hram Božji in oltar v nas svojo trdno oporo. 25 Ob vsem tem pa se moramo zahvaliti našemu Bogu, ki nas preizkuša, kakor je preizkušal naše očete. 26 Spomnite se, kaj je storil z Abrahamom, kako je preizkušal Izaka, kaj je moral prestati Jakob, ko je v sirijski Mezopotamiji pasel črede svojega ujca Labána. 27 Kalil jih je v ognju, da preizkusi njihova srca. Tako tudi to, kar zdaj pošilja nad nas, ni nobena kazen. Ne, Gospod biča tiste, ki so mu blizu, da jih posvari.«
Ja, res je: NE JEZIMO BOGA IN GA NE POSTAVLJAJMO NA PREIZKUŠNJO!
SKOZI CELOTNO SVETO PISMO JE SVARILO OD BOGA, NAJ TEGA NE POČNEMO!
BOG DELI ZMAGE, REŠITVE, RAZPLETE, NASVETE, itd….itd….
Zato pa nas poučuje v Svetem pismu!
PSALM 32,8
MODRIL TE BOM IN TE UČIL
NA POTI, PO KATERI MORAŠ HODITI,
SVETOVAL BOM, MOJE OKO JE NAD TABO.
NEKAJ DUHOVNIH NASVETOV IZ KNJIGE Z NASLOVOM: DEPRESIJA NI GREH
ŠEST OPORNIH TOČK ZA PREMAGOVANJE STISKE
KER JE ČLOVEK TELO, DUŠA IN DUH, NE SMEMO POZABITI NA NOBENO OD TEH KOMPONENT, ČE ŽELIMO ŽIVETI V MIRU IN ENOVITOSTI
Tudi tisti, ki sicer nimajo večjih težav z duševnim zdravjem, so se v tem času znašli na preizkušnji. Poleg ostalih sredstev za premagovanje stisk močno pomaga tudi duhovna drža. Zdravnik AARON KHERIATY in teolog JOHN CIHAK sta v knjigi Depresija ni greh, ki je prevedena tudi v slovenščino, podala nekaj duhovnih nasvetov, ki smo jih izluščili, saj lahko koristijo vsakomur.
1. IZPRAŠAJTE SI VEST
Kreposti, kot so razumnost, pogum, zmernost in pravičnost, poleg njih pa še vera, upanje in ljubezen, nam pomagajo, da se lažje spoprimemo s težavami, ki nam pridejo na pot, lažje obvladujemo stres in se soočimo z neuspehi. Kreposti pa pogosto spodkopavajo pregrehe. Avtorja v knjigi podajata preprost primer. Naša ljubezen do Boga in bližnjega je tako bistvena, da ne moremo živeti brez njiju. Smrtni greh nevoščljivosti, ki je ena od skritih pregreh našega časa, spodkopava to ljubezen. “Nevoščljivost je oblika žalosti. Lahko poslabša depresijo, v skrajnem primeru pa je lahko izvor depresivnih znakov.” Izprašajmo si vest, da bomo ugotovili, ali nam morda kateri od grehov povzroča žalost.
2. ENOVITOST ŽIVLJENJA
Marsikatero duševno stisko ali motnjo, tudi nekatere oblike depresije, povzroča ali ohranja človekovo prizadevanje, da bi živel v nizu protislovij, piše v knjigi Depresija ni greh. Človek ne more živeti dvojno, zato je zelo pomembno, da tako na telesnem, duševnem in duhovnem področju gojimo enovitost, da skrbimo za vsa tri področja, da se ne pretvarjamo. Za enovitost nam pomaga, da se prepričamo, da nas je Bog z razlogom poslal v to družino, v to službo, k tem prijateljem. Čeprav je na drugi strani ograje trava videti bolj zelena, je ključno, da odkrijemo svoje poslanstvo tam, kjer smo, v vsakdanjih dogodkih in okoliščinah svojega življenja.
3. SPOKOJNOST REDA
Vsi hrepenimo po miru na svetu in miru v naših družinah ter naših srcih. Sveti Avguštin je mir definiral kot spokojnost reda. “Kreposti miru in reda sta povezani. Red je nujen za notranji mir,” pišeta avtorja knjige. Pospravljanje stanovanja torej ni samo neljubo opravilo, temveč je lahko duhovna izkušnja, ko si konkretno prizadevamo za red in mir. Red potrebujemo tudi pri svojih vsakdanjih navadah. Ali spite dovolj? Zdravo jeste? Naredite preprosto vajo. Zapišite pet stvari, ki vam največ pomenijo, po vrstnem redu. Nato napišite še pet stvari, ki vam ne pomenijo največ. Če stvarem, ki vam ne pomenijo največ, namenjate veliko časa, je nekaj narobe.
4. NAČRT DUHOVNEGA ŽIVLJENJA
Vsak, kdor hoče narediti nekaj velikega, mora za to imeti načrt, da bo vedel, kaj je pomembno in kaj ni. Naš načrt duhovnega življenja bi moral vsebovati: molitev, prejemanje zakramentov, duhovno branje … Avtorja knjige močno priporočata duhovnega voditelja, ki nas bo spremljal in usmerjal na naši poti za Kristusom. Poskrbel bo tudi, da si ne bomo zadali preveč v prekratkem času, saj bomo v tem primeru morda spet doživeli poraz. “Bog od nas želi ljubezen, ne kaznovanje samega sebe.”
5. MOLITEV, SPOVED, SVETA MAŠA
Ne bi nas smelo presenetiti, da je molitev naravna in zdrava za telo in dušo. Ker smo ustvarjeni po Božji podobi, smo ustvarjeni za molitev, ki je pogovor z Bogom. Spoved je zakrament veselja, ki nas odveže od stvari, ki so za nas slabe, ter nas odpre za dobro. Pri maši lahko pred Jezusa položimo vse svoje težave, skrbi. Zakaj bi iskali bioenergetike in druge alternativne zdravilce, če pa se lahko obrnemo na Boga, ki je najmogočnejši Zdravnik?
6. POSVEČUJOČE DELO IN TRPLJENJE
Je morda tudi preizkušnja, ki jo živimo v tem trenutku, priložnost za posvečevanje svojega življenja Bogu? Čeprav morda naša molitev, stiska ali delo ne prinašajo velikih rezultatov, je vse to pomembno zato, ker je opravljeno iz ljubezni do Boga in ljudi. “Sredi hude depresije, ko se zdi že umivanje zob neznosna naloga, se lahko bolnik nauči darovati tudi to drobno stvar Bogu z vso ljubeznijo in dobrim namenom, kar ga lahko zbere, in to mu pomaga pri okrevanju in zdravljenju.” Ne glede na to, kako malo imamo, še vedno lahko veliko damo. Pokličimo koga, ki je osamljen, in ga razveselimo. “Nikoli se nič ne izgubi, če je darovano Bogu in storjeno iz ljubezni.”
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/05/03/6-opornih-tock-za-premagovanje-stiske/
Božje usmiljenje, studenec bolnim in trpečim, zaupamo vate!
MOLIMO:
Jezus Kristus,
ko je vse temno,
ko smo šibki in nemočni,
nam daj čutiti Tvojo navzočnost,
Tvojo ljubezen in Tvojo moč.
Pomagaj nam, da bi zmogli popolno zaupati
v Tvojo zaščitniško ljubezen
in okrepčujočo moč,
da nas nič več ne bo strašilo ali skrbelo,
saj, ko živimo blizu Tebe,
vidimo Tvojo dlan,
Tvoj namen in Tvojo voljo v vseh stvareh.
Amen.
(Ignacij Lojolski)
https://operando.org/molitev-za-osvoboditev-od-depresije/
NOČ ČAROVNIC? “NE NASEDAJMO KOMERCIALNIM LIMANICAM ALI PA POGANSKIM OBIČAJEM” (Aleteia)
NASILJE, DUHOVI, STRAŠNE BUČE, ČAROVNICE IN ŠE KAR JE STRAŠNEGA LAHKO V TEH DNEH VIDIMO NA VSAKEM KORAKU. PRED NAMI JE NOČ ČAROVNIC, KI JO “PRAZNUJEJO” PREDVSEM TRGOVCI, OPOZARJA JEZUIT P. DAMJAN RISTIĆ, REKTOR JEZUITSKEGA KOLEGIJA V LJUBLJANI, TEOLOG IN PREDAVATELJ
V pogovoru za spletni medij Druzina.si je p. DAMJAN RISTIĆ spregovoril o povezavah med starimi poganskimi verovanji, ki se v strahu pred smrtjo kažejo v noči čarovnic. Ker katoličani verujemo v nebesa, ni nobenega razloga, da bi rezljali buče – raje se zberimo okrog mize, zmolimo in se spominjajmo naših pokojnih.
KAKO STA POVEZANA 31. OKTOBER IN PRAZNIK VSEH SVETIH?
Praznik vseh svetih izvira iz spominov določene skupnosti v prvih stoletjih Cerkve na mučence. Bolj poenoten praznik je postal, ko je vse več cerkvenih skupnosti začelo praznovati spomin na mučence okrog velike noči in prav posebej na nedeljo po binkoštih. Pravoslavne cerkve se še danes spominjajo vseh svetih prav na ta dan. V Rimokatoliški cerkvi se je praznik prestavil na 1. november.
Takrat so nekristjani praznovali praznik, ki se je imenoval lemuria. Na ta dan so pogani z darovi pomirili hude duhove. 1. november naj bi namesto tega postal krščanski praznik spomina na vse svete.
Začel se je z bdenjem 31. oktobra in se nadaljeval vse do drugega novembra, ko so se verniki spominjali vseh vernih rajnih, predvsem svojcev, pa tudi samo mučencev, poznavalcev in devic. Spomin na mrtve se v luči Kristusovega vstajenja preobrazi v spomin na pokojnike, ki so živi v Kristusu.
ZAKAJ JE NOČ ČAROVNIC PRAV 31. OKTOBRA?
Noč čarovnic je keltski, druidski praznik, ki je podoben rimski lemuriji. 31. oktober je bil dan, ko so se po keltskem prepričanju v skupnost vrnili duhovi pokojnih in pa hudi duhovi ter čarovnice in kar je še drugih zlobnih bitij. Vse te sile je bilo treba na nek način odbiti, prelisičiti.
Da bi se zaščitili pred hudimi duhovi, so se ljudje tudi sami našemili v te like v upanju, da jih ti ne bi prepoznali kot ljudi. Po hišah so nabirali darove in jih nesli iz vasi, jih tam darovali duhovom ter jih tako obdržali zunaj naselja in jih pomirili. Ta praznik se je imenoval Samhain.
Kristjani so pozneje tudi ta praznik skušali “pokristjaniti” in namesto imena Samahin se je predvečer 1. novembra, ki je bil druidski dan mrtvih, preimenoval v All Hallows (Vsi sveti) ali krajše in bolj podobno omenu starega praznika, Halloween.
ZAKAJ IMAMO LJUDJE OZIROMA SLOVENCI POGANSKO POTREBO DO MASKIRANJA, REZANJA BUČ …?
Noč čarovnic je svetovni fenomen, ki ga omogoča zabavna industrija, ki skuša v prvi vrsti prodati svoje artikle, in spremeniti vedenje ljudi na tak način, da se temu ne morejo upreti. Ko nekaj počne večina, se ji začne prilagajati tudi manjšina.
Dandanes se otroci ne maskirajo samo v duhove in čarovnice, temveč tudi v super heroje iz popularnih filmov, s katerimi se identificirajo. Nekaj je torej ostalo od poganske noči čarovnic, prav nič pa ni ostalo v tem od krščanskega praznovanja praznika vseh svetih ali praznika pokojnih vernih. Stvari se pač razvijajo naprej, v smer, kjer je večji profit.
KAKO SO VEČER PRED PRAZNIKOM VSEH SVETIH PREŽIVLJALI NAŠE PRABABICE IN PRADEDKI?
Nekaj poganskih, a pokristjanjenih običajev je po naših deželah še vedno ohranjenih. S posebnimi kruhki so gospodinje obdarile otroke, da bi jih tako zavarovale pred hudimi duhovi.
V Avstriji je bila to naloga botrov, ki so svojim krščencem podarili “Allerheiligenstriezl”. Po poganskem verovanju naj bi ta kruh ščitil otroke pred duhovi umrlih, ki se ob dolgih nočeh vračajo na zemljo, po krščanskem pa naj bi ti kolački spodbujali otroke k molitvi za duše, ki jim je treba pomagati, da pridejo iz vic v nebesa.
KAKŠEN ODNOS NAJ ZAVZAMEMO KATOLIČANI DO NOČI ČAROVNIC?
Če pretehtamo vse, o čemer smo govorili, se mi zdi dokaj samoumevno, da katoličani po sebi nimamo nobene potrebe po tem, da bi praznovali noč čarovnic. Prvič gre za tujeroden praznik, ki v bistvu sploh ni praznik. Gre bolj za konzumistični globalni festival, ki zna iz ljudi izvabiti denarce.
Gotovo, da se je zabavno obleči nekaj ali nekoga drugega, se obleči v nekaj bolj temačnega in na ta način začutiti moč v tem, da nekoga prestrašiš. Po moje to ni vredno praznovanja, sploh pa ne krščanskega. Imejte me za starokopitnega, a nekaj podobnega menim o vsakem komercialnem prazniku.
Če nekdo vse te stvari praznuje, ga ni treba obsojati, dobro pa se je o teh stvareh pogovarjati, morda pride še kdo k pameti, prihrani kakšen novčič za bolj pomembne stvari. Posebej je pomembno, da o teh stvareh govorimo z našimi otroki, ki so sicer pod pritiskom.
Kar pa se tiče poganskih verovanj in običajev, je morda skrajni čas, da se bolj pozanimamo, kaj je bistvo in jedro krščanskega praznika vseh svetih in se poslovimo od poganskih strahov, ki nimajo mesta v Kristusu.
OMENILI STE OTROKE, KI STRAŠNE BUČE IN ČAROVNICE VIDEVAJO CELO V VRTCIH IN ŠOLAH, V RISANKAH ITD. KAKO NAJ STARŠI OTROKOM RAZLOŽIJO NOČ ČAROVNIC?
Z otroki, če so že dovolj stari, se je dobro pogovarjati o naših sorodnikih, ki jih ni več med nami, in to na krščanski način. Nobenega smisla ni, da bi jih strašili s tem, da prihajajo nazaj iz grobov kot duhovi ali zombiji in da smo jih dolžni miriti s sladkarijami. Tudi pretirano prižiganje sveč po grobovih je vprašljivo.
Veliko lepše je, če se na predvečer praznikov vseh svetih in vseh vernih rajnih spominjamo naših prednikov, ki sicer niso več med nami, verujemo pa, da pa da so živi v Kristusu, kjer imamo svoje pravo življenje tudi mi. Obisk groba je lahko pomemben del teh praznikov. Ob tem se soočamo tudi z lastno minljivostjo, a obenem z upanjem, ki ga tudi sicer praznujemo v naši veri.
Ne pozabimo, da se otroci učijo naprej iz naših dejanj, nato razpoloženj in šele na koncu iz naših naukov. Obdržimo pravo lepo razpoloženje in v miru dajmo mesto praznikom, ki so lahko odlična priložnost za srečanje s sorodniki, čas za druženje tudi ob hrani, glasbi in iskreni molitvi.
Obdržimo torej trezno glavo ob teh praznikih, ne nasedajmo komercialnim limanicam ali pa poganskim običajem; naj nas raje med sabo poveže vera v smisel življenja vrlin in družine, katere del smo in na poseben način še vedno ostajajo v Kristusu tudi naši predniki.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2023/10/30/noc-carovnic-ne-nasedajmo-komercialnim-limancem-ali-pa-poganskim-obicajem/
Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!
MOLITE ZA MIR – MIR V ČLOVEŠKIH SRCIH, MIR V DRUŽINAH IN MIR V SVETU
Dragi otroci! Danes vas kličem, da molite za mir. Mir v človeških srcih, mir v družinah in
mir v svetu. Satan je močan in vas želi vse obrniti proti Bogu in vas vrniti na vse tisto, kar je
človeško, in v srcih uničiti vsa čutenja do Boga in Božjih stvari. Vi, otročiči, molite in se
borite proti materializmu, modernizmu in egoizmu, ki vam jih svet ponuja. Otročiči, vi se
odločite za svetost, jaz pa s svojim Sinom Jezusom posredujem za vas. Hvala vam, ker ste
se odzvali mojemu klicu.
Sporočilo Kraljice miru po vidkinji Mariji Pavlović Lunetti, 25. januar 2017
http://www.medjugorje.si/sporocilo-kraljice-miru-po-vidkinji-mariji-25-januarja-2017.html
Marija, Kraljica miru, prosi za nas!
MOLIMO ZA MIR:
(najprej za mir v mojem/tvojem srcu, da bomo
potem mogli moliti za mir v svetu)
Gospod, naredi me za orodje svojega miru.
Kjer je sovraštvo, naj prinašam ljubezen.
Kjer je žalitev, naj prinašam odpuščanje.
Kjer je nesloga, naj prinašam edinost.
Kjer je dvom, naj prinašam vero.
Kjer je zmota, naj prinašam resnico.
Kjer je obup, naj prinašam upanje.
Kjer je žalost, naj prinašam veselje.
Kjer je tema, naj prinašam luč.
Učitelj, naj se ne trudim,
da bi me drugi tolažili,
ampak naj sam tolažim;
da bi me drugi razumeli,
ampak naj sam razumem;
da bi me drugi ljubili,
ampak naj sam ljubim.
Kajti ko dajemo, prejemamo;
ko odpuščamo, nam je odpuščeno;
in ko umremo, vstanemo v večno življenje.
Amen.
(čudovita molitev sv. Frančiška Asiškega za mir)
PRESVETO SRCE JEZUSOVO, USMILI SE NAS!
MARIJA, KRALJICA MIRU, PROSI ZA NAS!
MOLIMO TUDI ZA MIR V DRUŽINI
https://si.aleteia.org/2019/11/29/molitev-ki-bo-pomagala-razresiti-spore-v-druzini/
BOŽJE USMILJENJE, KI NAS NAPOLNJUJEŠ Z MILOSTJO, ZAUPAMO VATE!
PREPROSTA ZDRAVILA ZA ZDRAVLJENJE OSMIH BOLEZNI NAŠEGA DUHA (Aleteia)
OD POŽREŠNOSTI DO ŽALOSTI: KORISTNI NASVETI, KAKO SVOJE ŽIVLJENJE USMERITI NAZAJ NA PRAVO POT
Požrešnost, lenoba, poželenje itd. so razvade oz. bolezni duha, ki negativno vplivajo na naše življenje in ga vodijo v napačno smer. Lahko se zgodi, da jih ne moremo ustaviti, saj “prevzamejo” tudi naša dejanja.
V delu OBRAZI MOLITVE – gre za eseje o oblikah molitve in duhovnega branja – ROBERT CHEAIB predlaga nekaj vaj za premagovanje razvad na krščanski način.
https://si.aleteia.org/2022/05/29/preprosta-zdravila-za-zdravljenje-osmih-bolezni-nasega-duha/
Poglabljajmo se v bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Molimo: Pridi, Sveti Duh …
S KATERIMI OBDOLŽITVAMI JE BIL JEZUS OBSOJEN?
Nekateri voditelji Izraela so obdolžili Jezusa, da deluje zoper postavo, zoper jeruzalemski tempelj in zlasti zoper vero v enega samega Boga, ker se je razglašal za Božjega Sina. Zato so ga izročili Pilatu, da bi ga obsodil na smrt.
KAKŠEN ODNOS JE IMEL JEZUS DO IZRAELOVE POSTAVE?
Jezus ni odpravil postave, ki jo je Bog dal Mojzesu na Sinaju, ampak jo je dopolnil s tem, da ji je podelil dokončno razlago. Je božji Zakonodajalec, ki v celoti spolnjuje to postavo. Jezus je nadalje zvesti služabnik, ki s svojo spravno in zadostilno smrtjo naklanja edino daritev, ki je sposobna odvzeti vse “pregrehe ljudi v prejšnji zavezi” (Heb 9,15).
Kompendij KKC, 113 in 114
https://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
ODNOSI – pričevalci Boga
Naši odnosi so in ostajajo merilec naše duhovnosti. Način, kako živimo med seboj, kako se družimo, kako se izražamo, kako se jezimo in kako si odpuščamo, kako se vključujemo ali tekmujemo, kaže na to, v koga verujemo – Boga po svoji podobi ali Boga, ki se nam resnično razodeva. Boga, ki mora ponižno stopiti za naš “jaz” ali Boga, ki lahko postane središče.
Današnji psalm je čudovita podoba lepote in varnosti, ki se zgodi, ko Bog postane središče življenja: “Gospod je moja moč in moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj, moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam.” On je središče mojega življenja in ne jaz.
Če pa je usmiljeni Bog središče mojega življenja pomeni, da se to preprosto mora poznati tudi v odnosih, ki jih živim. Že druga Mojzesova knjiga spodbuja k pravičnosti, ki je v tem, da se ljudje usmilijo vdov in sirot, tujcev in ubožcev zraven sebe, kajti prav ti imajo v očeh Boga posebno mesto. On je njihova edina obramba, zato njihov glas predira nebesa, medtem pa jih med ljudmi opazijo samo tisti, ki imajo središče že v Bogu in ne več v samem sebi. Drugega lahko sliši samo tisti, ki je izstopil iz lastnega monologa ter pripravil prostor za dialog.
Tako drugačno od drže farizejev, ki ponosni in napuhnjeni pritečejo k Jezusu potem, ko so slišali, da je utišal saduceje, njihove zagrizene nasprotnike. Pridejo polni samih sebe, da bi Ga preizkusili in ne, da bi se ob Njem tudi spreobrnili. Oni tega ne potrebujejo.
Zato jim Jezus hitro razjasni pojme in reče: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.” Kakor bi jim rekel: ” Stopi iz sebe in se obrni k Drugemu. Nehaj se vrteti okrog samega sebe, kajti tam ni odrešenja”. To je temeljno in edino nujno spreobrnjenje. Šele potem, ko se svet ne vrti več okrog lastnega jaza, ko ni vse le še okupirano s tekmovanjem, z zmago, z navideznim in dokazovanji lastnega “prav”, je možno opaziti bližnjega, zaznati njegovo potrebo, prisluhniti njegovim besedam in dati prostor drugemu svetu. Taka drža seveda pomeni tudi vključitev samega sebe, vključitev lastnih čustev in lastnega telesa. Kdor nima rad samega sebe tudi drugega ne more opaziti in še manj nanj sočutno odgovoriti.
Odpoved lastnemu “jazu” je torej nekaj povsem drugega, kot prepoved ljubezni do sebe. To mi mešamo in ne Kristus. Ljubezen do sebe je temeljno spoštovanje Boga in Njegovega daru, je temeljna izbira, da se življenje v polnosti rodi in je predpogoj, da se katerikoli zdrav odnos sploh lahko začne. Ko pa ljubimo in sprejemamo sebe, smo povabljeni, da se odpovemo “sebi”, tistemu “jazu”, ki bo vedno hotel uveljaviti le svoje ideje in tako umremo lastni potrebi po opaženosti, vidnosti, potrditvah in tekmi, v center pa položimo v Drugega. Če to storimo, se začnejo nebesa. Takrat je namreč pripravljen teren za resnične odnose, kjer bo tudi drugi lahko imel mesto, imel bo svoj glas, ki bo slišan, ker ne bo več vse zasedeno z lastnimi potrebami po uveljavljanju.
V tem stoji ljubezen, v tem vsa postava in preroki, v tem se rojeva skupnost, o kateri beremo tudi danes v drugem berilu. Pavel, Silvan in Timotej so Tesaloničanom oznanjali evangelij kot odrešeno občestvo, saj jih je združeval Sveti Duh in ne skupni sovražnik. Zato so med ljudmi upali postati majhni, za njihovo dobro. V ospredje namreč niso več polagali samih sebe in lastne uveljavitve, temveč Boga, ki jih je poklical in izvolil ter zaupane jim ljudi, za katere so bili pripravljeni dati življenje. Njihovo občestvo je bilo tako privlačno, da oznanjevanje evangelija ni temeljilo samo na besedi, temveč na privlačnosti odnosov, ki so jih živeli. Občestvo, ki predstavlja in v sebi nosi Kraljestvo je edino prepričljivo do te mere, da naleze še druge.
“Tako je Gospodova beseda odjeknila ne samo po Makedoniji in po Ahaji, ampak se je vaša vera v Boga razširila po vseh krajih, tako da nam o ničemer ni treba govoriti. Sami namreč govorijo o nas (…)”
In ta govorica, ki edina podira stene src, je dejansko edina resnična odvrnitev od malika – ki je lastni “jaz”, lastna kariera, lastna uveljavitev – k služenju živemu in resničnemu Bogu. Tu not naše življenje postane okusno in privlačno, občestveno in zato ljudem prinaša živega in resničnega Boga.
Tega pa so žejni vsi. Ljudem se namreč upira naša farizejska drža moralizma in potreba po “imeti prav”, nagovarja pa jih naše umiranje sebi, ki rojeva drugačne odnose, take, ki odslikujejo edinega živega in pravega Boga (Anja Kastelic ).