Nasveti za pomoč, nasveti za duhovno rast. Ko nam gre vse prav vse narobe se moramo obrnit k Bogu po pomoč. Ko nam gre vse dobro se moramo tudi obrnit k Bogu po pomoč, mogoče nam gre kaj narobe…
Bi želeli še kak nasvet. Zastavite vprašanje in vam bomo poskušali odgovorit.
| Cookie | Duration | Description |
|---|---|---|
| cookielawinfo-checkbox-analytics | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Analytics". |
| cookielawinfo-checkbox-functional | 11 months | The cookie is set by GDPR cookie consent to record the user consent for the cookies in the category "Functional". |
| cookielawinfo-checkbox-necessary | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookies is used to store the user consent for the cookies in the category "Necessary". |
| cookielawinfo-checkbox-others | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Other. |
| cookielawinfo-checkbox-performance | 11 months | This cookie is set by GDPR Cookie Consent plugin. The cookie is used to store the user consent for the cookies in the category "Performance". |
| viewed_cookie_policy | 11 months | The cookie is set by the GDPR Cookie Consent plugin and is used to store whether or not user has consented to the use of cookies. It does not store any personal data. |
BOŽJA MATI MARIJA, MOGOČNA PRIPROŠNJICA PRI BOGU, NAS NENEHNO VABI K PREMIŠLJEVANJU BOŽJE BESEDE, K MOLITVI, POKORI IN ZADOŠČEVANJU!
BOŽJA BESEDA: Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gričevje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! (Lk 1,39-42)
S trdnim zaupanjem se obrnimo na ODREŠENIKA JEZUSA KRISTUSA in SVETO DEVICO MARIJO, še zlasti pri obhajanju SVETE MAŠE. Ponižno ju prosimo za potrebne milosti za trpeče sestre in brate v rubriki PROSIM ZA MOLITEV, v skladu z Božjo voljo! Vedno se že vnaprej zahvaljujmo za vse, kar nam Gospod podarja v svoji neizmerni dobroti in usmiljenju do nas grešnikov!
PROŠNJE ZA MOLITEV: http://www.molitev.net/skupaj-molimo.html
SVETA DEVICA MARIJA: »OD SVOJEGA SINA SEM IZPROSILA, DA VSE, KI MOLIJO ROŽNI VENEC V ŽIVLJENJU IN OB SMRTNI URI, SPREMLJAJO NEBEŠKI SVETNIKI.«
To je ena od 15-ih obljub, ki jih je neposredno od MARIJE prejel dominikanec Alano de la Roche za vse, ki so zvesti rožnemu vencu. Te obljube kažejo, kako močna je Marijina ljubezen do nas.
MOLIMO VESELI DEL ROŽNEGA VENCA. V DRUGI SKRIVNOSTI RAZMIŠLJAMO:
1. KI SI GA, DEVICA, V OBISKOVANJU ELIZABETE NOSILA
2. Ki ti je navdihnil pesem: Moja duša poveličuje Gospoda.
3. Ki se je ozrl na nizkost Svoje dekle.
4. Ki ti je storil velike reči zaradi Svoje mogočnosti in svetosti.
5. Čigar usmiljenje traja od roda do roda njim, ki mu v ljubezni služijo.
6. Ki je razkropil nje, ki so napuhnjenih misli.
7. Ki je vrgel mogočne s prestola in povišal nizke.
8. Ki je lačne napolnil z dobrotami in bogate odpustil prazne.
9. Ki je sprejel Svojega služabnika Izraela.
10. Ki je dal Elizabeti spoznati Svojo navzočnost.
MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!
Preberite še: DESET RAZLOGOV ZA MOLITEV ROŽNEGA VENCA
https://si.aleteia.org/2020/10/25/10-razlogov-za-molitev-roznega-venca
MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!
OPUS DEI: ALI SPADAMO MED TISTE OSEBE, KI HOČEJO, DA SE DRUGI UKLONIJO NAŠEMU NAČINU MIŠLJENJA? MORALO BI BITI TAKO … TREBA BI BILO STORITI TO IN TO … PRETIRANA TEŽNJA K VZTRAJANJU PRI LASTNEM STALIŠČU LAHKO KAŽE NA UMSKO RIGIDNOST IN VZTRAJANJE NA SVOJEM PRAV!
Nekateri trenutki so še posebej prikladni za obnavljanje želje po ponižnosti. Na primer, ko nekdo napreduje ali ko pride na položaj, ki je opazen v javnosti. Takrat je pravi čas za odločitve, ki odsevajo krščanski slog dela: sprejeti to delovno mesto kot priložnost, ki nam jo Bog daje, da bi še bolj služili; zavračanje vseh nepotrebnih osebnih privilegijev; okrepitev naše pozornosti do šibkejših brez podleganja skušnjavi, da bi nanje pozabili sedaj, ko se človek druži z ljudmi, ki so mu bili prej nedostopni. Tedaj je tudi pravi trenutek za to, da človek daje zgled nenavezanosti na zaslužek in časti, ki jih prinaša ta položaj ali služba, da ne pripisuje velikega pomena aplavzom, ki so jih deležni ljudje na vodilnih položajih, in da je namesto tega odprt za kritike, ki grejo običajno mimo manj opažene in ki vsebujejo pokazatelje resnice. To preprostost je pri delu mogoče pokazati na številne načine: tako da se nasmehnemo samemu sebi, ko se na primer zalotimo pri tem, da neučakano raziskujemo, ali smo se pojavili na kakšni objavljeni fotografiji in če nas kdo citira v kakšnem besedilu; da premagamo težnjo po tem, da bi vsepovsod hoteli dodati svoj podpis, ali po napihovanju kakšnega problema, četudi nas nihče ni prosil za nasvet pri njegovem razreševanju, kakor da bi se morali vedno vsi posvetovati z nami …
Naučiti se odrekanja lastnemu mnenju
V službenem, družinskem in celo razvedrilnem okolju se ljudje srečujejo na sestankih, kjer si izmenjujejo svoja stališča, ki so lahko tudi med seboj nasprotna. Ali spadamo med tiste osebe, ki hočejo, da se drugi uklonijo našemu načinu mišljenja? Moralo bi biti tako … Treba bi bilo storiti to in to … Pretirana težnja k vztrajanju pri lastnem stališču lahko kaže na umsko rigidnost. Popuščanje brez dvoma ni nekaj avtomatskega, vendar gotovo marsikdaj dokazuje, da človek na stvari gleda razumno. Izkoriščanje priložnosti, ko se odrečemo lastnemu mnenju, je nekaj všečnega v božjih očeh.[14] S to znamenito mislijo je Benedikt XVI. ob neki priložnosti razložil žalostni preobrat, ki se je zgodil Tertulijanu v zadnjih letih njegovega življenja: »Kadar človek vidi samo veličino lastnega mišljenja, se naposled izgubi ravno ta veličina.«[15]
Včasih je potrebno poslušati mlajše, manj izkušene ljudi, ki pa morda imajo več darú umevanja in srca ali ki so na položaju, kjer imajo pomoč božje milosti. Gotovo nikomur ne bi bilo všeč, če bi vzbujal vtis, da je neumnež ali brez srca, toda če nas zelo skrbi, kaj si drugi mislijo o nas, pomeni, da nam manjka ponižnosti. Življenje Jezusa Kristusa, Božjega Sina, je neizmeren poduk za vsakega kristjana z odgovornostjo, ki ji svet pripisuje določeno težo. Ob zmagoslavnih vzklikih v Jeruzalemu Kralj vseh kraljev ni pozabil, da ga bodo križali in da je tudi trpeči Služabnik (prim. Jn 12,12-19).
Kralj sv. Ludvik je svojemu sinu svetoval, naj, če bo nekoč postal kralj, na zasedanjih kraljevega svéta ne brani silovito svojega mnenja, ne da bi prej poslušal druge: »Člani tvojega svéta bi se lahko bali tega, da ti nasprotujejo, česar pa si ni dobro želeti.«[16] Zelo koristno se je naučiti, da ne podajamo svojega mnenja lahkomiselno, zlasti če pri tem nimamo končne odgovornosti in če ne poznamo ozadja zadeve, poleg tega, da nimamo posebne stanovske milosti in podatkov, ki jih ima tisti, ki je postavljen na oblast. Po drugi strani je prav tako kot umerjenost in premišljenost pomembna tudi pripravljenost na to, da se svojemu mnenju odrečemo plemenito in velikodušno: včasih je treba udejanjati krepost razumnosti, da bi mogli poslušati svetovalce in spremeniti lastno mnenje, in v tem se pokaže, kako ponižnost in zdrava pamet človeka naredita velikega in bolj učinkovitega. Razumnost pri presojanju stopi v ospredje, kadar delamo v skupini: ko v skupini združimo moči, razdelamo kakšen razmislek in skupaj z drugimi pridemo do odločitve – vse to je prav tako udejanjanje ponižnosti in razuma.
Ponižnost nekoristnega služabnika
Pri pastoralnih iniciativah, po župnijah, v dobrodelnih združenjih, pri projektih za pomoč priseljencem pogostokrat rešitve problemov niso očitne oziroma preprosto obstaja več načinov za spoprijemanje z njimi. Ponižna drža človeka vodi, da izrazi svoje mnenje, da primerno opozori, če se mu zdi kaj nejasno, in da sprejme celo drugačno usmeritev od tiste, ki si jo je zamislil, ter zaupa, da božja milost podpira tiste, ki vršijo svojo funkcijo s poštenim namenom in imajo na razpolago tudi pomoč strokovnjakov na konkretnih področjih. Malokdo govori o tem, da je Katoliška cerkev v svoji dragoceni skupni ponižnosti ustanova, ki po vsem svetu poživlja največ iniciativ v pomoč revnim in bolnikom. Ravno v božjem ljudstvu, kjer sobivata človeško in božje, je ponižnost še posebej potrebna. Kako lepo je, če človek hrepeni, da bi bil ovojnica, ki se zavrže, ko je pismo prebrano, ali šivanka, ki vdene nit ter izgine, ko je svoje poslanstvo izpolnila! Gospod nas vabi, naj rečemo: »Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti« (Lk 17,10). Tako se bo duhovnik držal ponižnosti, s pomočjo katere se bo »naučil ne ravnati se po modi«,[17] da ne bo iskal vedno zadnjih novosti in ne bo v vsem skušal prednjačiti; da bo skoraj nagonsko zavračal držo glavnega junaka, ki zlahka s seboj prinese miselnost nekoga, ki se ima za lastnika duš. Enako tudi vernik laik, če je ponižen, spoštuje posvečene nositelje cerkvene službe zaradi tega, kar predstavljajo: ne kritizira svojega župnika oziroma duhovnikov na sploh, temveč jim na diskreten način pomaga. Noetova sinova sta pokrila nagoto svojega pijanega očeta (prim. 1 Mz 9,23). »Kot dobri Noetovi sinovi, prekrij z ogrinjalom usmiljenja napake, ki bi jih videl pri svojem očetu duhovniku.«[18] Sv. Tomaž More je to zgodbo pripisoval celo rimskemu papežu, za katerega bi moralo krščansko ljudstvo moliti …, namesto da ga je preganjalo![19]
Čas je od Boga: vera in ponižnost
»Pričevanje Svetega pisma je enodušno: Skrb božje previdnosti za stvarstvo je konkretna in neposredna; nanaša se na vse, od najmanjših reči do velikih dogodkov sveta in zgodovine. Svete knjige z močjo zatrjujejo absolutno suverenost Boga v potekanju dogajanj: ‘Naš Bog je vendar v nebesih, stori vse, karkoli hoče’ (Ps 115,3); in o Kristusu je rečeno: ‘Če odpre, ne bo nihče zaprl, če pa zapre, ne bo nihče odprl’ (Raz 3,7); ‘V človekovem srcu je mnogo načrtov, a sklep Gospodov uspe’ (Prg 19,21).«[20] Da pa bi lažje vstopili v to obzorje, nam je nadvse v pomoč duhovno vodstvo. Sveti Duh potrpežljivo deluje in računa z minevanjem časa: nasvet, ki ga duša prejme, si mora v njej utreti svojo pot. Bog pričakuje ponižnost ušesa, pozornega na njegov glas; tedaj je mogoče izluščiti osebno korist iz pridig, ki jih poslušamo v svojih župnijah, ne samo da bi se kaj naučili, ampak predvsem da bi napredovali. Zato si lahko pri kakšnem izobraževalnem govoru ali premišljevalni molitvi kaj zabeležimo, da bi se pozneje o tem pogovorili z nekom, ki dobro pozna našo dušo – tudi to pomeni prepoznati glas Svetega Duha.
Vera in ponižnost gresta z roko v roki: na našem romanju proti nebeški domovini moramo pustiti Gospodu, da nas vodi, tako da se zatekamo k Njemu in poslušamo njegovo besedo.[21] Umirjeno branje Stare in Nove zaveze skupaj s teološko-duhovnimi opombami nam pomaga razumeti, kaj nam Bog sporoča v vsakem trenutku, ko nas vabi k spreobrnjenju: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod« (Iz 55,8; prim. Rim 11,33). Ponižnost vere poklekne pred Kristusom, navzočim v evharistiji, in kakor betlehemski pastirji počasti učlovečeno Besedo. To je doživela sv. Terezija Benedikta od Križa, Edith Stein: nikdar ni pozabila neke ženske, ki je s svojo nakupovalno vrečko stopila v cerkev ter pokleknila, da bi v zaupnem pogovoru z Bogom opravila svojo molitev.[22]
Ponižnost nam pomaga živeti sedanji trenutek brez obremenjenosti s prihodnostjo, kajti kristjani spadamo med tiste ljudi, ki »z ljubeznijo pričakujejo njegov prihod« (2 Tim 4,8). Če se jezimo zaradi neugodnih okoliščin, je potrebno, da zrastemo v veri in v ponižnosti. »Ko se boš zares predal Gospodu, se boš naučil biti zadovoljen s tem, kar pride, in ne boš izgubljal vedrosti, če se stvari – čeprav si jim posvetil ves svoj trud in uporabil primerna sredstva – ne iztečejo po tvojem okusu … Kajti ‘iztekle’ se bodo tako, kot Bogu ustreza, da se iztečejo.«[23] Na ta način se izognemo pretiranim razočaranjem ali težnji, da bi ponižanja ohranjali v spominu: božji otrok odpušča žalitve, ne hrani zamer, gre naprej.[24] Če pa mislim, da me je drugi užalil, se poskušam ne spominjati žalitev, ne vračam se k zameram: pogledam Jezusa in se zavem, »kako velik dolg ljubezni potem ostaja meni, saj mi je odpustil še več!«[25] Ponižni pravi s sv. Pavlom: »Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu« (Flp 3,13-14).
Takšna drža nam pomaga sprejeti bolezen in jo spreminjati v nekaj plodovitega: je poslanstvo, ki nam ga daje Bog. Del tega poslanstva pa je tudi to, da se naučimo dopustiti, da nam drugi lahko pomagajo ter nam olajšajo bolečino in morebitno tesnobo: ko pustimo, da nam pomagajo, nas zdravijo in spremljajo, je to dokaz izročitve v roke Jezusa, ki postane navzoč v naših bratih in sestrah. Dopolniti moramo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).
Zavedanje, da smo šibki, nas bo vodilo k temu, da si pustimo pomagati, da smo do drugih prizanesljivi, da bomo razumeli položaj človeka in se izognili farizejski osuplosti. Naša šibkost nam odpira um in srce, da bi mogli druge razumeti: vedno lahko na primer poskusimo opravičiti posameznikov namen ali pomislimo, da se je znašel v res težkem položaju, čeprav to seveda ne pomeni zaobiti resnico in reči, da je »zlo dobro in dobro zlo« ter »grenko delati za sladko, sladko pa za grenko« (Iz 5,20). Po drugi strani pa se lahko zgodi, da se podcenjujemo. Ta nizka samopodoba, ki je marsikje pogosta, je ravno tako nezdrava, saj ne ustreza resnici in pristriže peruti nekomu, ki je poklican, da poleti v višave. Ni razloga za malodušje: ponižnost nam pomaga sprejeti, kar nam je dano, z globokim prepričanjem, da so poti, po katerih nas hoče voditi Gospod, poti usmiljenja (prim. Heb 3,10; Ps 95,10); vendar nam prav zaradi tega pomaga tudi, da sanjamo drzno: »Čutiti se kot ilovica, popravljena s sponkami, je nenehen vir veselja; pomeni prepoznati svojo majhnost pred Bogom: otrok, sin. Ali obstaja večje veselje, kakor je veselje tistega, ki ve, da je ubog in šibek, ve pa tudi, da je božji otrok?«[26]
Odprti za Božjo previdnost
Ponižen moški in ponižna ženska sta odprta za delovanje božje previdnosti v njuni prihodnosti. Ne poskušata in ne želita nadzorovati vsega niti ne iščeta razlage za vsako stvar. Spoštujeta skrivnost človeške osebe in zaupata v Boga, četudi se jutrišnji dan zdi negotov. Ne skušata spoznati skrivnih božjih namenov in tega, kar presega njune moči (prim. Sir 3,21). Dovolj jima je božja milost, kajti »moč se dopolnjuje v slabotnosti« (2 Kor 12,9). To milost najdemo v stiku z Jezusom Kristusom: takrat smo deležni njegovega življenja.
Po ganljivi zahvali Bogu Očetu Jezus povabi svoje učence vseh časov, naj se mu približajo, quia mitis sum et humilis corde (Mt 11,29) – Gospod je krotak in iz srca ponižen in zato bomo v Njem našli razumevanje in notranji mir. Približajmo se Kristusu v evharistiji, njegovemu ranjenemu in vstalemu telesu, in humilitate carnis assumptae, kot se glasi prvi adventni hvalospev – ki prvikrat prihaja v ponižnosti našega mesa. Dotaknemo se neizrekljive ponižnosti Boga. »Jezusova ponižnost: v Betlehemu, v Nazaretu, na Kalvariji … – Še večje ponižanje in izničenje v presveti hostiji: večje kot v hlevu, v Nazaretu, na križu.«[27] Devica Marija nas spremlja, da bi ga sprejeli s ponižnostjo, s katero je ona sprejela svojega sina Jezusa. Salve radix, salve porta, ex qua mundo lux est orta[28] – zdrava, korenina, zdrava, vrata, iz tebe se je rodila Luč, da bi razsvetlila svet, pogreznjen v temo napuha; Jezus Kristus, Luč od Luči,[29] nam razodeva usmiljenje Boga očeta.
Guillaume Derville, Opus Dei
Addendum
Pozornost do šibkejšega in ponižnost, ki je za to potrebna, sta dve značilnosti starozavezne judovske tradicije. Enega najzgodnejših pozitivnih ovrednotenj ponižnosti najdemo pri modremu Sirahu, ki je okrog l. 200 pr. Kr. zapisal: »Skrbi, da boš v shodnici priljubljen, pred velikim prikloni svojo glavo. Nastavi siromaku svoje uho, prijazno (s ponižnostjo) mu vrni pozdrav.« (Sir 4,7-8) Jeruzalemski modrec s prvim delom trditve izraža še klasičen odnos priklanjanju pred velikaši, medtem ko obenem spodbuja k ponižnosti tudi do šibkejših od sebe. To je eden prvih poskusov v zgodovini, ko je pojem ponižnosti uporabljen za opis odnosa, ki ga naj bi običajni ljudje imeli do sebi enakih oz. celo nižjih od sebe. A to je bilo še celo za judovsko okolje pogosto pohujšanje. Okrog leta 132 pr. Kr., ko je Sirahov vnuk prevajal to besedilo iz hebrejščine v grščino, je že zamenjal besedo »ponižnost (עֲנָוָה, hebr. anavah)« s pojmom »blagost (εἰρηνικός, gr. eirēnikos)«, ki je bila za Grke bolj sprejemljiva.
Kristusov nauk pa korenini že v starozavezni tradiciji, ki je veličino človeka dojemala skozi njegovo ponižnost.
Po Evangelistu Luku imamo primer ponižnega ponosa, ki sije kot nazoren primer tudi iz drže Gospoda Jezusa Kristusa na sobotni gostiji pri nekem farizeju, velikašu z vrha tedanje družbene lestvice v Palestini, kot je opisan v Evangeliju po Luku (Lk 14,1-14). Osupel nad komolčarstvom gostov, ki so si vsi izbirali prve sedeže, Kristus spregovori o popolnoma drugačni logiki: o izbiranju zadnjih sedežev na gostiji. Ni želel podati lekcije o bontonu ali spodobnih manirah obnašanja v družbi, marveč je razodel silovito novost o veličini ponižnosti. Evangelist Luka je namreč zapisal: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11)
»Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu.« (Sir 3,18)
Podobe borbe veljakov in odrinjenih navadnih ljiudi za prva mesta na gostiji pri farizeju si nam tudi danes ni prav težko predstavljati. Dovolj je odpreti kakšno spletno stran s političnimi (in drugimi novicami), prelistati časnik, poslušati in gledati ljudi ali se ozreti naokoli. Ponižnost je po drugi strani pogostoma veliko težje zaznati. A zato iz nje sije toliko večja veličina. Evangelist Luka je tudi zapisal: »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke.« (Lk 1,52) Zadnjo Besedo in Odločitev pa ima vedno Bog, ne mi grešni ljudje, ki je Dober in Pravičen! In Živimo Ponižno, Pravično in razveseljujmo ljudi z Usmiljenjem in Dobroto, kakor nas Uči Bog ter dajmo zgled drug drugemu.
Gospod Bog Prosimo Te za Ponižnost in Skromnost, da bomo dajali Zgled drugim in jih z Dobroto, Usmiljenjem in Ljubeznijo Vabili, da pridejo k Bogu! Reci le Besedo Gospod in Ozdravljena bo moja duša!
Najlepša hvala za posredovana razmišljanja. Začnimo
pa naprej pri sebi, v svojem srcu! To nas v Evangeliju uči
sam GOSPOD JEZUS KRISTUS!
MOLIMO: PRIDI, SVETI DUH
Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih
vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in
prenovil boš obličje zemlje.
Molimo! Bog naš Oče, Sveti Duh nas
razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga, da
bomo v življenju spoznali, kaj je prav, in
vselej radi sprejemali njegove spodbude.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
BOŽJE USMILJENJE, V SPREOBRNJENJU GREŠNIKOV,
ZAUPAMO VATE!
Spoštovani g. Milan!
Lepo vas pozdravljam!
Glejte, iz dna vaše duše prodirajo vaše prošnje kot MOČNO VPITJE ZA POMOČ.
Razumem vašo stisko.
Vprašam vas, kaj vas tako boli, ali ste bili pri zdravniku ali zdravnikih na pregledu? Če imate kakršno koli telesno bolečino, ta vpliva tudi na psihično stanje, povzroča strah itd..
Želite si družino, želite si rešitve finačne stiske itd…In če neprenehoma o tem razmišljate, to vpliva na celotno telo, lahko tudi na telesno bolečino.
Glejte, JEZUS VE ZA VAŠO STISKO, ČE MU JO BOSTE IZROČIILI, JO BO REŠIL ON, SPREJETI BO POTREBNO GOSPODOVE POGOJE, KI JIH IMA ZA REŠITEV VAŠE STISKE.
VSE, KAR NEKDO ŽELI, DA GOSPOD REŠI, NAJ NAPIŠE TO PISMENO.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
G. Milan, če nimate zvezka pri roki, vzamite list papirja in napišite IZJAVO JEZUSU- KAJ ŽELITE.
To pomeni, da ste mu z usti dovolili da zadevo On prevzame v svoje Božje roke in tudi pismeno potrdili. Potem pa izjavo spravite. Dobro je da zapišete vse pomembne zadeve, ki jih poveste ustno Gospodu. Dobro je voditi DUHOVNI DNEVNIK.
KER IMAMO SVOBODNO VOLJO, SE JE POTREBNO ODLOČITI g. Milan, ALI DOVOLITE BOGU DA REŠI SITUACIJO, ALI NE DOVOLITE.
TO JE POTREBNO NAJPREJ UREDITI.
Vzorec pisne izjave je napisala tudi Favstina Kowalska v Dnevnik, napisala je IZJAVO, DA SE ODPOVEDUJE SVOJI SAMOVOLJI itd..
Ne postavljajmo Bogu ČASA REŠITVE, NITI NE POSTAVLJAMO KAKO NAJ REŠI itd..PRED BOGA PRIHAJAMO S SVOJIMI POTREBAMI, KI JIH POTEM GOSPODU IZROČIMO V REŠEVANJE.
Glede na vse kar vam povzroča bolečine, žalost, itd…, VAM GOSPOD ŽELI NEKAJ POVEDATI, ŽELI VAS ODPELJATI IZ TEGA STANJA.
Zato pa je potrebno res TRDNO, ZAUPNO SODELOVANJE Z BOGOM, PA TUDI ČAKANJE NA GOSPODOVE POTEZE.
Človek ne more prisiliti BOGA NAJ TAKOJ UKREPA IN KAKO NAJ UKREPA. To so naša človeška pričakovanja da mora biti vse takoj rešeno, ker se nam zdi trpljenje prehudo. GOSPOD PA DELI MILOSTI IN KREPČA ČLOVEKA NA POTI.
G. Milan, ZAHVALJUJTE SE GOSPODU ZA TO TEŽKO STANJE, KI GA IMATE, sprejmite vse Njegove darove s hvaležnostjo, tudi bolečine.
Prosite Gospoda tudi, da vam da moči, potrpljenje pri PRENAŠANJU ŽIVLJENJSKEGA KRIŽA.
Zelo pomembno je g. Milan, če SPREJEMATE TO SITUACIJO V KATERI SE NAHAJATE ALI NE.
Če se niste sprijaznili s tem, tudi to povejte Gospodu. PROSITE GA, NAJ VAM PODELI MILOST, DA BOSTE Z VESELJEM NOSILI KRIŽ.
GOSPOD PA ŽE VE, KDAJ IN KAKO BO UREDIL, ČE MU BOSTE DOVOLILI, ZATO NE SKRBITE O TEM.
PROSIM ZA USMILJENJE ZA VAS IN ZA VSE PROSILCE IN MOLILCE.
Napišite še bolj podrobno o zadevah, če seveda želite.
Lepo vas pozdravljam!
Spomnimo:
PAPEŽEV MOLITVENI NAMEN ZA DECEMBER 2024: ZA ROMARJE UPANJA
V mesecu decembru 2024 molimo po papeževem namenu, da nas ta jubilej utrdi v veri, in nam pomaga prepoznati vstalega Kristusa sredi našega življenja, ter nas preobrazi v romarje krščanskega upanja.
Krščansko upanje je Božji dar, ki naše življenje napolni z veseljem. In danes ga tako zelo potrebujemo. Svet ga tako zelo potrebuje!
—
Papežev molitveni namen
Za romarje upanja
—
Ko ne veš ali boš jutri lahko dal jesti svojim otrokom, ali če ti bo to, kar študiraš omogočilo, da boš imel dostojno službo, se lahko z lahkoto zapade v malodušnost.
Kje iskati upanje? Upanje je sidro. Sidro, ki ga skupaj z vrvjo vržeš in se potopi v pesek. In mi moramo ostati oprijeti na vrv upanja. Dobro oklenjeni. Pomagajmo drug drugemu odkriti to srečanje s Kristusom, ki nam podarja življenje in začnimo hoditi po poti kot romarji upanja, da bomo slavili življenje. V življenje vstopa kot ena etapa tudi bližajoči se Jubilej. Napolnimo svoj vsakdan z darom, ki nam ga Bog da z upanjem in omogočimo, da preko nas pride do vseh tistih, ki ga iščejo. Nikoli ne pozabite: upanje nikoli ne osramoti.
Molimo, da nas ta jubilej utrdi v veri, in nam pomaga prepoznati vstalega Kristusa sredi našega življenja, ter nas preobrazi v romarje krščanskega upanja.
Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-12/papezev-molitveni-namen-za-december-2024-za-romarje-upanja.html
SAMOODREKANJE PRINAŠA MIR IN SREČO
Svet nam prinaša mir, ki temelji na vdajanju strastem, MIR, KI GA DAJE JEZUS, PA TEMELJI NA ZMAGI NAD STRASTMI.
Mir, ki ga ponuja svet, je vir nesreče; MIR, KI GA PONUJA JEZUS, PA JE VIR RESNIČNEGA VESELJA.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Učenik je dejal: “KDOR NAJDE SVOJE ŽIVLJENJE, GA BO IZGUBIL, IN KDOR IZGUBI SVOJE ŽIVLJENJE ZARADI MENE, GA BO NAŠEL.
S TEM JE MISLIL, DA TISTI, KI IŠČE SEBE NAMESTO BOGA, NAJDE NESREČO IN SMRT. Iz knjige: SKRITA MOČ PRIJAZNOSTI, napisal Lawrence G. Lovasik.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
POZABLJATE NA MOLITEV? SPREJMITE PRIJAZEN NASVET SVETNIKA (Aleteia, 26/10/24)
NIHČE MED NAMI NI POPOLN IN POGOSTO, TUDI Z NAJBOLJŠIMI NAMENI, PREPROSTO POZABIMO NA MOLITEV. SV. FRANČIŠEK SALEŠKI NAM PONUJA NEKAJ NASVETOV, KAKO POPRAVITI TO NAPAKO
Mnogi ljudje smo navdušeni nad vsakdanjo molitvijo in morda kdaj celo pogumno izjavimo, da bomo vsako jutro eno uro preživeli v molitvi.
Toda že po prvem dnevu naše navdušenje pogosto popusti in tretji dan že začnemo pozabljati na molitev.
Življenje je običajno polno obveznosti in čeprav si morda želimo moliti vsak dan, naša volja le ni tako močna, kot smo si predstavljali.
Kaj storiti?
NASVET SVETNIKA
Sv. Frančišek Saleški je v svojem Uvodu v bogoljubno življenje prepoznal to težavo in laike spodbuja, naj ne obupamo.
PRVI KLJUČ JE, DA MOLIMO TAKOJ, KO IMAMO PRILOŽNOST:
Če se zgodi, da vaše jutro mine brez običajne meditacije, bodisi zaradi pritiska službe ali kateregakoli drugega vzroka (prizadevati si morate, da te prekinitve preprečite po svojih najboljših močeh), poskušajte izgubljeno nadomestiti popoldne.
Na kratko: ko se spomnite, se zavestno potrudite in prvi razpoložljivi trenutek posvetite molitvi.
SV. FRANČIŠEK SALEŠKI DAJE TUDI NEKOLIKO HUMOREN, OBENEM PA PRAKTIČEN NASVET – NE MOLITE NEPOSREDNO PO OBROKU:
Vendar ne takoj po obroku, saj boste morda zaspani, kar ni dobro ne za meditacijo ne za vaše zdravje.
Prepoznal je naša človeška nagnjenja in nam predlaga, da izberemo čas, ko med molitvijo ne bomo zaspali.
ŠE ENKRAT: POMEMBNO JE, DA MOLITE TAKOJ, KO LAHKO, PA TUDI DA TRDNO SKLENETE, DA BOSTE MOLILI NASLEDNJI DAN:
Če pa ves dan ne morete nadoknaditi izgubljenega, morate opuščeno molitev, če je le mogoče, nadomestiti s kratkimi molitvenimi vzkliki ali z branjem kakšne duhovne knjige, se pokesati za opuščeno molitev in trdno skleniti, da boste naslednji dan ravnali bolje.
Če pogosto pozabljate moliti, nikar ne obupajte in ne opustite molitve v svojem življenju.
Raje dovolite Bogu, da vas pobere, in vedno znova poskušajte. Res je, da nismo popolni, toda vedno si lahko prizadevamo za izboljšanje.
Povzeto po: https://si.aleteia.org/2024/10/26/pozabljate-na-molitev-sprejmite-prijazen-nasvet-svetnika
Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!
Preberite še:
MOLITEV, S KATERO SE LAHKO V HUDI BOLEZNI OBRNETE NA SV. TILNA
https://si.aleteia.org/2024/09/01/molitev-s-katero-se-lahko-v-hudi-bolezni-obrnete-na-sv-tilna
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Sv. Tilen, prosi za nas!
MOLIMO ZA TRPEČE SESTRE IN BRATE, ki se priporočajo v molitev na:
http://www.molitev.net/skupaj-molimo.html
MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!
Večkrat sem že pisala O POPOLNI PREDAJI ŽIVLJENJA JEZUSU, skoraj vsak dan ponavljam to, KAR ŽELI JEZUS OD VSAKEGA ČLOVEKA, vendar da ne bi z nekimi sodbami mislili DA JE TO LENOBA, bom pojasnila še enkrat.
PREDAJANJE BOGU-PREDANOST BOGU JE PROCES, KI TRAJA, to ne gre od danes na jutri.
Vsi skupaj prosimo Svetega Duha, DA BO POJASNIL VSAKEMU, KI TO ŽELI.
Če se človek da POPOLNOMA IN BREZ OMEJITEV NA RAPOLAGO BOGU ZA BOŽJO SLUŽBO, BO SVETI DUH PRENOVIL ČLOVEKU UM IN ČLOVEK ZAČNE DRUGAČE RAZMIŠLJATI.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Ko pa človek začne drugače razmišljati, LAHKO SPOZNAVA BOŽJO VOLJO.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
In tako ne obstaja ničesar, ZA KAR BOG NE BI ZAGOTOVIL VSEGA POTREBNEGA IN REŠEVAL, NE OBSTAJA ZA KAR NE BI BIL ON ODGOVOREN.
IN KER JE POTEM ZA VSE ODGOVOREN, -ZA VSAKO PODROČJE ŽIVLJENJA, BO UREJAL TUDI PREDAJO ČLOVEKA, KI BO RASTLA.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Ko človek DARUJE SVOJE ŽIVLJENJE NA OLTAR BOGU, IN VSE KAR JE, BO UM ČLOVEKA ZAČEL DOJEMATI KAKŠEN NAČRT IMA BOG ZA ČLOVEKA IN CELOTNO BOŽJO PRESKRBO.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
Poanta življenja je PRENOVLJEN UM IN PRENOVLJENO SRCE ČLOVEKA V ISKRENO SRCE. IN KO BOG NAREDI NOVO ISKRENO SRCE, DELI MILOSTI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Brez prenovljenjega uma ne moremo misliti po Božje. Tudi Sveti Peter ni mislil po Božje, dokler ni bil popolnoma PREOBRAŽEN.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
O tem lepo piše Wilfrid Stinissen in ostali, ki so OSEBNO DOŽIVELI IN ŽIVELI POPOLNO PREDANOST BOGU, IMAMO PA ODGOVOR JEZUSA KRISTUSA.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Torej, ČE NEKDO IZROČI ŽIVLJENJE JEZUSU, DOPUSTI DA GA VODI SVETI DUH, NE BO LENOBNO ČAKAL NA BOGA, AMPAK MU BO BOG KAZAL NA POTI, KAJ JE POTREBNO NAREDITI IN TO BO ČLOVEK NAREDIL, ČE SE BO RAVNAL PO NASVETU BOGA.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
ČE JE BOG PREVZEL ŽIVLJENJE IN VSE ZADEVE V SVOJE ROKE, BO TUDI ZNAL ČLOVEKA VODITI!
OGROMNO JE STRAHU V ČLOVEKU, DOKLER BOG POPOLNOMA NE PRENOVI CELOTNEGA ČLOVEKA.!! SAJ GA VENDAR TUDI ZDRAVI IN OSVOBAJA OD NESPRESTANEGA STRAHU! STRAH JE KRČ V ČLOVEKU, KI BLOKIRA TELO, MISLI itd…
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Gospod želi naše sodelovanje. ON JE BOG IN ON VODI ČLOVEKA. SVETI DUH IMA VSE POD KONTROLO.
Če človek skrbi, pomeni da NE ZAUPA BOGU, DA GA JE SPOSOBEN VODITI IN UREDITI CELOTNO ŽIVLJENJE.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Če smo Jezusu IZROČILI SVOJE ŽIVLJENJE, ZAKAJ JE POTEM TOLIKO STRAHU? HODIMO Z BOGOM, NE SAMI S SEBOJ!
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi. Tomaš Špidlik.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Wilfrid Stinissen pravi takole:
ČE PREDANOST VODI V LENOBO, POTEM TO NI ZATO, KER BI BILA PREVEČ RADIKALNA, AMPAK ZATO, KER SMO SE PREDALI SVOJEMU EGOIZMU NAMESTO BOGU.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Wilfrid Stinissen:
KO GOVORIMO O PREDANOSTI POGOSTO SLIŠIMO PRIPOMBO:
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
“Ali ne bomo tudi sami naredili nekaj zase’ Ali je prav samo sedeti in čakati na Boga? ali nam ni dal razuma in volje, da ji uporabljamo? ali nas ta popolna predanost ne vodi v lenobo in otopelost?
NAJLAŽJE PA ODGOVORIMO Z JEZUSOVIMI BESEDAMI:
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
SPOZNALI BOSTE, “DA JAZ SEM IN DA NIČESAR NE DELAM SAM D SEBE, AMPAK GOVORIM TO, KAR ME JE NAUČIL OČE”. (Jn 8,28).
JEZUS JIM JE TEDAJ REKEL:
»Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče. Janez 8,28.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
ALI IMAMO VTIS, DA JE JEZUSA TO NAREDILO NEPODJETNEGA IN LENEGA, PA JE ZATO IZBRAL SAMO PRIJETNOST IN PREPUŠČAL OČETU, DA OPRAVI SVOJE DELO?
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
ALI NI RAVNO V TEJ POPOLNI PREDANOSTI SKRIVNOST GOREČEGA TRPLJENJA ZA OČETOVO SLAVO (prim . Jn 2,17)?
JEZUS JE REKEL:
17 Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva, Jn 2,17.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
ALI GA NI RAVNO OČE VODIL IZ MESTA V MESTO, DA OZNANJA LJUBEZEN?
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
NIČ NE POČETI SAM OD SEBE NE POMENI, DA ČLOVEK NIČ NE DELA.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
RAVNO NASPROTNO. DELA, VENDAR NE DELUJE SAM.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….,.
JEZUS JE REKEL:
“ON, KI ME JE POSLAL, JE Z MENOJ. NI ME PUSTIL SAMEGA , KAJTI JAZ VEDNO DELAM TO, KAR JE VŠEČ NJEMU “(Jn 8,29).
9 On, ki me je poslal, je z menoj. Ni me pustil samega, kajti jaz vedno delam to, kar je všeč njemu.« Jn 8,29.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
OČE IN JEZUS STA VEDNO SKUPAJ, KOT DVOJNOST ALI BOLJE REČENO KOT TROJSTVO:
OČE JE POČELO,
JEZUS KOT OČETOVO SREDSTVO,
IN DUH KOT OČETOVA GONILNA SILA.
Vsi trije so popolnoma vključeni: Oče ima pobudo, Duh spodbuja in vodi Jezusa po Oetovih navodilih in Jezus sprejema vodstvo Duha ter tako izvršuje OČETOVO VOLJO.
VSE, KAR ČLOVEK DELA, NAJ BI IMELO TA TROJSTVENI PEČAT.
ČLOVEK NE SME DELATI SAM, KOT SAMOSTOJNO BITJE, TEMVEČ KOT PREDAN SINU IN ZATO TAKO KOT ON IN Z NJIM
OČETOVO ORODJE, KI GA AKTIVIRA DUH.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Dejavnosti , ki jih označuje ta trojstveni pečat, so veliko bolj rodovitne in učinkovite od dejavnosti, KI SMO JIH SAMI DOLOČILI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
NAIVNO JE VERJETI, DA PREDANOST VODI K APATIJI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
PREDANOST NE VODI K APATIJI, JE RAVNO NASPROTNO, PREDANOST POMNOŽUJE ČLOVEKOVE ZMOŽNOSTI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
DEJAVNOST TOREJ NI V NASPROTJU S PREDANOSTJO, KER NAS SAM BOG SPODBUJA K DEJANJEM.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
S PREDANOSTJO JE NEZDRUŽLJIVA SAMOVOLJA IN NASILNA DEJAVNOST.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Človeška ali NARAVNA DEJAVNOST JE SOVRAŽNIK PREDANOSTI, (piše de Caussade).
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
ČLOVEŠKA ALI NARAVNA DEJAVNOST PREPREČUJE ALI UNIČUJE VSA DELOVANJA MILOSTI IN V DUŠI NADOMEŠČA SPODBUDE SVETEGA DUHA S SPODBUDAMI ČLOVEŠKEGA DUHA.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
Nobenega dvoma ni, da naglica,ne glede na to, koliko je namenjena DOBRIM DELOM, TEMELJI NA SKRIVNI SAMO-DOMIŠLJAVOSTI IN NERAZUMLJIVEM SAMO-PRECENJEVANJU, KI V NAS USTVARJA PREPRIČANJE, DA DELAMO ALI LAHKO NAREDIMO VELIKO STVARI.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
NARAVNA ALI ČLOVEŠKA DEJAVNOST NE JEMLJE RESNO JEZUSOVIH BESED:” BREZ MENE NE MORETE STORITI NIČESAR.” (Jn 15,5).
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Pavel je bil prepričan, da se mora odreči lastni moči, da bi tako dal priložnost BOŽJI MOČI, DA DELUJE V NJEM.
a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. 10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten. 2 Korinčanom 12,9-10. Iz knjige: Moje življenje je v tvojih rokah.
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Ja, vsak zase naj premisli ALI JE BIL JEZUS LEN, KER JE BIL POPOLNOMA PREDAN SVOJEMU OČETU IN JE DELAL, KAR MU JE BILO NAROČENO, NE SAM OD SEBE.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………….
OČE JE POŠILJAL JEZUSA IZ KRAJA V KRAJ, DA JE V DOLOČENEM TRENUTKU, KO JE BILA OČETOVA VOLJA NAREDIL ČUDEŽE, OZDRAVLJAL itd…
JEZUS NI REKEL SAMOVOLJNO, DANES GREM PA TJA in TJA, NE POSLUŠAL JE OČETA.
…………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………..
JEZUS REKEL : Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere, (ko je ozdravil služabnika od rimskega stotnika ),
SE JE TO ZGODILO PO OČETOVI VOLJI, TAKO KOT JE BILA OČETOVA VOLJA DA JEZUS PROSTOVOLJNO DARUJE ŽIVLJENJE ZA VSE LJUDI NA SVETU, DOŽIVI TRPLJENJE VSEH VRST ZA VSE VRSTE ČLOVEŠKIH GREHOV.
Večkrat smo že rekli , da je potrebno VSAKO BOŽJO BESEDO PRENESTI V VSAKDANJE ŽIVLJENJE.
Vse kar je Jezus delal na svetu, ozdravljal, hodil iz kraja v kraj, dal življenje za nas, vse se je zgodilo točno ob določeni uri in minuti po Očetovem načrtu.
JEZUS JE VELIKO DELAL, VČASIH ŠE UČENCI NISO UTEGNILI JESTI IN SE ODPOČITI, ZATO JIH JE POSLAL NAJ SE ODPOČIJEJO.
Bil je zelo aktiven.
TAKO KOT JE DELAL JEZUS , KI JE BIL POPOLNOMA PREDAN SVOJEMU OČETU IN JE DELAL, KAR JE SLIŠAL OD NJEGA, TAKO lahko človek, ki je POPOLNOMA PREDAN BOGU, DELA PO NJEGOVEM NAROČILU.
IN ČE JE ČLOVEK DOPUSTIL DA BOG VODI NJEGOVO ŽIVLJENJE.VSA PODROČJA, JE VSE ZAJETO , TUDI KAJ BO DELAL, KDAJ IN KAKO.
Če bo pa človek skrenil s poti, GA BO BOG OPOMNIL. TUDI MU BO KAZAL, KAJ JE STORIL NAPAK, KJE JE PADEC itd..
Glejte, zanašanje na svojo-ČLOVEŠKO MOČ IN KAJ BOMO DELALI IN KDAJ, JE NAJVEČJI SOVRAŽIK PREDANOSTI BOGU. To že skoraj meji na napuh, -SEM SPOSOBEN, TO ME VESELI, danes grem delat tja in tja..itd..
VEDNO JE POTREBNO PRISLUHNITI, KAJ ŽELI BOG OD NAS.
ČLOVEK BO SPOZNAL BOŽJO VOLJO IN SLIŠAL BOGA S PRENOVLJENIM UMOM IN POPOLNOMA PRENOVLJENIM SRCEM, VSE TO DELA V ČLOVEKU SVETI DUH, ČLOVEK TEGA SAM NE MORE.
……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Človek si včasih zamišlja in “sanja”, kaj vse bo naredil, kam vse bo šel opravljat to in ono, A POTREBNO JE SAMO ENO-POSLUŠATI GOSPODA IN NAREDI TISTO, KAR ON ZAHTEVA OD NAS, NE KAR MI MISLIMO IN KAR JE NAM PO VOLJI.
………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………
Za to pa je potrebno prepustiti GOSPODU DA PRENOVI UM IN SRCE. Po prenovljenjem umu in srcu, bo človek delal, KAR BOG NAROČA IN BO ŠEL TJA, KAMOR GA BOG POŠILJA. PO SVOJI BOŽJI VOLJI.
Včasih je potrebno pri kom tudi deset in več let, DA BOG NAREDI VSE NOVO.
JEZUS NIKOLI NE OBUPA!
PRENOVA UMA IN SRCA je potrebna, DA NE BOMO ŽIVELI v “duhovni pijanosti “.
Gospa Hvala, najlepša hvala za vaše spodbudne besede, zapisane v moči Svetega Duha. Še posebej lahko vsako za Boga odprto srce nagovorijo besede, zapisane ob koncu:
Včasih je potrebno pri kom tudi deset in več let, DA BOG NAREDI VSE NOVO. JEZUS NIKOLI NE OBUPA! PRENOVA UMA IN SRCA je potrebna, DA NE BOMO ŽIVELI v “duhovni pijanosti “.
SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!
PONOVNO SE Z VERO IN ZAUPANJEM OBRNIMO
NA PRESVETO DEVICO MARIJO IN MOLIMO:
POZDRAVLJENA, KRALJICA
Pozdravljena, Kraljica, mati usmiljenja,
življenje, veselje in upanje naše, pozdravljena!
K tebi vpijemo izgnani Evini otroci,
k tebi zdihujemo, žalostni in objokani v tej solzni dolini.
Obrni torej, naša pomočnica, svoje milostljive oči v nas
in pokaži nam po tem izgnanstvu Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
O milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!
PO MARIJI K JEZUSU! SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!
MOLIMO PONIŽNO IN Z ZAUPANJEM:
O mati Jezusova, po tvojih neizmernih bolečinah pri trpljenju in smrti
tvojega Božjega Sina in zaradi grenkih solz, ki si jih prelila, te prosim,
daruj sveto, z ranami in krvjo prekrito telo našega Božjega Odrešenika,
v zedinjenju s tvojimi bolečinami in solzami, Nebeškemu Očetu,
za rešitev duš in za milost, za katero te ponižno prosim …
Jezus, Marija, Jožef, ljubim vas, rešite duše, rešite Bogu posvečene. 3-krat
Molitev arškega župnika v težkih zadevah
Sv. Janez Vianney je velikokrat rekel, da ta molitev dela čudeže, če jo molimo
ponižno in z zaupanjem. Nekoč je pri pridigi rekel: »To si dobro zapomnite!
Kolikor krat sem prejel kakšno milost, sem jo izprosil s to molitvijo. Ta molitev
nikoli ne prevara. Amen.«
https://portal.pridi.com/dogodek/sv-janez-vianney-arski-zupnik/2024-08-04/
P.S.: Bodimo še posebej pozorni na Vianneyeve besede v zvezi s to molitvijo, ko
pravi: … “če jo molimo ponižno in z zaupanjem”. Pridi, Sveti Duh, da bi to dojeli!
MOLIMO ZA TRPEČE SESTRE IN BRATE, ki se priporočajo v molitev na:
http://www.molitev.net/skupaj-molimo.html
MARIJA, KRALJICA PRESVETEGA ROŽNEGA VENCA, PROSI ZA NAS!
Za pravilno razumevanje prispevkov s področja krščanske duhovnosti ponovno v razmislek priporočam pričujoče razmišljanje o zmotah v razumevanju duhovnega življenja, povzeto iz odlične knjige z naslovom: OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI (Slomškova založba, 1998), ki jo je napisal češki jezuit in univerzitetni profesor Tomáš Špidlík.
ZMOTE V RAZUMEVANJU DUHOVNEGA ŽIVLJENJA
Zmota ni isto kot laž, napačnost, potvorba, prevara. Često poudarja zelo resničen, nemalokrat pozabljen vidik, vendar tako pretirano, da postane trditev enostranska in privede v drugo skrajnost. Popolno duhovno življenje pa je harmonično sodelovanje vseh sestavin naše osebnosti: telesa, duše, duha, družbene in zgodovinske razsežnosti; vse mora biti na svojem mestu in v pravi meri. Enostransko poudarjanje ene ali druge sestavine vodi v zmotne težnje, ki jih moremo razdeliti v naslednje miselne tokove:
1. MATERIALIZEM
Je očitno nasproten krščanskemu duhu. Vendar se je Cerkev morala že na začetku distancirati tudi od izključujočega ”spiritualizma” platonikov in pretiranih idealistov. Materija ni zlo, je delo dobrega Stvarnika. Telo ni bilo ”dodano” duši šele po grehu, ampak pripada našemu ”jazu”. Prav tako pa ni mogoče sprejeti nasprotne skrajnosti, teorije, ki uči, da duhovna dejavnost duše ni nič drugega kot rezultat materialnih pogojev. Takšnim trditvam so v preteklosti avtorji odločno nasprotovali, zdele so se jim nevredne svobodnega človeka. Včasih pa so tudi oni pretiravali v zatrjevanju o neodvisnosti duha od telesa in od okolja. Glede tega je treba pritrditi nekaterim popravkom modernih študij, vendar le do te mere, da ne zanikamo prvenstva duše in prednostnega daru človeške svobode.
2. PSIHOLOGIZEM
Božje življenje sicer ima svoj ”sedež” v duši, vendar v ničemer ne ovira njenih značilnosti, zakonitosti in funkcij. Psihologija je v zadnjih časih znatno napredovala. Pokazalo se je, da more razložiti nekatere pojave, za katere se je v preteklosti zdelo, da so nadnaravni, neposredni učinek Svetega Duha. Krščanska asketika je hvaležna psihologiji za njen prispevek pri spoznavanju človeka. Z druge strani pa je radikalno nasprotna težnjam, ki hočejo s psihologijo vse razložiti in skrčiti delovanje Svetega Duha na skupek funkcij duše in človekovih sposobnosti. Zmota psihologizma ima različne odtenke. Razdelimo jih lahko v tri kategorije.
a) Racionalizem, intelektualizem
Človek je razumno bitje. Vse hoče razumeti, išče razloge za to, kar je moč dokazati, dvomi, kjer mu ni vse jasno. Takšna je njegova narava. Tudi kristjan mora rabiti razum, ga gojiti in razvijati s poukom in osebnim razmišljanjem. Razumna mora biti tudi naša vera. Teologija išče poti do boljšega in jasnejšega umevanja. Kdor rabi razum na verskem področju, nikakor ne dela napačno.
Um spoznava stvarnost. Sholastična filozofija uči, da je v bistvu vsa stvarnost dosegljiva razumevanju človeškega uma (Ens est intelligibile). Vendar ne smemo pozabiti, da človeški um ni božji um in da je omejen, torej nepopoln. Racionalizem to pozablja in priznava za stvarnost samo to, kar razume. Podoben je otroku, za katerega je ves svet to, kar zaobseže s svojim pogledom. Od Boga razodetih verskih resnic, ki se človeškemu razumu ne zde jasne, racionalisti ali ne sprejemajo ali pa jih izkrivljajo.
Na drugačen in včasih še nevarnejši način podlegajo racionalizmu krščanski intelektualci. Jezusovo sporočilo je sv. Pavel dojel kot tako neizmerno, da je kakor v ekstazi zapisal: ”O globočina bogastva in modrosti in vednosti v Bogu! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledna njegova pota” (Rim 11,33). Kaj delajo teologi, moralisti in misleci teh 2000 let? Skušajo prevesti sporočilo evangelija v doktrinalna in moralna načela, v poučevanje.
Dogaja se, da imajo nekateri tudi krščanstvo za neke vrste velik program, sistem resnic ali teorijo za spremenitev sveta. Celo nasprotniki priznavajo, da je krščanski nauk ”zelo soliden sistem”, ki je v stoletjih prepričal že mnoga ljudstva.
In vendar Kristusovo sporočilo v svojem bistvu ni samo nauk; slednji je samo njegov del, polnost pa je življenje v Kristusu, v Svetem Duhu. Solovjev se ni obotavljal v gnusu imenovati L.N. Tolstoja Antikrista, zaradi njegovega napačnega pojmovanja krščanstva, češ da evangelij ni nič drugega kakor zbirka odličnih nasvetov za moralno življenje.
V tem primeru bi upravičeno mogli podvomiti, ali je to sporočilo zares čisto novo. Različne zapovedi evangelija najdemo tudi drugod. Celo sam Jezusov prihod na svet (in v tem Solovjev sledi cerkvenim očetom) bi bil odveč. Zadostovalo bi razodetje evangeljskih predpisov brez Odrešenikove smrti in vstajenja.
Tej nevarnosti racionalistične enostranosti so izpostavljeni danes mnogi, ki se preveč ubadajo s soočanjem krščanstva z drugimi svetovnimi nazori. Že sv. Irenej je opozoril, da Kristus s svojim učenjem ni prinesel vseh novosti. Marsikaj od tega, kar beremo v evangeliju, so oznanjali že preroki. In vendar je Kristus prinesel ”vso novost” s tem, da je ”dal samega sebe”, ko se je rodil, umrl in vstal od mrtvih, dal življenje za nas, da bi tudi mi imeli večno življenje (prim. Jn 10,28).
b) Voluntarizem
Človeška volja je velika moč, sposobna neverjetnih reči. Tudi odrešenja ne dosežemo brez nje. ”Bog te je ustvaril brez tebe – piše sv. Avguštin – vendar te odrešiti brez tebe ne more.” Po drugi strani ne smemo pretiravati, kakor da bi bila že dobra volja dovolj (pelagijanska zmota) ali da bi morali ocenjevati in vrednotiti krščansko popolnost zgolj po učinkovitosti, še zlasti zunanji.
Proti koncu prejšnjega stoletja so nekateri trdili, da v modernem času t.i. pasivne kreposti niso več primerne in da bi jih morale nadomestiti t.i. aktivne kreposti. Človek našega časa naj bi se ne osredotočal toliko na ponižnost, meditacijo, adoracijo, odpovedovanje, ampak naj bi zbral vse sile, da naredi kaj konkretnega za Cerkev, za socialno pravičnost, za človekove pravice. Ti programi, porojeni iz dobrih namenov, vsebujejo velik del resnice. Če pa jih prepustimo njihovi enostranski težnji, se kmalu pokaže, kako v marsičem nasprotujejo Kristusovemu življenju in evangeljskemu nauku.
Poleg voluntarizma govorimo tudi o moralizmu. Ljudje z močno voljo očitno bolje ohranjajo moralne zakone in cerkvene zapovedi: so bolj zvesti v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda ali moremo biti gotovi, da so zato boljši in bolj sveti kot drugi? Brez dvoma izpolnjevanje zapovedi posvečuje. Toda dejstvo, da je Jezus večkrat nasprotoval farizejstvu, dokazuje, da je zunanje izvrševanje predpisov lahko tudi maska, ki zakriva resne pomanjkljivosti notranjih vrednot.
c) Sentimentalizem
Navzočnost Svetega Duha očiščuje vse naše zmožnosti, tudi naša čustva. Uho glasbenika, ki napreduje v svoji umetnosti, postaja vse občutljivejše za harmonijo zvokov in tok melodije. Napredek v duhovnem življenju prebudi čut za to, kar sv. Pavel imenuje ”od zgoraj” (Kol 3,1), za svet božjega in pobožnost. Rodi se notranje veselje, tolažba, mir, ki ga svet ne more dati. Takšni pa so, po besedah apostola, ”sadovi Duha” (Gal 5,22).
Duhovni avtorji so se vedno vpraševali, ali so ta stanja nujno potrebna ali ne, in ko pride do njih, ali so nezmotno znamenje navzočnosti Svetega Duha. Kako soditi o stanju človeka, ki teh stanj ne pozna, ali celo nasprotno, ki se čuti potrtega, polnega protislovij, v skušnjavah, čuti odpor do vsega? Tudi sedanja teologija obravnava ta težavni problem: kako se človek ”zaveda” božje milosti?
Gotovo je, da se moramo ogibati zmot, ki jih je Cerkev že obsodila, recimo mesalianizma (4. stol.). Taje učil, da imamo božjo milost le, če jo čutimo, skušnjava in nemir pa da sta že znak greha. Tudi iz časa reformacije imamo pomembne izjave cerkvenega učiteljstva.
”Čutiti se opravičenega” ni zadosten znak, da smo zares ”opravičeni”. Proti Baiusu so poudarili, da ”poželjivost ima v grehu svoj izvor, sama po sebi pa še ni greh.” Duhovni avtorji analizirajo stanja tolažbe in potrtosti in ugotavljajo, kako se ta stanja pogosto menjujejo.
Življenja milosti torej ni mogoče meriti po prijetnih ali neugodnih čustvih. Z druge strani pa verjamemo, da navzočnost Svetega Duha praviloma prinaša človeku mir in notranje zadovoljstvo. To dokazujejo tisti, ki izpričujejo, da so v duhovnem življenju našli tolikšno veselje in blaženost, kakršnih svet ne more dati. Vsak kristjan sprejema takšne darove s hvaležnostjo. Ogiba pa se temu, da bi načrtno gojil sladkobne sentimentalne pobožnosti, ki iščejo predvsem takšna stanja navdušenja in zanesenosti ter jih umetno podžigajo.
3. PRETIRANI SPIRITUALIZEM
Verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da se je učlovečil, bil rojen in je živel kot človek, umrl in posvetil vsak trenutek človekovega življenja ter vse njegove vrednote. Duhovno življenje je življenje v Svetem Duhu. On ”poduhovlja” vso človekovo osebnost. Na ta način dobi smisel vse, kar pretirani spiritualizem prezira: normalno vsakdanje življenje s svojimi skrbmi in interesi. Če bi bil svet popolnoma nasproten Bogu, potem bi bil zares nič, ki bi ne zaslužil nobene pozornosti. Toda svet v Bogu in z Bogom v resnici že sestavlja začetek nebeškega Jeruzalema, h kateremu stremi dialektika celotne zgodovine.
Pretirani spiritualizem se izraža na razne načine. Nekateri ljudje precenjujejo čudeže, pričakujejo izredne posege od Boga, s svoje strani pa ne uporabljajo dovolj niti rednih sredstev, ki so nam na voljo, da bi delali dobro. Gotovo je dobro misliti na nebeško blaženost. Vendar ne smemo pozabiti, da bo slednja plačilo za dela ljubezni, storjena tukaj na zemlji. Nič ni svetejšega od molitve, le-to pa mora spremljati delo, kakor to simbolizirata Marija in Marta, sestri iz evangelija (Lk 10,38sl). Pravilno je načelo: reši dušo, ostalo ni pomembno. Vendar se z druge strani ne moremo odvezati od dolžnosti sočutne solidarnosti z revnimi in potrebnimi, ne moremo opravičevati napačne strpnosti z družbenimi krivicami in zatiranji vseh vrst.
T.i. KVIETIZEM (latinsko: quies = mir) želi, da bi božja milost prežela in umirila človekovo srce. Vendar pozablja, da je Bog ”čista dejavnost”; zato tudi božje življenje v srcu ljudi človeške dejavnosti nikdar ne duši, temveč jo nenehno spodbuja. Duhovna izkustva ne smejo voditi k neke vrste duhovni pijanosti, pasivnosti in lenobi.
4. ENOSTRANSKI KRŠČANSKI SOCIOLOGIZEM
Ljubezen do Boga se uresničuje preko ljubezni do bližnjega. V skladu z zahtevami našega časa je tudi dela ljubezni potrebno organizirati. Cerkev kot neokrnjeno Kristusovo telo se ne more odtegniti javnemu, političnemu in kulturnemu življenju. Prav tako pa v navdušenju za družbeno dejavnost ne bi smela pozabiti Jezusovih besed: ”Moje kraljestvo ni od tega sveta” (Jn 18,36). Evangelij je mnogo več kot zgolj socialni in družbeni program.
Povzeto po: Osnove krščanske duhovnosti, Tomáš Špidlík (Slomškova založba, 1998).
Božje usmiljenje, neskončno v vseh skrivnostih vere, zaupamo vate!
BOG PODELJUJE KARIZME LJUDEM ZATO, DA SLUŽIJO V SKUPNOSTI, BOG PREKO TAKIH LJUDI SKRBI ZA DRUGE LJUDI.
Bog je dal svojemu ljudstu v vseh časih zapisana naročila, nasvete, itd…, ki so jih napisali ljudje, KI JIH JE VODIL SVETI DUH.
GOSPOD JE NAROČIL TUDI KARIZMATIKOM , DA SO NAPISALI IN PIŠEJO V SMERI IN TISTO, KAR ŽELI SVETI DUH.
Dokaz iz tega je tudi, da so nekateri avtorji zapisali, da vsak, ki bo bral njihovo knjigo, NAJ MU GOSPOD PODELI OZDRAVLJENJE.
BRANJE DUHOVNE LITERATURE JE ZELO VELIK DAR GOSPODA BOGA, JE PRIPOMOČEK, KI NAS UMSMERJA NA ZEMLJI, DA NE PADAMO V PREPAD. Marsiktera duhovna knjiga je rešila človeku ŽIVLJENJE, DA NI OBUPAL.
In zato cenimo Gospodove darove, KI JIH IMAMO NA RAZPOLAGO. NE VEMO KOLIKO ČASA JIH BOMO IMELI NA RAZPOLAGO!?
Če ne želimo brati duhovne literature, če ne obiskujemo Svetih Daritev_SVETE MAŠE, ALI NAM BO BOG ŠE NAPREJ DAJAL SVOJE DAROVE?
Koliko ljudi po svetu nima ene knjige za duhovno branje, nimajo SVETEGA PISMA, nimajo mogoče duhovnikov, koliko ljudi je preganjanih, ker gredo v cerkev in koliko jih še danes izgubi življenje zaradi obiska Svete maše?
In kljub temu so vsak dan hvaležni Gospodu ZA VSE, KAR JIM DAJE.