Nasvet

9.700 Responses to Nasvet

1. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 17:02

   POT OZDRAVLJENJA

   Pri vseh čudežnih ozdravljenjih, ki jih je storil Jezus, je odločilnega pomena vera. Jezus sam želi potrditev vere, ali pa jo sam spodbuja: »Ne boj se, samo veruj!« »O, žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« »Ali verujeta, da morem to storiti?« »Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.« »Gospod, če hočeš me moreš očistiti.« …

   Ni dovolj, da Jezusa poznam. Verovati moram v Njegovo živo prisotnost in čudežno moč ter ljubezen, s katero lahko spreminja človeka in svet. Nato moram Jezusa prositi za dar ozdravljenja, telesnega, duševnega ali duhovnega. Zaupati moram v Njegovo ljubezen in sprejeti Njegovo voljo. Morda Jezus ne usliši takoj, včasih se zdi, da sploh ne usliši naše prošnje. Šele čet čas ugotovimo, da nas je Jezus uslišal, a na povsem drug način, kot smo si mi želeli. Zame je prelil svojo dragoceno kri in daroval svoje življenje. Ljubi me že od vsega začetka mojega življenja in je z menoj v vsakem času, tudi ko sam hodim po svojih potih, ki me vodijo proč od Njega. Ljubi me tudi, ko padam vedno znova v greh, ljubi me kljub vsem mojim napakam, slabostim.

   Uvodni del iz pričevanja ge. Julijane Leben

   Celotno pričevanje na: http://prenova.rkc.si/index.php/publikacije/pricevanja/123-pot-ozdravljenja

   Slava tebi, Gospod Jezus, Božji Zdravnik in Odrešenik!

   Odgovori
2. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 16:46

   ODPUŠČANJE JE ČUDOVITO IN VEDNO POTREBNO DARILO (Aleteia)

   “ODPUŠČATI MORAMO VEDNO ZNOVA; BRATU MORAMO ODPUSTITI 77-KRAT, PA TO NE ZGOLJ ZA 490 ŽALITEV, AMPAK ZA ENO SÁMO.” (C. S. Lewis)

   Pravijo, da je okrog 4. ali 5. stoletja po Kristusu neki Romul prevedel Ezopovo basen iz grščine v latinščino. Basen govori o možu, ki je bil obsojen na smrt in je bil nato oproščen. V tej basni naj bi prvikrat uporabili besedo odpuščanje.

   Beseda odpustiti izhaja iz besedne zveze “pustiti oditi”, podobno kot oprostiti, v pomenu osvoboditi, odrešiti.

   VRAČANJE ŽIVLJENJA

   Odpuščanje je dejanje, ki gre onkraj same pravičnosti ali izpolnjevanja pravil. V basni gre za popolnoma nezaslužen dar: mož bi moral biti mrtev, a živi. Bil je osvobojen za nov življenjski poskus.

   Pri odpuščanju gre dejansko za vračanje življenja. A to ne velja le za osebo, ki prejme odpuščanje, temveč tudi za tisto, ki odpuščanje podeli, saj jo osvobodi zamere, ki ubija.

   Skušajmo razumeti, zakaj je težko doživeti pristno izkušnjo odpuščanja.

   MIRNA VEST

   V Svetem pismu je odpuščanje močno navzoče. Na primer, ko Peter vpraša Gospoda, kolikokrat mora odpustiti, predstavlja glas vesti, ki se želi dobro počutiti brez pretiranega spraševanja.

   Apostol želi količinsko ovrednotiti ljubezen, želi postaviti neko mejo usmiljenju, želi si slišati mero, ki bi mu dajala dober občutek. Pričakoval je nekakšen izračun, ki bi mu v nekem trenutku pomenil, da je naredil dovolj in da je storil, kar je bilo potrebno.

   A Jezus ga poduči, da odpuščanje nima mere, da drug drugemu niti za trenutek ne smemo nehati odpuščati. Življenje je torej neprekinjeni klic k odpuščanju. Da bi zbrali dovolj moči za odpuščanje, se moramo spomniti na vse trenutke, ko nam je odpustil naš nebeški Oče. V svojem srcu vsi vemo, kateri velik dolg nam je bil odpisan.

   V nadaljevanju prilike o odpuščanju se nekemu možu odpusti visok dolg: deset tisoč talentov. Pomislimo, da je talent vreden 25 kg srebra in da je v priliki o talentih prvi služabnik prejel 5 talentov … znesek je bil resnično visok.

   Potem pa je drugi služabnik imel manjši dolg stotih denarijev, kar je pomenilo tri mesece dela, če štejemo, da je bila povprečna dnevna plača en denarij.

   NE GRE SAMO ZA ČAS

   Služabnik, ki mu je bilo odpuščeno, sam ni bil sposoben usmiljenja in ni poznal usmiljenja, ki ga je bil deležen sam. Ni mogel potrpeti, da bi se njegov brat spremenil, ni mu dal še ene možnosti.

   Odpuščanje je vedno tudi tveganje: nikdar ne vemo, če ga bo drugi sprejel, če ga bo dobro uporabil, če bo znal naprej delati enako; vendar se to tistega, ki deli odpuščanje, v resnici ne tiče več.

   Pravo odpuščanje je namreč popolnoma zastonjsko. Če se vanj vrine preračunljivost, potem to ni več odpuščanje. Najbolj presenetljivo pri tem odlomku je, da je bil prvi dolg odpisan iz čistega usmiljenja. Služabnik si ga ni zaslužil in ga ni bil vreden.

   Enako je z nami: odpuščanja za naše grehe si ne zaslužimo in ga ne prejmemo, ker bi nekaj obljubili Bogu. Mož iz prilike ni prepoznal svoje potrebe po usmiljenju, zanj niti ni prosil in ko mu je bilo usmiljenje darovano, ga ni sprejel. Prejel je zgolj to, za kar je prosil, za čas, da bi dolg poplačal. Še naprej je bil suženj svojega dolga.

   To pomeni, da ne moremo dati, če nismo prejeli. Služabnik ni prejel usmiljenja in ga ni mogel dati naprej. Res je tudi, da ne moremo prejeti, če tega prej nočemo darovati.

   Jezus nas uči, da ko prosimo Boga odpuščanja, moramo sami biti pripravljeni odpuščati. In vsak blagoslov, ki ga Bog prinaša v naše življenje, spremlja tudi odgovornost.

   Kdor ne zna odpuščati, uničuje življenje skupnosti. Danes se zavedamo, kako zelo pomanjkanje usmiljenja – ki ga je nadomestila sodba in kritika – uničuje našo družbo.

   To se zgodi vselej, ko začnemo pozabljati, ko znamo videti zgolj grehe drugih in se ne spomnimo več, kolikokrat bi si zaslužili smrt, a smo še vedno živi.

   Povzeto po: https://si.aleteia.org/2020/10/06/odpustiti-pomeni-vrniti-zivljenje/

   Božje usmiljenje, ki nas rešuješ bede greha, zaupamo vate!

   Odgovori
3. Hvala says:

   15. decembra, 2022 at 16:08

   KAKO NEKOMU ODPUSTITI IN DOŽIVETI BOŽJI DOTIK-OZDRAVLJENJE , KO RANE NE BOLIJO VEČ!

   Iz svojih izkušenj vam povem DA JE ODPUSTITI NEKOMU NAJPREJ ODLOČITEV DA ČLOVEK TO ZARES ŽELI.

   Ko enkrat to odločitev podamo Gospodu, je potrebna trda borba vsak dan; prositi je potrebno vsak dan ZA MILOST ODPUŠČANJA, SE TRUDITI IN MOLITI DA JEZUS OB SVOJEM ČASU, KI GA DOLOČI ON PODELI MILOST ODPUŠČANJA IN OZDRAVI RANE KI SO POSLEDICA NEODPUŠČANJA, PRIZADETOSTI IN POSLEDICA GREHOV.

   TAM KJER JE RANA NA DUŠI IN KO JEZUS STOPI DA OZDRAVI VSE BOLEČINE, KI SO POSLEDICA NEODPUŠČANJA IN GREHOV, POTEM RANE NE BOLIJO VEČ.

   Ni dovolj reči nekomu: ODPUŠČAM TI; GLOBOKO V SEBI PA ČUTI VIHAR JEZE, NAVALE SOVRAŽNOSTI, itd…

   MIR V DUŠI JE TAKRAT, KO SE ČLOVEK SPOMINJA TEŽKIH DOGODKOV, KI SO GA PRIZADELI, VENDAR KO GA JEZUS OZDRAVI IN PODELI MILOST ODPUŠČANJA NE BOLI VEČ SPOMIN NA RANLJIV DOGODEK.

   Sem presenečena, da nekateri pišejo o ODPUŠČANJU KOT BI PREBRALI STROKOVNO GRADIVO O NEKI RAZPRAVI.

   Sama sem to doživljala; molila sem , se borila in PROSILA JEZUSA ZA TO MILOST IN OZDRAVLJENJE VELIKO LET. Zato me res preseneča, da nekateri jemljejo to mimo grede. POLEG TEGA JE POTREBNO POUDARITI, DA JE ODPUŠČANJE NA TREH RAVNEH:

   -ODPUSTITI DRUGEMU ČLOVEKU,

   – ODPUSTITI SAMEMU SEBI,

   -ODPUSTITI TUDI BOGU KER JE DOPUSTIL TEŽKE DOGODKE IN PROSITI ZA ODPUŠČANJE, ČE SMO GA MOREBITI OBTOŽEVALI, KJE JE BIL DA NAM NI POMAGAL itd..

   Dokler človeka boli če nekdo govori o njem neresnico , oziroma ga kakorkoli prizadene, RANE NISO OZDRAVLJENJE!

   Odgovori
4. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 13:40

   TEH DEVET NASVETOV LAHKO POMAGA, DA SE NAUČIMO ODPUŠČATI SEBI IN DRUGIM (Aleteia)

   ODPUŠČATI JE TEŽKO, VENDAR JE NUJNO ZA NAŠO RAST IN ODNOSE

   Odpuščanje je ključ do dobrih odnosov v družini, z drugimi in tudi s seboj. Pomembno je, da se naučimo načinov, ki nas bodo vodili k odpuščanju in k temu, da se bomo naučili prositi odpuščanja.

   Tu je 9 nasvetov, ki nam lahko pri tem pomagajo.

   https://si.aleteia.org/2021/03/28/teh-9-nasvetov-lahko-pomaga-da-se-naucimo-odpuscati-sebi-in-drugim/

   Odgovori
5. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 11:52

   ČE BOMO MANJ GOVORILI, PA VEČ NAREDILI – BO V VSEH OZIRIH DOSTI
   BOLJE. EN ODSTOTEK POMOČI ZALEŽE VEČ KOT STO ODSTOTKOV SOČUTJA.

   (Phil Bosmans)

   Odgovori
6. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 8:48

   KAKO LAHKO KATOLIČANI OHRANIMO SRČNI MIR? PREIZKUSITE TEH ŠEST NASVETOV (Aleteia)

   TI PREDLOGI VAS LAHKO NAVDIHNEJO, DA BOSTE ŽIVELI Z MIROM, KAKRŠNEGA JE KRISTUS V OBLJUBI ZAPUSTIL SVOJIM UČENCEM

   V tem času preizkušenj so mnogi ljudje izgubili smer in imajo občutek, da živijo na robu, ne zmorejo najti miru, ki prihaja od Kristusa. Spodnjih šest nasvetov nam je lahko v pomoč, da bomo znova odkrili dar, ki nam ga je namenil Gospod, preden se je dvignil v nebo k svojemu Očetu: “Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem,” (Jn 14, 27).

   1. UBEŽITE VRTINCU MEDIJEV
   2. ŽIVITE BOGOSLUŽJE IN MU NE OPOREKAJTE
   3. VARUJTE SE DUHA SPOROV
   4. TREZNO PREMIŠLJUJTE O POLITIKI
   5. NAJ SE VAŠI BRATJE IN SESTRE ZARADI VAS NE PREREKAJO
   6. NEDELJE POSVEČAJTE BOGU IN NE SVETU

   O teh predlogih več na: https://si.aleteia.org/2022/01/08/kako-lahko-katolicani-ohranimo-srcni-mir-preizkusite-teh-6-nasvetov/

   Božje usmiljenje, ki nas napolnjuješ z milostjo, zaupamo vate!

   Odgovori
7. Miro says:

   15. decembra, 2022 at 8:41

   PRIŽGI LUČ V SVOJEM SRCU! TEDAJ BO LUČ ZASIJALA
   TUDI V TVOJIH OČEH IN VIDEL BOŠ SAME LEPE REČI IN
   SAME PRIJAZNE LJUDI.

   (Phil Bosmans)

   Odgovori
8. Miro says:

   14. decembra, 2022 at 14:13

   ENA BESEDA ALI NASMEH STA POGOSTO DOVOLJ, DA OBUDIŠ POTRTO DUŠO.
   (sv. Mati Terezija)

   Prosimo Gospoda Jezusa za milost, da bomo v odnosu do bližnjega prijazni, sočutni, ljubeči,
   tako v besedah kot dejanjih, s katerimi lahko med nami gradimo mir, sožitje, veselje …
   Pridi, Sveti Duh!

   Odgovori
9. Miro says:

   14. decembra, 2022 at 13:54

   “ČE SE PREREDKO SPOVEDUJEMO, SE NAM BO ZDELO, DA IMAMO VEDNO MANJ GREHOV” (Aleteia, 30. november 2018)

   SPOVED JE POT K LEPOTI

   MED ZAKRAMENTI JE MORDA RAVNO SPOVED TISTA, KI KRISTJANOM PORAJA NAJVEČ VPRAŠANJ, DVOMOV, VČASIH TUDI STRAHU.

   Zakaj je tako pomembno, da imamo do spovedi pravi odnos, več v intervjuju s patrom Ambrožem Mušičem.

   https://si.aleteia.org/2018/11/30/ce-se-preredko-spovedujemo-se-nam-bo-zdelo-da-imamo-vedno-manj-grehov/

   Božje usmiljenje, navzoče v postavitvi in delitvi svetih zakramentov, zaupamo vate!

   Odgovori
10. Miro says:

    14. decembra, 2022 at 12:52

    Priporočimo se SVETEMU DUHU, da bomo spoznali, da je potrebna tako Božja milost kot tudi osebna zavzetost. Naj k temu pripomore tudi naslednji odlomek iz članka »Vzgoja in ignacijanska pot k svetosti« (avtor: Pietro Schiavone S.J.), na katerega je treba zaradi potrebe po pravilnem razumevanju omenjene teme ponovno spomniti. Najprej pa molimo: PRIDI, SVETI DUH …

    KER JE ČLOVEK USTVARJEN PO BOŽJI PODOBI IN SLIČNOSTI, JE POKLICAN, DA AKTIVNO IN ZAVZETO SODELUJE Z BOŽJO MILOSTJO. SVETI BOG, OČE GOSPODA JEZUSA, NE ŽELI SUŽNJEV, AMPAK SINOVE, KI SPREJEMAJO IN DELIJO.

    Ta vidik SV. IGNACIJ LOJOLSKI močno poudarja, vendar ga ni treba zanesenjaško poveličevati, kot poudarja Pietro Schiavone S.J. Brez dvoma je v njem nujno povabilo k dejavnosti in osebni zavzetosti. Je pa jasno in močno poudarjena očitna in nesporna odvisnost od Boga in njegove milosti. Na začetku vsake molitve je prošnja, ki vedno globlje zaznamuje tudi najbolj trmaste: “Prosim Boga, našega Gospoda, kar bi rad in si želim” /48/. Ta splošna in jedrnata prošnja razodeva načelo, da Bog in samo Bog posvečuje in odrešuje. Obenem pa pove, da tudi človek ustvarja zgodovino.

    Ignacij je bil prepričan, da je potrebna milost pa tudi osebna zavzetost. Tako zvesto udejanjamo Pavlovo trditev: “V ta namen se tudi trudim in bojujem, z njegovo močjo, ki v meni silovito deluje” (Kol 1,29).

    ODPOVED, PREDNOSTNA POT SVETOSTI

    Ostaja močno poudarjena nujnost osebne zavzetosti, posebej dolžnost storiti vse, “da človek premaga sam sebe in uredi svoje življenje” /21/. To (…) Premagovanje samega sebe po Ignaciju pomeni, “da se počutnost podredi pameti in da se to, kar je nižje, bolj podredi višjemu” /87/. V ta namen, beremo v Dv, lahko uporabimo zunanjo pokoro (prav tam), vendar pod pogojem, “da ne škoduje naravi in znatno ne oslabimo” /83. 84. 86. 89. Prim. 129. 213/.

    Celoten članek na: https://jezuiti.si/blog/2021/09/08/vzgoja-in-ignacijanska-pot-k-svetosti/

    Odgovori