Stopi na pravo pot – ne boj se

Stopi na pravo pot

Kaj se vsega danes kristjani oklepamo a vendar ni krščansko. Spodaj so sledeče teme:

 1. MAGIJA, PRAVA RESNICA

2. Okultna ozdravljenja

3. BIOENERGOTERAPIJA IN DRUGE HUDIČEVE METODE OSVAJANJA LJUDI

4. OKULTIZEM – Eden od najtežjih grehov

5. BILA SEM VEDEŽEVALKA

6. VEDEŽEVANJE oz. NAPOVEDOVANJE PRIHODNOSTI

7. Temni izvori New Agea – Helena Blavatsky

8. ZANKA VZHODNJAŠKE MISTIKE

9. REJKI – ODPIRANJE VRAT ZLU

10. JOGA

11. BORILNE VEŠČINE

12. Homeopatija

13. Bivša satanistka opozarja o nevarnosti Halloween-a

14. Piercing – da ali ne

15. Tetoviranje
Tetovaža – Bodite previdni

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

15 Responses to Stopi na pravo pot – ne boj se

  1. Administrator says:

    4. OKULTIZEM – Eden od najtežjih grehov

    Okultizem je Satanova religija. Ukvarjanje z okultnim je eden najtežjih grehov, ker prelomimo zvestobo Bogu in s tem Njegovi 1. zapovedi. Med okultne prakse štejemo: bioenergoterapevtsko zdravljenje, radiestezijo (uporaba nihala) magijske zakletve, spiritizem, uporabljanje hipnotičnega stanja za določanje diagnoze in za zdravljenje, kot tudi alternativne metode zdravljenja, napovedovanje prihodnosti, astrologijo (napovedovanje usode iz nebesnih znamenj), vedeževanje, napovedovanje usode iz kave, kart (še posebej tarot kart), črt na roki, praznoverje, razne druge metode »odkrivanja« prihodnosti, vzhodnjaške meditacije, vzhodnjaške borilne veščine, jogo, vero v horoskope, uporabo amuletov, nošenje Atlantidskega prstana in temu podobno.
    Bolj kot zanikamo pravo vero, ali da slabi, ker izginja molitev, vera v Božjo besedo in prejemanje zakramentov, tembolj ljudje postajajo naklonjeni praznoverju in okultizmu. Vsak, ki noče poglabljati povezanosti z Bogom, ali jo celo prekinja, si torej ne prizadeva, da bi rastel v veri in zaupanju v Boga, misli da bo našel več sreče v bogastvu, zadovoljstvu, gospodovanju (oblasti nad drugimi) in zdravju. In da bi mogli uresničiti te zamisli, se oklenejo okultnega, da bi jim pri tem pomagale skrivnostne, duhovne sile. Zato gredo po pomoč k napovedovalcem prihodnosti, vedeževalcem, astrologom, bioenergoterapevtom, čarovnikom, uporabljajo različne tehnike meditacij, asana jogo ipd. Prepričani so, da bodo tako lahko uresničili svoje želje in načrte. V precejšnjo pomoč so jim amuleti, talismani, pa razne kretnje, formule, rituali,… Vse to jim daje nadnaravno moč v obrambi pred boleznimi, prav tako pa tudi pred vsakršnim neuspehom. Tako mislijo, da bodo premagali kruto resničnost in prišli do izpolnitve svojih sebičnih želja.
    S tem ko človek prakticira različne vrste okultizma, se oddaljuje od resničnega in pravega Boga, ki je absolutna sreča in se odpira skrivnostnim, demonskim silam. Te ga prevarajo z obljubami sreče, ki pa je namišljena, da mu bodo prav te skrivnostne sile prinesle težko pričakovano srečo. Posledica takšnega odpiranja tem silam je, da človeka popolnoma prevzamejo ter vodijo celo v obsedenost.
    Poznamo mnogo primerov, ko so se ljudje lahko samo enkrat zatekli po pomoč k nekemu bioenergoterapevtu, vedeževalcu, napovedovalcu prihodnosti, da so potem zboleli za težkimi glavoboli, začeli so jih napadati razni strahovi, depresije, nespečnost, kot tudi duhovna vznemirjenja. Samo Jezus Kristus nas lahko na edini učinkovit način osvobodi in ozdravi posledic takih uničujočih vplivov. Le On ima za to učinkovito terapijo, ki je brezplačna. Da bi lahko to dosegel, potrebuješ najprej iskreno in skesano spoved, potem intenzivno molitev za osvoboditev vseh vezi, ki te vežejo z duhovi zla, s katerimi si se zvezal v okultnih praksah. Če je le mogoče, se je potrebno vsak dan udeleževati svete maše, pri njej dejavno sodelovati, prejemati sveto obhajilo, izročati Jezusu vsa svoja duhovna in duševna trpljenja ter telesna trpljenja, izročiti se Brezmadežnemu Srcu Device Marije, moliti sveti Rožni venec, pa Rožni venec Božjega Usmiljenja, ter brati in premišljevati Sveto Pismo.
    Rad bi osvoboditev iz suženjstva duhovnim silam zla, rad bi ozdravitev duhovnih in duševnih ran? Za to je potreben čas in potrpljenje v prenašanju trpljenja. Šele tedaj postane težak položaj, v katerem se nahajaš, zate blagoslov in učinkovita ter intenzivna pot dozorevanja k svetosti. Če boš popolnoma zaupal v Jezusa, boš gotovo zmagal.
    duhovnik M. Piotrowski, v: Ljubite drug drugega, št. 4, 2008.
    Ljudem, ki se želijo popolnoma osvoboditi vpliva demonskih sil in biti popolnoma osvobojeni vplivov delovanja okultnih praks, priporočamo, naj izmolijo naslednjo molitev:
    »Gospod Jezus, prosim Te, odpusti vse moje grehe, ko sem se zatekal po pomoč k okultnemu (tukaj natančno navedi, kot npr.: uporabljal sem plošče za spiritistične seanse, nihalo, tarot karte, horoskop, napovedovanje prihodnosti, vedeževanje, prerokovanje iz dlani (hiromantija), kave, prakticiral jogo, uporabljal usluge bioenergoterapevta, vedeževalca, napovedovalca prihodnosti, itd.) Odpovedujem se vsem okultnim praksam in z vso vero in zaupanjem razglašam, da si Ti edini Gospodar mojega življenja!«

    Kasneje pa še izrecno poudari:
    »Satan, odpovedujem se tebi in vsakršnemu tvojemu vpliv na moje življenje. V Imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem, da bi kakorkoli deloval v mojem življenju! Amen!«

  2. Administrator says:

    5. BILA SEM VEDEŽEVALKA
    (pričevanje)

    Stara sem blizu šestdeset let. Sem mati enemu odraslemu sinu in hčerki. Tudi hčerka je že mati dveh otrok. Bila sem napovedovalka prihodnosti – vedeževalka. Ukvarjala sem se z magijskimi obredi, se ukvarjala z ezoterizmom in to prakticirala več let. Vedeževanje ti daje občutek, da imaš posebno moč nad ljudmi, dogajanji, časom, celo nad vremenom. Prav tako ti tudi pomaga, da lahko predvidiš nesrečo in se pred njo obvaruješ. Npr.: zgodilo se mi je, da me je poklicala hčerka in mi sporočila: »Mama, veš, danes ne bom prišla zgodaj domov, ker grem z znanci na kavo.« Tedaj sem potegnila tarot karto in jo poklicala: »Bolje bo zate, da ne greš, ker se bo zgodila neka nesreča ali nekaj hudega.« Poleg sebe sem stalno imela nihalo in sem imela občutek, da je zelo »povezan« z menoj in da je več kot »prijazen«, ker tako rad »odgovori« na vsa moja vprašanja. Nekega dne sem zamenjala torbico in vanjo nisem dala nihala. Ko sem opazila, da nihala nimam s seboj, se mi je začelo vrteti v glavi in sem se počutila zelo izgubljeno. Razumela sem, da brez nihala ne morem normalno delovati. Podobno kot se dogaja bolniku, ki mora skrbno paziti, da nosi s seboj zdravila in jih seveda jemlje.
    Danes vem, da je človek samo človek in še zdaleč ne more odgovoriti na vsa vprašanja. Tedaj pa o tem nisem razmišljala. Bila sem prepričana, da lahko pomagam mnogim s svojim znanjem. Tako da npr. pomagam ljudem, ki si ne morejo ustvariti družine, čeprav imajo vse sposobnosti, so lepi in imajo vse pogoje. Bila sem prepričana, da ni razlogov, zakaj bi lahko ostali sami. Ti ljudje so prepričani, da so veliko molili, pa jim molitev ni pomagala in se zato obračajo k numerologu, ali pa mislijo, da jih je nekdo preklel ali zaklel in gredo k eksorcistu-laiku. Vedeževalka jim govori: »Karta, ki odgovarja na vprašanje v zvezi z poroko, je obrnjena narobe, kar pomeni, da se ne boste poročili.« In kaj storiti sedaj? Zato naprej vprašuje karte. In naslednja karta »odgovori«, da mora ta oseba nekam odpotovati. In ponovno ni jasno, kam? Nato naslednja odgovori, naj gre k neki teti. Vedeževalka svetuje osebi, ki jo to zanima, da naj se pogovori s to teto in potem naj ponovno pride k njej po nadaljnje »odgovore« na življenjska vprašanja. Vedeževalke se poznajo med seboj in se po telefonu tudi dogovarjajo za »posel«, kot: »Veš, imam neko stranko, ki ne more skleniti zakona. Kaj ji ne bi ti naredila numerološko karto?« itd. Vedeževalke prav tako izvajajo določene rituale (okultne obrede) in svojim klientom dajejo navodila, kako naj to izvajajo sami doma. Če hočejo dobiti to »moč«, morajo za to plačati veliko vsoto? Da bi vi vedeli, koliko denarja se porabi za nihala ali različne pripomočke za vedeževanje?! Ljudje se morajo marsičemu odreči, jemljejo celo kredite, da bi prejeli tak »življenjsko pomemben odgovor« ali da bi celo postali vedeževalci. Prav tako se izvajajo tudi posebni rituali za denar. Vendar pa se je potrebno zavedati, da so koristi izjemno majhne v primerjavi s škodo, ki jo prinašajo taki rituali. In da bi mogli »nagnati« to zlo, ga »naženejo« z novim zlom. In tako postopek poteka naprej. Klient pa to drago plačuje, saj mora vedno znova priti »po pomoč«.
    Jaz vedeževanja nisem imela za greh. Mislila sem, da Bogu s tem nisem izražala nezvestobe. Priznati moram, da nisem imela neke osebne vere, čeprav sem priznavala, da obstaja in sem tudi celo molila. Bila sem prepričana, da je v mojem življenju na prvem mestu Bog, na drugem pa karte. Ker sem najprej molila, kasneje pa vzela v roke karte in iskala odgovore, tega nisem smatrala za greh. Nekega dne pa je moja hči vseeno izrazila svoje prepričanje, da nanjo zelo slabo vpliva moje vedeževanje. Menila je, da zaradi tega preti otroku, ki ga je nosila pod svojim srcem, velika nevarnost. Ljubila sem svojo hčer in že tedaj tudi svojega vnuka, ki je rastel pod hčerkinim srcem. Zelo sem želela, da postanem stara mama in sem zato hitro opustila vedeževanje, da ne bi škodovala hčerki in vnuku. Hotela sem vzeti neke vrste »dopust«, torej nisem hotela za vedno opustiti kart, nihala, vedeževanja, pač pa le za določen čas. Vedeževalci so izkustveno prepričani, da vedeževanja ni mogoče »prekiniti« in se k temu vrniti po določenemu času, pač pa, da je treba imeti stalne »stike« s kartami. Vsak dan se jih je treba vsaj dotakniti. Prav tako tudi, če uporabljaš nihalo.
    Ko se je moja hči vrnila iz porodnišnice, se je počutila zelo slabo. Tudi z novorojencem so se začele pojavljati zdravstvene težave. Po nekaj tednih smo ga morali dati v bolnico zaradi težke pljučnice.
    Družina me je zelo zaposlovala, tako da nisem imela časa za vedeževanje. Ko je bil vnuk star devet mesecev, je tudi hči morala v bolnico na težko operacijo. Uvidela sem, da s temi kartami pravzaprav ničesar ne dosežem, po drugi strani pa mi jemljejo veliko časa. In ker se nisem več ukvarjala s tem, sem naenkrat imela več časa za družino, hišo, telefonske pogovore s sinom,… Po letu dni, ko sem opustila vedeževanje, sem dojela, da se vsa ta navodila, ki sem jih prejemala iz kart, pravzaprav niso niti izpolnila. Spoznala sem tudi, da dokler sem se ukvarjala s kartami, moje življenje ni postajalo niti boljše, niti bogatejše. Npr. v hiši sem izvajala »čiščenje« slabih (negativnih) energij. Ko pa sem prenehala s tem, se ni dogajalo nič slabega.
    Spominjam se, da sem nekega dne priznala pri spovedi pogumno, a skesano, da se ukvarjam z vedeževanjem. In ko sem se po spovedi vrnila domov, sem opazila, da je voda začela teči iz pipe kar sama od sebe. Električni aparati so se vključevali sami od sebe. Stanovanjska oprema je »pokala«. Še več: po noči sem doživljala strašna mučenja. Nisem mogla spati. Včasih sem bila tako izmučena, da se ponoči sploh nisem spočila. Doživljala sem strahovite nočne more. Doživljala sem, da je nekdo, oz. več oseb, navzočih v hiši. Praskalo je po steklu, omarah, slišala sem trkanja, videla premikajoče se sence. Na srečo pa nisem videla nekih spak, ki so jih videvali nekateri, zlasti tisti, ki so se ukvarjali z magijo. Take ljudi napada demon in doživljajo različna izživljanja nad njimi, muči jih,… vse zaradi tega, da bi se zatekli po ponovno pomoč k vedeževalcem in bi vse bolj postajali odvisni od njih in bi se zaprli v ta začarani krog. Ko me je mučil demon, me je mučil zaradi tega, »ker se nisem držala predpisov v tej dejavnosti«, kot so mi razlagali drugi vedeževalci. Pomeni, da nisem uporabljala pravih obredov, ali jih sploh nisem uporabljala, ali pa pri ritualih nisem uporabljala dovolj »pripomočkov«, kot je sol, sveče, kreda. Zanimivo je, da me je demon začel napadati šele prav po iskreni spovedi, ko sem priznala, da sem se ukvarjala z vedeževanjem in z magijskimi rituali.
    Po nekaj letih spoznavam, da mi je Gospod Bog hotel tako pokazati, v kaj sem bila vpletena. Po mnenju ezoterikov so ti duhovi dobri, angelski. Obstajajo celo »angelske karte«, s pomočjo katerih je mogoče napovedovati usodo. Če se bo kdo izmed magov, vedeževalcev, ezoterikov in podobnih temu smejal, potem predlagam, da preveri sam na sebi, če to, kar sem zapisala, drži ali ne. Naj gre k iskreni spovedi, dokler je še živ. Če se jaz ne bi vsega tega spovedala, kar sem doživljala in prakticirala, in bi v tem umrla, potem ne bi bili vsi opisi peklenskega trpljenja nič v primeri z resničnim trpljenjem, ki bi ga doživljala. Občutim, da pekel ni kraj, pač pa stanje duha, stanje strašne teme. Jaz sem doživljala to temo.
    Vsak človek ve, da je npr. za žrtev okrutnega posilstva to strašen dogodek. Taka oseba se nam smili. Na vsak način skušamo najti nasilneža. Želimo si, da bi bil strašno kaznovan, saj je to, kar je storil, nekaj strašnega. Prav to pa počnejo demoni! Pa jih ne »kaznujemo«. Po spovedi, ko mi zli duhovi ponoči niso dali miru, sem to občutila v lastni duši in na telesu. Pretepali so me. Grabili so mi glavo in jo obračali na vse strani, »pačili« so moj obraz. Kaj potem, če ta bitja nimajo telesa! Ko udarjajo, zadajajo najresničnejše in najsilovitejše bolečine. Demon udarja, poriva, prisiljuje, lomi, ne dovoljuje, da bi molili.
    Gre za strašen duhovni boj z namenom, da bi izgubili voljo in prenehali moliti. V takih trenutkih je nujno potrebna pomoč duhovnika, ki vse to razume in nam izkazuje potrebno pomoč. Jaz se iz vsega srca zahvaljujem starejšemu duhovniku, ki me je spovedal in mi kasneje pojasnjeval, zakaj vedeževanje, kartomantija, magija, nihalo, napovedovanje usode,… niso všeč Bogu. Ta duhovnik me je vodil v gotovost, da Bog ne bo dovolil, da bi me duhovi zla uničili. S tem mi je izredno pomagal, da zdržim vsa fizična in duševna trpljenja. Vem, da mi je Bog po tem duhovniku ponudil možnost izhoda iz zla, ki sem ga sama prakticirala zaradi moje slabe vere, lahko bi rekla, nevere, pa tudi zaradi neznanja, da gre za zelo nevarna in grešna dejanja.
    Ko sem po iskrenem priznanju doživela odpuščanje grehov glede vsega, v kar sem bila vpletena, sem lahko prvič spoznala, da, hvala Bogu, nisem bila obsedena, pač pa potisnjena v sužnost. Naslednje spovedi so mi prinašale občutek, da se ponovno vračam v življenje. Da ponovno pridobivam svoj jaz. Da ponovno pridobivam zdravje. Vse, kar je bilo povezano z vedeževanjem in magijo, sem odstranila iz hiše: amulete, magijske predmete, telefonske številke kolegic vedeževalk,… Vse sem zbrala in ko je nekega dne prišla domov moja hči, sem jo prosila, naj vse odnese na smetišče. Takoj za tem je bilo hčerki slabo. Tedaj sem spoznala, da v tem čiščenju in odstranjevanju okultnih stvari, knjig, CD-jev, ne smem obremenjevati nikogar, kajti demoni smatrajo, da imajo sedaj pravico, da napadajo to osebo. Vsega tega se lahko rešujem le z duhovnikom, ki to razume. Ko sem pospravljala stanovanje, moram priznati, da so se nekateri teh predmetov »čudežno skrili«, samo da jih ne bi opazila. Za vsako ceno se navadno držijo tistega domovališča, kjer so imeli »domovinsko pravico« in so tam delovali. Kot da želijo biti še naprej »posredniki zla«. Kar je mogoče zažgati, sem zakurila, kar pa ne gori, sem odstranila daleč stran in upam, da tega nihče ne bo dobil.
    Zavedati se moramo, da horoskopi, nihalo, karte, navadno vedeževanje,… vzbujajo vse večjo željo po delovanju, kajti »navidezni« učinki se večajo s prakso. Tistemu, ki se s tem ukvarja, vzbuja vse večjo željo, kako bi si pridobil še več znanja in sposobnosti. Žene ga, da se vpiše v nadaljnje tečaje, da sklepa nova poznanstva v krogih ezoterikov, vedeževalcev in čarovnikov (magov). Oseba, ki se s tem ukvarja, je prepričana, da se razvija v krogu duhovnega ozaveščanja. Ne zaveda pa se, kako jo vse bolj vodi duh zla. Upam si trditi, da človek, ki postaja medij, pade v zanko hudega duha in ga ta tako zelo zapelje, da postane njegov glasnik, sam pa ostaja skrit. Vsi klienti so prepričani, da je ta glas, ki ga izgovarja »medij«, glas dobrih duhov. Maloverni ljudje sicer nekako verujejo, da Bog obstaja, priznavajo Cerkev ali pa tudi ne in menijo, da ti duhovi zanje niso resnična nevarnost. Ti duhovi torej niso zli in vedeževanje zanje ne predstavlja neke nevarnosti. V njih je tako velika želja, da bi vedeli za prihodnje dogodke, ali da bi nekomu, pa morda tudi sebi, na ta način rešili problem. Včasih govorijo tako ali podobno: »Saj je vseeno, če so te karte, nihalo, krogla,… satansko orodje, pomembno je, da se reši problem.« Vedeževalka včasih trdi: »Tako bo, kot Bog hoče.« Ali pa svojemu pacientu naroči, naj moli k določenemu svetniku. Njene besede pa ne prinašajo ničesar dobrega. V zlo vpletajo samega Boga, čeprav nima nič skupnega z Njim.
    Iskreno vam priznam, da me je zelo strah, kaj bo z menoj ko umrem. Smrti same se toliko ne bojim. Strah pa me je tega, kar se bo dogajalo po smrti. Bojim se trpljenja po smrti, saj če že sedaj tako trpim, kaj bo šele potem? Sedaj doživljam trpljenje kot pokoro za moje grehe. Vse upanje naslanjam na dejstvo, da sem se vsega iskreno pokesala in se spovedala. Poznam ženo, za katero vem, da se je ukvarjala z magijo. Zanjo nisem mogla moliti. Vem, da se tega ni spovedala pred svojo smrtjo. To dejstvo je zame nekaj strašnega. Že na osnovi tega, kar sama doživljam in bom še doživljala, si vsaj nekoliko predstavljam, kako strašno trpljenje mora ona doživljati. Za to ve samo Bog. Resnično upam, da mi je Bog vse odpustil. Kajti vedeževanje, čaranje,… ne vodi k Bogu, ali k razsvetljenju, kaj šele k odrešitvi.
    Govorijo, da na svetu obstajajo tolikšne nepravičnosti, ki jih ni mogoče kar tako pozabiti, čeprav so bile odpuščene. Jaz sem prepričana v naslednje: če me Bog ne bi tako zelo ljubil, kot me v resnici ljubi, bi jaz s takim ravnanjem storila greh, ki ga ni mogoče odpustiti. Ugotavljam, da je sedaj ta pokora, ki jo preživljam v razmerju z ono, ki sem jo doživljala po spovedi, resnično skoraj neznatna. Upam, da sem že na tej zemlji mnogo pretrpela zaradi tega. Prav tako upam, da bo pomagalo tudi to moje pričevanje, za katerega menim, da gre za neke vrste spoved, da se bo vsaj ena oseba, ki se ukvarja z vedeževanjem, čaranjem, magijo, spovedala tega in se vrnila v Božji objem. Če se jaz ne bi ukvarjala z napovedovanjem usode, me ne bi nič udarjalo, ne bi bila mučena, ne bi bila zasužnjena, ne bi doživljala notranjega strašnega trpljenja,… Čeprav je zaradi mojih muk moja hčerka prebedela ob meni mnoge noči, mi njena navzočnost ni kaj dosti pomagala. Kajti človeka ne mučijo drugi ljudje, pač pa zli duhovi, moreče sanje, nočne more.
    Zaradi sodelovanja z duhovi zla, mora človek sam dotrpeti svoje in nihče mu ne more pri tem pomagati. Neka moja znanka je priporočila določenim ljudem, naj v hišo namestijo aparaturo, ki bo odganjala sevanje zlih energij. In da naj izvajajo prečiščujoče rituale. Kmalu po tem sta se v isti hiši zgodila dva samomora. Kolegica se je zaradi tega zelo prestrašila in takoj prenehala z vedeževanjem, kot tudi s prakticiranjem zdravljenja s polaganjem rok. Ker se je temu uprla, so se na njenih dlaneh odprle strašne rane, zaradi katerih je strašno trpela.
    Kar zadeva mene samo, lahko rečem, da sem nihalo uporabljala z desno roko. Potem ko sem ga zavrgla, so v desni roki nastale nepopisne bolečine. Zaradi bolečin nisem mogla spati. Morala sem se gibati z njo in jo masirati, da so bolečine vsaj malo popustile. Bili so to taki občutki, kot da mi trga prste na členkih. Sedaj so se te bolečine zelo omilile, vendar se še dogaja, da sem zaradi njih prav paralizirana. V manjši meri se je to dogajalo tudi v času vedeževanja. Ezoteriki trdijo, da se to dogaja zaradi prevelikega sevanja energij, ki jih uporabljajo za svoje delovanje. Priporočajo, da naj se človek, ki ima preveč energij, z roko dotakne radiatorja, da energija na ta način najde izhod, namreč da gre v zemljo. Mislim, da je to trpljenje moja pokora, obenem pa izraz Božjega usmiljenja. Bog dovoljuje, da to lažje pretrpim sedaj, kot če bi morala izvrševati pokoro na onem svetu.
    Spreobrnjenka: v: Ljubite drug drugega!, št.: 5/2006

    SPREOBRNJENI, IZMUČENI, POGUMNI

    Od spreobrnjenja avtorice gornjega pričevanja je minilo že več kot štiri leta, pa vendar ta žena še vedno vodi neprestano duhovno borbo in potrebuje duhovno vodstvo in podporo. V njeni družini se je zgodilo veliko dobrih stvari: tudi njena hči je popolnoma opustila vedeževanje. Spovedala se je. Njene fizične in duhovne motnje pa vse bolj izginjajo. Ta družina izžareva veselje in mir, pa čeprav jih spremljajo tolikšne težave in življenjske skrbi. Zelo redko se zgodi, da so se ljudje, ki so se ukvarjali z vedeževanjem, čaranjem ali s kakšno drugo obliko okultizma, lahko vrnili v popolno fizično in duhovno ravnovesje. Čeprav so se spovedali, v njih ostaja neka nagnjenost k okultnemu načinu razmišljanja: uporabljajo ezoterične izraze, spremljajo jih težave glede poistovetenja s samimi seboj (da bi bili ponovno taki, kot so bili pred magijo). Imajo težave v stiku z resničnim življenjem, pa tudi težko sprejemajo in živijo odgovornost za svoje življenje. Sami priznavajo, da jih včasih mučijo nevidni duhovi. Ti demoni nosijo nekakšno materialno telo in jih zato udarjajo, se jih dotikajo, ustvarjajo hrup, ali pa jih skušajo zmesti na različne načine, oz. jih prestrašiti. Ti ljudje, ki so se osvobodili vedeževanja, horoskopov ali numerologije, se pritožujejo, da jih duhovi izzivajo z nekimi »čudnimi pojavi«. Gre za zvijačo z namenom, da bi se ponovno začeli ukvarjati z okultnim in bi se na ta način oddaljili od vsakdanjega konkretnega življenja.
    Bivši bioenergoterapevti se pritožujejo, da so bolestno blokirani; da njihove dlani, s katerimi so »zdravili«, neprestano močno pečejo (tudi njihovi »klienti« doživljajo, da jih peče na tistih delih telesa, kamor so njihovi »terapevti« polagali »ozdravljajoče« roke). Ljudje, ki so se ukvarjali z vedeževanjem ali čaranjem, preživljajo strašne dogodke: razjedajo jih strahovi, nemir, v svoji notranjosti se počutijo uničene, morijo jih svetoskrunske misli, samomorilne misli,… Poleg tega trpijo strašno osamljenost in nerazumevanje drugih ljudi. Nekateri sprejemajo psihiatrično zdravljenje, ali imajo srečanja s psihoterapevti. Kadar se odločijo za pot rešitve iz tega, kar so počenjali ali se zaupali takim »terapevtom«, se v njih in okoli njih odvija strašna vojna z zlom. Še posebej se to dogaja v prvem obdobju vračanja k Bogu. Kajti demoni ne priznavajo poraza in se stalno maščujejo. Resnično so vsi demoni vzdržljivi, vztrajni, pogumni in se lahko le čudimo tej vztrajnosti in neutrudnosti. Obenem pa se lahko zahvaljujemo Bogu, ki neprestano varuje in krepi te ljudi s svojo milostjo, da lahko zdržijo v tem duhovnem boju. V času prečiščevanja potrebujejo zelo veliko podpore in potrpežljivosti, še posebej od duhovnika, ki jih posluša s potrpežljivostjo in razumevanjem (kajti včasih so ti ljudje podobni psihično motenim čudakom). Duhovnik jim potem podeljuje zakramente, moli nad njimi, včasih pa jih mora poslati k službenemu eksorcistu.
    Zgornje pričevanje »spreobrnjenke« naj bo zgled in pouk vsem ljudem, ki s posmehom prepričujejo, da so horoskopi, karte in vedeževanje zgolj »zabava«. Ali da so se ukvarjali s tem samo zaradi radovednosti ali zaradi kratkočasja. Mnogi so prepričani, da gre samo za zabavo in radovednost. Običajno pa se iz te »zabave« in »radovednosti« začenja zanimanje za ezoteriko in magijo, ki tako neobičajno privlačita. Človeku, ki se je šele začel ukvarjati s tem, je prijetno pri srcu, saj naenkrat spoznava, da ima v sebi neke nove moči, da obvlada svet, da lahko z novimi velikanskimi možnostmi vodi svoje življenje in ima oblast nad njim, pa tudi oblast nad življenji drugih. Da je ta človek sprejel »ključ« za reševanje svojih problemov in problemov drugih. Meni, da je postal »prijatelj« skrivnostnih sil, duhov in energij, ki bodo odločilno vplivale na podobo našega življenja v prihodnosti. Pri ljudeh, ki se ukvarjajo z magijo in drugimi vrstami okultizma srečujemo pomanjkanje duha razločevanja in pomanjkanje spoznanja resnice, pa tudi pomanjkanje zavesti, da gre pri tem za sodelovanje z duhovi zla. V glavnem so prepričani, da sodelujejo z duhovi in močmi, ter energijami, ki prinašajo dobro človeku in to »dobro« prihaja od »angelov«.
    Toda na tem področju vseeno obstaja nekaj, kar je veliko bolj nevarno kot zavest krivde ali nezavedno neznanje. Prav to pa je problem, ko se človekova volja opredeljuje, odloča za sodelovanje z duhovi zla na polju različnih oblik okultizma in magije. Preden človek »vstopi« na to področje, nekako že vnaprej čuti, da vstopa na področje delovanja demonov. Ve, da greši. Ve, da prelamlja 1. Božjo zapoved. Ve, da ravna proti nauku Svetega pisma in Cerkve. In vseeno vstopi na to področje. Če to ocenjujemo z ravni nadnaravnega življenja, potem rečemo, da človek vstopa na področje smrtnega greha, tj. duhovne smrti. In če se hote približuje delom Satana, ki deluje v okultnih praksah, to stanje imenujemo »demonsko zasužnjevanje«. V dokaz za to, da take ljudi osvobodimo te zasužnjenosti, so večkratni slovesni eksorcizmi, ki jih izvaja duhovnik, ki ga je njegov škof pooblastil za to. »Zasužnjeni« šele po več eksorcizmih postopoma prejemajo spreobrnjenje in svobodo. Pričevanje bivše vedeževalke razodeva, da ona ni bila obsedena. Za to se lahko zahvali dejstvu, da se ni nikoli popolnoma oddaljila od Boga in je spoznala pravi vzrok svojega greha. Kljub temu je toliko pretrpela. Zahvaljujmo se Bogu za trpljenje na zemlji, ki je posledica ukvarjanja s takimi stvarmi, kajti nekaj povsem drugega je trpljenje na onem svetu, če na tej zemlji nismo prišli do sprave z Bogom.
    Duhovnik A. Trojanowski, v: Ljubite drug drugega!«, št. 5/2006.

    ŽUPNIK, SVETINJICA IN VEDEŽEVALKA

    V zahodnem delu Poljske nek zakonski par vodi gospodarsko dejavnost, ki je zasnovana na dajanju nasvetov s pomočjo tarot kart, s pomočjo različnih zakletev, molitev, energetskih kanalov, in temu podobno. Seveda je treba za te »usluge« drago plačati. Poleg tega zakonski par strankam nudi svetinjice sv. Benedikta. Ko jim proda te svetinjice, jih opozori, da sv. Benedikt začne delovati šele, ko pride ta svetinjica v stik s krvjo. Ta par je »najpomembnejši« v tem kraju in zakonca vedno sedita v prvi vrsti v cerkvi ter redno pristopata k svetemu obhajilu. V krajevnem časopisu vedno delata reklamo in prepričujeta, da sta po srcu in duši katolika, da nimata nekih osebnih interesov, da želita pomagati ubogim in pomoči potrebnim, da lahko rešujeta široko vrsto problemov, ki jih nihče ne more rešiti,… Za te sposobnosti »hvalita« široko paleto znanja in večletno izkušnjo. Prav tako se sklicujeta na večletna prijateljstva s pomembnimi duhovniki. Pritožujeta se le nad enim duhovnikom v mestu, ki ju obtožuje, da se ukvarjata z okultnim. V resnici pa je ta župnik zvedel, s čim se ukvarjata, po njihovih bivših »klientih«. Ti so se prepozno zavedeli, kako usodne posledice prinaša »obisk« njunega okultističnega »salona«. Nekateri so na temelju odgovorov iz tarot kart slišali, da se bodo ločili od partnerja in da bodo vstopili v zvezo z nekom drugim. Spet drugim sta svetovala, naj raje zapustijo svoje stanovanje, češ da v njih delujejo »negativne« energije in je zanje dobro, da se preselijo v drugo naselje. Takim in podobnim pričevanjem bivših »klientov« so sledili mnogi, ki so morali zaradi »obiska« tega ezoteričnega salona, poiskati pomoč pri eksorcistu. Župnikovi opomini, da onadva ne pomagata ljudem, pač pa, da jih vodita v oblast zla, niso pripomogli. Odločil se je, da o tem spregovori pri nedeljski maši iz prižnice in jasno predstavi nauk Cerkve. Seveda »onadva v prvi vrsti« nista bila navdušena in se v njuni dejavnosti ni nič spremenilo tudi po župnikovem jasnem opozorilu. Še več: še bolj sta postala arogantna. Župnik ni mogel več skriti svoje nemoči. Koliko duhovnikov se na Poljskem bori s podobnimi problemi?
    Pomembno je, da se vprašamo, kaj se »skriva« za svetinjicami sv. Benedikta, ki smo jih kupili pri vedeževalcu ali kakem drugem »operaterju magije«. K meni je pred kratkim prišel moški in mi priznal, da je več let zahajal k vedeževalki. Doživljal je strašne boje z odvisnostjo in s težavami v službi. Zato je poiskal pomoč pri vedeževalki. Ta ga je hitro »osvobodila« odvisnosti, prav tako so tudi izginili problemi v službi,… Toda naenkrat so nastali novi, težji problemi. Mož je bil vidno izmučen in je jokaje tožil, da ne more več obvladati svojega življenja, da ga tarejo nočne more,… Čeprav je njegovo delo dobro plačano, so nastali veliki dolgovi, kajti moral je »plačevati« stroške vedeževalki. Hvaležen ji je bil, ker ga je rešila odvisnosti, rad ji je pomagal in ji delal usluge, obenem pa ji je zaupal globoka notranja občutja in dogajanja. Ona mu je dajala podobe svetnikov, svetinjice, razne molitve. In v očeh tega moškega je ta vedeževalka postajala največja moralna avtoriteta na področju vere. Ona se je sklicevala na odgovore duhov in mu prepovedala, da bi šel k spovedi. V vsem jo je poslušal. Pogovarjala sva se. Dejal sem mu, naj mi pokaže, kaj mu je dala. Pričakoval sem, da mi bo pokazal amulete, prstane ali čarobne predmete, rekvizite iz ezoteričnih prodajaln, pa mi je prinesel različne verske stvari iz katoliških knjigarn in suvenirjev. Te stvari so vsekakor dobre! Skoraj bi lahko vzkliknil: »Kako more taka vedeževalka, ki poklanja toliko svetih stvari, biti hudobna? Kaj je lahko slaba, če pa spodbuja k molitvi in pošilja k spovedi? Toda prav v tem je zanka te vedeževalke, ki se zna predstaviti v dobri luči pred svojo stranko. Posebna duhovnost, ki jo oznanja, je le slepilo. Tako pridobiva strankino zaupanje, ga podreja sebi in stori, da je ta stranka popolnoma odvisna od nje.
    Zaradi »obiskov« pri vedeževalki, so materialne »izgube«, ker je treba plačevati usluge, še najmanjši problem v primerjavi z dejansko škodo, katero človek, ki ji zaupa, utrpi. Največji problem se dogaja, ker se tako uničuje notranje človekovo življenje, ker to uničuje duševnost, ker ga to izloča iz resničnega življenja in uničuje njegovo povezanost z najbližjimi člani družine in prijatelji. Povezanost z vedeževalko in poslušnost njej postaja močnejše od glasu lastne vesti, razuma in volje. Tudi verski simboli: sodelovanje pri zakramentih, molitev, življenje iz daru vere, so podvrženi svetu magije ter mu služijo. Zato vedeževalci priporočajo, da nosimo tiste in take svetinjice, ki sprejemajo več energije in jo tudi oddajajo. Prav tako ukazujejo, da stranke gredo v to ali ono cerkev, kjer se pač bolje odpirajo čakre. Npr.: poznana je katedrala v Chartresu, kjer enkrat na mesec ezoteriki prirejajo ritualne plese, saj je bilo, po njihovih trditvah, to svetišče zgrajeno na istem kraju, kjer so se odvijala poganska češčenja božanskih sil. Tu torej ne gre zgolj za prevaro, pač pa tudi gre za skrunitev svetega prostora, Božjega svetišča, kar pa je izraz bolj ali manj skritega satanizma. In dogaja se, da so vse daljše vrste bivših »obiskovalcev« vedeževalcev, magov, čarovnikov, zarotovalcev, ki čakajo na obisk pri škofijskih eksorcistih. Ti ljudje potrebujejo poleg spovedi in odpovedi tudi večkratno molitev eksorcizma, ter molitev za notranjo osvoboditev in notranjo ozdravitev, prav tako pa tudi psihiatrično zdravljenje. To pa lahko traja kar nekaj let, če je sploh mogoče priti nazaj v normalno stanje. Hvala Bogu se je vse dobro končalo v primeru zgoraj omenjenega moža, ki je bil odvisnik. Razumel je, da je ta vedeževalka manipulirala z njim in da je on prekršil obljube svetega krsta, njegove vere, vesti in razuma.
    Ob koncu je potrebno poudariti, da kristjan nosi svetinjico, npr. Matere Božje, v popolnoma drugem in drugačnem duhu, kot pa to počnejo tisti, ki enako svetinjico nabavijo v kakšni ezoterični prodajalni ali na sejmu. Kristjan predvsem zavestno daje poudarek svetinjici kot simbolu vere. Zaveda se, da so svetinjice, križi, ki jih je blagoslovil duhovnik, več kot le neko znamenje: so simbol, ki izrecno določajo in obenem izražajo povezanost z Osebo, ki jo konkretni simbol predstavlja. Je tu kaj podobnosti s poročnim prstanom? Kaj prstan ni znamenje, da ta oseba pripada izključno eni osebi in z njo živi edinstveno ljubezen, saj ta, druga oseba, nosi enako znamenje (čeprav se ločita le po velikosti)? Eden prstan namreč »kliče« drugega, je v nenehnem odnosu z njim, četudi se ta oseba, s katero je povezan/a, nahaja na drugem koncu sveta. Kako izredno znamenje je ta prstan, se ni težko prepričati. Za nezvestega moža/ženo postane ta prstan veliko breme, ki ga ne more več nositi, saj prstan predstavlja simbol trajne in zveste ljubezni. Katera oseba, ki z izdajstvom zapušča svojega moža/ženo, lahko z velikim spoštovanjem nosi to znamenje zvestobe in nerazvezanosti do konca življenja? Prav tako vemo, s kom nas združuje svetinjica, ali križ, ali poročni prstan. Toda za poganske amulete (obeske), ki jih nosimo na srcu ali na malem mezincu, kar pomeni, da v to znamenje polagamo sebe v celoti, vemo, s kom nas povezujejo? S kom zaradi tega nastaja trdnejša zveza? Ljudje, ki nosijo amulete z zaupanjem v magično delovanje energij, prekinjajo svoj odnos z Bogom. Prekinjajo in zavračajo odnos z Njim, ki je Edini vreden zaupanja. Kako naj zato skrijemo dejstvo, da tu magija zamenjuje vero? In to se dogaja, kot da gre za popolnoma naravno dogajanje, diskretno, brez nekega hrupa, toda popolnoma resnično, obenem pa tako zelo učinkovito, da to kristjana oddalji od molitve in zakramentov, ki jim postanejo popolnoma nepotrebni. To se stopnjuje do te mere, da privede do duhovnega, duševnega in telesnega trpljenja in napadov s strani zla. In enostavno rečeno: šele na koncu se ti ljudje prepričajo, v koga so zares zaupali. Kdo jih je vodil. Komu so se pustili zasužnjiti. Tisti kristjan pa, ki zaupa v Božje vodstvo, nosi svetinjico ali križ kot razpoznavno znamenje in znamenje zvestobe obljubam, ki jih je dal edino Bogu.
    Duhovnik A. Trojanowski, v: Ljubite drug drugega!, št. 3/2006.

  3. Administrator says:

    6. VEDEŽEVANJE oz. NAPOVEDOVANJE PRIHODNOSTI

    Praksa vedeževanja temelji na prepričanju, da:
    Je naša prihodnost že določena od samega začetka in tudi tako načrtovana;
    Obstajajo tehnike skrivnega vedenja (okultne tehnike), s pomočjo katerih lahko zvemo za prihodnost in jo obvladujemo.
    Primeri najbolj popularnih tehnik vedeževanja so:
    Kartomanija: napovedovanje prihodnosti iz kart;
    Astrologija: napovedovanje prihodnosti in dogodkov na osnovi položaja zvezd na nebu;
    Hiromantija: branje usode iz dlani, oz. črt na roki, kave, fižola,…;
    Spiritizem: klicanje duhov umrlih z namenom, da bi od njih prejeli informacije o prihodnosti.
    Če se zatekamo h katerikoli izmed navedenih praks prerokovanja oz. napovedovanja prihodnosti, javno grešimo proti 1. Božji zapovedi. Zakaj?
    1. Praksa vedeževanja meni, da človeško življenje ne izhaja iz Božje Previdnosti, oz. poslušnosti Bogu, pač pa da je človek podvržen »kruti usodi«, neosebnim in skrivnostnim silam, ki so običajno sovražne do človeka. Če se zatekamo k napovedovalcem prihodnosti – vedeževalcem, sploh pa, če se sami ukvarjamo s tem, to vodi do pešanja moči vere in potem seveda do prekinitve povezanosti z Bogom, ki pa temelji na poslušnosti, zvestobi, zaupanju, predanosti. In oseba, ki je vstopila v ta svet vedeževanja, je vstopila v proces zasužnjevanja s strani zla. Zato taka oseba ne more več moliti, prav tako pa tudi opušča zakramentalno življenje, postopoma pa tudi popolnoma podleže vplivom demonskega izvora.
    2. Vedeževanje je zavračanje pravega in edinega Boga, oz. prelom 1. Božje zapovedi.
    Sveto Pismo nas opozarja na ta greh strogo in jasno: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih!
    Ne vprašujte jih za svet. Ob njih bi postali nečisti (bi se opoganili). Jaz sem GOSPOD, vaš Bog.« (3 Mz 19,31)
    »Proti človeku, ki se obrača na zarotovalce duhov in na duhove umrlih in se vlačuga z njimi, bom obrnil svoje obličje in ga iztrebil iz srede njegovega ljudstva. Posvečujte se torej in bodite sveti, kajti jaz sem GOSPOD, vaš Bog.« (3 Mz 20,6-7).
    »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.« (Gal 5,19-21)
    3. Vedeževanje (napovedovanje prihodnosti) je korenita prevara, ki popolnoma zanika osnovno teološko načelo, da samo in izključno Bog ve za prihodnost. Zato je popolna iluzija in velikanska predrznost, če si dovolimo to vedenje »krasti« Bogu. Satan ne pozna prihodnosti. Za to uporablja »orodje«, ki je vedeževalec in nastopa kot »medij«. Torej satan NE POZNA PRIHODNOSTI, kajti to je šele potrebno ustvariti. To se dogaja v svobodnem sodelovanju med Bogom, ki je edini Stvarnik in človekom. Zato je potrebno vedeti, da satan prihaja do izvrstnega zaključka, da lahko na podlagi nekih mehanizmov, ki pa človeku niso poznani in so torej skrivnost, »predpostavlja« določen scenarij, ki se morebiti lahko zgodi v prihodnosti tega človeka, pa čeprav je velika verjetnost, da se ne bo zgodil.
    4. Dejstvo, da samo Bog pozna našo prihodnost, v ničemer, prav v ničemer ne omejuje človekovih zmožnosti, da sooblikuje lastno življenje. In kar je najvažnejše: človek sooblikuje tudi postopek lastnega odrešenja. Napovedi prihodnosti, ki izvirajo od Boga (oz. nekaterim ljudem Bog daje spoznanje, ki zadeva prihodnost), se popolnoma razlikujejo od vedeževanja, kajti ta sporočila, ki jih daje Bog sam, opozarjajo na tragične posledice greha in zavračanje spreobrnjenja. Preroštvo je torej pogojeno. Od človeka samega je odvisno, če se bo to preroštvo lahko izpolnilo. Medtem pa ko so preroštva vedeževalcev neizbežna in neodvisna glede na svobodno človekovo delovanje.
    5. Vedeževanje dalje korenito preseka pot krščanskega razvoja in svetosti. Uči, da je vse določeno. Prihodnost je že vnaprej določena od zgoraj. Uči pa tudi fatalizem (usodnost), da se človek ne more izogniti usodi, ki mu je že od spočetja natančno določena. In tako uničuje posledice izbora ali dobrega, ali zla. Vedeževanje tudi popolnoma zavrača učenje o »poslednjih stvareh« (nebesa, pekel, vice).
    6. Poleg ovir in motenj na duhovnem področju, ki lahko vodijo vse do obsedenosti, vodi tistega, ki se udeležuje vedeževanja ali sam to prakticira, tudi v strah, občutke nemoči, obup, razne motnje v življenju, prisilne misli in dejanja,… vse do težkih psihičnih bolezni.
    Božje razodetje in z njim učiteljstvo Cerkve strogo prepoveduje, da bi iskali pomoči v katerikoli obliki vedeževanja. Kajti Bog in po Njem Cerkev, hoče človeku dobro. Ko kristjan uporablja te veščine: napovedovanje iz horoskopov, usluge vedeževalcev, čarovnikov in njim podobnim, prihaja v konflikt s prvo in najpomembnejšo Božjo zapovedjo. Na ta način se izpostavlja nevarnostim bolj ali manj skritih moči zlega duha, ki hoče človeka »odtrgati« od Boga in ga privesti v duhovno smrt. Molitev in zakramentalno življenje je vsakodnevno zdravilo proti skušnjavi, da bi hoteli spoznati prihodnost, in to nas vodi v vse globlje zaupanje v Božjo Previdnost.
    A. Trojanowski, v : Ljubite drug drugega!«, št. 5/2003.

  4. Administrator says:

    7. Temni izvori New Agea – Helena Blavatsky

    Definicijo New Age-a je mogoče definirati v odnosu do tistega nivoja New Age-a, na katerega želimo biti pozorni.
    Prvi nivo izhaja iz širokega pogleda na pojav New Agea in pravi, da je New Age mednarodno gibanje, ki podpira ekološka gibanja, zdrav način prehranjevanja in alternativno medicino. Vsi, ki zagovarjajo in širijo to gibanje, ga označujejo kot gibanje široke »dobrodelnosti« in »miroljubnosti« ter »zedinjenja«. Idejo za tako razširjeno zamisel črpajo v vseh religijah sveta in iz njih »povlečejo« skupne elemente vseh religij in si v tem »zedinjenju« zamišljajo prihodnost sveta. Na podlagi teh skupnih naukov bo ustvarjena usklajena, srečna, mirna, zdrava skupnost vseh narodov. »Oznanjevalci« nove dobe veliko govorijo o strpnosti in sprejemanju različnosti, o povezovanju manjšin… Te razlike se bodo »stopile« v to gibanje New Age-a in ne bodo razdvajale.
    Ideologija New Age-a ve, da se zaključuje doba Ribe (krščanstvo) in da vstopamo v dobo Vodnarja. Zato je ideologija sprejemljiva za delovanje različnih duhovnih »mojstrov«, gurujev in »mesijev«.
    Hitro lahko opazimo, da na tem prvem nivoju, torej še na, čeprav kalnem, izvoru, New Age prejema vsaj del svetle Resnice. Kajti ta zamisel, da se tako ustanavlja mednarodna skupnost, ki bo živela v slogi, razumevanju, miru, skrbi za ves svet, za fizično in duhovno zdravje, se zdi prijetna in vredna podpore. In mnogim je všeč. Ta ideja privlači mnoge plemenite ljudi, ki pa se ne zavedajo resničnih namer in ciljev New Age-a.
    Drugi nivo je namenjen tistim ljudem, ki so bolj občutljivi in prebujeni za duhovne potrebe. Namenjen je ljudem, ki želijo razvijati svojo osebnost, iskati smisel življenja, poglabljati povezanost z Bogom (ali bogom). Tu lahko iščemo vzroke za tolikšno zanimanje za jogo, transcendentalno meditacijo, tehnike kontrole uma, odkrivanje transcendentnega. Odtod tudi navdušenje nad uporabo piramid, ouija plošč, odpiranje čaker, odkrivanje aure in njenega pomena, o pojavu NLP, ipd. Te zamisli podpirajo in širijo zlasti tisti, ki trdijo, da so stalno v Božji milosti, torej ljudje, ki sebe označujejo za kristjane. Vendar to ne spreminja dejstva, da se vsi, ki vstopajo v ideologijo New Age-a, oddaljujejo od krščanskega Boga. Ta drugi nivo New Age-a nima več zgolj propagandne narave, pač pa močno posega v duhovno naravo človeka. Naravo, ki pa je v bistvu škodljiva za človeka. Naš Bog je ljubosumen Bog. In ne gre za to, da ne bi častili »drugih bogov poleg Njega« pač pa tudi, da ne bi častili drugih bogov skupaj z Njim.
    S tem, ko vstopamo na ta nivo, naredimo pravzaprav prvi pravi korak v sprejemanju ideološke zamisli in načrtov New Age-a. Ko se ljudje »odpirajo tem novim oblikam tehnik samoodreševanja, čeprav gre v bistvu za zelo stare, poganske tehnike, ki so jih prevzeli iz nekrščanskih religij, ta »odprtost« omogoča vsem pristašem tega gibanja, da sprejemajo vsakršno religijsko »otroško hrano«. Istočasno pa namenoma ne sprejemajo pripadnikov drugih religij, ki niso pristaši New Age-a, ali da bi spoštovali njihove odločitve, njihov nauk in češčenje bogov ali Boga.
    Njihovi resnični nameni se vsekakor skrivajo za idejo »razgibanega razvoja« in »dovršitve naravnih zmožnosti«, ki jih doslej pač nismo znali izkoristiti z širjenjem podobnih idej.
    Tretji nivo: Je zadnji nivo. Pridemo torej do dna. Pravzaprav moramo reči, da pridemo do bistva vsega. Tu je popolna tema. Ideologija New Age-a ima namreč svoj najgloblji izvor v praktičnem pridobivanju stikov z duhovi s pomočjo transa ali t.im. vizualizacije.
    Vemo da se je gibanje New Age-a razširilo po svetu šele v drugi polovici 20. stoletja. Z njegovo sodobno podobo so se ukvarjali mnogi filozofi, pisatelji, ideologi, kot tudi duhovni iskalci. Večinoma so bili spiritistični mediji in z zanimanjem so prakticirali razne vrste okultnega delovanja. Tako so npr. prakticirali »astralna potovanja«, prostovoljno odpiranje delovanju resničnih duhov. To jih je izjemno privlačilo, zato so se temu odpirali z vso strastjo, kar jih je v mnogih primerih pripeljalo do obsedenosti. Znano je dejstvo, da je prve ideologe New Age-a navdihoval duhovni svet, ko so prakticirali spiritistične seanse. Ti duhovi so jim »narekovali« vsebino novega gibanja in ti temelji so kasneje postali osnovni za delovanje New Age-a. To zgodovinsko dejstvo nas vodi do nekih radikalnih zaključkov. Vzgojeni smo v kulturi dvajsetega stoletja. Navadili smo se na sprejemanje naših napačnih mišljenj in to samo zato, ker imamo sposobnost razmišljanja. Pri tem pa smo pozabili, od koga izvira naš razum in čemu je ustvarjen. Pri tem pa smo pozabili tudi na dejstvo, ki se je zgodilo že v Raju, da nas na vsakem koraku spremlja Oče laži in zelo rad podpira naše omejeno razmišljanje in vanj vceplja njegovo razmišljanje. Kasneje pa moramo to neusmiljeno plačati. Zato lahko sklenemo, da za vsako napačno zamislijo in idejo na področju našega duhovnega, nadnaravnega sveta in vplivov na našo zgodovino, stoji osebno prav on: Oče laži.

    2. NEW AGE

    Filozofija “nove dobe”, ki je v zadnjih 40 letih postala tako razširjena v zahodnem svetu, je stara prav toliko kot njene hindujske korenine in njene skušnjave za človeka, ki so stare kot človeštvo samo. Že v zgodbi o stvarjenju spoznamo človeka, kako je v skušnjavi, da bi mislil, da ne potrebuje Boga, saj lahko sam stopi na njegovo mesto z božanskim znanjem, ki ga je sam pridobil. Človek je pozabil, da je ustvarjen po božji podobi in ga tako nobeno znanje, božansko ali kakršnokoli drugo ne more narediti za boga.
    New age pa je na zahodu zato tako dobro uspel, ker je zamenjal svojo indijsko garderobo za dostojanstveno poslovno obleko in se pri prehodu iz vzhoda na zahod skril za veliko bolj prijetno masko samoizpopolnjevanja in razširjanja zavesti in se le redko razglašal kot religija. Iz zahoda se je nato v tej preobleki ponovno vrnil v Indijo. V zadnjih dvajsetih letih smo priča številnim gibanjem in modernim religioznim kultom, ki so se naselila v tej deželi.
    Gibanja za samoizpopolnjevanje, kot je npr. “Srebrna zavest”, “EST”- bolje poznana v svoji prevzeti obliki kot “Exodus”, če naštejemo le nekatere. Religiozni kulti pa kot npr.: Hare Krišna, Bhagwan Rajneesh, New Oshee, Transcedentalna meditacija, Misija božje luči in mnoge druge.
    Pri vsem tem ne smemo pozabiti vzpona alternativne medicine, ki v Indiji pogosto združuje stare in popolnoma nove metode zdravljenja.
    Naj bo to prek politike, medicine, ekologije, izobraževanja, psihologije, prehrane, zabave, gospodarstva in znanosti, je gibanje New age-a močno vplivalo na način, kako sodobni človek gleda nase in na svet, v katerem živi. Tehnike, ki jih uporabljajo v New age-u, kot so meditacija, vizualizacija, dišavni kristali in različne druge terapije cvetijo. Akupunktura in homeopatija sta že sedaj splošno priznani in Newage-jevski izrazi, kot so: “višja zavest”, “osrediščanje”, “svetovna vas”, “polnost” itd. so sedaj vsakdanji.
    Izgleda da New age združuje ljudi in organizacije, ki ne delijo enake strukture, vendar pa delijo enako filozofijo. Kakšna je ta filozofija? Ali je neškodljiva kot ostali izginuli pojavi, ali pa je resnična nevarnost?
    Da bi pridobili krščanski pogled na New age, moramo pogledati nazaj vsaj v zadnje stoletje, da najdemo njene korenine. Filozofija New age-a izhaja iz naslednjih hindujskih idej:
    – Monizem: Vse je eno – bistvena je enost v vesolju;
    – Panteizem: Vse je bog. Vesolje in vse kar je v njem, je nastalo iz večnega a neosebnega duha, zato je del te božje moči. Vsi deli, vidni in nevidni, so enako božanski;
    – Maya: vse je iluzija. Razum lahko manipulira z realnostjo. Tako vse, kar lahko zaznamo nima nobene druge resničnosti kot te, ki jo da razum.
    Kot odgovor na dilemo o dobrem in zlem v človeškem življenju hindujska miselnost sprejema idejo o karmi in reinkarnaciji. Ponovno rojstvo vsakega človeškega bitja glede na njegovo oz. njeno karmo.
    Ali bo karma dobra ali slaba, zavisi od predhodnega življenja. Slaba dejanja bodo povzročila slabo karmo, kar bo neizogibno vodilo v ponovno rojstvo, lahko tudi večkrat, preden je slaba karma “odplačana”. Nasprotno pa dobra karma prinese dobro življenje in možnost, da ubežimo krogu ponovnih rojstev. Najvišji dosežek je, da nisi več ponovno rojen. Človek doseže Moksho, ko pride do zavedanja, da je notranji jaz enak večnemu jazu. To spoznanje je višja zavest, ki prinese osvoboditev izpod kolesa ponovnega rojstva. To je po hindujskem razumevanju “odrešitev”. Te ideje so prispele na zahod. Gonilna sila pa je bil nauk o teozofistični družbi. Helena Blavatsky (1831-1891), američanka ruskih prednikov, je ustanovila to družbo leta 1875 v New Yorku. Kasneje leta 1878 se je sedež družbe preselil v Adyar, mesto blizu Madrasa v vzhodni Indiji. Helena je trdila, da je prejela modrost različnih velikih učiteljev, kot so Buda, Zoroaster in Jezus. Očitno je bila spiritualistični medij. Njena učenka in naslednica je bila Ana Besant (1848-1933), ki je v ZDA pripeljala indijskega dečka in je trdila, da je inkarnacija Jezusa Kristusa. Njene teozofistične šole so spodbudile druge, da so podpirali podobna gibanja, med drugim tudi gibanje Krišne. Ena najpomembnejših oseb, ki so prišle iz Teosofistične družbe je bila Alice Bailey (1880-1949) Angležinja, ki je emigrirala v ZDA. Ona je postavila resnične temelje gibanju New Age. Kot spiritualistični medij je dobivala sporočila od tako imenovanega učitelja modrosti – tibetanskega Djval Khul-a.
    Glede na tajna navodila je moralo biti gibanje prikrito javnosti vse do leta 1975. Po tem letu naj bi se pojavilo v javnosti in celo razkrilo dejansko dejstvo in naravo “NAČRTA” za novi svetovni red. Od tega trenutka dalje mora biti uporabljeno vsako razpoložljivo sredstvo za širjenje nauka Nove dobe in pričakovanje novodobnega Kristusa.
    Nikakor ni mogoče dokazati ne da resnično obstaja organizirano gibanje Nove dobe ali, kot je že bilo omenjeno, le slabo povezane skupine s podobnimi nagibi. Ostaja pa dejstvo, da od srede prejšnjega stoletja številna verska gibanja vključujejo nekatere prvine Hinduizma.
    Krščanska znanost, ustanovila jo je Mary Baker Eddy (1821-1910) uči, da je zlo le iluzija in ga lahko presežemo s pravilnim razmišljanjem in duhovnim razumevanjem. Charles Fillimore (1854-1948) se je ločil od gibanja Nove misli, ki jo je podpirala skupina Krščanska znanost in ustanovil Skupno šolo Krščanstva (1922). Drugače kot Krščanska znanost, ki je zanikala greh, bolezen in smrt kot resničnosti, je Skupna šola učila, da le to moremo premagati s pomočjo božje inteligence. Človek lahko nadzoruje svoje misli, občutke in čustva. Do danes so že milijoni ljudi brali različne publikacije, ki izhajajo iz te šole. Zgoraj omenjeni načini širjenja Hindujskih idej so pospeševali sprejemljivost številnih Guru gibanj, ki so vdirala v Evropo in Ameriko v zadnjih šestdesetih letih. Nikakor pa ne smemo zanemariti vpliva starejših skupnosti, kot je skupnost Vendata ali Sanskrtska skupnost.
    Med najvplivnejšimi Guru gibanji je prav gotovo Hare Krišna (ZDA 1966) in Transcendentalna meditacija (1958), ki sta ujeli zahodno domišljijo. Obstaja še veliko drugih gibanj kot Bgagwan Rajneesh, Misija božje luči, Anandra Marga, Brahma Kumaris in skupnost Kirpal Ruhani Satsang, če naštejemo le nekatere, ki širijo hindujske poglede o karmi, reinkarnaciji… Mnogo teh idej je bilo privzetih tudi od novih verskih gibanjih z zahodnimi koreninami. Npr. Antropozofija (Rudolf Steiner, 1912), Lectorium Rosicrucianum, Scientologija…
    V resnici obstaja veliko več gibanj, ki reklamirajo Vzhodno filozofsko misel. Vsa ta gibanja, naj so domačega Indijskega izvora ali pa prihajajo iz Zahoda, so danes našla privržence v Indiji.

    Helena Blavatsky (nekaj osnovnih značilnosti)

    Rodila se je 1831. Je hči ruske plemkinje in nemškega časnika. Mati ji je zgodaj umrla. Preselila se je k starim staršem. Pri sedemnajstih se je poročila. Po treh mesecih zakona je pobegnila od moža. Zaradi tega je imela vse življenje prisilno mnenje, da njena pričakovanja niso bila uresničena. Pogosto je menjavala moške, s katerimi ni gojila globlje zveze. Po informacijah je bila mati invalidnemu otroku, ki pa je umrl, star komaj pet let. Tega otroka ni nikoli priznavala za svojega, pač pa je trdila, da je to otrok njenih znancev.
    Ona je zares nevsakdanji lik osebe. Živela je zelo nevsakdanje, avanturistično. Veliko je potovala po svetu. Zanjo je bilo posebej pomembno potovanje v Tibet, kjer je dve leti pridobivala znanje tamkajšnjih učiteljev. Zgodovina jo opisuje kot eno najbolj zvitih, najbolj hecnih in najzanimivejših prevarantk te dobe. Dejstvo je, da so podcenjevali njeno tipično demonsko delovanje. 1873 je dopotovala v New York že kot poznan spiritistični medij in tam demonstrirala doslej neobičajne sposobnosti: sposobnost levitacije (lebdenja v zraku), materializacije (nastajanje predmetov z močjo misli), sposobnost vedeževanja (napovedovanja usode) in telepatije (prenos misli na daljavo). Osnovala je Teozofsko društvo (1875), ki je zagovarjalo, da je Boga mogoče spoznati brez upoštevanja Njegove milosti, oz. z zanikanjem Božje milosti. (Med drugim je bila »prababica« modernega feminizma, bojevala se je proti »terorju« Boga in s tem moških.) To pa je mogoče doseči z določenimi tehnikami in duhovnimi delovanji, ki pa so mogoča le posameznikom, ki so vstopili v to društvo in bili tam »razsvetljeni«. »Razsvetljenje« se dogaja v času spiritističnih seans, magijskih ritualov in duhovnih praks zelo različnega izvora (šamanizem, »astralna potovanja«, t.i. kanaliziranje in podobno). Tu cilj posvečuje sredstva. Glavno geslo teozofov je: »Ni bolj vzvišene religije od resnice«. Glavni »učitelj te teorije« pa je sam Oče laži. Si lahko mislimo, za kakšno resnico gre?!
    Helena B. je imela več let sposobnost t.i. »avtomatične pisave«, ter druge okultne sposobnosti medija. Sama pravi: »Samo to lahko rečem, da moje navdihnjenje prihaja odzunaj. Toliko bolj sem navdihnjena, kolikor bolj nekdo »vstopa vame«. To, kar vstopi, misli in piše namesto mene… Postala sem dobesedno »skladišče« nekega znanja… Nekdo prihaja in me vpija kot temen oblak. Tedaj sem potisnjena v globino same sebe in tedaj nisem več jaz, ampak nekdo popolnoma drugi«…
    Ta »drugi« se je začel postopoma »odkrivati«. V neki seansi se ji je predstavil kot učitelj Djval Khul iz Tibeta. Nato se je z njo srečeval nekaj mesecev in ji v seansah narekoval konkretne teze, ki so ji služile, da je sestavila pravila bodočih teologov New Age-a. Še več, po njeni smrti je njeno delo nadaljevala njena naslednica in goreča zagovornica Alice Bailey, ki je izvajala dolgotrajne spiritistične seanse z duhom Djival Khula. Ona je bila prepričana, da je prejela od tega duha navodilo, da je potrebno krščanstvo popolnoma uničiti. Tudi Helena je odločno zagovarjala svoje protikrščansko prepričanje. Najprej je samo sebe označevala za hinduistko, kasneje pa je izšlo veliko njenih publikacij, ki so posebej poudarjale kult Satana. Častila ga je kot »Izvor Luči«.
    Še to: za njene ideje je Bog neosebni Bog. Šele po reinkarnaciji lahko vodi človeško življenje. Človek lahko dobi posebne moči le po »razsvetljenju«. Do njega pa pride z duhovnim delom (vajami, meditacijami, praksami). In če je vztrajen v tem duhovnem oblikovanju, prejme končno božansko moč.

    1.3. New Age in krščanstvo

    Ideje, ki izhajajo iz zgodovinskih izvirov sodobnega new Age-a, so v popolnem nasprotju z večstoletno krščansko tradicijo, krščansko mislijo in kulturo. Pojav New Age-a gotovo ne vodi k napredovanju kulture in civilizacije. Nenazadnje New Age skuša prikazati Jezusa Kristusa kot enega izmed velikih gurujev, ali celo kot utelešenje Bude ali Krišne. To je naravnost otročje.
    Krščanstva nikakor ne moremo pomešati z New Age-om, kot eno izmed idej. Naš Bog je Oseba. In je Osebni Bog. Po svoji podobi je ustvaril druge osebe, torej ljudi, ki so v primerjavi z Njim sicer na nižji stopnji. Zato je lahko edina povezava, ki je za krščanstvo sprejemljiva: povezava Boga Osebe s ustvarjenimi osebami. In s tem je ustvarjeno tudi vse, kar sledi: eno življenje, ena duša, ena ljubezen, edinstvenost, enkratnost in neponovljivost osebe, ena smrt te osebe in eno sodišče…
    Medtem pa je bog New Age-a energija. Tvoja vest ti je bog. Božansko je preseljevanje duš. To gibanje je popolnoma tuje razodetju, ki ga pozna Sveto Pismo. Pravzaprav je ideja new age-a popolnoma nasprotna ideji Svetega pisma. Zanimivo je dejstvo, da se tako rojevajo uspešne zamisli, ki želijo ugoditi človeški želji in hrepenenju: »boste kakor bog« (prim 1 Mz 3,5). Istočasno se krepi egoizem. In istočasno vodi človeka, da vstopa v nek nič, neko nirvano kot zelo zaželen cilj. Tako razumevanje ne bo privedlo do raja, pač pa do samouničenja. V tem je tudi zanka: če ljudje mislijo, da Bog kot oseba ne obstaja, istočasno izgubijo tudi vero, češ da Zli ne obstaja kot oseba. To je dobra taktična poteza.
    Bogu hvala, da imamo Božji otroci vsemogočnega Očeta in Brezmadežno Devico kot zavetnico in priprošnjico, tako da na koncu koncev, pekel nima nobenih možnosti.

    3. Satanov novi trik – New Age

    Zavedati se moramo, da Satan, oče laži, na različne načine zavaja človeka v greh. Za krinko in uspešnost njegovega delovanja se poslužuje tudi sposobnosti ozdravljanja. Vendar se njegova »ozdravljanja« daljnoročno izkažejo kot običajna prevara. Satan namesto ozdravljenja na ta način dobiva oblast nad človekom, ki se stopnjuje vse do stanja popolne obsedenosti. Nujno je potrebno, da se danes močno zavedamo dejstva, da novo gibanje New Age sebi pripisuje sposobnost popolnega ozdravljanja človeka tako na telesnem, kot tudi duševnem in duhovnem področju. In to trdi brez sramu in najmanjšega dvoma. Najmanj, kar lahko rečemo je, da gre v takem razmišljanju za posmeh človekovemu trpljenju. To gibanje zavrača obstoj Boga kot osebe, kar smo že omenjali. Prav tako pa tudi zavrača delovanje Odrešenika Jezusa Kristusa. V Njem je naše resnično ozdravljenje in življenje v polnosti in resnici. New Age postavlja v ospredje satanske moči, zavrača pa ljubezen, odrešenje in ozdravljenje, ki ga prinaša Jezus sam. In ko se odpiramo temu, kar nam nudi gibanje New Age, nas ta način vodi v razočaranje, nemir in nova trpljenja, ki so še hujša, dolgotrajnejša in težko rešljiva ter ozdravljiva.
    Dejstvo je, da nas bosta bolezen in smrt spremljala do konca obstoja tega sveta. Za tistega, ki veruje v Jezusa Kristusa, ali bolje: Jezusu Kristusu, trpljenje in smrt nista stanja, ki vodita v obup in brezupnost, ker je sam Bog s trpljenjem in smrtjo Jezusa Kristusa, prav trpljenju in smrti odvzel zadnjo besedo in moč. Nasprotno: samo Jezusu Kristusu in prav Njemu se lahko zahvalimo, da sta trpljenje in smrt poti našega odrešenja. Jezus nam govori: »Vaše srce naj se ne vznemirja! Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč!« (Jn 14,1-2).
    New Age nas zavaja s pomočjo svojih tehnik, ko nas želi prepričati, da je mogoče samo po tej poti ustvarjati raj na zemlji. Ko bomo vsi sprejeli to pot, tedaj bo raj uresničen. Vendar je to temeljna prevara. Če nasedamo takim idejam, vstopamo v še težje trpljenje in bolezen. Bodimo pozorni tudi na trike, ki jih uporablja satan sam: svoje delovanje namreč širi tako, da stalno spreminja razne tehnike za dosego končne zamisli. Na ta način vzbuja v ljudeh lažno upanje, nato pa jih »pahne« v popolni poraz. Če zavračamo trpečega Kristusa na Križu, sprejemamo na svoja ramena križ, ki nima nobenega smisla in nobene odrešujoče moči. New Age nas vodi v zakonitosti »ozdravljanja«. Vendar nam te zakonitosti razkriva postopoma. In veliko ljudi ne pozna teh skrivnosti in namenov New Age-a, zato v vsej iskrenosti in naivnosti iščejo pomoči in ne da bi hoteli, postanejo žrtve izkoriščanja voditeljev tega gibanja. Zelo pogosto se za tem skriva zelo zvita in umazana korist.
    »Pacienti« postajajo psihološko popolnoma odvisni od svojih »terapevtov«, ki želijo le materialne koristi zase. V bistvu jim človek ni mar, čeprav dajejo močan vtis, da se za »pacienta« zelo zanimajo in jih skrbi za njegovo stanje. In tako svojega »pacienta« vežejo tudi na svojo terapijo, za katero je treba plačevati vse večje vsote. In vsakemu »pacientu/tki« postavijo 200 brezplačnih vprašanj z namenom, da bi v njem/njej vzbudili zanimanje in ga/jo pritegnili v to terapijo. Ta vprašanja so tako zasnovana, da vsakemu pacientu/tki dokažejo, da je notranje šibak, da ima slab značaj, da je zelo ranljiv, ima veliko težav in je dejansko potreben pomoči… »Terapevt« jih nato prepričuje, da nujno potrebujejo hitro in učinkovito zdravljenje. To pa je v njegovi pristojnosti. Tako nastopi ugoden trenutek, ki takoj omogoči »izboljšanje« stanja. Toda, takoj ko je ta prvi del zaključen, nastopi drugi del, kjer pa se začenjajo razkrivati občutljive posledice. In za vsako naslednjo »terapijo« je potrebno vplačati vse večjo vsoto denarja. »Terapevti« pa skrivoma storijo vse, da bi »pacient« iz terapije v terapijo plačal več, kajti od tega je odvisna tudi »uspešnost« terapije.
    Žalostno je, da mnogo ljudi dobesedno »pade v odvisnost« in pri tem izgubljajo osnovna sredstva za življenje. Obstajajo določene »terapije«, kjer »strokovnjak za to terapijo« »v imenu dobrega dela« zahteva od pacientov, da se popolnoma odpovedo osebnemu jazu. Tako ga »terapevt« pripelje do popolne podreditve sebi in skupini. Pacient je prisiljen biti poslušen in popolnoma pokoren. In če temu nasprotuje, to smatrajo kot upor njegovega uma, ki je »resno bolan« in potrebuje »zdravljenje«. Gre torej za pravo psihično nasilje.
    Satan si neutrudno prizadeva, da bi v nas »zasejal« nezaupanje v Boga: »Bog ne želi tvoje ozdravitve. Bog noče, da bi bil ti zdrav. Zato moraš trpeti. Zate je trpljenje nekaj ponižujočega. Osvobodi se takega poniževanja! Odpovej se Bogu!« Satan torej zaničuje Boga, da bi lahko uresničil to namero. In po drugi strani se trudi, da bi »posnemal Njegovo dobroto«. Uporablja sredstva, ki so v bistvu dobra in jih daje Bog: torej medicino, zdravstvo in napredovanje tehnike. Z njimi pa širi globoko brezbožno ideologijo. Žal se mnogi ljudje ne zavedajo, da postajajo v okviru Nove dobe (New Age) zavezniki te satanske metode. Tudi ta new-agejevska ideologija je sprejela veliko pojmov svojega delovanja iz krščanskega pojmovanja, kot so: »vzpostavljanje miru in skladja z vso naravo«, »usklajeno izkoriščanje možnosti, ki jih daje človeški razum«, »skrb za zdravje«.
    Vendar pa je New Age izkoristil vse te pojme za »boj« proti Bogu kot Osebi. Naloga nas kristjanov je, da vsem tem vrednotam dajemo krščanski, ne protikrščanski pomen. Nujno je, da si globoko vtisnemo v srce, da nas Jezus Kristus ljubi z edinstveno in neponovljivo ljubeznijo. In da nam polnost sreče daje samo Troedini Bog, ki je Oseba.
    Ko se soočamo za različnimi ponudbami, ki jih daje New Age, je dobro, da se zavedamo nekaterih kriterijev, ki jih daje zdravi razum. Postavimo si naslednja vprašanja:

    a) Morda terapevt uporablja svoje sposobnosti z namenom, da bi omejeval svobodne odločitve pacienta?
    b) Kaj ne vodi svoje paciente dobesedno v odvisnost od njega samega in jim pri tem jemlje pravico do lastnega mišljenja?
    c) Kaj morda terapevt obljublja popolno ozdravitev?
    d) Je njegovo delovanje vedno »pozitivno«?
    e) Kaj vodje skupin s svojim položajem in veščinami ne vodijo svojih pacientov v neko novo religijo?
    f) Je voditelj skupine avtokrat ali spoštuje pravice udeležencev?
    g) Kakšen je izvor finančnih sredstev in kdo kontrolira dotok teh sredstev?
    h) V čigavih rokah je »oblast« nad vsemi in nad vsem?
    i) Koliko dejanske notranje svobode lahko izražajo udeleženci?

    Vedeti moramo, da večina članov terapevtskih skupin izvira iz katoliških družin. In ti ljudje zelo pogosto izražajo prepričanje, da njihova pripadnost skupini New Age-a ne ogroža njihove vere. V resnici pa se ti ljudje vendarle oddaljujejo od zakramentalnega življenja in od resnične in osebne povezanosti z Jezusom Kristusom. Namen Satana je, da uniči pobožno krščansko življenje. V dejavnostih New Age-a mu to sijajno uspeva. »Sadovi« tega so strahotni.
    Zato ne bodimo naivni in ne pustimo se prevarati. Z vsem srcem se odločajmo in izročajmo Jezusu, ki je dejal, da je samo On »Pot, Resnica in Življenje« (prim. Jn 14,6) in da razen Njega ne obstaja drugačna pot odrešenja in osvobojenja ter ozdravljenja. Kristjani lahko pridemo k Jezusu po evharistiji, kjer je resnično navzoč. Če resnično verujemo, da je On, Živi in stalno Prisoten ter Dejaven, potem bomo z največjo gotovostjo doživljali čudeže notranjih sprememb, ki jih omogoča moč Njegove vsemogočne ljubezni. Ko je Jezus deloval na tem svetu, je neprestano oznanjal veselo odrešenjsko Resnico in ljudi ozdravljal na duhu, duši in telesu. In tudi danes ta, isti Jezus, ki je z nami do konca sveta (prim. Mt 28,20), ozdravlja duha, dušo in telo, torej vse, kar je notranje ranjeno zaradi greha. Za to potrebuje samo naše dovoljenje in odprtost za Njegovo ljubezen v moči vere. Edino Jezus Kristus je naš pravi Odrešenik in Zdravitelj.
    Vsa New Age-jevska gibanja, ki smo jim priča v sedanjem času, v svojem nauku izražajo sovraštvo do resnice o Bogu in človeku. Najbolj očiten dokaz za to je nauk New Age-a na temo človekovega odrešenja. Ne gre zgolj za teorijo. Gre za raznovrstni sklop dejanj, praks, aktivnosti, ki nam zagotavljajo »rešitev«, če jih bomo prakticirali. Za dosego teh ciljev uporabljajo magijo, obrede poganskih religij, skrivnostnih »znanj« starodavnega čarovništva in praks sodobnih »vedeževalcev«. Zelo pogosto pa sekte uporabljajo nekaj izsledkov psihoanalize, medicine in zdravilstva. Posebno pozornost posvečajo zdravljenju brez klasičnih metod medicine, ter temeljijo na neznanih metodah delovanja človekovega uma.
    Gre za človeške ideje in načine izkoriščanja zgolj človeškega. Gre zgolj za človekove sposobnosti, ki pa nas »zapirajo« izključno v človeški, »minljivi« svet. Ta svet je »zaprt« za Boga, ki nas ljubi.
    Zakaj je tako?
    Osnovno prizadevanje New Age-a je zavračanje Boga in vsega Božjega. To gibanje ima svoje videnje odreševanja in ga tudi uresničuje. Odločno zavrača vrednote, kot so: odgovornost, dolžnost, obveznost. In če smo prepričani v te vrednote, nas želi tega prepričanja osvoboditi. Tu ni prostora niti za dobro, niti za zlo. Ni prostora niti za svetost, niti za grešnost. Človeka želi voditi v stanje neke vrste »omamljenosti«, ki izvira iz razkošne in harmonične zlitosti z vesoljem. Očividno gre za izločanje vseh običajnih dimenzij človekovega življenja. S tem pa nam te ideje odvzemajo možnosti iskanja in vstopanja v osrečujočo povezanost v ljubezni z Bogom – Osebo. Kajti ljubezen nas zavezuje. Pričakuje odgovor. Obenem pa nam postavlja odgovornost pred oči. Opozarja nas na našo grešno naravo, ki je nagnjena h grehu. New Age teh dejstev ne sprejema. Kako nas bi sicer drugače vodilo v doseganje sreče brez nekih načel, brez odgovornosti, brez resničnih teženj,…
    Božje odrešenje ni sad človekove dejavnosti, aktivnosti, niti sad ustreznega magičnega postopka. Odrešenje je najbolj čisti dar Božje ljubezni. Odrešenje je prav zato dar, ker je Bog ljubezen. Iz medčloveških odnosov vemo, da ljubezen predpostavlja darovanje samega sebe. Človek se daruje in osrečuje druge. In Božja skrivnost je pravzaprav ta, da nas želi osrečiti popolnoma dobrovoljno in pogosto na način, ki ga mi ne moremo dojeti in razumeti.
    New Age nam ponuja odrešenje v tuzemeljskih razsežnostih. Drugih razsežnosti ne priznava. Pred nas postavlja ideal »raja na zemlji«. Ta ponudba je zelo privlačna, nas izziva, istočasno pa je že v temelju neuresničljiva. V njej je pravzaprav skrita ista velika laž, s katero je Satan v puščavi skušal Jezusa. Pred Jezusa je razprostrl »vsa kraljestva na zemlji« (prim. Lk 4,56). V bistvu pa je hotel le eno: da usmeri Jezusa in Njegovo odrešenjsko moč samo na zemeljske stvarnosti. Satan se je pripravljen izseliti iz vseh kotičkov na tej zemlji, samo da Odrešenik ne bi odprl »vrat« v nebeško Kraljestvo. Ni dvoma, da se lahko le čudimo, kako zelo je Hudič velikodušen. S tem, ko je hotel »narediti« Jezusa za zemeljskega Kralja, je pokazal velikansko željo do tega. In mi naj bi bili njegovi pokorni služabniki, saj nimamo moči in smo slabotni. Jezus je tako namero odločno zavrnil. Čeprav ga je On porazil, pa satan ne da miru, ampak v podobno preizkušnjo potiska človeka. Njegov namen je, da ne bi imeli nikakršnega odnosa do Boga in ne bi od Njega ničesar želeli. Da ne bi predvsem in najprej hrepeneli po Njegovi Ljubezni, Njegovem Odrešenju, Njegovem Kraljestvu. To njegovo prizadevanje potrjujejo ideologije, ki imajo za cilj ustvarjanje takšnega kraljestva na zemlji, ki bi prinašalo blagostanje in obenem bi zadušilo vsako človekovo hrepenenje po Bogu.
    New Age si prizadeva za podoben učinek, ko gre za odnos do odrešenja. Še več: oče laži nam postavlja pred oči druga božanstva, ki so za današnjega človeka »bolj zanimiva« saj je sodobni človek postal že »prezasičen« z vsem. Sodobnemu človeku postaja božanstvo: zdravje, ekologija, mir. Zvijačnost »napadalca« je, dalje, še bolj zaskrbljujoča. Vsi se strinjamo, da je za vsakogar zdravje in ekologija zelo dragoceno. Jezus je postavil pravo lestvico vrednot, ko je že v puščavi zavrnil skušnjavca. Naj se spomnimo Njegovih besed: »Ne živi človek samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust« (Mt 4,4). V teh besedah najdemo Jezusov opomin, da zelo napačno ravnamo, če izbiramo in postavljamo stvari na mesto Boga. Ne obstaja nič, kar bi bilo vrednejše od Njega. Satan je zares strokovnjak, ko je treba premešati vrednote. Zato je njegovo delovanje v gibanju New Age-a več kot očitno. Zanj postane zdravje in harmonija z vesoljem glavno božanstvo, ki ga ljudje radi »častimo«. V tem »mešanju« dejansko vse izgublja svoje mesto in svojo vrednost. Celo medicina in psihologija, ki sta tako koristni znanosti za človeka, morata služiti smrtonosni »ideologiji« New Age-a.
    Božje odrešenje je največji dokaz Njegove »žeje« za tem, da mi, vrhunec Božjega stvarstva, sprejmemo nedoumljivo življenje Presvete Trojice. Gre za klic, ki neizmerno presega naše sposobnosti razumevanja in naše zasluge. Ni človeške metode, ki bi nam »avtomatično« pomagala doseči cilj. Predlog odrešenja po New Age-jevski metodi je popolnoma nepremostljiv in ni v nobeni točki združljiv z darom, ki ga prinaša Božje odrešenje. New Age beži od problema človekove smrti. Zato tudi ne moremo govoriti o pravi sreči in odrešenju. Človek postane popolnoma podložen različnim voditeljem gibanja, ki z njim »upravljajo« in manipulirajo. Vsako znanje na temo »doseganja odrešenja« je dostopno le posameznikom, ljudem, ki se znajdejo, ljudem, ki imajo določene naravne sposobnosti in neredko tudi takim, ki so pod vplivom satanskih moči.
    Jezus nas ne odrešuje s pomočjo magije, skrivnih moči in urokov ter zakletev, ali morda nekih drugih »veščin«. Naše odrešenje se dogaja v srečevanjih z Njim. Odrešuje nas, ko se srečujemo z Njegovo ljubeznijo. Prvi nivo je izkustvo, da je ta ljubezen največja in popolnoma brezpogojna. Bog ne zahteva plačila za to. Želi pa naš pristanek in sodelovanje, saj je to pogoj za naše popolno dobro, po katerem hrepenimo. Za Božjo ljubezen se lahko le navdušiš in odgovoriš nanjo, kot je nanjo odgovoril stotnik pod Kristusovim križem. Stotnik, oborožen vojak, je spoznal, da Bog ni oborožen. Bog se bojuje z našo grešnostjo in malodušnostjo zgolj v svoji ljubezni (prim. Lk 23,47). Stotnik je razumel, da Bog vabi k svojemu srcu. Sveto pismo pa nas spominja na več oseb, ne le na stotnika, kot npr.: Zahej, Marija Magdalena. Njihovo odreševanje se je začelo potem, ko sta se onadva popolnoma svobodno odločila in Bogu odgovorila: »Da, tudi jaz te ljubim!« Tudi odrešenje vsakega izmed nas se dogaja na isti način.
    In ta ljubezen nas vedno vodi k zakramentom. Zakramenti pa zares nimajo nič skupnega z magijo. Tu se ne dogaja nič samo po sebi umevnega, nič avtomatsko. In vsak zakrament nam dovoljuje, da se srečamo z Jezusom na podoben način, kot so ga srečale osebe iz evangelija. Bolj kot ga poznamo, bolj ga želimo ljubiti. In ta ljubezen je delujoča. K temu nas vodi. Odreševanje je torej del vsega življenja. Medtem ko New Age prinaša v sebi resnično grožnjo po uničenju tega življenja. »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« (Jn 3,21).

    Duhovnik, A Trojanowski; v: Ljubite drug drugega: št. 1-2/1996 in 3-4/1996.

  5. Administrator says:

    8. ZANKA VZHODNJAŠKE MISTIKE

    Danes vse bolj govorimo o razvoju in dovršitvi duhovnosti. Moderne postajajo različne vrste meditacij in duhovnih vaj. Seveda pomagajo k duhovnemu razvoju. Dogaja se celo, da tisti, ki spodbujajo vzhodnjaške tehnike meditacije, poizkušajo prepričevati, da ima mistika Vzhoda iste ravni in postopke duhovnega razvoja, kot jih prakticirajo krščanski mistiki.
    Krščanski mistiki govorijo o stopnjah prečiščevanja, razsvetljenja, zedinjenja, ki ga lahko dosežemo na poti proti duhovni zrelosti in dovršenosti. Isto trdijo tudi jogiji, ko govorijo o duhovnem očiščenju, razsvetljenju in zedinjenju, kar pa lahko dosežejo samo s pomočjo določenih vaj. Pojavlja pa se veliko vprašanje, kaj jogiji razumejo pod pojmi »prečiščevanje«, »razsvetljenje« ali »zedinjanje«?
    Poizkušajmo torej primerjati faze v duhovnem razvoju, ki si jih prakticirajo tako vzhodnjaški mistiki, kot tudi krščanski mistiki.
    1.1. Prečiščenje
    V krščanski mistiki govorimo o očiščenju tedaj, kadar je nekdo spoznal, da se ni opiral na Boga, pa je v nekem trenutku spoznal, da je s tem hudo žalil Boga, mu je zaradi tega iskreno žal in se odloča, da bi popravil ta odnos. Stopa na pot spreobrnjenja, pristopi k spovedi z namenom, da bi se očistil. Pa ne očistil zaradi procesa mišljenja, ampak očistil greha! To je bistvena razlika.
    Ko se človek spravi z Bogom, se za vsako ceno trudi, da ga čim manj žali. Vsak greh, tudi najmanjši, ga moti in boli. Želi si živeti v stanju Božje milosti in zato za očiščenje potrebuje zakrament iskrene spovedi. In tako popravlja svoje ravnanje, obnašanje, mišljenje in govorjenje, ne pa, da bi to dosegal z ritmom dihanja.
    Medtem ko jogiji govorijo, da se proces «očiščevanja« dogaja s pomočjo vaj v pravilnem dihanju, v ponavljanju določenih »manter«, s pomočjo avtohipnoze in s pomočjo nekih drugih metod, s katerimi bi želeli doseči t.i. »čisti um«. V jogijskem pomenu »čisti um« pomeni, da se v njem ne pojavlja več nobena misel. Zaradi tega nekateri jogiji to stanje označujejo z izrazom »praznina«. Ko so jogiji v stanju čistega uma, oz. praznine, dosegajo mir na psihičnem področju, se sprostijo,… Vendar je to stanje popolno izpraznjenje misli, oz. stanje, ki zaustavlja vsako misel. Jogo uporabljajo tudi v zdravljenju ljudi. Jogo skupaj z mantrami uporabljajo pri tistih ljudeh, ki trpijo zaradi prisilnih in zelo različnih ter mnogih misli, ki se jim pojavljajo v glavi. Pomeni, da so na nekaj preveč občutljivi in je to preobčutljivost potrebno odstraniti. Mantre zaustavljajo intelektualno delovanje (razumsko delovanje). Torej zavirajo delovanje možganske skorje. To lahko izrazimo tudi s primerom, ki ga lažje razumemo: ko je otrok nemiren, ga mama vzame v naročje, začne ga zibati in mu enakomerno poje: »nina-nana, nina-nana,…« In otrok zaspi. Na isti način pa deluje mantra.
    Poglejmo si, kaj se dogaja v času vadbe joge. V tem času se spreminja mantra, ki jo enakomerno izgovarjamo, spreminja se ritem dihanja. Kdor se tega udeležuje, mora sprejeti tudi strogo določeno dieto. Treba je spreminjati ritem spanca in budnega stanja. In tako lahko postopoma nastopi odpiranje tzv. »čaker«. Gre za občutek kroženja energij vzdolž celega telesa in spodbuja delovanje perifernega živčnega sistema, ki postane bolj aktivno. V telesu zaznavamo povečan pretok energije tam, kjer so t.i. čakre ali »tave«. In te so, po vzhodnjaškem učenju, tam, kjer so glavne žleze, ki pa imajo nalogo, da izločajo hormone v kri. Se pravi, da so to glavne hormonske žleze.
    In odpiranje čaker je povezano z delovanjem teh žlez. Jogiji govorijo, da je potrebno, da se najprej odpre spodnja čakra, kasneje tista, ki je nad njo in tako vse višje in višje, dokler ne začne delovati vseh 7 čaker. Prva čakra je na mestu, kjer je in deluje spolna žleza. Sledi drugo mesto, kjer deluje nadledvična žleza, potem golša, pa srce, timus ali priželjc (prsna žleza), ščitnica, hipofiza in epifiza. Vemo, kako deluje povečano število spolnih hormonov ali adrenalina, ki ga proizvaja nadledvična žleza. Kolikšen doping je to za telo. To zadeva tudi druge hormone, oz. delovanje žlez, ki jih proizvajajo.
    1.2. Razsvetljenje
    Preidimo sedaj na naslednjo fazo duhovnega razvoja. Vsi mistiki trdijo, da po obdobju »čiščenja« nastopi obdobje »razsvetljenja«. Krščanski nauk govori, da kadar se človek osvobodi greha, živi v stanju Božje milosti in se oklepa molitve, ki ga vodi k vse večji popolnosti. Na začetku molitev steče in je lahko moliti. Človekova molitev je živa, daje zadovoljstvo. Po določenem času ta občutek postopoma splahni in molitev ne prinaša takega zadovoljstva. Temu sledi kriza molitve. Kasneje pa molivec vse bolj razumsko razglablja razodete resnice. Prav je, da je hvaležen za to fazo (krizo in razumsko razglabljanje), ker postaja sposoben moliti v mislih, torej brez izgovorjenih besed. To imenujemo tudi premišljevanje in meditacija, ki pelje h poglobitvi vere. Tako se začenja čas duhovnega razsvetljenja. V obdobju razsvetljenja človek doživlja svojo povezanost z Bogom na nek nov, globlji način. Na nov način pa doživlja vse resnice v povezanosti z Njegovim življenjem in razodetjem. Npr. Evangelij je razumel, vendar se prej ni globlje podajal v njegovo sporočilo, ko pa je razsvetljen, ga odkriva na nov način v razodeti Božji Resnici. Vedno mu sporoča nekaj novega. Njegovo dojemanje se razširja in poglablja. In smisel evangelija vidi bolj realno. Samo tako razumevanje ga vodi vedno bolj v globino, da se vedno bolj čudi Božjemu delovanju in Njegovi vsemogočnosti. Navdušuje se nad Njegovo »mladostjo« in »novostjo«, lepoto in usmiljenjem. Krščansko razsvetljenje lahko torej imenujemo jasnejše razumevanje razodete Resnice, ne pa, da bi razodete Resnice spreminjale zavest in si izmišljale nove poglede. Prav tako pa ne gre niti za vstopanje v kakršnokoli obliko zanesenosti (transa).
    V vzhodnjaškem misticizmu pa »razsvetljenje« pomeni spremembo zavesti. Ustvarjena je zato, da »rojeva« izvirne in resnične zamisli. V tem misticizmu prihaja do evforije (zanesenosti), transa, iluzornih (namišljenih) videnj in drugih sprememb psihičnega stanja.
    1.3. Zedinjanje z Bogom
    Tretja in najgloblja, ali pa najvišja faza (kakor že hočete) je faza »zedinjanja« z Bogom. Krščanski mistiki trdijo, da človek, ki se poglablja v Resnico, ki jo razodeva Bog, po nekem določenem času doseže intelektualni limit (dokončno fazo) in ga intelektualno (razumsko) ne more še naprej poglabljati. Nastopi začasna kriza nadaljnjega razumevanja. Tedaj njegova duhovna stvarnost povzdigne človeka nad raven zmožnosti naravnega načina razumevanja. In kar človek ni mogel več dojeti z razumom, doseže s čisto vero. Vera, ki je zaupne in vztrajne narave, sprejema razodeto Resnico, Bog pa ji daje milost kontemplacije (Bogozrenja). Mistiki jo imenujejo »vlita kontemplacija«, ki se razlikuje od naravne kontemplacije, ki se opira zgolj na človekovo intuitivno sposobnost. Intuicija lahko vodi človeka do velikih zmot, vlita kontemplacija pa ne more privesti do prevar. Vlita kontemplacija je čisti Božji dar. Nje ni mogoče pridobivati s človeško močjo, vajami, tehnikami.
    Sv. Terezija pravi, da v fazi razsvetljenja lahko spoznavamo Boga, medtem ko odnos z Njim lahko poglabljamo le po vliti kontemplaciji. Sv. Terezija primerja razumsko spoznanje Boga v obdobju razsvetljenja z ogledovanjem podob v temnem prostoru. V ta prostor nekdo vstopa in zaradi teme si lahko ogleduje le podobo za podobo, saj ima pri sebi le majhno svetilko. Potrebuje veliko časa, da bi si lahko ogledal vse slike. V obdobju zedinjenja, kontemplacije, ki je sad Božje milosti in vrhunec vere, pa mistik vidi vse naenkrat. Ali če se izrazimo s prejšnjo podobo: kot bi vstopili v to galerijo ki je dobro razsvetljena, zato lahko naenkrat vidimo vse slike in še vse, kar je okoli njih. Največji krščanski mistiki opisujejo zedinjanje z Bogom kot navdušenje nad Njim. Kot razkošje ljubezni do Njega in razkošje doživljanja Njegove neizmerne in vsemogočne ljubezni.
    Zedinjanje človeka z Bogom lahko primerjamo zedinjanju dveh oseb v ljubezni. Nikoli se ti dve osebi ne zlijeta v eno. Krščanski mistik se vedno zaveda, da sta človek in Bog ločeni osebi. In ta ločenost bo trajala vekomaj.
    Po iskrenih izjavah vzhodnih mistikov, pa v času zedinjenja, ko so čakre že odprte, nastopi občutek, kot da se je celovitost človekove osebnosti na neki način »razletela« in se razširila kot zrak, ki prodira v rastline, naravo, kot tudi v vse vesolje. Zato vzhodnjaški mistiki govorijo o zedinjenju kot o zlitju z naravo, oz. kar z vsem vesoljem. Tisti, ki zmorejo »priti« do takega stanja, pravijo, da občutijo, kot da bi se »razlili« in se spojili z vsem vesoljem. Kot da bi bili povsod navzoči. In zato imajo občutek, da so bogovi (bog).
    Povsem drugače pa se počuti krščanski mistik. Vrhunec krščanske mistike je, da se mistik sam počuti kot »prašek na tehtnici«, da je »nič« in »nihče«. Zaveda se, da vse, kar je in kar ima, prejema od Boga. Kdorkoli že je in kakršnekoli sposobnosti in darove že ima, vse je dar Vsemogočnega in Njegove Ljubezni. In ko se »zedinja« s tako Ljubeznijo, je pripravljen ljubiti vsakega človeka. Ta ljubezen ni čustvo, ampak izraz misli, besed in dejanj. On nikoli ne dovoljuje, da bi mu kdo izkazoval češčenje, ki pripada samo Bogu.
    1.4. Misticizem v jogi
    Hotela bi vam predstaviti svoja opažanja o »misticizmu v jogi«. Udeležila sem se neke seanse, kjer je mojster joge prešel v trans in bi moral začeti vedeževati. Na sebi je imel neko obrabljeno pelerino. Na njej pa je imel pritrjene zvončke različnih velikosti. Med temi zvončki je imel pritrjeno kovinsko verižico. Na vseh prstih na roki je imel prstane. Na glavi pa je nosil neko šilasto pokrivalo. V trans je vstopil s pomočjo mantre, v kateri je »klical duhovno moč«, kot je to sam imenoval. Ko je mojster joge vstopil v trans, se je začel neznansko tresti. Napol odprte oči so postale steklene. Njegov obraz je bil kot okamnel. Žile so mu izstopile. V obraz je bil kot bi bil zatečen. Lahko smo opažali veliko napetost… Vse to je na navzoče naredilo velik vtis. Pred seboj sem imela človeka, ki se je prepustil popolnemu izkoriščanju. Ti zvončki, ki so cingljali medtem, ko se je on tresel, so odvračali pozornost od njegovega transa, vzburjenosti. Glasovi teh zvončkov so spominjali na udarjanje, kot da se na nas resnično spuščajo duhovi… Obenem pa so ti zvončki nekoliko omilili moje turobno občutje. Toda, ne morem vam povedati, kako strašno velika je razlika med npr. izgledom mojstra joge v takem transu in pa človekom, ki moli. Kako popolnoma drugače izgleda obraz, npr. papeža, Mater Terezije in drugih ljudi, ki resnično molijo! Že iz obraza osebe, ki veliko moli (pa čeprav imaš občutek, da izgublja občutek za vse, kar se dogaja okoli nje), se vidi, da je v nekem globokem miru, blagi zanesenosti. Pri njej občutimo popolnoma drugačno duhovnost, kot pri mojstru joge.
    Mojster joge je resnično prerokoval, ko je bil v transu. Nekateri ljudje so mu postavljali vprašanja, kot npr. kaj se sedaj dogaja v njihovi hiši. Dajal jim je odgovore, za katere so trdili, da jim govori resnico. Jaz mu nisem postavila nobenega vprašanja. Razmišljala pa sem, kaj se pravzaprav dogaja z njegovimi možgani, živčnim sistemom. Kajti v tem transu mojster joge prejema podobe, kot da bi imel pred seboj televizor. Pa četudi bi nekdo iz sebe naredil televizijski ali radijski sprejemnik, se meni ne zdi nekakšna posebna dovršenost, toliko težje sem to lahko sprejela kot duhovno dovršenost. Prav nasprotno: izgledalo je, da je ta človek postal orodje brez duše skrivnostnemu duhu, ki v njem deluje. Sam mojster joge je sam govoril, da v času transa vanj vstopa duh. In postavlja se nam vprašanje: za kakšnega duha gre?
    1.5. Delovanje duha
    Zaradi tako izredne vzburjenosti in ob tako veliki aktivnosti živčnega sistema je zelo verjetno, da se spreminja magnetno polje našega telesa in se tako poveča občutljivost na najbolj notranje reflekse. Karkoli se je že dogajalo, po seansi, ki jo je izvajal mojster joge, sem imela občutek, da je vstopal v grešno stanje. V to me prepričuje tudi dejstvo, da tako razmišlja tudi oče Joseph Maria Verlinde, ki trdi, da v takem stanju ne deluje več človek ampak neki duh ali več duhov. Ne gre pa za delovanje Svetega Duha. Drugače povedano: to stanje ni samo fizične narave. Oče Maria Verlinde je govoril, da se človek v trenutku, ko odpira čakre, odpira tudi delovanju duha teme – človeku sovražnega duha. Zaradi česa je ta duh sovražen? Verlinde je dokazal, da po dolgotrajnih vajah joge človek izgublja svojo osebnost.
    Človek pa bi moral razvijati svojo osebnost in ne da jo izgublja. Vidimo, da je učinek ene mistike popolnoma nasproten učinku druge. Nekateri govorijo, da gre le za različne poti, ki privedejo do istega cilja. Pa ni tako. Ti dve poti sta si popolnoma nasprotni. Vsaka vodi v svojo smer. Z eno duhovnostjo dosežemo vrhunec napuha. Z drugo pa vrhunec ponižnosti. Ena pot nas vodi v iluzijo, druga pa k Resnici. Krščanski mistiki resnično prihajajo v stik z Bogom, saj govorijo: »Bog je vse, jaz sem nič!« In to je resnica. Glede na to, kakšna neskončnost in veličina je Bog sam, je najbolj primerno, da se počutimo kot prašek. Kaj je človek v odnosu do Boga? Zato je popolnoma nemogoče, da bi se lahko nekdo, ki je spoznal Boga, z Njim poistovetil! In po drugi strani pa tisti, ki Boga ni spoznal, pa živi v evforičnem transu, ali pa da v času nekih fantazij, govori: »Jaz sem vse. Jaz presegam vse. Jaz sem bog!« Kako strašna prevara!
    Hočem opozoriti katolike, naj ne iščejo čudežnih dogajanj in naj ne hrepenijo po tem, da bi prejeli izredne karizme (v smislu čudodelnikov in magov). Čudodelniki in magi, ki izvajajo nekakšne »čudeže«, te izvajajo pod nekakšno hipnozo, sugestijo, telepatijo, pod vplivi narkotikov in magnetnih polj, ter različnih sprememb zaradi bolezni možgan. Prav tako pa se lahko dogajajo »čudeži« zaradi delovanja in vplivov hudih duhov, ki posnemajo duha, ki ga je mag poklical. Bogu so magi (čarovniki) gnusoba. Delujejo v popolnem nasprotju Božji volji. Zanikajo Božjo svobodo. Trdijo, da imajo skrivnostne moči, s katerimi lahko »prisilijo« Boga, da bi deloval tako, kot oni načrtujejo. Bog pa lahko (ne pa, da mora) podeliti milost človeku, ki ga za to prosi. Molitev je priznanje resnice o svobodi, ki je v Bogu in o odvisnosti človeka od Njegove volje. Prav to je namreč razlika med molitvijo in pa magijo: človek, ki moli, se zaveda svoje majhnosti in neznatnosti ter odvisnosti od Boga, nasprotno pa ima mag občutek oblasti nad Bogom in nad Njegovo močjo in pogosto se počuti Bogu enak, ali pa, da ga celo presega. Vedno imejmo pred očmi dejstvo, da Bog zahteva, da tisti, ki Njega častijo, živijo v Resnici, ki nam jo je razodel v svoji Besedi. On ne dopušča, da vstopamo v svet, ki je namišljen, pa v svet nekih fiksnih idej in svet iluzije. Za človeka, ki se prepušča iluzionističnim občutjem, je le zelo občasna in kratkotrajna. Zaključi se z razočaranjem. Po drugi strani pa je sreča, ki je s soglasju z Resnico, resnična in večna. Zato Bog prepoveduje ukvarjati se z okultnimi praksami, da bi človeka zavaroval pred pogubnimi zablodami. V Svetem pismu je jasno napisano: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove ali povpraševal umrle za svet. Kajti GOSPODU je gnusoba, kdor koli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo GOSPOD, tvoj Bog, pregnal pred teboj.« (5 Mz 18,10-12).
    s. Mihaela Pawlik, v: Ljubite drug drugega, št. 5/2009.
    S. Mihaela je dominikanka. Povezana je z verskim združenjem »Effatha«, strokovnjakinja na področju religije in pedagoginja, absolventka inštituta višje religijske kulture KUL. V Indiji je bila več kot deset let svojega življenja, kjer je končala študij psihologije na vseučilišču Karnatak v Dhawardu. V tej državi je delala kot negovalka najbolj revnih in teh, ki so pripadali najnižjemu sloju družbe. Je filozofinja in avtorica publikacij s področja hinduizma in New Age-a.

  6. Administrator says:

    9. REJKI – ODPIRANJE VRAT ZLU
    Neka žena nam je poslala pričevanje, kolikšna trpljenja so jo doletela tako na fizičnem, kot tudi duhovnem področju, ker je upala, da ji bo pomagala metoda rejkija. Sledi pričevanje:
    Ob zadnjični odprtini so mi odstranili polipe s kirurškim posegom. Po tem sem trpela nepojasnjene bolečine. Leta 1990 mi je prišel v roke članek z naslovom »ozdravljajoča moč dlani«. V njem je bila napisana naslednja vabljiva ponudba: »V centru naravne medicine smo ustanovili novi kabinet rejki in bioenergije, ker ti želimo pomagati pri tvojih težavah v bolezni, želimo ti dobro počutje, in psihično stabilnost.« Mamljiva ponudba, ni kaj. V svoji naivnosti sem verovala, da je ta terapija kot nalašč zame, saj zdravi vsakršne zdravstvene motnje… In se odločila, da se udeležim te ozdravljajoče seanse. Ulegla sem se na bolniško posteljo. Bioenergoterapevt pa je polagal svoje roke, ki so kar žarele od topline, po vsem mojem telesu. Med seanso sem poslušala sproščujočo glasbo z vzhoda.
    Že naslednji dan pa sem občutila prvi učinek tega »zdravljenja«. Naenkrat me je obdal izreden strah. V želodcu so nastali hudi krči. Občutila sem, kot da mi nekdo dere kožo z obraza. Sčasoma so se ti simptomi menjali, postajali so drugačni in njihova moč se je samo še krepila. V glavi mi je začelo brneti. Po obrazu so se mi pojavile pekoče bolečine, kot da bi me nekdo žgal z ognjem. Nekdo mi je pritiskal na prsni koš z izredno težo. Najbolj strašen pa je bil občutek, da nekdo name pritiska z zelo težkimi dlanmi in ti pritiski so se pomikali po telesu. Ko sem ležala na kavču sem občutila okoli sebe množico rok, ki so se tresle kot bi vibrirale. To vibriranje se je stopnjevalo in čim hitrejše je bilo, tembolj je ta roka. oz. dlan pritiskala name, kar je samo večalo bolečino, ki je bila vse bolj neznosna. Prav tako pa sem občutila tudi neke zobe, ki so se zarivali v mojo kožo in po meni so »praskale« neke šape. Največje bolečine pa sem imela, ko sem vzdolž hrbtenice občutila strašne bolečine, kot da bi mi nekdo po vsej hrbtenici zabadal igle. Vse to sem doživljala naenkrat. Niti za trenutek nisem mogla zatisniti očesa.
    Zavedala sem se, da gre za agresivni napad zlih moči. Vse me je že privedlo na rob obupa tako da sem sklenila, da naredim samomor. Priporočila sem se Božjemu Usmiljenju in si začela rezati žile… V tem trenutku je pozvonil sosed na vrata. Takoj sem ga prosila, naj pokliče reševalce. Ko so mi v bolnici šival prerezane roke, me je zdravnik vprašal o vzroku za poizkus samomora. Povedala sem mu, da sem bila na rejki seansi in sedaj doživljam preganja zlega in tega ne morem več prenašati. Ta zdravnik se mi je začel posmehovati in me prepričevati, češ, da ne obstajajo nikakršni zli duhovi. Menil je, da imam psihične motnje in me je poslal na dvomesečno zdravljenje v psihiatrično bolnico.
    Prav v tem času sem dojela, da je moj edini Odrešenik le Jezus Kristus. Neprestano sem klicala Gospoda, naj me reši. Lahko se zahvalim le goreči molitvi, pogostemu prejemanju zakramentov, postu ob kruhu in vodi, ter molivcem iz Prenove v Duhu, ki so molili zame in napadi so skorajda povsem izginili. Kdaj pa kdaj se zgodi, da se nekatere posledice še pojavljajo, vendar se jih več ne bojim. Zdaj me vsi ti napadi le še bolj spodbudijo k bolj zavzeti molitvi in slavljenju Gospoda. Sedaj razumem, da je Gospod dopustil napade zla v svoji ljubezni. Hotel me je spodbuditi k bolj zavzeti, zvesti srčni molitvi in k prejemanju zakramentov. Ob koncu mojega pričevanja bi rada vsakogar opozorila na nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni, kadarkoli se obračamo h kateremukoli zdravilcu: bodisi da gre za bioenergoterapevta, kakor tudi kateregakoli zdravilca, ki uporablja nekonvencionalne metode zdravljenja, kajti na ta način se izpostavljamo neposrednemu delovanju demonskih sil.
    Barbara
    Rejki je manifestacija kozmične univerzalne energije, ki ima namen »čiščenja« in »ozdravljanja po rokah terapevta, rejki mojstra, ki je »ozdravljajoči« kanal. Gre za eno izmed mnogih metod okultnega ozdravljanja z energijo(?). Te prakse so še posebej nevarne, ker se človek s tem izpostavlja nevidnemu svetu s posebnimi rituali, obredi in tehnikami (magija) z namenom, da bi si pridobil skrivnostne, vendar zelo privlačne moči in vedenja z namenom, da bi sebi podredil duhovno in materialno stvarnost. Človek se poslužuje skrivnostnih moči z namenom, da bi lahko drugim »pomagal«, jih »zdravil« ali jim pomagal odkrivati prihodnost. V večini primerov se ljudje niti ne zavedajo, da se s tem odpirajo neposrednemu delovanju zlih duhov. Vsaka vrsta magije izvira pravzaprav iz prvotnega satanovega upora Bogu, ker mu noče biti pokoren in poslušen. Ko prakticiramo katerokoli vrsto magije, vzpostavljamo določeno povezanost s satanom. Vsakogar, ki si to želi, privlači predvsem želja, da bi si pridobil skrivnostne moči, ki so nadnaravnega izvora in obenem bo prišel še do lahkega zaslužka. Tako bo končno učinkovit gospodar svojega zdravja in zdravja drugih in od tega bo imel velik dobiček.
    Cerkev nedvoumno obsoja okultna ozdravljanja. KKC govori o tem, da so tisti, ki se ukvarjajo z okultnim, izobčeni iz Cerkve:
    »Zametati moramo vse oblike vedeževanja: zatekanje k satanu ali k zlim duhovom, klicanje umrlih in druge tovrstne dejavnost, o katerih zgrešeno domnevajo, da »odgrinjajo« prihodnost (prim. 5 Mz 18,10; Jer 29,8). Iskanje sveta pri horoskopih, astrologija, hiromantija, razlaga napovedujočih znamenj in kockanja, pojav jasnovidnosti, zatekanje k medijem – vse to skriva v sebi voljo po moči, ki bi rada gospodovala nad časom, nad zgodovino in končno nad ljudmi, hkrati pa tudi težnjo za tem, da bi si pridobili skrite sile. Vse to je v protislovju s češčenjem in spoštovanjem, prepojenim z ljubečim strahom, ki ga dolgujemo samo Bogu.« (KKC, čl. 2116).
    »Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu, pa naj se zatekajo k posredovanju zlih duhov ali ne. Tudi nošnja amuletov (vražnih obeskov), je graje vredna. Spiritizem (klicanje duhov) pogosto vključuje vedeževalske ali čarovniške posege. Zato Cerkev vernike opozarja, naj se ga varujejo. Zatekanje k načinom zdravljenja, podedovanih iz roda v rod, ne daje pravice niti do klicanja zlih moči, niti do zlorabljanja lahkovernosti drugih.« (KKC, čl. 2117).
    Samo Jezus lahko v resnici ozdravlja. Človek vedno ozdravlja, če ga sprejema za Edinega Gospodarja svojega življenja. Vedno se to dogaja na duhovni ravni. Fizično ozdravljenje pa se zgodi, če je taka Njegova volja. Če smo v veri globoko povezani z Jezusom Kristusom, bomo tudi trpljenje in bolezen doživljali kot sad Njegove milosti za naše odrešenje in odrešenje drugih.
    Tako npr. gospa Franciszka Scieszyna pričuje: »Sem preprosta žena, imam 78 let. Skoraj dvajset let me neprestano močno bolijo noge. Po hiši moram hoditi z berglo, v cerkev pa me pelje vnuk. To trpljenje je zame in za druge največji blagoslov. Kadar se bolečine povečajo, se še bolj goreče zahvaljujem Gospodu za Njegovo Dobroto. Veliko družino imam: sedaj že vnuke in pravnuke in vsi lahko »črpajo« iz tega bogatega izvira, ki nikoli ne »usahne«.«
    Duhovnik M. Piotrowski, v: Ljubite drug drugega, št. 1, 2009.

  7. Administrator says:

    10. JOGA

    1. Joga me je pripeljala v preddverje pekla – (pričevanje)
    Bila sem stara 19 let. Joga me je začela zelo zanimati. Hodila sem na tečaje joge, da bi lahko »polepšala« svoje telo. Kasneje pa sem »vadila« tudi svojo psiho. Vse to je zahtevalo veliko vaje, časa, angažiranja. Nabavljala sem knjige, časopise, korak za korakom sem prebirala, kako priti do »velike sreče«, ki jo je vadba joge napovedovala. Hotela sem priti do povezave z vesoljem. Po več ur dnevno sem intenzivno vadila. Po treh letih vaje sem lahko brez težav zbrala energijo v vsako čakro posebej. Vso to energijo bi morala sedaj zbrati na eno mesto in jo potem »odpreti« vesolju (kozmosu).
    Obljubljali so mi, da bom dosegla vrhunec joge, ko to dosežem. In bila sem pripravljena, da ga »dosežem«. Ko se je nekega dne zvečerilo, sem bila sama in nihče me ni motil. To »srečo« sem želela občutiti. Dovolj hitro sem želela zbrati vso energijo. Moje telo je postalo zelo težko, brezčutno, kot da bi bilo v meni neko tuje telo. Občutila sem, kako »izstopam« iz njega. In ko sem zapustila to telo, sem se počutila lahko in dobro… Cilj tega je bil, da se povežem z neko nedefinirano energijo, ki naj bi mi podarila obljubljeno srečo… Na trenutke sem občutila, da me vsrkava vase nekaj močnejšega. Bilo je nekaj strašnega, črnega! Tega se nisem mogla osvoboditi, po drugi strani pa sem si to močno želela! Ne morem opisati, kolikšen strah me je prevzel. Kako strašna beda. Hotela sem se vrniti v svoje telo, vendar me je to »črno« vpijalo vse bolj in bolj. Pomislila sem, da sem pred vrati pekla in zato sem z mislijo zahrepenela po dragem Bogu. V istem trenutku sem se vrnila v normalno stanje. Vse do jutra sem negibno ležala. Povsem sem bila paralizirana. Oblival me je ledeni znoj. Še lastnega diha sem se bala. Občutek sem imela, kot da sem bila v tistem trenutku v peklu, oz. v nekem takem stanju, ki je peklu zelo podobno. Čeprav so mi različni priročniki obljubljali »veliko srečo«.
    Ko sem zgolj vadila jogo, je moje življenje teklo brez težav. V tistem času sem imela celo neke izjemne sposobnosti: vedela sem, kaj se bo zgodilo po tistem, ko se bo zaključilo sedanje stanje, v katerem so se znašli moji znanci. Vedela sem, kako bo nekdo naredil izpit… To mi je bilo zabavno, dajalo pa mi je tudi občutek, da imam moč, ki je drugi nimajo. Saj sem zmogla predvideti mnogo stvari, drugi pa tega niso zmogli. Tedaj nisem razmišljala, odkod te sposobnosti. Enostavno bilo mi je prijetno in to je bilo zame dovolj.
    Po tej noči, ki sem si jo zapomnila za vse življenje, pa se je vse spremenilo. Tedaj sem se odločila, da popolnoma preneham vaditi jogo in »vstopati« v ta svet, s katerim ne želim imeti ničesar skupnega. Najhuje mi je bilo, ker ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko pogovorila o tem. Bala sem se, da bi me imeli za noro, oz. da sem psihično bolna. Vsi so namreč vedeli, kaj so mi obljubljali priročniki za jogo.
    V to prakso se nisem nikoli več vrnila. Od te odločitve pa so se v mojem življenju začele dogajati čudne stvari. Doživljala sem, da pa me je sedaj to, kar mi je nekdaj koristilo, začelo uničevati. Vzgojena sem bila v katoliški družini. Molila sem vsak dan. Vsako nedeljo sem se udeležila svete maše, čeprav sem to počela bolj iz navade. Ko sem opustila vadbo joge, je molitev in sveta maša postala zame eno samo mučenje. Zame je bil izjemno mučen že samo vstop v cerkev. Še več: že po poti proti cerkvi mi je postajalo slabo in sem izgubljala moč. V glavi se mi je vrtelo. Noge so klecale. Kar naenkrat mi je postalo močno slabo in ta slabost se kar ni nehala. Vsi zdravstveni izvidi pa so bili izjemno dobri. Vsakokrat sem vseeno zbrala toliko moči, da sem vstopila v cerkev, vendar sem se morala zaustaviti pri izhodnih vratih, ker nisem mogla storiti niti koraka dalje. Drugi so opazili, da sem zelo bleda in zato so mi večkrat ponudili stol. Toda nisem razumela, kaj se pravzaprav dogaja z mano. Sveto mašo sem začela zamujati vse pogosteje, da bi si tako vsaj skrajšala trpljenje, ki me je čakalo. Postala sem nemirna in nervozna. Ponoči je bila v meni ena sama jeza. Imela sem občutek, da mi vse jemlje moč za življenje. Tako stanje je trajalo več kot tri leta. Moje moči so že skoraj pošle in zato sem zares začela zbolevati. Še naprej pa sem se zelo bala, da bi komu zaupala moje stanje. In bolj kot sem rabila pomoč, bolj so me obsedale misli, ki bi me pripeljale, vsaj tako se mi je zdelo, do osvoboditve od te jeze. To svobodo bi prinesla edinole smrt.
    Že kot otrok sem imela posebej topel odnos do Nebeške Matere. Na oltar sem ji večkrat nosila cvetje. Pogovarjala sem se z Njo. Pred mnogimi leti sem obljubila prijateljici, da bom vsak dan zmolila vsaj en del rožnega venca. In tega sem se držala, čeprav se je moja molitev končala že pri eni zdravamariji. V teh treh letih sem prav pri tisti – eni – zdravamariji, ki sem jo komaj zmolila, začela dobivati spoznanja, kot: »Prejemaj sveto obhajilo in On ti bo dal moči!« Toda moja vera v to, da mi bo ta kruhek sploh kaj pomagal, je bila zelo šibka. Sveto obhajilo sem namreč prejemala tudi v preteklosti pa se ni dogajalo nič posebnega. Vseeno pa me je ta misel stalno preganjala. In končno se je zgodilo: moje moči so se povsem iztrošile in vse se mi je začelo rušiti: že sam pogled na cerkev je prebujal v meni jezo in strah. In ko sem pomislila na Mater Božjo, je ta misel v meni povzročila besede preklinjevanja, kar se mi je zdelo zelo čudno, saj sem jo spoštovala. In spet me je navdihovala misel, naj sprejmem sveto obhajilo. In sem rekla: »Dobro, Gospod Bog, pa naj bo! Obljubljam Ti, da bom vse leto prejemala sveto obhajilo, Ti pa mi pomagaj, saj vidiš da umiram!« Tako sem Bogu postavila ultimat. Toda, kar sem obljubila, sem tudi storila. Samo Bog edini pa ve, kaliko novega napora in bolečine sem pretrpela. Vsakokrat sem zelo trpela, ko sem se napotila k oltarju, da prejmem sveto obhajilo. Velikokrat mi je prišlo slabo. Toda vseeno sem vztrajala in šla, čeprav z zadnjimi atomi moči. Čez nekaj časa sem začela spoznavati, da je moč zla začela pešati in me ni več nadvladala. Po drugi strani pa sem občutila, da v meni nastaja nekaj novega. V meni je nastajalo nekaj večjega, nekaj, kar mi vrača življenjsko moč. Vsega tega dogajanja nisem kaj dosti razumela, vendar sem nagonsko čutila, da je to zame edina rešitev.
    Minilo je leto dni. Udeležila sem se svete maše in bila sem presrečna, ker sem izpolnila obljubo. Upala sem, da sem jaz storila svoje in sedaj ne bom več občutila tolikega trpljenja, tudi če se ne bom približevala Jezusu v sveti hostiji. Ljudje so šli k svetemu obhajilu, jaz pa sem kar obsedela v klopi. Duhovnik je podelil sveto obhajilo vsem, ki so to hoteli. Jaz pa sem v svojem srcu občutila nekaj čudnega. Nekaj je vstopilo vame, kot da bi prišlo od zunaj. Srce mi je preplavila žalost, ki je ne morem opisati. Nekaj podobnega občuti človek, ki se za vedno poslavlja od ljubljene osebe. Oblile so me solze, žalost mi je stiskala srce. Tedaj sem razumela: v sebi sem občutila izjemno hrepenenje po srečanju z Jezusom. Tedaj sem zares spoznala, da obhajilo ni samo košček kruha, ampak da »vame vstopa« živi Bog. Ker nisem dovolila, da bi živi Bog vstopil v moje srce, me je preplavila tolikšna žalost. Ta dogodek mi je odprl oči. Tedaj sem razumela veliko stvari.
    Danes močno hrepenim po srečanju z živim Bogom. Pogosto s srcem sodelujem pri sveti maši. Gospod pogosto obiskuje moje srce in vliva vanj svojo ljubezen. Čeprav mi ne prizanaša s križi in trpljenjem, pa vendar me v tem nikoli ne pušča same. Še vedno traja moj boj z Zlim in razumem, da so potrebna leta za popolno osvoboditev. Toda zame je najpomembneje, da je moj Bog z mano in me varuje.
    Ko vidim, koliko ljudi naseda na te zvijače, koliko je takih, ki se ukvarjajo z magijo, se zatekajo k vedeževalcem, kličejo duhove, napovedujejo prihodnost s pomočjo tarot kart in krogle,… me zajame panika. Jaz izkustveno vem, kaj to pomeni in kako strašne so posledice takega početja. Ljudje zavestno vstopajo v pogubo. Zato sem napisala to pričevanje, da bi opozorila na pogubne posledice takega ravnanja in vsaj koga odvrnila od tega, ter mu pomagala k svobodi, ki je v Jezusu Kristusu, živem Bogu.
    Tebi, Mari Božja se zahvaljujem za Tvojo posebno skrb zame! Ti me nisi zapustila, čeprav je moj »rožni venec« zajemal samo eno zdravamarijo! Hvala Ti, Mati!
    Pričevanje Krysie, v: Ljubite drug drugega!«, št. 5/2003.

    2. Joga, okultizem in magija – pričevanje
    Hočem pričevati o tem, kako zelo nevarne so naslednje dejavnosti: okultizem in magija, meditacije, prakse in tehnike, ki prihajajo iz poganskega Vzhoda. Na začetku izgleda vse nedolžno. Če pa se odpiramo temu delovanju, obiskujemo take, ki se s tem ukvarjajo, ali celo sami počenjamo kaj takega, nas to vodi v težak, oz. smrtni greh malikovanja in končno v satanizem. V svojem življenju sem prehodil vso pot omenjenega. Hvala pa Bogu, našemu Gospodu, da me je vendarle uspel pritegniti nazaj k Sebi!
    Bil sem najstarejši od šestih otrok. Nisem imel lahkega otroštva. Nalagali so mi opravila, ki so presegala otrokove sposobnosti. V naši družini je primanjkovalo ljubezni. Oče je bil grob in strog. Veliko je preklinjal… Vse to je povzročalo že v mojem otroštvu velike notranje rane in zato sem zelo trpel. Ko sem bil star dvanajst let, je Bog naredil pravi čudež v meni, saj mi je rešil življenje.
    Kot katolik sem bil zelo mlačen. Lahko rečem, da nisem bil vernik. Dvakrat na leto sem šel v cerkev, se takrat spovedal in pristopil k sv. obhajilu. Jezusa nisem poznal. Tudi Sveto pismo in Katekizem sta mi bila tuja. Po Božjih zapovedih nisem živel. Vedno sem grešil proti eni od 10. Božjih zapovedi. Poleg tega sem bil tudi praznoveren (če je črna mačka prekrižala pot, sem verjel, da se mi bo zgodila nesreča; če pa sem zagledal dimnikarja, pa sem verjel v srečo…). Verjel sem v napovedi glede prihodnosti, zahajal sem k vedeževalki in po nasvete k numerologu. Doma sem imel kip Bude, horoskopska znamenja, ezoterične knjige. Na sebi sem nosil talismane. V zadnjem času pa sem nosil zelo nevaren atlantidski prstan. Vera v horoskope, nevarnosti iz pretiranega gledanja televizije in slabih vsebin na internetu,… vse to vodi v grehe malikovanja, ki se razvijajo v človeku kot rakasto obolenje.
    Vsak spiritizem, okultizem, pa tudi vsaka magija, so izvori energije zla, ki vpliva na človeka in njegovo okolico, ne glede na izvor. To je uničevalo mojo psiho, telo in duha počasi, toda uspešno. Tedaj se nisem niti malo zavedal, da lahko prekletstva, ki prehajajo od staršev (oz. prednikov) na otroke (potomstvo), povzročijo otrokom (potomcem) veliko duhovno škodo. Tudi zame je bilo prekletstvo izvor vseh mojih trpljenj in neuspehov. Tedaj nisem vedel, da obstaja edino zdravilo za prekletstva, odpuščanje tistim, ki so ga povzročili, ter pogosto prejemanje zakramentov in molitev. Zelo pripomore tudi dejavno sodelovanje v molitvenih skupinah, zlasti v karizmatičnih molitvenih skupinah, kot je Prenova v Duhu.
    Pri triindvajsetih letih sem spoznal dekle. Na njen značaj se nisem oziral. Njene pomanjkljivosti me niso motile. Pa tudi njeno pomanjkanje vere ne. Pritegnila me je ona, ženska kot taka in njena lepota. Z njo sem sklenil zakon. Zelo sem jo ljubil. Šla sva živet k tašči, ki pa je bila ločena. Ona je načrtovano koristila usluge tarot vedeževalke. Moja žena je kmalu rodila dva otroka, ki sem ju zelo ljubil. Šel sem iskat delo v tujino z namenom, da bi čimveč zaslužil. Za najina otroka sta skrbeli babica in prababica. Kajti moja žena, njuna mati, je z lagodnim življenjem zapravljala težko prislužena sredstva in je hotela sebi organizirati čas po svoje.
    Po petih letih zakona je moja žena začela zatrjevati, da ljubi drugega in da je med nama vse končano. Pobral sem svoje stvari in se preselil v hotel. Doživel sem hud šok in zlom živcev. Zatočišče sem iskal v alkoholu, namesto da bi se obrnil k Bogu. Hotel sem se ubiti z alkoholom, pa se nisem mogel…
    Leta 1990 so me poslali v center za zdravljenje nevroze. Sodeloval sem v skupinski terapiji. V njej je vsakdo govoril o sebi pred vso skupino. O vsem je moral natančno spregovoriti: govoril je o svoji družini, otroštvu, o svojih negativnih in pozitivnih občutkih in doživetjih. Lahko rečem, da je bila to neke vrste spoved. Tedaj mi je izginil eden izmed pojavov nevroze: namreč to, da me stopala niso več pekla. Vse ostalo pa je ostalo: nemir, nespečnost in porušena osebnost. Jemal sem tudi homeopatska zdravila. Tedaj nisem vedel, da so tudi homeopatska zdravila tesno povezana z okultnimi silami. Tedaj se mi še ni niti sanjalo, da bi uspešno zdravljenje lahko potekalo le v Cerkvi Jezusa Kristusa.
    Podzavestno sem iskal rešitve in odgovore na vprašanja: zakaj? Zakaj toliko trpim od otroštva? Zakaj me zlo toliko napada?
    Tišine nisem mogel prenašati in občasno sem poslušal radio, pogosto pa sem svoj vid in um »hranil« ob gledanju TV programov. To je še poglabljalo duhovni kaos v meni. Leta 1991 sem v neki radijski oddaji slišal oglas: »Joga – relaksacija, dobro razpoloženje – vaje, predavanja o tem potekajo na danem naslovu«. (Centri s podobnimi nameni delujejo zelo uspešno pod različnimi imeni. Danes me zelo boli dejstvo, kako prav s pomočjo medijev zlo neverjetno pridobiva na moči in interesu).
    Tedaj nisem vedel, kaj je pravzaprav joga. Zdelo pa se mi je, da bom prav v jogi našel rešitev svojih problemov. Najprej sem začel prakticirati vzhodno meditacijo. Učitelj (guru) je vodil meditacijo. V pomoč mu je bila posebej določena glasba. Predaval je v glavnem o ljubezni. Na prvem srečanju je bil izjemno prijazen, zelo se je zanimal za moje stanje, počutja. Celo svojo majico je slekel in mi jo je poklonil, ker sem dejal, da mi je všeč. S tem dejanjem je postal moj prijatelj št. 1. In zgodila se je prva nujna posledica: od tega dne nisem več hodil v cerkev, kajti hotel sem se razvijati psihično, finančno in duhovno v »popolni svobodi«…
    Na takšnih seminarjih so sodelovali ljudje, ki so bili fakultetno izobraženi. Bili so zelo pozorni in z velikim sočutjem v srcu. Bili pa so podobno ranjeni, kot sem bil jaz, vendar so rešitve iskali v grehu (kot sem kasneje jasno spoznal). Med njimi so bili zdravniki, pravniki, sodniki, učitelji, poslovneži,… Redno sem sodeloval na teh sestankih in po treh mesecih sem se počutil veliko bolje. Prenehal sem piti in kaditi.
    Ta predavanja smo imeli v vasi, v nekem klubu, ali pa tudi v osnovni šoli (to dejstvo, kje so lahko taka predavanja, je zelo pomembna »malenkost«, ki ji pa takrat nisem posvečal prav velike pozornosti). V času teh »vaj« so nas popeljali tudi na razna potovanja. V nekih samotnih krajih smo lahko v miru »vadili«: imeli smo intenzivne vaje telesa (asana), saj le tako lahko odpiramo čakre; imeli smo vaje dihanja (t.im. pranajama); pa predavanja iz budizma, sufizma in skrivnega znanja. Učitelj pa je uporabljal tudi citate iz Svetega Pisma, ki so bili povsem iztrgani iz konteksta (sporočila). Uporabljal je tudi molitev Oče naš… Da bi lahko »našel« samega sebe, sem moral vaditi jogo, uživati ustrezno prehrano in si pridobivati »znanje«. Cilj vsega tega je bil: da bi dosegel »stanje Bude« (stanje poganske mistike).
    Poslali so me na »šolanje« v eno od Zahodnoevropskih držav. Naše šolanje je sponzoriral učitelj mojega guruja (bivši minister države, kjer sem se izobraževal). Prav on je našemu učitelju izročil skrivno vedenje in druge vsebine. Bil je gost v mojem stanovanju. Po njegovem obisku, je moj guru zelo resno pripomnil, da »razlog« za moj neuspeh in vznemirjanje visi na steni – in to je križ. Zato mi je ukazal, naj ga odstranim.
    Bil sem dober in »hvaležen« učenec in sem zato dobil skrivnostno ime. Ukazal mi je tudi, naj delam vaje za relaksacijo. Ko sem izvajal vaje, sem v svojem umu ponavljal mantro in »klical moči iz kozmosa (vesolja)«. S tako mantro, kjer ponavljaš imena poganskih božanstev, lahko kličeš le demonske sile. Znano je, da podobnemu delovanju izročajo tudi homeopatska zdravila. Prav tako pa takemu delovanju »izročajo« nekatere druge izdelke, ki so povezani z okultizmom. Tako se npr. kupec kaset, ki vsebujejo »sproščujoče« melodije, niti ne zaveda, kako take kasete nastajajo. Ko tako kaseto snemajo v studiju, istočasno učitelj izgovarja mantro skupaj z najboljšo učenko. Na ta način »vtisne« v kaseto skrivnostno moč, ki je s predvajanjem sicer ne »slišimo«, na nas pa močno deluje.
    V šolah organizirajo posebne akcije, kjer se učenci izpostavljajo delovanju bioenergoterapevtov in radiestezistov. Osebno sem sodeloval na festivalu z naslovom »Ne s tega sveta« in v času tega festivala so poklicni okultisti »zdravili« po rejki metodi, izvajali terapijo z barvami, glasbo, z homeopatskimi zdravili in temu podobnim.
    Bioenergoterapevti in radiestezisti so ponujali svoje usluge. Kdor je hotel, je lahko izkoristil ponujeno priložnost, da je vprašal za nasvet vedeževalca, astrologa in numerologa. Prav tako si lahko kupil energetske kamne, talismane, vegetarijansko hrano in okultno literaturo. Jaz sem prodajal knjige o sufizmu, o tarotu, kot tudi kasete z meditativno glasbo, ki jih je snemal moj guru. Poleg tega sem propagiral šolo joge in tečaje tarota, ki jih je vodil guru. Učenke so vedeževale iz tarot kart in za to uslugo niso zahtevale plačila. Festivali in tovrstne akcije naj bi prinesli zdravje in srečo, v resnici pa udeležence izpostavljajo delovanju satanskih moči. Neki bioenergoterapevt, ki je »zdravil« veliko let, pa je potem vse to opustil, pravi, da so tovrstne prakse nekaj podobnega, kot bi se igrali z vžigalno kapsulo bombe, ki lahko vsak trenutek eksplodira.
    Vse to nima prav nič skupnega s krščanstvom, še posebej, ker je to magija in okultizem, oz. vodi k magiji in okultizmu. Gre za izraz neo-poganstva, ki pa v sebi nosi »znanstveni« pridih: alternativne metode zdravljenja, antropozofija, teozofija, izpopolnjevanje uma z metodo Silva, ali končno: metode New Age-a. S kakšnimi energijami zdravijo t. im. zdravilci? Nekateri izmed njih ne želijo zbirati ljudi v cerkvah, kajti prisotnost Najsvetejšega jih povsem zmoti. To dejstvo nam dopušča, da postopno razumevamo skritost resničnega delovanja metod in prakse joge.
    Zlo deluje po magiji v dveh smereh. V prvi fazi se zdi, da služi človeku, ki pa se niti ne zaveda, da pravzaprav služi Satanu. Meni npr. je zelo hitro »podaril« osvoboditev odvisnosti in »osvoboditev« zaradi slabih počutij. Po uvajanju v te prakse in po tem, ko udeleženec prejme skrivno ime, prejema zelo dober zaslužek in se odlično počuti. Skrivno ime mu dajo z namenom, da popolnoma prekine vsak odnos z Jezusom Kristusom.
    Zapomniti si moramo, da satan šele tedaj, ko se človek želi osvoboditi od njega in njegovega delovanja, ter se odloča za vero v Jezusa Kristusa, sproži svojo veliko agresijo in hoče človeka uničiti. Po določenem času, ko človek sodeluje v teh uvajanjih in vajah, izgublja svojo voljo, namesto tega pa ga vodi njegov učitelj – guru. Moj guru je dolgo izbiral take ljudi, ki bodo njemu odgovarjali. In na koncu so »njegovi« ljudje delovali povsod: v županovem uradu, na fakultetah, v banki, na sodišču, v raznih poslih, ter tudi v zdravstvu. Ta človek se je obnašal skrajno neprimerno. Kljub takemu obnašanju je z lahkoto manipuliral z veliko skupino izobraženih, občutljivih ljudi, ki pa so bili vso ranjeni zaradi lastnih in tujih grehov. Kljub temu on lahko deluje ne samo v ljudeh in po ljudeh, pač pa tudi po stvareh in po živalih. Npr. meni je moj guru dal mačka, ki se je zelo čudno vedel. Ko pa sem že zapustil sekto, sem od njegove učenke prejel rožo in rožni venec, ki je bil prav tako svetoskrunsko onečaščen z magijo. Poleg tega je moj greh vplival na otroke. Je morda slučaj, da je moj sin jemal drogo, medtem, ko sem jaz sodeloval v sekti? Je slučajno, da se je v življenju hčerke vse rušilo? Koliko zla sem naredil svojim v družini in prijateljem, ne da bi se tega zavedal!!!
    V tem času sem doživljal tudi obdobja, ko sem se hotel umakniti. Vendar se preprosto nisem mogel umakniti. Vaje za relaksacijo so name delovale kot magnet. To je močnejše kot katerakoli odvisnost. Danes vem, da sem bil vklenjen v »verige Satana«.
    Šele l. 2002 je nastal »prelom«. Zanj se lahko zahvalim svoji materi. Tudi ona je zmolila moje spreobrnjenje, kot sv. Monika za sina Avguština. Enajst let nisem prestopil praga cerkve. Sedaj pa sem pokleknil in pred očmi guruja izrekel: »Bog, povej mi, kaj se dogaja?«. In Gospod se me je usmilil! V tistem trenutku me je razsvetlila moč Svetega Duha. Spoznal sem, da sem član sekte in da guru vodi razumevanje in ravnanje vseh udeležencev na vajah joge, da smo bili lahko le nemočno orodje v rokah Satana.
    In v trenutku sem se odločil: »Odhajam!«, »Pobegnil bom!« Žal pa je guru vedel, da jaz vem, kdo je on in tedaj se je name zrušil pravi pekel! V trenutku me je zapustilo dobro razpoloženje, ki ga je zgradil Satan kot hišo na pesku. Z mano so se začele dogajati grozne stvari. Nisem več mogel logično razmišljati. Satan je udaril po mojem telesu, psihi in po vseh mojih materialnih stvareh. Po tej prekinitvi nisem več mogel vstopiti v svoje stanovanje. Spal sem pri znancih. Izdelovalec ključev je poizkušal trikrat odkleniti vrata mojega stanovanja, toda zaman. Vrata so se odklenila šele potem, ko je prevrtal ključavnico. V svojem stanovanju nisem mogel spati, jesti, sploh ne bivati.
    Bil sem v nevarnosti, da bom izgubil lastno stanovanje in življenje. Počutil sem se, kot da je sedaj prišel čas, da grem v smrt. Toda Gospod je skrbel zame. Danes vem, da je za vsakogar, ki se je ukvarjal z okultnim in magijo, vrniti se v življenje večji čudež, kot je bilo obujenje Lazarja. Vse bolj sem čutil, da je samo Jezus Kristus zame Odrešenik in Pot k odrešenju in to samo v Cerkvi. Že takoj na začetku sem se srečal z velikim problemom: več kot pol leta nisem mogel vstopiti v cerkev (Satan mi je preprečeval), prav tako tudi nisem mogel moliti. Še posebej nisem mogel moliti rožnega venca, ki je najbolj učinkovito orožje proti Satanu. Prav tako tudi nisem mogel poslušati radia Marije. Pogosto sem ležal pred svetiščem Božjega Usmiljenja v krakowskih Lagiewnikih. Vsaj tam sem se počutil nekoliko bolje. Satan se je maščeval na vse načine: odvzemal mi je notranjo moč, živahnost, voljo za življenje. Na mojo dušo je »tiščala cela gora grehov«. Duh napuha je še posebej pritiskal name. Vsak, ki vstopa na področje okultnega, postane popolnoma voljno orodje – medij – po katerem deluje Satan.
    In končno sem nekega dne le prestopil prag bazilike v Lagiewnikih in se odločil, da prejmem zakrament spovedi. Pričakoval sem plaz obtožb in se nanj kar pripravil. Toda presenečen sem bil, ker nisem bil deležen niti ene obtožbe. Duhovnik mi je govoril: »Jezus te ljubi! On ne zna drugače, kot ljubiti! Odpušča ti vse tvoje grehe!« Toda jaz nisem mogel moliti. Doživljal sem napade črnih misli. Začel sem: »Oče naš…« ali »Zdrava Marija…« In nisem mogel moliti naprej. Niti teh dveh osnovnih molitev nisem znal. Kot da sem vse pozabil.
    Vseeno sem poizkušal znova in znova in se boril. Šele, ko je bila sveta maša v mojem stanovanju, in ko je nad mano molil duhovnik eksorcist, ko je eksorciziral moje stanovanje, so se pretrgale verige zla. Tedaj se je zgodilo nekaj najmanj verjetnega: do takrat me je moj oče preklinjal. Ta dan pa me je končno blagoslovil. Moj sin se je odločil, da se ne bo več drogiral. Splošno stanje moje hčerke se je bistveno izboljšalo. Opazil sem, da tedaj, ko molim, Satan mora čakati »za vrati« mojega uma.
    Vzel sem finančno posojilo, si ponovno naredil prave dokumente, preuredil in nanovo namestil stanovanje,… Še naprej pa so se v mojem stanovanju dogajale neke čudne stvari, nenormalni pojavi: dogajalo se je, da je skener v mojih rokah nenadoma prenehal delovati, pa čeprav za okvaro ni bilo nobenega razloga. Novi pralni stroj se je samodejno ustavljal. Kar naenkrat je začel delovati radio, ali pa se je samodejno ugasil. Mobilni telefon je dobesedno »pekel« in ga nisem morem držat v rokah.
    Vem, da se Satan maščuje. Taka njegova dejanja pa ga še bolj »odkrivajo«. Verujem, da take manifestacije dovoljuje Bog sam, da jaz ne bi prehitro »pozabil«, kdo me rešuje, oz. da bi rastel v duhu vere, upanja in Božje ljubezni. Prav tako pa, da bi bila moja molitev še bolj ponižna in iskrena, da bi še bolj pogosto in z vero pristopal k zakramentom in se opiral samo Nanj. V Srce Jezusa Kristusa sem položil svoje srce in vsa prizadevanja in zaupam, da On ozdravlja po Cerkvi, kajti edino On me rešuje.
    Povezal sem se z duhovniško skupnostjo duhovnikov »mihaelcev«. Z zaupanjem sem se izročil varstvu nadangela Mihaela. Pozneje sem spoznal skupnost Prenove v Duhu z imenom »Metanoia«. Pristopal sem k molitvam za ozdravljenje in osvobojenje po mnogoterih Kristusovih karizmatikih: po patru Piusa, očetu J. Vitkia, očetu Billu, duhovniku Johnu Bashoboryja (iz Ugande) in se udeleževal eksorcizmov, ki jih je molil nad mano oče Petr Gryzc in drugi.
    Spoznaval sem, kaj je Modrost, Usmiljena Ljubezen in Moč Boga Očeta in Sina Jezusa Kristusa, ki deluje po duhovnikih Cerkve in tudi laikih. Duhovniki izvršujejo svoje poslanstvo v imenu in moči Jezusa Kristusa, zato spodbujam vse, da molimo zanje! To je naše skromno znamenje hvaležnosti za službo odreševanja, ki jo opravljajo v Jezusovem imenu! V času molitve mi je Gospod Jezus pokazal moje ranjeno družinsko deblo. Med molitvijo pri sveti maši, med češčenjem Najsvetejšega, mi je Jezus podarjal mnogo več, kot sem zaslužil. Večji kot je bil greh in večje kot je bilo zaupanje v Božje Usmiljenje, toliko večja je bila milost. Vsak dan sem bral Sveto Pismo in se tako prepričal, da ima Božja beseda moč, »da je živa in učinkovita«. Prav tako lahko pričujem, da mi pri osvobajanju iz verig okultizma, poleg omenjenega, zelo pomaga post, dobra dela in romanja na svete kraje.
    Z vsem srcem prosim vse ljudi, ki delajo na področju medijev in so odgovorni za medije: »Prosim, ne vodite vojne proti Bogu in proti Cerkvi! Ne uničujte sebe in svojih družin, znancev, pa tudi ne naše skupne domovine, ki je tako ranjena. Samo Bog jo lahko ozdravi, dvigne in odreši!« Jaz sem samo zato preživel velik, strahoten del svojega življenja, ker je nekdo spustil v eter prevaranta. In on je dal oglas o kraju, kjer se bodo vodile vaje joge. Jaz sem slišal ta oglas in tako se je začela moja tragedija, o kateri sedaj pričujem. Satan dobro skriva svoje sovraštvo do človeka in zato je zelo »prijazen« do vsakega, ki mu služi. In kadar se človek odloči, da mu ne bo več služil, ker je spoznal Satanovo prevaro, in se »vrača« v Božje naročje, ga poizkuša na vsak način uničiti, ali če tega ne zmore, potem mu zadaja veliko trpljenja.
    Koliko ljudi uporablja usluge numerologije, astrologije, vedeževanja in vadbo joge, ki odpira čakre. Vanje se potem naseli demon, da bi človeku »pomagal«, da bi še več zaslužil, da bi obvladal vsakršno situacijo, da bi imel ljudi in življenje pod kontrolo in moč nad vsem in da bi bil zdrav. Zapomnite si: vse to izvira od Satana! Prišel bo čas, ko vas bo on spomnil, da ste uporabljali njegove moči in znanja. Kaj se vam to vseeno izplača, če pa Jezus daje vse, kar potrebujete za pravo srečo in še zastonj?
    Prosim vas: odstranite iz vašega doma vse stvari, ki so poganskega izvora iz Vzhoda ali Zahoda: knjige, karte, talismane, pornografijo, atlantidski prstan, horoskopska znamenja, poganske maske… Vse to vas odpira delovanju zla! Horoskope, knjižice, brošure, knjige, CD-je s tako vsebino, filme, predmete, ki so povezani z okultizmom, uničite ali sežgite! Prosim vas, ker bo to za vas dobro!
    Starši: ne pošiljajte otrok na tečaje hitrega učenja, na vadbo joge, kung fu-ja in drugih borilnih veščin,…! Ne dovolite, da jih vzgajata internet in televizija! Ne dovoljujte, da vaši otroci že v vrtcih in potem v šolah sodelujejo v igrah, kjer nosijo pogansko obleko (kot npr. noč čarovnic)! Pa da po stanovanju kadite s kadilom neznanega izvora (dimne palčke)! Ne prižigajte »dišečih sveč«! Seveda naj še posebej opozorim na vedeževanje, vlivanje svinca, poslušanje tehno glasbe in heavy metala!«
    Omenjeno vsebuje moči zla in te zelo hitro zasužnjijo človeka. Na začetku to izgleda kot navidezno dobro, v določenem trenutku pa te sile človeka popolnoma uničijo in ga odpeljejo v pekel. Take stvari in dogajanja vplivajo, kot da bi Satan sejal semena svojega kraljestva. In po določenem času prinašajo še kako velike sadove, ki pa so smrtonosni (za duha in tudi za telo). Vedno bodimo prepričani, da Satan ne bo nikoli premagal modrosti in Božje moči. Zato se lahko vedno »iztrgamo« iz verig Satana, dokler še živimo na zemlji in se zatečemo v vsemogočnost Božjega Usmiljenja.
    Ob koncu naj vsem »ranjenim« ljudem, ki so se zapletli v odvisnosti in sekte, zaželim in svetujem, da zaupajo Stvarniku, da odpuščajo in da potrpežljivo in sistematično delajo na sebi: pristopajo k zakramentom pokore in evharistije, vsak dan berejo in premišljujejo Sveto Pismo, Katekizem Katoliške Cerkve in življenja svetnikov! Le tako lahko postopoma nastopi spreobrnjenje. Le tako se lahko spremeni um, razmišljanja in prepričanja članov naših družin, naših državljanov in seveda nas samih.
    Spoznal sem pomen naslednjih besed za današnji čas: »Jaz sem tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egiptovske dežele, iz hiše suženjstva!« (iz suženjstva greha). Zato jaz, Wieslaw, stari grešnik, danes morem in želim postati veliki svetnik. Naša svetost začne sijati, ko v življenje sprejmemo in zares živimo prvo Božjo zapoved: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Danes sem prepričan, da je bil greh edini razlog mojega trpljenja in neuspehov: osebni greh, greh mojih prednikov, pomanjkanje znanja in vere. Moja temeljna pregreha je bila naslednja: pri šestinpetdesetih letih se mi to ni zdelo pomembno in nisem imel resnega odnosa do Jezusa. Nad posledicami se lahko le bridko izjočem. Kljub vsemu mojemu ravnanju, me Jezus Kristus ni nikoli pozabil! On je edini Zdravnik, ki zares zdravi telo, dušo in duha. Tako sem tudi jaz doživel ozdravitev duha, duše in telesa (bolečin v hrbtenici). Moj Jezus, hvala in slava Ti!
    V Svetem pismu sem našel enkratno opozorilo ap. Pavla, kjer je vsebovano vse tisto, kar zadeva tudi moje pričevanje: »Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, (tj. po močeh, ki delujejo v tem svetu), ne pa po Kristusu.« (Kol 2,8). Te filozofije, prevare, narodove tradicije o poimenovanju počela vsega v sodobnem svetu, delujejo v konkretnih organizacijah, gibanjih, združenjih, sektah in prevzemajo obliko okultizma, pa tudi magije. Vse omenjene organizacije predstavljajo centre neo-poganstva, ki ga definiramo kot New Age. Zahvaljujem se duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ter laikom, ki so mi pomagali, da sem se rešil vezi z zlom in mi še vedno pomagajo, saj se boj še ni zaključil. Pomagajo mi tudi rasti v svetosti. Bogu hvala!
    Pričevanje Wieslawa, v: Ljubite drug drugega!«, št. 4/2008.

  8. Administrator says:

    11. BORILNE VEŠČINE

    Ljudje se čutimo vse bolj ogrožene. Pogosto si ustvarjamo »namišljene« napadalce. In zato se odločamo, da se je potrebno »učiti« obrambe. Čas, ki ga živimo, ponuja različne načine obrambe in samoobrambe. Za nekaterimi načini se skrivajo resnične »nevarnosti«. Poznamo Jezusov nauk tudi glede tega. Če mu ne zaupamo, iščemo lahko take načine »obrambe«, ki jih On nikoli ne priporoča, ne podpira, ne blagoslavlja. In naše življenje poteka iz blagoslova v pogubo. Naslednja pričevanja naj pripomorejo k pravemu spoznanju o izvoru in učinkih borilnih veščin. Pomagajmo drug drugemu k jasnejšemu spoznanju in odnosu do teh veščin:
    1. Zlo se je skrivalo v aikidu:
    Danes sem star osemindvajset let. Kot učenec tretjega razreda srednje šole sem pred enajstimi leti začel trenirati borilne veščine. Začel sem s karatejem. Najprej pa me je navdušil aikido. Začel sem ga trenirati. Pokazal se je kot »ljubezen mojega življenja«. Hitro sem napredoval. Po dveh letih intenzivnega treninga, sem postal učitelj aikida. To se poredko zgodi, da lahko nekdo tako hitro pride do učitelja, saj je ta disciplina ena od najtežjih. Kmalu so me vključili v t. im. »uchideshi«, ali med najboljše učence mojstra aikida. Treniral sem do šest dni na teden po tri do štiri ure na dan. Ob 5.30 sem imel prvi trening skupaj z mojstrom, ob 18h do 20h sem treniral s svojimi učenci, in do poznih ur sem treniral skupaj z najbolj napredno skupino v moji sekciji.
    Za študij sem izbral arheologijo. Izbral pa sem jo zato, ker je študij vseboval malo obveznih ur in se zato neobveznih ni bilo potrebno udeleževati. V sebi pa sem že imel načrt svojega življenja, ki sem ga želel uresničiti v naslednjih letih. »Šolanje« sem razdelil po triadah. Odločil sem se, da bom prva tri leta študiral aikido, nato tri leta nekaj drugega, …
    Udeleževal sem se seminarjev, ki so jih vodili japonski mojstri v kar nekaj evropskih državah. Zame so bili ti japonski mojstri največja avtoriteta na področju borilnih veščin. Nekega dne pa je na našo sekcijo prispelo pismo, ki ga je napisal en človek, ki je že pred dvajsetimi leti uvajal to disciplino v Poljsko državo. Avtor tega pisma je zapustil borilne veščine, oz. se je aikidu odrekel, ker je doživel globoko duhovno krizo. Spoznal je, da so borilne veščine v popolnem nasprotju s Kristusovim naukom in Njegovim delovanjem. To pismo je bilo zelo osebno pričevanje in name je napravilo velik vtis. Spraševal sem se, zakaj se je avtor tega pisma odločil, da nam napiše v njem svoje pričevanje. Tedaj se je meni zdelo, da Jezus Kristus, oz. moja vera Vanj, nima nikakršne povezave z vzhodnjaškimi borilnimi veščinami in da jih lahko prakticiram, ne da bi imelo to zame kakršnekoli posledice. Moj kolega, ki je bil že v drugem stadiju uvajanja v aikido, je celo sodeloval na karizmatičnih srečanjih Prenove v Duhu. Toda, tedaj nisem mogel razumeti, zakaj je tako nenadoma prenehal prihajati na treninge. Nekega dne sem ga slučajno srečal na cesti in sem ga vprašal, zakaj je prenehal prihajati na treninge. Odgovoril mi je, da v meditaciji pred treningi in po njih, časti pokojnega mojstra Ueshibe, ki ga je imel na sliki. On je osnoval aikido. In v cerkvi dela to isto pred tabernakljem. Gre za podobno dejanje, toda za povsem drugo osebo, ki jo časti. In na koncu se je moral odločiti, kaj bo izbral. Izbral je Jezusa. Jaz nisem posvečal posebne pozornosti tej njegovi razlagi.
    Vendar mi vse skupaj ni dalo miru. V meni so se začeli pojavljati dvomi, če je vse to, kar nam ponujajo borilne veščine, zares pravo in brez slabih posledic. Na sebi sem začel opažati določene patološke spremembe, ki sem jih doživljal na treningih, oz. kot posledico teh treningov. Spoznaval sem, da postajam hiperaktiven, kar prej nisem bil, pa agresiven, preziral sem druge,…. Še posebej so me notranje »izzvali« ljudje, ki se ukvarjajo z borilnimi veščinami. In vse to se mi je dogajalo, čeprav je ta borilna veščina veljala za »mehko« različico borilnih veščin in je zato torej bolj blago delovala… Nekoč sem slučajno bral Sveto Pismo in sem v njem naletel na stavek, ki govori o tem, da ne smemo častiti tujih bogov. Ta verz je zelo močno zarezal v mojo pamet. Vseeno pa sem se teh treningov in meditacij tako srčno udejstvoval, da nisem mogel kar tako prenehati. Saj bi s tem moral »pozabiti« na kar velik del mojega življenja, ki je bil povezan z učenjem in prakticiranjem aikida. Toda dvomi o pravilnosti mojega delovanja so bili vse močnejši in mi niso dajali miru. Najbolj me je vznemirjala cela »liturgija«, ki je povezana z treningi: prikloni, meditacije, oboževanje »mojstrov«, »oboževanje« hladnega orožja (mečev), kajti treniral sem tudi sabljanje – iaido.
    Nekega dne pa sem vseeno zbral pogum in Bogu rekel bolj na pol, da naj mi da kakšno znamenje, s katerim bo pokazal, da v tem, kar delam, deluje zlo. On naj me, če hoče, popolnoma prepriča, da nikoli v življenju ne bom dvomil, da je aikido nekaj slabega in da mi nikoli v življenju ne bo žal, ker sem te prakse opustil. Če prejmem tak »dokaz« bom začel svoje življenje od začetka. In črv dvoma me je skoraj privedel do tega, da mi je bilo žal, da sem Boga tako prosil…
    Vsak trening se je začel in končeval z meditacijo. V tej meditaciji smo morali priti do popolne kontrole nad »Ki«. »Ki« je neosebna energija z vesolja. Po njihovi miselnosti naj bi ta energija predstavljala začetek in konec vseh pojavov in bitij v vesolju. V vsaki borilni veščini, naj bo katerakoli, je fizični trening samo središče, v katero se ta »moč« ujame že na začetku izvajanja te veščine in kasneje z njo manipulira. Te meditacije sem imel vsak dan. In po dveh letih sem s pomočjo meditacij doživljal stanja, kot da ne obstajam več. Morda se vam to zdi neverjetno. Predvidevam, da tudi jaz ne bi verjel, da je kaj takega mogoče, če bi sam poslušal tako zgodbo, ki je nisem doživel. Dosegel sem različne duhovne »prostore« in v njih srečeval »duhovna bitja«. Vse to bi lahko opisal kot srečanje z nekim skupnim bitjem, ki je bilo navzoče. To je bilo popolnoma drugače, kot po duhovnem transcendentem srečanju.
    Ta pojav me je zelo pritegnil. Pojavljal se je med vsako meditacijo. Istočasno, ko sem imel srečanja s različnimi duhovnimi bitji, so se začeli v meni pojavljati tudi paranormalni darovi. Izkusil sem nekaj podobnega telepatiji (prenašanje misli na daljavo). Postal sem zelo občutljiv že na namene, ki so jih ljudje imeli. Ko sem stal pred nekom, sem enostavno »vedel«, kaj bo ta človek naredil. Poleg tega sem začel zaznavati, da se ta energija, o kateri sem pisal, začela pretakati v meni in se v meni kopičiti. Istočasno pa so se v meni začele pojavljati razne bolezni neznanega izvora. In ko sem vadil, je pretok te energije v meni izzval popolno izčrpljenost. In zunanje znamenje tega je bilo: čeprav sem visok dva metra, sem po letu dni teh vaj tehtal samo 60 kilogramov. Mogoče se vam zdi neverjetno, toda v takem fizičnem stanju pa sem lahko razpolagal z ogromno duševne energije (moči). Ljudje so se me bali. Nihče ni mogel vzdržati, biti z mano sam v določenem prostoru. Počutil sem se kot bog. In občutil sem, kako močno oblast imam nad vsakim človekom. A kmalu se je pokazalo, da tega o sebi ne odločam sam…
    Nekoč sem bil sam doma. Našel sem star rožni venec. Vzel sem ga v roke, ker je ležal nekje v kotu. In v tem trenutku sem v sebi slišal cel kup kletvic. Kar je prej povzročal učinek meditacije, torej, kar sem prej občutil kot prehod v neko višje stanje duhovnosti, se je sedaj sprožilo brez moje volje. Doživel sem strašen občutek panike in sem stekel iz hiše. Od tega trenutka dalje me je nenehno spremljalo neko zlo. Začel sem občutiti strašen strah, ki ga razumsko nisem mogel razložiti. In ta strah sploh ni hotel izginiti, čeprav ni bilo nikakršnega zunanjega povoda za strah. Kot da je strah postal del moje navade ali značilnost mojega značaja. Istočasno sem doživljal halucinacije sluha. In v sebi sem neprestano slišal preklinjanje, kot da slišim mnoge glasove. Še posebej sem slišal kletve zoper Mater Božjo. In neprestano so me obsedale samomorilne misli. V moji hiši je stalo veliko ogledalo sredi stanovanja. Bal sem se mu približati in se pogledati vanj, kajti menil sem, da se mi bo prikazal kak duh.
    Vseeno pa te izkušnje niso spremenile mojega življenja. Aikidu se nisem odpovedal. Še naprej sem bil učitelj aikida. Šele po letu dni se mi je začelo dozdevati, da moja trpljenja izhajajo iz nekakšnih okultističnih praks, ki so »zavita« v borilne veščine. Vse to pa se dogaja tudi zaradi delovanja demonov. Ker nisem bil praktični vernik, sem le počasi prihajal do teh spoznanj.
    Naslednje leto je prišel k nam, v skupino, mojster iz Anglije. Odločil sem se, da bom v naslednjih dneh sodeloval z njim in se torej ne bom udeleževal treningov aikida. Moje zasužnjenost je prišla do te stopnje, da sem začel zaznavati spremembe na vidnem področju in začel dobivati halucinacije. In na koncu me je prav to dokončno zlomilo. Ko sem neke sobote zaključil trening aikida, sem se vrnil v stanovanje in odšel v posteljo. Odločil sem se, da je bil to zadnji trening aikida v mojem življenju. Ponoči sem dobil napad malarije, oz. nekaj podobnega. V svojem telesu sem začutil neznosno bolečino in začel sem prositi Jezusa, naj me reši. Šele proti jutru je bolečina nekoliko popustila. Zapomnil sem si, da sem šel nazadnje k spovedi pred štirimi leti, ko je umrl moj stari oče. In spomnil sem se, da sem po tej spovedi v sebi začutil velik mir. Pomislil sem, da me lahko le spoved reši. Zvečer se je darovala sveta maša za študente. Bolj zgodaj sem se odpravil v cerkev, ker sem se zavedal, da pred sveto mašo vedno nek duhovnik »sedi« v spovednici. Vstopil sem v cerkev in zagledal duhovnika, ki me je v gimnaziji učil verouk. Zelo sem ga sovražil. Zelo me je namreč jezilo, ker me je vedno nagovarjal, kadarkoli sva se srečala, da naj se odpovem aikidu in borilnim veščinam. Do njega sem čutil pravi bes. Zdaj pa sem bil vseeno v takem stanju, da mi ni bilo nič mar, kaj mi bo rekel. Spovedal sem se, toda učinek te spovedi ni bil tak, ki sem ga pričakoval. Ko me je spovednik pri spovedi poučeval, sem v sebi močno trpel, kot prejšnjo noč. V mislih sem rotil in prosil, naj že konča…
    V takem stanju sem zbežal iz cerkve in stekel k svojemu učitelju. V eni sapi sem dejal, da odstopam od borilnih veščin, ker si ne morem več pomagati. Nisem mu pojasnjeval vzroka, zakaj sem se tako odločil. Ta človek je bil moj dober prijatelj. Njemu se niti sanjalo ni, da bi bilo v zvezi z aikidom kaj slabega. Vendar je spoštoval mojo odločitev. Pa tudi sam je opažal, da že več časa z mano ni vse vredu. Kajti iz treninga sem odhajal popolnoma izčrpan. Stalno me je spremljala misel, naj se vrnem v cerkev. Ponoči sem pokleknil in pomislil: »Vzemi moje življenje, kajti meni ne bo uspelo živeti še naprej. Delaj z mano, kar želiš…« Sedaj pa sem se s to mislijo vrnil domov.
    Od tega trenutka sem začel doživljati stanje pravih vic. Komaj sem končal letnik na fakulteti. Izgubil sem vse prijatelje. Ostal sem povezan samo še z eno osebo. Dekle me je zapustilo. Pravzaprav je še najbolje, da me je zapustilo, saj sem ji povzročal same težave. Naj mi Bog odpusti! Pa tudi ona! Kmalu po tistem se je name zgrnilo še eno trpljenje, ki me spremlja še danes. Povezal sem se z neko drugo žensko, ki me ni ljubila in po dveh mesecih sva se razšla.
    Začel sem zahajati na molitvena srečanja Prenove v Duhu. Na ta srečanja me je povabila sestra in zgoraj omenjeni duhovnik. Duhovnik – eksorcist – me je nagovoril, naj naredim življenjsko spoved. Po tej, življenjski spovedi, so vsi pojavi in delovanja zla začeli izgubljati na moči.
    Udeležil sem se duhovne obnove, kjer so ob sklepu molili, naj se Sveti Duh dotakne vseh prisotnih in naj jih napolnjuje s svojo milostjo. Jaz pa bi najraje zbežal, kajti v času te molitve sem se počutil zelo slabo. Domov sem se vračal popolnoma razočaran. Po takih molitvah mi je bilo zelo slabo in šlo mi je na bruhanje. Zelo sem zameril Bogu, ker mi, po mojem mnenju, ni pomagal.
    Naslednji dan naj bi se ponovno srečali na seminarju, ki nas bi uvajal v odpuščanje. Moja hiša je bila le pol ure oddaljena od cerkve, kjer se je odvijal te duhovni seminar. Šel sem peš. Hodil sem skozi gozd. Odločil sem se, da se res sprehodim, saj je bilo sončno in prijetno vreme. Hodil sem počasi in med potjo premišljeval o svojih občutkih razočaranja. In nekje na pol poti sem se zavedel, da pravzaprav naenkrat ničesar več ne slišim. Po dveh letih prvič nisem imel več nikakršnih prisluhov, ne vidnih, ne slušnih halucinacij. Tisto noč sem končno, po dveh letih, normalno spal. Kaj si lahko kdo sploh zamisli, kaj sem takrat doživljal?
    Toda, kakšen paradoks. V naslednjih tednih je bilo zame še huje. Preživljal sem najtežje obdobje svojega življenja. Težjega še nikoli nisem doživljal. Vzrok temu je bilo dejstvo, da sem bil čustvena »ruševina«, še več: morda celo duševna ruševina. Spomnim se, da me je tedaj vse ranjevalo: celo nemanjši neuspeh ali obnašanje drugih do mene. Danes to z lahkoto ignoriram.
    Mesec dni kasneje sem z vso skupnostjo odpotoval na duhovno obnovo v Chestohowo. To obnovo je vodil oče Jaques Verlinde iz Francije. V nekem trenutku je dejal, da bo angel varuh dal posebno znamenje vsakemu, ki naj v bodoče govori o Jezusu. Po končanem seminarju smo sedli v avtobus, jaz pa sem v sebi slišal priimek svojega profesorja na fakulteti. V sebi sem bil gotov, da me je angel spomnil prav na to osebo. V meni je zavladal ledeni strah. Ta človek je bil zame »institucija« na fakulteti, ne pa oseba. Kdo sem jaz, da bi sploh lahko začel pogovor z njim? Čez dva dni sva se srečala v predavalnici. Jaz sem storil vse, da ga ne bi srečal, toda podoba tega profesorja me je neprestano močno spremljala. Na koncu sem šel v njegov kabinet in ga prosil, če si lahko vzame 10 minut, ker bi se rad pogovoril z njim. Rekel sem mu, da bi mu hotel nekaj povedati. Na začetku sem mu dejal, da občutim strah pred tem pogovorom in da je prav, da on to ve. Vse, kar sem zgoraj napisal sem mu povedal. On pa je le molčal. Kasneje je prišel k meni in me objel. Povedal mi je, da ga je moja izpoved tako ganila, še zlasti, ker se še nikoli v življenju z nikomer ni tako osebno pogovarjal o veri. Doživel sem, da je Bog to hotel in vse vodil.
    Zavedam se, da v sebi nosim veliko notranjih ran. Vedno se zavedam teže moje življenjske izkušnje. Včasih se počutim zelo, zelo star in uničen. Nikoli nisem šel po pomoč k psihiatru, čeprav so mi mnogi, celo spovedniki, to svetovali. Kdaj pa kdaj se iz tega rodi tudi preizkušnja, kot bi hotel ta izkustva kar izbrisati, kot da jih ni bilo. Najraje bi kar zanikal tako obstoj Satana, kot tudi Boga. Vendar njun obstoj in delovanje lahko potrdim na podlagi osebne izkušnje, ki je tako resnična, kot obstoj vsakega izmed nas. Vsako sekundo raste gotovost, da je Bog enostavno vedno navzoč in deluje. V meni raste hrepenenje, da bi živel enostavno, kot milijoni ljudi. Toda mislim, da ne bo tako, kajti ta gotovost o obstoju in delovanju Boga se v meni tako krepi. Moja izkušnja pa je po svoje boleča, ker se zavedam svojega stanja. Po drugi strani pa je tako osrečujoča in pomirjajoča.
    Nekdo, ki je izkusil obstoj Boga in Njegove ljubezni, enostavno ne more spregledati trpljenja človeka. Ko se spominjamo veličine Jezusove ljubezni, tega ni mogoče odstraniti. Istočasno pa človek izkuša, da je mogoče ljubiti brezmejno, čeprav sam iz svoje lastne moči ne more ljubiti.
    Bogdan, v: Ljubite drug drugega!, št. 4/2009.

    2. Ne bodite ravnodušni
    Ime mi je Tony Antony. Rojen sem v Veliki Britaniji. Sin Italijana in Kitajke. Moj oče je zbolel, zato ni mogel skrbeti zame. Star štiri leta sem zato moral na Kitajsko. Vzgajala sta me babica in dedek.
    Moj dedek je bil veliki mojster Kung fuja. Tradicija Kung fuja se je več kot petsto let prenašala iz roda v rod. In zato se je dedek odločil, da me usposobi za to veščino. Tehnike Kung fuja posnemajo gibanje živali: kač, šimpanzov, tigrov. Mogoče vse to izgleda romantično, toda realnost je veliko težja. Dedek me je vsako jutro prebujal tako, da je name izlil vedro zelo hladne vode. Moral sem delati težaška dela. Pogosto me je pretepal. Vsak dan je bil moj obraz okrvavljen, ker me je pretepal s palico iz bambusa… Do mene se je obnašal slabše kot do živali.
    Ko sem bil star dvajset let, so me starši vzeli v Anglijo, kjer sem naprej treniral Kung fu. Švicarska mednarodna organizacija Kung fuja je opazila moj talent in napredovanje in začeli so me sponzorirati. Marljivo sem treniral. Bil sem tudi učitelj. Gradil sem celo svojo tehniko. Sodeloval sem na prvenstvu v Pakistanu, na Kitajskem, na Tajskem in nikoli nisem izgubil. Trikrat sem postal prvak sveta. Ta tekmovanja niso bila kar tako, ampak so se dogajali »polni kontakti« s pravimi udarci, ki lahko povzročijo tudi smrt…
    Za »delo« sem prejemal različne ponudbe. Nekaj časa sem deloval v podjetju, ki je šolalo varnostnike. Ponujali so mi popolno šolanje. Od tečaja vožnje, do tečajev streljanja. Moja naloga je bila, da jih naučim bojevanja »mož na moža«. In to nalogo sem izvršil z odliko. Zelo so me spoštovali in predlagali, da postanem varnostnik za pomembne ljudi. Tako sem delal za človeka, ki je bil lastnik Empire State Buildinga v New Yorku. Potem sem delal za ambasadorja Savdske Arabije v Londonu, v Rimu in na Cipru. Nihče me ni mogel premagati. Zaupal sem sam vase. Bil sem poln samozavesti. Imel sem denar in ljubljeno zaročenko, ki naj bi jo po treh dneh poznanstva poročil.
    Ime ji je bilo Aya. Bila je Švedinja, študirala je pravo in bila je ena najlepših deklet, ki sem jih kdajkoli videl v življenju. Noro sem jo ljubil. Zame je bila vse. Nekega dne, ko sem bil v Rimu, pa so mi sporočili, da je umrla. Prijatelj je dvignil telefon in mi to sporočil. Svojim lastnim ušesom nisem mogel verjet. V meni je vse »kipelo«. Prevzel me je strašen bes zato sem močno udaril svojega prijatelja in stekel na ulico. V tem trenutku je bil moj duh v takem stanju, da bi bil sposoben uničiti svet, če bi imel pri sebi nek »gumb«, s katerim bi lahko to storil. Hodil sem po mestu in izražal bes na vse in vsakogar, ki mi je prišel pred oči. In tako sem srečal človeka, ob katerem sem popolnoma pobesnel. Strašno sem ga pretepel. Ko sedaj pomislim nanj, sem besen sam nase in sram me je. Ta človek tega res ni zaslužil. Zaradi mojega besa in veščin pa tudi ni imel nikakršne možnosti, da bi se branil. Zaradi Ayine smrti se je moj svet porušil. Vso svojo agresijo sem sproščal tako, da sem izzival pretepe. Ker sem bil varnostnik, sem smel nositi tudi orožje in sem ga lahko uporabil, če bi me kdo napadel.
    Začel sem izkoriščati tudi to pravico in tistega, ki me je napadal, streljal v prsni koš, namesto, da bi ga prej opozoril s strelom v zrak. Ne vem vam povedati, koliko ljudem sem na ta način škodil. Moj delodajalec me je tudi pooblastil, da sem skrbel za njegove dolgove. Gotovo vam ni potrebno posebej pojasnjevati, na kakšen način sem se loteval njegovih dolžnikov… Pred agresijo me ni mogel nihče ustaviti.
    V tem času je še bolj zbolel moj oče. Potreboval je denar za operacijo. Zato sem začel ropati, krasti. Ko sem delal na Cipru, so me ujeli v kraji in me zaprli za tri leta.
    V turškem delu Cipra je deloval zelo strog zapor. To »dnevno moro« bi najraje kar pozabil, saj so nas vsak dan pretepali, povprečno enkrat na mesec pa so nekoga tudi ubili, vsega razrezali, ali pa tudi posiljevali. Do tedaj so se močno poslabšali tudi vsi moji odnosi do družine in prijateljev. Nihče ni prišel na obisk in nihče mi ni napisal niti pisma. Nekega dne pa mi je vseeno pisal popolnoma neznan človek.
    Zame je bil to neverjeten občutek. Prejel sem pismo v tem »gnoju« v tem odvratnem zaporu, od vseh pozabljen, nihče me ni potreboval… Saj nisem mogel verjeti, da bi nekje obstajal nekdo, ki bi ga zanimala moja usoda. Svoja občutja bi lahko primerjal z nepričakovanim darilom, ki sem ga prejel za Božič, ko se tega otrok izjemno veseli in nestrpno pričakuje, kaj je v paketu. Ko pa sem bral to pismo, se je v meni javljal vse večji bes. Človeku, ki mi je poslal pismo, je bilo ime Mihael Wright. Hotel se je srečati z mano zaradi Jezusove ljubezni. Kolikšna norost!!! Sigurno je to neki verski fanatik. Kaj me briga njegova religija. Jaz sam se nisem v ničemer zanimal za svojo lastno religijo – budizem. In sedaj piše nekdo, ki bi mi rad »pridigal« o Jezusovi Ljubezni. In kako naj bi me sedaj zanimal neki Jezus?
    Razjezil sem se, raztrgal to pismo in ga vrgel v koš za smeti. In slišal sem, da lahko v času obiska dobim steklenico koka-kole. Pomislil sem: »Kaj pa me moti, če se srečam s tem »tipom«? Če se on tako potrudi in prihaja v to »smrdečo jamo«, zakaj ne bi jaz tega izkoristil?« Lahko si mislite, da sem imel »polno grlo« te smrdljive vode, ki smo jo dobivali za pitje. Vsekakor pa sem bil tudi tako zelo besen, da bi Mihaela udaril, če bi mi začel pridigati. Na srečo ni začel pridigati in ga zato, na srečo, nisem udaril. Tu v zaporu ni nikogar zanimalo, kdo si ti in kaj te boli. Vsi so te vprašali samo, zakaj si zaprt, koliko si jih pobil in na kakšen način? Mihael pa mi ni nikoli postavljal takšnih vprašanj. Ni ga zanimala moja preteklost. Vprašal me je samo, kako se jaz danes počutim. Govoril mi je samo o nekih vsakdanjih stvareh, ki pa me niso zanimale in ga skoraj nisem poslušal. Po nekaj srečanjih pa sem opazil, da že kar težko pričakujem, kdaj bom spet zagledal njegov »neumni« nasmeh. On je bil edina oseba, ki se je sploh potrudil, da pride k meni. Edini, ki me je sploh želel videti. In edini, ki je to počel kar tri leta in sicer vsaj enkrat na teden. Tako sva se spoprijateljila.
    Čez pol leta, 3. maja 1990, so nekateri zaporniki napadli enega mojih zaporniških tovarišev, s katerim sem bil močno povezan. Porezali so ga z žiletami. Verjetno že poznate mojo reakcijo? V meni je nastal silen bes. Hotel sem nekoga pretepsti, pa sem bil popolnoma nemočen. Na obisk je prihajal Mihael in jaz sem bil prepričan, da ga bom danes napadel. Samo Bogu se lahko zahvalim, da se to ni zgodilo, kajti prav ta dan je Mihael »podelil« z mano to, kar je spremenilo moje življenje. Rekel mi je, da je v svojem življenju srečal Jezusa, ki je popolnoma spremenil njegovo življenje in ta Jezus tudi mene lahko osvobodi. Iz Svetega pisma mi je prebral tri odlomke. Eden je bil naslednji: »Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Vsak, kdor dela greh, je suženj greha. Suženj pa ne ostane pri hiši za vekomaj; sin ostane vekomaj. Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Jn 8,34-36). Morda vam te besede ne pomenijo veliko. A zame? Zame je bila ta vesela vest v tem zaporu resnično vest o pravi svobodi. To me je dobesedno šokiralo. Vrnil sem se v celico in o tem nisem prenehal misliti. Gledal sem v okno celice in rešetke na oknih so me spominjale na križ. Nisem vedel, kaj naj si mislim. Kako naj verujem v Jezusa, ki ga nikoli nisem videl. Kaj to pomeni, da mi on govori po Mihaelu in po Svetem pismu?
    Naenkrat sem dobil razsvetljenje. Spomnil sem se svoje zaročenke Aye. Z njo sem bil nekoč zares srečen. Ona me je neizmerno ljubila, čeprav me nikoli v življenju ni videla. Bila je namreč slepa. Naenkrat sem dobil razsvetljenje, da nam je oseba, ki jo ne vidimo in je ne bomo nikoli videli, lahko zelo zelo blizu in je lahko zelo ljubljena.
    Padel sem na kolena in sem molil. Gotovo doživljate, da molite, pa imate občutek, da vas Bog ne sliši? To se dogaja tudi zaradi tega, ker v času molitve ne govorite z Bogom, temveč s samim seboj. Spomnite se, da sem bil budist, da nisem veroval v nikakršnega boga in nikoli nisem molil. To noč pa sem se prvič obrnil k Bogu v Imenu Jezusa Kristusa in sem verjel, da me sliši. Jokal sem kot otrok. Rotil sem Ga, naj mi odpusti vse zlo, ki sem ga povzročil mnogim v življenju!!! Molil sem za vse tiste, ki sem jih ubil, ranil ali jim kakorkoli škodoval. Ko sem pomislil na to, da je bil Jezus »kaznovan« za vsak naš greh, tudi najmanjši in da nam edino On lahko odpusti najhujše prestopke in grehe, je v meni raslo upanje, da Zanj nisem »smet«. In Jezus je vstopil v srce take »smeti« kot sem jaz in ga je spremenil. Ni potrebno, da smo v zaporu, pa smo zasužnjeni. Mnogi med nami imajo svoje »zapore« in zasužnjevanja v lastnem srcu. Nekatere delo usužnjuje, drugi so sužnji denarja, tretji alkohola, droge, seksa ali še kaj drugega. Z vsem tem poizkušamo zapolniti praznino v svojem srcu. To praznino pa lahko zapolni samo Bog, ki nam prinaša pravo srečo. Mihael mi je govoril, da se lahko rešim iz zapora in potem bom imel možnosti, da veliko zaslužim. Sam pa menim, da mi denar ne bo pomagal k sreči, saj je samo sredstvo, s katerim tudi lahko osrečujemo sebe druge. Pravo svobodo in bogastvo nam daje Jezus, če ga pokličemo v svoje življenje, da nas On vodi. Druge možnosti za srečo ni.
    In sedaj vam pričujem z vso odgovornostjo, da me je to noč, ko sem jo doživel v resničnem zaporu na Cipru, Jezus popolnoma spremenil. Spremenil je moje srce. To se je dogajalo pred osemnajstimi leti. In sedaj vsak dan pričujem vsakomur, ki ga srečam. Mihael mi je predlagal, naj storim dva koraka, da bi me lahko Jezus odrešil.
    Prvi korak je, da preneham grešiti. Moram priznati za greh vse tisto, kar Bog vidi kot greh in pokazati voljo, da se hočem spremeniti. Najpomembnejša je volja. Dogaja se, da v tem boju zoper greh ne uspemo, da smo preslabotni. Toda naša volja je najpomembnejša. Če pa to storimo, nas bo Jezus nosil na rokah ne glede na naše slabosti.
    Drugi korak pa je, da svoje življenje izročim Jezusu. Izročiti se pomeni: priznavati, da je Jezus Bog, Vladar vesolja, prav tako pa tudi Gospodar in Vladar mojega življenja. To pomeni, da se obrnem Nanj v vsaki situaciji svojega življenja; pa da ga postopoma spoznavam; da živim Njegove zapovedi v vsakdanjem življenju; in da se vsak dan odločam Zanj. Vprašajmo se, ali je kdo primernejši za to, da prevzame oblast nad tvojim življenjem razen Jezusa samega, ki te je oblikoval v materinem telesu, ki je okoli tebe ustvaril prečudovit svet in ki je umrl zate na križu iz čiste ljubezni do tebe?
    Ne bodi tako nespameten in ne zavračaj Jezusa!!! Izkoristi to priložnost! Naredi ta dva koraka, ki sta odločilnega pomena za tvoje življenje!
    Pred osemnajstimi leti sem prenehal s tako grešnim življenjem in svoje življenje izročil Jezusu in On me je rešil ter spreminjal. Prej sem veljal za prvega med desetimi ubijalci, teroristi, ki se je kdajkoli spreobrnil v zaporu na Cipru. Sedaj sem poročen. Imam dva sina: štiriletnega in osemletnega. Popolnoma sem prenehal vaditi borilne veščine – Kung fu. Ne morem si zamisliti, da bi Jezus, ki je blag in iz srca ponižen, sploh lahko dopuščal, kaj šele hvalil in priporočal borilne veščine. Zato naj vam ne bo vseeno. Čas je kratek. Izkoristite ga za večjo svobodo. Nihče ne ve, kdaj bo treba polagati račun o svojem življenju. Morda že nocoj…
    Pričevanje Toniya v Poznanu na Poljeskem, 7. in 8. Junij 2008.

  9. Administrator says:

    12. Homeopatija
    Spoštovani bralci/lke spodnjega prispevka. Za kratek uvod dovolite par besed. Vsi ljudje bi bili radi zdravi in po tem hrepenimo. Nenazadnje, tudi ko se srečamo, je ena glavnih »tem« našega pogovora zdravje. Nihče ne želi biti bolan. Zakaj bi se pa kar tako sprijaznili z boleznijo. Nenazadnje: Bog je vir zdravja. Zato nam je dal možnosti, ki jih On deli, dal nam je sposobnosti da ohranjamo in krepimo zdravje na telesu, duši, duhu. Dal nam je naravne danosti (zelišča, sadovi narave, rudnine, minerali, drugi naravni viri…), ki nam pomagajo obnavljati, vzdrževati in krepiti zdravje. Dal nam je strokovnjake na področju zdravja in pripomočke, ki jih uporabljamo za zdravje v najširšem pomenu besede. Nekaterim je dal sposobnosti (darove, karizme), ki v Njegovem imenu drugim omogočajo ozdravljenje. Seznanja nas, da je človek celota na duhovnem, duševnem in telesnem področju in da ni dovolj, da zdravimo eno področje naše celote, če je pa vzrok bolezni na drugem. Potrebna je celotna »diagnoza«. Toda: POZOR! Ni vse, s čemer se dandanašnji srečujemo na področju »zdravja« Božji dar in od Boga blagoslovljeno!!! Na prvi pogled mogoče izgleda, da nam določene »prakse« omogočajo zdravje, pa smo lahko hitro prevarani, čeprav imamo občutek, da je neka metoda »uspešna«. Zato v teh člankih želimo opozoriti s pomočjo čisto razumskega in znanstvenega pristopa, hkrati pa tudi z ozirom na duhovno področje, kjer prihajamo v stike z nadnaravnim svetom, na nekatere »skrite« vplive določenih metod ter tudi »pripomočkov« (zdravil), ki pa so lahko zelo škodljivi. V članku, ki sledi, želimo opozoriti na nevarnost homeopatije, ki je na prvi pogled čisto »nedolžna« metoda zdravljenja. Toda, ali je res? Prepričajte se sami in tudi druge seznanite…

    Homeopatija
    1. Zanka homeopatije
    Izraz »homeopatija« je sestavljenka iz dveh besed: »homois«, kar pomeni »podoben« in »pathos«, kar pomeni: »bolečina«. Leksikon potrjuje, da je »… homeopatija metoda zdravljenja, ki jo znanost ne priznava. Temelji na spreminjanju vse do zelo velikega razredčenja sredstva, ki v normalni koncentraciji povzroči simptome, ki so podobni simptomom bolezni, ki jo hočemo »zdraviti«.« Homeopatija je zato pravzaprav sistem »zdravljenja«, ki temelji na »zdravljenju« bolnikov s pomočjo takih sredstev, ki vzpodbudijo podobne simptome, ki jih kaže bolezen, ki jo želimo ozdraviti. Ali če se izrazimo s »homeopatskim« izrekom: »Podobno zdravimo s podobnim«.
    Poglejmo si izvore in znanstvene osnove homeopatije, ki se je danes se seveda močno razvila. Začetnik homeopatije je dr. Samuel Hahnemann, rojen 1755. 1810 je napisal knjigo z naslovom Organon der Heilkunst. Gre za najpomembnejše delo o homeopatiji. V knjigi se lahko seznanimo, da obstaja zelo tesna povezanost te metode zdravljenja z življenjskim magnetizmom. V njej se lahko seznanimo, da človekove bolezni »povzroči« motnja na duhovnem področju, ko se zmanjšajo duhovne moči (življenjski principi), ki omogočajo, da je človeško telo živo. (prim. Organon, 11). Zdravilo mora delovati na življenjsko energijo in zato je potrebno, da človeku točno diagnosticiramo bolezen in se popolnoma poenotimo z njo.
    Homeopatsko zdravilo mora biti razredčeno maksimalno, kolikor je še mogoče. Stopnja razredčenosti se označuje s črko »D« (desetinska sestavina – redčenje na desetine), ali z »C« (stotinska sestavina – redčenje na stotine). Sestavina »D« je zasnovana na tem, da eno kapljico sestavine zmešamo z 9 kapljic vode, ali redkeje, alkohola. In tako dobivamo mešanico D – 1, potem eno kapljico tega mešamo z 9 kapljicami vode in dobimo D – 2, itd. Stoterno sestavino C dobimo pa tako, da eno kapljico »zdravila« mešamo z 99 kapljicami vode ali alkohola in na ta način dobimo raztopino C – 1 (CH – 1). Potem eni kapljici te raztopine ponovno primešamo 99 kapljic vode in tako dobimo C – 2, ali CH – 2, itd. Malo razredčene snovi se gibljejo med D – 1 in D – 10. Visoko razredčene pa se gibljejo od CH – 5 do CH – 30, ali pa celo CH – 100, itd. Če pogledamo nekoliko znanstveno, npr.: vzemimo kuhinjsko sol. S pomočjo enostavnega računa lahko dokažemo, da v raztopini CH – 12 ne obstaja niti ena celica te povezanosti. Torej: kaj je tisto, kar »zdravi«???
    Doktor medicine H. J. Bopp iz St. Galla v Švici piše: »Če želimo dokazati nesmiselnost homeopatije, je prav, da vzamemo v roke vodič naslovom Guide practique d’homeopatie. Avtor vodiča je J. Holder. Ker vemo, da homeopatija zagovarja zdravljenje s podobnim, on svetuje, da damo Calculi renalis (ledvični kamen) CH – 9 bolniku, ki trpi zaradi ledvičnih kamnov. Če hočemo torej bolnika ozdraviti, potem je potrebno dati zdravilo, ki vsebuje ledvični kamen v prahu, vendar vse razredčeno z raztopino v razmerju 1 : 1 000 000 000 000 000 000 (18 ničel). In ledvični kamen naj bi izginil. In ta način je po njihovo najmanj nevaren, nima škodljivih posledic tudi pri prenosljivih boleznih, oz. virusnih obolenjih.«1
    Druga faza pripravljanja homeopatskih zdravil je tako imenovano potenciranje ali dinamizacija. Ta vsebuje ponavljajoče se tresenje, ko pripravljamo posamezno raztopino. Ta tresenja morajo »ujeti« nevidno okultno energijo, oz. nematerialno raven te snovi. V Organonu beremo: »Zdravnik lahko ozdravi določeno bolezen edino tako, da izzove reakcije na to nematerialno energijo. Pri tem mu pomagajo sile, ki imajo specifične (posebne) sposobnosti in moči, ki vplivajo na nematerialno plat organizma in ga zazna živčni sistem tega organizma. Zato te moči preko tega »zdravila« dinamično odreagirajo na življenjsko energijo organizma in obnavljajo biološko ravnotežje bolnika.« Kot lahko vidimo, nas to vodi v okultni svet uporabe skrivnih (okultnih) moči. Glede tega je nauk Cerkve jasen: »Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (KKC, čl. 2117).
    Med proizvajalci homeopatskih zdravil je splošno poznano, da oni menjajo okultne prakse, da bi lahko iznašli nova in nova zdravila, ki »odgovarjajo« na sodobne bolezni. Tako menjavajo tudi nihala, da jim pri tem bolje pomagajo. Prav tako pa tudi izvajajo različne spiritistične seanse, pri katerih prosijo duhove (demone) za informacije.
    Doktor H. J. Bopp piše: »Homeopatija je v sorodstvu z magnetizmom, prakso hipnotizerjev, kot tudi z terapijo, ki se opira na določanje pravih informacij iz oblike ušesnega hrustanca (auriculo therapie). Vse te metode so okultne, ali pa so povezane z okultnim (skrivnim delovanjem). Truditi bi se morali, da bi razkrinkali ta privid »znanstvene metode« homeopatije, ki to ni. Potrebno je poznati izvor, teorijo, prakso, kot tudi spremljajoče učinke uporabe homeopatije. Zelo naivni bi bili, če bi od farmacevta ali zdravnika, ki »zdravi« s homeopatskimi metodami, pričakovali jasen in zavestno resničen odgovor glede resničnega delovanja in učinka homeopatije. Gotovo med farmacevti in zdravniki, ki uporabljajo homeopatska zdravila in metode obstajajo taki, ki se ne ukvarjajo z okultno prakso in bi jo hoteli izločiti iz tega, tega ne morejo storiti tudi zaradi tega, ker se vse skupaj skriva za masko »znanstvene teorije«. Prav tako pa tega okultnega vpliva ne moremo »odstraniti« na ta način, če si namenoma zatiskamo oči in ne priznavamo vpliva okultnega. Enostavno povedano: HOMEOPATIJA JE NEVARNA!!! Je v popolnem nasprotju z oznanilom Božje Besede. Kajti zdraviti želi s snovmi, ki so »obremenjeni« z okultnim nabojem. Torej je zdravljenje s homeopatijo sad praktičnega sprejemanja filozofije in religije hinduizma, panteizma in ezoterizma.« Dr. Bopp tudi jasno poudarja, kakšno naj bi bilo stališče kristjana do homeopatije, ko trdi: »Sveto Pismo zelo izrazito opozarja na posledice prakticiranja spiritizma in astrologije, kar pa homeopatija zelo ceni in uporablja«.2
    V Svetem pismu tudi beremo: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog!« (3 Mz 19,31). In še: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral, ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove in povpraševal mrtve za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdorkoli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal pred teboj!« (5 Mz 18,10-12). Torej jasno vidimo, da ima Gospod grehe, ki nas onečiščujejo za duhovno prostitucijo, odvratna dejanja. In Njegovo opozorilo je nadvse resno in močno. Dobesedno slovesno.
    Medicina sicer ne priporoča jemanje teh zdravil, prav tako pa tudi ne proizvodnjo antropozofičnih zdravil. Nekateri verjamejo, da manj razredčena homeopatska zdravila (do D – 6) ne ogrožajo duha in za duhovni svet niso nevarna. Nekateri tudi menijo, češ da moderna homeopatska sredstva proizvajajo stroji in jih tudi »pretresajo« stroji, ter jih tako dinamizirajo (povečujejo moč), zato niso duhovno nevarna, pa temu ni tako. Že zgolj sprejemanje homeopatije in zdravljenje z njeno pomočjo kaže na dejstvo sprejemanja in praktičnega priznavanja filozofije in religije hinduizma. Že če kristjan vstopa v kontakt z nematerialnim bistvom snovi, z nevidno močjo ezoteričnega sveta, ki deluje v »zdravilu«, to »ruši« v njem zvestobo odločitvi za Boga in Jezusa Kristusa in greši, ker vstopa v kontakt z delovanjem zla. Kajti skrivno okultno delovanje se v homeopatiji prenaša na bolnika in ga s tem zavestno ali nezavedno podvrže delovanju zlega duha. In pogosti sad tega je vzpostavljanje vse tesnejše zveze s Satanom. Homeopatija sicer »zdravi« človeka na telesnem področju, ko ta zdravila sprejema, se v njem ruši področje njegove psihe in seveda tudi duhovno področje. Zelo je pomembno dejstvo, da se v družinah, kjer jemljejo homeopatska sredstva, najprej pojavi depresija, nato pa še druge psihične bolezni in vse vrste duhovnega nazadovanja.
    Dejstvo je, da se s pomočjo homeopatije dogajajo nekatera »čudežna« ozdravljenja na telesnem področju, toda to dejstvo še zlasti kristjana nikakor ne bi smelo prevarati. Ne gre za to, da bi zanikali ozdravljenja. Celo znanstvena medicina ne zna pojasniti, zakaj z njeno pomočjo nekdo ni ozdravel, s pomočjo homeopatije pa je ozdravel. Sveto Pismo nas poučuje, da je tudi Satan zmožen delati čudeže in ljudem omogočati ozdravljenja: »Delovanje krivih prerokov bo v skladu s satanovim delovanjem in se bodo kazali z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bodo predstavljali tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni.« (2 Tes 2,9-10)
    Kaj moramo storiti, ko smo spoznali, da smo se izpostavljali temu skrivnemu (okultnemu) delovanju? Najprej se je potrebno vsega tega iz srca kesati. Potem se je potrebno odločiti, da se popolnoma ločimo od tega delovanja. Po priznanju svojih grehov je potrebno verovati z vsem srcem, da nas popolnoma osvobaja Jezus Kristus v svoji Krvi, ki jo je za nas prelil na križu. Prav tako je potrebno, da se srečujemo z verniki in kleriki (laiki in duhovniki), ki imajo izkustva na tem področju. Posebej še takrat, ko opazimo da smo s tem zabredli v duševne in duhovne probleme. Gospod Jezus je prišel, da nas odreši in osvobodi: »Če priznamo svoje grehe, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Jn 1,9). »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Jn 8,36).

    2. V čem je težava?
    Do kakšnih sklepov nas je pripeljala pot raziskovanja izvorov homeopatije? »Tu terapevtska praksa predpostavlja skoraj »božansko naravo« življenjske moči. Tega pa ne moremo znanstveno potrditi. Hahnemann ni imel namena, da bi te svoje domneve znanstveno dokazoval. On je hotel uvesti novo teorijo svetovnega nazora. Imel je nekakšno »vizijo popolnega sveta«, ki pa pojmuje življenjsko silo, moč (vis vitalis) na panteistični način, ali quasi (kvazi) »božanski««.3
    Iz zgoraj navedenih dejstev je znano, da imamo v homeopatiji opravka z določenim svetovnim nazorom, ki je popolnoma nasproten evangeljskemu: »Homeopatija se začenja v okultizmu in se v njem prav tako zaključuje. (…) Kristjani bi se morali zavedati, da ta teorija temelji na lažnivih in ne svetopisemskih načelih ter vse, ki vanjo pristanejo, vodi v popolno zablodo.«4 V tem času je zelo dobro in koristno, da se sklicujemo na Katekizem katoliške Cerkve (KKC): »»Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (Torej je to težki greh (op. prevajalca)) (KKC, čl. 2117).
    Poleg tega bodimo pozorni na ezoterične prvine (sklicevanje na skrivno vedenje) te metode zdravljenja. Homeopati imajo svoje zdravilo kot fetiš ali talisman, ki je naravnan na višje sile in njihove moči. Po drugi strani pa se sklicujejo na spiritistični medij, ki jim »išče« nova zdravila in načine zdravljenja.5
    Ezoterijska literatura vidno dokazuje, da v akupunkturi in homeopatiji ne uporabljajo naravnih sil, ampak kličejo na pomoč duhovna bitja. Ko koristimo tako zdravljenje, svojega duha in telo »odpiramo« tem bitjem.«6
    Dejstvo, da je homeopatija nastala na podlagi »informacij«, ki jih je Hahnemann prejemal v času spiritističnih seans, je osrednjega pomena. On je bil med drugim tudi član prostozidarske (masonske) lože, kar tudi ni nepomembno dejstvo.
    Ne zavračamo homeopatije samo zaradi njene učinkovitosti, ali njenih pomanjkljivosti v procesih zdravljenja, ampak predvsem zaradi njenega okultnega, posrednega delovanja. Oče Salij nam tako pojasnjuje središče problema: »V meni se prebuja največ nejasnosti prav v zvezi z homeopatijo. Med drugim dobro poznam tudi dva resna doktorja medicine, ki sta tudi goreča katoličana in ju prav nič ne moti, ker priporočata uporabo homeopatskih zdravil. Po drugi strani pa ne smemo podcenjevati dejstev, da je homeopatija okultnega značaja, saj so njeni izvori okultni. Zato sem se prav zaradi znanih okvirov in argumentov odločil, da ne bom nikoli uporabljal homeopatije. Kakorhitro so znana dejstva, da je nekaj okultno, kristjan ne sme vstopati v stik s tem, ker bodo posledice strašne.«7

    3. Pričevanje:
    Pred nekaj leti sem slišala pri pridigi v Međugorju naslednje: »Mnogo ljudi je zasužnjil demon. In taki ljudje pogosto iščejo pomoči pri psihiatru. In ker psihiatri nimajo pravega uvida v to, kaj se dogaja, jim dajejo zdravila, ki so tudi homeopatska.« Bila sem farmacevtka. V svojem poklicu sem doživljala marsikaj. Spremljala sem znanstvene raziskave, se soočala z novimi zdravili, ker sem delala v kar nekaj lekarnah. Bila sem tudi v uradu, ki izvaja nadzor nad iznajdbo, proizvodnjo in porabo zdravil. Delala pa sem tudi v trgovini zdravil, ki se prodajajo na drobno in na debelo. Te besede pridigarja so me zato, razumljivo, vznemirile. Po sveti maši sem počakala duhovnika in ga vprašala, kaj misli pod tem, da so homeopatska zdravila nevarna. Ta duhovnik pa mi ni znal dati jasnega odgovora, govoril je samo, da je to slišal v neki farmacevtski firmi. Tam so mi rekli, da v proizvodnji homeopatskih zdravil uporabljajo magijo.
    V Svetem Pismu beremo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, ste moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila!« (Mt 8,31-32.) Prepričana sem, da je Marija slišala mojo notranjo željo, da hočem spoznati resnico in kmalu me je »poklicala« na duhovne vaje v tišini, kjer smo kar nekaj dni premišljevali 1. Božjo zapoved: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Marija me je vse te dni vodila kot najboljša Mati do tega, da sem spoznala resnico, ki sem jo že dolgo vztrajno iskala.
    Vedela sem, da nas je Marija zbrala. Vsak je prišel s svojimi problemi. Najbolj čustveno pa smo se odzvali, ko je voditelj spregovoril o temi, ki zadeva zdravje. Mnogi so postavljali vprašanja. Ta so me vzpodbudila, da tudi jaz iščem odgovore, ki pa so temeljili na znanju, ki ga že imam in vprašanja so postajala vse bolj očitna. Zelo sem hvaležna Bogu, ki me je postopno razsvetljeval. Ta odkritja sem hotela deliti z mojimi bližnjimi, toda najpogosteje so me zavračali. Izgubila sem najboljšo prijateljico, v zameno za to pa sem prejela največje prijateljstvo.
    Zavedam se, kako je za vsakega človeka pomembno zdravje in kako visoko je na vrednostni lestvici. Saj želimo drug drugemu predvsem zdravja, ko si čestitamo ob raznih praznikih. Prav tako pa naj navedem dejstvo, da demon mnogih katolikov ne more več napeljati na neke težke grehe, zato je »spremenil taktiko«: Prav na področju zdravja je postavil zelo zvijačne zanke.
    Torej: kaj je pravzaprav homeopatija? V skoraj vsakem barvnem časopisu se v zadnjem času pojavljajo članki, ki govorijo o naravnem načinu zdravljenja. Avtorji teh tekstov zagovarjajo in priporočajo homeopatijo kot popolnoma varno metodo zdravljenja. Ta metoda temelji na dejstvu, da v svoje telo sprejemaš minimalno dozo nekih kemičnih sredstev, ki pa v večjih količinah izzovejo simptome, ki so podobni simptomom določene bolezni. To se ujema z zakonitostjo: »simillia similibus curantur«, ali v prevodu: »podobno zdravimo s podobnim«. Pri tem se sklicujejo na dejstvo, da homeopatska sredstva delujejo podobno kot cepivo. Vse to pa počnejo zaradi tega, da bi prepričali čimveč ljudi, kako čudežno delujejo ta tovarniško proizvedena sredstva.
    V času mojega študija farmacije, so homeopatijo zgolj omenjali. To pa zaradi tega, ker tedanje farmacevtsko pravo ni dopuščalo uporabo tovrstnega zdravljenja. Pred nekaj leti pa so uvedli obvezne tečaje homeopatije zlasti za podiplomski študij. To je potrebno za specializacijo farmacevtov. Sedaj pa farmacevtske firme že organizirajo zelo drage tečaje na področju homeopatije in homeopatsko zdravljenje imenujejo: »moderen način zdravljenja«. Zelo so hvaležni nemškemu zdravniku Samuelu Hahnemannu (1753 – 1843). On se je norčeval iz krščanstva in iz Odrešenika. Bil je član sekte prostozidarjev. Ti obsojajo Cerkev kot središče in sredstvo hudiča. 1777 so ga sprejeli v masonsko ložo v Transilvaniji. Poleg tega se je ukvarjal tudi z spiritizmom. On je začetnik homeopatije. Homeopatija pa je nastala tako, da je v času spiritističnih seans prejel informacije, kako naj jo ustanovi. To je osnovno dejstvo, zaradi česar je potrebno zavračati ta način zdravljenja. Tovarniška proizvodnja zdravil Hahnemannske »medicine« temelji na več kot očitni spiritualizaciji človekovega organizma, ki ga napadajo bolezni. Po njegovem je treba «zdraviti« človekovega duha in izginili bodo simptomi telesne bolezni. Njegovo najpomembnejše delo nosi naslov Organon der Heilkunst, govori o tem, da so bolezni rezultat »duhovnega neskladja v človeku«. Treba je torej doseči, da bi zdravila delovala na človekovega duha, kar Hahnemann trdi, ko govori o »poduhovljeni materiji«.
    Navajam očeta Aleksandra Posackega: »Obstajajo določene skupine, ki iščejo odgovarjajoča homeopatska zdravila med svojimi spiritstičnimi seansami. Mediji prosijo duhove, naj jim dajo prave informacije.« Če primerjamo napredek klasično-medicinskih znanosti ter tudi farmacevtskih znanosti z homeopatijo in njenim razvojem, potem lahko rečemo za homeopatijo, da se vrača v stare magijske kulte in prakse. Razlika je le v tem, da se je »preoblekla« v »obleko znanstvenih dosežkov«. Proizvodnja homeopatskih sredstev temelji na pripravi raztopine. Ustvarjajo popolnoma razredčeno snov, kjer z načinom razredčevanja, ki ga spremlja določen kultni obred (magija), omogočajo njeno delovanje. In »moč« te razredčene snovi je odvisna od stopnje in moči kultnega obreda. Primer: če hočemo dobiti pravo delitev neke snovi D-6, ki jo moramo razredčiti, ne smemo razredčiti ene kapljice te snovi z 999 999 kapljicami razredčila (vode ali alkohola), ampak je treba zmešati en del tinkture z devetimi deli razredčila in vse to pretresti. In tako del za delom. Le tako lahko z ustreznim tresenjem dobimo ustrezno moč. Torej raztopina zavzema en del, ki pa je potem razredčena z devetimi deli čistega razredčila. In vsa ta operacija se šestkratno ponovi. Treba pa je strogo paziti, kako to tresemo in s tem udarjamo. Če pa npr. želimo pripraviti snov D – 10, je razredčena aktivna substanca v razmerju zgoščena snov proti razredčeni 1 : 10 000 000 000. Ali če se hočemo slikovito izraziti: vsebina ene žlice aktivne snovi bi morali razredčiti v razredčilu, ki smo ga natočili v kontejner, ki je visok 100 metrov. V praksi pa se dogajajo še večja redčenja, tako da v razredčeni snovi ni niti kapljice prave snovi.
    Kot lahko opazimo iz takih in podobnih dejstev, sploh ne vemo, kaj tu sploh lahko še deluje? Ne more delovati zdravilo, ampak magija!!! Iz navedenih dejstev lahko zlahka pridemo do zaključka, da teh »zdravil« niti ne preverjajo na tak način, kot preverjajo druge »zdravilne« proizvode. Zato ga farmacevtska industrija na Poljskem označuje za »zdravilni proizvod« in ne za »zdravilo«. Nobenega smisla ni, zakaj bi ga tako poimenovali. Tako pojmovanje je povzročilo, da so se začeli širiti »zdravilni proizvodi«, ki jih nikakor ne moremo imeti za »zdravila«.
    Pa vendar niti tako formulirani zakon ne dovoljuje prodaje v lekarnah, ki jih vodijo farmacevtski tehniki. Med te »zdravilne proizvode« spadajo psihotropska sredstva, zdravila v epruvetah, zdravila z zelo »močnim« delovanjem, kot tudi homeopatski preparati, ki vsebujejo neko zmes, ki pa dosega največjo moč z redčenjem. Iz tega lahko zaključimo, da zakonodajalec priznava, da ti pripravki zahtevajo poseben nadzor, ker so nevarni za zdravje človeka.
    Sedaj spremljamo celo invazijo takih homeopatskih »zdravil« na Poljsko tržišče. V zvezi s tem se samo za promocijo homeopatskih zdravil obrača velika vsota denarnih sredstev. In ker jih prodajajo tudi lekarne, v njih ta »zdravila« niso vključena v »službeni popis zdravilnih proizvodov«, ki jih farmacevtska industrija lahko prodaja na ozemlju Poljske države. Kriza zdravstvene službe ustvarja izjemne pogoje za spodbujanje uporabe homeopatskih sredstev in metode »zdravljenja«. In to toliko bolj, ker jih lahko dobimo brez recepta. In ne samo zdravil za zdravljenje gripe, ali za hujšanje, pač pa tudi proizvode, ki »zdravijo« vse mogoče zdravstvene težave, tudi če te »zahtevajo« obisk pri specialistu. Podobno kot če se zdravimo z nekimi energijami, katerih izvor nam ni poznan, tudi pri zdravljenju s homeopatskimi metodami in sredstvi izginjajo samo zunanji simptomi nekega obolenja, ali pa se prenesejo na nek drugi organ. Pacient, ki se je rešil simptomov enega obolenja, rad vzame drugi preparat, a se pri tem ne zaveda, da vse bolj zapada v odvisnost. Ko opazujem in spremljam ljudi, ki se zdravijo s homeopatijo, sem prišla do zaključka, da pri vseh do zadnjega, ki jemlje ta sredstva, bolezni nikoli ne izginejo in jih ni mogoče ozdraviti.
    Zelo pomembno dejstvo, ki vpliva tudi na razumevanje ljudi glede učinkov homeopatskih sredstev je, da pri homeopatskih zdravilih, ki jih tovarniško proizvajajo, nikjer ne najdete zapisanih (možnih) stranskih (škodljivih) učinkov. Stranski učinki so namreč zelo močni, vendar se ne odražajo toliko na fizični ravni, veliko učinkovitejši so namreč (v negativnem smislu) na duševni in duhovni ravni. Dejstvo je namreč, da se pri ljudeh, ki so dalj časa jemali homeopatska zdravila pojavljajo težko popravljive posledice na duhovnem področju. To področje je raziskoval tudi duhovnik prof. Nowosielski. On je prišel do zaključka, da ljudje, ki jemljejo homeopatska sredstva, izražajo zelo močno nezaupanje in nevero v Boga Očeta.
    Prav tako tudi eksorcisti potrjujejo, da so se v praksi osvobajanja srečali s prisilami, zvezanostjo, ki je izvirala iz homeopatije. Marsikomu se to zdi neverjetno, vendar pa je potrebno poudariti, da se tu dogaja nekaj podobnega, kot pri alkoholiku, ki je začel s tem, da je na začetku popil le eno pivo, kasneje pa je pitje alkohola postalo redna praksa. Ali pa narkoman, ki je na začetku dejal, češ: »Ah, kaj pa je to? Saj bom pokadil le eno »travo«!« Ne glede na to, ali je homeopatija učinkovita ali ni učinkovita, lahko na osnovi opazovanj in analiz z gotovostjo trdimo, da homeopatija vedno prinaša s seboj probleme, kot so: duhovna suhota, pomanjkanje radosti in notranjega miru, depresija in druge psihične motnje, pomanjkanje smisla za življenje in delovanje, neutemeljen nemir, razočaranje, odpor do molitve,…
    Pogosto sem se pogovarjala z ljudmi, katerih vera je bila močna in trdna, ki pa se ne bi hoteli na noben način osvoboditi svojih ampul z homeopatskim zdravilom oz. kapljicami. Niti takrat, ko bi bilo njihovo življenje ogroženo. Ker pa vemo, da so ta »zdravila« škodljiva, je to dejstvo dovolj velik razlog, da jih zavrnemo, jih ne jemljemo in nikomur ne priporočamo. Prepričana sem, da nas bo Bog neizmerno nagradil, če jih zavržemo ali odstranimo bodisi iz svoje osebne ali družinske uporabe, kakor tudi še bolj, če delamo v lekarni in jih ne nabavljamo več, oz. jih odstranimo iz polic.
    Katekizem katoliške Cerkve priporoča vsem, ki so člani Cerkve in verujejo v Boga: »Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (KKC, čl. 2117).
    Enostavno povedano: homeopatija je nevarna. Želi zdraviti s snovmi, ki so dejavne, oz. »obremenjene« z okultnim nabojem. Sveto Pismo nikoli ne omenja energije, zelo izrazito pa govori o moči. Ta moč se najbolj kaže v zakramentu svete evharistije. V njej je izvor, od koder naj črpamo duhovne in fizične moči. In ne pozabimo na zakrament bolniškega maziljenja, ki ga je uvedel Jezus Kristus, da bi po služabnikih Cerkve bolniki v moči Svetega Duha prejemali ozdravljenje. Tistim pa, ki trpijo, bi bila podarjena nova moč.
    Marija, v: Ljubite drug drugega!, št. 2/2008.

    4. Pika na »i«
    Oglejmo si še nekoliko stališče znanstvenikov glede znanstvenih raziskav v povezavi z homeopatijo. Sklicujemo se na strokovnjake, kot so: prof dr. medicine Andrzej Gregosiewicz, doc. dr. Jack Tyczkowsky (center molekularnih in mikromolekularnih raziskav PAN v Lodzu; magistrica Eva Tyczkowska (absolventka Oddelka Farmacije Medicinske Akademije v Lodzu). Znanstveniki odločno zavračajo samo bit homeopatije, kot tudi način proizvajanja zdravil. Znanstveniki so si edini, da se ob tako izrednem redčenju izgublja tudi še edina celica nerazredčene snovi. »Znanost ni našla nobenega dokaza, da je mogoče ob tako razredčeni snovi najti kakršnokoli celico nerazredčene snovi.«8 Kaj to pomeni? »Homeopatija je zanimiva za vse čase. Vedno so »nič« prodajali za denar. In zvijačno zakrivali, da je ta »nič« vsebina zdravila. In odjemalcem prikrivali, da s takim zdravilom dobijo »nič«. Če bi bilo tako, nihče več ne bi prišel na to idejo, da bi koristil »nič«. To, kar se sedaj dogaja, je prag transcendence.«9 Poleg tega je treba vedeti, da skoraj vso znanstveno literaturo na temo homeopatije financirajo francoski laboratoriji »Boiron« in »Dolisos«, ki proizvajajo homeopatska zdravila. Nikoli pa ni niti eden neodvisen znanstvenik potrdil rezultatov tega raziskovanja. Prav tako pa tudi noben resen znanstveni časopis ne obravnava tem iz področja homeopatije.10
    Duhovnik M. Piotrowski, v: Ljubite drug drugega, št. 3/2004.

    5. Službeno stališče zdravnikov glede homeopatije
    (najprej navaja 10 znanstvenikov na področju medicine, ki glede homeopatije ugotavljajo naslednje):
    Najprej smo se seznanili s sedanjo situacijo in spoznanji glede osnovne zamisli (hipoteze) o homeopatiji, pa o njeni učinkovitosti, varnosti in posledicah uporabe homeopatije. Ugotavljamo, da ta metoda zdravljenja ne izpolnjuje nikakršnih zahtev, ki jih določajo metode sodobne medicine in da osnove homeopatije in njeni izvori nikakor niso v skladu z sedanjim medicinskim znanjem in spoznanji. Skupina nas posebej opozarja, naj bomo pozorni na:
    a) Temelji homeopatije so v popolnem nasprotju z sodobnim znanjem o patogenih boleznih, kot tudi o patofiziologiji.
    b) Trditev, da homeopatija spodbuja sam organizem, da se bori z boleznijo in da lahko zdravje dosežemo z prejemanjem določene količine homeopatske substance (snovi), je v nasprotju z poznanimi in dokazanimi tehnikami delovanja sredstev zdravljenja. Znanstveno je dokazano, da vse te »substance«, ki so tako zelo razredčene, same na sebi nimajo nobene moči delovanja. To dokazujejo tudi številni primeri.
    c) Načelo homeopatije: »podobno se zdravi s podobnim«, ni potrjeno v znanstvenih krogih.
    d) Homeopati trdijo, da ista bolezen deluje na vsakega obolelega drugače in da so za to pri enem človeku potrebna drugačna zdravila, kot pa pri drugem. To je v nasprotju z medicinskim znanjem. Tako razumevanje »individualnega« pristopa k zdravljenju ne omogoča objektivnega pristopa k delovanju homeopatskega zdravljenja.
    e) Razlaganje mehanizma delovanja homeopatskih zdravil je v popolnem nasprotju z zakonitostmi sodobne kemije, farmakologije (glede raziskav, odkrivanj ter proizvodnje novih zdravil) in imunologije (odpornosti organizma). Še posebej v zvezi z zakonom odvisnosti zdravilnega učinka o količini zdravila. Ta zakon je bil potrjen v odnosu na vsa zdravila, ki jih uporablja medicina. Njihovo učinkovito delovanje je bilo večkrat potrjeno pod strogo nadzorovanimi pogoji.
    f) Sedanje znanje na področju kemije in fiziologije kaže na dejstvo, da je trditev, da homeopatsko zdravilo pridobiva več moči z razredčevanjem z vodo ali alkoholom in tresenjem, neresnična. Trditev, da šele homeopatsko redčenje substance dovoljuje, da se povečuje moč zdravila, ki potem omogoči organizmu, da se samo bori z boleznijo in jo premaga, ni sprejemljiva glede na poznavanje današnje fiziologije. To pa zato, ker vemo, da kemijske reakcije in receptorji zahtevajo koncentrat snovi (substance), ki je višji od 1: 10 000 000 (na sedmo potenco), zato zdravila ne morejo delovati, če so razredčena na npr. C – 12 (kar je kot 1: 1012), ali pa razredčena na še višjo potenco, kot npr. D – 22 (1 : 1022) na 100 ml »zdravila«. V taki razredčenosti je lahko navzoča le ena celica prvotne substance. Kakšno »prisotnost« te osnovne substance lahko šele najdemo, če redčimo še naprej (homeopati namreč razredčijo celo na »potenco« D – 200)?
    g) Dejstva, da bi lahko povečevali moč zdravila s pomočjo t.im. potencializacije oz. s tresenjem na strogo določen način, ne moremo pojasniti z nobenim efektom, ki ga sicer poznamo v fiziki in kemiji. Samo tresenje (navodilo: »pred uporabo pretresite!«) omogoča pridobitev enotnega sredstva po vsej posodici tekočega zdravila, oz. brez usedline v posodici ali epruveti. Zato se nikakor ne strinjamo s tresenjem, ki ga zahteva homeopatija, kajti tako tresenje nima namena pridobiti enotne emulzije.
    h) Homeopati trdijo, da delovanja njihovih zdravil ne moremo razlagati s splošno sprejetimi načeli v medicini. Oni razlagajo delovanje homeopatskih sredstev z t.i. ustvarjanjem spektakularnih koncepcij in se pri tem sklicujejo na pomoč magije. Zato tu ni toliko pomembna snov, ki je materialne narave, ampak ona pusti samo »pečat«, »spomin«, ali »informacijo«. In to je namreč osnovnega pomena za pridobivanja ozdravljajočega učinka. To pa je v popolnem nasprotju z znanostjo fizike, kemije, fiziologije in farmakologije (pridobivanja in uporabe zdravil).
    i) Prav tako tudi ni dopustno, da homeopatska zdravila označujejo z imenom »zdravila«, ker ta »zdravila« niso dokazano učinkovita. Prav tako pa tudi ne izpolnjujejo zahtev, ki so potrebne za registracijo proizvodov za zdravljenje.
    j) Kar zadeva vrsto, količino, kakovost proizvodov, ki jih izdeluje homeopatija, lahko rečemo, da so zelo pomanjkljiva. Prav tako je tudi pomanjkljivo pomanjkanje vidnih kriterijev, da bi pri homeopatiji lahko govorili o zdravljenju, ki dopolnjuje zdravljenje po klasičnih medicinskih postopkih. Prav tako pa tudi ni primeren izraz, češ da gre za »naravna zdravila« ali »alternativno zdravljenje«. Poleg tega homeopati ne dovoljujejo kontrole, raziskave njihovih metod in zdravil glede na zakonitosti medicinske znanosti.
    k) Trenutno nimamo dovolj dokazov, ki bi potrjevali visoko kakovost teh zdravil, ki potrjujejo klinično učinkovitost homeopatskega zdravljenja, ki presega placebo.
    l) Poljski strokovnjaki znanstvenih medicinskih združenj z nobeno smernico ne priporočajo uporabo katerekoli homeopatske metode.
    m) Poljski pravni predpisi ne vključujejo zakona, ki bi zahteval dokaze za učinkovitost in sigurnost »homeopatskih zdravil«, prav tako pa ga tudi ne priporočajo uporabe, preden so ta »zdravila« registrirana in dobijo »dovoljenje« za prodajo na tržišču. Prav tako pa tudi ne ščiti zdravnika pred odgovornostjo za mogoče posledice, da ne zdravi več po metodah sodobnega medicinskega znanja, ampak se opredeli za homeopatsko zdravljenje.
    n) Zakon zdravstvene etike nalaga zdravnikom dolžnost, da uporabljajo samo preverjene metode zdravljenja. Ker sprememb homeopatskega zdravljenja ne moremo znanstveno podkrepiti z dejstvi, je zdravnik, ki zdravi po homeopatskih zdravljenjih, sam odgovoren za posledice, če pride do negativnega rezultata zdravljenja ali pomanjkanja učinka zdravljenja.
    o) Prav tako tudi ne moremo dokazati trditve, da »homeopatsko zdravilo ne škoduje in ne more škodovati«. Če zdravnik v času zdravljenja ugotovi, da bolniku niso dana prava sredstva ali metode zdravljenja, je dolžan zamenjati zdravilo ali postopek zdravljenja. Če pa po ugotovitvi zdravnika ni potrebna menjava zdravil, homeopatske metode bolnika brez potrebe izpostavljajo nepredvidenim posledicam, prav tako pa ga prisilijo v velike stroške zdravljenja, ter postavljajo pod vprašaj strokovnost zdravnikov in klasične medicine.
    Zgoraj navedene trditve ne izčrpajo vseh problemov, ki so povezani s pojavom in delovanjem homeopatskih metod in sredstev. Vendar pa že ta dejstva prepričujejo zdravstveno osebje, da ne opuščajo svoje stalne medicinske prakse in se namesto tega odločajo za homeopatsko zdravljenje. Če pacient zahteva homeopatska zdravila, je naloga vsakega zdravnika, da zavestno informira pacienta o pomanjkanju učinkovitosti homeopatskih zdravil, ter celo o škodi, kateri bi se izpostavil z uporabo teh zdravil. Zdravniki, stomatologi, institucije in medicinske organizacije ne bi smeli organizirati tečajev, predavanj in drugih dogajanj, ki bi spodbujala uporabo metod in sredstev homeopatije.
    Predsednik: K. Radziwil, tajnik: M. Janikowski

  10. Administrator says:

    13. Bivša satanistka opozarja o nevarnosti Halloween-a

    Dnevnik “El Norte”, posreduje izjave Cristine Kneer Vidal, bivše okultistke, satanistke in spiritistke ameriškega rodu, ki živi v Hermosillo, Sonora; izjavlja, da je zelo zaskrbljena, ker ve, da je vsakega 31. oktobra na desetine mladih in otrok ubitih v celem Meksiku s strani satanističnih sekt.
    Cristina Kneer Vidal je prosila družine naj pazijo na svoje otroke, ker je v državi cca 1.500 častilcev satana. Ti so razširjeni predvsem v mestih kot je Guadalajara, Monterrey, Messico. Cristina pravi: “Nočem nobenega strašit, vsak je svoboden verovati tistemu kar hoče, vendar morajo biti moje besede sprejete v vednost, prosim vas, da me vsaj poslušate, presodite in se odločite”.
    Po mnenju Kneerove, je “na tisoče oseb, ne da bi se tega zavedalo, posvojilo satanistično prakso (Halloween) in s tem posredno pomagajo širiti satanizem v Meksiku, predvsem v velikih mestih kot sta Guadalajara in Monterrey.”
    Dnevnik “El Norte” pove, da je Cristina Kneer preživela veliko časa v bližini satanizma, srečala se je z zlom in hudobijo mnogih satanistov s katerimi je živela in pravi: “Ti argumenti so malo poznani, prakticirala sem meditacije in se še sedaj kesam, prišla sem do take stopnje, da sem sovražila Boga”.

    Po mnenju Kneerove obstaja satanizem po celem svetu in njegov kult obstaja odkar obstaja vera v Boga.
    Ambicijozneži so podpisali pogodbo s hudičem za bogastvo in moč, v zameno pa so dali svojo dušo. Cena, ki jo plačajo je grozna; nikoli ne bodo mogli imeti miru, poleg tega bodo zelo kaznovani tudi po njihovi smrti” pove Kneerova in opozori, da je zelo težko prepoznati satanista, ker so politiki, umetniki, javni uslužbenci ali komercialisti, ki uživajo ugled (to pa ne pomeni, da so vsi politiki satanisti).

    Kneerova trdi tudi, da v dneh kot je Halloween (31. oktober) darujejo satanisti “črne maše”. Te opravljajo na kakšnih poljih ali zaprtih stavbah, ki so zelo zaščitene. Sredi “maše” zakoljejo živali, kot so mačke, psi…, ko pa je “maša” zelo pomembna, kot v Halloween-u, žrtvujejo človeka. Med žrtvami najraje izberejo otroke, ker nimajo grehov in so Bogu najdražji; preden jih ubijejo jih oskrunijo, onečastijo in odvzamejo čistost (nedolžnost). Po mnenju Kneerove, prizadeti otroka da satanistu satanovo moč in oblast in je način, ki ti omogoča, da se norčuješ iz Boga. Satanistična praznovanja so vedno v osmih različnih datumih, čeprav je najpomembnejši praznik Samhain ali Halloween 31. oktobra, ker se takrat začne novo satanistično leto, je kakor rojstni dan hudiča, razloži Kneerova. Žrtve so žrtvovane tako, da se jim vzame srce, ki ga potem použijejo prisotni, nato telo zažgejo in vržejo v morje. Satanistom se je zelo lahko znebit trupel, ker so tisti, ki delajo črne maše, zelo pomembni ljudje.
    Mnogi satanisti v noči Halloween podarjajo otrokom slaščice ali sadje, v katere skrijejo nože, mamila, strupe ali žeblje.

    Sedaj so Kneerova in druge žene, ki so sodelovale pri satanizmu, ustanovile skupino imenovano SAL, ki ima namen poslati satanistom sporočilo upanja in prošnjo, da bi ne delali več zla. Tako pravi Kneerova: “Vsak satanist, ki bere te informacije in se želi odreči satanizma lahko to stori z Božjo pomočjo, kot smo storile me”.

    • Administrator says:

      15. Tetoviranje
      Tetovaža – Bodite previdni

      Tetovirane ljudi srečujemo vsak dan. Praksa tetoviranja je razširjena po vsem svetu. V daljni preteklosti srečujemo tetoviranje že pri afriških in indijanskih plemenih. Tudi stari Grki in Rimljani so se tetovirali in tako „krasili“ svoje telo. K nam pa so tetovaže prinesli pomorščaki. Najpogosteje so si oni dali na roko vtetovirati sidro. Pogosto je tetoviranje znamenje upora proti nečemu. Znano je, da so matere v Bosni dale vtetovirati križ na roke svojim otrokom, da jih Turki ne bi odpeljali v Turčijo za sužnje in jih pomuslimanili. Iz podobnih vzrokov so tetovirali tudi koptske kristjane v Armeniji in Egiptu. Na njihovih telesih so bile tetovaže znamenje skupne identitete in verovanja. Tudi nacisti so v času 2. svetovne vojne zaznamovali ljudi v koncentracijskih taboriščih. Na podlahtnice so jim vtetovirali številke. V Ameriki so se tetovirali pripadniki hipijev in pankerjev. Pri nas so se mnogi tetovirali v času služenja vojaškega roka. Nekateri so si dali izpisati na roke imena ljubic, za kar jim je bilo kasneje zelo žal. Še pred dvajsetimi leti so menili, da so se tetovirali zgolj tisti, ki so imeli težave z upoštevanjem prava, državnih in moralnih zakonov, kot npr: kriminalci, člani mafijskih združenj in podobni. Žal so danes tetovaže lahko dostopne vsem, ki si želijo „okrasiti“ telo na tak način. Klasični načini izražanja edinstvenosti osebe so bili: posebna frizura, obleka, obutev, nakit in šminka. Danes pa se vse več ljudi odloča za znamenja, ki so trajna, neodstranljiva,… kot je to mogoče s pomočjo tetoviranja. Zato postaja tetoviranje vse bolj popularen način okraševanja telesa, še posebej pri mladi populaciji. Še posebej je to moda za športnike. Tako imajo npr. mnogi nogometaši tetovaže na telesu in jih zato posnemajo tudi navijači (ker smo v času svetovnega nogometnega prvenstva, lahko videvamo zelo pogoste dokaze za take trditve; (op. prev.)). Tudi mnogi katoličani se tetovirajo. Iz vseh teh dejstev pa se postavlja vprašanje: ali se kdo vpraša, kaj si na ta način vbrizgavamo pod kožo??? Razločujemo ali je to dobro ali ne in ali smo dovolj previdni?
      Mar gre zgolj za neko vrsto umetnosti?
      Beseda tetovaža izvira iz angleške besede tattoo, pomeni pa: okraševanje kože z urezovanjem ali vbadanjem igel v kožo z namenom oblikovanja figur. V tahitskem jeziku pa beseda tetovaža izvira iz besede tatua, kar pomeni „vzorec na koži“, „atua“ pa pomeni „duh“). Že iz besed je jasno, da gre tudi za dejanje duhovnega pomena in vpliva. Tetovaža je znamenje, ki ne prodre zgolj v kožo, pač pa tudi v duha. S postopkom tetoviranja prebadajo kožo z majhnimi iglami in obenem vanjo vnašajo barvo. Skozi majhne pore na površini vnašajo pigment v kožo. Za male tetovaže potrebujejo do 45 minut, za večje nekoliko ur ali pa celo več dni, ker sam postopek zahteva pavzo med enim nanosom in drugim. Površina tetovaže lahko obsega površino majhnega cveta, pa vse do vtetoviranja velikih kač in zmajev, ki prekrivajo celo telo. Leta 2002 so naredili raziskavo med študenti 454 ameriških univerz in ugotovili, da je ena četrtina študentov tetoviranih, kar kaže na dejstvo velike popularnosti tetoviranja. Ozadje tetoviranja je vedno religijskega in poganskega izvora. Žal tega mnogi ne vedo. Torej še daleč ne gre zgolj za izraze neškodljive umetnosti. Vtetovirana znamenja imajo lahko trajno obstojnost, ali pa so samo začasna. Danes si ljudje dajo vtetovirati simbole na vse dele telesa, celo na najbolj intimne. Sčasoma pa tetovaža postaja vse grša do zgolj nekega zmazka, saj se barve razlivajo in postopoma bledijo.
      Zakaj je tetovaža tako privlačna za mlade?
      Danes mnogi mladi nosijo tetovažo, ker so tako »cool«. Hočejo biti „in“. Torej »v tem« in ne samo zunanji opazovalci. Nekdo želi dati nase neko znamenje, ker »to vsi delajo«. In tetovaža na telesu kaže na to, kateri duh deluje v človeku. Mnogi na ta način želijo pritegniti pozornost nase. Bolj kot je človek prazen v svoji notranjosti, bolj želi „sijati“ nazunaj. Mnogi to delajo samo zato, ker to „vsi delajo“. V Italiji je tetoviranih okoli 8% mladih od 12 do 18 leta starosti. Starši bogatih dežel obljubljajo svojim otrokom, da jim bodo dali vtetovirati neko znamenje, če bodo imeli odličen uspeh v šoli. Tetovaža je nekaterim samo ena vrsta umetnosti, za druge pa je to modni trend. Neki mlad kristjan si je dal vtetovirati znak satana na desno roko. Po tem se je njegovo življenje popolnoma spremenilo. Začel se je obnašati kot satan. Zaprli so ga. Tam pa je srečal Jezusa in nato si je dal na levo roko vtetovirati Marijino podobo. Pravi, da mu je Marija potem pogosto pomagala. Mnogi si vtetovirajo podobo škorpijona, kačo ali podobo tigra, kot znamenje zaščite in varnosti. Hinduisti si vtetovirajo znamenje na čelo. Muslimani učijo, da tetovaža povzroča prekletstvo in da je to satanovo znamenje. Judje odločno odklanjajo tetovažo.
      Bog prepoveduje tetovažo
      Tetoviranje je poganski običaj. Ima pogansko ozadje. Gre za neke vrste uvajanje. In Bog jo prepoveduje. Zato tetovaža negativno deluje na naš odnos z Bogom in odpira vrata Zlu. Pri krstu in birmi je Bog v nas vtisnil neizbrisne pečate. Satan pa posnema Boga tudi na ta način, da po tetovaži „vtisne“ v človeka svoj pečat in ga tako na nek način usužnji, ga naredi njemu podobnega. On sovraži Božje stvarstvo, človekovo telo, in ga želi uničiti tudi s pomočjo tetovaže. V tetovaži se dogaja postopek kaznovanja samega sebe. 3 Mz 19,28: “Ne delajte si vrezov na svojem telesu … in ne dajajte si vžigati nobenih znamenj. Jaz sem Gospod”. Naslednje besedilo govori o duhovniški svetosti in pravi: “Naj si ne brijejo glave na plešo,… in ne delajo vrezov po svojem telesu” (3 Mz 21,5). Papež Hadrijan IV. (12 st.) je katoličanom strogo prepovedal, da bi se tetovirali. Pastoralna konstitucija 2. vatikanskega koncila “Gaudium et spes” govori o Cerkvi v sedanjem svetu, da „človek mora imeti svoje telo za nekaj dobrega in vrednega časti, ker ga je Bog ustvaril in ga je določil za vstajenje poslednji dan. (prim. CS, 14). Italijanski eksorcisti trdijo, da je med obsedenimi veliko tetoviranih. In večina izmed njih nosi na svojem telesu satanska znamenja. Celo satanisti sami trdijo, da je vsaka tetovaža znamenje pripadnosti satanu. Tako je že majhna roža, ki je vtetovirana, satansko znamenje. Srčno upam, da to ni res!!
      Posledice tetovaže
      Kot vsak drugi poseg v človekovo telo, je tudi tetoviranje zelo nevarno. Lahko resno ogrozi zdravje in skrajša življenje. Za človekovo telo predstavlja največjo nevarnost tetoviranja okužba z hepatitisom B in C, še posebej pa okužba z virusom HIV, ki povzroča AIDS. Francosko združenje dermatologov je opozorilo, da so tako začasne, kot tudi stalne tetovaže zelo škodljive. Ljudi so opozorili, naj bodo nadvse pozorni in naj se ne odločajo kar tako za vnašanje tetovaže. Združenje opozarja, da barve za tetovažo vsebujejo toksične kovine, kot: aluminij, kobald, krom, baker, železo, živo srebro, nikelj in so karcenogene (rakotvorne), ko jih vbrizgamo v kožo. Dermatologi prav tako opozarjajo, da lahko te barve povzročajo ekcem kože in druge bolezni, ali alergijsko reakcijo (srbečico, pordelost kože, oteklino na mestu tetovaže). Znanstveniki Univerze v Regensburgu (Nemčija) so odkrili, da za tetoviranje uporabljajo iste pigmente, kot jih uporabljajo za barvanje avtomobilov. To ima za posledico boleče rane in vnetja, ki lahko postanejo kronična. Posledica pa so tudi številne okužbe. V Nemčiji je tetoviranih več kot sedem milijonov ljudi. Ugotovili so, da se s pomočjo tetovaže prenaša okužba jeter in hepatitis C. Barva, ki se uporablja za tetoviranje, prodira v srednji sloj kože in raziskave so pokazale, da pod vplivom sončne svetlobe (zlasti rumena) postaja karcenogena (povzroča kožnega raka). Poleg tega se te snovi prenašajo tudi na druge dele telesa. Sončna svetloba pa gotovo najbolj vpliva na obraz. Švicarska vlada je leta 2009 podprla raziskavo, kjer so testirali snovi, ki se nahajajo v barvilih za tetoviranje. In rezultat tega testa je bil razlog, da so popolnoma prepovedali uporabo določenih snovi (celo polovico od 125 substanc, ker so nevarne za zdravje). To so v glavnem karcenogena sredstva, ki so jih kemiki našli v sestavinah teh pigmentov. Strokovnjaki tudi v raznih člankih opozarjajo na pogostnost tumorja, ki nastane zaradi tetoviranja. Wolfgang Bäumler, strokovnjak za kemijo iz univerze v Regensburgu namerava objaviti svojo raziskavo v strokovnem časopisu ‘Dermatology’, v kateri je s pomočjo interneta izvedel anketo pri več kot 3500 tetoviranih osebah. Večina izmed njih se je tožila zaradi različnih sprememb na koži. Nekateri so povedali, da se jim je zagnojilo pod kožo, kar kaže na okužbo zaradi neustreznih pogojev in pomanjkanja sterilnosti med tetoviranjem samim.
      Kako popolnoma odstraniti tetovažo?
      Tetovažo je skoraj nemogoče odstraniti, ali pa je postopek zelo težak. Ko odstranjujejo tetovažo, ostanejo na koži vidne brazgotine. Zato staro tetovažo navadno prekrijejo z novo. Moderna medicina vse bolj izpopolnjuje postopek odstranjevanja. Ni je pa mogoče popolnoma odstraniti, kajti tetovaže ostajajo deloma vidne zaradi kemičnega postopka in načina izvedbe tetovaže. Pribl. 5% mladostnikov med 17. in 20. letom starosti se odloči za odstranitev tetovaže. Razlogi za odstranitev so pogosto lepotne narave, ker si drugi ljudje glede tetoviranih ustvarjajo predsodke, zlasti če so tetovirana mesta vidna. Tetovirani ljudje tudi težko najdejo delo.
      Tetovaže odstranjajo s pomočjo laserja. Z laserjem obdelujejo vsako točko od štiri do desetkrat, pri čemer vsako točko segrejejo na temperaturo več sto stopinj in tako barvo razbijajo na majhne, brezbarvne molekule. Tako delovanje pa je za kožo, žal, še bolj uničujoče, kot pa je bil škodljiv predhodni pigment in posledice ostajajo vidne v obliki alergije in brazgotin.
      V Nemčiji je po statističnih podatkih tetoviranih od 10-20% prebivalstva. Mnogi med njimi se odločijo za lasersko odstranjevanje tetoviranja. Treba se je zavedati, da je odstranjevanje dolgotrajen in boleč postopek, zato mora imeti tetovirana oseba veliko potrpežljivosti, poleg tega pa jo vse to tudi zelo drago stane.
      Nekaj primerov
      Pred nekaj dnevi je prišlo k meni dekle, vsa objokana, ker si je dala na vrat tetovirati lik Bude. Pravi, da ni vedela da ji je to v škodo, dokler se ni spreobrnila. Zdaj pa jo peče vest in bi se rada tega rešila. Zaradi tega zelo trpi. Pravi, da bi hotela, da ji zdravniki odstranijo to podobo, ali pa da bi ga prekrili z lepotno operacijo. Povabil sem jo, naj se tega spove, temu odpove in potem sem molil zanjo, da jo je Gospod osvobodil vsega zla, ki je vanjo vstopalo po tetovaži. Po spovedi in molitvi je v sebi začutila tolažbo in mir.
      Neka gospa je pripovedovala, da je po poroki prvo noč opazila, da ima njen mož na hrbtu vtetoviranega zmaja. Bila je vsa prestrašena. Padla je v depresijo. Kasneje je zahtevala ločitev, saj ji mož tega ni povedal pred zakonom. Zato je zelo pomembno vprašanje pred poroko: »Ali nosiš na sebi vtetovirana kakšna znamenja?«
      Spominjam se moža, ki je imel vtetovirano podobo zmaja nad laktom. Ko sem v imenu Jezusa Kristusa uničeval vse mogoče zaveze s satanom preko tetovaže, je imel burne reakcije.
      Neko dekle je neprestano slišala glasove. Na sebi je imela vtetovirana dva pentagrama (satanski znak). Eksorcisti ji niso mogli pomagati, ker ni hotela spremeniti življenja. Hotela se je zgolj rešiti glasov.
      Namesto sklepa
      Če se je tetoviral nekdo, ki je s krstom postal Božji otrok, se mora tega dobro spovedati, se resnično kesati, se z voljo in hotenjem temu odpovedati in se obrniti h Gospodu in duhovnik naj moli za osvoboditev, da bo lahko uničena zveza z Zlim, ki je vstopila vanj po tetoviranju. Tetovaža vnaša v človekovega duha negativne posledice in jih je treba »brisati« z Jezusovo krvjo. S pomočjo tetovaže se človek lahko odpre delovanju okultnega sveta. Ljudje, ki se tetovirajo, niso globoki v veri in niso praktični verniki. Ne gojijo osebnega odnosa z Bogom. Mnogi mladi zaupajo tem mojstrom tetovaže, ki imajo sami sebe za umetnike. Vendar pa je potrebno poudarjati, da se za tem skriva nekaj povsem drugega. Mojstri tetoviranja so moderni šamani in se odpirajo okultnemu delovanju. Tetovaže ne priporočajte nikomur in nikoli! Bog nas je ustvaril po svoji podobi, kar je edino dobro za nas in mi te podobe ne smemo spreminjati z nespametnimi posegi v telo. Naše telo je svetišče Svetega Duha in tega svetišča ne smemo uničevati. Osebno odločno nasprotujem vsaki obliki tetovaže, četudi bi nosili vtetovirane krščanske simbole. Zato pa priporočam veliko pozornost na to dejstvo!
      Pater dr. Ivo Pavić

    • Administrator says:

      14. Piercing – da ali ne

      V zadnjih nekaj letih je postalo „olepšavanje“ telesa s pomočjo piercinga in tetovaže tako zelo popularno, da se je praktično nemogoče sprehoditi po ulici, vstopiti v trgovski center, v cerkev ali gledati televizijo, da ne bi opazili nekoga, ki ima na sebi piercing (izg. pirsing) ali je tetoviran. Tega se poslužujejo tudi naši najbližji, prijatelji, sorodniki. Izraz „piercing“ je angleškega izvora in pomeni „prebosti“ ali „prevrtati“. Človek si prebada določene dele telesa, da bi tako naredil jamico, v katero potem obesi, oz. pritrdi določen nakit. Piercing najpogosteje izvajajo na ušesih, nosu, jeziku, ustnicah, popku, obrveh, bradavicah in genitalijah. Opažamo, da se na ta način, žal, „olepšujejo“ mladi. Zakaj „žal“? Ker se ne zavedajo posledic tovrstnih dejanj. Gre za neke vrste ekstremno obliko češčenja, ki jo uporabljajo mladi. Čeprav prakticiranje piercinga srečujemo v različnih kulturah že stoletja, pa se je ta praksa razširila bliskovito in močno v zahodni kulturi. V Evropi so pogosteje začeli uporabljati piercing po 2. svetovni vojni. Pojavil se je med geji, torej istospolno usmerjenimi moškimi, ki so hoteli na ta način opozoriti nase. Tako so bili bolj prepoznavni. Kasneje se je ta „kultura“ razširila tudi na druge mlade. Raziskava je pokazala, da ima 36,5 % mladih od 18 do 25 leta starosti na sebi piercing in da je bolj razširjen med dekleti, kot med fanti. Piercing lahko odstranimo, tetovaže pa ni mogoče odstraniti. Vendar pa je piercing bolj škodljiv za zdravje, ker se s tem prebada koža ali tkivo, ki ga želimo okrasiti.

      Razlogi za prakticiranje piercinga
      Glavni razlog je, da ljudje, ki se tetovirajo ali pa na sebi izvajajo piercing, želijo pritegniti pozornost nase. Nekateri to delajo iz verskih razlogov, drugi pa iz duhovnih. Tako npr. poznamo ameriške Indijance, ki prebadajo svoje telo. In temu dajejo zelo velik pomen. Prav tako si pripadniki Saibabe prebadajo svoje telo, da bi se zavarovali pred delovanjem sil zla. Mnogi na ta način razkrivajo svojo identiteto in v družbi želijo opozoriti nase ter na svojo osebnost. Nekateri pa na ta način dajejo vrednost svoji osebnosti in poudarjajo lepotni pomen. Ljubitelji piercinga zatrjujejo, da jih tak „okras“ dela bolj spolno privlačne. Piercing je lahko izraz določene kulture, v kateri živijo tisti, ki to prakticirajo. Ali pa je tudi znamenje upornosti proti kulturi, v kateri živijo. Nekatere oblike piercinga pa so znamenje notranje duhovne bede. Z širjenjem prebadanja svojega telesa mladi izražajo svoje stališče do kulture življenja, v kateri družba živi, obenem pa izražajo željo za novimi časi, drugačno kulturo. Kot da bi želeli druge presenečati. Mnogi si naredijo piercing zato, da bi lahko pripadali določeni skupini. Najpogosteje pa je glavni motiv piercinga, da bi posnemali nek idol mladostnika: igralca, športnika, glasbenika,… Prav tako pa je povod za piercing tudi nujnost za vstop v neko združenje in pa tudi obvezen postopek pri uvajanju v določeno obliko kulta (češčenja). Dogaja pa se tudi, da je razlog za stavljanje piercinga duševna bolezen. In več kot je teh predmetov, zabodenih v telo, bolj verjetno je, da gre za duševno bolezen.
      Spoštuj svoje telo
      Nekatere religije ne priporočajo tetovaže in piercinga. Npr. Judje niso pokopavali ljudi, ki so imeli na sebi tetovažo ali piercing. Podobne prepovedi najdemo tudi v nekaterih krščanskih Cerkvah. Razlog za tako nasprotovanje najdemo v določenih mestih Svetega Pisma. V Stari zavezi piše: „Ne delajte si vrezov na telesu zaradi mrliča in ne dajajte si vžigati nobenih znamenj; jaz sem Gospod!” (3 Mz 19,28). Zelo je pomembno, da se zavedamo svetopisemskega načela, da čeprav Sveto pismo izrecno ne govori o piercingu, oz. če se pojavi dvom, ali je to Bogu po volji ali ne, potem je bolje, da tega ne prakticiramo. “Karkoli ne izvira iz vere, je greh!” (Rim 14,23). Spomnimo se, da je Jezus Kristus odkupil naša telesa in duše s svojo predragoceno Krvjo in da zato tako duše, kot tudi telesa pripadajo Bogu. Zanje je „plačana“ najvišja cena. Čeprav ap. Pavel v 1 Kor 6,19-20 ne govori izrecno o piersingu, nam daje jasno sporočilo: „Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu!“ To sporočilo bi moralo imeti velik vpliv na naše ravnanje in odločitve v zvezi z našim telesom. Naše telo torej pripada Bogu, zato bi morali najbolj „poskrbeti“ za to, da imamo „dovoljenje“ Stvarnika za vsak poseg v „olepševanje“ našega telesa s piercingom, ali pa za kakršnokoli drugo „olepševanje“, npr. z umetnimi operacijami, posegi v zdravo telo. Tudi 2. vatikanski koncil govori o tem, da je vsak človek dolžan spoštovati svoje telo in telesa drugih, kot „časno dobrino, ker ga je ustvaril Bog in bo vstalo poslednji dan“ (Cerkev v sedanjem svetu (CS), 14). Zato je piercing znamenje določenega nesprejemanja svojega telesa in neodgovornega odnosa do njega.
      Piercing – nevarnosti
      V univerzi v Tel Avivu so naredili raziskavo, ki je pokazala, da lahko piercing na ustnicah in jeziku privede do težkih komplikacij na prebavnih organih. Obstajajo tudi primeri piercinga na ušesih, ob katerih so določenim odpadli deli ušes, ker je tkivo odmrlo. Zelo pogosta je tudi nevarnost okužbe krvi, šok, okužba s hepatitisom, ali virusom HIV. Do teh spoznanj so prišli znanstveniki medicine v Nemčiji. Četudi prebadanje telesa poteka v popolnoma sterilnih pogojih, lahko privede do velikih komplikacij. Npr.: znanstveniki ugotavljajo, da ko oseba dovoli, da ji naredijo piercing na jeziku, lahko to v nekaj dneh privede do močne reakcije, do otečenega jezika, kar pa ne povzroča le bolečin, pač pa tudi otežuje hranjenje, požiranje in govorjenje. Kovinski delec v jeziku lahko poškoduje zobe in uničuje zobno sklenino Poleg tega je piercing idealna priložnost, da lahko v organizem vstopajo raznovrstne bakterije in virusi. Vsako prebadanje organizma v večini primerov privede do težav. Prebadanje ustnic in nosu privede do okužb. Leta 2002 so naredili raziskavo na 454 ameriških univerzah in ugotovili, da polovica študentov uporablja piercing. Med njimi je imel vsak peti po piercingu težke zdravstvene probleme. Ti so nastali tudi zaradi tega, ker sam ni dovolj poskrbel za vgrajeni „okrasek“. Ljudje, ki si stavijo piercing, veliko pogosteje zbolevajo za tetanus, tuberkulozo, AIDS in hepatitis C. Tako ugotavljajo dermatologi. Vsaka oblika piercinga lahko povzroča otekanje in zmerne krvavitve. Piercing ušesa lahko privede do vnetja. Percing obrvi in nosa lahko poškoduje celo obrazni živec. Med največja tveganja piercinga pa spadajo: alergijska reakcija, zastrupljanje krvi, zgoščevanje krvi, poškodba živcev, paraliza in zastrupljanje nasploh. Preden vam v salonih delajo piercing, morate podpisati izjavo, da svoje telo prebadate na lastno odgovornost, ker pač izvajalci ne želijo odgovarjati za posledice. Kot smo že omenjali, obstoja velika nevarnost zastrupljanja organizma v različnih oblikah.
      Resnični dogodki
      Neko dekle si je dalo narediti piercing na bradavici leve dojke. Leva dojka se je močno okužila in so ji jo morali odstranit. Okužba je bila tako resna, da bi lahko umrla zaradi nje. Zdravniki pravijo, da mnogi mladi ne mislijo na to, ko si dajo narediti piercing. Piercing je namreč nevarnejši za zdravje kot tetoviranje. Ker predstavlja prebadanje ene najpomembnejših obramb telesa in kože, kar pogosto povzroča težje okužbe, zato je piercing tako zelo rizičen.
      Neka mlada študentka je šla na sedemdnevne ignacijanske duhovne vaje v tišini. Na svojem telesu je imela kar nekaj piercingov. Spremljevalka jo je opozorila, da to zanjo ni dobro, kajti kristjani ne smemo prebadati telesa, ker je sveto. Ona pa se za to ni menila, ampak je mislila o sebi, da je kul (cool), torej da je zaradi tega veliko več vredna, kot bi bila sicer. Spremljevalka ji je predlagala, naj v molitvi vpraša Jezusa, ali je to zanjo dobro, ali ne. V tem pa jo je poslušala in Gospod ji je odgovoril: “Hči, mene so ranili po vsem telesu, da bi bila ti ozdravljena vseh ran. In zakaj ti ranjuješ samo sebe?“ Ta odgovor jo je tako presunil. V tem momentu se je pokesala in v molitvi je prosila Jezusa za pomoč, da ji Jezus pomaga, da bi odstranila piercing iz svojega telesa. Ko je vse to odstranila, je pričevala o velikem olajšanju in o miru v srcu.
      Strokovni časopis British Dental Journal opisuje primer 28 letnega dekleta, ki ji je po piercingu otekel jezik. Morala je na nujno operacijo. Prav tako so opisali primer mladega dekleta, ki si je dala prebosti jezik in vstaviti kovinski okrasek in jo je želja za modnim trendom, žal, pripeljala do mnogo prezgodnje smrti. Prav tako je opisano mlado dekle, ki se ji je zaradi piercinga zagnojila spodnja ustnica. Morali so jo odpeljati na urgenco, ker je bila alergična na okrasek, ki ji je bil vsajen in kar šest mesecev je potrebovala, da se ji je ta rana zacelila. Veliko pa je primerov, da se rana niti ne zaceli. Vsi primeri kažejo, da prebadanje telesa ogroža zdravje, pa tudi celo življenje.
      Za sklep
      Dejstvo je, da tako tetovaža, kot tudi piercing negativno vplivata na odnos z Bogom. V takem „gospodarjenju“ s svojim telesom odpiramo vrata zlu in vstopamo v zavezo z njim. Prav tako pa je tudi piercing neke vrste kaznovanje samega sebe ali mučenje samega sebe. To pa je bolezen in greh proti peti Božji zapovedi: „Ne ubijaj!“ Z eno besedo: „Ne ubijaj svoje telo s piercingom!“ Tetovaža in piercing imata pogansko ozadje in prinašata vpliv na človekovega duha. Hudič daje človeku pobudo za piercing. Tisti, ki si nameščajo piercing, niso naravnani na Boga, ampak so usmerjeni zgolj telesno. Nimajo osebnega odnosa z Jezusom in manjka jim krst v Svetem Duhu. Zato: preden se odločiš za piercing, vprašaj tiste mlade in stare, ki so to poizkusili, ki poznajo posledice in imajo svoje mišljenje o tej stvari, pa tudi tiste, ki so trdni v veri, če je tak poseg koristen, ali je škodljiv?! Vprašaj pa tudi duhovnika. Ter vstopi v tiho molitev in vprašaj Gospoda! Ne pozabi: tvoje telo zasluži vse spoštovanje in kar največjo skrb za zdravje. Kdor se dejstvom upira, jih zavrača in zaničuje, izraža nespoštovanje do svojega telesa in duha. Vsekakor bi si moral vsakdo, ki razmišlja o piercingu, postaviti vprašanje: „Ali je moje telo „zaslužilo“ da ga tako ranjujem?“ „Bom zaradi piercinga res bolj všeč samemu sebi, staršem, prijateljem, profesorjem, delodajalcu, ljudem, ki me obkrožajo in ki jim je mar zame?“ „Bom res bolj „cool“ (kul)?“
      dr. fra Ivo Pavić

Comments are closed.