Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.221 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    8. avgusta, 2024 at 12:07

    KATEHEZA: BREZ SVETEGA DUHA CERKEV NE MORE ITI NAPREJ, NE MORE OZNANJATI

    SVETI OČE JE PO JULIJSKEM PREMORU V SREDO, 7. AVGUSTA 2024, NADALJEVAL S CIKLOM KATEHEZ O SVETEM DUHU IN CERKVI KOT KRISTUSOVI NEVESTI.

    Poudaril je, da je SVETI DUH protagonist pri učlovečenju Besede: prišel je nad Marijo, ki je postala Kristusova Mati in je podoba Cerkve. Spričo težav, s katerimi se srečujemo, pa smo kot Cerkev in kot posamezni vernik povabljeni, da si ponavljamo angelove besede pri oznanjenju: »Bogu ni nič nemogoče«.

    SVETOPISEMSKI ODLOMEK: Lk 1,30-31.34-35

    Angel ji je rekel [Mariji]: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« […] Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.«

    Kateheza: »Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device«. Kako spočeti in roditi Jezusa

    https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-08/kateheza-brez-svetega-duha-cerkev-ne-more-iti-naprej-ne-more-o.html

    PRIDI, PRIDI SVETI DUH!

    Odgovori
    • Miro says:
      8. avgusta, 2024 at 12:09

      KAJ PRAVIJO LJUDJE, KDO JE SIN ČLOVEKOV?

      IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 16,13-23)

      Ko je Jezus prišel v kraje Cezareje Filipove, je svoje učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri: da je Janez Krstnik, drugi: da je Elija, zopet drugi: da Jeremija ali kdo izmed prerokov.« Jezus jim reče: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Spregovoril je Simon Peter in rekel: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«

      Jezus mu je odgovoril: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz tebi povem: Ti si Peter – Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva. Kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.«

      Tedaj je učencem naročil, naj nikomur ne pravijo, da je on Kristus. Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in veliko trpeti od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov, da mora biti umorjen in tretji dan vstati od mrtvih. Peter ga je pa vzel v stran in mu začel braniti: »Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!« Ali obrnil se je in rekel Petru: »Pojdi od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božjega, ampak na to, kar je človeškega.«

      RAZLAGA BOŽJE BESEDE

      TI SI SKALA

      Kaj pa vi pravite, kdo sem? To je to. Bistveno vprašanje. Od odgovora, ki ga ne moremo ponarediti, je odvisna naša prihodnost.

      Seveda sta možna samo dva odgovora: da je Bog ali da ni Bog. Ljudem sicer lahko rečemo eno in mislimo drugo, a pred Bogom se ne da pretvarjati, pa tudi naše življenje kriči to, kar zares verjamemo. Dokaz naše vere je namreč življenje, zlasti takrat, ko doživljamo stisko: ali takrat ohranimo zaupanje in morda takoj ali po nekem obdobju iskanja in spraševanja sklenemo, da bomo zaupali v Boga in ohranili mirno kri kljub vsemu, kar nam grozi, ali pa bomo Boga in svet prekleli in se zatekli v beg ali odvisnost, nasilje nad drugimi ali nad seboj ali pa v depresijo.

      Simon Peter je imel temeljno vero in bil odprt Svetemu Duhu, zato je lahko pričeval o Jezusu, da je Božji Sin, ker je v veri lahko zaslišal Očetov glas.

      Morda bo kdo vprašal, ali je sploh pomembno odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Pa je! Zakaj? V tistem trenutku, ko apostol Peter prizna Kristusa za Božjega Sina, mu Kristus pove, kdo je on: »Ti si Peter, Skala,« in mu zaupa poslanstvo: »In na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva«.

      Danes številni ne vidijo smisla svojega življenja, ker nimajo prave
      podobe o sebi in ne vedo, kaj bi počeli v življenju. Kriza vsega tega rojeva krizo smisla življenja. Ali ni v našem času tako malo smisla, ker ne priznamo (D)drugega in ne priznamo Kristusa za Božjega Sina? Nekateri se bojijo to storiti. Le zakaj? Kristus ničesar ne vzame, daje pa vse. Kdor se mu daruje, dobi stoterno povrnjeno. Kristus ne odvzema svobode, ampak daje smisel življenju. Kajti ko dobi človek življenjsko poslanstvo, dobi tudi smisel življenja. Največji in najvišji smisel življenju pa daje Kristus, ker daje najvišje poslanstvo.

      Peter pomeni skala. Skala pa predstavlja trdnost, prava in resnična trdnost pa je v Bogu. On daje trdnost našemu življenju in samo v njem najdemo moč in zavetje.

      Ko je Jezus postavil Cerkev na skalo, je gotovo mislil na njeno trdnost. Ta ji bo namreč potrebna. Potrebna ji bo trdnost človeka, ki jo bo vodil. Kako bi sicer mogla imeti obljubo, da bo trajala do konca sveta? Peter naj se zaveda, da zgradba Cerkve na njem sloni, naj bo njen nepremakljivi in neporušljivi steber. Ključi nebeškega kraljestva morajo biti v roki, ki jih je sposobna čvrsto držati.

      Ker je trdnost Cerkve izročena človeškim rokam, ni čudno, da se je kdaj pa kdaj sprevrgla v trdoto. Nekaterim se zdijo pretrdi in odveč cerkveni zakoni. Svetujejo, naj jih Cerkev ukine in oznanja samo ljubezen. Dejstvo pa je, da se Cerkev ne more odreči svoji trdnosti, ker bi se s tem odrekla Kristusu.

      Nekateri zlasti trdijo, da bi brez spovedi Cerkev morda imela več pripadnikov; ta zakrament imajo v želodcu mnogi ljudje. Toda Jezus sam pravi Petru: Kar koli boš zavezal na zemlji bo zavezano v nebesih in karkoli boš razvezal na zemlji bo razvezano v nebesih. Če bi opustili spoved, to ne bi bila več Jezusova Cerkev.

      Zakrament spovedi nam omogoči, da črpamo iz izvira usmiljenja, in nas spremeni v vodnjake usmiljenja.

      Zato naj še enkrat vprašam: Kdo je torej Jezus zame, zate?

      Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

      https://portal.pridi.com/2024/08/07/cetrtek-8-avgust-2024-ti-si-skala/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
      Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

      Odgovori
  2. Miro says:
    7. avgusta, 2024 at 9:54

    VERA SIROFENIČANKE – KANAANKE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 15,21-28)

    Tisti čas se je Jezus umaknil v tirske in sidonske kraje. In glej, prišla je žena Kananejka iz tistih krajev in je zavpila: »Usmili se me, Gospod, sin Davidov! Mojo hčer zelo muči hudi duh.« Toda ni ji odgovoril besede. In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« On je odgovoril: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.«

    Ona pa je prišla in padla predenj, govoreč: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril je: »Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in se vrgel psom.« Ona pa je rekla: »Res je, Gospod; saj tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njih gospodarjev.« Tedaj ji je Jezus rekel: »O žena, velika je tvoja vera; zgôdi se ti, kakor želiš!« In njena hči je bila zdrava od tiste ure.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Danes je pred nami Kanaanka, katere vero pohvali Jezus sam. Mar ni v tej veri prisotna očitna borbenost? Kánaanska žena preprosto vztraja do konca. Tvega osramotitev, ponižanje, razočaranje, a ne popušča. Ko ve, da gre za dobro, ko verjame v Jezusa, se bori do konca.

    Kakšen je njen boj? Najprej je to boj z množico. A ne proti množici. Ne spopada se z njo, da bi vrnila zob za zob, oko za oko. Za množico se ne meni. Bori se v sebi in s seboj, da zmore vztrajati. Ve, da gre ljudem na živce. Sliši proteste, a vztraja. Ve, da dela dobro, zato se ne meni za množico. Boj v njej zagotovo ni lahek. Kolikokrat je morala biti tarča posmeha, da je zmogla ves ta odpor. In vendar je zmagala. Vztrajala je toliko časa, da je prišla do Jezusa.

    Kakšen boj sledi? Jezus jo grobo zavrne, da lahko začuti ponižanje in zavrnitev. V njej bi se po naravni poti morala zbuditi odpor in jeza. Zakaj ne bi rekla, in kaj ste Izraelci boljši? Zakaj bi morali biti več vredni kot mi? Mar Bog ne gleda na srce? Ampak ona ve, da Bog gleda na srce. V sebi premaga odpor ponižanja in ne udari po navideznem tekmecu tj. Izraelskemu ljudstvu. V ponižnosti sprejme svojo nemoč in preprosto prosi za pomoč: »Gospod, pomagaj mi!«

    Kako se boj konča? Jezus nadaljuje z grobo primero o Gospodarju in psičkih. Žena se ne da. Ve dvoje: hčeri lahko pomaga samo Bog in Bog je dober. Ne dvomi in ne popusti, ker ljubi. Ker ljubi svojo hčer in ljubi Boga. V boju za osvoboditev ne popusti. Še zadnje ponižanje sprejme in Bog se je usmili. »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« je nagrada, ki pride iz Jezusovih ust.

    Kakšna pa je naša vera? Velikokrat se zapletamo in razmišljamo o tem, kakšni so drugi. Če bi se Kanaanka zapletla v razmišljanje, kakšni so drugi, mar ne bi izgubila pristnosti svoje ljubezni do hčere in do Boga?

    Vsako ponižanje, ki nas doleti, pogosto v nas prebudi odpor. Kanaanka se ne jezi nad krivico, da Jezus o njej govori kot o manjvredni od Izraelcev. Ve za svoje grehe in se ne primerja z drugimi. Išče božjo pomoč in pri tem vztraja.

    Do nekega trenutka mogoče še ‘potrpimo’, ko pa Bog vztrajno molči ali pa se zdi, da podpira zlo, obupamo. Kanaanka pa v tem trenutku izpove najglobljo vero: če Bog poskrbi za psičke, bo gotovo poskrbel tudi zame.

    Zato ne glede na zavračanja, ki jih doživljamo kot tale “Kanaanka”, smo povabljeni, da se nikoli ne odrečemo veri, ki se mora “trmasto” krepiti. Morda bomo dobili občutek, da nas niti v Cerkvi ne razumejo. Take izkušnje so imeli tudi veliki svetniki. Posnemati je treba drznost in pogum Kanaanke. Proti vsakemu nerazumevanju, kakršnemukoli videzu zavrnitve, trmasto, če hočete, verjeti in upati. Na koncu bo Jezus pohvali tvojo vero, čeprav boš ponižan kot pes pod mizo, ker si razumel in občutil odrešujočo ljubezen Očeta, ki sprejema grešnika in z njim je za isto mizo. Bog je zvest in nikogar na zapusti. Upati proti upanju, verjeti proti vsem nasprotujočim dokazom. Kjer se zdi, da vsi, tudi Cerkev, vključno s samim Jezusom, včasih ne ponuja upanja, vera namesto tega vztraja v molitvi, še naprej prosi Gospoda, da doseže božje srce, prepričan v dokončen izid, ki ga čudežno dodaja: “O žena, velika je tvoja vera, zgodi naj se ti, kakor želiš. In od tega trenutka je bila njena hči ozdravljena” (Mt 15,28).

    Kako drugačna bi bili mi in naša Cerkev, če bi Jezus danes lahko hvalil takšno vero med nami. Naj nam na poti stalnega lastnega spreobračanja pomaga zgled Kanaanke.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/06/sreda-7-avgust-2024-vera-sirofenicanke-kanaanke/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  3. Miro says:
    6. avgusta, 2024 at 13:41

    JEZUSOVO SPREMENJENJE

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 9,2-10)

    Tisti čas je vzel Jezus Petra, Jakoba in Janeza in jih peljal posebej na visoko goro; tam se je pred njimi spremenil: njegova oblačila so se zasvetila silno bela, tako ne zna beliti noben belivec na zemlji. Prikazala sta se jim Elija in Mojzes in sta govorila z Jezusom. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj; naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, ker so bili zelo zbegani.

    Naredil se je oblak, ki jih je obdal, in prišel je glas iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Takoj so se ozrli, pa niso pri sebi videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal, naj nikomur ne pravijo, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To naročilo so zase ohranili ter so se vpraševali med seboj, kaj bi to bilo: vstati od mrtvih.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezusovo spremenjenje na gori je čudovita opora našemu življenju. Verjetno vsak čuti, kako težko je vztrajati v prizadevanjih za višje cilje. Na poti je polno skušnjav. Kako stremeti za nečem, česar nihče ne pozna, ne živi, ne jemlje za res. Kako vztrajati, ko drugi poleg nas našega napora ne ceni. Jezus pozna našo omahljivost in nam v spremenjenju ponuja cilj, h kateremu naj bi še bolj zavzeto stremeli.

    Premalo poznam Mojzesa in Elija, da bi lahko naslikal njuno podobo kot čudovit zgled. Mojzesa si predstavljam kot božjo mojstrovino, ki sicer ni znal govoriti, na videz verjetno tudi ni bil tako prepričljiv kot bi si želel, a v sebi je nosil izredno moč: lepoto božjega izbranca, moč pravega moškega in uresničen lik očeta. Z vsem življenjem je stremel za tem, da bi bil več kot le človek, več kot povprečen moški, da bi bil več kot oče – da bi bil zgled očetov, da bi bil očak! Podobno si predstavljam Elija. Ta je znal govoriti in je videl v prihodnost, a je ostajal popolnoma podrejen Bogu, ki mu je služil. Veličina obeh je bila v Bogu. Vse kar sta bila, je bilo dar. To dvoje pa je bilo v polnosti uresničeno v spremenjeni podobi Kristusa. To je bila lepota nad vsako lepoto!

    Da se spreminjam v to lepoto, sem poklican tudi sam. O tej poklicanosti sem razmišljal, zato se bom ustavil kar pri vprašanju, kako se v meni dogaja spremenjenje na ravni trojne temeljne poklicanosti: biti človek, potem biti moški oz. ženska, biti poročen, posvečen ali samski.

    Biti človek. Za kristjana to pomeni, biti božji otrok. Bog me je poklical in mi dal ime že v materinem naročju. Poklical me je, ker verjame vame. To je moje temeljno veselje. Če je drugi nad menoj obupal, če me je zlorabil, moja cena ostaja ista: Sem božji otrok. Kot pravi Oče nad sinom: To je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel! Tako pravi tudi nad menoj. Naj se veselim božjega otroštva!

    Biti moški/ženska. Menim, da se je ženska v svojem spopadu z moškim razvrednotila. Namesto da bi se globlje zavedala svoje ženskosti, svoje identitete, jo je podredila pogledu moškega. Začela se je vrteti pred njegovimi očmi in izsiljevati njegovo ocenjevanje. Bolj ko se vrti pred njim, bolj je nezadovoljna. Izsiljuje poželenje in si s tem daje ceno.

    Moški prav tako ne more biti moški, če si daje ceno z žensko. A prav tu se je današnji družbi zataknilo. Kakšen naj bo moški? Ponosen na svojo moč, logičnost in trdnost. Ne zato, da bi se napihoval, ampak da bi služil. A komu naj služi, če ga žena ne potrebuje?

    Človek – kot moški in ženska, se lahko vzpostavita samo ob Bogu, ki ju je kot moškega in žensko poklical v življenje. Najti morata, tako moški kot ženska svojo duhovno, notranjo moč, da ohranita trdnost pravega moža in očeta in trdnost prave žene in matere.

    Biti poročen, posvečen ali samski. V tem je tudi nadaljnje veselje. Če sem lahko srečen, da sem to, kar sem, kot moški oz. ženska, je nadaljnja poklicanost samo potrditev, da je dobro, da sem. Če tega ni, je nadaljnja poklicanost samo bergla, potem je vse skupaj prazno. Praznina se danes čuti v poročenih in posvečenih. Možje in žene postanejo prazni, ko se poročijo. S poroko je vse končano. Imeti ceno, ker si poročen, je res kriza. Biti poročen ne more biti trofeja. Je spet dar, ki je prazen, če ga ne živim v podarjanju. Poročiti se, pomeni nadaljevati razvijanje sebe v moškosti/ženskosti, v biti oče/mati. To je neskončen izziv k uresničevanju sebe, veselju nad seboj, ki pa se seveda uresničuje v podarjanju drugemu, v ljubezni do drugega.

    Podobno je s posvečenjem. Ko je nekdo posvečen, se pogosto zdi, da je dosegel svoj cilj, pa naj bo to duhovniško ali škofovsko posvečenje. Pred oči mi prihaja, mogoče nesramna slika, kako mlad duhovnik, ki je pravkar posvečen gleda v prazno. Kot da je končal! Če je vse, kar smo, naša zasluga, se ustavimo v napuhu. Če je dar, vemo, da smo poklicani, da ga podarimo. Veselje izvira iz ljubezni, nikoli iz napuha!

    Spremenjenje na gori kaže čudovito uresničene like: Jezusa, Mojzesa in Elija. Vabi nas, da se na svoj način, po božji poklicanosti, spreminjamo v podobo, ki nam jo je Bog namenil. Vsa odpoved, vse molitve in vsa dobra dela naj nam pomagajo, da iz sebe izklešemo čudovito podobo božjega ljubljenca/ljubljenke, moškega/ženske, poročenega–posvečenega ali samskega.

    Marija je znala zreti Jezusovo slavo, skrito v njegovi človeški naravi. Naj nam pomaga, da bomo z njim v tihi molitvi, ter se pustili razsvetliti tej njegovi navzočnosti, da bomo v srcu skozi najtemnejše noči poklicanosti nosili, odsev njegove slave.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/05/torek-6-avgust-2024-jezusovo-spremenjenje/

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!

    Odgovori
    • Miro says:
      6. avgusta, 2024 at 13:42

      PRAZNIK JEZUSOVE SPREMENITVE NA GORI

      V KATOLIŠKI CERKVI 6. AVGUSTA OBHAJAMO PRAZNIK JEZUSOVE SPREMENITVE NA GORI TABOR.

      Dogodek Jezusove spremenitve na gori vsebujejo evangeliji po Mateju (Mt 17,1–13), Marku (Mr 9,2–13) in Luku (Lk 9,28–36) ter poročajo o tem, da se je Kristus v svojem veličastvu prikazal apostolom Petru, Jakobu in Janezu. Cerkveni očetje razlagajo, da je to Kristus storil zato, da bi učence pripravil na svoje trpljenje, smrt in vstajenje. V spremenjenju se je Jezus razodel kot pravi mesija. Najprej o njem poročata Mojzes in Elija (postava in preroki), potem pa še Bog Oče sam.

      Papež sv. Leon Veliki (390–461 po Kr.) je v svojem delu Slava v spremenjenju o Jezusovi spremenitvi na gori zapisal: »Gospod pred izbranimi pričami razodene svojo slavo in s tako velikim sijajem razsvetli svoje telo, ki ga ima kakor drugi, da je njegov obraz podoben sončnemu siju in obleka enaka snežni belini. Glavni namen te spremenitve je bil, da bi apostoli prenesli pohujšanje križa, in da ne bi njihove vere zmotilo ponižanje njegovega prostovoljnega trpljenja, potem ko se jim je razodela vzvišenost njegovega skritega dostojanstva. Gospod pa je z enako previdnostjo utrdil tudi upanje svete Cerkve, da bi celotno Kristusovo telo spoznalo, s kakšno spremenitvijo je bilo obdarovano, in bi si udje v skupnosti obetali tisto slavo, ki je žarela na Glavi. Gospod je rekel isto o tej slavi, ko je govoril o veličastju svojega prihoda: ‘Tedaj bodo pravični sijali kakor sonce v kraljestvu njihovega Očeta’«.

      Simbolika gore v Svetem pismu predstavlja povezavo nebes, zemlje in podzemlja. Tako so gore postale bivališča bogov in na njih so gradili svetišča. Stara zaveza navaja, da so Izraelci na gorah častili Jahveja, saj naj bi jih on oblikoval. Na Horebu je Bog poklical Mojzesa za voditelja Izraelcev in razodel Božje ime, na Sinaju pa je sklenil zavezo z Izraelom in dal deset zapovedi. V Novi zavezi na gori Jezus izbere apostole in jih pošlje v svet, na gori se spremeni in razodene trem apostolom kot Božji Sin, na Oljski gori ima govor o ponovnem prihodu, prav tako na gori razglasi novo postavo in blagre. Gora pomeni območje prihodnjega Božjega kraljestva in Jezus vodi ljudi na goro k Bogu. Kdor ga posluša in je pripravljen hoditi za njim, je luč za druge in sveti kot »mesto, ki stoji na gori« (prim. Mt 5,14).

      Vzhodna Cerkev praznik obhaja že iz prvih časov, na Zahodu pa od 11. stoletja dalje. Za Katoliško Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457 v hvaležen spomin na zmago krščanske vojske nad Turki pri Beogradu leta 1456.

      Povzeto po: https://katoliska-cerkev.si/praznik-jezusove-spremenitve-na-gori

      Odgovori
  4. Miro says:
    5. avgusta, 2024 at 16:38

    UPAJ V GOSPODA, BODI MOČAN, TVOJE SRCE
    NAJ SE OPOGUMI, UPAJ V GOSPODA. (Ps 27,14)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    5. avgusta, 2024 at 16:27

    NADŠKOF ZORE: NADALJEVATI DUHOVNI BOJ ZA EVROPO SV. IGNACIJA LOJOLSKEGA (31. julij 2024)

    Ne morem reči, da je Ignacijeva molitev, ki je zapisana na koncu njegovih duhovnih vaj, zelo znana, prepričan pa sem, da jo poznate vsi, ki se navdihujete ob duhovnosti in zgledu sv. Ignacija. Takole je zapisal: „Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, kar koli imam ali premorem. Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.“

    Ko je pokojni papež Benedikt XVI. ob zaključku 35. generalne kongregacije jezuitskega reda nagovoril zbrane jezuite, je dejal: »Ta molitev se mi zdi vedno prevelika, tako da se je skoraj ne upam izreči, in vendar si jo moramo vedno znova predložiti.“

    Pogosto nas lahko preveva podobno občutje, kot ga je v svojem nagovoru izrazil papež Benedikt XVI. Občutek majhnosti in nemoči, da bi lahko sprejeli čudovite Božje ponudbe, s katerimi v najrazličnejših okoliščinah našega življenja razodeva svojo ljubezen in skrb za nas.

    Zdi se, kot bi se Ignacijeva molitev navdihovala pri besedah iz Prvega Pavlovega pisma Korinčanom: „Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v Božjo slavo. Brez spotike bodite Judom in Grkom in Božji Cerkvi, kakor skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem in pri tem ne iščem tega, kar meni koristi, ampak to, kar množici, da bi se zveličali“ (1 Kor 10,31-33).

    Misli iz uvodnega dela nagovora nadškofa Zoreta

    Njegov celoten nagovor na: https://katoliska-cerkev.si/nadskof-zore-nadaljevati-duhovni-boj-za-evropo-sv-ignacija-lojolskega

    Sv. Ignacij Lojolski, prosi za nas!

    Odgovori
  6. Miro says:
    5. avgusta, 2024 at 15:14

    JEZUS REČE: DAJTE JIM VI JESTI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 14,13-21)

    Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.

    Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Dajte jim vi jesti. Tako smo slišali Jezusa v današnjem evangeliju. Ob tem evangeliju bi lahko uporabili misel Svete Mati Terezije iz Kalkute, ki je rekla o Jezusu: “Uporablja našo ljubezen in sočutje v svetu navkljub našim slabostim in krhkostim.”

    V tem čudežu Jezus ne proizvede hrane kar iz niča. Pač pa vzame tisto malo, kar imajo apostoli in ga tisočkrat pomnoži. In to velja tudi zame. Ne glede na to kako malo se mi zdi, da lahko ponudim, ko svoje darove svobodno postavim Jezusu na razpolago, postanejo brezmejni.

    Po čudežu pomnožitve kruha in rib me Jezus spominja, da lahko On poskrbi za vse, bolj kot si lahko predstavljam. Obstaja skrivnostno nesorazmerje med tem, kar jaz dam in kar Gospod iz tega naredi.

    Jezus je storil dejanje, ki je podobno zakramentu evharistije. Čudež je namreč v bratski razdelitvi teh nekaj hlebov, ki jih po Božji moči ni samo dovolj za vse, temveč koščki celo ostanejo. Gospod je spodbudil učence, da so oni razdelili kruh med množico. Na ta način jih je poučeval in pripravljal na bodoče apostolsko poslanstvo, saj bodo morali ponesti vsem hrano Božje Besede in zakramentov.

    V tem dogodku nam je Gospod zgovorno pokazal svoje sočutje do ljudi. Jezus je pozoren na materialno potrebo, vendar nam želi darovati še več. V Kristusovem kruhu je navzoča Božja ljubezen.

    V evharistiji nas Jezus dela za pričevalce Božjega sočutja do vsakega. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega.

    Ko torej naša občestva obhajajo evharistijo, se morajo vedno bolj zavedati, da je Kristusova daritev namenjena vsem, zato evharistija v Kristusu spodbuja vsakega vernika, da tudi sam postane »razlomljen kruh« za druge. Tudi danes Jezus še vedno spodbuja in daje naročilo: ‘Dajte jim vi jesti!’. Resnično je poklicanost vsakega izmed nas v tem, da smo skupaj z Jezusom razlomljen kruh za življenje sveta.

    Jezus ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo izmed njih, in naj razdelijo.

    Jezus torej govori, o življenju, ki je v tem, da živimo za druge in ne da živimo zase. A tu se, žal, naše krščanstvo velikokrat ustavi. Zdi se, da kristjani prisegamo na to kako naj nam bo čim bolj udobno. Tudi mi bi radi kot apostoli, odpustili množico. Želimo si, da nam drugi dajo mir. Najpomembnejše je, da poskrbimo zase. To nam zadošča. In kje je množica, ki bi iskala Jezusa ali pa vsaj čudežev? Vsi lahko ugotavljamo, da množice, ki bi Jezusa iskala, pravzaprav ni. Ker v nas ni živih hrepenenj, ni lakote. Ker ni množice, ki bi kaj iskala, se zdi, da ni potrebe po pričevanju.

    Jezusovo načelo je preprosto:

    Ne skrbite le zase, poskrbite za lačne množice.

    Pristopite k drugim tako, da jim daste tisto, kar tisti trenutek potrebujejo.

    Ko množica oz. posameznik v njej spozna, da je prejel kruh, jim spregovorite o živem kruhu in mu ga dajte.

    Jezus govori o življenju, ki raste iz vere vanj iz odnosa z njim. On ne govori o lagodnem življenju. Verjame, da je veselo življenje v darovanju. Drugemu lahko spregovorimo o tem življenju le, če ga živimo.

    Preprost evangelij, ki nam nalaga trdo delo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/04/ponedeljek-5-avgust-2024-jezus-rece-dajte-jim-vi-jesti/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  7. Miro says:
    4. avgusta, 2024 at 13:41

    JEZUS HRANI NAŠO VERO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,24-35)

    Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«

    SLAVA TEBI, JEZUS, TI SI NAŠ ODREŠENIK!

    Odgovori
    • Miro says:
      4. avgusta, 2024 at 13:42

      PAPEŽ: NAJDRAGOCENEJŠA ZAPUŠČINA STARŠEV OTROKOM NISO MATERIALNE STVARI AMPAK LJUBEZEN

      »DRAGI BRATJE IN SESTRE, LEPO NEDELJO ŽELIM! EVANGELIJ DANES GOVORI O JEZUSU, KI PO ČUDEŽU HLEBOV IN RIB POVABI MNOŽICE, KI GA IŠČEJO, DA RAZMISLIJO O TEM, KAR SE JE ZGODILO, DA BI RAZUMELI SMISEL (prim. Jn 6,24-35).«

      S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 18. nedeljo med letom. In nadaljeval:

      Jedli so tisto razdeljeno hrano in lahko so videli, kako, čeprav z nezadostnimi zalogami, a zaradi velikodušnosti in poguma tistega dečka, ki je dal na razpolago drugim to, kar je imel, da so se vsi nasitili (prim. Jn 6,1-13). Znamenje je bilo jasno. Če vsakdo z drugimi podeli to kar ima, z Božjo pomočjo, tudi s tem malim, vsi lahko nekaj imajo. Ne pozabite tega: Če nekdo z drugimi podeli to kar ima, z Božjo pomočjo, tudi s tem malim, vsi lahko nekaj imajo. Ne pozabite tega.

      Pa vendar niso tega razumeli. Jezusa so imeli za neke vrste rokohitrca in so ga začeli ponovno iskati, upajoč, da bo ponovil čudež, kot da je to čaranje (prim. v. 26).

      Bili so protagonisti temelje izkušnje za njihovo pot, a niso razbrali njenega pomena. Njihova pozornost se je osredotočila samo na hlebe in ribe, na materialno hrano, ki hitro preide. Niso opazili, da je to samo orodje, preko katerega je Oče, medtem ko je potešil njihovo lakoto, razodeval nekaj veliko bolj pomembnega. In kaj je Oče razodeval? Pot življenja, ki traja za vedno in okus kruha, ki nasičuje onkraj vsake mere. Skratka, pravi kruh je bil in je Jezus, njegov ljubljeni Sin, ki je postal človek (prim. v. 35), ki je prišel, da bi z nami delil našo revščino in nas preko nje vodil k veselju polnega občestva z Bogom in z brati (prim. Jn 3,16).

      Materialne stvari ne zapolnijo življenja, nam sicer pomagajo iti naprej, ampak ne zapolnijo življenja. To lahko stori samo ljubezen (prim. Jn 6,35). Da pa bi se to zgodilo, je potrebno začeti hoditi po poti dejavne ljubezni, ki ne zadrži nič zase, ampak vse podeli. Dejavna ljubezen vse podeli.

      Se to ne dogaja po naših družinah? Pomislimo na tiste starše, ki se trudijo vse življenje, da bi otroci prav rastli in da bi jim nekaj pustili za njihovo prihodnost. Kako lepo je, ko je to sporočilo razumljeno in so otroci hvaležni in tudi oni postanejo med sabo solidarni kot bratje! A kako žalostno je, ko se prepirajo za dediščino, – toliko primerov sem videl, res je žalostno – in se borijo med sabo in zaradi denarja ne govorijo med sabo leta in leta. Sporočilo očeta in mame, njuna najdragocenejša zapuščina ni denar, ampak ljubezen s katero podarjajo otrokom vse to kar imajo, natanko tako kot to počne Bog z nami, in nas tako učijo ljubiti.

      Vprašajmo se torej: kakšen odnos imam do materialnih stvari? Sem njihov suženj, ali pa jih svobodno uporabljam kot orodje za podaritev in sprejemanje ljubezni? Znam reči hvala Bogu in bratom za darove, ki sem jih prejel? Jih znam podeliti z drugimi?

      Marija, ki je Jezusu podarila vse svoje življenje, naj nas nauči vsako stvar napraviti za orodje ljubezni.

      Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-08/papez-najdragocenejsa-zapuscina-niso-materialne-stvari-ljubezen.html

      Odgovori
  8. Miro says:
    3. avgusta, 2024 at 20:37

    PAPEŽ MLADIM V MEDŽUGORJU: Z EVANGELIJEM GRADITE NOVO ČLOVEŠTVO (Vatican News, 3. avgust 2024)

    SVETI OČE JE NAPISAL SPOROČILO UDELEŽENCEM 35. FESTIVALA MLADIH, KI OD 1. DO 6. AVGUSTA 2024 POTEKA V MEDŽUGORJU. POVABIL JIH JE, NAJ PRISLUHNEJO BOŽJI BESEDI, S SEBOJ NOSIJO EVANGELIJ TER BODO V SVETU GLASNIKI UPANJA, LJUBEZNI IN MIRU.

    Papež jim na začetku zaželi, »da bi srečanje z Gospodom Jezusom v občestvu z Devico Marijo« razvnelo plamen njihove vere. Zatem se naveže na besede iz Lukovega evangelija »Marija si je izvolila boljši del«, ki so del gesla letošnjega festivala, ter mladim predlaga nekaj spodbud za duhovno rast in njihovo delovanje v Cerkvi in svetu: »Jezus nas s tem, kar reče Marti, Lazarjevi in Marijini sestri, spomni, da je pristop pristnega učenca poslušanje Gospodove besede. Marija se zaveda, da je Gospod vstopil v njeno hišo, ampak želi vstopiti tudi v njeno srce. Sedla je k njegovim nogam, da bi mu prisluhnila, in tako izbrala boljši del, “ki ji ne bo odvzet”.«

    Druga pristna učenka je po papeževih besedah Marija iz Nazareta. »Bog je vstopil v dom tega mladega dekleta in ji spregovoril. Sprejela je Božjo besedo v svoje srce in sodelovala pri Njegovem načrtu; popolnoma se je dala na razpolago, ko je Bog v polnosti časov poslal svojega Sina. V tišini je bila navzoča ob vznožju križa, ko je Jezus, Božji in Njen Sin, odrešil svet; spremljala je apostole na dan binkošti, ko se je Cerkev rodila v Svetem Duhu. S tem ko je Devica Marija dopustila, da je Božja Beseda vstopila v Njeno srce, je zvesto in skrbno izpolnjevala svoje poslanstvo. Tudi Ona je izbrala boljši del: Gospoda Jezusa,« zapiše sveti oče in mlade v Medžugorju povabi, naj tudi sami postanejo pristni Kristusovi učenci:

    »Ostajajte v Učiteljevi navzočnosti, premišljujte Božjo Besedo in dopustite, da razsvetli vaš um in srce, da boste odkrili in sodelovali pri načrtu, ki ga ima Oče za vsakega izmed vas. Zato vas spodbujam, da vzpostavite tesno vez z evangelijem in ga nosite s seboj, da vam bo kot kompas, ki vam kaže pot, po kateri morate hoditi. Ko ga boste brali, se boste naučili spoznavati Kristusa, “učlovečenega Božjega Sina, ki je ena sama, popolna in nepresegljiva Očetova Beseda. V njem nam pove vse, in nobene druge besede ne bo kakor ta (prim. KKC 65), kakor pravi tudi sveti Hieronim: “Nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa” (PL 24,17). Okrepite se tudi z močjo zakramentalne milosti sprave in evharistije, obiskujte Gospoda v tem srečanju “od srca do srca”, to je v evharistični adoraciji.«

    Poleg tega je papež Frančišek mlade spomnil, da »pristen učenec, ki postane moder in močan v Duhu, nujno posreduje Božje kraljestvo drugim; oznanjevanje Njegove Besede namreč ni samo dolžnost duhovnikov in redovnikov, ampak je tudi vaša dolžnost, dragi mladi. Imeti morate pogum in govoriti o Kristusu v svojih družinah, v svojem izobraževalnem in delovnem okolju, v svojem prostem času. Oznanjajte Ga predvsem s svojim življenjem: vidno Kristusovo navzočnost izražajte s svojim obstojem, z vsakodnevno zavzetostjo in skladnostjo z evangelijem v vsaki konkretni odločitvi. Gospod želi, da ste neustrašni apostoli vesele novice in graditelji novega človeštva.«

    Ob koncu sporočila sveti oče mladim v Medžugorju podeli svoj blagoslov in jih izroči Mariji, Materi Cerkve: »Naj posreduje za vas, da boste imeli moč in modrost, da boste govorili z Bogom in o Bogu. Naj vas Njen zgled spodbuja, da boste glasniki upanja, ljubezni in miru v svetu,« sklene svoj pozdrav papež Frančišek in mlade prosi, naj molijo zanj.

    Povzeto po: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-08/papez-mladim-v-medzugorju-z-evangelijem-gradite-novo-clovestvo.html

    Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!

    Odgovori
  9. Miro says:
    3. avgusta, 2024 at 18:01

    GOSPOD, DAJ MI POGUM IN ZVESTOBO JANEZA KRSTNIKA

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 14,1-12)

    V tem času je četrtni oblastnik Herod slišal o Jezusu in je rekel svojim služabnikom: »To je Janez Krstnik; on je vstal od mrtvih in zato delujejo v njem čudežne moči.« Herod je bil namreč dal Janeza prijeti, ga vkleniti in vreči v ječo zaradi Herodiade, žene svojega brata Filipa. Kajti Janez mu je govoril: »Ni ti je dovoljeno imeti.« Hotel ga je usmrtiti, pa se je zbal ljudstva, ker so ga imeli za preroka.

    Na Herodov rojstni dan pa je Herodiadina hči plesala pred gosti in se Herodu prikupila. Zato ji je s prisego obljubil dati, kar koli bi ga prosila. Ona pa je po materinem navodilu rekla: »Daj mi tukaj na krožniku glavo Janeza Krstnika!« Kralj se je razžalostil, toda zaradi prisege in gostov jo je ukazal dati. Dal je torej Janeza v ječi obglaviti in prinesli so njegovo glavo na krožniku, jo dali deklici in ta jo je nesla materi. In prišli so njegovi učenci, vzeli truplo ter ga pokopali; potem so šli in to sporočili Jezusu.

    MISEL OB EVANGELJSKEM ODLOMKU

    Ko Herod sliši o Jezusu, ga poveže z Janezom Krstnikom. Ta je umrl zaradi svoje zvestobe resnici. Učenci so ga pokopali in sporočili Jezusu. Oba sta doživela nasprotovanje in žrtev. Vabita me, naj se uprem zlu in ne delam z njim kompromisov. Gospod, daj mi pogum in zvestobo Janeza Krstnika, da ne bom nikogar pohujšal s svojim popuščanjem in neodločnostjo.

    Luč Besede rodi življenje, Primož Krečič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    2. avgusta, 2024 at 19:35

    ŠKOF MATJAŽ: ‘POSTANIMO DOMAČI S SVETIM PISMOM’

    CELJSKI ŠKOF MAKSIMILIJAN MATJAŽ ODGOVARJA NA VPRAŠANJE BRALKE V TEDNIKU DRUŽINA.

    Ob novem prevodu Svetega pisma, ki ste ga izdali pri Družini, imam vprašanje, kako naj se lotim branja. Slišala sem, da se ta knjiga ne bere od začetka do konca kot navadna knjiga. Imam veliko željo, da ga preberem. Kako naj se ga torej lotim pravilno?

    Spoštovana gospa Ines, najprej čestitke za vaš korak pri branju Svetega pisma – imeti veliko željo, da bi brali, je namreč zelo pomemben vstop za vsakega bralca. Ko se pridobita volja in želja, pa je najpomembnejša metoda branja.

    Prva skušnjava, ki se nam na začetku pojavi, je, da potrebujemo veliko znanja, da se sploh lotimo tako velike knjige, a to ne drži. Ker je Božja beseda navdihnjena od Boga in namenjena vsakemu človeku, je vsak zmožen brati in slišati njen klic.

    Zato k branju pristopamo z ljubeznijo in veseljem – zazrti v Avtorja. Sveto pismo moramo brati in premišljevati z istim duhom, kakor je bilo napisano. Glavni avtor Svetega pisma je Sveti Duh, zato je On tudi ključni razlagalec Božje besede. Kadar beremo Sveto pismo, ga moramo klicati in se mu po branju zahvaliti.

    Uvodni del odgovora celjskega škofa

    Celoten odgovor na: https://katoliska-cerkev.si/skof-matjaz-postanimo-domaci-s-svetim-pismom

    Odgovori
    • Hvala says:
      3. avgusta, 2024 at 8:07

      Ja, res je, LEPO JE NAPISAL GOSPOD ŠKOF MATJAŽ, RES NE POTREBUJEMO VELIKO ZNANJA, KATI BOG JE VSEMOGOČNI.

      Bog vodi človeka in mu kaže in ga poučuje. TO POTRJUJEM S SVOJO IZJAVO SEDAJ-TO JE RESNIČNO, KER SEM SAMA DOŽIVELA. GOSPOD MI JE V SVETEM PISMU RAZKRIL MOJE ŽIVLJENJE DO POTANKOSTI IN OBLJUBE ZA PRIHODNOST.

      SLAVIMO VSEMOGOČNEGA BOGA.

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja