Članki za dušo

Posted on 10. marca, 2020 by Administrator

Tu se dodaja članke, ki so povzeti po drugih internetnih straneh. Prosim, da se navedejo viri kje je bilo povzeto.

This entry was posted in Domov. Bookmark the permalink.

14.954 Responses to Članki za dušo

← Older Comments
Newer Comments →
  1. Miro says:
    18. avgusta, 2024 at 13:26

    »Zaupaj v GOSPODA z vsem svojim srcem,
    na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh
    svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval
    tvoje steze.« (Prg 2,5-6)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  2. Miro says:
    18. avgusta, 2024 at 10:13

    KDOR JÉ MOJE MESO IN PIJE MOJO KRI, IMA VEČNO ŽIVLJENJE IN JAZ GA BOM OBÚDIL POSLEDNJI DAN

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO JANEZU (Jn 6,51-58)

    Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    Jezus pod podobo kruha je središče evharistije. Sprememba kruha in vina v Kristusovo telo in kri je središče. Evharistija je zakrament, katerega pomen gre daleč preko vidnega.

    Mnogim je (postala) ta skrivnost nerazumljiva, saj do nje nimajo (več) dostopa.
    Postavlja se vprašanje, mogoče veliko bolj močno kot pri drugih verskih resnicah – kaj se tu pravzaprav dogaja? Kaj ima vse to veze z mojim življenjem?

    Izvor evharistije je v prazniku pashe, ki se spominja konca zatiranja in velike
    osvoboditve Izraela, tistih veličastnih Božjih del, ki predstavljajo bistvo judovske
    vere. In pri tem posebnem prazniku, zadnjem, ki ga Jezus obhaja s svojimi prijatelji pred svojo smrtjo, igrata kruh in vino posebno vlogo.

    Kruh je simbol vsakdanjika, truda in človeškega dela, simbol tega kar nas zbližuje in od česar živimo. Vino je simbol praznika in veselja, simbol tega kar nas razvedri in tudi vsega, kar zmore potešiti našo žejo po življenju. In sedaj je postal ta kruh in to vino del dogodka, ki se ga spominjamo pri vsaki sveti maši – Kristus nam ponudi, da se obdarujemo z Njegovo prisotnostjo v čisto vsakdanji prehrani.

    Ne gre za kruh in vino, temveč za izkušnjo “obhajanja” s samim Kristusom, za
    izkušnjo, da želi Božja resničnost postati eno z vsakim človekom vse do zadnje
    celice njegovega telesa.

    In še en vidik naše vere lahko vidimo tu – Kristus želi bivati pri nas v preprostem kruhu, v navadnem vinu. Bog, ki nas želi razsvetliti, se je sam poimenoval “jaz sem z vami”. “Jaz sem z vami” se vedno znova razdaja, da se tudi mi podarjamo drugim. Evharistija je dar za naše življenje, ki nas želi ozavestiti, kako lahko nekaj vsakdanjega postane kraj srečanja z Bogom. V vseh stvareh … Bog …

    V mnogih krajih na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi nosijo Kristusovo telo v slavnostnih procesijah po ulicah, po svetu, v katerem živimo in delamo. Prisotnost Kristusovega telesa na našem svetu želi predvsem danes pokazati prisotnost Boga v naši vsakdanjosti in nas spomniti na to, da se lahko tudi svet spremeni in preobrazi, tako kot se spremeni kruh v Kristusovo telo. Svet se lahko spremeni, ker želi Bog bivati na tem svetu in tako lahko vse, kar srečamo, postane prispodoba za Njegovo odrešujočo in blagoslovljeno resničnost. V spremenjenem kruhu na naših ulicah slutimo, kako se je Božje učlovečenje dotaknilo celotnega stvarstva. Razkazujemo ga povsod, da bi izpovedali – povsod prodira Božje odrešenje. Nič ni izvzeto, izločeno. In tako ponovno – v vseh stvareh … Bog.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/17/nedelja-18-avgust-2024-20-navadna-nedelja/

    Božje usmiljenje, neizmerno v zakramentu evharistije in duhovništva, zaupamo vate!

    Odgovori
  3. Miro says:
    17. avgusta, 2024 at 12:12

    MALIH JE NEBEŠKO KRALJESTVO

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,13-15)

    Tedaj so Jezusu prinesli otročiče, da bi roke nanje položil in molil. Učenci so jih karali, a Jezus jim je rekel: »Pustite otročiče in ne branite jim priti k meni, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« Položil je nanje roke in potem je šel od ondod.

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    PUSTITE OTROKOM K MENI

    Nekega dne so ljudje pripeljali otroke k Jezusu, da bi jih blagoslovil. Učenci so bili nezadovoljni. Jezus je postal nejevoljen in jim je rekel, naj pustijo otroke k njemu.

    Toda kaj pomeni »sprejeti Božje kraljestvo kot otrok«? Otrok zaupa brez razmišljanja. Otroci ne morejo živeti, ne da bi zaupali ljudem okoli sebe. Njihovo zaupanje ni vrlina, je življenjska nuja. Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno.

    V otrocih vidi Jezus tisto, kar manjka nam odraslim. Naš pogled je postal z leti preveč preračunljiv in pokvarjen. Nismo več pripravljeni poslušati, vzet zares in prisluhniti Jezusovi otroški želji po edinosti, ljubezni, miru, polnem življenju. Trdosrčnost je v nas zadušila otroško dušo. Preračunljivost, zlaganost in hinavščina, korist in užitek so nam vodilo.

    Otroška duša, otroški pogled s katerim gleda Jezus, je povsem drugačen. Jezus govori o zaupnem odnosu z Očetom, o veri v lepoto človeka, o čudenju in otroški iskrenosti. Zato Jezus pravi, da v božje kraljestvo pride le, kdor postane kakor otrok. Otrok, v katerem namesto koristi prevladujejo sanje, več kot trenutni užitki mu pomenijo pričakovanja, bolj kot na svojo moč se lahko zanesejo na zaupanje, da bosta očka in mama nekaj naredila zanj. Prav v tem duhu zveni Jezusovo hrepenenje po edinosti: govori o edinosti kot njegovih sanjah za človeka, o prihodnosti, ko bodo vsi eno, o Očetovi moči, ki edina lahko to uresniči.

    Sprejeti otroka pomeni sprejeti obljubo. Otrok raste in se razvija. Na enak način tudi Božje kraljestvo na zemlji ni nikoli zaključeno dejstvo, ampak bolj obljuba, dinamičen in nezaključen proces rasti. In otroci so nepredvidljivi. V evangeljski zgodbi pridejo, kadar pridejo, v nobenem primeru pa ne ob pravem času za učence. Toda Jezus vztraja, da jih morajo sprejeti, saj so tam. Na enak način moramo sprejeti Božjo navzočnost, ko se nam razkrije, ne glede na to, ali je trenutek pravi ali ne. Moramo igrati igro. Sprejeti Božje kraljestvo tako, kot sprejmemo otroka, pomeni ostati čuječi in moliti, da ga bomo lahko sprejeli, ko bo prišlo, vedno nepričakovano, ob primernem trenutku ali ne.

    Jezus je pokazal posebno skrb za otroke, ker je hotel, da bi bili njegovi nasledniki posebej pozorni do ubogih in nemočnih. Do konca časov bodo ti ljudje njegovi predstavniki na zemlji. Kar bo storjeno njim, bo storjeno njemu, Kristusu. »Najmanjši bratje«, ti, ki skoraj nič ne veljajo in se z njimi nekaznovano grdo ravna, ker nimajo ne moči ne prestiža, so pot, ki jo je treba prehoditi, da bi zaživeli v skupnosti s Kristusom.

    V svetu, kjer je vse mogoče kupiti, s svojo voljo določati in spreminjati, kjer je vse razgaljeno in podrejeno koristi, se otroška duša v nas pogosto utaplja. Zdravilo za to vidim prav v molitvi in še posebej v molitvi rožnega venca. Naj spomnim na dva dela rožnega venca, ki se mi zdita še posebej spodbudna, da v nas prebujata otroka, in sicer veseli ter svetli del. V prvem vidimo Marijo, ki z otroškim zaupanjem sprejema angelovo sporočilo, da bo postala božja mati. Tako neverjetna novica, ki jo mora nositi sama. Mar ni to mogoče le v otroško zaupnem odnosu z Bogom? Zaveda se svoje majhnosti in nemoči, a ve, da vse zmore, ker je Bog kot dobri Očka z njo. Prav tako z otroško igrivostjo teče k teti Elizabeti. Čudovito preprosto sprejema rojstvo v Betlehemu med preprostimi pastirji. Vse to je mogoče le otroški duši. Podobno otroško vero nam riše svetli del, kjer Jezus v ponižnosti stopa v vrsto grešnikov in se potopi v Jordanu, da ga Janez krsti. Z otroško željo, da se svatje poveselijo, naredi v Kani prvi čudež. Potem pa – čeprav je po človeško gledano obsojen na propad – oznanja božje kraljestvo, se veseli spremenjenja na gori in nazadnje postavi sveto evharistijo.

    Otroške duše to zmorejo. Mi bomo zmogli, če smo povezani s tako vzvišenimi zgledi in v božji moči. Zato vas, vabim, da zremo Marijo in Jezusa. V molitvi prosimo, da bi zmogli vedno dati prostor otroku v nas, da bo

    nad preračunljivostjo zmagovalo otroško hrepenenje in zaupanje, nad hinavščino iskrenost in neposrednost, nad koristjo skrivnost in čudenje.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  4. Miro says:
    16. avgusta, 2024 at 9:21

    KAR JE BOG ZDRUŽIL, TEGA NAJ ČLOVEK NE LOČI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MATEJU (Mt 19,3-12)

    Tisti čas so k Jezusu pristopili farizeji, da bi ga skušali. Rekli so: »Ali je možu dovoljeno ženo odsloviti iz katerega koli vzroka?« Odgovoril jim je: »Ali niste brali, da ju je tisti, ki je od začetka ustvaril, ustvaril kot moža in ženo, in rekel: ›Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.‹ Zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči.«

    Rečejo mu: »Zakaj je torej Mojzes naročil dati ločitveni list in jo odsloviti?« Odgovori jim: »Mojzes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dovolil ločiti se od svojih žená, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdor koli se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – in se oženi z drugo, prešuštvuje.«

    Njegovi učenci mu rečejo: »Če je takó z možem in ženo, se ni dobro ženiti.« On pa jim je rekel: »Ne umejo te besede vsi, ampak katerim je dano. So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo ostati samski; in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje; in zopet drugi so samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!«

    RAZLAGA BOŽJE BESEDE

    LOČITEV?

    Poslušali smo klasično besedilo, ki obsoja razvezo. Jezus pokaže, kako ravnati, da se ne bi bilo treba zatekati k njej; da ne bi prišlo do točke, ko ločitev, če ne celo razveza, postane neizogibna.

    Ob tem ni potrebno ne vem koliko govoriti o alarmantni krizi, ki v današnji družbi zadeva zakonsko skupnost. Ta nam je vsem pred očmi. Zakoni, ki pridejo v krizo že po nekaj mesecih.

    Tudi zakonska skupnost občuti vpliv današnje miselnosti »uporabi in zavrzi«. Če to miselnost naobrnemo na zakonsko skupnost, je to povsem zgrešeno in pogubno. Zakonska skupnost ni kakor porcelanasta vaza, ki se v teku časa obrabi, ne pa izboljšuje, in ko na njej opazimo razpoko, je že izgubila pol vrednosti, četudi jo zlepimo. To je pač del življenja, ki se podreja njegovim zakonom. Zakonska skupnost bi morala biti podobna vinu, ki se s staranjem izboljšuje, ne pa slabša.

    Jezus je naredil svoj prvi čudež v Kani, da bi rešil srečo novoporočencev. Spremenil je vodo v vino in ob koncu so se vsi strinjali, da je bilo vino, s katerim so postregli na koncu, najboljše. Mislim, da je Jezus tudi danes pripravljen, če ga le povabimo na naše poročno slavje, narediti ta čudež in storiti, da bo poslednje vino – ljubezen in edinost zrelih let in starosti – boljša od tiste na začetku.

    Papež Frančišek je mladim tvitnil: Dragi mladi, ne bojte se poroke: Kristus s svojo milostjo spremlja zakonce, ki ostanejo združeni z Njim.« Zadel je v črno. Vsi vemo, koliko izzivov se vrti okoli tem, kot sta zakonska zveza in družina. Jedro v temelju vseh je, da se mladi bojijo poročiti. Ta strah spodbuja kultura, ki povzroča takšno zbeganost glede dokončnih odločitev, da se je bolje umakniti, kot pa dokončno odločiti. Papež Frančišek današnjim mladim zato ponavlja: »Ne bojte se!« Cerkev ima v sebi neverjetno bogastvo, duhovni in človekoljubni zaklad, s katerim lahko poudari lepoto zakonske zveze v tem času, ko kultura kaže predvsem nevarnosti in težave, povezane z družino.

    Poroka je osnovna zveza, ki ustvarja novo skupnost oseb, družino. Pravo, skladno, ljubečo družino lahko ustvarita le oče in mati s skupnimi napori in odrekanju sleherni sebičnosti. Zato je prav, da na vsakem koraku zdravo družino podpiramo in se trudimo za prave medčloveške odnose, kjer so vsi enakovredni in je vsak po svojih močeh ustvarjalec pravega družinskega duha. Evangelist nam predstavi Jezusovo mnenje glede zakona in družine. Farizeji so ga glede tega skušali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Danes bi lahko slišali tudi vprašanje: »Kdaj sme žena zapustiti moža?« Oba si namreč jemljeta pravico, da smeta sama odločati o zakonski zvezi. Res je, da ne smemo vseh razvezanih zakoncev metati v isti koš, toda največkrat so razveze povezane z naveličanostjo in napačnim pojmovanjem ljubezni. Jezusov odgovor je še vedno isti: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči.« Mož in žena sta namreč eno telo, neločljiva, zato je še toliko bolj pomembno, da živita drug z drugim in drug za drugega.

    Pomembno je, da v svoje življenje spustita Boga, ki jima pomaga, da lažje sprejmeta napake drug drugega in jih prelijeta z ljubeznijo. Ljubezen je tista sila, ki združuje in naredi skupnost moža in žene trdno in neuničljivo. Družina bo nehala biti skupnost ljubezni, če bomo dajali prednost pravicam: do ločitve, do splava, do nedeljskega dela, do evtanazije, do poroke homoseksualcev, do samomora … Naj nam Bog pomaga, da ne bomo pozabili na svoje dolžnosti, da drug drugega osrečujemo, opogumljamo in tudi trpimo druga za drugega, če je to potrebno. Čim več bomo vložili v svoje odnose, tem bolj bomo eno med seboj in srečnejši bodo naši zakoni. In naši otroci bodo srečni ter imeli zgled, da je možna srečna družina.

    Zato naj končam z mislijo danskega filozofa in teološkega pisatelja S. Kirkegaarda: “Poroka je in bo vedno ostala najpomembnejša pot odkritja, ki jo človek lahko naredi.”

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/08/15/petek-16-avgust-2024-locitev/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
  5. Miro says:
    15. avgusta, 2024 at 18:21

    »BODITE DRUG DO DRUGEGA DOBROSRČNI IN USMILJENI
    TER DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE, KAKOR JE TUDI VAM BOG
    MILOSTNO ODPUSTIL V KRISTUSU.« (Ef 4,32)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. avgusta, 2024 at 18:24

      MOLIMO

      SPOMNI SE, O PREMILA DEVICA MARIJA

      Spomni se, o premila Devica Marija, da še nikdar ni bilo slišati,
      da bi bila ti koga zapustila,
      ki je pod tvoje varstvo pribežal,
      tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal.
      S tem zaupanjem hitimo k tebi, o devic Devica in Mati,
      k tebi prihajamo in pred teboj zdihujoči grešniki klečimo (stojimo).
      Nikar ne zavrzi, o Mati Besede, naših besed,
      temveč milostno nas poslušaj in usliši. Amen.

      PRESVETA DEVICA MARIJA, PROSI ZA NAS!

      Odgovori
  6. janez says:
    15. avgusta, 2024 at 18:15

    TEBI, TANKOČUTNI ČLOVEK

    Tebi, tankočutni človek, ki te žalosti, da je toliko novic o zlu, bi rad povedal kratko in preprosto ZGODBO O DOBREM. Moja zgodba ni informacija, temveč razmišljanje o vsakdanjem obupu. Nečloveško in nepošteno bi bilo, če bi ga morali nositi sami. Tudi tvoje je, pripada ti kot sonce in letni časi.

    Bedeli smo namesto tebe. In zdaj te kličemo od daleč. Nikoli še nisi pomislil na svet človeka, ki ga pozdraviš, ne da bi ga videl? Na žalost, ki jo vsak večer puščaš za svojim hrbtom? Na lakoto po ljubezni, po razumevanju, po življenju, ki hodi naokoli po tvojih ulicah, v tvojem mestu?

    In vendar, tvoje srce je uho tistega drugega tebe, človeka, kakršen bi rad bil, a marsikdaj nisi. Naša dogodivščina se začenja tam, kjer ti odnehaš, kjer ustaviš svoj korak nepotešenega človeka. Obupani, ki govori temu tvojemu srcu, pozna vse ustanove, ki jih družba velikodušno ponuja, in vendar še vedno išče človeka, še vedno išče ljubezen. Išče nekoga, ki je zmožen razumeti tesnobo umirajočega človeka.

    V ta pristan upanja, ljubezni, vsak dan pripluje človekovo mučeništvo. Mučeništvo, za katerega ni prostora v socioloških statistikah in ki s svojim trpljenjem pripravlja zaton našega sveta, medtem, ko se ta postavlja s svojimi privlačnostmi. Prav zaradi tega dejanja ljubezni ljudi, kot si ti, krik samomorilca v noči ne zmoti sna tvojih otrok, da jih ne bi prehitro prebudil v življenje, ki jim bo dajalo mnogo ugodja, a vedno manj ljubezni. In jutri te bodo oni vprašali, zakaj. Zakaj? Če si kdaj v življenju že izkusil strah pred današnjim dnem, negotovost jutrišnjega dne, tesnobo samote, ne misli, da je teh neprijetnosti že konec. Če ti v življenju še nihče nikoli ni dal miline prijateljstva, topline ljubezni, ne misli, da je tudi tebi prepovedano, da bi bil prijateljstvo in ljubezen.

    Moje prvo “srečanje”, moja prva “skupnost” se je rodila v Rimu, v najbolj revnem, najbolj obupanem, najbolj osamljenem mestu. Nebotičniki, palače, izložbe, avtomobili so simbol nekropole, ki hoče preživeti svoje ruševine.
    V tem času, ki ne pozna več dneva, noči, Božiča, poletja, novega leta, zadnjega dne, sončne nedelje, obstajajo ljudje, ki poslušajo, vsak dan in vsako noč, s tesnobo v srcu; so še drugi, ki kličejo, obupani: ubijali so, opraviti hočejo s tem odvratnim svetom, obstajajo osamljeni ostareli, homoseksualci, alkoholiki, uživalci drog, ljudje s ceste, ljudje v stiski, potrti. Mi pa gledamo val črnine, ki se dviga in poplavlja, in čakamo na odgovor ljubezni na tej isti cesti. Skupna nam je ljubezen do življenja. Moramo verovati v skrivnost človeka. Človek je sit papirjev, čakanja, prošenj, birokracije, sprenevedanja, besed, prevar, zatiranja. Človek hoče kaj takoj.

    Veliko mesto organizira podzemno železnico, avtobuse, čakalnice,… Dobro upravo: davke, ceste, stadion, električno energijo, vodo, bolnišnice, pokopališče,… Ugledni ljudje organizirajo fundacije, kongrese, široke socialne pobude, zaščito živali,…

    Revež, kadar je sam in obupan, je sam in ostaja sam v svojem mestu iz kamna. Preveč je ljudi, ki samo zato vstanejo, kadar naletijo na res obupanega človeka, da bi zbežali kolikor mogoče daleč. Ustavi se in pomisli za trenutek. Pomisli na človeka, ustvarjenega po Božji podobi in sličnost! Kaj si naredil, da bi svetloba Božjega obličja sijala v tebi in v njem? Da bi ljudem v stiski prinesel Luč Upanja in Usmiljenje ter Samaritansko Pomoč. Prosim te, poslušaj: v imenu Boga, v imenu človeka, stori kaj! Verjemi mi: lahko storiš. Tudi Bog je prišel na zemljo, da odreši vse grešnike in nam pomagal, da bomo Odrešeni zastonj, brez naših zaslug! Ker nas Bog Neskončno Ljubi in je Usmiljen in Dober! In ko je bil pri nas na zemlji je pomagal vsem revnim, bolnim in ubogim brez izjem in pokazal Božje Usmiljenje in Dobroto in nas Učil z Zgledi in Evangelijem. Vse bo prešlo, le Božji Nauki in Jezusov Evangelij je Večen. In kje si Ti Človek, ki bi moral biti v vsem Podoben Jezusu?

    Don Pireino Gelmini, Skupnost Srečanje

    Ali sem danes kaj dobrega naredil za uboge, bolne in pomočiu potrebne ljudi? Sem danes prisluhnil drugim ali sem imel le svoje pametne samogovore in sem se oddaljil od tistih, ki kličejo in prosijo Boga pomoči?! Gospod pomagaj nam, da bomo imeli odprte senzorje in srce za vse tiste, ki nas potrebujejo!!! Vprašani bomo kaj smo dobrega storili !

    Odgovori
  7. janez says:
    15. avgusta, 2024 at 18:10

    Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo (Jn 8,7)
    S temi besedami Jezus gotovo ne razodeva, da dopušča zlo, kot je na primer prešuštvovanje. Njegove besede: »Pojdi in odslej ne greši več«, jasno povedo, kakšna je Božja zapoved. Jezus hoče razgaliti hinavščino človeka, ki se postavlja za sodnika grešne sestre, ne da bi priznal, da je sam grešnik. Tako s svojimi besedami poudarja znani izrek: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni.«

    Jezus se s temi besedami obrača tudi na tiste, ki obsojajo druge, ne da bi bili za to poklicani in ne da bi upoštevali, da se je morda v srcu grešnika prebudilo kesanje. In jasno pokaže, kako ravna s tistimi, ki so pogrešili: z njimi je usmiljen. Ko so se tisti možje oddaljili od prešuštnice, »sta ostala v dvoje,« pravi Avguštin, hiponski škof, »beda in usmiljenje«.
    »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

    Kako naj uresničujemo to besedo?
    Tako, da se pred katerim koli bratom ali katero koli sestro spomnimo, da smo tudi mi grešniki. Vsi smo grešili, in tudi če se nam zdi, da nismo padli v velike grehe, se moramo vedno zavedati, da morda ne poznamo težavnih okoliščin, ki so druge zavedle, da so tako nizko padli in se na tak način oddaljili od Boga. Kako bi bili ravnali mi na njihovem mestu? Tudi mi smo včasih pretrgali vez ljubezni, ki naj bi nas povezovala z Bogom; nismo mu bili zvesti.
    Če Jezus, edini človek brez greha, ni vrgel prvega kamna v prešuštnico, tudi mi ne moremo tega narediti nikomur, kdor koli že je.

    Bodimo torej do vseh usmiljeni in borimo se zoper tiste vzgibe, ki nas ženejo, da bi brez usmiljenja obsojali; znati moramo odpuščati in pozabljati. Ne ohranjajmo v srcu ostankov obsodb in zamer, kjer se lahko kuhata jeza in sovraštvo, ki nas oddaljujeta od bratov. Vsakega glejmo, kakor da bi bil nov. Če bomo imeli namesto obsojanja in graje v srcu ljubezen in usmiljenje do vsakega, mu bomo pomagali, da začne novo življenje, in mu vsakokrat vlili poguma, da začne znova.

    Pridi in poglej: Ervin Mozetič

    Odgovori
  8. Miro says:
    15. avgusta, 2024 at 14:54

    PRAZNIK MARIJINEGA VNEBOVZETJA

    https://katoliska-cerkev.si/marijino-vnebovzetje-slovesni-in-zapovedan-praznik

    MISLI CERKVENIH OČETOV

    Sveti Beda častitljivi pravi: »Marijo vodi njena ponižnost v hribovito področje Judeje, da bi čestitala Elizabeti za Janezovo čudežno spočetje ter da bi stregla svoji starejši sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nosečnosti.«

    Sv. Avguštin pravi: »To, da je Janez poskočil v maternici, je čudežno znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »Že v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.«

    Efrem Sirski to slikovito opiše: »Navzočnost Mesija v mesu, ki je začetnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica oživi, nato pa po sadu Marijine maternice oživi vse stvarstvo.«

    Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izreče nad njo blagoslov.«

    Sv. Ambrož pravi, da »Marijina vera v Božjo obljubo vodi tudi Cerkev v poveličevanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.«

    Origen pravi, da »obiskanje označuje fizično srečanje mater teh dveh osebnosti dokončnega zveličanja.«

    Efrem Sirski k temu dodaja, da pa»Magnifikat kaže na teološki pomen tega srečanja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveličanja in naznani novo kraljestvo.«

    Povzeto po: hozana.si

    Odgovori
  9. Miro says:
    15. avgusta, 2024 at 14:39

    MOLIMO

    MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA (MAGNIFICAT)

    Moja duša poveličuje Gospoda,
    moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju.
    Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
    glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
    Velike reči mi je storil Vsemogočni,
    njegovo ime je sveto.
    Iz roda v rod skazuje svoje usmiljenje vsem,
    ki mu zvesto služijo.
    Dvignil je svojo močno roko,
    razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
    Mogočne je vrgel s prestola
    in povišal je nizke.
    Lačne je napolnil z dobrotami
    in bogate je odpustil prazne.
    Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
    kakor je obljubil našim očetom.
    Spomnil se je svoje dobrote
    do Abrahama in vseh njegovih potomcev.
    Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu,
    kakor je bilo v začetku,
    tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. (prim. Lk 1,46-55)

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

    Odgovori
  10. Miro says:
    15. avgusta, 2024 at 14:37

    BLAGOR TISTIM, KI BOŽJO BESEDO POSLUŠAJO IN
    OHRANIJO (prim. Lk 11,28)

    BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

    Presveta Devica Marija, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:
      15. avgusta, 2024 at 14:42

      MOLIMO

      ZDRAVA, MORSKA ZVEZDA

      Zdrava, Morska zvezda,
      ljuba Božja Mati,
      vseh devic Devica
      in Nebeška vrata.

      Ave – te pozdravlja
      Gabriel, nadangel,
      srečno drugo Evo,
      ki nam mir prinašaš.

      Ti jetnike reši,
      slepim vid povrni,
      zlo od nas odvrni,
      z dobrim nas obdari.

      Mater se izkaži,
      tvoje Božje dete
      naj po tebi usliši
      naše srčne želje.

      O, Devica sveta,
      blaga vsa in čista,
      vseh nas grehov reši,
      čistost v nas obnovi.

      Naj kot ti živimo,
      varno pot nam kaži,
      da se s tvojim Sinom
      v raju veselimo.

      Čast Bogu Očetu,
      Kristusu Gospodu
      in enako Duhu
      Svetemu na veke.

      Amen.

      Odgovori
← Older Comments
Newer Comments →

Dodaj odgovor za Miro Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja