Članki za dušo

14.970 Responses to Članki za dušo

1. janez says:

   23. novembra, 2024 at 11:05

   24. novembra 2024 Pridiga

   34. navadna nedelja, Jezus Kristus, Kralj vesoljstva
   Dan 7,13−14; Raz 1,5−8; Jn 18,33−37

   Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovoril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«

   Kristusovo in naše kraljevanje
   Današnja zadnja nedelja cerkvenega leta nas usmerja v konec človeške zgodovine, ko se bo razodelo Božje kraljestvo v vsej slavi. Takrat, ko bo konec, bo vse kraljevanje izročeno Kristusu, kateremu pripadata zemlja in nebo, ki ju je ustvaril. Vsemogočni in večni Bog ni megaloman, ki bi kar povozil naša prizadevanja in hrepenenja. Nasprotno od zemeljskih vladarjev, ki se trudijo za čim večjo zunanjo zemeljsko oblast, se on bori za vsako človeško srce.

   Na zunaj se zdi, da Jezus to bitko izgublja, kot jo je izgubljal pred Poncijem Pilatom. Rimski cesarski namestnik je bil pripadnik ene najsijajnejših vojska v zgodovini človeštva. Pod seboj je imel množico sužnjev, ki so mu bili dolžni slepo pokorščino, tudi za ceno življenja. Jezus je stal pred njim kot nepomemben upornik, neki čudak, ki govori o resnici in hoče biti nekaj posebnega tudi za ceno krvi, zasmehovanja in trpljenja. Gledano le z omejeno človeško pametjo seveda.

   Pilat je imel zanj le malo časa in volje. Konec enega človeka in resnica ga nista zanimala. Nanju je gledal le v luči svoje oblasti in v odnosu do judovskega vprašanja: da se ne bi zaradi ene razsodbe stvar z Judi še bolj zapletla. Zato danes rečemo, da je pilatovsko drveti mimo bližnjega, mimo njegovega trpljenja, mimo resnice in si umivati roke v dokaz nedolžnosti. Božje pa je tako, kot je naredil Jezus za človeka: dati svoje življenje, zanj žrtvovati čas, uspeh, denar…
   V Jezusovem času je imel kralj popolno oblast nad vsem, kar je bilo v njegovem kraljestvu, celo nad ljudmi. Imel je pravico vzeti, karkoli si je želel, kajti vse je bilo njegovo. Še z večjo pravico lahko rečemo, da popolna oblast pripada Kristusu, ne samo za majhno kraljestvo na zemlji, ampak za vse vesolje, za vse, kar je, saj je on vse ustvaril.

   Njegova oblast nad njegovim in našimi življenji je absolutna: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta« (Jn 10,18).
   Zemeljski kralji pa imajo to pravico samo, kolikor jim je »dana od zgoraj«. Kolikor Bog dopusti, da se zgodi, kakor je rekel Jezus v svojem zagovoru pri Pilatu. Njegovo kraljestvo je drugačno. Ni ga podedoval ali osvojil z nasiljem, ampak ga je ustvaril iz ljubezni. V nasprotju z zemeljskimi kralji ima Kristus resnično in dejansko oblast ne samo nad telesom, ampak tudi nad dušo. Svojo oblast pa izvaja z usmiljenjem in prizanašanjem. Pušča nam svobodo; lahko se obrnemo tudi proti njemu, on pa nas kljub temu spremlja ter usmiljeno in prizanesljivo ohranja pri življenju. Njegovo kraljevanje je v trpljenju za naše grehe.

   Ljudje težko razumemo, da Kristusovo kraljevanje ni v časteh, gospodovanju in ugodnostih. Tega se je zavedal tudi sam, zato se za časa svojega življenja ni razglašal za kralja. Množice so ga zaradi besed in čudežev, ki jih je delal, hotele postaviti na prestol, on pa se je umikal na samotne kraje. Da je kralj je izjavil šele pred Poncijem Pilatom, ko je bil razbičan, opljuvan, ko so množice zanj zahtevale smrt. Svoji izjavi je takoj dodal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod« (Jn 18,36).

   Neprenehoma smo v isti skušnjavi, kot so bili Judje, ki so pričakovali od mesije zemeljsko kraljestvo. Ker Jezus ni izpolnil njihovih pričakovanj, so ga zapustili in obsodili na žalostni konec. Nekrščansko je od bližnjega, od družbe in od Jezusa zahtevati zemeljsko kraljestvo. In če tega ne dobimo, mučimo vse po vrst: ženo moža, Cerkev, politike… Nisi sposoben, ne znaš, ne moreš, zakaj nisi tako uspešen kot sosed? Do Boga pa: zakaj si ustvaril tak svet, zakaj ne posreduješ, zakaj moramo trpeti krivice, kakšen Bog pa si?

   Ne bo prav, če bomo življenje porabili za gradnjo zemeljskega kraljestva in bodo o nas govorili podobno, kot so imeli navado govoriti na pogrebih: »Za boljši kos kruha si zapustil očetove in materine vrednote, ker si vedel, da z njimi ne moreš shajati, da niso moderne. Zaradi boljšega kosa kruha nisi mogel praznovati nedelje in nisi imel časa za svojo družino in nisi mogel imeti več otrok, ker si vedel, da ne boš mogel vsem omogočiti boljšega kosa kruha …«
   Lepše bi bilo, če bi rekli: »Zemeljske dobrine in zemeljska slava ti niso veliko pomenile. Do konca si bil zvest Bogu in njegovim načrtom. Služil si njegovemu kraljestvu v revnih in zapuščenih, v tistih, ki so potrebovali tvoje besede tolažbe in upanja ter tvoje srce.« Na zunaj nismo in niti ne moremo biti kralji, ker je monarhija že preživeta stvar. Pa tudi če bi še bila, bi lahko bil kralj samo eden, vsi drugi bi mu morali biti podložni. Torej o kraljevi kroni lahko samo sanjamo.
   Drugače je v duhovnem svetu. Pri krstu smo postali kraljevo duhovstvo, svet narod in pridobljeno ljudstvo. Zemeljskega kraljestva, krone, slave, bogastva, denarja torej nimamo; če pa kdo kaj takega že ima, bo lahko kmalu izgubil. Duhovnega dostojanstva, ki smo ga prejeli pri krstu, pa nam ne more nihče več vzeti. Takrat smo postali sinovi najvišjega vladarja in dediči nebeškega kraljestva. Boljše kot biti kralj najsijajnejšega zemeljskega kraljestva je biti Božji otrok in imeti Božje dostojanstvo v sebi. Sreča namreč prihaja od znotraj. Duhovno kraljestvo je neminljivo in neuničljivo. Kljub temu ima sovražnika − to je greh. Ko grešimo, naša moč slabi. Počutimo se osramočene, sijaj izgine, dostojanstvo se izgublja, celo človečnost je poteptana. Izginja kultura, red in disciplina. Posledice vidimo tudi v naši okolici.

   Če smo pametni, takoj pokličemo na pomoč najvišjega vladarja, ki nam rad pomaga s svojo besedo in svojimi zakramenti. Bog ima naša imena zapisana v svojem srcu. Pustimo mu, da nam da nekaj svoje ljubezni in svojega dostojanstva. Kristus ne kraljuje s prestola s pomočjo vojske, ampak s križa s pomočjo ljubezni, ki se ne ustavlja niti pred najhujšim trpljenjem. To izražajo tudi idealistične podobe Kristusa Kralja križanega. Namesto trnove krone ima pravo. Namesto trpljenja in potrtosti ima na obrazu izraz zmagoslavja, ljubezni, dostojanstva. To je naš Kralj, čigar praznik danes slavimo. Tudi nas vabi, da postanemo njegovi posnemovalci, da se po njegovem zgledu v ljubezni darujemo za bližnjega in v sebi ohranjamo dostojanstvo, ki smo ga prejeli pri krstu, ko smo postali Božji otroci in dediči večnega nebeškega kraljestva. Amen.

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Addendum:
   Hozana: Misli Benedikta XVI.
   Na vprašanja rimskega namestnika je Jezus z odgovori potrdil, da je kralj, toda ne od tega sveta (prim. Jn 18,36). On ni prišel, da bi gospodoval nad ljudstvi in ozemlji, temveč da bi ljudi osvobodil sužnosti greha ter spravil z Bogom. Zato je dodal: »Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Vsak, ki je iz resnice rojen, posluša moj glas« (Jn 18,37).

   Toda, kaj je ta ‘resnica’, za katero je Kristus prišel pričevat na svet? Vse njegovo bivanje razodeva, da je Bog ljubezen. To je torej resnica, za katero je On v polnosti pričeval z žrtvovanjem svojega življenja na Kalvariji. Križ je’prestol,’ s katerega je razodel plemenito kraljevanje Božje Ljubezni tako, da se je daroval v zadostitev za greh sveta in porazil gospodovanje ‘vladarja tega sveta’ (Jn 12,31) ter dokončno vzpostavil Božje kraljestvo. To Kraljestvo se bo v polnosti razodelo ob koncu časov, potem ko bodo podvrženi vsi sovražniki in kot zadnja smrt (prim. 1Kor 15,25-26). Tedaj bo Sin izročil Kraljestvo Očetu in bo končno ‘Bog vse v vsem’ (1Kor 15,28). Pot za dosego tega cilja je dolga in ne dopušča bližnjic. Potrebno je namreč, da vsaka oseba svobodno sprejme resnico Božje ljubezni. On je namreč Ljubezen in Resnica, in tako ljubezen kot resnica se nikoli ne vsiljujeta. Trkata na vrata srca in razuma. In kamor smeta vstopiti, prineseta mir in veselje. Način Božjega kraljevanja je ta, je njegov zveličavni načrt, ki je skrivnost v svetopisemskem pomenu, torej kot načrt, ki se postopoma razodeva skozi zgodovino.

   Hvala Ti Gospod Bog, ki si se na Križu Daroval za nas, da bi mi bili Odrešeni in imeli Življenje, Te Slavili in Častili ter se Ti Zahvaljevali s Pravičnim in Bogaboječim Življenjem!

   Odgovori
2. Miro says:

   23. novembra, 2024 at 9:45

   NI BOG MRTVIH, AMPAK ŽIVIH, ZAKAJ NJEMU VSI ŽIVIJO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 20,27-40)

   Tisti čas so prišli nekateri izmed saducejev, ki pravijo, da ni vstajenja, in so Jezusa vprašali: »Učenik, Mojzes nam je zapisal: ›Če komu umrje brat, ki je oženjen, pa je brez otrok, naj vzame ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu.‹ Bilo pa je sedem bratov. Prvi se je oženil, pa je umrl brez otrok. In vzel jo je drugi in tretji, prav tako pa tudi vsi sedmeri in niso zapustili otrok in so pomrli. Za vsemi je umrla tudi žena. Katerega izmed njih bo ob vstajenju torej žena? Kajti za ženo jo je imelo vseh sedem.«

   Jezus jim je odgovoril: »Otroci tega veka se ženijo in možijo; tisti pa, ki bodo vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili in ne možile, zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so Božji otroci, ker so otroci vstajenja. Da pa umrli vstajajo, je tudi Mojzes pokazal v zgodbi o grmu, ko Gospoda imenuje ›Boga Abrahamovega in Boga Izakovega in Boga Jakobovega‹; ni pa Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo.«

   Oglasili pa so se nekateri izmed pismoukov in so rekli: »Učenik, dobro si povedal.« In nič več si ga niso upali vpraševati.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2020%2C27-40

   Odgovori
   • Miro says:

     23. novembra, 2024 at 9:46

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE

     NI BOG MRTVIH, AMPAK ŽIVIH

     Nekega dne so prišli k Jezusu nekateri saduceji z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih. Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena. V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja in istočasno popravi materialistično in karikirano predstavo, ki so jo imeli saduceji.

     Jezus nam tukaj poda krščansko predstavo o onstranstvu, ki se zelo razlikuje od tiste, ki je zaznamovala nekatera verovanja. Večna blaženost ni preprosto potenciranje in podaljševanje tuzemskega veselja, ki vključuje telesne užitke in obilno obloženo mizo. Drugo življenje je resnično »drugo« življenje, kakovostno je drugačno. Zagotovo je izpolnitev vseh pričakovanj, ki jih ima človek tu na zemlji (in še neskončno več), toda na drugi ravni. Je blažena potopitev v ocean Božje ljubezni in sreče, ki nima ne obrežja, ne dna.

     To ne pomeni, da bodo zemeljske vezi pozabljene in da sploh ne bodo več obstajale. Te vezi bodo še veliko intenzivnejše in čistejše, česar tu na zemlji še slutiti ne moremo, použite bodo na duhovni ravni. Odnos med poročenimi in vse druge človeške izkušnje občestva in ljubezni so le stopnice, po katerih bomo prišli do tiste polnosti.

     V zadnjem delu evangeljskega odlomka Jezus razloži razlog, zakaj mora biti posmrtno življenje: Če se Bog definira: »Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov« in je Bog živih, ne mrtvih, to pomeni, da Abraham, Izak in Jakob nekje živijo, čeprav so v času, ko Bog govori Mojzesu, oni že stoletja preminuli. Če obstaja Bog, obstaja tudi življenje onstran groba. Eno brez drugega ne more biti. Boga bi bilo absurdno klicati »Bog živih«, če bi on ob koncu kraljeval nad brezmejnim pokopališčem mrtvih. Ne razumem ljudi (zdi se, da so taki), ki pravijo, da verujejo v Boga, ne pa v posmrtno življenje.

     Ne smemo pa misliti, da se posmrtno življenje začne šele ob dokončnem vstajenju. Tisto bo trenutek, ko bo Bog povrnil življenje tudi našim umrljivim telesom. Toda po splošnem katoliškem nauku, se »duša«, že ob trenutku smrti ponovno združi s Kristusom v poveličanem in srečnem življenju. Kaj to konkretno pomeni, za nas, dokler smo na tem svetu, ostaja še skrivnost, toda Jezusova beseda nam zagotavlja, da je tako. Ta vera nam omogoča, da ostanemo v stiku in da izkušamo neke vrste občestvo z našimi dragimi rajnimi, predvsem preko molitve.

     Preko vere v posmrtno življenje je šel kakor neke vrste orkan. Skoraj nas je strah govoriti o njem. Nekateri so trdili, da je večno življenje le projekcija človekovih nepotešenih potreb, umišljena posoda, v kateri človek zbira »solze«, ki jih pretoči v tej solzni dolini.

     Ne znam si predstavljati, kako je mogoče mirno živeti to življenje brez kakršne koli vere v prihodnje življenje. Zdi se mi, da bi moral človek vsak trenutek obupati, ko vidi bolečino in nepravičnost, ki vladata v tem svetu.

     To veselo oznanilo o onstranstvu in o večnem življenju nima nič opraviti z grozečimi napovedmi o koncu sveta. Niti najmanj ne dovolimo, da bi nas te stvari vznemirjale; vse to je sad bolestnih fantazij. Ne bojmo se govoriti o večnem življenju.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/11/22/sobota-23-november-2024-ni-bog-mrtvih-ampak-zivih/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
     Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

     Odgovori
     • Miro says:

       23. novembra, 2024 at 9:47

       SVETI KLEMEN RIMSKI: UČENEC APOSTOLA PETRA IN NJEGOV 3. NASLEDNIK

       Sv. Klemen Rimski oz. sv. Klemen I. se je rodil sredi 1. stoletja v Rimu. Na čelu Cerkve je bil
       od leta 92 do 101, kot četrti papež, po sv. Petru, Linu in Anakletu I.

       https://portal.pridi.com/dogodek/sv-klemen-i-cetrti-papez/2024-11-23/

       Sv. Klemen Rimski, prosi za nas!

       Odgovori
3. Miro says:

   23. novembra, 2024 at 9:44

   KATEHEZA MED SPLOŠNO AVDIENCO: RAZLIČNI DAROVI SVETEGA DUHA SO V KORIST VSEH

   Kateheza med splošno avdienco, 20. novembra, je bila namenjena karizmam in darovom Svetega Duha, ki so podarjeni posamezniku, a vedno v dobro celotne skupnosti. Karizme so običajni darovi, ki dobijo izjemno vrednost, če jih navdihne Sveti Duh in se z ljubeznijo uresničujejo v življenjskih situacijah.

   SVETOPISEMSKI ODLOMEK: 1 Kor 12,1.4-7.11

   Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da bi bili vi v nevednosti. Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

   Kateheza z naslovom »DAROVI NEVESTE. KARIZME, DAROVI DUHA V SKUPNO KORIST« objavljena na:

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-11/kateheza-med-splosno-avdienco-razlicni-darovi-svetega-duha-so-v.html

   Odgovori
4. Miro says:

   22. novembra, 2024 at 12:11

   MOJA HIŠA JE HIŠA MOLITVE, VI PA STE IZ NJE NAPRAVILI RAZBOJNIŠKO JAMO

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,45-48)

   Tisti čas je Jezus stopil v tempelj in začel izganjati tiste, ki so prodajali in jim govoril: »Pisano je: ›Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste iz nje napravili razbojniško jamo.‹« In učil je vsak dan v templju. Veliki duhovniki in pismouki in ljudski prvaki so ga skušali umoriti, pa niso mogli najti, kaj bi storili. Zakaj vse ljudstvo se ga je oklepalo in ga poslušalo.

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   MOJA HIŠA

   V Božji besedi me vedno znova navduši Jezusova mirna avtoriteta: iz tega, kdo je in kaj je, sploh ne dela cirkusa. Poviševati se imajo bolj potrebo ljudje, ki dvomijo vase in niso nič posebnega. Če pa se zavedaš, kdo si, veš, da je to, kar si dovolj. In da ne potrebuješ človeške hvale in priznavanja, ker ti je dano čudovito božje dostojanstvo: si božji sin, hči. In odtod izhajajo za nas velike stvari. Predvsem globok mir – ker sem na varnem v rokah svojega gospodarja. Karkoli se zgodi!

   To pa ne pomeni slepega in neangažiranega prepuščanja situaciji (kar so žal mnogi kristjani skozi zgodovino počeli): prepuščanje situaciji ni prepuščanje Previdnosti, mnogokrat celo nasprotno – je prepuščanje hudiču in njegovim skušnjavam ter zablodam. Jezusov učenec pa ne glede na težave, zadržke, bolečine in celo grožnje s smrtjo; brez kompromisa in mečkanja dela tisto, kar v Svetem Duhu spozna, da je dobro. Tudi Jezus ne pride v tempelj in zašepeta tam neki čistilki: “Mar ne bi bilo bolje, da bi bilo tukaj vendar drugače …” Pač pa stvari postavi na njihovo mesto. Ne delajte razbojniške jame …..Naj nam bo to njegovim v spodbudo, ne v strah …

   Blaženi Anton Martin Slomšek je pisal: Tebi, krščanska duša, je ves svet tempelj božji. Ko vidiš ljubo sonce, gledaš malo travico, slišiš škrjančka žvrgolenje – razveseli se, povzdigni roke in srce ter poveličaj modrega Stvarnika!«

   A kakor potrebuje družina za svoj dom tudi stanovanje, prostor za bivanje, tako si verni želimo tudi svoj prostor, svetišče, kjer bi lahko skupaj častili Boga, se mu zahvaljevali in ga prosili. Zato so verniki vseh časov postavljali svoja svetišča. Kristjani še toliko bolj, ker nam cerkev ni le prostor zbiranja in bogoslužja, ampak je za nas tudi hiša božja, kjer je v tabernaklju med nami navzoč živi Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha. On sam je zatrdil, da ostane z nami vse dni do ko konca sveta. Zato cerkev ni le dragocena in umetniško izdelana stavba, ampak je prebivališče živega Boga med ljudmi. Njena arhitektura hoče dvigati tudi našega duha k Bogu in svojim zvonikom nam kot z dvignjenim prstom kaže proti nebu, proti večnosti. In zvonovi niso zato, da bi merili čas ali obveščali o veselih in žalostnih dogodkih,ampak najprej zato, da kličejo k bogoslužju in molitvi. Njihov glas vabi, da bi se spomnili Boga in želeli prisluhniti, kar nam hoče povedati v tem dnevu.

   Namen in smisel vsake cerkve pa je, da kristjane združuje v občestvo in jih povezuje z Bogom. Mnogim danes obisk bogoslužja, zlasti svete maše, ne pomeni več veliko in ne čutijo potrebe in možnosti, da bi tu zajemali duhovno hrano za svoje življenje ali pa ne znajo več povezati svetišča z vsakdanjim življenjem.

   Naj nas današnji evangelij spodbuja, da bomo gradili razumevanje, spoštovanje in sodelovanje po naših malih in velikih skupnostih. Ob skrbi za urejenost svetišča pa ne pozabimo graditi notranjega občestva Cerkve ter ga uresničevati v molitvi in življenju.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2024/11/21/petek-22-november-2024-moja-hisa/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     22. novembra, 2024 at 12:12

     GODUJE SVETA CECILIJA: ZAVETNICA CERKVENE GLASBE, PEVCEV, GLASBIL

     SV. CECILIJA JE ENA NAJBOLJ PRILJUBLJENIH SVETNIC. PRIPOROČAMO JI
     NAŠE GLASBENIKE, NAŠ GLAS IN GLASBILA, DA BI LAHKO Z NJIMI POLEPŠALI
     BOGOSLUŽJE IN TAKO SLAVILI BOGA!

     https://portal.pridi.com/dogodek/sv-cecilija-zavetnica-cerkvene-glasbe/2024-11-22/

     Sv. Cecilija, prosi za nas!

     Odgovori
5. Miro says:

   22. novembra, 2024 at 12:09

   PAPEŽ FRANČIŠEK SPREJEL V AVDIENCO ULTRAMARATONCA MARTINA STRELA

   PAPEŽ FRANČIŠEK je v četrtek, 21. novembra 2024, sprejel v avdienco MARTINA STRELA,
   slovenskega poklicnega maratonskega plavalca in večkratnega svetovnega rekorderja v plavanju
   na dolgih progah in njegovo soprogo Mayo Peron.

   Martin Strel plava pod geslom: ZA MIR, PRIJATELJSTVO IN ČISTE VODE.

   https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-11/papez-francisek-sprejel-v-avdienco-ultramaratonca-martina-strela.html

   Odgovori
6. Miro says:

   21. novembra, 2024 at 9:57

   KDOR URESNIČUJE BOŽJO VOLJO, TA JE MOJ BRAT, SESTRA IN MATI

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 3,31-35)

   Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Mr+3%2C31-35&id13=1&pos=0&set=2&l=sl

   Odgovori
   • Miro says:

     21. novembra, 2024 at 9:58

     DAROVANJE DEVICE MARIJE

     O Mariji ne moremo premišljevati drugače kot o materi. Njena materinskost se širi preko tistega ‘novega sina’ na celotno Cerkev in na vse človeštvo. Jezusove besede imajo zelo velik pomen v našem času, v katerem je občutek osirotelosti v svetu globoko prisoten. Svet se zdi sirota. Toda Jezus nam pravi: ‘Ne puščam vas sirote, dajem vam mater.’ To je tudi naš ponos: imamo mater, mater, ki je z nami, ki nas varuje, ki nas spremlja in nam pomaga tudi v težkih časih ter slabih trenutkih.

     Kako je lahko Marija postala tako popoln zgled matere? Kako je v sebi lahko tako čudovito uresničila svoje materinstvo? Na misel mi prihajajo Jezusove ostre besede: Kdo so moja mati, kdo so moji bratje? Kdor spolni voljo mojega očeta, ta mi je brat in sestra in mati. Izpolniti očetovo voljo, je torej za Jezusa temelj materinstva. In res lahko vidimo v Mariji čudovito lepoto, ko vztraja v prizadevanju, da v vsakem trenutku izpolni Božjo voljo. Vedno znova reče, zgodi se. Danes lahko v njej kot naši materi občudujemo njeno čudovito potrpežljivost in vztrajnost v tridesetletnem molku njenega sina. Vztraja, ko se komaj kaj oprijemljivega zgodi, da bi mogla verjeti, da je resnično božja mati. Vztraja tudi v trpljenju, ko spremlja Jezusa v javnem delovanju. Trpi, ko mu nasprotujejo, trpi, ko ga ne sprejmejo, trpi, ko ga obsojajo, a ona vztraja, da le izpolni Očetovo voljo. In v vsem tem je naša mati. In nazadnje je mati, ki sprejme v naročje svojega sina obsojenega zločina.

     Čudovita mati, ki nam najprej ljubeče govori z Jezusom: Ne puščam vas sirot. Tu sem z vami, kakor moj Sin, do konca sveta.

     Ruski menihi pravijo, da se moramo v trenutkih duhovnega nemira zateči pod plašč svete Božje Matere. Mati nas tako sprejme, nas varuje in skrbi za nas. Ta Marijina materinskost pa gre tudi onstran nje, je nalezljiva. Iz nje izhaja še druga materinskost, ki je materinskost Cerkve: Cerkev je mati. Naša sveta mati Cerkev nas rodi v krstu, vzgaja nas v svoji skupnosti. Ima držo materinskosti, blagosti, dobrote. Mati Marija in mati Cerkev znata ljubkovati svoje otroke in jim dati nežnost. Predstavljati si Cerkev brez te materinskosti pomeni predstavljati si neko togo združenje, združenje brez človeške topline, osirotelo.

     Žal verjetno lahko rečemo, da tudi sami kdaj doživljamo Cerkev kot togo brez človeške topline in sočutja, hkrati pa smo žal tudi sami pogosto tista toga Cerkev, kjer manjka Marijine nežnosti, sočutja in topline. A nikoli ni prepozno! Današnji praznik je priložnost, da v sebi poživimo zavest o lepoti Marijinega materinstva. Ko si želimo Marijine nežnosti, ne pozabimo, kje je Marija črpala moč. Svoje materinskosti ni mogla uresničiti in v polnosti zaživeti drugače, kot v zaupni pokorščini božji volji. Le kdor spolni voljo nebeškega očeta, je lahko materinski. Stopimo v njeno šolo.

     Pred nami pa ni le osebna odgovornost, je tudi odgovornost nas kot živega občestva Cerkve. Cerkev je mati, kakor je mati Marija. Vse nas sprejema kot mati. Njena materinskost se izraža v držah ponižnosti, sprejemanja, razumevanja, dobrote, odpuščanja in nežnosti. Kjer je materinskost, tam so življenje, veselje in mir, tam se mir množi. Kadar pa te materinskosti ni, ostane samo togost, disciplina, ki se ne zna nasmehniti. Ena najlepših in najbolj človeških stvari pa je, nasmehniti se otroku in pripraviti ga do nasmeha.

     Povabilo današnjega praznika torej ni le osebno, je tudi občestveno. Skupaj naj bomo Cerkev, ki je mati. Cerkev, ki se zaveda naloge, da nasmeji svoje otroke, da jih povabi v veselje in mir vsakdanjega življenja. Naj se naša drža resnično odraža v ponižnosti, sprejemanju, razumevanju, dobroti, odpuščanju in nežnosti.

     Lepa naloga! Kako zelo nam Bog zaupa in kako čudovito oporo nam je dal: Svojo Mater Marijo. In vendar je brez Njene priprošnje ne bomo zmogli, zato recimo:

     Marija, ljubeča mati – prosi za nas,

     Marija, zgled ljubeče matere Cerkve – prosi za nas,

     Marija, pomoč v naših stiskah in nemoči – prosi za nas.

     Naj gremo z Marijo v šolo materinstva tako v osebnem kot občestvenem življenju.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/11/20/cetrtek-21-november-2024-darovanje-device-marije/

     Odgovori
7. Miro says:

   20. novembra, 2024 at 12:12

   VSAKEMU, KDOR IMA, SE MU BO DALO; TISTEMU, KI NIMA, PA SE BO VZELO ŠE TO, KAR IMA

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,11-28)

   V Jerihi je Jezus pripovedoval priliko, ker je bil blizu Jeruzalema in so ljudje mislili, da se bo Božje kraljestvo takoj razodelo: »Neki človek plemenitega rodu je šel v daljno deželo, da bi zase pridobil kraljevsko oblast in se vrnil. Poklical je pa svojih deset služabnikov in jim dal deset min (zlatnikov) ter jim rekel: ›Trgujte, dokler ne pridem.‹ Njegovi podaniki pa so ga sovražili in so poslali za njim poslance, ki naj bi sporočili: ›Nočemo, da bi ta zavladal nad nami.‹

   Zgodilo pa se je, da je dobil kraljevsko oblast in se vrnil; velel je poklicati tiste služabnike, katerim je bil dal denar, da bi zvedel, koliko so pritržili. Prišel je prvi in rekel: ›Gospod, tvoj zlatnik jih je pridobil deset.‹ ›Prav, dobri in zvesti služabnik,‹ mu je rekel; ›ker si bil v malem zvest, imej oblast nad desetimi mesti.‹ In prišel je drugi ter rekel: ›Tvoj zlatnik, gospod, jih je pridobil pet.‹ Rekel je tudi temu: ›Tudi ti bodi nad petimi mesti.‹

   Zopet drug je prišel in rekel: ›Glej, gospod, tu je tvoj zlatnik, ki sem ga imel shranjenega v prtiču; bal sem se te namreč, ker si strog človek: dvigaš, česar nisi vložil, in žanješ, česar nisi vsejal.‹ ›Iz tvojih ust te sodim, malopridni služabnik,‹ mu reče; ›vedel si, da sem strog človek, ki dvigam, česar nisem vložil, in žanjem, česar nisem vsejal. Zakaj torej nisi dal mojega denarja v menjalnico in bi ga jaz po vrnitvi izterjal z obrestmi?‹

   In rekel je zraven stoječim: ›Vzemite mu zlatnik in ga dajte temu, ki jih ima deset.‹ In rekli so mu: ›Gospod, ima jih že deset.‹ Povem vam: ›Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima. Tiste moje sovražnike, ki niso hoteli, da bi bil jaz nad njimi kralj, pa pripeljite semkaj ter jih vpričo mene posekajte.‹« Po teh besedah je šel Jezus dalje na poti v Jeruzalem.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2019%2C11-28

   Odgovori
   • Miro says:

     20. novembra, 2024 at 12:13

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE

     Ena od stvari, ob katere se pri tej priliki najbrž največkrat obregnemo, je Jezusova trditev: »Vsakemu, kdor ima, se mu bo dalo; tistemu, ki nima, pa se bo vzelo še to, kar ima.« Včasih sem imel občutek, da moramo kaj dodati, da je misel smiselna, tokrat pa sem opazil, da gospodar oz. Jezus jasno govori o dveh stvareh. Ko pravi kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima, ni v protislovju s seboj. Ne bo se vzelo tistega, kar nima, ampak tisto, kar ima. Kaj je tisto česar leni služabnik nima in kaj ima? Na eni strani ima podeljen denar, neko vsoto, s katero lahko trguje. In česa nima? Poguma, volje, spoštovanja, življenja, da bi s tem denarjem trgoval. Kaj naredi? Iz strahu ga zavije v prtič? Zakaj ga ne da vsaj v menjalnico? Tudi za to je potrebno tveganje!

     Ostanimo še malo pri ekonomiji in poglejmo, kje smo mi. Kaj je po naši samostojnosti v Slovenski državi najhitreje raslo? Blagovni centri in lepe hiše. Šli smo se trgovino in zapravljali bogastvo ter vlagali v prestiž. To nekaj časa gre, potem pa nečesa zmanjka. Več kot toliko ne moremo pojesti in zapraviti, tudi če imamo. Predvsem pa je težava, če sedimo na kupu denarja, si gradimo lepe hiše, pravzaprav ničesar ne ustvarjamo. Če nekdo troši, mora drugi proizvajati. Kdo bo proizvajal? Nihče, ker nihče ne bi tvegal, ker nihče ne bi delal. Lažje je prodajati in pobirati provizijo kot proizvajati in tvegati, da ne uspeš ustvariti dobička. Evangelij nas opozarja, da se bo brez vlaganj in tveganja sesula tudi ekonomija.

     Pa pojdimo na duhovno raven. Mar naša duhovna raven ne kaže podobne slike? V kaj se je ves čas samostojnosti v Cerkvi na Slovenskem največ vlagalo? V zgradbe. Obnovili smo kup cerkva in sezidali kar nekaj domov za ostarele ter novih župnišč. Vse bi bilo lepo, ko bi bil to odraz našega zagona za dejavnost, a je žal obratno. Vlagamo vase, gradimo na videzu, da bi prikrili naš strah in našo nesposobnost. Zakaj? Ker za več ni poguma. Bojimo se izgubljati, zato skrbimo zase. Jezus nam skozi ekonomijo govori o nas samih. Darovi, ki smo jih prejeli niso namenjeni nam samim, ampak življenju v ljubezni, v darovanju in umiranju. Samo kdor tvega iti iz sebe, pozabiti nase, bo lahko oplemenitil svoje življenje. Denar je brez vrednosti, dokler ga držimo v žepu. Tudi moji darovi so brez vrednosti, dokler jih nosim v žepu, skrbim zanje kot za svojega ljubljenčka. Dar je namenjen drugemu, tvegati moram, da ga drugi zavrne, da mi ga drugi vzame, ga razvrednoti. Kljub razočaranju se moram vedno znova vrniti vase, zbrati pogum in spet iti v trgovanje, v odnose, da bi moj dar oplemenitil tvoj dar, da bi se srečala in ustvarjala novo, dodano vrednost.

     Žal vse kaže, da smo v Cerkvi podobno kot v gospodarstvu obupali. A spet bomo morali tvegati! Zbrati bomo morali voljo in stopiti med ljudi kot kristjani in kot Cerkev. Leta gole obrambe naših zlatnikov brez vsake koristi za nas in za bližnjega so mimo. Ljudje so siti ‘nakladanja’ in praznega ‘investiranja’. Potrebno je tvegati z enim zlatnikom. Imeli smo jih več, sedaj je najbrž le še eden in paziti moramo, da nam Gospodar ne vzame še tega.

     Vsak dan se vprašajmo, kaj ima od moje vere moj bližnji. Kaj prinaša moj dar –moja vera, moje sposobnosti, moj denar –tistim, ki vsega tega nima? Ali sem v srečevanju z ljudmi pomnoži svoj dar in ga pomnožil tudi pri bližnjem, ali še vedno ostaja zakopan v strahu, da bi ga izgubil?

     Papež Frančišek nas vabi, da gremo k najbolj oddaljenim, najbolj obrobnim. Jih poznamo? Množica, ki brez upanja sedi po zaporih, si jemlje življenje, obupuje zaradi finančnih zlomov, zaradi razpadov družine, odnosov? Tudi če ne vem, kako in kaj, eno vem zagotovo: Zakopati zlatnikov ne smem! Iz strahu, da bi jih izgubil, se ne smem vrteti okrog njih. S svojim zlatnikom naj srečam bližnjega, pa naj stane karkoli. Tveganje bo poplačano – obup in lenoba bosta kaznovana.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/11/19/sreda-20-november-2024-vsakemu-kdor-ima-se-mu-bo-dalo-tistemu-ki-nima-pa-se-bo-vzelo-se-to-kar-ima/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
     Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

     Odgovori
     • Miro says:

       20. novembra, 2024 at 12:14

       GODUJE SV. EDMUND, SKUPAJ S SV. BOŠTJANOM PROTI KUGI

       SV. EDMUMD JE BIL ZADNJI KRALJ VZHODNE ANGLIJE IN MUČENEC.

       https://portal.pridi.com/dogodek/sv-edmund-skupaj-s-sv-bostjanom-proti-kugi/2024-11-20/

       Sv. Edmund, prosi za nas!
       Sv. Boštjan, prosi za nas!

       Odgovori
8. Miro says:

   19. novembra, 2024 at 18:33

   »BODITE DRUG DO DRUGEGA DOBROSRČNI IN USMILJENI TER
   DRUG DRUGEMU ODPUŠČAJTE, KAKOR JE TUDI VAM BOG MILOSTNO
   ODPUSTIL V KRISTUSU.« (Ef 4,32)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     19. novembra, 2024 at 18:43

     Z MOČNIM ZAUPANJEM SE POGOSTOKRAT ZATEKAJMO K SVETEMU DUHU IN
     GA PONIŽNO PROSIMO ZA LUČ IN MOČ PRI SPREJEMANJU IN SPOLNJEVANJU
     PRESVETE BOŽJE VOLJE!

     MOLIMO:

     O Duh, ki prebujaš stvarstvo,
     preplavi svoje vernike v globino,
     izlij polnost milosti
     v srca, ki si jih ustvaril samo zase.

     Ti si tolažnik in zagovornik,
     ki ga je najvišji Oče dal otrokom,
     živi vir, ljubezen, ki vžiga,
     maziljenje, ki posvečuje in ozdravlja.

     Podeli tistim, ki te kličejo sedem darov,
     ti, prst Gospodove desnice,
     ki izpolnjuješ obljube prerokov
     in obdarjaš ustnice z novo besedo.

     Osvetli, oživi ume,
     v srca izlij voljo ljubiti,
     okrepi naše utrujene ude
     s tvojo zvesto, milo močjo.

     Poženi v beg starega sovražnika,
     hitro podeli mir z veseljem,
     tako da se bomo od tebe vodeni
     k pravemu življenju
     izognili čaru zla.

     Stori, naj prepoznamo dobrega Očeta
     v obličju njegovega Sina, ki je postal meso,
     in tebe, ki oba združuješ v ljubezni
     naj poslušamo in hvalimo ob vseh časih.

     Amen.

     BOŽJE USMILJENJE, NEIZMERNO V ZAKRAMENTU EVHARISTIJE IN DUHOVNIŠTVA,
     ZAUPAMO VATE!

     Odgovori
9. janez says:

   19. novembra, 2024 at 18:28

   Ognjišče mariborski škof dr. Turnšek: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

   Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.

   Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti … Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje? Bralka Ognjišča Gabrijela.

   Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek po svoje, kot najbolj ve in zna. In zato moramo vedeti, da človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2). Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.

   Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

   Povzemam nekaj poudarkov, ki se mi zdijo pomembni iz odgovora dr. Turnška v Ognjišču: Razmišljanje po človeško ali po Božje?

   1) ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog.
   2) Bog je človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je človek ob izgonu iz Raja z drugimi darovi z grehom izgubil. Človek ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju.
   3) A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. Bogu hvala Vekomaj!
   4) Dr. Turnšek v odgovoru poudarja: Kadar nam ljudem in vernikom uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da “ČLOVEK RAZMIŠLJA PO BOŽJE”. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’.
   5) Glede težkih trenutkov v življenju pa ljudje in verniki poznamo različne reakcije pravi dr. Turnšek. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
   6) Glede RAVNANJA PO “BOŽJI VOLJI” pa dr. Turnšek opozarja na nevarnost, da si to lahko tudi preveč po ‘človeško’ in enostavno predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo čkoveško voljo ali voljo kakšne interesne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno RAZLOČEVANJE DUHOV, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve. Razločevanje Duhov naj nam pomaga, da bomo vedeli, kaj je Božja in ne kaj je človeška volja in kaj je prav v Božjih Očeh.

   Psalm 22,9: »Prepustil se je GOSPODU, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«

   Brez Božje Pomoči in Poduka ljudje nismo sposobni iz lastnih molči in po lastni človeški pameti razmišljati tako, da bi pravilno vedeli in spolnjevali Božjo Voljo in vedeli kaj je prav v Božjih Očeh. Zato moramo Boga prositi in moliti za Božjo Milost, da nam vse to Daruje in nas z Močjo Svetega Duha Poduči in nas Vodi po pravih Poteh, ki vodijo k Jezusu Učeniku in Odrešeniku. Naj se naša Vera, vse naše molitve, sveta evharistija v svetih mašah, pravično in pošteno delovno življenje, naša dobrota, usmiljenje, ljubezen, služenje drugim in dobra dela, ki na vsakem našem koraku, vsak trenutek Častimo in Slavimo Boga ter se mu nenehno Zahvaljujemo, dokazujejo in izpričujejo našo globoko in dejavno Vero v Jezusa Kristusa, našega Učenika in Odrešenika, ki je Alfa in Omega Stvarstva, ko spolnjujemo Njegovo Voljo in živimo po Jezusovem Evangeliju kot Dobri Ljudje in Dobri Kristjani Bogu v čast in Slavo vekomaj! Naj se sveta maša nadaljuje v našem vsakdanjem življenju, da bomo poleg zakramentalizacije izvrševali Božjo voljo tudi z evangelizacijo, bili Usmiljeni, Dobri, Odpuščali drugim in prinaša ljudem Božjo Luč in Veselje Evangelijskih Naukov Jezusa Odrešenika in Učenika!

   Et tantum docuit ille qui inspiravit et praestitit ei quietem per quod omnipotens Deus per bonum et gratia Dei bene sciat et percipiat, et Sapientia; quia est qui Dei voluntatem. Deum Scire nemo potest nisi Deum docente!

   O Bogu ve ter dojema pravilno kaj le tisti, ki ga je Vsemogočni Dobri Bog po svoji Milosti in Modrosti podučil in navdihnil ter ga vodil, ker je bila taka Presveta Božja Volja.

   Odgovori
10. Miro says:

    19. novembra, 2024 at 9:27

    ZAHEJ, STOPI HITRO DOL; DANES MORAM OSTATI V TVOJI HIŠI

    IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 19,1-10)

    Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.

    Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.«

    ZAHEJEVA ZGODBA

    Danes nam evangelij predstavlja očarljivo Zahejevo zgodbo.

    Jezus je prišel v Jeriho. Ni prvič, da je šel tja; tokrat je na poti v mesto ozdravil tudi slepega. To nam pojasni, zakaj ga pričakuje tolikšna množica. Zahej – bil je »višji cestninar in bogat človek« – ga je hotel bolje videti, zato spleza na drevo ob poti, ker bi moral iti tam mimo.

    Jezus ravna enako kakor Bog. On sprejema tako tiste, ki jih zavrže politični sistem: reveže in zatirane, kot tudi tiste, ki jih zavrača verski sistem: pogane, javne grešnike, prostitutke. Kdor ne sprejme tega Božjega ravnanja, se sam izključi iz odrešenja; kdor hoče za vsako ceno zapostavljati, je zapostavljen. Jezus tu prinaša odrešenje v Zahejevo hišo in pusti zunaj godrnjajoče in premišljene ošabneže iz Jerihe.

    Jasno je, da Jezus nikoli ni laskal bogatašem in ni nikoli iskal njihovih uslug s tem, da bi pred njimi ublažil zahteve svojega evangelija. Prav nasprotno! Preden je Zahej slišal Jezusove besede: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje«, je moral sprejeti pogumno odločitev: dati revežem polovico svojega denarja in nakopičenega premoženja, popraviti posledice svojega izsiljevanja in jih četverno povrniti. Če dobro pomislimo, sta to dve stvari, ki sta se zahtevali od bogataša pogum in žrtev, ki je bila podobna ali pa celo večja od tega, da bi razdal vse in živel brez odgovornosti. Zahejev primer se nam tako zdi kot ogledalo evangeljskega spreobrnjenja, ki je vedno hkrati spreobrnjenje k Bogu in k ljudem.

    Iz današnjega evangeljskega odlomka za bogataše plivka upanje, pa tudi povabilo. Tudi oni so lahko, če hočejo, resnični Jezusovi učenci; toda korenito morajo spremeniti držo in mnenje glede njihovega bogastva. Ni rečeno, da je edini način za urejanje njihovega premoženjskega stanja ravno »prodati in razdeliti revežem«; danes bi bila lahko druga, celo boljša pot, a hkrati skladna z evangelijem, če bi svoj denar uporabili odgovorno in v duhu socialne pravičnosti; na primer tako, da bi pravičneje razdelili dobiček med delavce, če je podjetje dejavno, pa tudi za ceno finančnih žrtev izboljšali pogoje dela v podjetju in se tako zadovoljili z dostojnejšim dobičkom. Poleg teh zahtev, ki se ne tičejo mnogih, ostaja dolžnost, da po svojih močeh prispevamo pri poštenih socialnih dejavnostih: pomagati ljudem, ki so preživeli naravno ujmo, podpirati misijone, predvsem pa pošteno plačevati davke (to je vedno normalen način delitve lastnega zaslužka s širšo skupnostjo.

    Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

    https://portal.pridi.com/2024/11/18/torek-19-november-2024-zahejeva-zgodba/

    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
    Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

    Odgovori
    • Miro says:

      19. novembra, 2024 at 9:27

      GODUJE SVETA MATILDA, KRISTUSOV SLAVČEK

      SV. MATILDA VELJA ZA ENO GLAVNIH MISTIKINJ IN PODPORNIC
      ČAŠČENJA SRCA JEZUSOVEGA.

      https://portal.pridi.com/dogodek/sv-matilda-kristusov-slavcek/2024-11-19/

      Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
      Sv. Matilda, prosi za nas!

      Odgovori