Članki za dušo

14.970 Responses to Članki za dušo

1. Miro says:

   18. novembra, 2024 at 17:10

   »Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju,
   da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.« (Rim 15,13)

   BOŽJA BESEDA ZA DANES na: https://hozana.si/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sv. Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
2. Miro says:

   18. novembra, 2024 at 16:41

   GODUJE SVETA ROZA FILIPINA DUCHESNE, REDOVNICA MISIJONARKA V AMERIKI,
   »KI STALNO MOLI«

   SV. ROZA FILIPINA DUCHESNE JE DELOVALA KOT REDOVNICA MISIJONARKA V AMERIKI,
   KJER SO JO IMENOVALI “ŽENA, KI STALNO MOLI”.

   https://portal.pridi.com/dogodek/sv-roza-filipina-duchesne-zena-ki-stalno-moli/2024-11-18/

   Sv. Roza Filipina, prosi za nas!

   Odgovori
3. janez says:

   18. novembra, 2024 at 16:39

   Kaj je greh proti Svetemu Duhu in kaj je duša in vest? Ognjišče, mariborski škof dr. Turnšek
   Vprašanje za Ognjišče: Prvo: slišimo, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti? Bralec Ognjišča

   Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. KDOR JE BOGU NEDOSTOPNO ZAKRKNJEN IN NEDOSTOPEN TAKO, DA BOGA NITI NE PRIZNA, DA JE BOG, IN SE KOT GREŠNI ČLOVEK SAM POSTAVI NA NJEGOVO MESTO ALI POSTAVI TJA KAKŠNO DRUGO STVAR, TA GREŠI PROTI SVETEMU DUHU!. ČE SE TO STANJE SPREMENI, PA BOG LAHKO VSTOPI VANJ IN MU NAKLONI SVOJO OČIŠČUJOČO IN ODPUŠČAJOČO MILOSTNO BOŽJO NAVZOČNOST IN ODPUŠČAJOČO LJUBEZEN! Takrat pa ta greh do Svetega Duha ni več neodpustljiv, ker človek ni več zakrknjen in nedostopen do Boga, KER GA JE SPREJEL IN VANJ VERUJE!

   In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

   Če kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja.
   Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo VEST. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.

   Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano. Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

   Človek je sposoben v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo.
   Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega. Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi Božje usmiljenje in Božja Milostna Ljubezen pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v DOBREM IN Z LJUBEZNIJO TER USMILJENIM ODPUŠČANJEM!.

   Upokojeni mariborski nadškof dr. TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016).

   Odprimo svoje srce Bogu in ga prosimo, da pride k nam in ostane vedno z nami, da nas Uči, Vodi in nam pomaga, da ne zaidemo na stranpoti. Da gremo vedno po Poti k Jezusu.

   Efežanom 1, 7: V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti.

   Addendum:
   Po Jezusovem nauku so lahko vsi grehi ljudem odpuščeni. (Matej 12,31). To je posebno in veselo sporočilo za vse nas grešne ljudi in kristjane. Ne glede na to, kakšen greh si naredil, če se iskreno spokoriš, prideš k Bogu in ga prosiš za odpuščanje, ti bo odpustil. Jezus pričakuje vsakega človeka z razširjenimi rokami. Kristusova kri lahko očisti vsak greh.Prosimo Boga za Odpuščanje in tudi mi odpuščajmo drugim dolžnikom!

   Neodpustljivi greh ni nikakršen posamezni greh ali kakšna druga oblika greha. Neodpustljivi greh je stanje, stopnja grešnosti, ki nastane v človekovem življenju. Torej to ni neko posamezno delo, ampak stalno, trajno UPIRANJE Svetemu Duhu. Neodpustljivi greh je uporno zavračanje vabil Božje ljubezni, ki jih Jezus pošilja človeškemu srcu, in navodil Svetega Duha; to je stanje, v katerem Sveti Duh ne more več prodreti do ZAKRKNJENEGA človekovega srca. Vendar Bog vedno čaka človeka, da se VRNE K NJEMU NAZAJ V OBJEM!

   Odgovori
   • Miro says:

     18. novembra, 2024 at 17:02

     POSLUŠAJMO BOŽJO BESEDO IN ŽIVIMO V NJENI MOČI – PREPOZNAVANJE GREHA IN SPOKORJENJE

     KO PA SO GA KAR NAPREJ SPRAŠEVALI, SE JE VZRAVNAL IN JIM REKEL: »KDOR IZMED VAS JE BREZ GREHA, NAJ PRVI VRŽE KAMEN VANJO.« (Jn 8,7)

     Več sorodnih svetopisemskih izrekov na:
     https://www.biblija.net/biblija.cgi?set=2&id13=1&l=sl&z=4&zf=1222&t=5#Prepoznavanje+greha+in+spokorjenje

     Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!

     Odgovori
     • Miro says:

       18. novembra, 2024 at 17:03

       MOLIMO K SVETEMU DUHU

       O pridi, stvarnik, Sveti Duh,
       obišči nas, ki tvoji smo,
       napolni z rajsko milostjo
       srce, po tebi ustvarjeno!

       Ime je tvoje Tolažnik
       in Dar Boga Najvišjega
       Ljubezen, Ogenj, Živi vir,
       Duhovno pomaziljenje.

       Sedmero ti darov deliš,
       Desnice Prst Očetove,
       obljubil tebe Oče je,
       zgovorna Moč apostolov.

       Čutilom našim luč prižgi,
       ljubezen v naša srca vlij;
       v telesni bedi nas krepčaj,
       v slabosti vsaki moč nam daj.

       Odženi proč sovražnika
       in daj nam stanoviten mir,
       pred nami hodi, vodi nas
       in zla nas varuj vsakega.

       Po tebi naj spoznavamo
       Očeta in Sina Božjega
       in v tebe iz obeh Duha
       naj vedno trdno verujemo.

       Amen.

       Odgovori
4. Miro says:

   18. novembra, 2024 at 16:38

   JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,35-43)

   Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!« Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

   In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2018%2C35-43

   Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!

   Odgovori
   • Miro says:

     18. novembra, 2024 at 16:39

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE

     JEZUS IN SLEPI

     Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

     Ubogega slepega berača je Jezus brez pomislekov uslišal. Zakaj? V čem je razlika z drugimi srečanji?

     Pred nami je slepi. Ko je ta slišal, da gre mimo Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!«

     Klicati Jezusa po imenu pomeni tudi poznati ga in ga ljubiti. Jezus je Bog, ki nam prihaja naproti. Bog je samo usmiljenje in nam daje usmiljenje ne po naših zaslugah, ampak po naših potrebah.

     Slepega so hoteli utišati. To je lahko tudi skušnjava, ki nam govori, naj bomo tiho, da je vse brez pomena. Prav zato je potrebno še bolj na glas klicati Gospodovo ime. V našem srcu je molitev. Potrebno je vztrajati in ta molitev postane naravna kot utrip srca. Tudi če je molitev težka, če vztrajamo pri klicanju, se bo Gospod gotovo ustavil.

     Jezus pokliče slepega tudi preko drugih (slepih apostolov), preko naše zgodovine, ki se nam zdi slepa, oddaljena od Boga. Potrebno je korajžno zaupati! Potrebno je upoštevati tudi slepe apostole. To je vera! Slepi je verjel, preden je bil ozdravljen! Verujemo lahko tudi v preizkušnjah.

     Božje odrešenje pa človeka dvigne (vstani!), da lahko gleda Boga iz oči v oči. To je polnost naše vere.

     Kaj hočeš, da ti storim? Odgovor je jasen. Vendar Bog ničesar ne vsiljuje. Poseže samo, če si iz srca želimo, če smo odprti za njegovo milost. Slepi ponovno zaživi v božji luči, ponovno kot božji otrok. In brez oklevanja (kot sicer to počno Jezusovi učenci) sledi Kristusu v Jeruzalem, kjer bo Jezus križan. Duhovno življenje je namreč pot.

     Berač se več kot očitno zaveda, da je potreben usmiljenja. Bogu ne more naročati, kaj naj mu stori, lahko ga le ponižno prosi. Tudi pomagati si ne more sam, mora pa narediti vse, kar je v njegovi moči. Zato kriči v množico, potem odvrže svoj plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. To je v njegovi moči in to naredi z globoko vero in močno voljo. Ko je prošnja uslišana, ne omahuje in se ne vrača niti po plašč, ampak gre naprej za Jezusom.

     Evangelij nam govori o ponižnosti. Če hočemo hoditi za Jezusom, je vedno nujna jasna zavest o naši majhnosti. Vsi smo pravzaprav pred Bogom ubogi berači. Ne zmoremo popolnosti, h kateri nas vabi, ne zmoremo videti vsega, kar bi morali. Zgled slepega nas vabi, da naredimo, kar moremo in se izročamo Njegovemu usmiljenju. Naj nas v tej zavesti o veličini Božjega usmiljenja in naši majhnosti utrjuje tudi naša molitev.

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/11/17/ponedeljek-18-november-2024-jezus-in-slepi/

     Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika!

     Odgovori
5. Miro says:

   18. novembra, 2024 at 16:35

   JEZUS, SIN DAVIDOV, USMILI SE ME!

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO LUKU (Lk 18,35-43)

   Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!« Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

   In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2018%2C35-43

   RAZLAGA BOŽJE BESEDE

   JEZUS IN SLEPI

   Pred nami je še eno srečanje med Jezusom in človekom, ki prihaja do njega s svojimi prošnjami oz. željami. Ob teh srečanjih lahko prepoznavamo sami sebe in odkrivamo držo, ki nas Bogu približuje ali pa nas od njega oddaljuje.

   Ubogega slepega berača je Jezus brez pomislekov uslišal. Zakaj? V čem je razlika z drugimi srečanji?

   Pred nami je slepi. Ko je ta slišal, da gre mimo Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!«

   Klicati Jezusa po imenu pomeni tudi poznati ga in ga ljubiti. Jezus je Bog, ki nam prihaja naproti. Bog je samo usmiljenje in nam daje usmiljenje ne po naših zaslugah, ampak po naših potrebah.

   Slepega so hoteli utišati. To je lahko tudi skušnjava, ki nam govori, naj bomo tiho, da je vse brez pomena. Prav zato je potrebno še bolj na glas klicati Gospodovo ime. V našem srcu je molitev. Potrebno je vztrajati in ta molitev postane naravna kot utrip srca. Tudi če je molitev težka, če vztrajamo pri klicanju, se bo Gospod gotovo ustavil.

   Jezus pokliče slepega tudi preko drugih (slepih apostolov), preko naše zgodovine, ki se nam zdi slepa, oddaljena od Boga. Potrebno je korajžno zaupati! Potrebno je upoštevati tudi slepe apostole. To je vera! Slepi je verjel, preden je bil ozdravljen! Verujemo lahko tudi v preizkušnjah.

   Božje odrešenje pa človeka dvigne (vstani!), da lahko gleda Boga iz oči v oči. To je polnost naše vere.

   Kaj hočeš, da ti storim? Odgovor je jasen. Vendar Bog ničesar ne vsiljuje. Poseže samo, če si iz srca želimo, če smo odprti za njegovo milost. Slepi ponovno zaživi v božji luči, ponovno kot božji otrok. In brez oklevanja (kot sicer to počno Jezusovi učenci) sledi Kristusu v Jeruzalem, kjer bo Jezus križan. Duhovno življenje je namreč pot.

   Berač se več kot očitno zaveda, da je potreben usmiljenja. Bogu ne more naročati, kaj naj mu stori, lahko ga le ponižno prosi. Tudi pomagati si ne more sam, mora pa narediti vse, kar je v njegovi moči. Zato kriči v množico, potem odvrže svoj plašč, skoči pokonci in pohiti k Jezusu. To je v njegovi moči in to naredi z globoko vero in močno voljo. Ko je prošnja uslišana, ne omahuje in se ne vrača niti po plašč, ampak gre naprej za Jezusom.

   Evangelij nam govori o ponižnosti. Če hočemo hoditi za Jezusom, je vedno nujna jasna zavest o naši majhnosti. Vsi smo pravzaprav pred Bogom ubogi berači. Ne zmoremo popolnosti, h kateri nas vabi, ne zmoremo videti vsega, kar bi morali. Zgled slepega nas vabi, da naredimo, kar moremo in se izročamo Njegovemu usmiljenju. Naj nas v tej zavesti o veličini Božjega usmiljenja in naši majhnosti utrjuje tudi naša molitev.

   Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

   https://portal.pridi.com/2024/11/17/ponedeljek-18-november-2024-jezus-in-slepi/

   Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
   Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
   Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

   Odgovori
6. Miro says:

   17. novembra, 2024 at 19:42

   SVETOVNI DAN REVNIH, PAPEŽ: KRŠČANSKO UPANJE POTREBUJE KRISTJANE, KI SE NE OBRNEJO STRAN

   OBHAJAMO SVETOVNI DAN REVNIH, KI LETOS POTEKA NA TEMO PROŠNJA IZ SIROMAKOVIH UST SE DVIGNE DO BOGA (prim. Sirah 21,5).

   PAPEŽ FRANČIŠEK je dopoldne v baziliki svetega Petra daroval mašo in med homilijo izpostavil, da v temo in tesnobo našega sveta, Kristus prinaša upanje, in to počne po nas. Mi smo tisti, ki lahko in moramo prižgati luči pravičnosti in solidarnosti. Krščansko upanje potrebuje nas, naše prizadevanje in dejavno ljubezen, potrebuje kristjane, ki se od ubogih ne obrnejo stran.

   KO SE VSE PODIRA, PRIDE BOG

   Sveti oče se je navezal na evangeljski odlomek današnje 33. navadne nedelje med letom (prim. Mr 13,24-32), ki bi v nas sicer lahko vzbudil občutke tesnobe, a v resnici gre za »veliko oznanilo upanja«.

   »Če se po eni strani zdi, da Jezus opisuje stanje duha tistih, ki so videli uničenje Jeruzalema in mislijo, da je prišel konec, pa istočasno oznanja nekaj izjemnega: ravno v uri teme in zapuščenosti, ko se zdi, da se vse ruši, pride Bog, Bog nam postane blizu, Bog nas zbere, da bi nas rešil.«

   Več o tem na: https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2024-11/svetovni-dan-revnih-papez-krscansko-upanje-potrebuje-kristjane.html

   Odgovori
7. janez says:

   17. novembra, 2024 at 18:31

   Kateheza papeža Frančiška: Modrosti se ne naučimo, ker je dar Svetega Duha (izvleček)

   Sveti Duh je življenjska limfa Cerkve in vsakega posameznega kristjana, je ljubezen Boga, ki iz našega srca naredi svoje bivališče in vstopi v občestvo z nami. »Sveti Duh je vedno z nami, vedno je v nas, v našem srcu,« je dejal papež Frančišek vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Duh sam je največji dar Boga in tistemu, ki ga sprejme, podeljuje raznovrstne duhovne darove. Cerkev jih pozna sedem – število, ki simbolično pomeni polnost, celoto. Sedmeri darovi Svetega Duha so: modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah božji, je pojasnil papež in nato začel z razlago prvega, to je modrosti.

   Modrost – gledati z očmi Boga
   Pri modrosti kot daru Svetega Duha ne gre samo za človeško modrost, ki je sad znanja in izkušnje. Sveto pismo nam pripoveduje, da je Salomon, ko je bil kronan za kralja Izraela, Boga prosil za modrost. Modrost je ravno to, je dodal papež Frančišek, je »milost, da lahko vidimo vsako stvar z očmi Boga«. Pomeni videti vse, svet, situacije, probleme, z Božjimi očmi. Včasih namreč vidimo tako kot je nam všeč, v skladu z našim srcem, s sovraštvom, zavistjo. A to niso Božje oči, je pojasnjeval papež. »Modrost je tisto, kar Sveti Duh dela v nas, da bi vse stvari videli z očmi Boga. To je dar modrosti.« In ta dar prihaja iz zaupnosti z Bogom, iz tesnega odnosa z Bogom, odnosa otroka z Očetom. Ko smo v občestvu z Gospodom, Sveti Duh preoblikuje naše srce in mu omogoči zaznavati vso svojo toplino in ljubezen.

   Za modrost prositi Svetega Duha
   Sveti Duh torej kristjana naredi modrega, je papež nadaljeval katehezo. A to ne v smislu, da bi imel odgovor za vsako stvar, da bi vse vedel. Oseba ni modra v smislu kot je moder Bog, ampak v smislu, da pozna Boga: vé, kako Bog deluje, vé, kdaj nekaj prihaja od Boga in kdaj ne. »Srce modrega človeka ima okus in vonj po Bogu.« Takšne kristjane potrebujejo naše skupnosti, ko vse v njih govori o Bogu ter postane lepo in živo znamenje njegove navzočnosti in njegove ljubezni. Tega po Frančiškovih besedah ne moremo improvizirati in s tem se ne moremo sami oskrbeti.

   Je dar, ki ga Bog nameni tistim, ki so poslušni Svetemu Duhu. V sebi, v svojem srcu namreč imamo Svetega Duha, ki ga lahko poslušamo ali pa tudi ne. Če ga poslušamo, nas bo naučil to pot modrosti, podaril nam jo bo, da »bomo videli z Božjimi očmi, slišali z Božjimi ušesi, ljubili z Božjim srcem, presojali stvari z Božjo sodbo«. To modrost lahko imamo, a zanjo moramo prositi Svetega Duha. Papež Frančišek je kot primer navedel odnose med starši in otroki ter odnos med zakoncema, kjer je tudi pogosto potrebna modrost, povezana s potrpežljivostjo, odpuščanjem, pomiritvijo. »Tega se ne naučimo, to je poklon Svetega Duha,« je dodal. »Zato moramo prositi Gospoda, da nam da Svetega Duha in dar modrosti, tiste modrosti Boga, ki nas uči gledati z Božjimi očmi, čutiti z Božjim srcem in govoriti z Božjimi besedami.« S to modrostjo moramo iti naprej, graditi družine in graditi Cerkev, tako da se bomo vsi posvetili.

   »Prosimo danes za dar modrosti,« je sveti oče povabil ob koncu kateheze, »prosimo Marijo, ki je sedež modrosti, naj nam podari to milost.«

   VATIKAN, sreda, 9. april 2014, kateheza papeža Frančiška

   Odgovori
8. Miro says:

   17. novembra, 2024 at 11:34

   »NEBO IN ZEMLJA BOSTA PREŠLA, MOJE BESEDE PA NIKAKOR NE BODO PREŠLE«

   IZ SVETEGA EVANGELIJA PO MARKU (Mr 13,24-32)

   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

   https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Mr%2013%2C24-32

   Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se nas!

   Odgovori
   • Miro says:

     17. novembra, 2024 at 11:35

     RAZLAGA BOŽJE BESEDE (33. navadna nedelja)

     Evangeljski odlomek današnje predzadnje nedelje liturgičnega leta nam približa Jezusov govor o poslednjih časih, ki velja za najtežje besedilo evangelijev. Ta težava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namreč o dogodku, ki presega naše kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo središče, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja.« Današnji evangeljski odlomek se začne z apokaliptičnimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale«. Ta del je nato omiljen s sledečim: »Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo«.

     Sin človekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle«.

     Vsak človek, ki razmišlja, pomisli na svoj konec. Kdo ne želi doseči svojega končnega cilja? Toda najprej nam bo potrebno priti na jasno, kaj ta cilj sploh je oz. kje se ta cilj nahaja.

     Za vernike ni dvoma: zemljo in vse, kar je na njej, čaka konec. Vsakega človeka čaka smrt in takoj po smrti je Božja sodba, ki bo končno potrjena po vstajenju ob koncu sveta. O tem govori prerok Danijel, prav tako evangelist Marko in na svoj način tudi pismo Hebrejcem.

     Evangelij ni oznanilo, ki bi nas hotelo strašiti, marveč je Jezus prišel, da bi nam pomagal in dal pogum. Njegovo oznanilo se ne nanaša na kakšne svetovne katastrofe in nesreče, ampak na nas, na vsakega posameznika izmed nas, na naše življenje. Ni nam potrebno dolgo premišljevati in v svojem življenju bomo našli trenutke, krize, ki so bile za nas, kot bi bil »konec sveta«. Te nesreče so nam vedno pred očmi in nas bolj težijo kot kašen potres, o katerem beremo v medijih.

     Samo nekaj primerov: Mislili smo, da je v zakonu vse v redu. Mož in žena sta se dobro razumela, toda kar naenkrat zapusti mož ženo ali žena moža. Za tistega, ki ni nič slutil, je to kot »konec sveta«. Ali pa otroci, o katerih so starši mislili, da so dobro vzgojeni, zapustijo družino, pozabijo na starše in hodijo po slabih poteh.

     Tako lahko vsak doživi, da se življenjska sreča razblini v nič. Vse življenje se lahko uniči, tako nam govori evangelij. Se zlomi kot steklo, zgine kot jutranja megla, izgine kot sanje. Celo svet, vse, kar vidimo okrog sebe, sonce, zvezde, vse bo izginilo, bo prešlo. Na to se ne smemo zanašati. Kaj bo potem ostalo, na kaj se lahko opremo?

     Jezus jasno poudari: »… Moje besede pa ne bodo prešle.« Njegova obljuba, da nas ljubi in je z nami, ostane vekomaj! Na to se lahko zanesemo!

     »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

     Danes nekateri to izjavo postavljajo pod velik vprašaj. V neki zbirki izrekov za in proti obstoju Boga (mnogo več jih je proti kakor pa za) je slavni kulturnik in novinar zapisal: »Vera bo izumrla. … Tehnika je potisnila vero v njen zaton.«

     Če se nekateri v imenu vere čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec sveta, se drugi v imenu sveta čutijo poklicane, da oznanjajo skorajšnji konec vere. Oboji imajo skupnih nekaj stvari. Oboji so pripravljeni priseči, da je trenutek, ki ga razkrivajo, zelo primeren; oboji so pripravljeni popravljati datum konca, ko se izkaže, da so se zmotili; nihče izmed njih pa se niti najmanj ne vznemirja zaradi preteklih laži.

     To me potrjuje v nekem mojem prepričanju: Znanost sama ne oddaljuje od vere, pač pa teorije, zgrajene na znanosti; kakor tudi trpljenje, ki ga človek osebno prenaša, običajno ni vzrok za zavračanje Boga, pač pa ugotovitve nekaterih o »trpljenju sveta«, ki nastajajo za pisalno mizo in jih najdemo v razpravah, dramah, romanih.

     Če je verjeti, da smo priča zatonu vere, je to zato, ker človek išče znamenja na napačnem mestu in na napačen način: v knjigah, namesto v življenju, pri učiteljih, namesto pri pričevalcih. Morda imamo vtis, da »množice« ohranjajo vero le še kot brlečo svetilko, ki ne zmore več vplivati na življenjske odločitve; morda pa le moramo biti previdnejši pri teh sodbah. Bog je bolj uvideven, kot so številni sociologi, in zna ovrednotiti tudi to brlečo svetilko. Pisano je, da on »nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil«.

     Največja modrost, ki jo lahko dosežeta svet in vera je v tem, da bi se prilagajala za medsebojno sožitje in si, če je le mogoče, podajala roki ter razblinjala skrivnost tuzemskega življenja in smrti. Nikar ser ne bojmo konca, saj je Jezus z nami!

     Povzeto po: Pridi in poglej, Ervin Mozetič

     https://portal.pridi.com/2024/11/16/nedelja-17-november-2024-33-navadna-nedelja/

     Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
     Brezmadežno Srce Marijino, prosi za nas!
     Sveti Jožef, prijatelj Najsvetejšega Srca, prosi za nas!

     Odgovori
9. janez says:

   17. novembra, 2024 at 11:23

   17.11.2024 33. navadna nedelja
   Dan 12,1−3; Heb 10,11−18; Mr 13,24−32

   Prihod Sina človekovega
   »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

   Nauk smokvinega drevesa
   »Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle.«

   Nihče ne ve ne dneva ne ure
   »Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.

   Konec sveta
   Cerkveno leto se bliža koncu. V tem času vsako leto premišljujemo, kako bo ob koncu sveta. Hude reči nas čakajo. Sveto pismo nas nima namena strašiti, ampak strezniti, da bi bili sposobni stvarno gledati na svoje življenje. Zemeljsko življenje ima začetek in konec. Zakaj bo konec tako krut, ne vemo. Mogoče so za koga tudi take grozote priložnost, da se v poslednjem trpljenju sreča z Bogom.

   Konec sveta bo tudi precej spektakularen. Ne bo se končalo samo zemeljsko življenje, ampak se bo uničil tudi vesoljni red – »zvezde bodo padale z neba«. To so čudoviti prizori za sodobno hoollywoodsko filmsko industrijo. Mega death – velika smrt. Krščanstvo ni kultura smrti, ampak kultura življenja. Za kristjane je razdejanje zemeljskega reda uvertura v novo stvarjenje, v popolnejše življenje. Kot bi celotno stvarstvo zavpilo v porodnih bolečinah, ko se bo začel rojevati nov, poveličan človek in novo nebo in nova zemlja.

   Ne vemo, ali bomo priča tem prizorom. Vse skupaj ne bo nič prijetno, saj bo šlo za naše življenje, naše trpljenje, za našo večnost. »Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prikaže?

   Kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev« (Mal 3,2). Vprašanje ni naše zdravje, naša plača, naša hiša, ugled ali dobro počutje, ampak naša večnost. Podobne prizore že danes gledamo dan za dnem na televiziji: poplave, požari, potresi, lakota, nesreče, teroristični napadi… Toda to je največkrat zunaj nas, kot v pravljicah, kot v filmu, kjer je vse samo igra, navidezna resničnost, privid. Lahko si mislimo, da je morda vse tudi res, toda predaleč je od nas, da bi nas ganilo.

   Konec sveta bodo spremljali tudi razni lažnivi preroki, kakršnih je bilo veliko v vsej zgodovini in jih tudi danes ne manjka. »Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil« (2 Tes 2,1−2). Mnogi ga napovedujejo, toda prišel bo, ko bo Božja volja. Za konec ve samo Bog. Naloga apokaliptičnih dogodkov je, da nas streznijo in opomnijo: »A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,3).

   Rešila nas ne bo zavarovalnica. Nemogoče se je za vse zavarovati. Kaj nam pomaga zavarovalnica, če bomo neozdravljivo zboleli ali umrli? Nekoč so iz klesanega kamna gradili velika obzidja. Ogromno še danes porabimo za oborožitev, da bi si zagotovili svobodo in vsakršno premoč. Drugi stavijo na ekonomijo, znanost in tehniko, toda koncu ni mogoče ubežati. Božja beseda pravi, da pride kakor tat in nam vse ukrade. »Vedite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Lk 12,39−40). Na Jezusov prihod smo pripravljeni kadar smo v posvečujoči milosti in je naše življenje polno dobrih del. Vse drugo takrat ne bo veljalo nič, ker bo uničeno. Kakor ima vsak človek svoj poslednji dan, tako ga ima tudi zemlja in vesolje. Znanost pravi, da bo sonce, preden bo za vselej ugasnilo, še zadnjič pokazalo svojo moč. Povečalo se bo tako, da bi ga z zemlje takrat videli na dveh tretinah neba. Izparelo bo vsa morja in vsako življenje na zemlji, nato bo za vselej ugasnilo. »Človek je podoben hlapu, njegovi dnevi so kakor senca, ki izgine« (Ps 144,4). Toda mi bomo odšli s tega sveta že mnogo prej. »Zares, vsi naši dnevi se obračajo v tvoji besnosti, svoja leta končujemo kakor vzdih. Dni naših let je sedemdeset let, če smo krepki, osemdeset let, in njihova vihravost je muka in zlo, hitro mine in mi odletimo« (Ps 90,9−10).

   Človek ni ustvarjen za ta svet, ampak za večnost. Za ta svet se res ne splača živeti in zato tudi ne rojevati otrok. Smiselno pa je vse to početi za večnost. Otroku smo poleg telesnega življenja dolžni posredovati tudi duhovno življenje: vero, upanje, ljubezen. Tem vrednotam smrt ne more do živega. Po smrti se bomo zopet srečali kot velika nova družina z veliko hvaležnostjo do tistih, ki so nam omogočili večno življenje. V hvalnici velikonočni sveči molimo: »Zakaj nič nam ne bi koristilo, da smo se rodili, ko bi ne imeli sreče, da smo odrešeni.« Nič nam ne koristi to življenje, če ga ne pripeljemo v srečno večnost. »Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3). Na tem svetu se otroci včasih jezijo na svoje starše: »Kaj ste nas rodili za tako življenje, ki ni nič vredno!« V večnosti pa nas bosta vse prevevala veliko zadovoljstvo in hvaležnost.

   Težave ki jih učenci doživljajo so samo uvertura v novo življenje. »Resnično, resnično, povem vam: Jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet« (Jn 16,20−21). Evangeljsko poročilo je v ljudeh, ki so po Jezusovi smrti doživljali apokaliptične grozote, budilo upanje na skorajšnje srečanje z Jezusom. »In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba« (Mr 13,27). Sporočilo vseh teh dogodkov je: »Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in vzdignite glave, kajti vaša odkupitev se približuje« (Lk 21,28).

   Na tem svetu doživljamo konce. Eden takih je, ko se fant in dekle poročita, to je konec mladostniške svobode. Ženin in nevesta morata zapustiti starše, družbo in dotedanji način življenja. Mama joče, ko hčerka odhaja, toda ve, da je tako najboljše. Poroka pa je začetek novega življenja po katerem sta zaročenca srčno hrepenela in brez katerega se bi jima življenje zdelo nesmiselno. Konec sveta bo težak, za vernega človeka bo to tudi dan veselega pričakovanja novega, večnega, popolnega življenja za katerega smo že živeli na tem svetu in za katerega, nas je Bog ustvaril. Amen.

   32. navadna nedelja
   1 Kr 17,10−16; Heb 9,24−28; Mr 12,38−44

   Župnija Šempas in Osek, Joško Tomažič, župnik

   Addendum: Gospod župnik Martin Golob nam je danes pri Sveti Maši v pridigi poudaril, da ne smemo na sporočilo iz Božje Besede preveč črnogledo gledati. Kajti nič se ne zgodi brez Božje Volje. In Bog nam hoče le vse Dobro in bo poskrbel za nas tudi ko pride konec nam znanega sveta in ko nastopi smrt, ki je naravna posledica po izpolnjenem življenju. Zakaj bi skrbeli, če smo v Božjih Rokah? Samaritansko pomagajmo drugim, živimo pravično, pošteno in spolnjujmo Presveto Božjo Voljo in se pripravljajmo tudi, da bomo nekoč odšli s tega sveta. In da se ne vežemo preveč na ta posvetni materialni svet, ampak da sta naša Dobrota in Bog vedno na prvem mestu! Veselimo se in radujmo, saj nas je Bog Odrešil. In Odrešeni smo, ker nas ima Bog Neskončno Rad in nam Odpušča. Ker smo Njegovi Otroci, ki jih Ljubi. In Onkraj ne bo več Trpljenja, ampak Božji Mir.

   Odgovori
10. Miro says:

    16. novembra, 2024 at 13:51

    DANAŠNJI EVANGELJSKI ODLOMEK:

    https://www.biblija.net/biblija.cgi?id13=1&pos=0&set=2&l=sl&m=Lk%2018%2C1-8

    Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

    Odgovori
    • Miro says:

      16. novembra, 2024 at 13:52

      RAZLAGA BOŽJE BESEDE

      KRIVIČNI SODNIK

      https://portal.pridi.com/kategorija/razlaga-bozje-besede/

      Božje usmiljenje, v spreobrnjenju grešnikov, zaupamo vate!

      Odgovori